Boštjan
Debelak +/- 100m2
arhitektura /
architecture
oblikovanje / design
kontakt / contact
koncept +/- 100m2
info
< domov / home
projekti / project
" Boštjan Debelak "
(kritika ob razstavi v galeriji Srečišče, Celica, Metelkova, 2009)
“Vaša hiša je vaše večje telo.
V soncu dneva raste in v nočnem molku spi; in ni brez sanj.
Mar vaša hiša ne sanja in v sanjah ne živi v gaju ali na hribu zunaj mesta?«
Khalil Gibran, Prerok
Ustvarjanje arhitekta Boštjana Debelaka je odličen primer, ki
kaže kako pomembno se je v življenju omejiti in pri tem po možnosti
ničesar ne zanemariti. Zavestna omejitev in vztrajanje omogočata
razvoj, podoben tradiciji, v kateri se že prepoznana kvaliteta ohranja
in stopnjuje, opušča pa nepotrebnosti in napake. Ob tem je
seveda pomembna izbira in arhitekt, o katerem teče beseda, si je za
svoje delo vselej izbiral najzahtevnejše elemente svojega
poklica. Še v študentskih letih so bili to stoli, med
arhitekti priznano najbolj občutljiva od nalog pri oblikovanju
pohištva. Enako velja v arhitekturi za enodružinske hiše
in prav te si je arhitekt izbral za osrednji predmet svojega
ustvarjanja. Stole so kmalu obrasle hiše, ali pa so morda celo
stoli dobesedno zrasli vanje, saj so že tisti prvi izdelki kot v
kakšnem semenu ali kalčku imeli v sebi vse ključne materialne,
konceptualne in estetske značilnosti prihajajoče arhitekture.
Kovaško črna kovina, detajli, ki razumejo korake izdelave,
kombinacija organskih in pravokotnih oblik, poetika celote,
navdihujoča, včasih tudi docela nenavadna zamisel, ki je prisilila
uporabnika v telesno čustveni eksperiment, in pa vselej naraven les,
kateremu so se pri hišah pridružile še tople in globoke
zemeljske barve.
Za Boštjana Debelaka je bila tako kot že za mnoge arhitekte pred
njim, ključna gradnja lastne hiše takoj po diplomi. Morda bi
veljalo to nenapisano pravilo celo vključiti v obvezno prakso vsakega
arhitekta. Glavni izziv je predstavljala le pičle 3 metre široka
parcela ob slepem zidu vrstnih hiš. Kot že mnogokrat se je tudi
tokrat izkazalo, da lahko težke situacije pri nadarjenem ustvarjalcu
izzovejo dobre in neobičajne rešitve. Arhitekt je bil prisiljen
na novo premisliti standardne bivalne sklope enodružinske hiše
in jih spretno, domala po plezalsko razmestiti po pičlo odmerjenem
vertikalnem prostoru. V težkih, za marsikoga ekstremnih
okoliščinah, ki pa so mu finančno edine omogočale želeno
realizacijo, je že takoj na začetku razvil bogat in živ arhitekturni
jezik, ki se je bil sposoben tudi kasneje brez vnaprej danih
klišejev in formalnosti prilagajati posebnim situacijam in
potrebam.
Po tej uspešni začetni preizkušnji je videl, da od
težavnih okoliščin tudi v bodoče nima smisla bežati, de se
rešitve vselej skrivajo v problemu in si je za naslednje načrte
prostorske omejitve začel postavljati kar sam. Iz začetnih omejitev se
je tako porodil koncept, s katerim se je odločil dokazati, da je mogoče
uspešno načrtovati precej manjše hiše, kot se
običajno gradijo, in jih s tem narediti bolj dostopne. Zdaj jih eno za
drugo potrpežljivo in z veseljem snuje že skoraj dve desetletji in prav
tako vestno bedi nad njihovo izvedbo. Boštjan Debelak izdeluje
svoje hiše kot krojač: po naročilu in po meri prostora in ljudi.
Proces in način, na katerega vključuje v svoje delo naravo izbrane
lokacije, svoje izkušnje in prepričanja ter naročnike je intimen
in izzivalen. Ni arhitekt za vsakega. Kot vsak ustvarjalec je tudi
trmast in nepopustljiv v svoji viziji in prepričanosti o kvaliteti
svojega dela. Vendar bo tisti, ki sprejme njegova izhodišča in
vztraja z njim v izzivih ustvarjalnega procesa, gotovo nagrajen s
končnim izdelkom. Z mnogimi od naročnikov ostane tudi po dokončanju
hiše v trajnem prijateljskem odnosu, kar med arhitekti in
prebivalci njihovih stvaritev ni prav pogosto in običajno.
