V zadnjih dveh stoletjih so se Slovenci izseljevali iz krajev, ki so ozemeljsko pripadali različnim državam – Avstriji, Italiji, Madžarski, Jugoslaviji in šele v zadnjem desetletju Sloveniji. Različni so bili tudi socialni in politični sistemi. Pripisovanje pomena ekonomski razvitosti kot enemu od glavnih vzrokov za (ne)izseljevanje je treba dodatno pretehtati še zaradi dejstva, da so se v dobi habsburške monarhije izseljevali največ iz slabše razvitih južnih predelov, medtem ko so se iz pred- in povojne Jugoslavije pretežno izseljevali iz najbolj razvitih predelov. V obeh primerih pa je bila stopnja razvitosti v predelih izseljevanja nižja od držav, kamor so se priseljevali Slovenci. Zelo različni so lahko vzročni vzorci tudi glede na ozemeljsko razporejenost. V nekaterih področjih je očitna prava izseljenska mrzlica, spet v drugih je ta komaj opazna. Nemalokrat je dejanski obseg izseljevanja v nasprotju s tistim, ki bi ga določali splošni pogoji, na podlagi katerih bi pričakovali odziv za odhod v tujino. Drugače povedano: so podatki, da je določeno vas, npr. na začetku 20. stoletja, izseljevanje močno zajelo, sosednjo pa komaj oplazili. Zakaj? Podrobna primerjalna študija nam bi dala odgovor na gornje vprašanje, zlasti če so v igri tudi psihološka, medčloveška in še katera ozadja in ne samo ekonomski položaj, ki pa je lahko med dvema vasema zelo različen, npr. glede prometne lege, lastninskih odnosov, obrtnih in drugih neagrarnih obratov itd.

V 20. stoletju so bili politični razlogi močan razlog za izseljevanje Slovencev. To lahko opazujemo za področje Primorske med obema vojnama, ko je bilo ozemlje pod italijansko oblastjo. Podoben primer so begunci po letu 1945 itd. Prisilne migracije so se dogajale med prvo in drugo svetovno vojno. Manj očitne so neželjene premestitve učiteljev, nekonformističnih izobražencev, vojaških starešin in podobnih. Izseljevati so se morali v druga etnična okolja in v okolja, ki so bila civilizacijsko manj razvita v sicer skupni državi Jugoslaviji.

Oglejmo si najbolj razvidne vzroke izseljevanja Slovencev v zadnjih dveh stoletjih.

A. Vrhovi ekonomskega izseljevanja so bili:

V zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno, ko je bil izseljenski val usmerjen zlasti v Združene države Amerike, deloma tudi v nemške dele Avstrije, Nemčijo in Egipt, le v manjši meri tudi v Južno Ameriko (Brazilijo, Argentino). Ocenjuje se, da je proces zajel do 300.000 oseb.

Med obema svetovnima vojnama, zlasti v zahodnoevropske države (Francijo, Belgijo, na Nizozemsko in Nemčijo) in Južno Ameriko (Argentino), nadaljevalo pa se je tudi izseljevanje v Egipt; ocenjuje se, da je proces zajel do 100.000 oseb.

V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja v razvite zahodnoevropske države, deloma tudi drugam po svetu, npr. v Avstralijo, Kanado, ZDA in drugam; proces je zajel do 100.000 oseb.

Posebej moram izpostaviti izseljevanje intelektualcev (beg možganov) v obeh minulih stoletjih, kjer so se čisti ekonomski vzroki, kot npr. boljša plača, prepletali z ostalimi, npr. boljšimi pogoji za delo, možnostjo strokovnega ali znanstvenega napredovanja, priznavanjem višjega ugleda za opravljeno delo ipd. (Mimogrede: ne tako nezanemarljivo je bilo priseljevanje tujih izobražencev v slovenski prostor, ki mu v večjem obsegu sledimo od uvajanja evropske industrijske revolucije v 19. stoletju dalje. V omenjeno stoletje pa postavljamo tudi priseljevanje fizičnih delavcev, ki so imeli določene strokovne izkušnje, npr. delavcev pri gradnjah železniških prog, stavbnih in cestnih delavcev iz Furlanije, in še bi lahko naštevali.)

B. Poleg ekonomskega poznamo v zadnjih dveh stoletjih tudi nasilno izseljevanje Slovencev, in sicer:

Begunce iz zaledja soške fronte v času prve svetovne vojne v Italijo in druge dele Avstrije, ki so se vrnili na domove že med vojno ali po njej; mnogi so se umaknili prostovoljno, drugi so bili evakuirani.

