Boštjan Debelak +/- 100m2       
arhitektura / architecture
oblikovanje / design


kontakt / contact

koncept +/- 100m2

info

< domov / home




< ostali projekti / next projects



  hiša / house Andrašec  141m2+klet
< drugo / other

nizkoenergijska hiša / low-energy house, Glince pri Ljubljani, 2007
hiša z mostom / a house with the bridge

več/more > foto Miran Kambič

2016 OHS, Hiša z mostom, Ljubljana


most / the bridge












1 tono težka drsna kamnita stena s knjižnimi policami /
1 ton weighty sliding stone wall with the bookshelfs

 foto: B.Debelak

besedilo: Katarina Nemanič
(iz objave v Delo in dom, 10.3.2010: Majhna hiša je poklon naravi)

Vsaka hiša, ki jo je Boštjan Debelak ne le zasnoval, temveč od začetka do konca nadzoroval tudi njeno gradnjo in izvedbo vseh detajlov zunaj in notri z oblikovanjem opreme vred, je energijsko varčna in ta, ki smo jo obiskali mi, ni nič drugačna. Vendar je treba takoj povedati, da arhitekt energijske varčnosti ne razume in ne sprejema kot izpolnitev tehničnih in računskih zahtev, rezultat katerih je majhna raba energije za ogrevanje, zato se je o tem z njim skoraj da nemogoče pogovarjati. Zanj je energijska varčnost veliko več kot le debel sloj izolacije na stenah, izjemno toplotno varčna okna in učinkovita ogrevalna naprava. Energijo in varčnost dojema širše in jo najprej povezuje z gospodarnostjo. Gospodarnostjo pri uporabi prostora, v katerega je oziroma bo hiša umeščena, prostora, namenjenega bivanju in izbire materialov iz katerih bo grajena. Koncept njegovega ustvarjanja temelji na razmišljanju, da se je v življenju treba omejiti in pri tem, če je le možno, ničesar zanemariti. Čeprav je pri iskanju najboljših rešitev in načrtovanju predvsem detajlov, brezkompromisen, pa ves čas išče kompromise med omejitvami in kakovostjo bivanja.
Izbrani materiali na majhnem prostoru
Energijsko varčna hiša na Glincah je majhna, pravi Boštjan Debelak. Omejitev prostora je bistvo iz katerega mora izhajati arhitektura. Majhna hiša, ki mora seveda zagotoviti dovolj udobja za bivanje, pomeni manjšo obremenitev za okolje. Za njeno gradnjo se porabi manj materialov in zato v njihovo predelavo vloži manj energije. Majhna hiša je tudi manjši strošek za naročnika. Zaradi manjše površine pa bo raba energije v njej manjša kot v primerljivi ali celo bolje toplotno izolirani veliki hiši, pojasnjuje varčnost gradnje, tudi energijske, Debelak. Z racionalizacijo prostora oziroma tlorisa hiše brez težav izpolnimo tudi vse prostorske predpise. Tlorisi hiš, ki jih načrtuje Boštjan Debelak, so običajno manjši, kot ga dovoljujejo predpisi na posamezni parceli, kar pomeni, da pozidajo manj površine, kot je to dovoljeno. Pri hiši na Glincah je bilo treba upoštevati le dovoljeno višino in ji prilagoditi etaže.
