2007/ 2008, Rogaška Slatina, Slovenija, Galerija Ana, kiparska postavitev
Postavitev v galeriji Ana se je nanašala na Rogaško Slatino kot kraj, v katerem sem
preživel svojo mladost. Velik del mojega kulturnega delovanja (tudi v političnem smislu) se je v obdobju tranzicije naslavljal na
Rogaško Slatino. V tem času smo s prijatelji ustanovili Društvo prijateljev Rogaške Slatine, ki je vzpodbujalo bolj občutljiv
premislek o urbanizaciji ter dajalo pobude za drugačen razvoj Rogaške Slatine. V devetdesetih smo uspeli zaustaviti gradnjo
predimenzioniranega hotela, ki bi zaprl edino še naravno dolino v samem središču zdravilišča. Poleg tega smo organizirali mnogo
okroglih miz z različnimi strokovnjaki, politiki in ustvarili osnovo za bolj kritično spremljanje političnih odločitev v kraju.
Hkrati smo delovali v področju umetnosti in kulture- izdali smo knjige pesnikov iz območja Rogaške, organizirali razstave ter koncerte
in skušali ozavestiti potenciale kraja. Izdali smo tudi knjigo o ekološki problematiki obsoteljskega območja.
Na razstavi so bile prikazane fotografije iz različnih delov Rogaške s prizori arhitekture, narave ali arhitekturnih detajlov, ki so
bodisi problematični ali pa so zanimivi kot potenciali. Te fotografije so bile v globokih okvirjih, ki so delovali kot nekakšne "niše". Pred fotografijami
so bile skulpture nosečnic ter v nekaj primerih tudi skulpture otrok. Vse skulpture so bile narejene iz čebeljega voska.
Postavitev okvirjev z fotografijami in skulpturami se je nanašala na podnaslov Obzorje. V območju obzorja odraslega človeka je bil namreč napis,
napisan z roko na zid, ki ga objavljam spodaj. Pod obzorjem (približno na višini oči otrok) pa so bili okvirji z skulpturicami otroških figur ter fotografije, ki sem jih naredil pred
desetimi leti. Nekaterih stavb iz fotografij ne moremo videti več, saj so jih bodisi podrli ali pa so jih spremenili.
Horizont ali obzorje je navidezni konec zemljine površine oziroma črta, ki deli skrajni, še vidni rob zemeljskega površja od neba. Obzorje je bistveno povezano s trenutnim očiščem- z njim se spreminja višina obzorja ter razdalja, do katere vidimo. Obzorje je v likovni umetnosti in v vseh vizualnih medijih zelo pomembno, saj določa višino in omogoča lažje definiranje lege posameznih objektov, ko ustvarjamo v navideznem, tridimenzionalnem prostoru slike, fotografije, filmske slike, videa in hkrati je izjemno pomemben pri tem, ko zaradi svojega položaja v formatu "določa" tudi to, kam je postavljeno očišče. Z očiščem se namreč najbolj neposredno poistovetimo: obzorje, ki nam ga ponuja slikar (fotograf, snemalec ) je tisto, ki ga nehote prevzamemo za svojega. Ko si višamo naše očišče in s tem tudi obzorje, si hkrati večamo obseg našega vidnega polja. Horizont je v zahodni civilizaciji že od njenih začetkov v Egiptu, stari Grčiji, še posebej pa z nastopom renesanse in humanizma, pomemben tako za načrtovanje vsega, kar je povezano s podobo kot tudi vsega, kar je povezano s človeškim bivanjem v vedno bolj urbaniziranem okolju. Beseda horizont izhaja iz starogrške besede "orizein", kar pomeni omejiti, definirati. V slovenskem jeziku beseda obzorje izhaja iz besede "zreti", ki v indoevropskem korenu "g'her" pomeni žareti, sijati, blesteti in se seveda navezuje na zarjo, hkrati pa se neposredno navezuje na zrenje, gledanje, pogled. V slovenskem jeziku je torej obzorje bistveno povezano z našim osebnim pogledom, z našo osebno izkušnjo, položajem, "vidikom" ter oddaljenim bleščanjem, z zarjo. Ob-zorje ima v poetičnem smislu še nekaj pomenov (in poetično je, mimogrede rečeno, bistveno za vsak jezik, posebej še slovenščino, ki je nastajala predvsem skozi poezijo): gre namreč za zvezo med predpono "ob", ki vedno pomeni nek stik, neko povezavo, so-obstoj in drugi del besede "zorje", ki se ne veže zgolj na zrenje kot gledanje, videnje, temveč tudi na zrenje kot oziranje (ozirati se na nekaj in celo biti obziren). Hkrati pa je zrenje tudi proces, v katerem nekaj ali nekdo zori, postaja zrel. Ta pomenska zveza med gledanjem, videnjem in zorenjem, notranjim dozorevanjem našega pogleda na svet pa je mnogokrat uporabljena v kontekstu razmišljanja o zmožnostih, o potencialih in o naši "daljno-vidnosti"; o naši sposobnosti, da vidimo reči, ki jih ta hip morda še ni na "obzorju", a se bodo lahko zaradi našega uvidevanja in prizadevanja nekega dne prikazale kot nazorne- tukaj in zdaj Obzorje naše eksistence (biti) je iz tega vidika vedno povezano s časom: s časom preteklosti, ki določa načine našega obstajanja in nas je sploh omogočilo, s časom zdaj tukaj ter s časom prihodnosti, v katero se vpisuje vsaka naša poteza. V obzorju neskončnih možnosti in ne-gotovosti je naša bit dar. Dar, ki nam je podarjen in ki nas v odnosu do preteklosti, sedanjosti ter v odnosu do prihodnosti postavlja v neko pozicijo odgovornosti. Ne le, da je naša bit dar za nas, temveč smo v odnosu do vseh tistih, ki bodo iz nas in po nas določali obzorja prihodnjega, dar tudi mi sami. Kot bi se sedanja stanja, naša dejanja oblikovala iz perspektive tistih, ki jih še ni in ki jih v ne-gotovosti pričakujemo, a jih hkrati občutimo kot vest. Do kod torej sega naše obzorje?
