PREDGOVOR

 

To ni predgovor k kakšni knjigi o vojni, kakršnih je bilo v kratkem času po vojaški agresiji na Slovenijo kar nekaj, pač pa je to uvod v osebnostno razkrivanje in občutenje dogajanja v obdobju slovenskega osamosvajanja, ki se je na splošno ogorčenje, morda celo nekoliko nepričakovano, končalo na najbrutalnejši način, na katerega je bivša Jugoslavija želela Sloveniji preprečiti tisto, za kar se je ljudstvo odločilo z velikansko večino na plebiscitu v decembru 1990 – na odločitev o samostojni in neodvisni državi Sloveniji!

 

Zgodovina je v preteklosti že dokazala, da praviloma vsaka generacija človeštva vsaj enkrat doživi tisto najhujše – vojno, z vsemi njenimi grozotami in nepredvidljivimi dogodki.

 

Vojne si mi, Slovenci, pa tudi celotna, tehnološko, kulturno in tudi drugače precej bolj razvita Evropa ter ostali svet, vključno z velesilami, nismo želeli. Ko pa smo bili napadeni s strani dovčerajšnje tako imenovane Jugoslovanske ljudske armade, katere obstoj je bil vseskozi na plečih ljudstva, ki je vojsko opremljalo, prehranjevalo…, smo preprosti ljudje, delavci, kmetje in vsi ostali, svetu in samemu sebi dokazali, da tudi po naših žilah teče kri, da smo, če je to potrebno, z vsem srcem in bistvom odločeni braniti svoj obstoj!

 

Ker smo določen delež k končni zmagi, na trnovi poti do slovenske osamosvojitve prispevali tudi mi, aktivni in rezervni policisti Oddelka milice Pivka, za naše osebno in skupno boljše, demokratično življenje, nas in naših zanamcev, sem bil mnenja, da tudi dogajanja v našem okolju niso bila tako nepomembna, da bi bila vredna hitrega zatona v pozabo, saj smo v kriznih dneh angažirano, zavestno, odgovorno in kvalitetno opravljali zadane nam naloge. Odločil sem, da nam vsem skupaj, tudi na takšen način skušam del teh dogodkov ohraniti tudi za prihodnje čase.

 

Zavedam se, da bo v zapisu mnogo subjektivizma, saj bom lahko zadeve izpostavljal predvsem tako, kot sem jih sam, s svojimi delovnimi kolegi doživljal, kljub temu pa mislim, da bodo stvari dovolj objektivno postavljene ter da moja občutja ne bodo bistveno drugačna od občutij mojih takratnih sodelavcev.

 

Odločil sem se, da bom dogajanja predstavil kronološko, s tem, da bom dogajanja iz domačega okolja skušal sproti prepletati tudi z dogajanji na širšem prostoru, z območja celotne Slovenije in širše.

 

Iskreno upam, da je doživeto za vselej za nami, da je to kruto in nesmiselno poglavje, za katerega je vsak dal del samega sebe, za vekomaj zaključeno! Mislim, da je to želja vseh nas ter da nas v bodoče čaka človeka vredno, ustvarjalno in svobodno življenje!

 

 

 

 

 

PRIPRAVE

 

Pričeti takšen zapis ni enostavno. Nekje je potrebno dobiti rdečo nit, ki nas bo skupaj vodila skozi celoten tekst.

 

Če skušam biti nekoliko »zgodovinski«, potem je treba poudariti, da se je v decembru 1990, slovenski narod na vseljudskem plebiscitu, z veliko večino glasov odločil ZA  samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo, njena ureditev pa takrat še ni bila dokončno definirana. Obstojala je možnost formiranja samostojne države v okviru Jugoslavije, morda v konfederaciji z vsemi drugimi subjekti ali pa, takrat tega nihče ni glasno napovedal, formiranja povsem samostojne države, mednarodno priznanega in enakopravnega partnerja v Evropi in svetu.

 

V slovenski politiki je pomemben datum 29.marec 1991, ko se je dopoldan sestalo slovensko predsedstvo, ki je na svoji seji pod edino točko dnevnega reda obravnavalo samo oceno političnih razmer v Jugoslaviji, mediji pa so kasneje to sejo imenovali zgodovinsko, saj naj bi menda na njej padla odločitev o pospešenih pripravah na osamosvojitev, ki naj bi bila izpeljana 26.junija 1991.

 

Slovenski predsednik Milan Kučan se je dan pred tem datumom v Splitu udeležil prvega sestanka predsednikov vseh jugoslovanskih republik, po vrnitvi v Ljubljano pa je že takrat pesimistično napovedal, da so možnosti za mirno in sporazumno rešitev jugoslovanske krize minimalne.

 

Znano je, da je bilo stanje v slovenski vladi takrat zelo kritično, saj je med posameznimi ministri prevladovalo mnenje, da je bila na področju osamosvajanja zelo malo ali skoraj nič narejenega. Po ostrih razpravah je bil sprejet sklep, da bo treba v naprej delati neprekinjeno in da osamosvojitvenih operacij v Sloveniji ne sme nič več zaustaviti, ne glede na to, kaj vse bi se v naslednjih tednih in mesecih v Sloveniji ali Jugoslaviji utegnilo dogajati.

 

V Sloveniji je bilo stanje v politiki po teh odločitvah mirneje, vendar pa so dogodki na drugih koncih Jugoslavije že takrat napovedovali nove in hitre spremembe.

 

V Beogradu je prišlo do spopada med srbsko oblastjo in opozicijo, v spopad pa so posegle tudi enote takratne JLA. Že tisti dogodki so nakazovali krizno, predvsem pa negotovo prihodnje obdobje. Že takrat so se politiki bali ali bo vojaški vrh skušal neposredno vzeti oblast v svoje roke, ker pa je dotedanji predsednik predsedstva SFRJ, Borislav Jovič odstopil, je obstojala možnost, da bo predsedstvo SFR dokončno razpadlo. Vsled krvavih demonstracij v Beogradu so določeni v predsedstvu želeli po vsej državi, jasno, v navezi z vojaškim vrhom, uvesti izredne ukrepe, čemur pa so se drugi argumentirano upirali, kar pa predvsem generalu Kadijeviču ni bilo po volji.

 

V četrtek, 14.marca, se je po dolgih predhodnih pogajanjih v Beogradu pričela pomembna seja državnega predsedstva, na kateri je prisostvovalo večje število generalov, rezultati seje pa so bilki takšni, da se je slovenska politika že takrat odločila in konec novembra izdala ukaz o osamosvojitvi »brez vrnitve«…

 

Na vseh prihodnjih srečanjih republiških predsedstev so se zadeve samo še zaostrovale. Srbski lobi v aktivnem in že kar odkritem sodelovanju z jugo-generali se je vse bolj direktno postavljal nasproti slovenski plebiscitni odločitvi o osamosvojitvi, s tem, da so posamezni generali, kakor tudi poslanec v slovenski skupščini, general Milan Aksentijevič, že kar odkrito grozili z napovedmi, da Jugoslavija tudi v prihodnje ne bo drugačna kot do takrat, če pa bodo slovenski politiki temu nasprotovali in delali po svoje, bo za ureditev razmer poskrbela tudi armada z vsemi razpoložljivimi sredstvi.

 

Takim napovedim so se v večini takrat prikrito nasmihali, saj si nihče takrat takšnih groženj ni jemal preveč k srcu. Vsi so se namreč zavedali, da se Srbija, ki je že takrat več kot očitno izkazovala veliko-srbsko politiko, vključno s Črno goro z Bulatovičem na čelu, boji, da bi z osamosvojitvijo Slovenije izgubila pomemben vir, ki je polnil že precej prazno zvezno blagajno, kljub obljubam in optimističnim napovedim k sanaciji ekonomije  s strani zveznega premiera Anteja Markoviča.

 

Da je v takih najavah del resnice smo se dokaj hitro lahko tudi sami prepričali. V vojašnicah v Sloveniji so enote dvigovale borbeno pripravljenost na različne stopnje, prišlo je do zaostrenih razmer na Hrvaškem (SAO krajina z Martičem in Babičem načelu, Pakrac…).

 

Vsa nadaljnja srečanja predsednikov republik, kakor tudi seje predsedstva SFRJ niso dale nobenih rezultatov z razrešitvi notranje-politične krize in vse bolj se je situacija zaostrovala. Bojazen o izbruhu spopadov je bila vsak dan večja in bolj stvarna, kljub upanju na nekakšen kompromis, z željami, da bo vendarle zmagal razum, saj vendar živimo v 20. Stoletju ali na pragu 21. Stoletja in smo kulturni ljudje, ne pa nekakšni primitivci iz zgodovine.

 

V torek, 21. Maja je na obisk v Slovenijo prišel Slovenec, general Konrad Kolšek z zahtevami, da Slovenija v dveh dneh izroči vojski sezname nabornikov, saj je znano, da Slovenija takrat ni več pošiljala regrutov na služenje vojaškega roka. Njegova druga, brezkompromisna zahteva je bila, da se takoj zapreta učna centra slovenske TO na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru, v katerih so se takrat poskusno  že usposabljale prve generacije nove, slovenske vojske.

 

Slovenski predstavniki so prvo zahtevo po izročitvi seznamov gladko in odločno zavrnili, o drugi pa je slovenski obrambni minister Janez Janša takrat vojski ponudil pogajanja do 23.junija 1991. General Kolšek takrat z »uspehom« svoje misije ni bil zadovoljen, vendar pa v javnost niso prodrli njegovi eventualni komentarji.

 

Zanimivo je bilo le, da je Milan Aksentijevič že takoj naslednjega dne na seji v slovenski skupščini od poslancev zahteval, da takoj zamrznejo vse sprejete vojaške zakone, Slovenija pa naj takoj izpolni to, kar od nje terja vojska. Čeprav njegovega nastopa takrat nihče ni jemal pretirano resno, je že naslednji dan pokazal, da vojska noče in ne želi sprejeti slovenske poti k osamosvojitvi.

 

Natančno mesec dni pred napovedano osamosvojitvijo, ki naj bi bila prvotno razglašena 23.junija 1991, je v učnem centru TO v Pekrah pri Mariboru prišlo do neljubih dogodkov.

 

Vojska je z vojaki in tehniko obkolila učni center, ogorčeni Mariborčani pa so se takoj zbrali pred vojašnicami v Mariboru, v protest proti takšnemu odkritemu agresivnemu dejanju enot JLA. Nihče takrat ni vedel, ali je takšno početje JLA načrtna provokacija slovenske oblasti ali pa je bil tudi ta dogodek že bil del načrta popolne vojaške pokoritve Slovenije.

 

Ponoči, okrog 02.00 ure so v Mariboru vojaški specialci vdrli v prostore mariborske občinske stavbe, kjer so potekala pogajanja med vojsko in občinskimi predstavniki ter ugrabili in odvlekli poveljnika TO za Štajersko, polkovnika Vladimirja Miloševiča.

 

Mariborčani so bili ogorčeni, saj niso mogli verjeti, da se je kaj takšnega lahko pripetilo, zato so se spontano zbrali pred vojašnico, kjer je v igri živcev padla tudi prva žrtev za slovensko samostojnost. Vojaški transporter je do smrti povozil prisotnega starejšega občana, na območju Ptuja pa so vojaki streljali in ranili delavca, elektrikarja, ki je svoje delo opravljal v bližini vojaških objektov. Slovenski narod je ob teh dogodkih pričel spoznavati, da enote JLA niso več ljudske ter da vse bolj odkrito postajajo sovražnik Slovenije in Slovencev.

 

Odnosi v politiki so se vse bolj zaostrovali, Slovenci smo vse bolj dvigovali glave in bili vse bolj prepričani, da je bila plebiscitna odločitev pravilna in neizogibna, če hočemo končno samostojno zaživeti. Pojavljali so se sicer skeptiki, ki so trdili, da je Slovenija najugodnejši trenutek za odcepitev od Jugoslavije že zamudila in morda jim je treba priznati, da so imeli v veliki meri celo prav.

 

Zadnji teden pred napovedano razglasitvijo slovenske samostojnosti so se razmere samo že bolj zaostrovale. Slovenski poslanci so se odločali o novih slovenskih simbolih, ostala Jugoslavija, razen redkih izjem, pa je vse bolj jasno izražala svoja nasprotovanja slovenskim odločitvam in načrtom.

 

Bila se je carinska vojna, ko Slovenija ni plačevala carin v zvezni proračun, v petek popoldan pa so enote JLA z letališča Brnik ugrabile deset letal, tipa Kragulj, last slovenske TO, kar v dneh pred osamosvojitvijo ni bilo ravno najbolj spodbudno znamenje.

 

Zadnja dva dni pred razglasitvijo neodvisnosti so bile aktivnosti slovenskih politikov na višku. Ustavna komisija je v skupščini pripravljala osnutke osamosvojitvenih dokumentov, ljudstvo pa je že nekako z nestrpnostjo pričakovalo dolgo in težko pričakovani trenutek.

 

Delavci slovenske policije smo v vsem opisanem preteklem obdobju svoje delo sicer normalno opravljali, vendar pa so naše priprave na delo potekale tudi v zvezi vseh aktualnih dogodkov, ki so se že ali pa se šele bodo dogajali. Vsi skupaj, predvsem pa naše vodstvo, smo se zavedali, da varnostne razmere ne v Sloveniji, kakor tudi ne v Jugoslaviji, ne dopuščajo mirnega spanja, da je pač glede na vse aktivnosti vojske in politike v drugih delih Jugoslavije, moč pričakovati odpore slovenskim odločitvam.

 

Naše priprave so potekale ob rednem vsakodnevnem delu, s tem, da so se pripadniki PEM enote usposabljali po posebnem programu. V enotah smo poudarek pri delu posvetili predvsem aktivnostim vojske in vsem drugim dogajanjem v tej zvezi oziroma v zvezi z zaostrenimi razmerami. Ažurirani so bili vsi potrebni dokumenti, poskrbeli pa smo tudi za kolektivno oborožitev, je del tudi poskrili po terenu, čeprav takrat še nismo vedeli kako krvavo in nujno jo bomo v bližnji prihodnosti potrebovali.

 

Pri vseh nas je bil nekoliko prisoten občutek negotovosti, kaj nam bo vsem skupaj prinesla naslednja noč, nov dan, saj napovedi in širokoustenja posameznih politikov iz Jugoslavije ter vse bolj poudarjena vloga vojske v aktualnih dogajanjih dejansko ni obetala nič prav posebej razveseljivega.

 

Pa vendarle smo takrat, v dneh, ki so minevali v pričakovanju za slovenski narod tako zgodovinskega trenutka, živeli v nekakšni evforiji, saj smo se tudi  mi močno zavedali slovenskega duha, s ponosom in neverjetno voljo smo opravljali svoje delo, v skrbi za dobro in varno počutje vseh delovnih ljudi in občanov, zavedajoč se zgodovinskosti dogajanj ter tudi tega, da nas bodo v prihodnje, v samostojni in neodvisni državi Sloveniji čakale nove naloge, nov vsakdan.