Človeška in naravna mera, kot jo razume Boštjan Debeljak,
postavlja pod vprašaj mnoge bivanjske pa tudi ekonomske
standarde naše družbe. Kot se morda tudi pretirano poudarja, so
njegove hiše majhne. Vendar je to šele začetek.
Miesovski modernistični kredo, »manj je več«, ki periodično
vodi arhitekturo v skrajni esteticizem in togo izčiščenost
lepih, samih sebi namenjenih škatel, zanj ni smiseln v
formalnem, zato pa toliko bolj v kvantitativnem, praktično ekonomskem,
etičnem in ekološkem smislu. Arhitekt namreč dobro ve, da hkrati
tudi »več ni manj«, ko si prizadevamo za kvaliteto
bivalnega okolja. Ker so hiše manjše in ker zase
potrebujejo manjši prostor, so lahko cenejše, kar pa ne
pomeni da so cenene. Nasprotno, so likovno bogate in prostorne, v
mnogih elementih so hiše Boštjana Debelaka celo
monumentalne. Monumentalnost v glavnem nima ničesar opraviti z
velikostjo, pač pa z intenzivnostjo spominov, čustev in
domišljije, ki jih je arhitektura sposobna ohranjati in
priklicati. V naših bivalnih okoljih se vse premalo zavedamo,
kako močno in vsakodnevno rabijo naše duše polnokrvno
prostorsko doživetje, kako rade, če je le priložnost, vabijo
naša telesa in oči v nenavadne položaje in odnose in imajo zato
rade arhitekturo, ki jim to ne le omogoča, ampak od nas to celo
zahteva. Hkrati nam s skrbnim in doslednim izborom plemenitih naravnih
gradiv glede na njihove lastnosti ter možne obdelave, z načinom
spajanja in njihovo izpostavljenostjo vsakodnevni rabi arhitekt kaže,
kako pomembno je v naših prebivališčih ohranjati
povezanost med duhom in materijo, da v izbranem kosu lesa ali kamna ne
le da niso zabrisane sledi njegovega nastanka in oblikovanja, ampak da
je le-ta sposoben staranja in trajanja. Manj ali nič laka pomeni več
lesa, več globine in neposrednosti. Na ta način lahko z
naraščanjem časa v materiji nastaja duhovna patina.
Fenomen arhitekture Boštjana Debelaka bom poskusil ilustrirati z
dvema prispodobama: s prometom v Indiji in kepo levje družine, ki
sem jo imel nekoč priliko dalj časa opazovati v dunajskem živalskem
vrtu. Prva naj nam pomaga osvetliti dinamičen proces, v katerem lahko
nastanejo tako kompleksne in ne komplicirane hiše, druga pa naj
pomaga razumeti naravo in posebnost končnega izdelka kot skrbno
oblikovanega tihožitja s sposobnostjo trajanja.
Kdor je kdaj z evropskimi očmi videl prometne navade v Indiji ali pa
morda le tiste v Carigradu, je lahko opazil kvalitetni preskok k
spontanosti in zaupanju, s katerim se vzhodnjaki skoraj kot molekule
vode v tekočini hipoma prepuščajo prometnemu toku svojih cest in
velemest. Razlika je že v samem izhodišču, vozi se na polno;
voznik pelje tja, kjer je trenutno že neko vozilo, saj ve, da ga
takrat, ko bo on na tistem mestu, tam že ne bo več. Sami običajno
iščemo prazen prostor in torej vozimo v prazno; gre torej v
resnici za fazni zamik. Ta v bistvu prostorsko-časovni zamik nam lahko
pomaga razumeti, kako uspe arhitektu v njegovih po dimenzijah resnično
zelo skromnih hišah najti prostor tudi tam, kjer ga po običajni
logiki ni, oziroma bi ga že zdavnaj moralo zmanjkati. Ker je prostora
dejansko premalo za karkoli običajnega in vnaprej normiranega, se
prične večstopenjsko gnetenje in prerivanje, v katerem si standardno
ločeni prostori jemljejo, sposojajo, menjavajo in dajejo prostor.
