In his short stories Lokar very often describes people from the Vipavska Valley and its surroundings, especially from the Karst. Where the artistic themes, most often painting, prevail essayistic elements are added. The subjective view of the world and the expressionistic elements are two main characteristics of Lokar's way of writing which make him a unique writer in the Slovene post-war prose.

SODNI DAN NA VASI (The Doomsday in the Village)

Mussolini je pristal na goriskem letaliscu ob sedmi zjutraj popolnoma nepricakovano. Sluzbujoci castnik je drvel do mostva, poveljnistva in telefona mimo hangarjev in nabiralnikov bencina, misli so se mu krizale, toda opravljeno je bilo vseeno ko blisk naglo. Ze je stala castna ceta postrojena, telefoni so drdrali v mesto na tri strani isti cas, poveljnik je strumno stal pred mostvom, cakal.
Mussolini se je odlocil za ta polet kasno zvecer, ko je prebral posto iz vzhodnih pokrajin, ki je cakala nanj ze vec dni. Vsa porocila so si bila edina: tu je zrasla in raste neka organizacija, ki, ne glede na svoje gmotne pripomocke, kaze nepojmljivo zaupanje vase, vero, drznost. Zahrbtno, iznenada napada male enote. Slaci premagance in jih izpusca v samih spodnjicah k regimentu. Isce zvezo z nezanesljivim vojastvom, kupuje od njega orozje, naboje, odejo, konserve, tudi informacije. Najde vsakrsno potuho in zascito po vaseh in samotnih kmetijah. Razglasa misli, ki so smrtno sovrazne fasistovski stranki in drzavi. Veruje v zvezo z Rusijo in njeno zmagovito moc. Oznanja neomajno zaupanje v svojo lastno bodocnost.
"Komunisti! Partizani!"
Duce se je spomnil svoje lastne mladosti.
Julijsko sonce se je vzdigalo nad vzhodnimi gorami, na zahodu so nad furlansko ravnino krozili in brneli zrakoplovi v skupinah po jutranjih vajah. Dan je bil brez oblacka, cist in je spet obetal vrocino.
Duce je bil dobro prespan. Ko je stopil iz kabine, je z naglim pogledom obsel vrhove nad gorisko kotlino od Sabotina mimo Sv. Gabrijela, Cavna, Nanosa proti Krasu. Bil je moski srednje rasti, prej cokat kot suhljat, v skornjih in sivozeleni vojaski obleki s stisnjeno podolgovato cepico na glavi, kratkega vratu. Lasje nad usesi so bili osiveli, teme golo, oblicje zagorelo, rdece ustne polne, oci zive. Dasi sestdesetletnik, je ohranil izraz neko svezino. Obrnil se je proti zahodu in sirok, bokan hrbet je oblilo jutranje sonce. Nato je stopil mimo postrojene cete zivo, krepko, zlezel v avto, oddrdral v mesto, ki se je pravkar razgibalo okrog trzisc in zelezniskih postaj.
 

 Ko je general Bonomo, poveljnik vojnega okrozja, zvedel, kdo je prisel v mesto in lahko zdaj zdaj vstopi, je skocil na noge kakor otrok, vlacil nase hlace, se ustavil zaradi sivov, ki so pokali, hotel biti ze umit, odisavljen, skrtacen, hotel stati na dolgem balkonu spredaj. Tako se je zgodilo, da je v svojem jutranjem opravilu zaostal. Medtem je avto ze neslisno pristal pred poveljstvom. Mussolini se je zaustavil s castnikom na vratih in mirno odkorakal po poloznih stopnicah v dvorano v prvem nadstropju. Bil je svetal, prostran prostor z vrsto oken na balkon.
Cez pol ure je bilo v dvorani vse zivo. Prispel je divizijski general Carli in general legije, ki je bil sele od vceraj v mestu.
Ta cetvorica je sedela na spodnjem delu podolgovate mize, pri treh vratih pa so stali v skupinah nizji castniki in adjutanti in sepetali med sabo.
Porocilo obeh generalov je bilo najprej ustno in zelo izcrpno, trajalo je nad tri ure. Dasi je bilo opravljeno to obvescanje ob najbolj natancnih zemljepisnih kartah, vendar se duce ni zadovoljil, temvec je zahteval kupe spisov, ki so jih posiljale karabinjerske postaje in obvescevalna sluzba, ta kvesturi, one naravnost vojaskim poveljnikom. Medtem so prispeli kvestor s podkvestorjem, tudi prefekt  s svojim namestnikom ter tako skoro zapolnili obod mize.
Do ene ure je bilo porocanje pri kraju. Duce si je dal prenesli kupe aktov v sosednjo dvorano, kjer jih je nameraval popoldne sam pregledati.
Sedel je najprej nekaj ur z oblicjem proti oknu, poslusal potrpezljivo, zastavljal vprasanja, si dal kazati na specialkah gozdove, ceste in hribovje. Obraz mu je bil hudomusno resen, miren, oci so zrle vcasih strmo. Prebadale. Kasneje je silno poletno sonce zalilo vso dvorano, presedel se je s hrbtom proti oknom. Siroko bokano hrbtisce nad lopatami je nosilo glavo kakor nesorazmerno majhno, sivo in rdeco buco.
Natanko ob pol treh je bilo kosilo za vse pricujoce v dvorani, ki je lezala na osojni strani palace, zrla na prostran park z magnolijami v cvetju in z vrtnicami. Duce je jedel hlastno, ne veliko, in se salil. Vsi gostje so zrli na njegove kretnje, bili so po njih vezani in so se trudili, da bi ga ne posnemali. Koj po stirivrstnem in stiribarvnem sladoledu se je hlastno vzdignil, pridrzal stegnjeno roko in izginil skozi odprta vrata.
Ni se se vecerilo, ko je stopil Mussolini na balkon palace. Soncna luc zgocega poletnega dne se je bila ze umirila, po nebu se je jela prelivati prava rdecica.
Med visokimi krajevnimi uradniki v njegovem spremstvu je nastalo kratko pred tem prerivanje in prerekanje. Vecina njih je duceju odlocno odsvetovala, da bi govoril ljudstvu. Zaradi tujezemskih vlad, ki so prezale na vsak njegov gib in besedo. Tako se je zgodilo. Da je Mussolini prav v hipu, ko je videl, da je vecina proti temu, da ocitno govori, z odrezano kretnjo in s krepkim korakom stopil pred obcinstvo, ki je bilo, v vsej naglici sklicano, napolnilo skoro polovico trga. Odlocil se je za ta nastop tudi zato, ker ni dal doslej generaliteti in prefekturi nobenih jasnih navodil ali celo ukazov. Hotel je to opraviti pred njimi in pred javnostjo obenem. Hotel je svojo misel podcrtati, poudariti.
Rekel je:
"Ta dezela, ki je uzivala skozi dvajset let naso posebno paznjo, skrb in ljubezen, se je izrodila tako, da bo treba strupeni sad pokoncati z ognjem in mecem. V sluzbi nam smrtno sovraznih drzav in z njih pomocjo se organizirajo tolpe morilcev, tatov in banditov, ki ogrozajo naso vojsko, jo zahrbtno napadajo in sramote. In tem tolpam je domace prebivalstvo prijazno, jih sciti, jim daje vsakrsno potuho. Preden bi mogel roditi ta proces razkrajanja hujse posledice, ga moramo prestreci. In storili bomo kakor Julij Cezar z nepokorno Galijo: pozgal je uporne vasi do tal, poklal vse moske ali jih oddal v vojsko, zenske, starce in otroke pa odpeljal v suznost dalec od doma."
Podkvestor, v sluzbi posebno gorec mlad clovek s Sicilije - bil ni med onimi, ki so duceju odsvetovali ociten nagovor - je zrl nepremicno v siroki, nad lopatami mocno obokani Mussolinijev hrbet, zrl na beli polkrog las nad usesi in siroko rjavo pleso po lobanji, a v ustih mu je obsedela le besedica prestreci.
Vtem se je govornik obrnil, s krepkim korakom stopil v sobano, bil v skornjih, pogledal zivo okrog sebe in vzkliknil:
"Prevenite! Prevenite! Prestreci!"
Pri tem je opisal z glavo polkrog stoosemdesetih stopinj.
S trga je prihajalo dolgotrajno vzklikanje, ki se je kmalu sprevrglo v ritmicen krik, ki je bil cisto podoben lajanju:
"Duce! Du-ce! Du-ce!
Duce! Du-ce! Du-ce!
Mussolini je pred zbranimi funkcionarji hitro se enkrat povzel misel, ki mu je tako ugajala, ko se je zjutraj prebudil v Pisi in v avtomobilu drvel na letalisce. Pravzaprav je ponovil govor, ki ga je pravkar imel mnozici.
Mladi podkvestor je zrl za njim, ko je minuto nato hitro, krepko stopal, skoro tekel po stopnicah in z uslocenim hrbtom na posev smuknil skozi vrata v avto.