 

Da naša skupna pričakovanja, v upanju na vse dobro, le niso bila pretirano realistična, da se tudi v današnjem času lahko dogajajo stvari, kot so se v prihodnjih dneh in tednih, nas je kruta realnost prav kmalu močno postavila na trdna tla.

 

V Sloveniji se je pričela VOJNA, kakršne nihče niti v snu ni pričakoval, saj ji po svoji okrutnosti in nesmiselnosti v zgodovini ni bilo para. Žal, kljub vsem prizadevanjem takrat ni prevladal razum, pač pa je bil slovenski narod v svoji majhnosti prisiljen v kruti boj za obstanek.

 

VOJNA

 

Nedelja, 23.06.1991

 

Delo preko dneva je potekalo normalno po dnevnem razporedu, s trem, da je poudarek operativnih nalog bil na povečani budnosti predvsem v zvezi z gibanjem in drugimi aktivnostmi enot JLA. Mi, z oddelka milice Pivka smo naloge vršili predvsem na našem območju. Situacija je bila dokaj zaostrena, vendar zaenkrat brez konfliktov. Ljudje, ki armade že prej niso pretirano jemali za svojo, so do nje in njenih pripadnikov čutili odpor in tega tudi jasno izražali, zato se je bilo bati, da bi po nepotrebnem prišlo do provokativnih dejanj s strani občanov, posledice pa bile kakršne bi pač bile.

 

Da stvar ni tako zanemarljiva, pove že situacija, ki smo jo doživeli. Namreč. Ob 13.25 uri je major kasarne 22.julij iz Pivke, Boško Peulič, telefonično obvestil dežurno službo na PM Postojna, da je NN moški, ki se je prevažal z osebnim avtom Zastava 128, reg. štev. KP-182-046, v zgodnjih jutranjih urah, okrog 02.15 ure, pri mimovožnji mimo avtoparka oz. tankovske enote, pri km 3,000 na M-10/4, streljal in to večkrat, najverjetneje s samokresom proti vojakom – stražarjem, vojakom pa je tudi gestikuliral z neprimernimi in žaljivimi kretnjami.

 

V razrešitev nastale situacije sva se takoj vključila s sodelavcem, s tem, da je na kraj domnevnega dogodka prišel tudi komandir PM Postojna, Radovan Lukman in kriminalistični tehnik UNZ Postojna, Darko Frank. Jasno, manjkala ni niti patrulja enote vojne policije iz Postojne. Na kraju ni bilo moč najti nobenih sledov, morda tulcev, sledi izstreljenih krogel ali drugega, tako, da je glede na časovno oddaljenost dogodka in  njegovo pozno prijavo ter stanje na domnevnem kraju, že obstojal indic, da gre morda za izmišljeno situacijo, kot dokaz, da civilno prebivalstvo provocira enote in pripadnike JLA.

 

Glede na točen podatek o vrsti, znamki in registrski oznaki sumljivega vozila nam ni bilo težko ugotoviti lastnika Staneta Smrdelja iz Pivke, kateri je bil v kratkem po ogledu izsleden in prijet v Pivki. Na OM, kjer je bil z njim opravljen temeljit razgovor, svojega oz. dejanja, katerega je osumljen ni priznal, po preveritvi alibija pa je bilo prav tako ugotovljeno, da ni možen storilec očitanega. Sam je sicer izjavil, da je nekaj dni pred tem vojakom kazal plastično pištolo, vendar je isto kasneje izročil našemu sodelavcu Damjanu Franku, drugega pa v zadevi ni znal pojasniti.

 

Dejansko smo v pisarni našli plastično pištolo, kljub pregledu vozila in stanovanja osumljenca pa drugih znakov, ki bi kazali na to, da je Stane Smrdelj resnično storil očitano  mu dejanje, nismo zaznali. V zadevi je dejansko nekaj smrdelo, zato je bil Smrdelj odpuščen, skupaj pa smo sklenili, da se z zadevo ne bomo pretirano ukvarjali, saj nismo našli pravega izhodišča, čeprav smo vsi že takrat bili mnenja, da je res najbrž šlo za načrtno provokacijo in ustvarjanje napetega ozračja s strani JLA, ki je tako hotela prikazati svojo ogroženost.

 

Da naše priprave  oz. pripravljenost na karkoli, kar bi lahko bilo v zvezi z osamosvojitvijo Slovenije niso bile kar tako, je pokazal že večer.

 

Ob 22.00 uri smo bili aktivni delavci OM Pivka obveščeni o delni mobilizaciji VEM enote, s tem, da smo se vsi skupaj takoj oglasili v enoti, Branko Celin, ki je bil v službi pa je o aktiviranju enote obvestil 50% moštva. Fantje, torej naši rezervisti, s katerimi smo kasneje preživeli množico skupnih delovnih in drugačnih ur, so se pozivom hitro odzvali.

 

Na OM smo takoj opravili oboroževanje, tako z dolgim kot tudi s kratkim orožjem in pripadajočo municijo, po izdelanem načrtu pa sta Branko Maver in Robert Slanič takoj prevzela dolžnosti na zavarovanju objekta, vsak na svojem stražarskem mestu.

 

Ker konkretnih navodil o nadaljnjem delu po delni mobilizaciji nismo dobili, je čas potekal v pogovorih, tako o tem, kaj se v Sloveniji lahko zgodi, kot tudi o vseh neobveznih in prijateljskih zadevah. Skuhali smo si čaj, sam pa sem odšel domov po steklenico viskija, s tem, da smo si delež enakomerno porazdelili, tudi z obema stražarjema.

 

Ker dela dejansko ni bilo, smo se v sobi za razgovore odločili za igranje pokra, s tem, da smo namesto za denar, igrali za sponke za papir. Vzdušje je bilo prijetno in sproščeno, tako, da je čas hitro mineval.

 

Nekje pred 04.00 uro nas je Vojko, komandir poslal na počitek, razen tistih, ki so opravljali redno delo, s tem, da se je naknadno odprlo še delovno mesto dežurnega na OM, kar je takoj prevzel Srečko Žnidarič.

 

 

Ponedeljek, 24.06.1991

 

Razglasitev samostojne in neodvisne Slovenije se je z bliskovito naglico bližala, vendar pa se na območju republike ni dogajalo nič prav pretresljivega. Vsi smo si nekam potiho mislili, da pač nima biti kaj narobe, saj smo vendarle razumni ljudje, živeči v civilizirani družbi, vendar pa je čas kasneje dokazal, da še vedno drži tisti star pregovor, ki pravi, da pred vsakim neurjem vlada zatišje. Da je tako res, smo prekleto dobro občutili v naslednjih dneh.

 

V Pivki je na današnji dan delo potekalo normalno, s tem, da so bili vanj že vključeni vsi rezervisti, ki so se po statusu popolnoma izenačili z nami, aktivnimi policisti – vsi so dobili službene izkaznice, s tem pa so jim bila dana na razpolago vsa pooblastila pooblaščenih policistov, pač tistih, ki jih zakon dopušča.

 

Preko dne je bilo moč zaznati večje premike vojaških enot, o čemer se je dosledno, sproti obveščalo dežurno službo na UNZ Postojna, vendar pa operativnega dela, razen že omenjenega v zvezi z vojaščino, ni bilo, vsaj ne kaj konkretnega.

 

Ob 18.00 uri je bil izdan ukaz o mobilizaciji še preostalega dela rezervnega sestava policije, tako, da smo bili prav kmalu zbrani vsa aktivni in rezervni policisti.

 

Delo smo organizirali demokratično, po dogovoru, da bo pač izmena trajala 12 ur, nakar so tisti, ki so bili službe prosti, odšli na počitek, drugi pa smo normalno nadaljevali z delom.

 

Ob 21.50 uri smo bili po radijski zvezi obveščeni, da sta se na Verdu pri Vrhniki pojavili dve sumljivi osebi, moškega spola, oboroženi, kateri sta vdrli v eno od stanovanjskih hiš ter stanovalki grozili z orožjem. Zatem sta se moška z osebnim avtom Citroen AX po avtocesti odpeljala v smeri Postojne.

 

Takoj smo operativno pokrili magistralno cesto, kjer je bila največja možnost, da bi se vozilo lahko pojavilo, kasneje pa smo se skupaj z Jožetom Mankučem in Danilom Tomšič premaknili v Ribnico, zaradi večje možnosti, da sumljivo vozilo odkrijemo in kontroliramo. Kljub kontroli prometa nismo zaznali nobenih sumljivih zadev, ob 03.30 uri pa smo sprejeli obvestilo, da so iste osebe, z istim vozilom, v Podgradu pri Divači napadle varovano osebo. Ker več podatkov nismo imeli, smo z delom nadaljevali vse do konca izmene, brez posebnosti.

 

Torek, 25.06.1991

 

Ta dan naj bi bil že v marsičem drugačen od prejšnjih dni, vendar pa je vsaj dopoldan potekal po ustaljenem redu.

 

V Ljubljani je izšel vladni časopis, prva številka Slovenca, iz Beograda pa so prihajali svarilni glasovi, ki so od federacije zahtevali odločne ukrepe zoper slovensko osamosvojitev. Slovenski politiki so preko dne večkrat kontaktirali z Beogradom, vendar pa je bila splošna ugotovitev, da se je v zadnjih dneh protislovensko ozračje močno okrepilo. Kaj nam to prinaša, takrat še ni bilo znano, vsi smo namreč pričakovali večera., ko bo v skupščini med poslanci potekalo glasovanje o osamosvojitvenih dokumentih. Če bo glasovanje v prid dokumentov, bo to najbolj odločilni trenutek za prihodnost slovenskega naroda, saj bo s tem formalno Slovenija že izrekla svojo samostojnost in neodvisnost.

 

Medtem se je naše policijsko delo normalno odvijalo, sicer pa smo tudi mi pričakovali usodnega trenutka, v skrbeh, ali so poslanci, ki so precej sprti med seboj zaradi strankarskih interesov, le toliko složni, da na vsaj tako pomembnem glasovanju za slovenski narod med njimi ne bo prevelikih razhajanj.

 

Ob 13.00 uri je neznanec preko telefona na PM Postojna, dežurnemu sporočil, da bo v slučaju razpada Jugoslavije, triumvirat Slobodne Istre, takoj podvzel hitre ukrepe za osamosvojitev Rijeke, Postojne in Gorice. Ker v danem primeru ni šlo za neko konkretno grožnjo, je bila zadeva samo evidentirana.

 

Ob 17.50 uri je bil dežurni na OM Pivka s strani enote TO iz Postojne zaprošen, da sporoči operativne ugotovitve za Agovič Jusufa iz Pivke, Kolodvordska 22/a, kateri se je v sumljivih okoliščinah prevažal z modrim OA Jugo Koral, reg. štev. LJ-659-026. Zanj sem osebno lahko poročal, daje izrazito protislovensko nastrojen Črnogorec, mlajši, z ženo, ki je kot medicinska sestra zaposlena v vojaški bolnici v Ljubljani. Takoj smo se dogovorili, da je nad njim potrebno vzpostaviti operativni nadzor, da pa se nismo motili okrog njegovega delovanja, je kasneje pokazal čas, saj je vse do prometne nesreče, v kateri je bil huje poškodovan, aktivno sodeloval z vojaškimi organi, sicer brez kakšnih večjih uspehov.

 

Takoj po 18.00 uri smo bili obveščeni s strani našega komandirja Vojca, da so bili v Postojni v Kidričevem naselju, kjer so v glavnem oficirska stanovanja, opaženi kurirji. Vse je kazalo na to, da so se v vojski mobilizirale vse razpoložljive sile.

 

Tudi v Pivki smo ugotovili, da so vse aktivne vojaške osebe v krogu kasarne, kar je še konkretneje dalo misliti na to, da se vojska z osamosvojitvijo Slovenije ne bo kar sprijaznila, ni pa bilo znano ali se boji za svoj dosedanji status ali pa Sloveniji in Slovencem želi preprečiti zastavljene cilje.

 

V nočni službi od 19.00 ure smo bili Branko Maver, Tone Turk ter jaz. Zadrževali smo se v glavnem v Pivki, pred picerijo, kjer smo v pričakovanju rezultatov glasovanja v slovenski skupščini, v prijetni družbi popili pijačo.

 

Skupščina je vse predlagane osamosvojitvene zakone sprejela, čeprav pa je takoj po glasovanju na govorniški oder stopil polkovnik Milan Aksentijevič, ki je poslancem ponovno odsvetoval sprejetje zakonov v predlagani obliki ter hkrati opozoril na posledice izvršenih dejstev, vendar pa ga nihče ni resno jemal.

 

To je bil namreč dan slavja, velike politične zmage po devetdesetih negotovih dneh osamosvajanja in po pol leta nenehnih dvomov ali bo Slovenija sploh sposobna uresničiti decembrsko plebiscitno odločitev. Takrat namreč nihče ni vedel, da je pred Slovenijo le še ena mirna noč… Vse drugo je prišlo šele potem…

 

Tudi mi, zbrani pred picerijo smo z navdušenjem sprejeli izzid glasovanja, meni osebno pa je prvi čestital pivški sadjar, Albanec, sicer takrat močno »nažgan«. Dejal mi je, da tudi oni proslavljajo skupaj z nami, Slovenci, čeprav svoje izjave ni želel jasno komentirati.

 

Ker nam je bilo takrat res lepo pri srcu, smo se, ne glede na službena opravila, zavedajoč se sicer svojega dela in odgovornosti, povezane z njim, odpravili do Kare, kasneje pa še do Pristavčka. Nihče nam ne more zameriti, če smo si na zgodovinski dan nekoliko več privoščili.

 

Budnost nam sicer ni popustila, vendar je bilo pri Pristavčku razpoloženje tako fenomenalno, da se od tam kar nismo mogli odtrgati. Razlegala se je pesem, vzdušje je bilo prijetno in tudi ženske družbe ni manjkalo, kar je na splošno veselje takrat izkoristil sicer zakrknjeni samec, Tone, ki si je »privoščil« Tejo, ženo tajnika KS Pivka, rekoč, da tako »dobre ribe« že dolgo ni videl.

