RUDIŠČE LEPENE - PRAŽENJE RUDE IN
OGLARJENJE
Rudarski revir Lepene je obsegal področje med Pristavo, Medjim dolom
in Zatrnikom (Žrtnikom). Osrednji del rudišča je bil ob potoku Jezernica in ga še
danes imenujemo Lepene. Tu je bilo več rudniških jam s skupnim imenom Stare jame, kar
kaže na to, da so prav tu začeli kopati rudo za fužine na Javorniku. Rudarili so v
mehke in včasih tudi skrilave kamnine, zato so se rovi podrli kmalu zatem, ko so jih
prenehali vzdrževati. V bližini je dovolj drobnozrnatega kremenovega konglomerata in
peščenjaka, ki sta odporna proti visokim temperaturam, potok Jezernica pa je dajal tudi
vse leto dovolj vode.
Torej je bilo dovolj razlogov, da prav tu zgradijo
peči za praženje rude. To so bile štiricelične peči zgrajene na švedski način.
Spodnji del peči s štiridelnim kuriščem je imel manjše obokane odprtine, zgornji del
je bil odprt za odvajanje plinov, vendar pa je imel za zaščito pred padavinami streho na
štirih vogalnih stebrih. Peči so bile zgrajene iz že omenjenega kremenovega
konglomerata in peščenjaka.
Za praženje rude, pa tudi za talilne peči na Javorniku, so
uporabljali oglje. V okoliških gozdovih je bilo na voljo dovolj lesa iz katerega so
žgali lesno oglje in še danes je na mnogih mestih v okolici mogoče videti sledove
takratnih kopišč. |
|
Prvotno so rudo pražili v grmadah na odprtih ognjiščih v bližini
rudnikov, šele mnogo kasneje so zgradili pražilne peči. V pražilno peč so naložili
plast suhih vej, nato debelejšo plast oglja in nanjo plast rude. Po praženju so rudo
namakali v bazenih ob potoku.
Praženje rude je bilo potrebno, ker je bila ruda po sestavi karbonatna
in je bilo v plavžu za razpad karbonata v oksid porabljenega preveč oglja in tudi
redukcija ni potekala tako hitro, kot pri oksidni rudi. Pri praženju se je izločilo tudi
žveplo, ki je škodljiva primes pri taljenju železa. Apnenec, ki ga je vsebovala ruda,
je razpadel v apno in se izločil po namakanju v vodi. Tako je ruda izgubila tudi do
trideset odstotkov teže, kar je olajšalo transport v dolino, postala je tudi bolj
luknjičava za lažji prehod redukcijskih plinov pri taljenju.
Nižje ob poti proti Pristavi so kopali debelozrnat in precej čist
kremenov konglomerat, ki so ga uporabljali za oblogo talilnih peči. Predvidoma naj bi ga
izkoriščali že v 6. stoletju pred našim štetjem za peči v Ajdovskem gradcu pri
Bohinju.