Navodila, ki jih je polkovnik Isteni dobil se tisti vecer od generala Bonomija, so bila povsem splosnega znacaja. Polkovnik je imel po svobodni volji izbirati kraj, osebe, po lastni razsodnosti tudi zapetljaj, ker - to je bilo ponavljano in ponavljano - primer mora biti za strah po vsej dezeli.
Polkovniku Isteniju je bila zadeva zoprna. Dasi aktiven castnik, je bil vse od prve ure proti sedanji vojski, ker se mu je videla prezgodaj zaceta, nepotrebna in brezizgledna. Razmerje svetovnih sil je bilo tako, da njegova domovina v dolgi vojski ni mogla biti med zmagovalci. Ta vojska ni bila ljudska zadeva. Ljudstvo jo je obcutilo kot nesrecno usodno dogodivscino. Bila je povsem zadeva klike, ki je vladala in uporabljala vecnostna, zanesena gesla v pusti, majhni vsakdanjosti. Zato se polkovnik ni hotel ukvarjati s to stvarjo in jo je izrocil, kakor jo je prejel.
Tako je prisla, preskocila je medtem vec glav, v roke podporocniku Facchiju, ki naj zadevo v celoti inscenira. Ker je bil le izvrsni organ visjih in najvisjih povelij, se podpolkovnik izrecene mu naloge ni ustrasil, narobe, zdelo se mu je, da mora stvar skrbno in dobro opraviti.
Facchi je bil eden izmed onih, ne prevec redkih ljudi, ki so zmozni klati, pozigati, streljati, ce pride tako povelje od zgoraj, ce jim tako rekoc vodi roko tuja, visja sila.
Razen tega se je cutil pocascenega. Prav njega so izbrali, crnega malega zlodeja.
Stopil je v bar in sedel s hrbtom proti tocilnici. Prevec mu je lice sijalo, prevelika naloga mu je bila zaupana - cutil je.
Prvo, kar mu je bilo jasno, je bilo to, da poblazneli Tinej, ki lezi ze mesec dni v bolniski sobi in je zmerom bolj zmeden, ni primerna oseba za zrtev. To mu je bilo namignjeno kar tako mimogrede.
"Faró io," je ponavljal, "opravim sam, storim sam."
"…ali kaksna druga primerna, nepotrebna oseba, pripadajoca oborozenim silam," se je glasila ona usodna beseda.
Podporocnikova misel je iskala drugje.
Pred meseci so bila v trgu dekleta iz Trsta, stanovala so v hotelu in on si je nasel med njimi nadvse ljubko mlado stvarco, ki se je bila priklenila nanj kar z velikim ognjem. Ko je zvedel, da gospodinja zahteva, da gredo iz sob, in da so karabinjerji o tem obvesceni, se mu je zdelo nemogoce, da bi ostal sam brez dekleta. Narocil ji je, naj se v hotelu skrbno zaklepa.
A neke noci ga vrze s postelje silovito nabijanje s puskinim kopitom na vrata (dekle malo da mu ni v rokah omedlelo) in karabinjerski maresal vdre v hotelsko sobo s tremi mozmi. Se tisto uro odpeljelo dekleta na oroznisko postajo in s prvim jutranjim vlakom v domace obcine.
Tega ni bilo moc pozabiti. In tudi ne zadeve z ukradeno svinino. Fantom je bil lahkomisljeno privolil, da vzamejo s sabo iz kasce v gostilnici na Ustju, pol ure dalec od trga, nekaj krac, a vzeli so vse, kar je roka dosegla, gnjati, klobase, mehurje masti. Gostilnicar Daro jih je po imenu naznanil karabinjerskemu maresalu. A namesto da bi zadevo potlacil, kakor mu je bil polkovnik namignil, je napisal dolgo porocilo. Fantje so morali poravnati trikratni izmerek vrednosti ukradenega blaga, bilo jim je prepovedano prosto gibanje in oddaljitev iz trga in vseh deset "tatov" je bilo odbranih, da gredo s prvim transportom na vzhodno fronto.
To je kricalo po mascevanju nad karabinjerskim maresalom, nad gostilnicarjem Darom, nad vsemi temi "krvniki". Kaksna blaznost! Na vzhodno fronto! - v gotovo smrt. Podporocnik Facchi ni pozabil, dasi je bilo ze dolgo od tega. Na fronto - crn svet se mu je zdel pred ocmi.
In prav v zadnjih tednih se je ta moznost priblizala, postajala gotovost. Priprave na odhod na bojisce so bile v najvecjem teku.
Sedel je v baru, popil dve crni kavi in konjak, se presedal, obrnil z oblicjem proti tocilnici, si gladil ozki brcici nad ustno.
Razumel je, da je postala pot, odkar so bili odbrani za fronto, prosta, zlasti v zadevi, ki mu jo je zaupal polkovnik Isteni. Razumel je, da prihaja povelje z najvisjega mesta, naloga se mu je zdela se vaznejsa. Kakor da bi reseval drzavo.
Presedal se je nemirno, zrl v novo tocajko pred zrcalom. Da, njegovo dekle pred meseci je bilo vse nakej drugega; tako voljna, tako gibka, kakor kaca; to je stor! Natocil si je drugi konjak - prilika je bila cisto izjemna.
Castniki so se mostva bali, jasno. Vsi mostovi za njim gredo v zrak, seveda. Karabinjerski maresal je vsega tega kriv - zasijalo mu je pred ocmi, kakor da vzhaja mesec. Maresal je pravi cilj - cez vsako mero jasno.
 

Napetost, ki se je ze dolgo podtalno nabirala med mostvom, se je stopnjevala, kakor se je blizal dan odhoda. Ni bilo vec misliti, da bi vojastvo ostajalo v trgu. Kakor roj pozresnih kobilic se je razlilo po okoliskih vaseh. Vina! Vina in pecenke! so rjuli. Vina, pecenke in solate! Kaj veste vi, ki spite doma! Na fronto, v gotovo smrt gremo! Vcasih so pijaco placali, vcasih ne. Zgodilo se je celo, da niso placali, pretepli krcmarja, razbili nic koliko kozarcev in steklenic, zrcala, kroznike in strasno vpili; mlado dekle, ki je prislo mimo, je komaj odneslo celo kozo.
Obcutek negotovosti je postal splosen. Vojastvo, ki se je vinjeno vracalo v vojasnice, je streljalo v zrak. Jeki bliznjih in daljnih strelov so sekali noc.
Gostilnicar Daro se je vojakov bal. Opazil je njihove srepe poglede, odkar so se bili srecali v vojasnici: oni kot obtozenci - tatovi, a on kot toznik.
"Napravi kotel polente!" so mu vpili. "Mesana jajca! Vina, vina, vina! Mi gremo na fronto - mi smo prodano meso - ti bos pa spal doma pri zeni!"
Krcmar se jih je bal. Sposodil si je jajca in vino je bilo pri zadnjem. Zena je vzela velik kotel, samo da ne bi bilo zdrahe.
Balincali so na dvoriscu, pri sveci, jedli, pili, vpili, spet pili, naravnali peteline na puskah, rjuli in odhajali v breg.
Cudovit mesec v avgustu, velikanski srebrn kroznik je sijoc stal sredi vzhodnega neba, vse pod njim je dihalo mirno, bilo je zalito od bele luci.
Vas je lezala siroko zagrnjena na juzni strani nizkega hriba, na vrhu so jo zaslanjali borovci, ki so crneli v mesecini, spodaj se je raztezala v polje do reke. A reka je bila cisto blizu, siroka in mirna. V daljavi je bobnel jez.
Trije vojaki so se opotekali iz gostilnice v hrib in prisluhnili. Vrhu brda v borovcih je bilo mostvo, culi so polno glasov. Prisli so do njih, spustili zapovrstjo strele v zrak, sedli.
Prepir je sel o tem, ali je Grazzina prav storil, da je streljal ves dan okoli sebe in v polje, ko so se mudili ljudje v koruzi, med trtami, v brajdah. Starec, ki je stal sklonjen sredi njive in ril plevel, je dobil kroglo v zadnjico, da so ga morali nesti domov. Polja pod holmom in ob reki so se nato spraznila, puske pa niso utihnile. Z vecerom si je pokanje kar sledilo.
"To ni nic, to ni nic," je grmel kocinasti, crni velikan Grazzina in zasopel, poln strupenega diha odlozil steklenico zganja, ki jo je le s tezkim srcem dal, da je sla okrog med tovarisi. "Prodano meso, na fronto, zaradi teh prekletih norcev! Poklati, vse pozgati, mater ti! Zatreti bi se moralo vse, kakor us!"
Ob besa in zganja se je zvalil na tla.
 

Podporocnik Facchi je ves dan nemirno begal med vojasnico in barom. Ko se je tretjic vracal v vojasnico, mu pride do usesa pokanje, zopet pokanje, streljanje.
Nalahko si oslini jagodo desnega kazalca in gre z njo po ostro pristrizenih brcicah.
"Kaksna ideja! Kaksna misel!" ga osine skozi mozeg do peta. "Nikdar kaj takega!"