Izseljence (izgnance) iz časa druge svetovne vojne, npr. v Nemčijo, Italijo, na Hrvaško, v Srbijo in drugam, ko v vseh primerih govorimo o prisilnih selitvah. Posebej moram omeniti prisilno izganjanje ljudi v delovna in koncentracijska taborišča v Italiji in Nemčiji. Tu naj samo omenim usodo kočevskih Nemcev, ki so morali zapustiti svoje domove na Kočevskem.

Begunce v letu 1945, ki so se kot razseljene osebe po letu 1947 razkropili vsepovsod po svetu, zlasti v Argentino, Avstralijo, Kanado, ZDA, mnogi pa so ostali v raznih evropskih državah. Ilegalno izseljevanje se je nadaljevalo do začetka šestdesetih let, ko je jugoslovanski režim priznal, da tudi socialistični sistem pozna pojav izseljevanja. (Do tedaj so bili vsi, ki so ilegalno ali legalno, to je s potnimi listi, zapustili Jugoslavijo označeni kot begunci oziroma politični emigranti.)

Marsikdaj so se ekonomski vzroki prepletali s političnimi, npr. v primeru izseljevanja Slovencev iz Julijske krajine v Italiji v času med obema svetovnima vojnama, kot posledica fašističnega pritiska in s posledicami na narodnostnem, političnem in na gospodarskem življenju Slovencev v Italiji.

V nadaljevanju se omejujem na vzroke ekonomskega izseljevanja, ki je številčno zajelo največji del Slovencev. Zelo poenostavljeno lahko rečem, da sta bila v vseh treh valovih ekonomskega izseljevanja v zadnjih dveh stoletjih odločujoča dva vzroka, prvi notranji, to je nižja stopnja ekonomskega razvoja v Sloveniji z vsem posledicami, in drugi zunanji, višje vrednotenje dela v praviloma ekonomsko bolj razvitih priseljenskih državah, ki se je konkretno kazalo v višjih plačah.

Če se najprej zaustavim pri vzrokih izseljevanja v Združene države Amerike pred letom 1924, moram najprej poudariti dejstvo, da ne prej (v preteklosti) in tudi kasneje (do današnjih dni) izseljenski proces ni zajel toliko Slovencev in Slovenk kot s tem valom, čeprav je že omenjena ocena izseljencev verjetno nekoliko pretirana. Ugotovitev točnega števila nam onemogočajo pomanjkljivi izseljenski in priseljenski statistični in drugi viri, zlasti pa vodenje izseljencev po državni pripadnosti (kot Avstrijci, Madžari ipd.). Najprej se nam zastavi vprašanje: zakaj so se Slovenci vključili v evropski izseljenski val v ZDA dokaj pozno, v večjem obsegu šele od konca osemdesetih let 19. stoletja? (Bili so del srednje in vzhodnoevropskega in sredozemskega vala.) Odgovor na vprašanje ni enostaven, saj so bili odločujoči mnogi razlogi, od boljših in cenejših prometnih povezav (železnica, parniki) do višje izobrazbene stopnje prebivalstva (pismenost). Hkrati pa je bil to čas agresivnega reklamnega (propagandnega) delovanjem ladijskih družbo s pomočjo izseljenskih pisarn in agentov in čas boljšega poznavanja gospodarskih in življenjskih razmer v ZDA, in to s pomočjo časopisja in ne nazadnje izseljenskih pisem. (V zvezi z zadnjo trditvijo lahko rečemo, da izseljenskim agentom in vsemu javnemu propagandnemu aparatu ne smemo pripisovati preveliki teže, saj so izseljenci prestopili prag izseljenske pisarne, ko so bili že odločeni za odhod. Mnogo večji pomen na odločitev za odhod so imela pisma svojcev in prijateljev iz Amerike in ustne pripovedi povratnikov.)

