Ludvik Jevšenak kot dijak astronom leta 1957 in kot ljubitel astronomije 2006.

Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, spoštovani g. ravnatelj mag. Jaka Erker, spoštovani vodja astronomskega krožka na Gimnaziji Šentvid, g. Zorko Vičar!

Če imamo koga zares radi, rečemo, da bi zanj sklatili zvezde z neba. Da, prav to so za nas, dijake, pred pol stoletja naredili takratni ravnatelj, prof. Stane Medved, prof. Pavel Kunaver in drugi profesorji, ko so na strehi nove gimnazije predvideli tudi astronomski observatorij. Saj astronomije v takratnem učnem načrtu sicer ni bilo. Je danes?
Povod za današnje srečanje, za katerega se iz srca zahvaljujem ravnatelju, g. mag. Jaki Erkerju in vodji krožka, prof. Zorku Vičarju, ter vsem, ki ste prišli sem gor, še posebej sinu prof. Pavla Kunaverja, dr. Juriju Kunaverju, je nadvse skromen: izid knjige ASTRONOMIJA. In čeprav ne gre za original, ampak za prevod iz nemščine, vseeno mislimo, da je to nekaj pomembnega in dogodek povezujemo s 60-letnico šole.

Prav to, da je samo prevod, ne pa izvirnik, nosi v sebi simboliko in sporočilo: Nemcev je čez 80 milijonov, nas sta slaba 2, a imamo kljub temu tudi pomembna lastna avtorska dela! Najbrž pa vseeno nikoli ne bomo v vesolje izstrelili svoje rakete, imeli svojega satelita, niti toliko knjig, kot si jih lahko privoščijo številčno veliki narodi. Zato pa smemo med njihovimi deli izbirati najlepše, najboljše, ali pač takšne, kot so nam všeč. Upam, da bo knjiga ASTRONOMIJA, avtorjev Marka Emmericha in Svena Melcherta v mojem prevodu ob prizadevni pomoči prof. Marijana Prosena, všeč tudi vam. Da smo jo dobili, gre zahvala g. Petru Virniku, lastniku založbe Narava, ki se postavlja tudi z drugimi lepimi naravoslovnimi knjigami.
Povod je torej skromen, nosi pa v sebi veliko simbolike. Prav tu, v tej rotundi smo se pred pol stoletja zbirali dijaki - člani astronomskega krožka okrog majhnega teleskopa in prof. Pavla Kunaverja ter zrli v nebo, po katerem je prav takrat frčal prvi Sputnik.

Bila je doba komunizma, vendar smo bili v tem krožku zbrani tako bodoči jugoslovanski funkcionarji kot poznejši katoliški misijonarji, doktorji znanosti, prava itd. Vsi smo srkali iz zakladnice ne le znanja, ampak tudi življenjskih modrosti prof. Pavla Kunaverja in drugih profesorjev, ki so se nam včasih pridružili ter nas tako najbolj pristno vpeljevali v doživljanje tega, kar smo se učili pri drugih predmetih, na primer iz pesmi Simona Jenka pri slovenščini: "Glej jih zvezde kak' bleščijo, k' izza gor se dvigajo - zvezde nič ne govorijo, zvezde nič ne čutijo…", ali Goethejevih verzov, ki smo se jih učili pri nemščini: "… dass ich erkenne, was die Welt im Innersten zusammenhält." ("…da skrivnosti prišel bi do dna, kaj bistvo tega je sveta!"), ali našega Otona Župančiča: "Poglej to drevo: po smislu nič ne vpraša, a vedno se bori za svoj obstoj!" To človeku ostane za vse življenje. In potem smo se razšli. Toda seme je bilo vrženo - tu v tej stavbi, v tej rotundi.

Tako ni naključje, - ali pač? - da smo se po 50 letih trije nekdanji člani tega krožka, Tone Šepec, ki je danes žal zadržan, Gašper Karlin, ki ga prisrčno pozdravljam med nami, in jaz, spet znašli skupaj in bili med tistimi, ki so v Laškem skupaj z razgledanimi domačini, med njimi z dr. Dušanom Klinarjem, ki je danes tukaj in mu prav tako velja posebni pozdrav, ustanovili ambiciozno "Astronomsko naravoslovno društvo graščina Širje".
Zakaj?
Zato, ker po dogovoru z laškim županom, g. Jožetom Rajhom, in po sklepu občinskega sveta Laško, pripravljamo v dvorcu Širje nad Zidanim Mostom prvo pravo ljudsko zvezdarno, da bi duha tega krožka prenesli na naslednje rodove. V tem gradu bomo v enem od stolpov imeli opazovalnico in predavalnico, v delu ostalih prostorov pa majhne apartmane. (Po besedah založnika bo za ta projekt šel tudi prispevek od prodaje knjige, ki jo danes predstavljamo.) Tam bodo lahko tudi cele družine od dedkov in babic do vnukov in vnukinj preživljale po nekaj dni in noči, v opazovanju narave lahko pa seveda tudi posamezniki; lahko bomo imeli seminarje, knjižnico, majhen muzej...

To naj bi postala prava ljudska zvezdarna 3 generacij!
Pobudniki in sodelavci projekta smo, kot rečeno, 3 dedki, ki toliko desetletij nosimo v sebi seme, zasejano v tej šoli, v tej rotundi, v tem krožku in želimo, da bi njegove sadove užival ne le ta rod, ampak tudi naslednji.

Knjiga, ki jo danes predstavljamo, naj k temu prispeva!
Hvala!

Ludvik Jevšenak
Šentvid – Ljubljana, 14. junij 2006