Vas se mu je zdela primerna, ne predalec, ne prevelika, nakoliko znana - seveda, seveda! To so uporniki, ki streljajo, partizani, nihce drug; izzivajo, vsa dolina je za prico. Zvecer ne kaze pred deseto posiljati patrulj na lov za zamudniki, va bene, dobro! Gremo skupaj; namesto deset raje dvajset, trideset vojakov.
Slini si kazalec, gladi ozke, crne brcice.---
Cetrt pred deseto zvecer. Podporocnik tece iz karabinjerske postaje. Isce maresala in ga ne more najti. Gre v prvo gostilno - ne vemo, tu ga ni bilo - gre v drugo - ne vemo! tu ga ni bilo - gre v tretjo, caka. - "Poglej v kino," pravi nekdo, "vcasih gre v kino."
Maresal stoji ob steni in se od srca smeje dovtipnemu filmu. Alpinci vleko na mulah silna bremena v hrib, a mule zdrkajo in vedno znova vstajajo. Dolgo se gledata, karabinjer se prisrcno smeje. Potem pa se film sprevrze v resno zgodbo in Facchi pristopi. Povabi maresala, da gresta ven na pogovor.
"Da, polkovnik je dejal," pravi podporocnik Facchi. "Na Ustju streljajo ves dan, tudi vceraj je streljalo, in vso noc. To so uporniki. Veliko laze se jim je priblizati ponoci. Nasi fantje so danes tudi streljali za njimi. Nasi so ze v borovcih (hotel je reci: zavzeli so polozaje, pa se je premislil), a partizani so spodaj, ob reki. Noc je svetla, kakor nalasc."
A maresal noce nic slisati o tem. Sedaj na pot? Prvic, to ni njegova pristojnost, temvec vojaska, drugic nima izrecnega povelja v rokah. In sploh je ze ves dan od stirih zjutraj na nogah. In sploh…
A podporocnik ne odneha. Spomin na ugrabljeno dekle, na placano kazen za svinino, misel na fronto - gotovo smrt! - ga podziga, da ne odheha.
"Seveda," udari s peto ob tla, "seveda je treba to imeti za izrecno povelje, seveda. Od polkovnika. Za to uro, za to noc."
Maresal je sluzben clovek in razume, da se ne more dalj upirati. Nekaj casa molcita. Nato pravi:
"Toda brez mostva ne grem. Kdo ve, koliko sovraznikov imam proti sebi."
Cez dvajset minut se vrne pred kino s tridesetimi mozmi. Nato gredo s podporocnikom po drugih trideset moz v vojasnico.
Pol enajstih. Vsa daljna pokrajina se koplje razgaljena v beli luci. Ceri in lazi gora blesce kot sneg. Po cesti iz trga cez polje koraka dvainsestdeset moz. Molce; eni so sklonjeni, maresal in podporocnik gresta spredaj, vsaksebi. Molcita. V daljavi poci vcasih strel.
Prisli so pod hrib, sli cez potocek, stoje pod borovci in se razdele. Polovica gre z maresalom po strmi stezi na desno in pride na vrh brega, podporocnik gre na levo in skoro obide holmec. Maresal vzame dvanajst moz, ki jih dobi na rebri v borovcih, s sabo in jih spotoma strogo prime, da streljajo brez povelja, celo zmerja jih, vsakega posebej, ker disi zganje iz njih.
Pred cerkvijo, na kriziscu, na trioglatem trzicu, pa se obe skupini spet najdeta. Podporocnik tisci majhen samokres v rokah, pristopi, pokaze na zahod in pravi:
"Maresal, tu naprej je nevarno. Previdno morava sama stopiti do onihle zadnjih his, mostvo naj pocaka. Tam je pogled prost na polje ob reki. Stopila bova tiho v senci."
Facchi napoti trideset moz po ovinku na vzhodni konec vasi, a drugih dvainstirideset spet v borovce, od koder so prisli.
V zvoniku bije pocasi, razlocno in slovesno enajsto uro. V senci pod spodnjimi hisami se ob zidu potiho plazita dva moska. Podporocnik tisci v desnici imeniten samokres. Ko prideta v deset metrov sirok precep med hisami, ko stopita v belo mesecino, zaskoci podporocnik maresala kakor macka, ga objame in mu sepne:
"Ne gani se! Kaj ne vidis tam treh partizanov?!" In kaze v temo.
Nato odskoci, maresal obstane kot pribit, podporocnik mu pomeri v vrat, sprozi, maresal tresci ob tla. Zadetek je sel od strani iz razdalje sedemdesetih centimetrov.
Pritecejo trije vojaki s hriba. Vlecejo umirajocega na vzhodno stran vasi. Dva ga drzita pri rokah, tretji pri nogah, maresal visi kakor mlahava vreca. Na vzhodni strani se oglasi tezak voz, ki odskakuje po kamenju. Nosaci postoje.
"Ne tja, ne tja!" vpije Facchi. "Tja gor!" In pokaze na zahodni konec.
Vleko ga mimo prejsnjega mesta. Crn madez na cesti se sveti v mesecini. Podporocnik se zamisli.
Strela! - sika, - strela! Nekaj mu ne gre prav. - Tam doli je oni prekleti lump, ki si je dal preplacati klobase in nas je spravil na fronto. Strela! Tja bi morali nesti maresala, da mu pomagajo, da mu dajo zdravila, ki jim je sel tako na roko. Prijatelji so bili pa taki, le vse po pravici, le vse po pravici! so govorili eni in drugi. A zdaj tja ne moremo, neka kmecka karavana prihaja naproti! ne moremo, strela!
Ta, ki ga nesejo, visi kakor prazna vreca, na pol drsa po tleh.
Podporocnik stece naprej in se ozira. Tu se stopnicaste steze spet razdele - ena na levo, druga na desno - gor, dol.
"Kaksna vas," sikne. "Sama steza."
Medtem se je vojastvo priblizalo od obeh strani. Podporocnik spozna, da nima vec pomena slepomisiti, in zakrici:
"Partizani! Uporniki!"
Nekaj vojakov pride do njega, drugi odstopijo, se vracajo v hrib. V zvoniku udari cetrt, ostro useka v zrak, kakor s sabljo.
Nekdo tece nad cerkev, drugi, tretji, zavpije.
"Partizani! Uporniki! Poglejte!" kaze podporocnik na hise, ki se vzpenjajo nad cerkvijo. Nekaj mostva zdrvi. Maresal lezi na tleh, nihce se ne zmeni zanj, nihce ga ne drzi za roke, za noge.
Strel. Se eden. Tretji, cetrti, peti.
Podporocnik stoji in misli.
Ulica je ozka, svet visi, gornja hisa je vsa bela, spodnja v senci, skoro v temi.
Dva strela padeta tudi na vzhodnem delu vasi.
Podporocnik stoji in molci. Vojaki zdolgocaseno gledajo, eden zazeha. V zvoniku udari dvakrat. Tisina je za hip taka, da cujes drdranje urnih koles pod linami. Sova se preleti okrog zvonika in otozno zaskovika.
Nato pokaze podporocnik na mrtveca in namigne vojakom, naj ga zavlecejo pred hiso, ki stoji v beli mesecini. Hisa ima latnik in vrata zro proti zahodu. Zidana je v kot, ki je odprt na jug. Na jug zro tudi vrata iz hleva in okna sob v prvem nadstropju. Zad je senik, ki nima zveze s hiso in se njegova velika vrata odpirajo na klanec, na zahod.
Nad vasjo, na taboru pri Svetem Janezu, se posveti luc. Veliko nize pod hribom se premika luc od okna do okna. Od tam prihajajo glasovi.
Podporocnik stece. Vraca se z dvajsetimi mozmi in vpije.
"Partizani! Uporniki! S tegale okna tu gori so padli streli!" in kaze skozi latnik. Sipe okenca blescijo v mesecini. Tisina je popolna.
"Jaz sem oddal pet strelov," odgovarja vojak, "za bezecim. Sli smo v hiso, iz katere je prisel, a dekle vse taji. Prevrgli smo vse, a orozja nismo nasli, le otroci so vrescali. Dekle pravi, da je prislo danes popoldan iz Milana na pocitnice, da sta stala s fantom na hodniku, se drzala za roke, ko je pocil pod njima, na dve sto metrov, prvi strel. Videla sta ga v mesecini, strel in tudi oba moska."
Podporocnik vzame vojaku pusko in pricne s kopitom na vso moc razbijati po hisnih vratih.
"Tu je bila prej luc, zdaj je ni, kakor vse izumrlo." In razbija naprej. Vrata hresce.
Potem zacuje krik otroka nad sabo, jok drugega otroka. Nekdo odpira oknice nad latnikom, kamor je prej kazal podporocnik. V mesecini se prikaze negibna glava starca. Nekdo zarjove nanj. Starec se ne gane.
Spodaj v kuhinji se zdaj resnicno priziga svetilka. Na pol oblecena mlada zenska odpira vrata, dva otroka se je drzita za krilo.
Podporocnik skoci pred njo.
"Tu poglejte, kaj ste naredili," rece, kaze na mrtveca pred pragom. "O," vpije, "prekleti, prekleti, z onegale okenca", kaze skozi latnik, "ga je pogodil naravnost v vrat. Tu poglejte, kaj ste napravili z nasim maresalom."
