|
Dr. France Prešeren
France Prešeren je bil rojen 3. decembra 1800 v Vrbi pod Stolom kot tretji otrok in prvi sin očetu Šimnu Prešernu in materi Mini, roj. Svetina. Otroštvo je preživel v sosedstvu cerkvice Sv. Marka, stare lipe in prostranega polja, ki se je raztezalo vse tja do reke Save. Doma so kmalu opazili njegovo nadarjenost in se odločili, da ga dajo "v šole." Kot osemletnega fantiča ga je oče pripeljal k svojemu stricu Jožefu na Kopanj pri Veliki Račni. Od tam je obiskoval dva razreda osnovne šole v Ribnici, kjer je bil obakrat vpisan v zlato knjigo. Že leta 1813 je prišel v ljubljanske šole (naprej v 3 razred normalke, v gimnazijo do leta 1819, nato je opravil še dva letnika študija filozofije na liceju, kjer je ostal do odhoda na Dunaj, leta 1821. Postal je domači učitelj pri raznih ljubljanskih družinah (npr. pri Pagliaruzzi v Cekinovem gradu), počitnice pa je preživljal pri stricih: Jožefu na Kopanju, Jakobu v Borovnici in Francu na Savi pri Litiji (Vožnja po Ljubljanici in Savi). V tem času se je soočil s smrtjo brata Jožefa (1818), s katerim sta v Ljubljani skupaj stanovala. Jeseni 1821 se je napotil študirat na Dunaj (tretji letnik filozofije ) in odločil se je za študij prava, čeprav je posebno mati želela, da bi študiral "za gospoda" - teologijo. Študij prava je končal leta 1826, dve leti kasneje pa je dokončal z odličnim uspehom vse izpite in marca 1828 postal doktor prava. Imel je tudi Knafljevo štipendijo, bil vzgojitelj v Klinkowströmovem zavodu za plemiško mladino in domači učitelj pri grofu Emanuelu Dubskem iz Lysic blizu Brna, kjer je preživel počitnice leta 1828. V tem času je bil tudi dvakrat na počitnicah doma, in sicer v letih 1824 in 1826/27, ko je na Ježici pri stricu Jožefu tudi študiral za izpite. Takrat je že pisal pesmi - ohranjene so Povodni mož, Lenora in Lažnivim pratikarjem. 12. januarja 1827 pa je v Illyrisches Blatt - Ilirskem listu objavil svojo prvo pesem Dekelcam (An die Mädchen) - slovenski in nemški prevod. Po vrnitvi z Dunaja je Prešeren postal koncipient pri dr. Leopoldu Baumgartnu (od 1.9.1828 do 8.5.1829). Na materino prigovarjanje je od 9.5.1829 pa vse do decembra 1831 delal kot praktikant na finančnem uradu (prokuraturi), kjer je bila služba neplačana. Od 1829 do spomladi 1835 je stanoval pri stricu Jožefu na Rožni ulici. Decembra 1831 se je ponovno zaposlil pri dr. Baumgartnu, pri katerem je ostal v službi do februarja 1834. Spomladi 1832 je odšel za nekaj mesecev v Celovec, kjer je opravil izpite za odvetnika ter za civilnega in kazenskega sodnika. Oktobra 1832 je prvič vložil prošnjo za samostojno advokaturo, vendar zaman. Nato je poskušal še leta 1834, 1840, 1843 - vse prošnje so bile zavrnjene. Spomladi leta1846 se je ponovno prijavil na razpis in dobil 21. julija pozitivno rešeno prošnjo. Kasneje, vse do odhoda v Kranj, je delal v odvetniški pisarni prijatelja dr. Blaža Crobatha (od marca 1834 do septembra 1846). Pri njem je spoznal Ano Jelovškovo, kasnejšo mater svojih treh otrok: Rezike, Ernestine in Franceta. Prav njej je posvetil pesem Nezakonska mati. Kmalu po vrnitvi z Dunaja v Ljubljano se je poglobila njegova prijateljska vez z rojakom iz Žirovnice, Matijo Čopom, ki je bil zaposlen kot bibliotekar v licejski knjižnici v Ljubljani. Prav to globoko in iskreno prijateljstvo je Prešerna prepričalo, da je začel resneje razmišljati o pesniškem ustvarjanju. Tako so začele nastajati prve pesmi v italijanskih stancah in tercinah, kmalu nato soneti in romance "po španski šegi". Leta 1830 je začela izhajati Krajnska čbelica, katere urednik je bil Miha Kastelic. V njej je Prešeren objavil nekaj svojih osrednjih pesmi kot so npr. Povodni mož, Lenora, Slovo od mladosti, Nova pisarija. V Sonetih nesreče pa je razkril svoj življenjski nazor. Leta 1833 je v trnovski cerkvi doživel usodno srečanje z Julijo Primic, ki je močno zaznamovala njegovo nadaljnjo umetniško ustvarjalnost in življenje. Njej je posvetil številne verze, med njimi tudi Gazele (1833), Sonetni venec (1834), Dohtar(1833), Mars`ktéri romar gre v Rim, v Kompostelje (1834), Ni znal molitve žlahtnič trde glave (1834), Je od vesel`ga časa teklo leto (1833)? To je tudi čas, ko sta s Čopom bila bitko za slovenski knjižni jezik - abecedno vojno (Der slowenische ABC Krieg). Leto 1835 ni bilo prijazno do pesnika. Spomladi je umrl stari stric Jožef, ki ga je vseskozi finančno podpiral in pri katerem je Prešeren tudi stanoval. Za tem se je Julija Primic zaročila z Jožefom Anzelmom pl.Scheuchenstuelom. Najtežji in za Prešerna najbolj boleč udarec pa je bila smrt prijatelja in mentorja Matije Čopa, ki je nesrečno utonil 6. julija 1835 v valovih Save pri Tomačevem. Po nekaj mesecih žalosti, potrtosti, osamljenosti in v bolečini, je z vso pesniško erupcijo napisal elegijo Dem Andenken des Mathias Čop - Spominu Matije Čopa. Jeseni tega leta je Prešeren izpovedal vso svojo žalost: za izgubo prijatelja, ki mu je stal ob strani kot pesniku, zaradi izgubljenih ljubezenskih iluzij in svoje privrženosti nesvobodnemu slovenskemu rodu. Tako je nastala "povest v verzih" - Krst pri Savici, ki jo je leta 1836 izdal v samo založbi pri tiskarju Jožefu Blazniku. Kljub boemskemu življenju pa je nenehno pisal pesmi. Leta 1837 se je začel družiti s političnim internirancem Emilom Korytkom s Poljske. Popotovala sta po Sloveniji, kjer je Korytko zbiral slovenske narodne pesmi. Kasneje se jima je pridružil še Andrej Smole, vendar pa je slednji 1840. leta umrl, kar je Prešerna ponovno prizadelo in je spet zapadel v osamljenost in resignacijo. Nekoliko si je le opomogel in še naprej zahajal v gostilno Pekel, kjer je gospodinjila pesnikova znanka Metka Podbojeva. V tem času so nastale nekatere najbolj znane pesmi: K slovesu, Zgubljena vera, Ukazi, Pod oknom, Sila spomina, Mornar, Prošnja?