 

Ko se je že počasi danilo, sta se zbrani družbi priključila še Groš (Stane Žužek) in Janez Doles, vsak s svojo harmoniko, slavje pa se je od 05.00 ure dalje nadaljevalo v Pivki, pred slaščičarno Čerimi Čerima, ki je na tak dan našel tudi nekaj ruma, s katerim je postregel, čeprav je bila pijača namenjena za aromo pri peki tort in drugega peciva. Občutki so bili nori – ljudje so odhajali na delo, po Pivki pa se je razlegala slovenska pesem, ob spremljavi dveh harmonik in množici glasov. Vozila po cesti so se ustavljala, vozniki so nas veselo pozdravljali in vsi ljudje so bili praznično razpoloženi, kot že dolgo ne. Tone je sicer omagal, tako, da se je odpravil domov, ostali pa smo slavje nadaljevali. Goran je po vsej sili hotel v Logatec, kjer so izdelali nove slovenske zastave za potrebe KS Pivka, vendar smo mu to odsvetovali, najbolj vztrajni pa smo šli še na oglede v kavarno. Tam smo izvedeli, da je ponoči prijokal na svet prvi Pivčan, rojen v svobodni državi, sinček Braneta Mavra, kar je bil ponoven razlog za rajanje. Brane se je precej okrogel odpravil domov, s Tejo pa smo mu odnesla šopek cvetja v počastitev življenjskega dogodka. Kasneje smo, sicer utrujeni po veseli, a naporni noči, nekaj časa tuhtali, kaj naj še počnemo in odločili smo se, da gremo na Avcinov vikend, kjer se bomo v naravi nekoliko odpočili in si pripravili slovesen piknik. Rečeno, storjeno.

 

Sreda, 26.06.1991

 

V Sloveniji so se ta dan že pričele kopičiti slabe novice, ki jih kar ni hotelo biti konec. Že zjutraj so agencije poročale, da je v Beogradu ponoči zasedala zvezna vlada, ki je sprejela nov odlok o varovanju oz. nadzoru državnih meja, vendar pa v njem ni bilo jasno opredeljeno, kako naj bi se uresničeval.

 

Nekaj kasneje je bilo slišati novice, da se v Petrinji na Hrvaškem močno streljajo, Milan Kučan pa je bil tiste ure kar naprej v kontaktih s slovenskimi vladnimi ministri in Beogradom, da bi dojel, ali se za Slovenijo resnično pripravlja kaj pretresljivega. Kolikor je znano, mu ni uspelo izvedeti nič konkretnega.

 

Da se stvari zaostrujejo preko pričakovanega, v Pivki ni bilo treba dolgo čakati. V času, ko sem bil sam v naravi, uživajoč še zadnje vesele in sproščene trenutke v juniju 1991, za katere takrat še nisem vedel, da so tako zelo zadnji, je bilo v Pivki že od 08.00 ure dalje zaznati izredno povečane aktivnosti JLA, predvsem premikov moštva in vozil na vse strani. Ob 10.25 uri je bil dežurni Celin obveščen, da so v krogu avtoparka v kasarni spravili v pogon tanke, o čemer je sicer takoj poročal, tanki pa so nekaj po 11.00 uri (kot prvi v Sloveniji!) iz vojašnice zapeljali na magistralno cesto ter se po nji odpeljali skozi celotno Pivko.

 

Ogorčenja ljudi, ki so se v hipu zbrali na ulicah, ni mogoče opisati. Predvsem starejši, ki so vojne grozote že preživljali, so se odkrito zgražali nad početjem vojske, saj so še predobro vedeli, da taki demonstraciji sile ne sledi nič dobrega.

 

Tankisti so bili precej nespretni, so med potjo, bolj iz neznanja in zaradi slabega stanja vozne tehnike rušili zidove, nerodno vozili skozi ovinke, po robnikih pločnikov…, tako, da so bili ljudje ogorčeni, še posebej nekateri posamezniki. Franc Krnel, Tajčarjev, je enemu od oficirjev, ki je ponosno gledal skozi tankovsko kupolo, vrgel kamen in sicer ga je zadel v glavo, tako, da se je oficir dobesedno sesedel v tank. Mankučeva tašča je nekega kapetana kar opljuvala, ko se je tankovska kolona zaustavila pri Elektru Pivka. Kar so tanki naredili iz ceste ni moč opisati z besedami, da pa se je že začela vojna, vsaj za nas, ni bilo več nobenega dvoma, čeprav nismo imeli jasnih predstav, kaj bomo počeli, ali se bomo morali streljati…

 

Za slovenske politike in druge, ki so se v Ljubljani pospešeno pripravljali na veliko prireditev, ko naj bi javno razglasili deklaracijo za slovensko neodvisnost, dogodek iz neznanih vzrokov ni bil zelo pomemben, vsaj pokazali niso tega. Ni mi znano, ali se takrat nihče ni zavedal resnosti položaja, da se je DAN X pravzaprav že začel, saj tudi kasneje v literaturi (z izjemo knjige Primorskih novic – Dan prej), nikjer nisem zaznal podatka, da so prvi tanki v Sloveniji na plano iz vojašnic prišli prav v Pivki. Za vse politike in novinarje se je vojna v Sloveniji začela šele v noči na 27.junij, z odhodom tankov iz vrhniške vojašnice, kar se mi zdi več kot absurdno.

 

Ne morete si predstavljati mojih občutkov, ko sem na pikniku, nekje okrog 18.00 ure izvedel (od Slavice Mužic in pokojnega Milivoja Avcina) o dogodkih v Pivki, še bolj pa sem bil prizadet ob prihodu v Pivko, ko je bilo neko napetost kar čutiti v ozračju. Ulice so bile bolj ali manj prazne, po vogalih so se pomenkovali posamezniki, grozljiv pogled na uničeno asfaltno površino ceste pa je bil dovolj zgovoren že sam po sebi.

 

Čiko (Rado Samsa), ki je stražaril pred OM mi je na kratko pojasnil zadeve, dobesedno zgrožen in presenečen nad početjem vojske pa sem odšel domov, da se pripravim na nočno službo.

 

PRAVA VOJNA

 

Pred 21.15 uro, ko se je v Ljubljani pričela velika prireditev se v Sloveniji ni dogajalo nič posebnega, razen, da so nadzvočna letala JLA nekaj po 20.00 uri preletela Ljubljano, kar pa ni motilo več kot 30.000-glave množice na Trgu revolucije, ki so z burnim navdušenjem pospremili dvig nove slovenske zastave in razglasitve slovenske suverenosti. Ljudje so še pozno v noč slavili zgodovinski trenutek, takrat še ne zavedajoč se katastrofalnih posledic, ki jim je bilo to dejanje vzrok in posledica.

 

Mankuč, Česnik Rudi in jaz smo nočno službo pričeli pod vtisom dopoldanskega izhoda tankov. Bili smo precej vznemirjeni in smo pričakovali različne zaplete. Komentarjev med nami ni manjkalo in še najbolj črnogled je bil Jože, kot bi nekako slutil, da se bodo zadeve odvijale kot je kasneje pokazala kruta realnost.

 

Nekaj po 23.00 uri nas je Armando Čotar, takrat še vodja Elektra Pivka, sicer le nekaj dni pred zasluženo upokojitvijo, obvestil, da je s strani predpostavljenih prejel ukaz, da je potrebno vojašnici v Pivki za 1 uro opozorilno izklopiti električno energijo. Ker je dejanje sodilo v aktivnosti, za katere bi JLA že lahko reagirala na kakršenkoli način, sem kot vodja patrulje menil, da se Armandu pri tem nudi pomoč in zaščita. Dogovorili smo se za skupen odhod na travnik sredi Hrastja, kjer sta Armando in njegov sodelavec Marjan Urbančič v naši prisotnosti, na drogu staknila žice, kot posledica pa je bil izpad dovoda električne energije celotni kasarni Pivka. Treba je povedati, da nismo bili ravno najbolj sproščeni pri početju, saj je realno obstojala nevarnost, da nas vojska pri dejanju zaloti in celo napade. V trenutkih psihične napetosti je bil Armando mnenja, da tisto uro preživimo kar na mestu dogajanja, čemur sem se odločno uprl. Takoj smo se umaknili v Pivko, kjer sta takrat stražarsko dolžnost na OM Pivka opravljala Matjaž Kontelj in Dragan Čelhar. Z obema smo se pogovarjali o nastali situaciji, tako v našem okolju, kot tudi v Sloveniji. Nikomur ni bilo vseeno, kaj se dogaja, popolnoma prazne ulice in ceste pa so dali slutiti, da se tudi drugi zavedajo, da naša osamosvojitev ne bo minila brez zapletov.

 

Po preteku ure, ko naj bi bila elektrika opozorilno izklopljena kasarni v Pivki, sem najprej z zadevo seznanil dežurnega na OM, Srečkota ter mu povedal, da se vračamo na kraj, z namenom ponovnega priklopa. V isti zasedbi smo se vrnili v Hrastje in že od daleč smo videli, da v kasarni delujejo agregati, saj je bila v celoti razsvetljena, zato nas je bilo še toliko bolj strah približati se kritičnemu električnemu drogu. Po poprejšnjem dogovoru smo se mi, policisti, najprej previdno približali drogu, kjer je bil prekinjen tok, ob tem pa je treba povedati, da smo se bolj kot kadarkoli prej zavedali, da v rokah nosimo orožje, katerega bo morda celo potrebno uporabiti. To so bili do takrat eni najtežjih trenutkov v mojem življenju, vendar pa je bilo vse v redu. Na hitro smo kasarni vrnili dobavo električne energije ter se jadrno umaknili v Pivko. Pri Armandu doma smo popili krepčilno kavo, vsi veseli, da smo se rešili hude more, spremljajoče našega početja.

 

Nismo se še prav dobro pomirili, ko smo ob 01.00 uri prejeli obvestilo dežurnega OM, da je neznani moški klical po telefonu ter povedal, da je vojska prišla na Elektro. Zavedajoč se možnosti, da gre za povračilni ukrep s strani JLA, smo se previdno napotili na Elektro pri bencinski črpalki, vendar pa tam ni bilo nikogar. Že takrat, glede na to, da sem se zavedal vitalnosti RTP na Kalu, se mi je kar zdelo, da je vojska prišla tja.

 

Po kratkem posvetovanju smo se odpravili na hudo preizkušnjo. Prvič od izhoda tankov, ponoči, se je bilo treba odpraviti na pot mimo kasarne. Sam sem bil za volanom, druga dva delovna tovariša pa s pripravljenima avtomatskima puškama poleg mene. Zapeljali smo se na negotovo pot in bilo nas je strah, saj smo vedeli, da smo pri vožnji skozi celotno območje kasarne direktno izpostavljeni napadu, kateremu bi se težko uprli. Nepopisno zanič je bil občutek, ko smo se pri kontejnerju ob vhodu v tankovske garaže zagledali v cev tam parkiranega tanka, vendar pa smo preizkušnjo preživeli. Ko smo si že nekoliko oddahnili, smo ravno pri odcepu za vas Kal, naleteli najprej na vojaški pinzgauer z ugasnjenimi lučmi, za njim pa sta po magistralni cesti vozila dva tanka s kompletnimi posadkami. Vsaj tako je bilo moč sklepati, glede na to, da sta bila na obeh tankih pri mitraljezu vojaka JLA. Jože mi je dejal, naj se jim izognem in zapeljem v smer Kala, vendar za ta manever nisem imel več časa, tako, da sem službeno Zastavo 101 zapeljal na rob ceste in jo ustavil ter čakal, kaj se bo zgodilo.

 

V kratkih trenutkih (za nas pa zelo dolgo trajajočih), ko sta tanka vozila mimo nas in sta bili obe strojnici umerjeni v naš avto, smo preživljali hudo preizkušnjo. Ko je nevarnost minila brez posledic, smo se takoj odpravili naprej proti RTP-ju , a že takrat smo bili prepričani, da je tam prišlo do incidenta, čeprav nismo vedeli s kakšnimi posledicami.

 

Pred RTP-jem sem ustavil vozilo in vsi trije smo izstopili. Ne vem, ali je v gozdu okrog nas takrat dejansko bila vojaščina, vendar smo vsi trije razločno slišali rožljanje in ropot, zato smo se takoj dogovorili, da se obnašamo normalno, saj nikomur nismo storili nič žalega, pač pa le opravljamo svojo službo.

 

Na vhod v območje RTP-ja je prišel uslužbenec Tone Novak iz Bača, ki je bil vidno pretresen. Povabil nas je v notranjost, vendar sem vstopil samo jaz, Jože in Rudi pa sta počakala zunaj. V objektu me je sprejel tudi Aleksander Smrdelj iz Kala, katerega sem povprašal, kaj se je zgodilo. Mož se je tako tresel, da tudi spregovoriti ni mogel prav, nazadnje pa sta oba skupaj le povedala, da je vojaščina z obema tankoma zapeljala na območje RTP-ja, nakar je nek oficir poklical na razgovor Novaka. Slednjemu je eden od vojakov uperil puško v trebuh in jo repetiral, oficir pa mu je na kratko povedal, da v kolikor bodo ponovno izklopili tok, bodo s tanki prišli nazaj in RTP razstrelili. Novak in Smrdelj sta o dogodku obvestila tudi svojo upravo, skupaj pa smo se dogovorili, da se pač ravnata po navodilih, brez da bi samoiniciativno izzivala incidentne situacije. Kar v nekoliko morečem stanju sem oba zapustil, z Jožetom in Rudijem pa smo se ponovno pod veliko psihično obremenitvijo mimo kasarne odpeljali v Pivko. O zadevi smo takoj poročali dalje in istočasno dobili nalogo, da na celotnem območju preverimo oziroma ocenimo nastalo materialno škodo zaradi vožnje tankov po cestah. Nalogo smo hitro opravili, noč pa v pričakovanju novih dogajanj preživeli pod velikim psihičnim pritiskom. Ostanek noči je minil mirno, ulice so bile prazne, nekaj pred svitom pa smo po naročilu dežurnega z območja v okolici železniške postaje pričeli z opazovanjem območja kasarne. Do zaključka službe nismo opazili nobenih posebnih aktivnosti.

 

Četrtek, 27.06.1991 – od 07.00 ure dalje

 

Pred zaključkom službe smo bili obveščeni, da je ob 02.15 uri iz vrhniške vojašnice krenila kolona tankov v smeri Ljubljane. Njihovi nameni sicer niso bili poznani, vendar pa nam je že vsem bilo jasno, da očitno sledi neizogibna VOJNA.

 

Vsi trije, ki smo odšli na zasluženi počitek, doma nismo zaspali. Iz poročil na TV je bilo jasno, da je ta dan najbrž najusodnejši in najbolj odločilen za Slovenijo v vsej njeni kratki »zgodovini«. Tanki iz Vrhnike, katere so pri Brezovici skušali zaustaviti z barikadami iz osebnih vozil, so rušili in gazili vse pred seboj – ljudje so bili ogorčeni, prestrašeni, saj takega početja nihče ni pričakoval.