Zenska si mane oci, se na pol spi, ne razume. Skloni se skozi vrata in spet umakne. Velike crne zenice ji mrtvo sijejo, ko si mota ruto okrog vrata in jemlje otroka v narocje.
Podporocnik sune drugega otroka v stran in zdrvi v hiso po stopnicah. Nekaj vojakov gre za njim.
Tece skozi prvo sobo, ki je odprta na stopnisce, stopi v drugo, kjer sedi na postelji desetletna deklica in prestraseno gleda. Nato se vrne, gre mimo razgrnjenih postelj v tretjo sobo, kjer zreta dve okenci na latnik. Na postelji sedi starec z zacudenimi ocmi, zre vprasujoce, bedasto.
Podporocnik se v diru vraca v prvo sobo, razvrze obe postelji, povlece zimnici na tla. Odpre predal pri mizi, ga povezne. Na pod se usujejo gumbi, razglednice, davcna potrdila, suhe roze. Skoci k omaram, mece kupe perila na tla, tipa v ozadje. Po sobi se razlije duh po brzilki in koromacu. Odmika omari od stene, vtika glavo vmes. Pri predalniku odpira predal za predalom in jih prazni. Velik kup rjuh, oblek, sukenj se nabira sredi sobe.
"Orozje, orozje!" vpije. "O - ho - ho!"
Mati govori spodaj z vojaki, vprasujoce, se cudi. Dva otroka v joku neutolazno hlipata.
Podporocnik skoci v sobo k desetletni deklici. Povlece jo s postelje, vlece odejo in zimnice na tla, otrok skoci k oknu, skozi okno.
Facchi plane v sobo k starcu, ki zre predse brez izraza, kakor duh. Vlece ga s postelje in vpije:
"Partizani! Uporniki! Orozje!"
Starec je kakor oglusen, sede na tla. V hipu je postelja razdejana, omara odprta, praznja obleka, perilo, skornji sredi sobe eno cez drugo. Podporocnik se spotakne na skornju in pade po dolgem.
Starec se pocasi umika po stopnicah v kuhinjo, a podporocnik ga preskoci, povlece oba vojaka v sobo in se usloci pred nevesto.
"Kje imate mlade moske, moske? Kam so se skrili, psi? Partizani! Uporniki!"
Mlada nevesta, vdova, ne razume, strmi z velikimo ocmi, ustne se ji nakremzijo.
"Moj moz je umrl predlanskim in mi je zapustil tri majhne otroke," iztisne s trudom iz sebe.
"Ne  po rajnkih, po teh, ki so z okna streljali na maresala, vprasujem," vpije nasajeni Facchi.
A naglo se obrne v stran, od koder se cuje sunkovito nabijanje puskinih kopit na vrata. To so vrata na senik za hiso, kjer spita brata rajnkega gospodarja, stiriindvajsetletni Tone in osemnajstletni Milan.
Za podporocnikom stopi tudi vdova in pravi:
"To sta brata rajnkega gospodarja, ki spita na senu. A ne boste ju prebudili, kasno sta pripeljala drva iz gozda, dve noci nista spala, prevec sta trudna, na pol mrtva."
Vojaki, ki so postajali okrog hise, so se tako zdolgocasili, da so priceli posnemati podporocnika in so sedaj sami nabijali na vrata. Les se nazadnje nakolje. Vojak, ki prihaja za vdovo, Grazzina, nameri pusko, sprozi v sredino vrat, zakolne.
"Ej, ti, pasja kri!" mu z nevzdignjeno pestjo preti nekdo, a v skednju se zacujejo glasovi. Grazzina zakrili z roko, kakor bi segal po steklenici.
Nazadnje se senik odpira, vrata se sesujejo, v odprtini stoji mladi Tone, razkustran, en cevelj ima na nogi, drugega si stoje obuva, a se pri tem tako zaziblje, da se zvrne v seno. Sede, si natakne cevelj in skoci na klanec med vojake.
"Kaj pa zganjate?" rece trdo.
Vojaki splezajo po lestvici v senik in krice vsevprek.
"Kje si? Ej ti, seme, kod hodis?"
Zadenejo vanj, ugreznjen je v deteljo, kot mrtev, prevec je truden, znemogel; nakladal je drva ves dan in ima dve noci poti za sabo. Primejo ga za bose noge in vlecejo proti vratom. A ker je ugreznjen, vleko kup sena z njim. Milan se prebudi, gleda. Nekdo ga sune. Previdno stopi po lestvi na klanec, mane si oci od strasne utrujenosti.
"Oba pred hiso, strojnico na desno in levo s petimi mozmi na vsako stran," ukazuje Facchi, kakor da bije bitko za soski most pod Oslavjem. "Deset moz naj gre v seno in prevrze vsako bilko. Partizani! Morilci!"
Nato st opi po klancu mimo hise in uzre onstran mesecinske proge, kjer je bil objel marsala, skromno brleco svetlobo v nasprotni hisi.
To je trgovec Bele, ki steje krusne karte, preden gre spat. Najlepse se mu delo odseda, ako ga opravi vsak dan sproti. Danes se je zakasnil, ob tej uri zmerom spi. Ko j e pocil strel pod oknom, je skocil, hotel steci, a nekaj ga je zadrzalo. - Kaj te briga! Pusti! Pusti!
Tako je sedel dvajset minut negibno, strmel, poslusal nabijanje na vrata, krik, ropot. Potem so se vrata neslisno odprla, pred njim je bila desetletna Vikica v sami srajcki in sklepetala z zobmi. Posadil jo je v pleteni naslanjac, pregrnil z brisalko, posluhnil. Sedaj tolce na njegova velika dvoriscna vrata. Stopi k oknu in isce skozi priprte oknice. Nekaj vojakov stopi na dvorisce.
"Oj, gospodar, oj," krice, "voz in konje, oj, naprezi!"
Bele naprega konja, ravna pocasi, vojaki pridejo spet. "Ej, gremo," krice, "kaj se obotavljas? Ali  si tudi ti pri tej druzbi?"
Konj potegne, zapelje proti hisi, ki stoji na bregu petdeset korakov od hise, in se ustavi sele s kopitom na maresalovem bedru. Nato sune nazaj.
V zvoniku neznansko pocasi bije polnoci. Najprej stirje svetli udarci, a nato prihaja dvanajst globokih, zamolklih, kakor da ne bo konca. Iz mrtvasnice na pokopaliscu, ki se vlece okrog cerkve, se vzdignejo netopirji. Plahutajo okrog strehe, spuste se cisto nizko v sirokih kolobarjih in se oddaljijo.
Facchi skoci.
"Hitro, zadnji cas!" krikne, zaleti se v zensko, ki stoji v senci, to je ono dekle, ki je prislo popoldne iz Milana na pocitnice.
"Za vasovalcem je padlo pet strelov," je pomislil porocnik, prime dekle za laket in jo povlece k Tonetu in Milanu, ki stojita zastrazena v mesecini pod zidom. Mrzla je stena, mrzla so oblicja v beli luci.
"Tu ostanes in se ne ganes," rece in se obrne k strazam. "Da se ne gane."
"Tudi ti stopi semle," skoci k Beletu, ko se je ta obrnil k vozu, ga vlece v vrsto in steje naglas: "Stiri!" Ponovi glasno, govorec v straze: "Stiri!"
Nato pokaze na mrtvaka, ki lezi zdaj v mesecini. V poldrugi uri je napravil srebrni kroznik na nebu lepo pot. Hise pod cesto, ki so stale prej v popolni belini, so zdaj crne, pogreznjene v mrak, a one pod njo se svetijo. Tako je prisel tudi mrlic v jasen svit. To spodbode podporocnika.
"Hitro, zadnji cas!" sikne. Osem moz vzdigne lezecega, ki se je  medtem strdil, na vozicek, dva, ki sta skocila gor, vleceta pri nogah, a glava ostaja vendarle tako na robu, kakor da bo zdaj zdaj zdrknila in obvisela.
Konj prezivo povlece, glava res zdrkne, velik nos strli kvisku. Nekdo pridrzi konja, drugi prinese rdeco plahto in pokrije gornji del mrlica.
Facchi razporedi stiri ujetnike.
Julka, ki je prisla popoldne iz Milana, sedi poleg mrtvega maresala in pridrzuje  rdeco plahto. Tone in Milan stojita spredaj pri konju in ga drzita za uzdo, Bele sedi na kozlu in ravna z vajeti v rokah. Deset vojakov stopa zadaj.
Tako se odpravijo skozi vas v hrib, skozi crne borovce nizdol k potoku, cez leseni most po odprtem polju v trg. Mesec je prispel dalec na zahod. Vsi molce, le koraki moz odmevajo in konjske podkve pozvanjajo. Ko voz poskoci, ga vsi stirje jetniki pridrze, vojaki postanejo.
Tik pred trgom se razdele. Aretiranci gredo s podporocnikom in petimi vojaki na levo v karabinjersko vojasnico, voz pa obrne na desno v glavno kasarno. Iz dveh zvonikov udari zapovrstjo eno po polnoci.
