Februarja 2011 nas je zapustila druga, dolgoletna predsednica Združenja univerzitetnih izobraženk, ga. Marija Gregorčič Kržič, dipl. ekonomistka in pravnica. Od nje smo se poslovili v četrtek, 3. februarja 2011. Najbližja sorodnica je bila njena sestra, ga. Danica Kržič Valena in mnogo sorodnikov. Pogrebni nagovor je povedal g. Peter Kovačič Peršin. V ZUIS je bila vedno ga. Marija, domači pa so jo klicali Mimica.
"Beseda v slovo Mimici
Mimica je bila izrazito samosvoja osebnost. A ob tem je vedno izražala zavezanost svoji rodbini, zato je tudi svoje družbeno delovanje posvetila vprašanju družine in medgeneracijskem sožitju. S svojo veliko razgledanostjo in izobrazbo je bila v vsem nekonvencionalna, tudi v svojem odnosu do tradicionalne vernosti. Toda v globini duha je ohranjala intimen odnos do Boga, čeprav je kot otrok racionalistične kulture, ki je zaznamovala krščansko izobraženstvo sodobnega časa, odklanjala zunanje izraze tradicionalnega verovanja. Bog je zanjo ostal neimenljiva skrivnost in absolutna presežnost, h kateremu more človek pristopiti le v intimi svojega duha. Tak je bil tudi njen odnos do človekovega bivanja in njegove smrti. Zadnje mesece, ko je slutila svoj odhod, me je prosila naj ji prinesem kakšno duhovno literaturo, a ne pobožnjaško. Dal sem ji v branje knjigo Božje okolje francoskega jezuita, teologa in svetovno znanega paleontologa Teilharda de Chardena. Bil je njen priljubljen mislec, ki ga je pogosto prebirala. Bila jo je vesela, in je rekla: „To knjigo bom pa z veseljem prebrala“. Na dan njene smrti, ko sem z dobro mislijo spremljal njen odhod, mi je po neki globlji logiki prišel v roke njen esej Dialog s smrtjo, ki ga je leta 1967 objavila v glasilu slovenskih bogoslovcev Razgovori. V tem spisu je ob analizi pojmovanja smrti pri dveh vplivnih mislecih 20. stol., pri Teilhardu de Chardinu in češkem filozofu marksistu Milanu Machovcu domislila tudi svoj odnos do konca tuzemskega življenja. Zdi se mi, da nas ob svojem slovesu želi nagovoriti prav s svojo mislijo. Takole piše:
„Smrti odstraniti ne morem, pač pa jo zmorem vključiti v svoje življenje. To pomeni, da svoje življenjske ideale tako preoblikujem, da jih smrt ne uniči, marveč izpopolni.
Če se v človeku razvije notranji dialog, težnja za rastjo in samopreraščanjem, iskanje za vedno višjimi oblikami jaza, potem smrt ne pomeni več neke točke, ne več nebivanja, marveč to moje nebivanje postane v meni resničnost. Postane stvarnost moje življenjske usode.
Dialog s smrtjo je dialog s svetom brez mene, z absolutnim ne-jaz. Samo v tem najdem končno in povsem samega sebe, kajti le spričo smrti se mi razodene, kaj je bilo v mojem življenju bivanjsko važnega in pomembnega.
Naše življenje je bilo polno plodnega dela in občevanja s soljudmi, zato ne zapuščamo istega sveta, v katerem smo bili rojeni. Vse naokoli vidimo sledove naše dejavnosti, upapolne načrte naših prijateljev. Mi ne umremo kot slučajni gostje, marveč kot soustvarjalci tega sveta.
Kakor sem otrok časa, tako sem tudi nekaj večnega, kajti čas kot tak je večen. Moja smrt, moje ne-bivanje je potem samo dogodek čudovitega, realnega procesa, razvoja, v katerem „za nekaj gre“... Kakor grem v smrti „pot vseh ljudi“, tako pripadam tudi temu procesu življenja.
S smrtjo izgine moje ime, izgine zavest mojega jaza v boli, nemoči in sramoti, a tudi v Ljubezni. Ne izgine pa možnost stvarnosti, da sem nosil ime, da sem jaz, da ljubim in trpim. Bil sem – torej sem. Sem v času, sem torej tudi v večnosti. - To je najvišja vsebina najvišjega dialoga: moj dialog z večnostjo...
Najvišje za človeka ni razum, ne spoznanje, tudi ne dialog, temveč življenje „sub specie aeternitatis“ - z vidika večnosti – skrajno konkretno, praktično osebno življenje, ki ga navdihuje dialog časa z večnostjo, dialog jaza z nejazom, dialog mojega bitja z univerzalnim.
Potem se spoji najpreprostejše občutje z najvzvišenejšo nalogo, potem sije vseobsegajoča simpatija iz otroških oči kot odsev nebeških zvezd. Življenje najde svoj smisel v današnjem dnevu, v najpreprostejšem delu in opravilu v sožitju in ljubezni z drugimi ljudmi. Življenje se ne izgublja več v sedanjosti, marveč živi v zgodovino in z večnostjo v bratski enovitosti.“
Ob teh njenih spoznanjih nam je razumljiv tudi njen miren, z življenjem in smrtjo pomirjen odhod v večnost. In mislim, da nam Mimica želi danes ob svojem odhodu iz prigodnega bivanja te svoje besede sporočiti kot svojo duhovno oporoko. Ko to oporoko sprejemamo kot zavezanost resnici njenih spoznanj, jo pospremimo na pot v večno bivanje tudi mi z mislijo modrosti Vzhoda: „Bistvo tvojega duha se ne rodi in ne umre. Ni bitje podvrženo minevanju... Tvoj konec je neskončen, kot snežinka si, ki se stopi v toplem zraku.“ - Ta zrak je za nas kristjane božje okolje, okolje ljubezni Boga, ki ga imenujemo Oče."