Za slikanje je bila najprej potrebna jasna noč in mirno ozračje. Pri prvih slikanjih nama je pomagal tudi najin mentor, saj sva bila na začetku s kamero še zelo nerodna. Ko sva teleskop usmerila proti Jupitru, sva v okularno odprtino vstavila Barlowo lečo, ki trikrat podaljša goriščno razdaljo teleskopa. Nato je bilo potrebno sliko izostriti, da je bila ostra za človeško oko. V Barlowo lečo sva pritrdila CCD kamero, jo povezala z računalnikom, zagnala program CCDOPS, nastavila ekspozicijski čas in začela slikati. Na testnih posnetkih smo predvsem iskali Jupiter in ostrili sliko, kar pa ni bila lahka naloga, ker smo z podaljšanjem goriščne razdalje zorno polje zmanjšali na nekaj ločnih minut. Ta postopek je izgledal kot iskanje igle v kopici, saj v okolici nismo imeli nobenega objekta za orientacijo. Ves ta postopek nam je na začetku pobral veliko časa. Po končanem »obredu« smo končno začeli s snemanjem. Kasneje so nam zelo prav prišle zabeležke in izkušnje prejšnjih snemanj (postopek ostrenja, zapis koordinat, smer in premik ostrenja…). Zaradi najinih takratnih obveznosti v šoli smo nekaj snemanj opravili skupaj z mentorjem.
V zimskih mesecih Jupiter ni bil več v opoziciji, kar pomeni, da je zahajal že pred polnočjo. Zato sva snemala kmalu po zahodu sonca, da sva Jupiter ujela čim višje nad obzorjem. Objekti nizko nad obzorjem so popačeni zaradi turbulenc in so zaradi prehoda svetlobe skozi debelejšo plast atmosfere tudi šibkejši. Ugotovila sva, da je potrebno, ko je Jupiter nizko nad obzorjem, daljšati ekspozicijske čase, in da je opozicija hkrati najprimernejši čas za snemanje, saj je takrat zorni kot Jupitra največji.
Ko sva posnela dovolj slik, je bilo potrebno vse slike obdelati in izrezati s pomočjo grafičnih programov in nato sestaviti animacije. Slike sva izrezala tako, da so bile vse enakih velikosti in da je bil Jupiter na sredini.
Kot sva že v uvodu povedala, sva sledila tudi relativnemu premikanju Jupitra in Saturna na nočnem nebu. To sva storila s pomočjo klasične fotografije. Vsakih nekaj dni sva ob enakem času skozi 35 milimeterski objektiv slikala oba planeta in opazovala, kako se spreminja njuna medsebojna lega. Pri vseh slikah sva uporabila ekspozicijski čas ene minute.
Iz Spikinih efemerid sva izračunala tudi medsebojno oddaljenost obeh planetov. Uporabila sva vrednosti za prvi in zadnji dan slikanja. Iz razlike podane v ločnih stopinjah, minutah in sekundah, se lepo razbere, da se planeta drug drugemu približujeta (hitrejši Jupiter lovi počasnejšega Saturna). Efemeride so podane za vsakih sedem dni. Za vmesne vrednosti sva vzela vrednost rektascenzije in deklinacije, kot da se obe vrednosti na tem intervalu linearno spreminjata. Seveda je zaradi tega najin rezultat toliko manj natančen. Deklinacija je podana v urah in minutah, zato je bilo potrebno to vrednost pretvoriti v ločne stopinje, minute in sekunde.
Po končanem slikanju in izračunu sva fotografije skenirala, grafično obdelala in animirala. Animacija ni samo didaktično poučna, ampak je tudi simpatična. Ta vaja ni zahtevna, njeni rezultati so zelo poučni, zato predlagava, da se vaja vključi v višje razrede osnovnih in srednjih šol.