 

Karabinjerski porocnik Torelli, sodnik v civilu, je trdno spal, ko so ga prebudili.
"Kaj, kaj, kaj?!" je govoril, begal po sobi in se oblacil. Nato je pri prici poskocil. "In jaz, postajni poveljnik, ne vem o vsem nicesar, nisem obvescen?! Nemogoce."
Nosil je crno bradico, imel levi ustni kot dokaj povesen in bil vzkipljiv, nagel clovek.
Dal si je dvakrat porocati.
"Luc je gorela spodaj v kuhinji, da? In ko sta se hisi priblizala, je ustrelili iz oken nad latnikom? Svetlo, kot podnevi, da? Pri trgovcu luc - zveza z njimi - ocitno. Dekle iz Milana - eden zbezal tudi od nje - da?"
"Ne, dekle je z Ustja, prisla je, kakor ces danes popoldne iz Milana na pocitnice. V Milanu sluzi."
"Da?"
Porocnik Torelli se je spustil s karabinko v roki po stopnicah in uzrl pred sabo v vezi tri moske in dekle. Prvi, ki mu je stal nasproti, je bil stiriindvajsetletni Tone. Obrnil je orozje, pomeril kopito po Tonetovi spodnji celjusti in sunil. Nato je stekel v uradno sobo. Milan in Bele sta se umaknila k steni.
Vzel je dekle s sabo v pisarno na zaslisevanje; na dolgo, nepojmljivo, trpljensko vrtanje.
Dekle je vztrajalo pri tem, kar je videlo.
Hotela je vse to napisati. Kako sta se drzala s fantom za roke, sedela v mesecini na hodniku, kako so se razhajali v daljavi koraki, kako je dvesto metrov pod njima posvetil in pocil strel, mislila je, da se je zvezda utrnila. Fant je tekel gledat, kaj se je zgodilo, ne razume, kako je ostala ziva, ko so se odmevali streli.
Porocnik Torelli teka nemirno pred njo in ravna s petelinom pri samokresu. Vcasih pomeri vanjo.
"Ti si noro, dekle, noro, noro," govori z visokim glasom.
Nato sname s puske v kotu bajonet. Brusi ga, kakor da hoce nekaj storiti, in divje gleda v tla. Tak oster pogled cuti dekle. Spodnja ustnica se mu spusti se nize, levi kot ust drgece.
"Ne samo to, besa skrivas v sebi, mar ne, dekle?" ponavlja karabinjerski porocnik Torelli.
"Res je, angela imam v sebi," odgovarja Julka, "angela, ker govorim cisto in sveto resnico in hocem to tudi napisati na bel papir in vse izrociti nasemu zupniku. Tako sem po poti premislila, ker sem nekoc cula, kako je nekdo trem ljudem zivljenje resil, ko je sam napisal izpoved… vse, kakor je bilo."
Zaslisevalcu se zdi mera zvrhana. Odlozi bodalo, sname visoko z zida konopec, ga vozla in meri na dekletovem vratu kakor ogrlico.
Dekle odskoci, pravi:
"Leto dni zivim v Milanu, vajena sem, da lepo ravnajo z mano, kako pa vi…?"
Torelli zazene zanko v kot, izroci dekletu polo papirja in peresnik, poklice vojaka, ki jo odpelje po dolgem hodniku v teman prostor z visokimi pogradi. Pusti ji sveco, zavrti kljuce.
Uro kasneje pride Torelli s podporocnikom v vezo. Zdi se ohlajen.
"Jaz sem le konja posodil," krikne Bele za obema, "jaz nimam nic pri tej stvari."
Tone lezi na tleh, spodnja celjust se ne premika, in momlja:
"Kaj bo z mano? Mar bi me pri prici vzelo. Strasno trpim."
"Ta je le konja posodil," se obrne podporocnik h karabinjerskemu castniku.
"Ti si le konja posodil," zakrici poslednji na trgovca s stopnic, "tedaj pojdi s konjem svojo pot."
Tako se je zgodilo, da je trgovec Bele legel ob stirih zjutraj. Toda ze cez cetrt ure ga je spet vrglo pokonci.
Desetletna deklica Vikica, ki je bila skocila to noc skozi okno iz prvega nadstropja, je spet pritekla po stopnicah in sklepetala z zobmi.
Od njenega doma je prihajal krik.
Pri njihovem sosedu, bogatem Biticu, je vdrl Grazzina v klet, odprl pipo, nastavil usta, omahnil pri odprti pipi, vino je lilo kar po tleh, priteklo je kar pred hiso, na klanec in se vilo po kolesnicah na klancu. Vojaki so zaduhali sladko omamni vonj, stikali in vlekli Grazzino le malo zivega na zrak.
Nekdo je pritekel  z golido mrzle vode in oblil poredko dihajocega Grazzino. Ko je opazil, da mu je obleka napojena, da tako rekoc plava v vinu, je zlil vodo po borjacu in nihce vec se ni zmenil za lezecega. Ta, ki je tekel z golido, se je pred hiso ozrl in rekel: "Bo! Bo!"
Fantje so se dolgocasili. Nekaj jih je obsedelo v kuhinji mlade vdove, ki se je bila izgubila k sosedom, drugi so dremali po brezinah za hisami, tretji so stopali po vasi, poskusali odpreti tu in tam, se naposled pogostili v kuhinji na vrhu pri Svetem Janezu na taboru, kjer je bilo vso noc odprto. "Pojdite no," so menili domaci, "kdo bi spal na sodni dan!"
Ze se je danilo. Zdelo se je, da bije ura bolj pogosto kot sredi noci. Cas se je zganil. Vzhodna stran se je vse bolj ozarjala, ze so pele ptice nad reko, nad jezom cez polje se je preletavalo nekaj kobilarjev in zvizgalo cez ravan. Razsvit je prodiral izza gora v poslednjo rupo. Mostvo je bilo ze davno navelicano, nemirno.
Grazzina se je prebudil in se prerekal s tovarisem, ki se je utaboril v kleti in si tocil iz male bariglice gosto crnino. Prijela sta se pod pazduho, klecnila sredi klanca in odsla proti seniku z razklanimi vrati. Grazzina prizge sibico, jo vrze v seno, tovaris skoci, zajame sezenj sena, ga pritakne in nese ogenj v drugi kot suhote, nato v tretji in cetrti.
"Zatreti kakor us," vpije Grazzina in nosi gorec snop slame v stegnjeni desnici v kuhinjo. Nekdo ga udari po laktu in potepta plameneci zvezenj na tleh.
V zvoniku udari sest. Tok-tok-tok… Sonce je ze nad goro iz zaliva bregove. Lahka meglica vrh reke se topi. Ptice nad jezom pojo glasneje, vzdrzema, poln jutranji zbor. Med borovci se oglasi drdranje motornega kolesa, se enega, tretjega. Vsa tri zavijejo v zahodni konec vasi, kjer se vali iznad his gost dim in sikne vcasih plamen. Dusa se se bori z nocjo.
"Prav storjeno!" pravi Torelli, ki stopa prvi s kolesa in se ozira okoli sebe. "Ben fatto!" Obide hiso. Vtem se zrusi streha nad senikom. Krave in voli, izpusceni iz hleva, zamukajo v polju. Plamen je zajel sprednji del hise in sikne hkrati iz obeh okenc nad latnikom. Slisati je cvrcanje lesa. Potem se pod nenadoma odpre, skozenj pade zerjavica, oglje, tlece obleke. Listje v kotu poprime. Nabrala se je vrsta sosedov, nemih gledalcev. A eden po enem se umikajo.
"Tvojih dvesto moz bo koj tukaj?" se obrne Torelli k drugemu castniku, ki se je pripeljal z njim.
"Koj," odgovori ta. "Sam stopim ponje." In daje znamenje tretjemu, zelo mlademu oficirju, da se odpeljeta v trg. V hipu sta na kolesih. Kmalu se vrneta, mostvo se pomika za njima.
"Vas bo treba zapreti," daje Torelli povelja podcastnikom, "na vseh dovoznih, odvoznih poteh in izvidnih tockah!"
Nekaj mostva oddide proti mosticu za hribom, drugi v borovce, tretji na tabor k Svetemu Janezu, nekaj njih po vasi dol mimo cerkve in dalje. Vas je v nekaj minutah zaprta.
Zupnik pocasi vstaja; star je, bolehen, moli jutranjo molitev, pripravlja se k masi. Vtem mu pride duh dima blize, ozre se skozi okno. A koj se mora obrniti. Za hrbtom mu stoji sestra in mu moli bel popisan papir. Bere. Da, vstaja, dan se dela, ne sanja vec. Z roko gre cez celo. Tam gori hisa - strasne reci so se zgodile to noc - tu mu pise dekle iz jece, da je videla na lastne oci…in tu hocejo…Z Julkinim pismom v roki hiti mimo cerkve v vas.
