Novejše genealoške raziskave na slovenskem Štajerskem in v Prekmurju

Andrej Hozjan, dr., docent, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, SI-2000 Maribor, Koroška c. 160

Genealoške raziskave v prostoru slovenske Štajerske in Prekmurja nimajo daljše tradicije. Osnovne genealoške podatke, kot krajevno značilni priimki, toponimika in drugo na podlagi zgodovinskih virov, so raziskovalci bolj ali manj samodejno dodajali v objave. O načrtnejšem genealoškem delu lahko govorimo od srede 80-ih let 20. stoletja naprej. Prof. dr. Jože Koropec, strokovnjak za starejšo posestno in lokalno zgodovino dežele Štajerske, je tedaj objavil izredno obsežno raziskavo. Obdelal je nastarejši (delni) davčni popis tukajšnjega prebivalstva, starejšega od 12 let, ki je nastal v letu 1527. Popis je zajel skoraj 14 000 oseb. Hranijo ga v deželnem arhivu v Gradcu/Graz. Predstavil je tudi tedanja osebna imena, najpogostejše priimke in nova krajevna imena. Koropec se je nato še dvakrat podrobneje ozrl na ta popis in posebej predstavil slovenjgraško in ormoško ter ptujsko področje.

Te objave so za genealoge zelo dragocene prav zaradi izredno velikega števila vanjo vključenih tedaj živečih oseb. Hkrati so nakazale, katere vire vse naj bi genealog upošteval. Zato bo dobro prisluhniti tudi predstavitvi virov za naše ozemlje v avstrijskih arhivih. Tam se nahaja mnogo za genealoge pomembnih virov.

Po pisavi sodeč je Orožen skoraj zagotovo tudi avtor obširnih imenskih indeksov vseh celjskih matic do srede 19. stoletja.

Tudi na področju Mariborsko – Lavantinske škofije je do našega časa bil uničen ali je izginil občuten del matičnega fonda. Prvi konsistentni popis knjig iz 1974. čez dvajset let ni več ustrezal dejanskemu stanju. Zato je Škofijski arhiv Maribor 1995. sprožil večletno načrtno zbiranje matičnih knjig ter dvojnikov na župnijah in sedežih državne uprave. Leta 1999 je izdal aktualni vodnik po maticah, ki jih je pridobil do tedaj. Izkazalo se je, da so matice posamičnih župnij za čas do konca 19. st. izginile skoraj v celoti. Drugod so nastale občutne časovne luknje, mnogokrat pa so izginile tudi le posamične knjige. Veliko knjig je bilo uničenih ali je preprosto izginilo v letih 2. svetovne vojne in takoj po koncu vojne. Glede matic so torej mnogi župnijski uradi kot sedanji pravni lastniki matic utrpeli nepopravljivo škodo. Nekaj primerkov starejših knjig se je »čudežno« znova našlo. Velika večina obstoječih matic za čas do konca 19. stoletja se danes hrani v Škofijskem arhivu Maribor. Tako ima arhiv najstarejšo matico s konca 16. stoletja, lepo število matic iz 17. in zgodnjega 18. stoletja itd. Nekaj matic je še ostalo na župnijah. V arhivu so tudi skoraj vsi še ohranjeni dvojniki matic od leta 1835 naprej. Drugače je s takoimenovanimi zapisniki duš – »Status animarum«, ki jih arhiv doslej ni zbiral na župnijah in so v največji meri še tam. Seveda pa ti zapisniki duš po svojem izvoru niso matično gradivo, saj so nastajali v bistvu kot kontrolne knjige znanja verskega nauka.

Upoštevajoč ohranjene knjige tako v Škofijskem arhivu Maribor kot tudi na župnijskih uradih ima dandanes celovite serije krstnih, poročnih in mrliških matic (od 2. polovice 17. ali vsaj od začetka 18. stoletja naprej) skoraj 60 župnij te škofije. To so- z današnjimi uradnimi nazivi: Braslovče, Brestanica, Brežice, Celje – Sv. Danijel, Cirkovce, Dravograd, Gornji Grad, Griže pri Celju, Hajdina, Hoče, Jarenina, Kamnica, Križevci pri Ljutomeru, Laporje, Laško, Lenart v Slovenskih goricah, Lendava, Libeliče, Ljutomer, Loče pri Poljčanah, Lovrenc na Pohorju, Maribor – Sv. Janez Krstnik, Mozirje, Muta, Nova cerkev, Ormož, Pilštanj, Podsreda, Polzela, Prebold, Prevalje, Ptuj – Sv. Jurij, Ptuj – Sv. Peter in Pavel, Ribnica na Pohorju, Rogaška Slatina, Slivnica pri Mariboru, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Središče ob Dravi, Stari trg pri Slovenj Gradcu, Sv. Lovrenc – Juršinci, Sv. Lovrenc na Dravskem polju, Sv. Martin na Pohorju, Sv. Peter pod Svetimi gorami, Sv. Peter pri Mariboru, Sv. Urban – Destrnik, Sv. Vid na Planini, Svečina, Šentjur pri Celju, Šmarje pri Jelšah, Šmartno pri Slovenj Gradcu, Turnišče, Velika Nedelja, Vitanje, Vojnik, Vuzenica in Žalec.

