Na več mestih v Karavankah se v skrilavih lapornih kamninah med spodnjejurskimi apnenci z roženci pojavljajo manganova orudenja. Tudi sam lapor je prepreden z rožencemin impregniran z manganovimi minerali. Ruda je nastajala sinsedimentarno, torej med samim usedanjem lapornega materiala v tedanjem morju. Glavna rudna minerala sta braunit in piroluzit, poleg teh pa vsebujeta ruda in lapor še železova minerala hematit in limonit. Ruda se pojavlja v do enega in pol metra debeli plasti in je temnorjava do črna, pogosto ima kovinski sijaj. Izkopana ruda je bila sorazmerno revna, saj je imela le od 30 do 35 odstotkov mangana, od 15 do 20 odstotkov kremena in od 5 do 10 odstotkov železa.

Manganovo rudo so v devetnajstem stoletju kopali za potrebe železarske industrije predvsem na Begunjščici, v manjši meri pa tudi tukaj pod Pukljami. O tukajšnjem rudniku ni kaj dosti zapisanega. Domnevno naj bi kopali manjše količine rude od l. 1804 dp 1878 za tedanji plavž na Javorniku. Manganovo rudo so takrat dodajali v plavž k železovi rudi, ker je omogočala lažje ločevanje žlindre in železa. Z iznajdo postopka pridobivanja legure feromangana v plavžu na Javorniku leta 1871, pod vodstvom tehničnega ravnatelja Kranjske industrijske družbe L. v. Pantza, se je povečala potreba po manganovi rudi. Takrat so na Begunjščici, kjer je bogatejše rudišče, povečali odkopein po Pantzovih načrtih izdelali žičnico ter s tem pocenili transport. Prej so rudo tovorili v dolino s samotežnimi ročnimi sanmi, pri čemer so bili precej odvisniod vremenskih razmer. Manjša nahajališča z revnejšo rudo so zaradi težavnega transporta opustili.

Danes sta deloma ohranjena dva rudniška rova, ki sta oba po 20 metrih zarušena.