Gostilnicar Daro ima navado, da vrze oknice s silo ob steno, ko jih zjutraj odpira. Ko se pokaze v drugem oknu, vendarle spozna, da se ne vara; od treh strani so namerjene puske vanj: izza zasipa, ki meji na vrt, od stare, trhle murve in od kamnite mize kraj kegljisca. Vojaka za kamnito mizo spozna: oster pogled srepi vanj, ko uravnava pusko in sega po petelinu. Ta je nosil takrat, ko so mu izropali krcmo, v vsaki roki tezak tovor. Salo v mehu je pustilo dolgo liso na steni v vezi.
Tako tedaj! ga spreleti misel, stisne se k zidu, prekriza - tri puske so namerjene vame! - Tu se sele dodobra predrami, dolgo se stiska k zidu, ne upa si dahniti. Slednjic gre po prstih k zeni in ji sepetaje pripoveduje, a dlan tisci na srce, grabi se s prsti, ko govori.
Mali kmet Lozar vstaja, kakor po navadi vsako poletno jutro, vesel, tiho prepevaje. Ko stopi pred hiso, se pretegne in hoce v hlev, da kravi nalozi sena in pristavi telicka. Trije vojaki zro vanj s klanca, eden pravi:
"Vas je obkoljena, zaprta, da se ne ganes iz hise! Povej dalje sosedu!"
Lozar se zasmeje, ne pomisli nic, si brunda dalje pesmico, stopi v hlev, da pogladi zivinico, jo pocehlja med rogovi.
Breznosi Tine z nakazenim licem hoce na delo v trg, a vojastvo mu ne da. Nato zavije na desno v vinograde, se mota nekaj casa med trtami in odkoraka ob dolgi zivi meji cez polje iz vasi.
 

Telefon drdra, drdra, drdra. Poveljnik vojnega okrozja general Bonomo se ne more zbuditi. S prvim zorom je sel spat. Prejel je prvo zaupno obvestilo, da so mu odlocili boljse, visje mesto. To je bilo treba praznovati. Ob obilnih raznovrstnih vinih in likerjih se je praznovanje zavleklo malone vso noc. General je imel tezko glavo, ni mogel prav doumeti, nazadnje je razumel.
"Strela!" je vzkliknil v stran od slusalke, a odgovoril je mehanicno:
"Pridem sam - pridem v vas, na Ustje - osem partizanov - dva upornika - pridem takoj."
Zaspati ni mogel in ni smel vec; zdelo se mu je, da ga peceta rjuha in blazina pod njim, skocil je pokonci, narocil mocne crne kave, stopil v kopalnico. Spustil je vrele vode in cakal. Ko je legel do vratu v toplo kopel, se mu je zdelo, da bo pomagalo. Potem se je dolgo vrtel pod ledenomrzlo prho in videl je, da je fant na mestu. Avto je pobral po poti se divizijskega generala Carlija in komandanta legije in zavozil v borovce na hribu, ko je udarilo v zvoniku tri cetrt na deveto.
Generalu Carliju je bilo zal, da so ga klicali, oziroma, da se je bil odlocil za to voznjo.
Prvi mu je stopil na pot obcinski komisar, ki se je izgovarjal, da on ni pravi zupan, da je pravega zupana treba iskati, telefoniral je pred eno uro ponj - nujno! - da ni on, obcinski komisar, pravzaprav nicesar kriv in da upa, da pride do devetih pravi zupan iz kopalisca v Gradezu, kjer je na pocitnicah.
Trije generali obidejo vas, se ustavijo pred hiso, zro v latnik. Nedozorelo grozdje je osmodilo v crna, zgrbljena zrna, listje se je kar zavihalo. Streha se je ze davno zrusila. Pohistvo je kup crnih trsak. Kadi se enakomerno, scemece.
Pristopi vaski zupnik, v rokah drzi bel popisan papir.
"Visokost, general, pravicnik," nagovori nekoliko negotovega Carlija, oba druga visoka castnika se rahlo nasmehneta.
Pogovor je mucen. Besednik vztraja, general zagotavlja, da hoce vse podrobno premisliti. Pismo obdrzi, rahlo se popahlja z njim. Nato obljubi, da bo poiskal krajevne faktorje.
Porocnik karabinjerjev Torelli, ki pristopi v tem trenutku, izjavlja vazno, da je dekle iz Milana trdno pod kljucem.  Carli se zdi zadovoljen, vendar se ostro obrne v reber k Svetemu Janezu. Razgledati se hoce po okolici, pravi.
Ozira se po dolinici. Spodaj tece reka, mirna, siroka, bregovi so porasli z jelsjem in vrbjem, nad njo se vzpenja na drugi strani strm kras, a na tej strani v poloznem bregu je soncna vas, ki jo sciti v polkrogu gaj crnih borovcev. Glavni ulici gresta od cerkve vsaksebi, kakor dve mocni veji. Podruznica Svetega Janeza na vrhu je opasana s sirokim zidom. Zid je zgoraj pokrit s kamnitimi ploscami. General stopi nanj, vse strehe ima pod seboj. Koj pod opasilom padajo krovi v terasah, a stopnicaste so tudi steze, ki gredo med hisami.
Zadihan mu prihaja karabinjerski porocnik naproti, z njim druga dva castnika.
"Zacnemo s preiskavami? Ljudje ostanejo na mestu?"
Generala Carlija boli glava. Zeli si, da ga puste v miru. Samega sebe se boji. Zrak je tezak, sonce se vzpenja, vse te hise... kakor trdnjava...
"Preiskave, ljudje iz his?" govori vprasujoce.-
Torelli pa hiti:
"Dobro. Zacnemo od kraja. Vse ljudi na trg pred cerkvijo." In hiti po stezi navzdol.
"Ej," vzklikne Carli za njim, a nima toliko moci, da bi govoril dalje.
Porocnik se ustavi; obrne vprasujoci obraz, caka.
General ga pogleda, potem zamahne z roko, karabinjerski castnik se spusca po stopnicasti stezi.
Vojaki tekajo od hise do hise:
"Ven, ven, vsi pred cerkev!"
Ljudje zro, ne razumejo, pa pravi brigadir:
"Vzemite s sabo, kar gre na ramo!"
Stare zenice se obotavljaje odpravljajo in peljejo otroke za roko.
Gospodinje razgrinjajo rjuhe, mecejo vanje obleke, vrecice moke, srajce, cevlje, v kovcke gneto pisane rute, suknje.
Miha Mozina sedi sredi hleva na tleh in krmi mlade kunce.
"Ne slisis, oce," mu iz prvega nadstropja klice zena.
"Vsi ven, pred cerkev; vzemi culo s seboj! Tu je cula."
Mozina je debeluh, nabuhel od vina, ne ljubi se mu, ne verjame. Zajcke da bi pustil? Ki tako radi zizajo!
Zena mece knjige po dvoriscu, slike, fotografije, sveznje starodavnih spisov s kriskega gradu, preluknjane preproge, jerbase.
"Nesi vsaj v polje, nesi iz vasi! Koliko ropotije!"
Trioglati trzec pred cerkvijo se po malem polni.
Vojaki so pristopili v cetrto hiso. Gospodinjo in dve hcerki potisnejo v kot v kuhinji, dva vojaka z orozjem se postavita mednje, osem vojakov odide v prvo nadstropje. Zdaj smo gospodarji mi!
Eden brodi z iztegnjenimi rokami med kupi perila, drugi isce po zepih sukenj, odmikajo postelje, premetavajo zimnice. Tretji iz prve sobe, ki se je zvedavo oziral, iztegne roko pod tram v stropu in prinese izza bruna nekaj papirjev, odpre moder ovitek in preleti s krajem ocesa temnordece bankovce, kup bankovcev.
"Orozje, orozje!" govore vojaki.
V peti hisi so zmetali ljudje veliko blaga na ulico, otroci ga odnasajo v vinograd, ki se drzi cerkvenega opasila. V sesti hisi ni bilo dela, ljudje so bili od sile siromasni in ni bilo kaj iskati. V sedmi, osmi, deveti hisi je bilo treba  prebrskati kupe perila, obrniti vse polno zepov, povezniti zaboje. Brigadir je nazadnje iztaknil v rocni torbici svezenj bankovcev, ki so bili z davcnimi nalogi povezani v en omot. Vsaj nekaj!
Obsli so pogorisce, ze odhajali iz hisice pod njim, ko ukaze karabinjerski apuntat, da se je  treba vrniti in odpreti zaboj, ki so ga tu nasli. Kjuca ni, kljuc ima lastnik zaboja pri sebi - sel je na dnino v trg, oni breznosi moski z nakaznim licem, ki se je pretaknil zjutraj skozi straze mimo vinogradov in obsel cesto.
Vojaki skusajo odpreti zaboj z bajoneti, a ker se jeklo lomi, ga odpro s sekiro. Iz njega se usujejo naboji, granate, stare zarjavele bombe. Granate se svetijo, kakor da so z oljem namazane.
Vojaki gredo po karabinjerskega porocnika.
"Kdo je lastnik?"
"V trgu je na dnini, gospodarjev brat."
"Zaloga municije! Vso vas lahko pozene v zrak in nas zraven."
Odpravi se iskat generala. Srecajo se sredi vasi. Trije poveljniki iz mesta so v zivem pogovoru med sabo.
