Freising v slovenskem spominu

povzetek

V slovenskem laičnem spominu so s Freisingom povezani zlasti Brižinski spomeniki. Iz splošne izobrazbe nekateri pomnijo tudi posestni odnos, ki je zlasti Loško gospostvo v srednjem veku vezal na freisinško škofijo. Po dvestotih letih prenehanja tega odnosa ni več zaslediti ljudskega izročila, ki bi pomnilo in pričalo o občutkih tistih, ki so bili s to spremembo prizadeti v dobrem ali slabem. Hočem reči, da na sam akt sekularizacije ni zaznati nikakršnega spomina. V spominu pa je ostalo obdobje pred prenehanjem.

Nanj spominjajo nekatera literarna dela, npr. Tavčarjev Amandus, še bolj je znana bajka Škofjeloški grb, ki je izšla v zbirki loških pravljic in bajk Kamniti most Lojzeta Zupanca.

Grb z likom zamorca s krono v veliki meri ohranja zavest o zgodovinski povezanosti s Freisingom.

Med posamezniki in skupinami obeh mest, Freisinga in Škofje Loke, prihaja do dokaj stalnih izmenjav obiskov in prireditev, tudi na ravni občinskih in cerkvenih struktur. V preteklosti in še danes je ta povezava predmet obojestranskih znanstvenih raziskav in manifestacij. Mesti nista pobrateni, saj se zavedata, da uradno sklepanje pobratimstva ni potrebno – zgodovinska povezanost in lik zamorca v grbu velja več kot izjava o pobratimstvu. Ne le med Škofjo Loko in Freisingom, temveč med vsemi nekdanjimi freisinškimi kraji. Teh pa je v prostoru, ki mu rečemo Alpe – Jadran prek 50.

V svojem referatu se posebej dotikam prve omembe Loke in drugih krajev Loškega gospostva, obenem pa prve omembe Kranjske v ohranjeni zgodovinski listini. Neposredno s sekularizacijo pred dvesto leti pa se navezujem na sočasno odkritje Brižinskih spomenikov v zapuščini istega Škofa Abrahama, s katerim se je posestni odnos začel. Konec pred dvesto leti nas tako veže na začetek pred 1030 leti.

Freising v slovenskem spominu

Peter Hawlina

Ponujeno sodelovanje na simpoziju sem razumel, da naj bi kot laik predstavil splošno predstavo o pomenu Freisinga v slovenski zgodovini.

Priložnost sem imel nagovoriti nekaj sto naslovnikov, ki občasno prejemajo obvestila Slovenskega rodoslovnega društva. Odzvalo se je komaj kakih pet nagovorjenih. Ti so v glavnem odgovorili, da jih Freising spominja na Brižinske spomenike.

Omenjen poskus ni bil kakšno resnejše ugotavljanje splošnega vedenja o vlogi Freisinga v slovenski zgodovini. Vseeno bi od nekaj sto nagovorjenih pričakoval vsaj nekaj odgovorov, ki bi presegli peščico površnih.

Tudi sam se spominjam, da se je tega dotaknil pouk srednješolske zgodovine in slovenskega jezika.

Ločani sicer o tem zagotovo vejo precej več kot prebivalci ostalih delov Slovenije. Nekaj več se o tem učijo v šoli, občasni dogodki budijo spomin na Freising v podzavesti. Posredno nas na Freising spominja grb, ki je ostalina zgodovinskega odnosa. Lik zamorca in sama beseda Freising se pojavlja v imenih lokalov in delovnih organizacij. Spomin je ohranjen v literarnih delih in celo v mitologiji. Značilen primer je bajka o loškem grbu. Zdi se mi dobra iztočnica za podajanje nekaterih dejstev in postavljanje hipotez, ki se ob tem ponujajo:

Škofjeloški grb

(Iz zbirke škofjeloških pravljic,

ki jih je pod naslovom Kamniti most

objavil Lojze Zupanc)

V Škofji Loki pripovedujejo, da je bilo prvemu zemljiškemu gospodu, ki je na loškem ozemlju s krivo palico krotil tlačane, ime Abraham. Ko je le-ta pred davnim časom prišel z Bavarskega v Loko, je gostoval na loškem gradu vse dotlej, dokler se ni naučil po naše govoriti. Ves srečen, da se bo poslej lahko sporazumeval s podaniki in tlačani, se je nekega vigrednega dne napotil proti daljni Idriji. Spremljal pa ga je zamorec, ki ga je loški gospodar dobil v dar iz bogatega Ogleja.