Okoli martinovega 1844. leta je nastala Zdravljica, v kateri je "zatiranim ljudstvom zaklical preroško napoved svobodnega življenja" (dr.A. Slodnjak). Obema mrtvima prijateljema pa je ob obletnicah smrti posvetil žalostinki: V spomin Andreja Smoleta (1844) in V spomin Matija Čopa (1845). Pred odhodom iz Ljubljane je nastala balada Neiztrohnjeno srce, v kateri izpovedal svoj umetniški credo, v literarni zgodovini pa velja za njegov labodji spev. 22. julija 1846 je knjižni revizor Jurij Paušek po nalogu cenzurnega urada z Dunaja odobril tiskanje Poezij dr. Franceta Prešerna. Prav na isti dan je bil na Dunaju podpisan tudi dekret o imenovanju za samostojnega odvetnika s sedežem v Kranju. Tako se je Prešeren konec septembra in v začetku oktobra tega lega preselil v Kranj, skupaj s sestro Katro in pisarjem Andrejem Rudolfom. Stanovanje je najel v prvem nadstropju hiše, ki je bila last trgovca in pivovarja Franca Mayerja. Hiša je imela katastrsko številko Mesto 181. V spodnjih prostorih je imel kavarno Švicar Florian Pua. Profesor slovenskega jezikoslovja na harkovski univerzi Izmael Ivanovič Sreznjevski, ki je leta 1841 potoval tudi po slovenskih deželah, je takole opisoval takratni Kranj: "Kranj je malo mestece ob izlivu Kokre v Savo. V srednjem veku je bil utrjen; razvaline zidovja in stolpov se vidijo še sedaj. Velikani Karavank se ti zdë par korakov oddaljeni, ko zređ na njihove s snegom pokrite vrhove; če pa pogledaš nižje, zapaziš cerkve, stoječe na strmih vrhovih, katere se ti kažejo kakor bele točke. To je brezprimerno krasna slika. Zjutraj in zvečer je videti gore le od polovice, ker so vrhovi zaviti v oblake." Kranj je bil povezan po glavni komercialni poštni cesti z Ljubljano, Celovcem in Beljakom ter naprej s Salzburgom. Okoli leta 1846 je imelo mesto 2.008 prebivalcev in 280 hišnih številk.Velik del meščanov se je ukvarjal s kmetijstvom. Marčne dogodke leta 1848, ki so začasno odprli pot političnemu življenju, so kranjski meščani bučno proslavili. Navalili so na stanovanje okrajnega komisarja Pajka, v katerem so videli predstavnika dotedanjega policijskega režima, in zahtevali, da odstopi. Nemiri meščanov so bili le kratkotrajni, tako da četa ulancev, ki je prispela iz Ljubljane, ni bila več potrebna. Po vzoru drugih mest so tudi v Kranju 4. aprila 1848 ustanovili narodno gardo, ki je prevzela stražo po mestu in pred mestno hišo. Štela je 257 oboroženih gardistov in 24 godbenikov. Poveljeval jim je Konrad Lokar. V ozkem krogu zavednih kranjskih slovenskih meščanov, Prešernovih prijateljev in znancev, so sestavili peticijo, ki jo je predložil Karel Florian kot zastopnik mesta Kranja 6. aprila 1848 na zadnjem zasedanju stanovskega deželnega zbora v Ljubljani, a ni prišla na dnevni red. Peticija je med drugim zahtevala mestno samoupravo, šolo v slovenskem jeziku, vključno s slovensko univerzo in podržavljenje cerkvenega premoženja. Ta krog zavednih meščanov je tudi pripomogel, da je večina kranjskih volilnih upravičencev protestirala proti volitvam v velikonemški frankfurtski parlament. Stavba, v kateri je v Kranju živel pesnik, je sestavljena iz dveh stanovanjskih enot s skupnim dvoriščem. Gradnja stavb datira v čas pozne gotike, v 17. Stoletju pa sta bili povezani v enotno stavbo z lesenim hodnikom, kar dokazuje ohranjen konzolni zaključek V požaru leta 1811 je bila stavba poškodovana, lesen hodnik pa so nadomestili z arkadnim hodnikom. Tloris ima pri obeh stavbah enako tlorisno zasnovo, le da je stavba na današnjo Prešernovo ulico po kvadraturi večja. Najstarejši del hiše je klet, ki je vsekana v konglomeratno skalo in je razdeljena na dva enaka dela. Po obliki lokov - rahlo šilastega in polkrožnega - datira nastanek hiše v čas od druge polovice 15. stoletja do začetka 16. stoletja. Fasada na današnjo Prešernovo ulico ima simetrično vertikalno triosno razdelitev, ki jo horizontalno deli venčni zidec. Prvotni vhod je bil levo od današnjega in je imel poznogotski portal. Fasada na današnjo Tavčarjevo ulico je deljena z zidcem v nadstropju s tremi okenskimi odprtinami, pritličje pa ima dvokrilna vrata in eno okensko odprtino. Ob stoletnici Prešernove smrti so v nekdanji trgovski lokal, današnjo galerijo, postavili v vzhodno steno pesnikov doprsni kip, delo akademskega kiparja Frančiška Smerduja, načrt zanj pa je izdelal dipl.ing.arh. Marijan Mušič. 