 

Predsedstvo Slovenije je v razširjeni sestavi zasedalo že vse od zgodnjih jutranjih ur, do delnega olajšanja pa je prišlo okrog 10.00 ure, ko se je na TV zaslonih pojavil predsednik predsedstva RS, Milan Kučan, ki je stanje v Sloveniji ocenil kot poskus trajne okupacije, vendar pa je v isti sapi povedal, da bo naša republika uporabila vsa sredstva, ki jih ima na voljo, da bo to preprečila. Ljudstvu je bilo s tem kratko in jasno povedano, da je nastopila vojna, realnost, ki je nismo pričakovali. Policija in TO nista imeli jasnih navodil, kako zaustaviti prodirajoče tankovske kolone, ki so se pojavile tudi drugod po Sloveniji, čeprav je že 15.maja republiško predsedstvo sprejelo sklep in smernice za ravnanje v primeru vojaške agresije.

 

Janez Janša, obrambni minister je že takoj predlagal, da se sprejme sklep o bojni uporabi enot TO, neposredno za tem pa je general Kolšek sporočil, da je vojska dobila ukaz, da prevzame vse mejne prehode v Sloveniji in zavaruje državno mejo, kar bo brezpogojno tudi storila.  Kolškova izjava je bila neposredni povod o sprejetju sklepa o bojni uporabi enot, s tem, da je bilo izrecno rečeno, da se sme orožje uporabljati samo, če so neposredno ogroženi objekti, ki se varujejo ali osebe, ki te objekte varujejo. Sklep je bil sprejet pozno, vendar še vedno bolje, kot nikoli.

 

Depešo o sklepu so naši fantje na OM, ki so bili kritičnega dopoldneva v službi, sprejeli šele popoldan, kar nekoliko prepozno, glede na to, kar se je vmes dogajalo.

Namreč, že takoj po nastopu službe je Janko Primc, skupaj z rezervistoma Rudijem Zadelom in Andrejem Želodcem dobil nalogo, da pri gostilni Herman na Kolodvorski ulici, organizira blokado ceste, z namenom, da se prepreči novo prodiranje tankov iz pivške kasarne.

 

Na GG so v ta namen pripravili tri polno naložena tovorna vozila (hlodovina), prvotni ukaz pa je bil, da se v primeru izhoda tankov cesto blokira, kamion zaklene in se takoj umakne z mesta blokade. Ta ukaz je bil nekaj kasneje preklican, naročeno pa je bilo, da policisti blokade zavarujejo, vendar niso dobili nobenih natančnejših navodil.

 

Ob 10.25 uri so naši kolegi dobili obvestilo o vžigu tankov v kasarni, zato so takoj postavili barikado in to tudi fizično zavarovali. Približno ob 11.00 uri je iz smeri Postojne pripeljal vojaški pinzgauer, iz katerega so pred blokado izskočili trije vojaki in vodnik Mirsad Mešanovič, vsi do zob oboroženi. Andrej je takrat zaslutil nevarnost, zato se je skril v eno od železniških delavnic, kjer je skril tudi svoje orožje in uniformo, kasneje pa se je s civilnim avtom pripeljal na OM Pivka ter ostale obvestil o dogajanju.

 

Vodnik Mirsad Mešanovič je iz pištole (škorpijon) izstrelil naboj v zrak ter pričel kričati, zatem pa je razorožil Primca in Zadela. Primcu je cev pištole nastavil na čelo, oba pa nagnal pred zid gostilne Herman. Od obeh policistov je zahteval, da umakneta kamion, nakar sta mu odgovorila, da tega ne moreta izvršiti, saj sta na barikado naletela slučajno. V besu oziroma v nemoči je Mešanovič s pištolo prestrelil vse gume na kamionu, ki je zapiral cesto, takoj zatem pa je na kraj dogajanja prišel tudi Vojc, katerega je načelnik IM UNZ Postojna, Jelko Bajt poslal na kraj kot pogajalca. Mešanovič je tudi Vojca razorožil in ga postavil k že zajetima policistoma, v kasarno pa je poslal kurirja, od kjer je nekaj kasneje pripeljal goseničar, z namenom odstranitve barikade. Ker mu namera ni uspela, je eden od vojakov, ki so se na kraj pripeljali z dvema kamionoma, s puškinim kopitom razbil okno kabine tovornega vozila, v vozilo pa je splezal vodnik Danijel Kovačevič, sicer Slovenec in kamion spravil v pogon ter ga umaknil s ceste. Drugo vozilo, ki je bilo v useku nekaj nižje je Kovačevič odpeljal v območje kasarne.

 

Mene je doma prebudil Luka Dakič, domačin in me obvestil o dogajanju, tako, da sem se takoj odpravil v pisarno. Takrat še nisem vedel, da je Celin prostore že evakuiral na Snežniško ulico k Česniku, zato nisem mogel v notranjost, ker so bila vhodna vrata zaklenjena z zatičem, v zadnjih vratih pa so bili ključi v ključavnici z notranje strani. Ker sem imel orožje v pisarni in sem istočasno domneval, da je naša tajnica Irena zaklenjena v notranjost zaradi strahu, saj sem na obešalniku videl njeno jopico, sem vrata z brco vlomil. Takoj zatem je na OM prišel komandir Lukman s skupino pripadnikov PEM enote. Lukman je želel takoj v napad in v osvoboditev zajetih kolegov, ker pa dejanske situacije na kraju nismo poznali, sem predlagal, da greva najprej v izvidnico. Robi Slanič naju je preko Radohove vasi s svojim avtom odpeljal do rezervoarja pod hribom Kerin, kjer sva zatem preko pašnika, med čredo ovac, prišla do gostilne Herman, v neposredno bližino dogajanja. Ob pomoči občanov, ki so naju opazili, sva se prebila do zadnje strani gostilne, zatem pa vanjo, kjer sva bila od domačih obveščena o celotni zadevi. Ravno, ko je Lukman želel sprejeti odločitev o ukrepanju, so bili naši fantje, v spremstvu vojakov (ob 13.18 uri) odpeljani v smeri kasarne. Nekaj kasneje je komandant kasarne izdal ukaz, da se jih z vso opremo vred izpusti, tako, da so bili ob 13.30 uri vsi že nazaj, sicer vidno pretreseni, vsi skupaj pa smo bili veseli, da se je dramatični dogodek lepo razpletel. Očividci, med njimi tudi Miro Bašek in Silvo Cantarutti, so dogajanje v celoti posneli z amatersko videokamero, tako, da smo si kasneje zadeve lahko tudi v miru ogledali.

 

Na OM se je v tem času oglasilo 5 pripadnikov TO (domačini Bobek, Nadoh…), z najnovejšo protioklepno oborožitvijo, rekoč, da so bili poslani k nam, da pa se bodo nastanili v kleti pri »Curah« in nam bodo na razpolago v slučaju, da dobimo ukaz o napadu na tankovske enote.

 

Po burnem dogajanju smo se nekateri vrnili domov počivat, drugi pa so službo nadaljevali normalno, kolikor je bilo v taki situaciji to sploh mogoče.

 

V Postojni so policisti že ob 10.45 uri ugotovili, da je s strani vojske prišlo do zasedbe pekarne, ob 16.50 uri pa je tam v kasarno prispelo 5 tankov in 2 tovorna avtomobila.

 

Ob 18.25 uri so naši fantje sprejeli obvestilo dežurnega PM Postojna, da v smer Pivke prihaja več NN moških z vozilom Golf, reg. štev. KP-163-649, ki so oboroženi in imajo v Pivki namen narediti kakšen incident. Naši fantje so ob sodelovanju slučajno prisotne skupine PEM enote takoj zasedli položaje na avtobusni postaji ter na križišču pri kavarni. Sam sem dogajanje zaznal skozi okno domače kopalnice, ravno, ko sem opravljal veliko potrebo. Ker nisem vedel, kaj se dogaja, sem se na hitro opremil in oblekel ter odšel na pomoč. V tem sta Primc in Celin sumljivo vozilo že zaustavila na avtobusni postaji, v vozilu pa sta našla avtomatsko puško, s pripadajočim strelivom. V burnem postopku, ob prisotnosti večjega števila ljudi je bilo ugotovljeno, da je puška last voznika, sicer precej pijanega Prosen Jožeta iz Postojne, pripadnika TO, ki si je zamislil, da je v Pivki potrebno narediti red in pobiti nekaj oficirjev. Orožje smo mu zasegli in ga odpeljali na PM Postojna, kjer je bil pridržan do iztreznitve.

 

V Sloveniji je bila v tem času potrjena novica, da ima vojska ukaz zasesti vse strateške točke in dejansko je bilo iz poročil razvidno, da vojaščina z uporabo tankovskih enot zaseda mejne prehode z Avstrijo in Italijo, kot po tekočem traku. Na Jezerskem so celo s tanki streljali na miličnike, ki se niso hoteli predati, ko pa so predajo sprejeli, so vse skupaj zajeli.

 

Ena od značilnosti dogajanj tistega dne je bila tudi ta, da je vojska sicer prva pričela z uporabo orožja, na vojaške strele pa so povsod na slovenski strani prvi odgovorili profesionalci – policisti. Ti so tudi prvi uporabili protioklepno orožje. Hudi boji so se preko dneva odvijali pri Trzinu, na Brniku in okolici, ob 19.23 uri pa so pripadniki TO nad Ljubljano sestrelili helikopter MI-8, še nekaj kasneje pa drugega na ljubljanskem barju. Nihče po teh dogodkih ni več dvomil, da gre dejansko za vojno in ne le slučajne spopade. V večernih poročilih je obrambni minister Janša javnost seznanil s podatkom, da so preko dne obrambne sile Slovenije onesposobile večje število tankov in druge tehnike, zajele večje število pripadnikov JLA ter da se med njimi pojavlja tudi vedno več dezerterjev. Izjavil je še, da so pri zajetih oficirjih našli dokumente, ki nesporno pričajo, da izvajajo naloge, naštete v že pred časom omenjenem dokumentu BEDEM.

 

Ljudje so večer preživljali v grozi, saj so doživeli tipičen šok prvega vojnega dne, ko je stekla kri, mnoštvo ljudi je bilo mrtvih, ranjenih… Vsem je bilo jasno, da se je vojna šele začela, da se bo še vlekla, da strahot še ni konec…

 

PREMIK NA VOJNO LOKACIJO

 

V večernem času sva delo v nočni patrulji opravljala Brane Maver in jaz, dežurni pa je bil Srečko. Slednji je ob 21.00 uri sprejel obvestilo iz neznanih virov, da je v načrtu aktivnosti vojske v Pivki med drugim tudi napad na zgradbo OM Pivka, zato smo o tem takoj poročali nadrejenim starešinam in operativnemu štabu na UNZ Postojna. Po začetni zmedi oz. občutni neorganizaciji, nam je namestnik komandirja Orešnik najprej sporočil, da se premaknemo na rezervno lokacijo, kasneje pa so drugi to preklicali. Končno smo sprejeli obvestilo, da se premik opravi in da se delo organizira razmeram primerno, čimbolj normalno. Ker je bil Vojc, komandir oddelka odsoten, sem tehnično izvedbo premika organiziral sam, v sodelovanju z ostalimi. Na OM sem poklical rezerviste, ki so bili najlažje dosegljivi, skupaj pa smo v službeno in nekatera zasebna vozila rezervistov naložili vso opremo, ki jo bomo na rezervni lokaciji potrebovali za normalno delo.

 

V Zagorju sem poiskal poveljnika GD oz. oskrbnika gasilskega doma, Janeza Kristana, ki nam je dom odprl, vanj pa smo odnesli vse, kar smo s seboj prinesli. Srečkota, kot nočnega dežurnega sem poslal v gostilno Fatur, poleg gasilskega doma, kjer naj bi kot dežurni bil dosegljiv na telefonski zvezi, vendar pa se je Marija Fatur naši navzočnosti izogibala. Kljub temu, da smo se zavedali, da v taki situaciji lahko uporabimo tudi pooblastila, ki nam jih dovoljuje zakon v zvezi z uporabo tujega sredstva za zveze, sva se s Srečkotom odločila, da je bolje, da se namesti kje drugje, kjer nas bodo prijazno sprejeli. Skupaj sva šla do mojega znanca Franca Kljun, približno 100 m peš hoje od naše začasne lokacije in kljub temu, da je mož že spal, nas je po predočitvi naših potreb sprejel brez problemov. Srečkotu je bil dan na razpolago telefon, nekaj hrane in pijače ter kavč v kuhinji, tako, da se je namestil dokaj udobno.

 

Kasneje smo takoj organizirali še varovanje objekta, kjer smo bili nastanjeni, usposobili delovanje zvez in se na kratko pogovorili  o možnostih napada, o našem ukrepanju… O Namestitvi na vojno oz. rezervno lokacijo sem telefonsko obvestil Vojca ter starešino na PM Postojna, kasneje pa sva z Branetom Mavrom odšla v smeri Pivke, z namenom preveritve stanja v Pivki ter da o premestitvi našega dela na rezervno lokacijo obvestiva še rezerviste, ki s tem niso bili seznanjeni. Nekoliko v strahu sva prišla na izpraznjeni OM, kjer sva nekaj rezervistov obvestila po telefonu, druge, predvsem tiste, ki so bili na nočni straži, pa osebno. Občutek, ki naju je obhajal, ko sva se prevažala po prazni Pivki, v kateri ni bilo opaziti ne ljudi, ne vozil, naju je navdajal s posebnimi pritiski, še posebej zaradi možnosti, da tudi na našem teritoriju pride do napada s strani JLA ali do drugih spopadov, kot se je tekom dneva dogajalo po Sloveniji.

 

Nekaj pred 02.00 uro sva bila preko dežurne službe PM Postojna obveščena, da se je na PM oglasil občan – civilist, Miro Erjavec iz Ljubljane, ki je bil neposredno pred tem pri vožnji z avtom po AC iz smeri Ljubljane napaden in zadet s strelnim orožjem. Poškodovani je bil odpeljan v ZD Postojna in kasneje z reševalnim vozilom v bolnišnico v Izoli, nama pa je med drugim tudi tako dejanje pokazalo, da gre res zares, da se vojna odvija po vseh njenih krvavih, nepisanih pravilih.

 

Ker sva bila mnenja, da je prav, da kljub nastali situaciji obdrživa stik z ljudstvom in drugimi strukturami, ki so delovale na našem območju, sva se takoj zatem oglasila tudi na KS Pivka, kjer sva dobila sedaj že pokojnega načelnika NZ Romea Mihelja in tajnika KS Gorana Kreblja, ki sta ravno takrat izdajala pozive osebam, vpoklicanim v enote TO.

 

Po krajšem, predvsem operativnem pogovoru o tem, kaj vse nas še čaka, se je na sedežu KS oglasil Džafer Dodolovič, ki naj bi se oglasil na zbornem mestu v Zagorju pri gasilskem domu, zato sva ga odpeljala tja. Med vožnjo je povedal, da je, kljub temu, da ni Slovenec, pripravljen na vse v obrambi suverene Slovenije, saj na njenem teritoriju že dolgo živi in se realno zaveda, kaj mu je ta republika dala kot človeku.