Potovala sta po Poljanski dolini. Ta je bila tisti čas zarasla s hostami, koder je bilo toliko medvedov, da bi jih človek ne preštel. Gorje potniku, če se je nameril brez orožja skozi te gozdove! A zamorec, ki je spremljal svojega gospodarja, je bil bistroglavec. Oborožil se je z lokom in tulom, polnim puščic.

Ko sta tako hodila in hodila, sta se sredi temne hoste namahnila na velikanskega medveda. Knez Abraham je prestrašen obstal in drgetal, njegov sluga pa je -- ne bodi len -- nategnil lok in izstrelil puščico v medvedovo srce. Medved se je zvalil na črno zemljo. Gospodar je rešitelja objel in del:

"Rešil si mi življenje, zvesti služabnik! Za tvoje junaštvo te bom nagradil, da bodo še pozni rodovi vedeli, kakšen junak si bil!"

In je koj zatem, ko se je živ in zdrav povrnil v loški grad, zaukazal, naj v grb, ki bo še stoletja prikazoval veličino loških knezov, naslikajo glavo njegovega rešitelja. Od takrat je v škofjeloškem grbu glava črnega zamorca.

Zupanca na žalost ne moremo več vprašati, ali je vsebino povzel iz ljudskega izročila brez lastnih dodatkov. Znano je sicer, da je bil škof Abraham nekaj let v izgnanstvu na Koroškem in Kranjskem. Ta čas naj bi živel na Otoku na Vrbskem jezeru in v Loki. V 10. stoletju Škofje Loke še ni bilo. Bila je Loka. Kakšna in kolikšna je bila, bi danes težko sklepali. Tudi današnji Oglej na zunaj ne kaže na svoj dokazani zgodovinski pomen. O Loki pred 1000 leti tudi nimamo slikovnega gradiva. To se pojavlja šele nekaj sto let kasneje, ko v sotočju zraste mesto in grad nad njim. V drugi polovici 10. stoletja pa je Abraham najverjetneje prebival v Loki, to je na kraju, ki mu danes rečemo Stara Loka ali tudi Fara, saj je starološka 'župnija mati' Sv. Jurija obsegala obsežno ozemlje celotnega Loškega gospostva v času njegovega največjega obsega. Mestna župnija Sv. Jakoba je bila ustanovljena šele pred 200 leti.

Abraham je torej bival v Loki. Cerkvene oblasti sicer ni imel. Lahko pa se vprašamo, kaj je počel v tem času. Ne bom poskusil razložiti, kako je iz Loke lahko upravljal freisinško škofijo, lahko pa verjamemo bajki, da je tudi potoval. Nič nemogoče ni, da je zares imel črnega služabnika, toliko bolj bi lahko verjeli, da ga je dobil v dar od oglejskega škofa. Tako tudi prigoda z medvedom postane manj trivialna. Mimogrede – fabula o škofu in medvedu je znana še iz drugih podobnih zgodb. Nemara je najbolj znana tista o škofu Korbinijanu, ki naj bi na svojem potovanju v Rim otovoril medveda, potem ko mu je ta pobil osla ali mulo.

Zanimivo je, da bajka posebej omenja, da se je škof naučil slovensko govoriti. Tudi v to ne gre dvomiti. Tako Kranjska kot Koroška sta bili takrat večinsko poseljeni s slovensko govorečim prebivalstvom. Besede slovensko in Slovenec takrat sicer še niso poznali, tudi Slovenije še ni mogel nihče slutiti, vseeno smo vajeni govoriti, da je bil jezik takratnih prebivalcev tega področja slovenski. Abraham je torej obvladal jezik domačega prebivalstva.