8. februarja 1964 je bil odprt Prešernov spominski muzej kot del kulturnozgodovinske zbirke Gorenjskega muzeja. Iz veže vodijo lesene stopnice v prvo nadstropje hiše, ki je posvečena Prešernu človeku, pesniku in advokatu. Z originalnim pohištvom sta opremljeni dve sobi: Prešernova spalnica je dolgoročno muzejsko posojilo Narodnega muzeja, advokatsko pisarno pa je muzej odkupil leta 1963 od dr. Antona Schreinerja. V "sobi rokopisov in prvotiskov " so razstavljeni cenzurno-tiskarski rokopis Poezij, izvod originala Poezij, izvod originala Poezij iz leta 1847, ki ga je pesnik podaril svojemu pisarju Primožu Sokliču, original in faksimile Krsta pri Savici ter faksimili nekaterih pomembnejših pesmi. Vitrina s prvotiski nam daje vpogled v časopise, kjer je Prešeren objavljal svoje pesmi (npr. Carniola, Kmetijske in rokodelske novice, Illyrisches Blatt) ter zvezke Krajnske čbelice. Za likovno dopolnilo knjižnim izdajam so podobe pesnika, Julije Primic ter prijateljev Matije Čopa in Andreja Smoleta. V sobi poleg Prešernove spalnice je bila nekdaj soba sestre Katre. Tu so sedaj razstavljene posmrtne izdaje Poezij, izbor iz prešernoslovja, nekatere uglasbene pesnikove pesmi, literarna dela o njegovem življenju ter Prešernove pesmi v prevodih. Med najbolj zanimivimi eksponati je prevod Prešernovih pesmi v bengalščino ter stran iz prevoda v kitajščino. Iz
nekdanjega kuhinjskega prostora oziroma današnje vhodne veže pridemo
prek arkadnega hodnika v vzhodni trakt hiše, kjer sta še dva muzejska
prostora: Prešernova advokatska pisarna, ki je opremljena z originalnim
pohištvom, na steni fotokopiji doktorske diplome in Koželjev portret
pesnika (1862). V prostoru pred pesnikovo pisarno so v vitrinah vidni Nova postavitev Prešernovega spominskega muzeja je koncipirana na šest tematskih oklopov, ki so povezani z življenjem in delom dr. Franceta Prešerna. Vse gradivo bo razstavljeno v prvem nadstropju Prešernove hiše, kjer je pesnik tudi živel, ko je bil od jeseni 1846 pa do smrti 8. februarja 1849 v Kranju advokat. Dve sobi: pisarna in njegova soba bosta še naprej opremljeni z originalnim pohištvom. V drugih prostorih bodo prikazani delo in življenje pesnika s knjigami, arhivskim gradivom, fotografijami, slikami, kipi, glasbenimi posnetki itd. Prav zato je Gorenjski muzej v zadnjem letu pridobili 57 predmetov ter 205 kopij arhivskega gradiva. Nova postavitev bo zasnovana na historičnem principu - pesnikovo življenje in delo se bosta prepletala in dopolnjevala. Prav tako želimo pridobiti potreben večnamenski prostor s prenovo podstrešja, ki bi ga uredili za občasne razstave, predavanja, oglede filmov ipd. Pesnika so pokopali na Kranjskem pokopališču - v današnjem Prešernovem gaju - 10. februarja 1849 ob 10. uri dopoldne. Leta 1852 so grob prekopali in pesnikove zemeljske ostanke prenesli na glavno alejo, kjer so mu postavili tudi nagrobnik, ki je eden najlepših prostostoječih nagrobnih spomenikov 19. stoletja na Slovenskem. Po načrtih neznanega dunajskega arhitekta je izdelan iz hotaveljskega marmorja. Izklesal pa ga je kamnosek Toman iz Ljubljane. Prešernova rojstna hiša v Vrbi je spremenjena v memorialni muzej. Na pobudo pesnikovega bližnjega rojaka pisatelja Frana Saleškega Finžgarja jo je odkupila slovenska šolska mladina že leta 1939. Prešernoslovec Anton Slodnjak je v knjigi "Poezije doktorja Franceta Prešerna" zapisal: "Tako je prešel Prešeren v našo narodno in občo kulturno zavest samo s svojimi Poezijami. A tudi v njih je toliko umetniške moči in miselnega ter čustvenega življenja, da je in da bo z njimi dihalo slovenstvo do konca svojih dni." Vir:www.preseren.net
|