 

Noč je sicer minila dokaj mirno, čeprav se z Branetom nisva preveč izpostavljala pa tudi sicer je delo v Zagorju in vse ostalo funkcioniralo brez težav.

 

Petek, 28.06.1991

 

Tega dne se je vojaški pritisk po vsej Sloveniji stopnjeval, ljudje pa so se počasi že navzemali navad, tipičnih za takšno stanje. Povsod se je pojavilo večje število, predvsem tujih novinarjev, ki so s sliko in besedo širši evropski in svetovni javnosti skušali realno, s terena, prikazati dejansko dogajanje v Sloveniji, saj je takrat obstajalo več polemik o tem, kdo je agresor, kdo ima prav, kdo se brani in kdo je napaden.

 

Se je pa tega dne agresija pričela stopnjevati in v nekaterih štabih JLA so pričeli ugotavljati, da se slovenski narod ne bo kar takoj pokoril in padel na kolena, zato je prišlo tudi do uporabe letalskih sil JLA. Okrog poldneva je bilo iz zraka napadeno letališče na Brniku, poškodovanih je bilo več letal in objektov, v vozilu v bližini letališča pa sta tragično zgorela dva avstrijska novinarja, ki sta početje agresorske vojske skušala čimbolj dokumentirati. Njuna smrt je imela velik odmev tako v domači, kakor tudi v tuji javnosti. Med drugim so tega dne letala napadla tudi mednarodni mejni prehod Šentilj, Mursko Soboto in dolenjsko cesto pri Medvedjeku, kjer je bila kolona oklepnih vozil, ki so prišla z območja Hrvaške v blokadi enot dolenjske TO. V brutalnem napadu je pod bombami sovražne aviacije umrlo več tujcev, predvsem voznikov težkih kamionov, z letali pa so bili napadeni tudi nekateri RTV oddajniki po Sloveniji.

 

Popoldan so v Gornjo Radgono vdrli tanki, ki so prav tako prišli iz Hrvaške in kar povprek streljali po mestu. Podobna slika je bila še v Ormožu in drugod.

 

Slovenija je po uspešnih tiskovnih konferencah, kjer so predstavniki naše politike izčrpno poročali o vseh dogajanjih in konkretno odgovarjali na vprašanja zlasti tujih novinarjev, dobivala ogromno podporo iz tujine, prihajalo pa je tudi že do prvih zahtev po sklenitvi vsaj začasnega premirja in po mirni razrešitvi krizne situacije. Vojna se je kljub temu srdito nadaljevala. Od vsepovsod je bilo slišati informacije o mrtvih, ranjenih…

 

Nekaj po 21.00 uri je v Zagreb prišla evropska delegacija – trojka, ki se je tam sestala s Kučanom ter ministrom Ruplom, z namenom razgovorov o poteku dosedanje vojne ter o načinu mirne razrešitve. Izvedelo se je tudi, da je tih pristanek na vojno agresijo s strani JLA dala tudi vlada ZDA, da pa tudi delež premiera Markoviča v tem ni bil nepomemben, kar je javnost dodobra razburilo.

 

Sicer pa se je drugi dan vojne iztekal nekoliko bolj optimistično, saj so se vojaške operacije v glavnem odvijale nam v prid, čeprav sklepi sestanka v Zagrebu ljudem niso bili po volji in je marsikdo tedaj razmišljal o tem, da je Slovenija politično kapitulirala ter da je zapravila vse, kar si je v vsiljeni vojni pridobila.

 

V naših vrstah po jutranjem zboru vseh v Zagorju, ni bilo posebnega razpoloženja. Vsi smo bili kar precej resni, stanje pa je bilo po moji oceni prav idealno, vsaj kar se reda, discipline in odgovornega opravljanja nalog tiče.

 

Ker se je v gasilni dom takoj v jutranjih urah »priselila« tudi enota TO in so se s tem pogoji za naše delo bistveno poslabšali, se je Vojc s koordinacijskim štabom na UNZ dogovoril, da se premaknemo v gasilski dom v Palčje, kar smo jadrno tudi opravili. Tudi tam nam je nekaj časa vzela namestitev, nakar so nekateri odšli na počitek, drugi pa smo z delom nadaljevali. Marsikomu, kljub neprespani noči, ni bilo do počitka, tako, da prostovoljcev za delo ni manjkalo.

 

Preko dneva so bile vzpostavljene vse naše redne aktivnosti, s tem, da je bila naša dejavnost orientirana predvsem na ugotavljanje aktivnosti vojske, njenih simpatizerjev in podobno.

 

Že popoldan sva se morala z Branetom napotiti mimo kasarne, vožnja kot taka pa nama je požrla precej živcev, še posebej, ko sva pri skladiščih, kjer so bili najmanj trije stražarji, opazila vojaka, ki nama je z bajonetom kazal, da nama bi najraje prerezal vratova. Grožnja, taka, kot je bila, najbrž ni bila namenjena nama osebno, je pa Braneta močno razburilo tako obnašanje, tako, da bi se najraje ustavil, kar pa, jasno, ni imelo nobenega smisla.

 

Dobili smo nepreverjen podatek, da naj bi tekom dneva v okolico Celja prišlo okrog 2000 Šešljevih četnikov, kar je od nas zahtevalo še posebno budnost in previdnost pri opravljanju nalog.

 

Ob 23.20 uri sva bila z Branetom obveščena, da je na Kalu na stanovanjski hiši Milana Tomaševiča, sicer oficirja JLA pred upokojitvijo, prišlo do požara. Na kraju sva takoj ugotovila, da je NN za stanovanjsko hišo oškodovanca miniral kmetijski traktor, ki se je ob eksploziji prelomil na polovico, vsled eksplozije pa so popokale tudi šipe na hiši. O ugotovitvah sva obvestila dežurno službo na UNZ, tako, da je na kraj prišla komisija OZK UNZ Postojna, s katerimi smo skupaj opravili ogled. Ob tem dogodku se je vse bolj kazalo, da tudi v naše okolje vojna vse bolj prodira, da nihče nanjo ni imun…

 

Ponoči, razen čudnih okoliščin najinega dela, v izpraznjeni Pivki, ni bilo posebnih aktivnosti, čeprav je bilo v zraku kar čutiti napetost in nevarno stanje.

 

 

Fantje so si življenje v Palčju solidno organizirali, pripravljenost vaščanov za pomoč pa je bila situaciji primerno zelo velika, saj s prehrano, nastanitvijo in drugim, ni bilo nobenih težav. Sicer se je po svoje odrezala gostilničarka v Palčju, ki je takoj povišala cene pijače, Cucku, Mavru in drugim pa je narezek tako zasolila, da jih je lakota, brez, da bi jedli, kar hitro minila. Sicer je nekaj fantov prespalo doma pri našem Jankotu, Tone Turk in Andrej Želodec pa sta bila na prenočevanju pri Zdenotu na domu. Oba sta zjutraj izjavila, da sta zelo slabo spala. Andrej je povedal, da je Tone spal s pripravljeno puško in pištolo ter da je na vsaj najmanjši šum skočil pokonci, nasprotno pa je Tone povedal, da ni mogel spati, ker ga je Andrej vsakih 10 minut spraševal koliko je ura. Mi smo se njunima komentarjema od srca nasmejali, saj je bil Tone tiste dni res precej živčen in napet, dosti boljši pa ni bil niti Andrej, ki je nedolgo pred tem bil na raznih operacijah in je bil poleg slabega psihičnega tudi v slabem fizičnem stanju. Ne glede na to, bili smo ekipa »ena A«, saj smo delovali kot bi se poznali že 100 let. Ni manjkalo zdravega humorja, ki nam je zelo koristil v težkih trenutkih. Vsi smo se tudi spomnili na to, da nas je strahopetno zapustil kolega Evgen Polh iz Drskovč, ki se je pozivu izognil, s tem, da je odšel v bolniški stalež, ob srečevanjih v Pivki pa se nas je, najbrž zaradi slabe vesti, izogibal. Dobro smo vedeli, da ni tako bolan, da se pozivu ne bi mogel odzvati, vendar pa smo se tudi drugi med seboj dogovorili, da smo pač vsi krvavi pod kožo in ni sramota povedati, da te je neke naloge strah. Bodo pač delo opravili tisti z boljšimi živci, saj tudi manj napetega dela nikoli ni manjkalo.

 

Dan v Palčju je tako minil zelo simpatično, glede na situacijo, ki nas je v življenje tam prisilila.

 

Sobota, 29.06.1991

 

To je bil tretji dan vojne, ko so spopadi med enotami JLA in nami nekoliko pojenjali, vendar pa je svoje to bil eden od najbolj neprijetnih dni v vsej vojni.

 

Po nočnem sestanku z evropsko trojko v Zagrebu, ki je med drugim Sloveniji postavila tudi zelo krut pogoj (trimesečni osamosvojitveni moratorij), je med narodom prišlo do velike negotovosti in nekega čudnega občutka nemoči. Vse več je bilo v obtoku raznih dezinformacij, drobnih neresnic in sploh usmerjenih informacij, kar pa je navsezadnje bila ena od metod že ožigosane KOS JLA.

 

Pred 22.00 uro tega dne je vojska preko člana vrhovnega poveljstva Marka Negovanoviča poslala v Ljubljano ultimat do 09.00 ure naslednjega dne, v katerem naj Slovenija prekine z umazano, surovo in potuhnjeno vojno do JLA, sicer bo vojska nanjo odgovorila z vsemi silami, med drugim pa je bilo v ultimatu še več drugih zahtev, predvsem, da je treba odstraniti vse blokade okrog vojašnic ter na mejah spet vzpostaviti režim po ukazu zvezne vlade.

 

O vseh zadevah se je politično in obrambno vodstvo Slovenije sproti pogovarjalo, sklepi pa so bili pač rezultat njihovega dela in odločitev.

 

Med nami je življenje in delo potekalo po nekem prilagojenem redu. Dežurna služba se jem iz Palčja v dnevnem času preselila na OM Pivka, v nočnem pa je še zmeraj delovala na rezervni lokaciji. Fantje so si podnevi urejali osebne zadeve, predvsem pa se je bilo potrebno javiti domov in sporočiti svojcem, da je vse v redu, po zmožnostih pa so posamezniki odhajali domov, po perilo, se malo umiti… Med nami ni bilo nekaterih rezervistov, stanujočih v Pristavi, na Kalu…, ki so se sicer javili po telefonskih zvezah in dogovorili smo se, da ostanejo doma, dokler zadeve ne bodo toliko sigurne, da se bodo lahko varno prepeljevali mimo kasarne, saj je obstojala realna nevarnost, da jih vojaščina zajame…

 

Okrog 15.00 ure so se fantje v Pivki, kar preko KS Pivka, organizirali, s tem, da so dobili barvne razpršilce, s katerimi so popisali center Pivke z različnimi parolami, predvsem naperjenimi proti JLA. Akcija je bila večini všeč, saj je bilo na vse načine treba vojski pokazati, da je agresor in da med ljudstvom ni več zaželena. Kmalu po napisni akciji so slučajno mimo prišli nekateri tuji novinarji, ki so vse parole dosledno posneli in fotografirali, opravili pa so tudi nekaj razgovorov z mimoidočimi in tudi na tak način se je Pivka vključila v vojno dogajanje.

 

Ob 16.35 uri je vodstvo OM, tj. naš komandir, sprejel obvestilo o sklicu vseh delavcev OM, kar pomeni, da smo se nekaj kasneje zbrali vsi, tako aktivni kakor tudi rezervni policisti, s tem, da smo veliko kasnejših ur neprestano preživljali skupaj.

 

V popoldanskih urah tega dne smo na območju Osojnice, nad železniško progo Pivka-Sežana, pripravili opazovalnico, z namenom registracije vseh dogajanj v območju vojašnice. Do 17.30 ure je delo tam opravljal Janko s še nekaterimi drugimi, zatem pa sva opazovanje nadaljevala s Srečkotom. Spontano se nama je pridružil še Matjaž, ki je bil v civilni obleki, oborožen s pištolo. Že čez nekaj časa po namestitvi, je Srečko dobil ukaz, da se vrne v bazo, tako, da sva z Matjažem ostala sama. Že po nekaj napetih minutah sva v gozdu nad nama slišala korake, zato sva se takoj spravila v zaklon, pričakujoč, kaj se bo zgodilo. V borbi živcev in v pričakovanju vsega mogočega, se je pred nama prikazal domačin Luka Dakič, ki se je samoiniciativno odločil pomagati pri opazovanju. Oba z Matjažem sva si močno oddahnila. Nekako po dobri uri opazovanja, smo na travniku pod nami opazili pri vaji enoto nekakšnih specialcev, ki so vaje opravljali ob podpori enega od tankov. Iznenada je Luka dejal, da nas z okna kasarne nekdo opazuje. Ker smo bili dobro maskirani in je do kasarne kar precejšnja razdalja, tega nekako nisem mogel verjeti. Ko smo z daljnogledom opazovali dogajanje, smo dejansko zaznali, da tudi nas nekdo opazuje z daljnogledom, po nekaj minutah pa se do specialcev pod nami pripeljalo vojaško vozilo. Vsi oficirji so se obrnili v našo smer, po izdanem ukazu pa so se vsi vojaki usmerili v hrib, proti nam. Izgledalo je, da so nas resnično odkrili in tako nam ni ostalo drugega, kot, da se jadrno umaknemo na varno. Takoj, ko smo pričeli z umikom, smo na cesti nad nami zaslišali prihajanje vozila, tako, da smo bili v dvomu, kaj storiti. Ko pa se je vozilo ravno nad nami zaustavilo, smo bili prepričani, da je do nas prišla vojska. Odločili smo se tvegati in se vseeno približali cesti, kjer smo z velikim olajšanjem ugotovili, da sta nas z vozilom prišla iskat Maver in Cucek. Dogodek po svoje sicer ni bil nič posebnega, vendar nam je po žilah pognal kar precej adrenalina in ko smo se uspešno vrnili v bazo, smo si oddahnili od hladnem pivu.

 

Nedelja, 30.06.1991

 

Pravzaprav že pred nedeljo smo doživeli nove burne trenutke, ki so nas ponovno spravili v napetost. Najprej je Celin, kot dežurni v Palčju, s strani tam locirane enote TO, sprejel obvestilo, da sta bili neposredno pred tem v območju Palškega jezera opaženi dve vojaški vozili, nekako ob 23.00 uri pa smo dobili informacijo, da se iz jezera proti nam gibljejo neznane osebe.