Z gotovostjo lahko trdimo, da je matice z območja Mariborsko – Lavantinske škofije doslej najobsežneje raziskoval in jih še raziskuje že omenjeni Jože Koropec. V več dosedanjih objavah je pozorno obdelal matične knjige kar nekaj mest, trgov in drugih krajev na slovenskem Štajerskem: Slovenska Bistrica, Stari trg pri Slovenj Gradcu, Lovrenc na Pohorju, Slovenske Konjice, Hoče, Bukovec nad Zgornjo Polskavo, Morje pri Framu in Miklavž na Dravskem polju. Koropec v raziskavah načrtno opozarja na vse genealoške značilnosti matic. Izpisuje vsako pomembnejšo vsebinsko plat, od starosti poročenih ter umrlih do poklicnih oziroma statusnih oznak in značilnih priimkov. Bogate genealoške podatke je pravzaprav redno dodajal vsem svojim raziskovalnim objavam. Njegovo delo je tako dragocen prispevek k rodoslovni podobi obsežnega dela slovenskega prostora.

Boris Golec je prispeval krajšo, a zelo precizno genealoško študijo o družini Dragar s področja Tabora v Savinjski dolini.

Jože Hudales že skoraj desetletje načrtno raziskuje genealoške vsebine na področju Šaleške doline. Je tudi avtor prve obsežne monografije v slovenščini na podlagi obdelave matičnih knjig. Kot predmet raziskave je vzel matice za trg Velenje v poznem 18. in v 19. stoletju, dodal pa jim je še zapisnike duš in vsa štetja prebivalstva v 19. st. ter seveda bogato literaturo. Rezultat je multidisciplinarna raziskava mnogih – tudi genealoških - virov, kjer pa je poudarek na socioloških in antropoloških vsebinah, medtem ko je klasična genealogija bolj na obrobju. S to knjigo je Hudales ustvaril nove standarde celostne obdelave matic v slovenskem raziskovalnem prostoru.

Avtor tega referata je genealoško raziskal starejše priimke na področju sosednjega Vitanjskega hribovja.

Če gremo še dlje proti severu na področje Koroške, nikakor ne smemo pozabiti obsežnih lokalno-etnoloških raziskav Janeza Mrdavšiča in predvsem Marije Makarovič. Mrdavšič se je odločil raziskati starejša imena in priimke v Črni na Koroškem. Tako imena kot domače priimke je analiziral in razložil po njihovem izvoru, dodal je posebna imena domačij in njihove izpeljave. S tem je ustvaril vzorec temeljite imenoslovne analize lokalnega področja. Makarovičeva je v več obsežnih etnoloških študijah obdelala kraje Strojna, Črna na Koroškem in Sele. Vsakič je podrobno upoštevala tudi genealoške vire.

Pristno genealoško raziskovanje je navdušilo tudi Juša Makovca. Makovec je pred dobrim desetletjem izdal zelo obsežno genealoško raziskavo starejših matic župnije Križevci pri Ljutomeru – ob reki Muri. Pravzaprav tovrstnemu delu ni več kaj dodati, če se seveda omejimo na en sam, a zelo izpovedni vir – matične knjige. Avtor se ni zadovoljil le s prepisovanjem samih matičnih dejstev, temveč je isto pozornost namenil tudi prisotnim imenom ter priimkom. Začeto delo je nadaljeval s knjigo Prleške fajte, ki pa je sploh posebnost v celotnem slovenskem genealoškem prostoru. Priča namreč, kaj vse je mogoče narediti na podlagi res popolne obdelave matic. Odločil se je za predstavitev vseh (59) pomembnejših starejših rodovnih imen (= fajt) v obliki porok na področju omenjene župnije. Spremljal jih je skozi obdobje okoli dvestotih let (med 1670-1870) in tako ustvaril temelje za zelo načrtno nadaljnje genealoško delo v tem okolišu. Med drugimi tu izvirajo rodbine Ferenc, Heric, Misja, Osterc, Senčar, Slavič itd.