Drugi temelj načrtovanja je izbira materialov. V hiši prevladujejo les, glina, železo in kamen. Vsi sodijo med tradicionalne, preverjene, in kar je najpomembneje, naravne materiale, ki jih je dovolj v bližini. Vendar kot iz izkušenj ve Debelak, se predvsem železa in nezaščitenega lesa ljudje pogosto bojijo. Ob misli, da bi v notranjost vgradili železo jih zmrazi, o nezaščitenem lesu, ki na zraku dobi naravno patino in se tako zaščiti pred vodo in soncem, pa sploh ne želijo razmišljati. Lastnik hiše na Glincah pri izbiri predlaganih materialov ni imel nobenih pomislekov. Gradnja hiše je odgovornost do okolja, je prepričan. Ta pa se najbolje kaže prav skozi filozofijo omejitve prostora in izbiro materialov, še pravi in doda, da je lesa v Sloveniji dovolj, tudi ilovice, kamna in železa, ki v obliki premišljenih detajlov deluje prej toplo kot hladno. Materiale je treba le kombinirati tako, da kar naj bolje služijo svojemu namenu, hkrati pa z njimi lahko oblikujemo kreativne rešitve, ki jih pogosto ne znamo razložiti, niti jih ni treba, pomembno je, da se podajo k hiši in okolju, pojasni arhitekt.
Hiša je zgrajena na robu gozda, zato je na jugo-vzhodni strani oblečena v fasado iz slovenskega macesna, ki se smiselno začne in zaključi. Les obdaja edino izboklino na pravokotni, precej tradicionalni osnovi in se zaključi pri masivnem lesenem stebru ob dvojnih steklenih vratih, ki povezujejo dnevno sobo in jedilnico z vrtom. Steber, ki sega vse do strehe, ni tam naključno. Zaključuje del hiše, ki je odprt proti sosednjim in postavlja mejo med javnim in zasebnim, hkrati pa deluje kot likovni element. Ves les z lesenimi okni vred, ki je vgrajen zunaj je nezaščiten in v surovem naravnem stanju. V notranjosti vgrajen les pa je zaradi lažjega čiščenja premazan z naravnimi voski.
Detajli jo povezujejo z naravo
Čeprav je skupni imenovalec Debelakovih hiš njihova majhnost in racionalizacija bivalnega prostora ter zaradi tega tudi energijska varčnost, pa se seveda razlikujejo. Predvsem detajli so tisti, ki jih ločijo. V hiši, ki smo jo obiskali, so eden od teh zagotovo izpod zaključkom bakrene strešne kritine podaljšani vidni špirovci, ki tvorijo strešni venec v obliki pergole. To je detajl, ki ga spremljajo zanimive zgodbe iz časa gradnje. Nekaj sosedov je prišlo vprašat ali so mojstri pozabili zapreti napušče in kdaj nameravajo to narediti. Sprva so bili prepričani, da gre za navadno "šlamparijo", se smeje lastnik. Ko je bila hiša končana so dvomi o tem izginili. Špirovci zaradi svoje transparentnosti vizualno mehčajo prehod iz naravnega v grajeno okolje, pojasni svojo kreativnost arhitekt.
Zunanjo podobo hiše zaznamuje tudi lega oken v fasadi. Različnih velikosti, pri katerih arhitekt ni dosledno sledil zapovedim energijsko varčne gradnje zaradi lokacijskih omejitev, so razporejena v več nivojih, ki ne sledijo nujno etažam v notranjosti. Lege, oblike in velikosti so najprej pogojene z zadostno osvetljenostjo, potem pa z razgledi, ki jih stanovalci in obiskovalci lahko opazujejo iz različnih položajev, glede na to, kje so in kaj počnejo. Hkrati lega okna ščiti pred zunanjimi pogledi in zagotavlja intimnost prostora. Hiša zato od zunaj deluje kot živa organska oblika. Med zunanjim oblikovnimi detajli velja izpostaviti še železni transparentni balkon, ki kljub materialu deluje zelo lahkotno in nevsiljivo, ter dvižni železni most, ki se na dvorišče spusti iz spalnice v drugem nadstropju, v dvignjenem stanju pa služi kot okenska rešetka. Hiša je na zahodni strani namreč delno vkopana v hrib, kjer se tudi naslanja na zakopano garažo.