 

Nekaj pred tem je prišlo do smešne situacije, saj sem prišel iz Pivke in ker sem imel v cevi pištole še vedno naboj, sem želel orožje izprazniti. Pred garažo gasilskega doma se je takrat ob naših rezervistih zadrževalo tudi večje število domačinov, gasilcev, ki so prav tako izvajali dežurstvo. Med njimi je bil tudi Metod, nekoliko »pod gasom«, ki je po vsej sili želel orožje, saj je bil po njegovi izjavi vojak od glave do pete, prav užaljen pa je bil, ker še ni bil vpoklican v enote TO. Hvalisanja je bilo precej, do resne in hkrati smešne situacije pa je prišlo, ko sem v mraku skušal izprazniti službeno pištolo, vendar v temi nisem videl, da je orožje nekoliko v okvari. Ko sem po mojem prazno pištolo, usmeril proti službenemu vozilu in sprožil, je domnevno izpraznjena pištola močno počila, v trenutku pa so se vsi prisotni poskrili v garažo. Najbolj hecen je bil prav Metod, ki je bil v garaži med prvimi, čeprav je bil do tedaj po njegovem »strašen borec in heroj«! Sicer sem fantom takoj zaklical, da sem strel izstrelil sam, po nesreči, vendar smo porabili kar nekaj časa, da smo se spet zbrali na planem.

 

Takoj zatem smo se zaradi možnosti napada na naš objekt razporedili na bojne položaje, kar pa smo opravili zelo slabo. Največ nas je bilo pri neki avtoprikolici, nikogar pa ni bilo tam, kjer so v naših položajih zijale velike luknje. Ležeč v zaklonu sem poslušal Vojca in Rudija Zadela, ki sta se za nekim panjem tako smejala, da sta že s tem razkrivala našo lokacijo, vendar je Vojko kasneje povedal, da se ni mogel zadržati, ko se je spomnil na situacijo ob mojem streljanju, saj so bila po njegovem garažna vrata skorajda premajhna, tako množično in hitro so fantje bežali vanjo.

 

V resni situaciji, pričakujoč morda tudi strelnega obračuna z morebitnim napadalcem, je svoj »show« priredil Danilo Tomšič, ki je ravno pred tem prispel od doma v civilu. Kar pod lučjo za našimi položaji, vsem na očeh, se je prav počasi preoblačil v uniformo.

 

Po nekaj časa trajajočem pričakovanju napada in napeti situaciji, smo se odločili, da s patruljami pregledamo okolico in dejansko skušamo ugotoviti prisotnost tretjih oseb. Patrulje so bile vsaka zase nov pojav – pod lučjo so bili fantje še kar korajžni, ko pa se je bilo treba na oddaljenosti eden za drugim spustiti v smer Palškega jezera, so se nekateri najprej med seboj klicali z žvižgi, istočasno pa so vse bolj lezli skupaj – spet je bila prilika za nove zbadljivke.

 

Ker nismo nikogar odkrili, smo se kasneje dogovorili, kako bomo v prihodnje ukrepali v podobnih situacijah, saj je bilo prej vrsto napak, ki bi nas lahko stale tudi življenj, če bi dejansko prišlo do spopadov. Res smo kasneje ugotovili, da v jezeru ni bilo vojaščine, pač pa sta le dva čebelarja pripeljala čebele na pašo. Kljub temu, bolje je bilo biti dvakrat previden zastonj, kot pa enkrat prepozno.

 

Po burnih dogajanjih, polnih napetosti, je del moštva odšel na počitek. Nekateri v gasilska vozila, drugi na lesene palete, spet tretji pa kar na tla in na nosila civilne zaščite v sejno dvorano, vendar pa spokojen počitek ni trajal dolgo.

 

Okrog 01.35 ure nas je prebudila vrsta eksplozij oz. močnih detonacij. Pred zgradbo gasilskega doma smo slišali in celo opazili blesk požara nekje za Nanosom. Ker nismo vedeli kaj se dogaja, je v nas spet zrasla napetost, vse dokler nismo bili obveščeni, da je vojska v zrak vrgla skladišča na Črnem vrhu nad Idrijo. Kljub temu so se nekateri vrnili spat, drugi pa smo noč preživeli v medsebojnih pogovorih.

 

Nedeljsko jutro je v Sloveniji marsikoga presenetilo. Ob 09.00 uri se je razlegel znak za alarm, za napad iz zraka. Vzrok zanj je bil iztek ultimata, ki ga je postavila vojska ter vzlet večje skupine letal z vojaških letališč v BIH in na Hrvaškem.

 

Do letalskega napada sicer ni prišlo, je pa alarm mnoge ljudi močno prestrašil, saj so generali takrat Sloveniji že grozili tudi s kemičnim in biološkim orožjem.

 

Popoldan je v Ljubljano prispel Ante Markovič, na pogovore s slovenskim političnim vrhom, skupaj s Stanetom Brovetom, vendar slovensko vodstvo za pogajalsko mizo ni bilo prav nič popustljivo. Markoviču so vsi odkrito očitali, da je ravno on tisti, ki je vojno v Sloveniji osebno podprl, pri drugih razgovorih pa je obrambno ministrstvo zahtevalo, da se vojska sicer lahko vrne v vojašnice, vendar brez tehnike in oficirji samo z osebnim orožjem. Po mučnih pogajanjih je Markovič Ljubljano zapustil, ob 18.00 uri pa so se ponovno po vsej Sloveniji oglasile sirene, vendar, razen, strahu in splošne negotovosti, drugega ni bilo. Zvečer je v Zagreb na pogajanja ponovno odšel Milan Kučan.

 

V Palčju smo se že v zgodnjih jutranjih urah odločili, da se tega dne, kot se za nedeljo spodobi, nekoliko bolje oskrbimo s hrano. Kar se tega tiče, so nas je v naši službi celo Bog pozabil, saj smo bili na Pivškem odvisni le sami od sebe. Organizacijo in nabavo sem prevzel kar sam na svoja pleča, zato sem skupaj z Draganom in Matjažem odšel v Pivko, da nekako »nažicamo« nekaj hrane.

 

Najprej smo v Petelinjah nabavili lične plastične krožnike in pribor, ko pa smo bili ravno na prigrizku pri Draganu doma, kamor je Matjažu oče prinesel tudi nekaj perila, je Pivko iz smeri Postojne preletel Mig-21. Nekaj minut za tem je bil dan znak za alarm za letalski napad.

 

Takoj smo odšli na teren, da ljudi nekako pripravimo in primerno organiziramo. Nekatere na cesti, ki so bili v vozilih, smo o alarmu obvestili, nekatere goste v lokalih napotili na varno, predvsem pa smo kontaktirali z ljudmi v stanovanjskih blokih, jim dali napotke, kako naj se organizirajo, na vseh pa je bil jasno razpoznaven strah in občutek nemoči. Mislim, da smo s svojo prisotnostjo ljudem močno pomagali, da niso imeli občutka, da so popolnoma zapuščeni in pozabljeni od vseh in vsakogar.. Tudi na povratku v Palčje je bilo v vasi precej napeto. Z Matjažem sva bila ravno na kavi v eni od stanovanjskih hiš, ko je nekdo vključil kosilnico, zvok pa je na noge takoj spravil vse okoliške stanovalce. Situacija je bila morda komična, je pa jasno pokazala napetost med ljudmi. Čez dobro uro ali dve, po koncu alarma, smo ponovno šli v Pivko, kjer smo morali ljudi tolažiti, predvsem pa domače, ki so bili še posebej v skrbeh.

 

Kasneje smo se oglasili pri Slamiču, kjer sem zaprosil Marto ali obstoji možnost, da nam skuha topel obrok, v kar je takoj privolila. Na železniški postaji smo zaprosili kuharico v razdeljevalnici hrane za termos posodo, ki nam jo je rade volje posodila, okrog 15.00 ure pa smo pri Marti počakali na zelo okusno fižolovo mineštro z velikimi domačimi klobasami. Marta je plačilo hrane odločno odklonila, dejala pa je, da je to njen skromni prispevek v tej nesmiselni vojni, v kateri smo hočeš – nočeš morali sodelovati.

 

Po prihodu v Palčje sem prevzel razdelitev hrane in ko sem ravno predzadnjo porcijo izročil Vojcu (zase sploh nisem imel časa), sva z Vojcem že nujno morala v Pivko. Nič, še tako dobra mineštra mi takrat ni bila usojena.

 

V Pivki sva v lokalu Društva upokojencev dobila 3 fante – vojake JLA, ki so pred tem pobegnili iz kasarne. Razgovor z njimi je bil dokaj prisrčen, vsi pa so se nam smilili, saj so bili v revnem stanju. V veselju, da so se končno osvobodili izpod vojaške oblasti, so z ihto metali titovke po tleh, zatem pa so se vsi srečni javljali domov po telefonu. Za fante sva z Vojcem poskrbela, v dneh zatem pa so se prebegi vojakov vrstili precej množično, saj smo jih dobivali v Pivki, Volčah, Neverkah in drugje. Vsi so bili psihično in fizično izčrpani, naveličani vojske in veseli resnične osvoboditve.

 

Po vrnitvi v Palčje sva z Vojcem končno prišla do obroka hrane, ki nama je bil zelo potreben in zato še toliko boljši.

 

Nočne ure je večina preživela počivajoč, nekaj pa nas je bilo, ki smo nekje do 04.00 ure patruljirali po Pivki, brez nekih posebnosti.

 

Ponedeljek, 01.07. 1991

 

Dan je bil po mirni noči zelo lep, sončen in topel, čeprav je bila v ljudeh prisotna napetost, v pričakovanju novih pretresljivih vojnih dogajanj. Nasploh je bil to eden od dni, ko so v Sloveniji že potekale priprave na povojno obdobje, ko naj bi naša domovina pričela resnično postajati samo naša.

 

Vendar pa tudi ta dan ni minil mirno. Ob 18.30 uri je slovensko vodstvo iz Beograda dobilo že drugi ultimat vrhovnega poveljstva oboroženih sil, sedaj že bivše Jugoslavije, v katerem je bilo rečeno, da Slovenija še naprej napada enote zvezne vojske in da vojska tega ne bo več mirno prenašala. Ultimata sicer nihče ni jemal posebej resno, na Dolenjskem in Koroškem pa je celo prišlo do nekaj oboroženih manjših spopadov, vendar pa se napetost ni izrazito povečala, čeprav je to morda takrat bila ena od napak našega vodstva.

 

Šele kasneje je bilo namreč jasno, da je bil ta ultimat le začetek druge faze vojne v Sloveniji, v kateri je vojska v napadih resno pričela uporabljati tudi letalske sile – takrat smo si vsi želeli vsakršnega, vsaj minimalnega premirja.

 

Na OM Pivka smo že dopoldan prejeli obvestilo, da je iz Celja neznano kam odšel oficir JLA Dragan Džurdževič, ki naj bi na območju Slovenije izvajal razne diverzantske in teroristične akcije, posebej pa je nevarnost obstojala za območje Postojne, kamor naj bi se dotični po nepreverjenih podatkih tudi namenil, saj je tu služboval več let in je še vedno imel celo množico prijateljskih vezi.

 

V Prestranku je prišlo do predaje vojakov na ekonomiji, ob tej priliki pa je bilo zaplenjenega tudi nekaj orožja, vozil in druge opreme. 

 

Telefonično se je na OM Pivka javila tudi Nikoličeva iz Pivke, ki se je pritožila, da zaradi moža Živadina, kapetana JLA iz Pivke, ki je že prvi dan vojne v civilni obleki provociral občane in tudi nas, ko nam je takoj po izhodu tankov pri Curah naročeval pijačo, sprejema množico anonimnih telefonskih groženj, da bodo ubili njega, njo, da jima bodo porušili hišo… Prosila je za pomoč, nakar sem ji odvrnil, da smo pač v vojni in ji neke zaščite ne moremo nuditi, da pa je njen mož popolnoma sam kriv za to, da ga ljudje označujejo kot izdajalca…

 

Okrog 15.00 ure sem se v odsotnosti drugih kolegov nahajal na avtobusni postaji v Pivki, skupaj z delavci prometne policije iz Postojne, Žustom, Gregorcem in Petričem, ko je nenadoma izpred Doma JLA z veliko hitrostjo pripeljal vojaški terenski avtomobil, iz katerega je skočil vodnik Mirsad Mešanovič, nek starejši oficir in dva vojaka, vsi oboroženi z avtomati, katere so takoj uperili v nas. Prvi je reagiral Joco, ki je takoj napel puško, sledili pa smo mu še vsi ostali ter istočasno skočili v zaklone, v podhod pri banki. Ker tudi vojaške osebe niso ravnale drugače, je v napeti situaciji obstojala realna nevarnost, da pride do oboroženega spopada, predvsem zaradi možnosti, da komu popustijo živci. Po nekaj minutah zatišja, ko se je sicer prisotna večja skupina ljudi jadrno razšla in poskrila, je starejši oficir oborožen odšel na PTT, od kjer se je vrnil v nekaj minutah, kasneje pa so vsi pripadniki JLA poskakali v vozilo in se odpeljali v smeri kasarne. Ob odhodu nam je Mešanovič prav lepo kulturno kazal dvignjen sredinec, kar je ljudi močno razburilo in so se zatem jezili na nas, da te »hudiče« nismo takoj postrelili. No, situacija se je čez nekaj časa počasi pomirila.

 

Popoldan smo se iz Palčja vrnili nazaj v našo staro »bazo«, v upanju, da se bo naše delo nekoliko normaliziralo. Sicer smo tekom celega dneva na različnih lokacijah opravljali kontrolo vojaških vozil, vendar pa teh tega dne ni bilo ravno veliko.

 

V nočni patrulji sva bila s Tonetom in Draganom, ko je bil ob 22.00 uri v Marketu v Pivki aktiviran alarm. Na kraj smo odšli previdno, bolj kot navadno, saj nas je vojna situacija že močno navadila na dosledno previdnost v vseh postopkih. Z Draganom sva pregledala objekt, Tone pa je bil v zaščiti pri vozilu. Ker razen vznemirjenja okoliških stanovalcev drugih posebnosti ni bilo, smo nadaljevali z drugimi nalogami, s poudarkom na ugotavljanju eventualnih pojavov diverzij in drugega negativnega delovanja vojske in njenih privržencev. Dejstvo je namreč, da smo že tedaj zaznali odhode Pera Burnač iz Pivke v kasarno, da smo dobivali informacije o delovanju Dragana Laziča, Marka Vasiča in še nekaterih drugih občanov srbske narodnosti.

 

Noč ni bila nič posebnega. Še vedno smo se zelo napeti vozili mimo kasarne, kjer so v nas stalno merile cevi parkiranih tankov, toliko večja pa so bila olajšanja, ko smo te »trnove« poti vsakič posebej uspešno opravili.