Dolgoletni aktivni raziskovalec slovenskoštajerskega in prekmurskega področja Jože Curk je v genealoške vode vstopil z objavami terezijanskega popisa iz leta 1754. V njih predstavlja osebe, ki so v tem letu živele v slovenskoštajerskih mestih. V zadnjem desetletju je začel načrtno raziskovati še tukajšnje matične knjige, vendar s čisto določenim namenom. Kot strokovnjak za umetnostnozgodovinske vsebine je iz njih začel izpisovati vse osebe, povezane z gradbeno dejavnostjo in sorodnimi umetniškimi strokami.

Ob Slovenski Bistrici sta Celje in Maribor še dve srednjeveški štajerski mesti, katerih matične knjige so že bile predmet raziskav. Celjske matice 18. in 19. stoletja je obdelal Andrej Pančur. Najstarejše matice Maribora (pa še Kamnice in Ljutomera) je raziskoval Sašo Radovanovič, vendar je v več objavah dokazal, da knjig ni znal pravilno brati. Razen tega se je zgubljal v nepotrebnih in povsem odvečnih primerjavah z drugimi cerkvenimi viri iz 17. stoletja. Dobil je zasluženo kritiko. Drugače se je mariborskih matic lotil prof. dr. Jože Mlinarič. Prepisal je dve najstarejši krstni knjigi mariborske mestne in primestne župnije Sv. Janeza Krstnika iz 2. polovice 17. stoletja. Pokrajinski arhiv Maribor jih je objavil v treh zvezkih znamenite serije Gradivo za zgodovino Maribora, katere urednik je od samega začetka prav Mlinarič. Gre za prvi in doslej edini na Slovenskem znani tovrstni primer celostne izdaje matic v originalnem prepisu. S tem je Mlinarič seveda izrazito olajšal delo mnogim sedanjim in prihodnjim genealogom, ki bodo želeli obdelovati starejšo genealogijo mariborskega področja. Tudi za še starejša obdobja srednjega veka in 16. stoletja je Maribor pred kratkim dobil obširno študijo o svojih meščanih do leta 1600, katere avtor je Norbert Weiss, zgodovinar iz sosednje avstrijske Štajerske. Zanimivo je, da druga starejša slovenska mesta podobno obsežne študije ne premorejo, kot tudi to, da jo je uspel napraviti tujec. Genealoške vsebine je Weiß domišljeno vključil z rubriko sorodstvenih zvez vsake od okoli 860 raziskanih oseb. Dodal je celo več genealoških tabel znanih Mariborčanov iz 15. in 16. stoletja ter njihovih družin. Zato lahko prav za Maribor ugotovimo, da je z genealoške plati zelo dobro obdelan.

Če se ozremo še na prekmursko področje, ugotovimo, da so za genealoške raziskave mesta Murska Sobota zelo dragoceni imenski indeksi krstnih matic (v natipkani obliki, vezani k matici!). Časovno sežejo od začetka matic dalje, torej za leta med 1733 in 1899), kar bo zelo olajšalo genealoško delo. Starejše matice več rimokatoliških župnij na Goričkem hranijo tamkajšnji župnijski uradi. Območje Goričkega je zanimivo tudi zaradi več starejših evangeličanskih župnij, ki so od konca 18. stoletja naprej začela pisati lastne matice: Bodonci, Gornji Petrovci, Puconci in druge. Isto velja za dve kalvinski župniji Hodoš/Hodos in Motvarjevci/Szentlászló. Za področje obsežne pražupnije Turnišče v dolnjem Prekmurju bo gotovo pomembno delo, ki ga prav sedaj opravlja avtor tega referata. Najstarejša krstna in poročna matica za leta med 1676-1724 je najverjetneje enkraten primer matične knjige na Slovenskem, saj je doživela sekundarno vezavo. To pomeni, da je bila prvotna knjiga z gosto popisanimi stranmi konec 19. stoletja v razpadajočem stanju. Zato so jo vnovič povezali brez poprejšnjega natančnega paginiranja. Šele pozneje oštevilčene strani (vseh je 650!) so brez vsakršnega kronološkega zaporedja in knjiga je praktično popolnoma neuporabna. Avtor referata jo postopno prepisuje in bo predvidoma naslednje leto izšla v izdaji Škofijskega arhiva Maribor. Tudi Lendava ima zelo zanimivo matično gradivo. Pri pregledu matičnega fonda se je recimo izkazalo, da so popisovalci pred tremi desetletji spregledali najstarejšo ohranjeno krstno matico iz konca 17. stoletja, ki jo še danes hranijo na župniji.