Ko slisi poveljnik vojnega okrozja, kaj so nasli, se zamisli.
 

Vsi stirje se enkrat odidejo na vrh k Svetemu Janezu.
"Vas bi bilo treba pozgati," meni porocnik Torelli, "tu so zmerom taborili partizani."
General se ozre:
"Zmerom?"
"Zaboj granat, bomb in nabojev smo nasli. Tu imajo municijske zaloge!"
"Dobro."
Nato odidejo v hiso.
Dninarjeva sestra rece:
"Moj brat je otrocast, prodajal je to spravo za staro zelezo, izkupil je precej in se je s tem prezivljal. Izkopal je na njivi kaj takega in shranil; igracast je... Hodil je odkopavat tudi h Gorici na Sveto goro, zaradi kupcije. Ima svojo ceno, je menil, blago je blago."
"Na njivi je nasel? Prodajal je, pravite?"
General zamahne z roko.
Moskega, ki pestuje v kuhinji dojenca, dninarjevega brata, hisnega gospodarja, odpeljejo pred cerkev.
"Strasno!" menijo poveljniki med sabo.
Nato gredo k avtomobilu.
"Maresalova glava terja osem zrtev," udari poveljnik legije. "Lastnik municije in njegov brat, ki je gospodar hise, dva upornika, ki sta bila ponoci prijeta in sedita v jeci, trije ujetniki, pripeljani v sodnijske zapore vceraj - znani sodelavci upornikov - sedem; se enega ... Za zastrasitven primer..."
Poveljujoci general prikima.
Vojastvo s tankom bencina, zazigalnimi bombami in brizgalkami se pripelje na vzhodni konec vasi. Tank drvi v klanec nad mostiscem z lahkoto.
Dva vojaka skocita na nizke lestve in brizgata nafto skozi odprta okna pri malem kmetu Lozarju. Po zraku  zadisi svezilno, prijetno. Steklo rezko zapoje, rdece bombe se zde kakor paradizniki, ko lete po zraku skozi okna v hiso. Detonacije so zamolkle, zadusene v tesnih prostorih. Ogenj sikne zdaj tu, zdaj tam, kot neznanec zvedavo pogleda skozi duri in sviga. Zdi se kakor carodej, ki plese po prostorih.
Gredo k drugi, tretji, peti, sesti hisi. Kmalu je vsa vrsta za zidanimi hodniki in globokimi oboki pod njimi, ves vzhod do cerkve en sam zubelj. Trioglat trzic pred cerkvijo je crn od ljudi, vojaki s strojnicami jih drze in gneto vkup.
Po ulici navzgor, mimo ognja, se pripodi creda krav, par volov, nekaj telet. Teleta uhajajo na vse strani, vola s sirokimi rogovi stopata zbegano. Vojaki pozeno krave in vole v polje k reki, teleta pa v visoko obzidano pokopalisce okoli cerkve.  Jaro govedo bleketa, se spotika na gomilah, pada ob krizih in prevraca nagrobnike. Krave mukajo iz daljave. Dim se vali nizko. Pokanje presusenega lesa je nalas podobno cvrcanju crickov.
Pozigalci z velikimi brizgalkami, dolgimi cevmi in skatlami na hrbtu se obrnejo v hrib nad cerkvijo. Po strmi cesti navzdol se pripodi velika svinja, komaj se ziblje dalje, dolga vrsta seskov ji opleta mimo beder na desno in na levo, bajonet ji tici v hrbtu. A kakor da sedi ostrina samo v salu, je crna proga krvi po bedru tanka ko nit. Za njo se podi gnezdo mladih pujskov, nekdo ustreli, eden se zvrne v jarek kraj ceste. Svinja z bajonetom v hrbtu se prerine skozi ljudi na trgu in se zgubi na polje. Ljudje odskakujejo, da ji napravijo pot.
Hribarjev Ernest podi tik nad cerkvijo dva vola in tri krave pred sabo, kamenje mece vanje. Zivina ne ve, kod bi. Nato stece proti hlevu, kjer ima junicko se priklenjeno na verigi. A vojaki so ze obrizgali hiso, mecejo rocne granate v kuhinjo, izbo, shrambo, plamen vstane kakor mec. Rdece paradiznike mecejo v hlev, senik, listje pod klonico. Hribarjev Ernest je zadihan, rdec kot rak, zre, kako objame sinjezolt zubelj junicko, ki se vzpenja na zadnje noge, vlece na verigi, a dlaka se ji ze smodi, noro vlece na verigi in se trga, ali zubelj jo prime na vampu in zival se stisne k jaslim. Nekdo pahne Hribarjevega v hrbet in ta skoci med ljudi pred cerkvijo.
"Le za las blaga ce bo kdo sunil in prinesel v vojasnico, ne bo pozabil svoj ziv dan!" krici neznan podcastnik, ko gre mimo.
Polkovnik Isteni hodi med vojaki in jih ogleduje.
Dekla Magdalena, ki je bila prisla iz Trsta, skoci iz gnece pred cerkvijo, nekdo jo zadrzuje, s stegnjeno roko postoji pred vojakom in krici za karabinjerjem, ki nese velik kovcek mimo.
"Kovcek je moj, moj, moj!"
"Ga ze dobis!" odgovarja karabinjer in sopiha potan v hrib. Ko ga je dekle okliknilo, se je zacel podvizati.
"Gospod karabinjer, gospod maresal!" vpije Magdalena.
"Obleka, spodnje perilo, suknja, cevlji so notri," krici Magdalena zbranim. "In denar! To sem prisluzila v desetih letih!"
"Karabinjer ne krade," rece nekdo zadaj. "Ne more."
"Ne vidim pod njegovo kozo," pravi dekle.
Visoko na taboru pri Svetem Janezu je na delu druga kompanija. Tam imajo ljudje nanose sena in slame. Gosti rumeni oblaki se motajo kvisku, poganja jih plamen. Oblaki v visini spremene barvo v visnjevo, vijolicasto, rdeckasto in se razblinjajo. Nove rumene kupole se poganjajo v zrak na desni in na levi, se love med sabo, prehitevajo, spajajo, razhajajo. Grenkokisel vonj se razliva v globel in sopara pozara se spaja z avgustovskim soncem.
V kleteh gore veliki presuseni hrastovi sodi, kakor da so iz papirja. Razbeljeni zelezni obroci nekaj casa zare, posinje in se nagnejo brez opore.
"Povsod kleti, kleti v zemlji, v pecine sekane, kraske hladne kleti, sodi, velikanski sodi, kje je vino sedaj pod konec poletja?!" mislijo vojaki, ko mecejo ogenj v podzemlja in se cudijo silnim obrocem.
Pri vratih gorijo dolge mogocne stiskalnice, v klonici ob vodnjaku zare tri kolesa, tam se je s stropom zrusil sivalni stroj.
Ko zavijejo okrog ogla, se nudi vojakom nenavaden prizor. Sredi ceste kleci sivolasi starec, za njim mlajsi moski s hcerko, zadaj grbava zenica. Vsi trije vzdigajo kakor v molitvi sklenjene roke.
Starec de:
"Usmili se nas, gospod general! Zena tega moza, moja hci, ki je prisla iz bolnisnice, umira v tej hisi."
Hisa je licna, nova, pritlicna, z latnikom, ki pokriva vse dvorisce.
Vojaki vstopijo, za njimi pritece brigadir.  Starec odpahne oknice. Na postelji sloni sede bleda, crnolasa zenica, ki ne trene. Oci so ji uprte kvisku, zamegljene.
"Na," skoci starec sredi sobe, "kaj je medtem ni vec?! Imela je bolno srce, veste. Zdravila se je, ni pomagalo. Na! In zdaj je tam. Ne bom prezivela, je rekla prejle, ko se je pozar zacel blizati nasi hisi. Strasno ji je nabivalo srce. Stavil sem ji mrzle obkladke - in zdaj je sla, Ancka, na! Na!"
Vojaki se postavijo v vrsto, odloze spravo in salutirajo mrlicu. Nato udarijo s petami in gredo.
V prihodnji hisi pa jih sprejme glasan krik iz prvega nadstropja. Brigadir stopi gor.
Zenica z zlatimi naocniki srednjih let mu vije stegnjeni roki nasproti.
"Oh, pripeljite mi mojega ljubljenega gospoda maresela, taka prijatelja sva zmerom bila, te hise ne smete zazgati; jaz nisem vasa drzavljanka,  jaz sem tujka."
"Maresela? Zdaj, ko ste ga pokoncali kakor macko!"
Prime zensce za roki in jo z vso silo vlece iz postelje. Oba se zakotalita sredi sobe, brigadir se hitro pobere, zenska pa vresci:
"Tako sem bolna, ze tri leta imam prsni kos v mavcu."
Slece se do golega in se obraca pred karabinjerjem v belem mavcevem stezniku, ki sega od zatilka do bedra. Brigadir odide.
 

Po cesti pripelje avto. V njem sede trije karabinjerji, med njimi lastnik zaboja z municijo, breznosi z nakaznim licem.