 

ZADNJA PRILOŽNOST

 

Torek, 02.07.1991

 

Tega dne se je že zelo zgodaj zjutraj pričela druga ofenziva jugovojske, z namenom pridobiti nazaj izgubljene vojaške položaje ter Slovenijo tudi na tak način prisiliti k bolj popustljivemu obnašanju pri sklepanju pogovorov o prekinitvi ognja. Predvsem je javnost močno razburila vest o velikanskih premikih tankovskih enot iz Srbije v smeri Hrvaške in Slovenije, prišlo pa je tudi do obnovljenih spopadov na Dolenjskem.

 

Milan Kučan in Dimitrij Rupel sta bila tega dne na pogovorih s Hansom Dietrichom Genscherjem v Avstriji, drugi pa so namigovali na možnost, da general Blagoje Adžič s svojo skupino generalov pripravlja državni udar.

 

Glede na potek dogodkov se je vse skupaj zdelo tako, kot da se vse začenja znova in da se lahko zgodi, da bo to dan, ko bodo množično pričele padati tudi civilne žrtve.

 

Že zgodaj dopoldan so od povsod prihajala obvestila o zračnih alarmih pa tudi o prvih konkretnih napadih aviacije. Najprej so letala napadla položaje naših enot v Krakovskem gozdu tudi z uporabo prepovedanih kasetnih bomb, zatem pa so po vsej Sloveniji napadli z letali tudi RTV oddajnike – Kum, Krvavec, Nanos ter oddajnik v Domžalah. Nekaj kasneje je eno od letal napadlo oddajnik na Ljubljanskem gradu ter nad Ljubljano prebilo zvočni zid. Napadi letalstva kljub temu niso bili v celoti uspešni, saj niso uspeli doseči informacijske blokade in Slovenije na tak način odrezati od ostalega sveta.

 

Pozneje je bilo še nekaj nastopov generalov, predvsem Adžiča po raznih TV centrih, vendar se kaj posebej pretresljivega ni zgodilo. Napad na Slovenijo je sprožil pravo poplavo komentarjev in dialogov v slovenski politiki, z namenom, da bi čimprej, s čim manjšimi žrtvami zadeve nekako uredili, že takrat pa so nekateri nakazovali možnost, da bi slovenska politika le dosegla premirje in celo stalen umik vojske z območja republike.

 

Tudi pri nas je bil ta dan eden od najbolj kritičnih. Večina nas je tega jutra počivala po domovih, po daljšem času vsak v svoji postelji, sveže obrit, skopan… Vendar pa je vojska že dopoldan pričela s provokacijami, ki so nakazovale možnost spopadov. Najprej smo prejemali informacije o vžigu tankov v kasarni, kasneje pa so tanke spet umaknili v garaže. Spet nekaj kasneje je bilo v okolici kasarne moč slišati kar nekaj eksplozij in že takrat smo posumili, da gre za eksplozije domnevno postavljenega minskega polja okrog kasarne. Bali smo se, da eksplozije pomenijo morda smrt katerega od vojakov, ki so tiste dni posebej množično bežali. Zaradi možnosti, da je eventualno minirana tudi reška železniška proga, je bil okrog 2 uri blokiran tudi promet na tej prometnici, vendar pa komandant kasarne Jevremovič ni dovolil opraviti pregleda proge. Železničarji so na primeren način progo vseeno preverili, nakar je promet spet normalno stekel.

 

Završnik Rudi, prvi sosed kasarne nam je potrdil domnevo o minskem polju okrog vojašnice, saj je njegov pes stekel v smer kasarne, čemur je sledila eksplozija, psa pa ni bilo več nazaj.

 

Sam sem se doma ravno prebudil, ko sem doma v dnevni sobi zaslišal tako značilni hrušč vozečih se tankov, čemur najprej nisem mogel verjeti. Ko sem pogledal skozi okno, sem dejansko pri drogeriji na pločniku zagledal enega od tankov, zato sem se takoj oblekel v uniformo, sina pa zadržal doma, do približno 15.30 ure, ko je mimo odpeljala prva enota tankov.

 

Otroka sem poslal v varstvo, ko pa sem prišel pred zgradbo OM Pivka, je ravno po cesti prihajal drugi del tankovske enote, tako, da sem se z več občani umaknil na varno, za poslopje bližnje mesnice. Groze, ki nas je obhajala ob pogledu na kovinske pošasti, se ne da popisati, po drugi strani pa mi je bilo zelo hudo, ker jim nisem mogel ničesar – tudi drugi so si takrat želeli primernejšega orožja, da bi soldateski pokazali, kar jim gre.

 

Naši fantje, posebej Celin, ki je bil dežurni na OM, so obvestilo o izhodu tankov sprejeli okrog 15.20 ure, dokaj pozno glede na bližino kasarne, tako, da je Branko komajda uspel evakuirati orožje ter del opreme v službeno vozilo, s katerim je Srečko odpeljal izpred OM ravno pred prvim tankom. Ker so tanki očitno nalašč s cevmi merili v poslopje OM Pivka, se je tudi Celin umaknil, s tem, da je v skladišču »Pri Curah« skril še zaboj municije, sam pa preko zidu skočil na dvorišče podjetja JAVOR, vendar pa je na njegovo smolo pristal ravno na kosu hloda, zakritem s travo, tako, da si je precej hudo poškodoval nogo (zvin).

 

Sam sem po odhodu tankov vstopil na OM, skupaj z enim od občanov ter v civilno vozilo naložil še vso preostalo opremo, za katero sem ocenil, da jo bomo na eventualni rezervni lokaciji nujno potrebovali. Ravno preden sem odšel, sta se v prostorih oglasila še Rudi Česnik in Robi Slanič, tako, da smo skupaj odšli v Radohovo, kjer smo bili že od prej dogovorjeni za zborno mesto. Pred odhodom sem v skladišču Cur vzel še skrit zaboj s strelivom, prav tako pa sem po obvestilu občanov želel priklicati Celina, katerega pa nisem več našel. Kasneje je z veliko muko preko celega Javorja, kjer so ljudje bežali pred njim, ne vedoč, kdo in kaj je, sam prišel na zborno mesto.

 

V Radohovi vasi smo se kmalu zbrali vsi, Celinu na pomoč pa je prišlo tudi reševalno vozilo, s katerim je kasneje bil odpeljan v oskrbo. Zanj je bilo aktivne udeležbe v vojni konec – zaradi hudega zvina je dobil mavčno oblogo, odrejeno pa mu je bilo počivanje.

 

Na zbornem mestu smo preživeli tudi letalski alarm, med katerim so se stanovalci okoliških hiš umaknili v bližnji, star italijanski bunker, šele kasneje pa smo izvedeli, da so takrat letala raketirala oddajnik na Nanosu.

 

Ljudje v okolici so nas lepo sprejeli, v glavnem vsi zaskrbljeni pa tudi trdno odločeni, da Slovenci ta nesmiselni boj dobimo in končno enkrat svobodno zaživimo.

 

Medtem smo izvedeli, da je del tankov preko Prestranka in Orehka zapeljal do Razdrtega, da so nekateri povprek tudi streljali, del pa se jih je utaboril pri Grobiščah, poleg letališča v Rakitniku.

 

Med drugim smo preko Postojne sprejeli obvestilo, da so se na terenu pojavili vojaški specialci s civilnimi vozili, z nameni napadov na pripadnike organov za notranje zadeve in člane njihovih družin, kar je od nas zahtevalo takojšnje obveščanje domačih, da se z otroci umaknejo na varno.

 

Ob 18.30 uri smo slišali najprej nepreverjeno, nato pa preverjeno informacijo, da je vojska pri vožnji mimo kasarne, s strelnim orožjem, brez vzroka, streljala na našega prijatelja in znanca, Staneta Požarja, ki je bil pred agresijo orožar v pivški kasarni. Stane je ranam podlegel, vest pa nas je močno vznemirila, posebej tiste, ki smo Staneta dobro poznali in z njim večkrat bili v neposrednih stikih. V nas se je dvigoval bes in mržnja do vojske, ki na tak način ubija nedolžne ljudi, civiliste. Kasneje smo izvedeli, da je izhod tankov zahteval žrtev tudi med vojaki, saj se je eden od tankov zaletel v podvoz v Hrastju, drugi za njim pa je trčil vanj, tako, da je enemu od mladih fantov v tanku zlomilo hrbtenico.

 

Vse bolj smo se, žal, morali zavedati, da je vojna kruta, da v nji ubijajo, morijo…

 

Pod noč, ko še nismo vedeli, kaj bo z nami, sva se s Tonetom oglasila pri Majdi Žužek, ki nama je povedala, da je njen mož nekam proti Kočevju odšel iskat njunega sina, ki je pred tem pobegnil iz vojske, bila pa je močno v skrbeh, ker nobenega še ni bilo domov, ceste pa so bile vse blokirane.

 

Kasneje sem na našem zbirališču postavil stražo, v soglasju z Vojkotom, s tem, da sta obveznost prevzela Danilo Tomšič in Rudi Česnik.

 

Z namenom pregleda Pivke in ugotovitve stanja v nji, sem nameraval v pregled območja, s tem, da se mi je kot prostovoljec pridružil Tone Turk, kar me je močno presenetilo, saj je ravno njega ta vojna močno prizadela po psihični plati. Že takrat sem mu dejal, da v kolikor bo hodil z mano, se bo situaciji navadil ali pa popolnoma podlegel, ne glede na to pa se je odločil, da bo delal skupaj z menoj.

 

Z njegovim vozilom sva odšla v Pivko, s tem, da sva se locirala za lokalom društva upokojencev, sam pa sem odšel na krajše poizvedbe v Kavarno in okolico, da preverim vzdušje med ljudmi, da se končno spet pokažemo in s prisotnostjo ljudi nekako pomirimo.

 

Ker pri obhodu nisva ugotovila nič posebnega, sva se vrnila na izhodišče, kjer so se fantje med tem časom že dogovorili, da noč preživimo v podjetju Javor, v sejni dvorani tovarne panel plošč.

 

Posamič, s civilnimi vozili smo se prepeljali v Javor, kjer so se fantje namestili kar na tla, razen Toneta, ki je legel na več zloženih stolov. Ko so vsi že spali, je naenkrat močno zaropotalo, kar je večino vrglo pokonci, ugotovili pa so le, da je Tone s stolov padel na tla, kar je komentiral z besedami:«Kaj ne boš padel! Enkrat se na stolu obrneš, pa si že na tleh!« Ne glede na povedano, je še naprej spal kot prej.

 

Sam sem bil z Danilotom poslan v patruljo, odpravila pa sva se kar peš, s tem, da sva najprej o našem prebivanju v tovarni obvestila nočnega vratarja in dežurnega gasilca ter preko njiju zagotovila našo dosegljivost preko telefonske zveze.

 

Pred najinim odhodom sta šla Vojc in Janko z vozilom v smeri Košane, kjer naj bi se dobila z dežurnim preiskovalnim sodnikom in namestnikom TJT Koper ter z vojaškimi pravosodnimi organi, da bi opravili ogled uboja pokojnega Staneta Požarja. Midva z Danilom sva bila poslana pred OM, kjer naj bi naju vsi skupaj počakali, zato sva se tja odpravila po vseh možnih ovinkih. Ob prihodu pred naše prostore sva se srečala s pripadnikom vojaške varnosti, znancem Delanovičem, s katerim sva čase nazaj korektno profesionalno sodelovala. Četudi sem se zavedal, da posameznik sam ni ničesar zakrivil, me je ob pogledu nanj obhajal sovražnost, tudi njemu pa je bilo vidno težko, saj je samo pobesil glavo in se z nikomer ni ravno dosti pogovarjal.

 

Ugotovitve komisije na ogledu so že takrat nesporno dokazale, da je pokojnega Staneta z avtomatsko puško ubil naš star znanec, prav tisti Mirsad Mešanovič, ki je tudi že v dneh prej povsod izzival incidentne situacije. Po odhodu komisije sta Vojc in Janko odšla na počitek, midva z Danilotom pa k meni domov, ker sem se bal, da je žena, kljub temu, da se je nekam z otroci umaknila na varno, doma pustila sporočilo, kje se nahaja. Dejansko sem doma najprej zagledal listek s sporočilom, kje je, vendar pa je sporočilo tako zašifrirala, da kasneje tudi sam nisem vedel, kje je. Ko se mi je posvetilo, sva z Danilom šla moje domneve preverit in ko so se izkazale za točne, sem ženi pustil sporočilo z navodili o njenem obnašanju in ravnanju v prihodnjih dneh.

 

Noč sva preživela razmeroma mirno, le v stalni napetosti po popolnoma praznem mestu. Pred jutrom sva zbudila ostale, da smo se vrnili v naše prostore na OM.

 

Sreda, 03.07.1991

 

Tega dne je bilo še nekaj manjših napetosti v Gornji Radgoni, Ormožu, Ljutomeru in v Krakovskem gozdu, novo vznemirjenje pa je povzročila samovolja generala Rašete, ki je svojo pest ukazal s helikopterji oskrbeti enote na vseh bojiščih ter odpeljati mrtve in ranjene. Slovenska stran je tega dne še vedno vztrajala na enostranski prekinitvi ognja, čeprav je tak sklep spodbujal različne komentarje.

 

V Pivki je bil tega dne napovedan umik vojske v vojašnice, predvsem enote tankov, ki je iz kasarne včeraj odpeljala v smeri Grobišč in Razdrtega. Pričakovanje povrnitve je v ljudeh znova vzbujalo vznemirjenje in ogorčenje, konec koncev pa tudi upanje, da se bodo stvari nekoliko normalizirale. Tekom celotnega popoldneva so se ljudje zbirali na ulicah, komentirali najnovejše dogodke, opazno pa je bilo nekoliko bolj mirno vzdušje kot v preteklih dneh.

 

Takoj po 16.00 uri so se tanki dejansko pripeljali iz smeri Postojne, s tem, da so se ljudje takoj poskrili po vogalih, mi pa smo prav tako zavzeli varne položaje, v slučaju, da enota odpre ogenj, saj navsezadnje nikomur več v teh zadevah nismo popolnoma zaupali. Transport je potekal brez večjih zapletov, s tem, da so nekateri tanki, zlasti tisti, v slabem tehničnem stanju, crkovali, ljudje pa so se prav privoščljivo nasmihali.

 

Na terenu so bili tudi amaterski snemalci s fotoaparati in videokamerami, med njimi tudi Silvo Cantarutti in njegov sin Aleš, ki sta dogajanje zvesto snemala in fotografirala. Izpostavila sta se tako zelo, da ju je v Hrastju pri podvozu prijela vojska. Silvo je sicer pobegnil, njegovega sina Aleša pa so pripadniki JLA prijeli, mu vzeli fotoaparat, zatem pa ga izpustili. Fotoaparata nikoli več ni videl, ostali pa so vsaj videoposnetki, ki so eden od izvirnih dokumentov dogajanj na našem teritoriju.