Kdo lahko poskusi uganiti, kakšna je bila Loka pred prihodom Abrahama? Koliko prebivalstva je imela? Jaz si ne upam niti začeti. Znano je le, da sta se tu križali vsaj dve pomembni poti. Je bil to razlog, da je bila Loka poznana? Saj jo je najbrž moral poznati tako Abraham, ki jo dobi v dar, kot naš takratni cesar Oto II., ki mu jo izroči. Sta jo poznala že od prej? Abraham in Otto sta prijatelja. Kakšna in od kdaj, tega najbrž ne ve nihče. Znano je, da je Otto II. že mlad zasedel prestol. Veliko se je bojeval in čisto mogoče je, da ga je kdaj pot vodila tudi čez Kranjsko. Sta potovala skupaj? Oženil se je z bizantinsko princeso Teofano. Si jo je ogledal na bizantinskem dvoru ali so se dogovorili na daleč? Sta Otto in Abraham Loko med vsemi drugimi kraji izbrala na slepo ali kot poznavalca? V listini je sicer omenjena tudi Otova mati Adela Burgundska, ki naj bi botrovala podaritvi. Na priporočilo naše matere… pravi besedilo listine. Lahko bi to razumeli tudi tako, da je mati vedela za pomen Loke in jo je zato priporočila. Dejstvo je, da je bilo Loško ozemlje prvi predmet tovrstne daritve v 'naših krajih'. Druga področja so postala zanimiva kasneje.

Abraham v Loškem gospostvu in v ostalih zemljiškim posestih ni imel cerkvene oblasti, gotovo pa je imel opravka tudi v cerkvenih zadevah. O prijateljskih stikih z Oglejem govori celo bajka. Zakaj načenjam vprašanje pastoralnega delovanja? Delno zato, ker je bilo krščanstvo v naših krajih takrat še mlado in je bilo tudi v interesu države, da se trdneje uveljavi, predvsem pa zato, ker so bila besedila v slovenskem jeziku najdena prav v njegovi osebni zapuščini.

Abraham se je po smrti Otona II. vrnil v Freising in tam umrl. Njegovo zapuščino so shranili v arhiv, kjer je verjetno nedotaknjena čakala vse do pred dvesto leti, ko je bilo treba ob posledičnih sekularizacijskih ukrepih škofijski freisinški arhiv prenesti v München. Takrat so pri pregledovanju in najbrž tudi odbiranju gradiva postali pozorni na besedila, za katera so jezikoslovci ugotovili slovanski (slovenski) izvor. Trije pergamentni listi so bili sestavni del Abrahamovega popotnega obrednika. Zakaj bi imel škof popotni obrednik, če ne bi opravljal tudi pastoralne dejavnosti? Zakaj bi imel besedila v slovenskem jeziku, če ne zato, ker jih je pri tej dejavnosti uporabljal? Bi lahko našli težji 'corpus delicti' kot je najdba slovenskih tekstov pri škofu, ki je precejšen del svojega pregnanstva prebil v Loki?

To je tisto, zaradi česar bi Slovenci morali vedeti za Freising, pa čeprav so omenjena besedila tam ostala najbrž samo po srečnih okoliščinah. Sekularizacija je dala povod za 'pospravljanje' arhiva in s tem ob 200-letnici sekularizacije beležimo tudi 200-letnico odkritja za Slovence tako dragocenih dokumentov – dokumentov, katerim res lahko rečemo spomeniki.

Besedil v slovenskem jeziku je bilo takrat, prej in kasneje še bogvekoliko. Ohranili pa so se ti, za njimi pa šele nekaj sto let kasneje Videmski in Čedajski rokopisi.

Omenil sem dva dragocena ohranjena dokumenta, oba iz druge polovice 10. stoletja: podelilno listino in Brižinske spomenike. Oba sta neposredno povezana s škofom Abrahamom, prvi vzpostavlja posestni odnos med Loškim gospostvom in freisinško škofijo, drugega obudi iz pozabe konec tega posestnega odnosa.