Vzpostavi se organska dramaturgija: majhna vrata lahko naredijo prostor
za njimi večji in morda tudi skrivnostnejši, podobno kot lahko
skoraj po čudežu velik umivalnik naredi malo kopalnico
prostornejšo. Majhno okno pred krošnjo drevesa lahko
postane slika, nizka dolga okna razkrijejo pogled šele ko ležemo
ali sedemo, na ta način svetloba in pogledi brez napora vodijo
naše gibanje skozi prostor in nam omogočajo, da tudi kadar smo
pri miru stvari in razgledi potujejo k nam. Izboklina je hkrati
polica na eni in niša na drugi strani stene. Programsko ločeni
elementi se med sabo zlivajo v prostornejšo celoto, ne da bi
njihova namembnost izgubila potrebno atmosfero in intimo. Hiše
Boštjana Debelaka so bile »enoprostorci«, še
preden se je ta ideja pojavila in našla svoje mesto v svetu
avtomobilizma. Gnetenje, opuščanje, prestavljanje in izumljanje
traja, dokler se nekako vse ne izide v splošno prežemajoče se
zadovoljstvo.
In tu smo pri omenjeni harmonični gmoti spokojno dremajoče levje
družine, v kateri lev in levinja ter njuni mladiči, pa še
kakšen bolj oddaljen sorodnik z neštetokrat videno, a
vselej osupljivo lagodnostjo mačke brez najmanjše izgube
prostora, kaj šele energije, neslišno ustvarjajo
prepredeno celoto. Kljub temu, da je vsak od njenih elementov
neokrnjeno in vitalno živo bitje, je nemogoče ugotoviti čigav je kateri
rep ali šapa. In zdaj si poskušajmo predstavljati, kako
nenavadno in gotovo tudi vznemirljivo je lahko prebivanje znotraj na
podoben način prežetih prostorov in s pomočjo nezmotljive intuicije
arhitekta najdevati v njih prostor za bedenja in spanja, druženja in
samovanja, razgledovanja, tuširanja, kopanja, kuhanja in branja.
S pazljivo obdelavo, barvo in razporeditvijo vgrajenih
pohištvenih in zidnih elementov, s pravimi proporcijami
površin in odprtin za naravno ter umetno svetlobo, so njegove
hiše od znotraj večje, kot so od zunaj. Podobno kot pri
možganih, katerih površina je veliko večja od površine
glave, v kateri se nahajajo. Poetika teh hiš njihove
prebivalce povezuje z bližnjo in oddaljeno stvarnostjo. Soočeni s
praktično filozofijo te arhitekture lažje razumemo, da je zid lahko
tudi začetek in ne le meja in konec nečesa.
Ko od znotraj hiš, ki so podobne malce večjim kosom
pohištva, odkrivaš njihove prostorske kvalitete,
pomisliš, da morda niti niso toliko majhne, pač pa, da so druge,
bolj običajne hiše v resnici prevelike in predvsem zelo slabo
izkoriščene. Na ta način nas Boštjan Debelak uči, da je
arhitektura kultura, ki si jo moramo znati privoščiti tudi v
vsakdanjem življenju. Da v naših življenjih potrebujemo manj,
kot si mislimo, in da je prav zato lahko tisto, kar imamo, dobro
premišljeno, naravno in kvalitetno. Hišica na deželi, v
stiku z naravnim okoljem naj ne bi bila dražja od stanovanja v mestu,
pa četudi je to le garsonjera. Potrebno je le, kot pravi njihov avtor,
najti dovolj majhno parcelo, kar je morda še najtežje, in
pravega arhitekta, kar pa, kot vemo, tudi ni vedno najlažje.
Človek modernega sveta se ne more do kraja načuditi, kako je brezčasna
tradicija gradnje prebivališč nekoč uspela tudi v skrajno
zaostrenih razmerah preživetja vedno znova vzpostaviti harmonijo med
praktičnostjo, pomenom in trajanjem ter v najmanjših predmetih
in arhitekturah ustvariti lepoto, v kateri seveda ni nikoli manjkal
svet domišljije in čudenja. Ta kolektivni simbolni svet v
Boštjanovi arhitekturi nadomešča avtorjeva etika in
poetika, ki svoj navdih ponovno išče v neposrednem doživljanju
naravnega sveta, v gibanju sonca, zemlje in lune, v ritmih naših
življenj, cikličnosti družine, v potrebi po druženju in samoti.
Konceptualna zgostitev zahteva od njega, da je vsak element v
hiši mnogopomenski in da opravlja večje število nalog.
