Nazaj na glavno stran

Nazaj na začetek

Nazaj na glavno stran

BESEDNOVRSTNE  TEŽAVE

Samostalniški zaimki

Pogosta je napačna raba u-jevske končnice pri samost. zaimkih in pridev. besedah:

pri njemu namesto pri njem (gre za mestnik), vendar pa dajalnik zahteva u-jevsko končnico: k njegovem primeru ni bilo pripomb namesto k njegovemu primeru ni bilo pripomb.

Do težav prihaja, ker je pri sklanjanju sam. moškega oz. srednjega spola v mestniku končnica u, če jih nadomestijo samostalniški zaimki pa končnica u odpade: pri odvetniku, pri podjetju: pri njem.

Povratno osebni zaimek se uporablja namesto osebnega, kadar sta os. in določilo isto: zase se brigaj; le nase se lahko zanesem.

Povratno svojilni zaimek izraža lastnino osebka: vsak ima svoje opravilo.

Posebnosti sklanjatev

Samostalniška beseda 

– Daljšanje osnove s -t pri sam. m. spola, če se končujejo na -e: Mate/-ta, Tine/-ta Nace/ -ta; tudi oče/-ta, France/-ta;

– če se osnova sam. 1. moške sklanjatve končuje na -o ali a -a, se ne podaljšuje s -t: Marko/a, Miha/-e;

– v orodniku se za c j č ž š dž namesto -om piše -em: stric/s stricem,  nož/z nožem; s Francem, s Fritzem;

– sam delovodja se sklanja tako, da se kategorija živosti kaže v ustreznem prilastku takega samost.: pokličite našega delovodjo; rod. dvojine in množine: delovodje/delovodij;

– k sam. ž. sp., ki sklonov ne izražajo z glasovnimi končnicami, spadajo tudi ženski priimki prvotno m. spola: Irena Grafenauer, Irene Grafenauer, če pa se končajo na -a, se sklanjajo po 1. ženski sklanjantvi, npr. Ivana Kobilica, Ivane Kobilice; priimki m. sp. se vedno sklanjajo: Drago Ocepek, Draga Ocepka.

Pridevniška beseda

– Glavne števnike tipa pet sklanjamo z glasovnimi končnicami, tisoč, milijon in milijarda sklanjamo; v večbesednih gl. števnikih sklanjamo samo zadnjo sestavino: s petsto osemdesetimi člani posadke;

– nedoločni števniki več, malo, veliko se  ne pregibajo, samost. pa se pregiba: od več ljudi sem izvedel ...;

– prav tako se ne sklanjajo nedoločni števniki mnogo, dosti in več: pogovorno se pogosto sklanjajo;

– oziralno dvojico ki,  kateri uporabljamo takole: ki lahko v vseh sklonskih oblikah, kateri pa načeloma le v zvezi s predlogi, za pomen tisti, ki, za izražanje svojilnosti (človek, čigar (m. spol) glas poslušam; napovedovalka, katere glas je neznan) in kadar bi bil ki nejasen ali neroden.