Na čas posestne podrejenosti freisinški škofiji pa krepko spominja še danes uporabljani loški grb. Lik zamorca v freisinškem grbu je bil in je še predmet mnogih ugibanj in poskusov razlag. Nobena od njih ni znanstveno sprejeta in vse manj je možnosti, da bi kdaj prišli do zanesljive razlage. Freisinški škofje so začeli lik zamorca v grbu uporabljati v drugi polovici 13. stoletja. Od takrat je ohranjena najstarejša prisotnost tega lika v grbu škofa Emicha. Ni znano, da bi se ta lik pojavljal že tudi pred tem časom. To je kakih tristo let po tem, ko naj bi črni služabnik rešil življenje škofu Abrahamu. Je teh 300 let predolga doba, da bi se ohranil spomin na ta dogodek? Morda. Vendar imamo v Freisingu še en znani grbovni motiv. To je otovorjeni medved svetega Korbinijana. Ta je živel še nekaj sto let pred 'našim' Abrahamom, ki je postal škof leta 957, umrl pa je 7. 6. 994. V Rim, kjer ga je papež Konstantin I. imenoval za škofa, naj bi Korbinijan romal okrog leta 710, grb z otovorjenim medvedom pa se pojavi leta 1340 ( http://www.ngw.nl/int/dld/f/freising.htm ). Torej dobrih 600 let kasneje. Obe legendi sta nemara povsem izmišljeni, čeprav so bila srečanja z medvedi v tistih časih vse prej kot redkost, protagonista iz ene in druge pa po nekaj sto letih dobita mesto v krajevni in škofijski simboliki. V tej primerjavi legenda o nastanku grba zgubi svojo trivialnost. Nasprotno: z vsemi drugimi elementi se presenetljivo dobro ujame z zgodovinskimi dejstvi.

Po sekularizaciji se je freisinška škofija združila z veliko mlajšo sosednjo münchenško, ki jo je v stoletjih krepko prerasla in je ob tem prenehala uporabljati tudi svoj grb. Kakih dvajset let se je iskalo novega, dokler se niso odločili, da bo zamorc kraljeval tudi v novem grbu združene škofije.

Težko bi bilo ugotavljati, kakšna je bila usoda zamorcev, ki so bili umeščeni v grbe številnih freisinških posesti. Po sekularizaciji bi bilo pričakovati, da se bodo spremenili tudi grbi teh krajev in se bo zamorc s krono iz teh krajevnih simbolov umaknil.

Pa se ni!

Zakaj? Kdo ve? Morda najbolj zaradi neosveščenosti, morda zaradi komoditete, zaradi izogiba stroškom? Saj tudi leva sv. Marka še danes videvamo v skoraj vseh vhodih v mesta, ki so nekoč pripadala Beneški republiki.

Bi danes kdo v svoja mestna vrata še vstavil beneškega leva? Bi danes kdo v svoj grb umestil zamorca s krono? Na to vprašanje odgovarjam iz lastne izkušnje. Ob reorganizaciji lokalne samouprave so v loškem gospostvu nastale štiri občine. Samo Občina Škofja Loka je obdržala in z odlokom ponovno določila grb z zamorcem. Ostalim trem – Žirem, Železnikom in Gorenji vasi-Poljane je bila ponujena sistemska rešitev občinske simbolike z usklajenimi zastavami in z zamorcem v grbu. Predlog je bil povsod odločno odklonjen.

S freisinško zgodovino je pomembno povezana tudi kolonizacijska poselitev na Sorškem polju in na Selškem in Poljanskem. Ti priseljenci so bili nemško in slovensko govoreči. Najbrž pa jih je bilo zelo malo iz Freisinga, čeprav je med velikim številom Ločanov prisotno prepričanje, da so bili njihovi davni predniki iz Freisinga. Med prišleki so sicer bili Bavarci, več pa jih je bilo iz Tirolske in Koroške. Ti so bili po govorici bližji Slovencem kot Nemcem.