Oglejmo si za primer stebra, ki podpirata streho na njegovi lastni
hiši, in imata poleg osnovne tektonske funkcije še mnoge
druge kvalitete. Pozimi, ko sta gola, se zdi kot, da bi dve od visokih
okoliških dreves stopili pod napušč oziroma, da sta se
postavili tako tesno ob hišo, da s svojima krošnjama
ustvarjata baldahin nad prebivališčem in v hišo sredi
mesta pripeljeta kvaliteto gozda . Zaradi ločne strehe, ki jo
podpirata, vitka stebra hkrati delujeta kot mogočni struni harfe, po
kateri se v ritmu letnih časov bohotijo in osipajo listi vzpenjavke,
kar dodatno pomaga ustvarjati prijetno klimo, svetlobo in vonjave.
Hkrati gre tudi za star trik slikarjev pejsaža, ko so za boljšo
predstavo globine v prostoru brezen in dolin risali drobne ptice.
Še koliko bolj učinkovit je ta princip v arhitekturi, kjer
preprost element, kot je pergola, drevo ali steber pred oknom,
še posebej če je le-to veliko kot soba, povzroči, da vsak
najmanjši premik očišča stanovalca oživi globino prostora
za oknom vse do horizonta. Če imaš že v izhodišču na
voljo le pol običajnega vrta in le pol običajne hiše, potem je
ena od rešitev ta, da hiša postane neločljivi del vrta in
vrt posledično del hiše.
Za Boštjana Debelaka bi lahko rekli, da je sodobni
tradicionalist, saj svoj navdih črpa iz modrosti, grajenih izrazov
tradicionalnih kultur ter lepote neokrnjenih naravnih prostorov. Tudi
ni naključje, da se značilni elementi njegovih hiš razbirajo kot
vzorci, ki jih Christopher Alexander niza ob opisovanju brezčasnega
načina gradnje:
DVOVIŠINSKI PROSTOR V SREDIŠČU, VELIKO OKNO NA JUGU,
MAJHNA OKNA NA KLJUČNIH MESTIH, ZAOBLJENA STREHA, OKROGLO
STOPNIŠČE, LESENI STEBER, NARAVNI MATERIALI, KOPALNICA V SOBI,
GALERIJE IN MOSTIČI, ZEMELJSKE BARVE, POT SONCA IN LUNE, MAJHNE
HIŠE, IZBRANI POGLEDI, OGNJIŠČE, VRT V HIŠI
– HIŠA V VRTU.
Na svoj avtorski način ustvarja sodobno nadaljevanje te tradicije, ki
pa logično in naravno tipološko ustreza aktualni dobi človekove
individuacije. Njegove hiše imajo močneje poudarjene značilnosti
samostojne, navzven in navznoter jasno izražene in raznolike osebnosti.
Arhitekt tako posredno dokazuje, da arhitektura brez arhitektov ne
obstaja, pa čeprav gre »le« za anonimne mojstre, kot je
tudi sam kljub svojemu talentu, znanju in uspehom največkrat anonimen
za širšo strokovno in laično javnost svojega prostora.
Boštjan Debelak je vsaj toliko kot arhitekt in oblikovalec
ozaveščen prebivalec planeta, ki je zelo zgodaj razvil svoj
odnos do sveta in z njim povezan način življenja. Tega je najprej
preizkusil in ga še naprej preizkuša na sebi, hkrati pa
te zase odkrite kvalitete preko svoje ustvarjalnosti deli z drugimi. In
zato je morda premalo, če rečemo, da so to samo hiše, saj gre v
resnici za prebivališča v eksistenčnem in ontološkem
pomenu te besede.
Njegov način ustvarjanja je lep primer, kakšna bi v družbi lahko
bila vloga arhitektov. Arhitektura je prastara umetnost iskanja
simbioz, možnih in potrebnih preobrazb, in stikovanj, racionalni, a
hkrati tudi intuitivni in umetniški proces, skozi katere morajo
iti posamezni elementi, da lahko navzven in navznoter ustvarijo
harmonično celoto. Bilo bi prav zanimivo videti, kaj bi nastalo, če bi
se v prihodnosti na pobudo katere od skupnosti lotil naselja hiš
ali imel priložnost zasnovati katerega od javnih objektov. V državi in
družbi, ki bi pri njem naročala načrte za svoje upravne in javne
zgradbe, bi si želel živeti.
Ira Zorko
na vrh / on top