Odprto ognjišče je duša doma
Notranjost v vseh etažah zaznamujejo organske oblike, le redko kje lahko vidimo pravi kot, in zemeljske barve na stenah in stropih, ki so ometani z ilovnatimi ometi brez dodanih pigmentov, kar poudarja domačnost. Z zaobljenimi stenami in nepravimi koti so se namerno želeli upreti konformizmu, ki nas sicer spremlja na vsakem koraku v življenju, za domačimi štirimi stenami pa lahko naredimo stvari čisto po svoje in se zato odlično počutimo, pojasni odločitev lastnik hiše. Domačnost je dodatno oziroma kot se strinjata arhitekt in naš gostitelj, najbolj izražena z odprtim kaminom, v katerem prav vsak večer, pogosto tudi poleti, gorijo polena. Odprt kamin je ena velika kršitev energijske varčnosti, vemo vsi, ki med obiskom sedimo ob njem in praktično ne umaknemo pogleda od ognja, ki gori v njem. A ne oporekamo, ko Boštjan Debelak zelo prepričljivo poudari, da je odprto ognjišče duša vsakega doma in zbirališče družine. Gre za arhaični element, ki ga iz sodobnih domov mečemo le zaradi energije, kar je absurdno, se skoraj razburi. Gostitelj in njegova družina se mu za nič ne bi odrekli, zato sta z arhitektom hitro našla skupni jezik. Odprt železni kamin je oblikoval Boštjan Debelak, postavili pa so ga v dnevni prostor, pred s kamnom obloženo steno, ki je akumulator toplote. Energijsko varčnost so poleg z majhnostjo hiše (140 kvadratnih metrov) zagotovili z vgradnjo zadostne toplotne izolacije, talnega in stenskega gretja, toplotno črpalko in sončnimi sprejemniki, zato res ni razloga, da bi se obremenjevali, ker v odprtem kaminu pokurijo nekaj polen. Odločitev, ali je tak kamini v energijsko varčni hiši kršitev in ga zato ne imeti, je nesmiselna, pojasni lastnik.

Povezanost in zasebnost nadstropij
Za izboklino, ki je vidna na južni strani hiše, je zavito stopnišče z železno ograjo, ki vodi iz dnevne sobe v zgornje nadstropje, kjer so spalnica, dva manjša kabineta za oba starša in kopalnica. Posebnost, ki takoj pritegne pogled obiskovalca, je več kot eno tono težka drsna stena obložena s kamnom, ki prostora za njo ločuje od hodnika nad galerijo. Navdušujoča pa ni le njena izjemna teža in lahkotnost s katero jo lahko premikamo, temveč predvsem njena večnamembnost. Poleg tega, da njeno premikanje po železnem tiru omogoča, da starša po potrebi zapirata vsak svoj kotiček in se tako umikata v mir, stena služi kot dober akumulator toplote, saj je postavljena nasproti največjega okna na južni fasadi, ki osvetljuje vse tri etaže. Toploto, ki prodira skozi to okno, lahko učinkovito lovijo s premikanjem stene glede na kot vpada sončnih žarkov ter je tako akumulirajo kar največ. Poleg tega pa so to drsno steno na strani, ki gleda na hodnik, izkoristili še za knjižne police.
V najvišjem nadstropju, od koder pogled z vrha stopnišča seže vse do dnevne sobe, imata svoje kraljestvo otroka. Zaradi odprtosti sta lahko v vsakem trenutku povezana s starši in dogajanjem v pritličju ali srednjem nadstropju, lahko pa se umakneta vsak v svojo sobo. Njuna zasebnost je zagotovljen tudi z njima lastno kopalnico. Nekoč bo morda to nadstropje prazno, saj bosta staršema zadostovali prvi dve etaži, zato je Boštjan Debelak naročnika sprva želel prepričati, da tretje etaže sploh ne potrebujejo, saj štiričlanska družina lahko udobno biva tudi na 100 kvadratnih metrih. To je še vedno več, kot meri povprečno tri- ali celo štirisobno stanovanje v bloku, vendar se starša nista želela odpovedati udobju, ki ga nudita kabinetna kotička v medetaži. Tretje nadstropje je zato načrtovano tako, da se ga lahko zaklene in izključi iz ogrevalnega sistema.


na vrh / top