Ko stoji pred generalom, se dobrodusno smehlja. Tanka zgornja ustna mu cisto zgine, samo zamazani skrbasti zobje mu strle.
"Si lastnik - -?"
General se ozre v stran, nekdo ga vlece za rokav. Zupnik mu zopet moli Julkino pismo.
"Krivda naj se pretehta," govori duhovnik, "nedolznost izmeri. Ljudje ne razumejo uradnega jezika, ne cesa so obdolzeni. Skrbno naj se preisce."
Pred generala pripeljejo tudi Tinetovega brata, hisnega gospodarja; s silo so mu iztrgali dojencka iz rok. Ta se ne smehlja, a rad bi govoril, pojasnjeval. Ko vidi, da se Tine smehlja in zre general vanj, ker drug drugega ne razumeta, se pritakne:
"Niente, niente, nic kriv, nic!" Izpovedal bi rad svojo nedolznost.
Tudi on se posili in se smehlja, a nasmeh mu med tesnobo zamira, ledeni, sprevrze se mu, dokler mu ne spaci lica.
Belejevi otroci opazujejo dva vojaka, ki tekata po njihovem dvoriscu. Drug za drugim drvita, kakor pes za psom, in po vsem dvoriscu se lovita.
"Ce ne sprozis, ko ukazem, je po tebi!" vpije ta, ki lovi drugega.
Otroci si izprosijo od vojakov, da smejo spustiti perutnino na polje. Ko pridejo do kurnika, zadenejo na dve polni vreci, a kurniki vpijo prazni.  Le iz ene vrece moli grahast rep stare purice.
"Pri prici te polozim!" vpije naprej vojak, "ce ne bos streljal!" Strmo si stojita nasproti.
Nato teceta cez travnik proti klancu. Res pekne kratko med hrumotom ognja, hupanjem avtomobilov, siganjem strojev. Sinjkast oblacek se zgubi v soncu.
Mimo cerkve pridrvi vojaski kamion. Milan in Tone stojita na njem med karabinjerji. Postavijo ju poleg breznosega Tineta in njegovega brata. Tone drzi usta siroko odprta, ne more jih skleniti zaradi razbite spodnje celjusti, lice je  nabreklo, modrovijolicasto. Ranjencev pogled prosi usmiljenja. Milan je bos. Nerodno mu je in se prestopa z noge na nogo. Obe bi rad skril - pa ne, ve  kam? Vsi trije generali jih obidejo, ogledujejo, molce.
Nato jih odpeljejo po dva in dva v klanec pod vasjo. Klanec je skraja globok, ugreznjen med zidovi, nato zavije med zive meje, slednjic se spusti v ravan med visoke koruze. Reka je blizu, glasno odmeva sum slapov na jezu.
Po Belejevem dvoriscu se oprezujoc ob steni huli stari zupnik. Cez borjac zre zaskrbljeno, oko mu isce, isce. Nazadnje uzre v kotu zidov visoko polozen kurnik.
"Otroci so v njem, otroci." In nameri korak na ozko, majavo lestev. Star je, spusti se na vse stiri in gre z rokami naprej proti nizkim vratcem. Previdno se skloni, pretakne se noter in ozre. Na klanec mu gre pogled, v polje, se dalje k reki.
"Tu ste, mala drhal!" pravi otrokom in se nasloni na precnico, "tu ste se skrili?"
Otroci se v kurniku prestraseni tisce drug k drugemu in zro v starca. Iz zadrege se smehljajo z velikimi ocmi.
Na skritem ovinku se ustavita Tine in njegov brat, gospodar. Nekdo pristopi temu za hrbet, pritisne revolver zadaj na klobuk; jek se izgublja med hrumotanjem volov, krav, ognja, cloveskih krikov in vekanjem otrok.
Tine se ozre. Tedaj mu na lepem odnese klobuk, svet se mu prekolje na dvoje, zdi se mu, da je zaplaval v mlacni vodi. A ne potone.
"Kaj delajo?" pravi eden izmed otrok, stopi na prste in zre navzdol z velikimi ocmi. Tudi duhovnik stopi na prste in gleda. Nato se prekriza in moli. Nekaj casa premika ustnice tiho, nato govori glasno. Otroci poklekajo eden po enem, love besede in naglas ponavljajo pretrgano molitev.
"Kaj dela na tleh?" sprasuje otrok in medtem zre nepopustljivo v starca.
"Skorce poslusa," odgovarja ta.
A Tine se medtem se enkrat pozene kvisku in krikne:
"Se bomo ziveli!"
Tonetu je poslednji cas tezji kot Milanu. Do zadnjega obcuti trgajoco bolecino razbite celjusti, hkrati zre na sopek cvetlic v osredku med kolotecinami na klancu.
Zupnik spet vzdigne roke h glasni molitvi. Otroci ponavljajo besede v zboru za njim. Starec zre strmo predse, a otroci so uprti v njegove ustne.
Nekdo povlece za vrv, veliki zvon se zamaje, kembelj in jarem zaskripata, bron zapoje nad glavami, kakor da jih hoce prekriti, a nenadoma spet utihne, kakor da se je premislil.
V vas pridrvi vojaski kamion poln mostva. Z voza stopijo trije mladenici srednjih let na dolgih verigah, ki se vleko po tleh.
Brata Ferjancica sta, cerkvena pevca, pobozna fanta, miroljubna, redkobesedna. Soseda ju je zatozila, da prenocujejo neznanci pri njih. Oba sta v obraz na moc rdeca, s siroko razprtimi ocmi zreta predse. Hotela bi naglo dalje, a nihce se jima ne ugane. Tako nenadoma sta bila ponoci odpeljana, ne gre jima iz spomina. Lavrencic je z njima, rdecelas vdovec, veseljak in krokarcek. Tudi on strmi, kakor da hoce zavpiti, a glas mu ne gre iz grla, nihce se ne umakne.
Trije generali si jih ogledujejo; generali sede ze v avtomobilu, da se odpeljejo. Poveljujoci zamahne z roko. Trije jetniki na verigah stopijo v globoki klanec, po katerem se pretaka nekaj kalne vode. Avto z generali se zgane v nasprotno smer.
Ko trije vklenjeni napravijo dvajset korakov, uzro na tleh lezecega. Nize izza ovinka strli od vzdignjene noge konicast cevelj v zrak. Popade jih nepojmljiva groza.
Brata Ferjancica steceta kar moc na levo. Veriga se napne, Lavrencic zadrzuje. Povzpeti se hoceta v brezino nad klancem. Streli svigajo. Ko se zvrne mlajsi, povlece navzdol starejsega, ki stoji vise v bregu. Spona na zapestju se mu do krvi zareze v meso, ko se zaziblje. Umirajoci povlece mrtvega za sabo v klanec.
Lavrencic pa krici. Vpije kakor se ni nikoli v zivljenju. Ne ve, kaj vpije, le neznana sila ga zene, da se preglasi. Zdi se mu, da lajsa sprosceni glas vse telesne in dusevne muke. Vmes prihaja lajez psov, zateglo tuljenje goveda, tleskanje in cvrcanje ognja. Nad vsem pa je dim, dim…
Metod misli samo na svoj krompir. Pravkar je bil zadel vreco na pleca, ko mu jo vojak tresci na tla. S samokresom v roki mu pravi:
"Ven, pred cerkev! Prestopil si zapoved, sel si z mesta."
Po brezkoncnem moledovanju si je bil od straze izprosil dovoljenje. A sedaj ga pelje patrulja pred porocnika Torellija.
Ta pokaze v polje pod zvonikom, pokaze na star gaber in vzdigne samokres.
Zupnik lezi na tleh, z nohti grebe v les. Telo mu drhti. Dva otroka mu lezita na hrbtu.
 

Vojaki, ki so z brizgalkami v rokah obsli vas, zacensi na vzhodu, se sedaj blizajo cerkvi od Svetega Janeza in bodo vsak cas zaprli krog.
Zublji ognja in gore dima na taboru pri Svetem Janezu pojemajo. Popoldan je vroc, jasen, suh, krasen poletni dan v avgustu. Dim tisci k tlom. Ljudje pri cerkvi meze od solza. Otroke prekrivajo z jopici ali krili, da jih ubranijo pred silnim zarom.
Porocnik Torelli steje in pregleduje. Dvaintrideset moz stopi iz gnece in se uredi v vrsto. Vojaki korakajo pred njimi in za njimi.
Nato se vzdignejo zenske in otroci. Dolga je vrsta. V sredi gre preoblozena pletena zibka, dve deklici jo nosita omahovaje. Zadaj je vozicek za dojencka. Preobremenjen se ziblje in cvili.
Tako gredo cez polje.
Mesec se ze nagiba, ko se razhaja semenj ob reki onkraj visokih koruz. Letalci tovorijo perilo in obleke, alpinci gnjati, financarji zeleznino in baker. Pehota isce vsevprek.
Vse vabi ogenj sredi polja. Tu pecejo prasica na raznju. Kakor kanibala skaceta dva mlada novinca okoli prasketajocega ognja.
Velikanska bela hostija je ob tej uri mesec, ki stoji na zahodu.