V 19. stoletju so bile slovenske pokrajine podpovprečno razvite. Bile so pretežno poljedelske, poljedelstvo pa neučinkovito zaradi majhnosti in tehnološke zastarelosti kmetij, vlaganja so bila neznatna. Z odpravo tlačanstva leta 1848 so kmetje postali zemljiški lastniki in visoko obdavčeni. Do prve svetovne vojne se položaj kmeta ni bistveno spremenil. Soočali so se z visokimi davki, nekonkurenčnostjo pridelovanja in naravnimi ujmami. Posledica je bila selitev v mesta, v maloštevilne industrijske centre, še bolj pa v tujino. Večina izseljencev so bili ravno kmečki delavci, ki v svoji domovini niso našli dela ali je bilo to preslabo plačano. Med njimi pa je bilo tudi precej takih, ki so bili vešči različnih obrti in dejavnosti kot npr. krojači, mizarji, tesarji, kuharji in podobno. Večina teh ni imela drugega premoženja kot krepkih rok in želje po boljšem življenju. Mnogi med njimi so odšli z namenom, da se bodo v tujino gmotno toliko opomogli, da bi si s prihranki zagotovili možnosti za življenje v domovini. Želeli so si urediti dom, kupiti posestvo, začeti lastno obrt, poplačati dolgove in podobno. To so bili razlogi, ki so jih silili v Ameriko. Poleg teh je bil pogost vzrok izogib vojaški službi, sodnemu pregonu, družinskim obveznostim (poroki zaradi neželene zanositve), nemalokrat pa zgolj pustolovska žilica. Psihološki razlogi pa še niso bili proučevani.

Precej tedanjih razmišljajočih (sodobnikov obravnavanega procesa) se je lotila vprašanj o vzrokih za izseljevanje Slovencev. Še danes je to eno od osrednjih vprašanj raziskovalcev izseljenstva. Je bila to predvsem revščina ali še kaj drugega? Odgovor na to vprašanje je zaradi obsežnosti in večplastnosti prezahtevno za današnje predavanje, zlasti, če se želimo izogniti posploševanju. Zavedati pa se moramo, da je bilo tudi v tistih časih prisotno spoznanje, da mnogim posameznikom ni bilo zares potrebno zapustiti domov, želja po boljšem življenju in zaslužku je bila enostavno premočna. Prav ob prelomu stoletja so se življenjski pogoji začenjali izboljševati, to pa vseeno ni moglo zadržati množičnega izseljevanja. Naraščalo je iz leta v leto in se ustavilo šele s prvo svetovno vojno oziroma zaradi ameriških restriktivnih priseljenskih ukrepov leta 1924..

Boljše plače so tudi v avstrijske in nemške rudnike privabile mnoge fante in može, ki so prihajali predvsem iz rudarskih in tudi kmetijskih okolij osrednje Slovenije, misel na prihranek pa je spodbudila številna dekleta in žene z območja Krasa, Vipavske doline in Brd za odhod v Egipt. Ta val je znan zaradi tega, ker so bile v njem številne mlade mamice, ki so se v Aleksandriji zaposlile kot dojilje, pa tudi kot varuške, služkinje in kuharice. Zlasti pri slednjih je bila misel o dobrem in hitrem zaslužku močno prisotna, vendar je mnoge delo v Egiptu zadržalo dlje časa.

Skratka: Pestrost vzrokov odhajanja Slovenk in Slovencev v času pred prvo svetovno vojno je bila velika. Nikakor ne smemo poenostavljati in posploševati vzročnih osnov in nanje gledali le z negativnim predznakom, saj so si mnogi v tujini uredili solidno življenje, pošiljali prihranke domov, svojim otrokom pa omogočili izobraževanje in s tem dobro pripravo na življenje v novem okolju.

Nemčija je bila prva evropska država, v katero se je usmeril večji val slovenskih izseljencev v zadnji četrtini 19. stoletja. Zaradi ekonomske in politične krize v Nemčiji v prvih letih po končani prvi svetovni vojni so se številni Vestfalci 'izselili' v omenjene zahodnoevropske države. V desetletju pred izbruhom druge svetovne vojne je Nemčija posebno odprto sprejemala sezonske poljedelske delavce. Temu vabilu so se odzivali zlasti ženske in moški iz Prekmurja.

Posebno boleče je bilo izseljevanje Slovencev iz Italije. Asimilacijski pritiski v fašistični Italiji, združeni z poslabšanimi življenjskimi pogoji so vodili v povečano izseljevanje v Argentino. Kot begunci pa so si iskali nov življenjski prostor tudi v Jugoslaviji. Nekateri slovenski ekonomski izseljenci iz Italije so si našli delo v rudnikih, tovarnah in kmetijskih predelih zahodnoevropskih držav, največ v Franciji in Belgiji.

Velika ekonomska kriza v tridesetih letih je povsem zaustavila priseljevanje v zahodnoevropske države in izseljevanje iz Slovenje je začelo upadati. Slovenci so se v tujini srečevali z brezposelnostjo in bili prisiljeni vrniti se v domovino. Zaradi devalvacije so bili ob prihranke in mnogi so bili spet reveži. Zanimivo je tudi to, da so nekatere slovenske družine, ki so živele na Nizozemskem nasedle komunistični propagandi in se leta 1932 preselile v Sovjetsko zvezo kot ekonomski emigranti. Razočaranje je bilo hudo. Poleg ekonomskih izseljencev so se v tem času pojavili tudi politični izseljenci – komunisti, ki so si zatočišče iskali izven Jugoslavije.

In kakšni so bili notranji vzroki za izseljevanje v medvojnem obdobju? Slovenija se je med obema vojnama spreminjala v industrijsko deželo. Stopnja agrarnega prebivalstva se je znižala od 66% (1921) na dobrih 50% v letu 1940. Kljub temu pa industrija ni mogla sprejemati vso odvečno delovno silo s podeželja, del katere se je usmeril tudi v tujino. Za kmetijstvo pa je veljalo, da je ves ta čas delovalo na meji preživetja. In tudi premogovništvo je doživljajo težke čase zaradi konkurenčnosti premoga iz drugih delov Jugoslavije, velika gospodarska kriza pa je stanje še poslabšala. Zato nas ne preseneča, da je bil med takratnimi izseljenci velik delež rudarjev, ki so bili zaradi strokovnih znanj zelo čislani po evropskih rudnikih.

Zakaj se je v tem času med obeme svetovnima vojnama relativno malo Slovencev izselilo oziroma je njihov velik del predstavljalo sezonsko delavstvo? Ali je bil njihov ekonomski in socialni položaj boljši kot pred letom 1914? Ne, vendar so evropske priseljenske države vodile omejevalno in organizirano priseljensko politiko, zlasti po izbruhu velike gospodarske krize. Nedvomno bi se več Slovencev odločilo za odhod v tujino, če bi jih ta sprejela. Najhujši udarec pa je bilo zaprtje ameriških »zlatih vrat« po prvi svetovni vojni, saj so z uvedenimi kvotami in omejitvami, npr. samo na priseljevanje svojcev in podobno. Tudi načrti o večji preusmeritvi odvečne delovne sile iz posameznih delov Jugoslavije v druge niso rodile večjega uspeha. Izjema so sezonski delavci iz Prekmurja, ki so odhajali na polja v Slavonijo, Bačko, Baranjo in druge kraje v južnih delih države, zlasti v Srbijo.

V začetku šestdesetih let so se tesno zaprte meje Jugoslavije začele polagoma odpirati in nov val mlajših ljudi je začel prodirati v zahodno Evropo, največ v Nemčijo, pa tudi v druge države kot npr. Švico in skandinavske države. To je bilo najbolj množično v drugi polovici šestdesetih let. Pojav je začasno ustavila naftna kriza po letu 1973 in recesija, ki je temu sledila, vendar se izseljevanje nikoli ni povsem ustavilo. Leta 1991 je bilo na začasnem delu v tujini 40.427 slovenskih delavcev.

Skratka: Zunanji pogoj (vzrok) za izseljevanje je bila nagla gospodarska rasta v razvitih evropskih državah, ki ji sledimo od petdesetih let prejšnjega stoletja. Za večji izselitveni val je bila potrebna odprtost državnih mej, ki so se polagoma odpirale od začetka prve polovice šestdesetih let dalje. Mnogi so odhajali v tujino organizirano, to je prek slovenskih podjetij. Kakšni pa so bili notranji vzroki izseljevanja v tem času? To nam nakažejo že predeli največjega izseljevanja. Največ jih je odšlo iz Prekmurja, Posavja in Bele krajine, tradicionalnih območij izseljevanja, kjer je živelo veliko kmečkega prebivalstva in posledično v pogojih nižjega življenjskega standarda. Zaposlitev in boljši zaslužek sta bila glavna vzroka za odhod v tujino. Njihova izobrazbena stopnja je bila nizka. Vendar so v tujino odhajali tudi poklicno že usposobljeni posamezniki, čeprav so imeli možnost zaposlitve doma. Tudi njih je gnala v tujino želja po višjem zaslužku. Simbolno se je ta želja izražala v načrtih za čimprejšnjo pridobitev avta, tranzistorja, televizijskega aparata ipd. Mnogo se jih je vrnilo (povratniki), veliko jih je ostalo v novih okoljih, kjer živi danes že druga in tretja generacija izseljencev.