 

Za 19.00 uro je bil napovedan tudi pogreb Staneta Požarja, vsled česar se je v mestu zbrala množica ljudi. Policisti smo zavzeli strateške položaje z namenom zavarovanja pogrebne povorke, zaradi možnosti, da s strani vojske pride do provokacij. Dejansko je nekaj pred pogrebnim sprevodom mimo peljal vojaški terenec, sicer pa drugih izpadov ni bilo.

 

Pogreb je potekal zelo mučno, v Pivki pa smo pokopali nesmiselno žrtev vojne za Slovenijo.

 

Takoj po pogrebu sem od Marjana Vodopivec – Mafota izvedel, da je pri Hermanci kontaktiral z dvema oboroženima vojakoma, ki sta odšla v smeri hriba Osojnica. Po njuni izjavi sta pobegnila iz kasarne, nista pa se želela javiti na policijo. S poveljnikom PEM enote, Lukmanom in njegovim šoferjem smo takoj odšli v pobočje Osojnice, vendar pa pobeglih nismo našli. Domnevali smo, da gre za Hrvata, ki bosta izvršila preboj na Hrvaško, kjer so se prav tako že odvijali prvi boji.

 

Četrtek, 04.07.1991

 

Ta dan je bil že precej mirnejši. Zdelo se je, da se vojna bliža neizogibnemu koncu, v nekaterih krajih pa se je vojska že začela umikati v vojašnice, skladno z dogovorom slovenskega vodstva z generali v Zagrebu. Bilo je sicer nekaj spornih vprašanj glede tehničnih vidikov umika in premirja, saj je vojska našim postavljala predvsem politične zahteve.

 

Ob 17.00 uri je Ljubljana sprejela nov ultimat zvezne vojske, katerega sta med drugim podpisala tudi Stipe Mesič in Vasil Tupurkovski, kar je povzročilo novo razburjenje, v ultimatu pa so bile za Slovenijo nekatere nesprejemljive zahteve, predvsem, da je potrebno takoj na mejah vzpostaviti prvotno stanje, vse slovenske enote pa se naj bi takoj demobilizirale, kar je bilo oboje odločno zavrnjeno.

 

Da dan ne bi minil preveč mirno, so poskrbeli starši srbskih vojakov, ki so v Ljubljano prišli z dvema avtobusoma, kljub pripravljenemu prijaznemu sprejemu pa niso želeli pogovorov. Edino kar je bilo v tej zvezi omembe vredno, je bilo, da so naši policisti priprli Dragišo Marojeviča, človeka, ki je še vedno dokazoval, da Slovenci »SO« za Jugoslavijo, le da jih njihovo politično vodstvo popolnoma zavaja.

 

Tega dne sem v Pivki kontaktiral s Franko Malečkar, poročeno Ribnikar, katere mož je Slovenec, poročnik v enoti JLA v Pivki. Povedala mi je seznam oficirjev in nižjih oficirjev, ki bi želeli prebegniti, v zadevi pa sem ji bil pripravljen ponuditi vso možno pomoč, s tem, da sem o tem takoj obvestil nadrejene. Nekdo od civilistov, »domačih izdajalcev« je zadevo kompromitiral, tako, da je kasneje vse skupaj padlo v vodo.

 

Sicer so se tega dne pojavile tudi nekatere informacije o planiranem vdoru oklepnih enot iz Hrvaške v Slovenijo, kar je od nas terjalo dodatne naloge in previdnost pri delu. Tudi v tej zvezi smo po komandi pripravili tajne depoje streliva, ročnih bomb ter arhivov.

 

Po nalogu starešin smo popoldan pripravili blokadne točke na treh mestih, kjer naj bi kontrolirali eventualni povratek vojske v vojašnice in sicer brez orožja in streliva ter brez vojaške tehnike. Skupina, ki jo je vodil pomočnik komandirja PM Postojna, Milan Zgonc je bila v križišču Neverke – Košana – Volče, Vojkotova skupina pred Ribnico, sam pa sem bil z Draganom, Slaničem, Mavrom in še nekaterimi rezervisti iz Postojne, v križišču pri kavarni v Pivki. Delo je potekalo brez zastojev in pregledali smo ogromno vozil, ob tem pa smo doživeli nesluteno prijaznost mimovozečih in domačinov. Na kontrolno točko so nam nosili pijačo, hrano pa tudi prijaznih besed ni manjkalo, tako, da smo bili najbrž najbolj ponosni na to, da smo pripadniki slovenske policije in nasploh Slovenci.

 

Tudi na drugih kontrolnih točkah je bilo vzdušje podobno, s tem, da je najbolj humorno bilo v Ribnici, kjer je Tone, sicer edini cepljen, druge stalno opozarjal naj ne polegajo v grmovje, češ, da bodo dobili klope. V zasedi je, menda Zdeno, prav prijetno zaspal, Mankočeva žena pa je fantom na »lice mesta« pripeljala kosilo (krompirjev golaž).

 

Petek, 05.07.1991

 

Čeprav je uradno premirje veljalo že od 02.julija 1991, je bil ta dan še posebej miren. Enote JLA so se skorajda povsod vračale v vojašnice, glede na delni razpad armade pa je obrambno ministrstvo sprejelo oceno, da preostanek vojske za nadaljnje aktivnosti najbrž ni več nevaren za nek resni spopad.

 

Kasneje je bil ta dan ocenjen kot zadnji vojni dan v Sloveniji, prizadevanja za samostojno državo pa so se prenesla na diplomatsko področje, ko naj bi se na Brionih sestale vse udeležene strani, s predstavniki Evrope vred.

 

Da vsega le še ni konec, smo sami občutili že ob 01.45 uri, ko je Matjaž Marušič iz Slovenske vasi na OM naznanil, da so na njegovo vozilo pri vožnji mimo kasarne streljali s svetlečimi naboji. Ko smo informacijo preverili tudi iz drugih virov, je bila potrjena, kazala pa nam je, da previdnost še vedno velja in da bo še vedno treba delati z veliko mero previdnosti in razuma.

 

Tudi telefonsko sporočilo Ide Morel iz Petelinj, katere mož je kot civilni uslužbenec zapustil vrste JLA, da je sprejela anonimno sporočilo, da bodo pri nji opravili hišno preiskavo vojaški organi ter kasneje tudi sporočilo žene pokojnega Požarja z isto vsebino, je nakazovalo, da se nekateri v JLA še niso sprijaznili s porazom.

 

Sicer pa smo tega dne dobili navodilo, da fotografiramo vse helikopterje brez oznak Rdečega križa, z namenom dokazovanja vojski, da stalno krši dogovorjena pravila.

 

Sobota, 06.07.1991

 

Dan je bil skorajda že normalen. Nekaj pred večerom smo zabeležili incident s strani mlajšega oficirja Danijela Kovačevič, na katerega smo slučajno naleteli pri bencinski črpalki. Namreč, nekaj dni nazaj so občani Luka Dakič, Andrej Vidmar in Andrej Lovko, torej neka neformalna skupina, izvedla »desant« na Dom JLA, ki je bil fizično zastražen z oboroženi vojaki. V večernih urah so se poskrili v grmovje ter kričali vojakom, naj se predajo, saj so obkoljeni, kasneje pa so na zgradbo in na osebni avto kapetana Stamenkoviča zmetali nekaj kamenja in pobegnili.

 

Ker se je Luka Dakič tudi sicer kar precej gibal okrog Doma, ga je kritičnega dne pri črpalki zgrabil Kovačevič v civilu ter mu zagrozil z ubojem. Na kraju smo se slučajno srečali, skupaj s Tonetom pa sva takoj posredovala. Dakič je v solzah povedal, da mu je Kovačevič grozil z ročno bombo, katere pa pri slednjem nisem našel. Ker je imel pri sebi osebno orožje, revolver, sem mu proti potrdilu zasegel vso municijo ter ga opozoril, da se obnaša normalno. Tudi Dakiču sem jih nekaj napel, vsled dogodka pa je bil tako prestrašen, da se nekaj dni ni več prikazal v javnosti.

 

Kasneje mi je Kovačevič povedal, da je takrat pri sebi res imel ročno bombo, vendar jo je, takoj, ko nas je opazil, odvrgel za hrbet v grmovje. Povedal je še, da imajo vse vojaške osebe pri sebi bombe in so jih pripravljeni uporabiti.

 

Nedelja, 07.07.1991

 

Tega dne se je slovenska delegacija že zelo zgodaj odpravila na Brione, na pogajanja z drugo stranjo in evropsko trojko, izzid pogajanj pa je najbrž vsem poznan in ga je večina takrat ocenjevala za kapitulacijo Slovenije, čeprav je čas kasneje pokazal, da kaj več v tistih pogajanjih najbrž takrat ni bilo moč doseči.

 

Istega dne zvečer sta Janša in Bavčar na tiskovni konferenci z novinarji v Ljubljani pokazala dva dni star načrt generala Adžiča, v katerem naj bi slednji napovedoval nov brezobziren in totalen napad na Slovenijo, kar nas je vse skupaj močno prestrašilo.

 

Sam sem tega dopoldneva užival enega redkih prostih dni v družinskem okolju, ko me je okrog 15.00 ure po telefonu klical nekdo iz kasarne. Prvi trenutek sem bil šokiran, saj sem se bal, da mi bo kdorkoli s čim zagrozil, prav presenečen pa sem bil, ko se je oglasil Danijel Kovačevič ter me zaprosil za razgovor, češ, da v Pivki najbolje pozna ravno mene. Zaprosil me je, da ga pridem s civilnim vozilom iskat pred vhod v tankovske garaže, kar sem najprej zavrnil, saj menda ne bom tako nor, da se sam spravljal direktno v volčji brlog. Kovačevič mi je dejal, da je to edina možnost, da direktno pride v stik z menoj in da mu lahko popolnoma zaupam. Odločil sem se, da izziv sprejmem, z menoj pa je odšel prijatelj iz Il. Bistrice, Miran, ki je bil ravno na obisku pri meni. Pred odhodom sem o nameravanem početju obvestil Vojkota ter mu zagotovil, da se vrnem v dobri uri, sicer pa je z menoj nekaj narobe.

 

Z Miranom sva dejansko pri vhodu v tankovski garnizon v vozilo sprejela Kovačeviča in to v vojaški uniformi, nakar smo se odpeljali na Kal na pijačo. Že takrat sem mu povedal, da me bodo ljudje grdo gledali, ko sem z njim v družbi, kar je sicer priznal, vendar pa je v isti sapi povedal, da se je odločil, da pobegne iz JLA, saj ima očeta – oficirja v učnem centru TO na Igu. Dogovorila sva se o podrobnostih pobega, kasneje pa sem zadevo tudi preveril, da ne bi šlo za kakšne vrste past ali drugo provokacijo.

 

Ker se je naš razgovor nekoliko zavlekel, nihče od nas pa pri sebi ni imel ure, smo precej prekoračili čas, v katerem sem Vojcu zagotovil, da se bova z Miranom vrnila. V času moje odsotnosti so fantje v Pivki sprejeli najavo napada na OM, vsled česar so bili ob mojem povratku vsi na položajih, veliko olajšanje pa je nastopilo, ko smo skupaj ugotovili, da je vse v redu.

 

Ponedeljek, 08.07.1991 -  do konca

 

V Sloveniji se je stanje počasi normaliziralo. Pričelo se je izvajanje določil v skupščini in na drugih ravneh sprejete Brionske deklaracije, politika in diplomacija pa sta nadaljevali svoje, že dolgo pred tem začeto delo. Slovenski policisti smo v zaostrenih razmerah nadaljevali z našim delom.

 

V ponedeljek smo dokončno zbrali vse informacije, ki so nakazovale dejavnost Pera Burnača z JLA in o tem poročali na UNZ Postojna, ljudje na terenu pa so ga že ravno tako ožigosali in se proti njemu vedli kot simpatizerju JLA ( izločitev, izolacija…)

 

Okrog 12.00 ure smo bili iz ZD Pivka obveščeni, da je vojska, sanitejec Nikola Milovanovič in vodnik Danijel Kovačevič, v ambulanto pripeljala hudo poškodovanega neznanca, ki ga je poškodovala eksplozija mine na minskem polju ob reški progi pri kasarni. Neznani moški je bil prepeljan v ljubljanski klinični center, kjer je bilo ugotovljeno, da mu je mina odtrgala obe nogi nad kolenom ter povzročila poškodbe obeh gornjih okončin, glave ter poškodbe notranjih organov, njegovo telesno stanje pa je bilo zelo težavno.

 

Po nekaterih prvih informacijah naj bi šlo za domačina, »raja« pa je že takrat vedela, da naj bi šlo za nekoga iz Narina ali celo za Urbančiča iz Velike Pristave. Ogled kraja dogodka takrat še ni bil možen in naj bi bil opravljen naslednjega dne. Spet smo bili na grd način priče novi žrtvi junijske vojne v Sloveniji.

 

Popoldan, okrog 15.30 ure sem sam odšel h kasarni počakat Danijela Kovačeviča, ki se je definitivno odločil pobegniti. S svojima avtom sem ga odpeljal na OM – ne morem reči, da brez strahu. V naših prostorih se je preoblekel v civilno obleko ter deponiral nekatere osebne predmete, vključno z orožjem, nakar sem ga odpeljal na UNZ Postojna, kjer sem prvič po začetku agresije prišel v stik z nekaterimi vodilnimi. Prav tako prvič po dolgem času sem se z vozilom peljal dlje od Selc, saj prej za to ni bilo ne časa, ne možnosti ali potrebe. Postopek s Kovačevičem je bil dokaj hitro zaključen, že po 19.00 uri, ko sem skupaj s Tomšičem in Kontljem nastopil nočno patruljo pa se je skupaj z očetom oglasil na OM in prevzel svoje stvari. Vsi smo bili ponosni, da smo nekomu na tak način pomagali v osebni stiski, zato smo Kovačeviču zaželeli vso srečo ob pričetku novega dela njegovega osebnega življenja, saj se je pravkar poslovil od JLA in aktivne udeležbe v okupatorskih vrstah.

 

V večernih urah smo v Veliki Pristavi skušali ugotoviti možnost, ali naj bi bil popoldanska žrtev eksplozije res Janko Urbančič, vendar smo diskretno ugotovili, da se slednji nahaja doma. Naša negotovost v zvezi z ugotovitvijo identitete neznanca, ki je medtem poškodbam v bolnici že podlegel, se je tako nadaljevala. Drugega konkretnega dela ponoči ni bilo.

 

V torek popoldan je bilo naši komisiji končno dovoljeno opraviti ogled kraja eksplozije mine, na podlagi zbranih obvestil pa naj bi bila žrtev arabski državljan, čigar istovetnost še danes ni znana. Zoper komandanta kasarne, majorja Jevremoviča je bila sestavljena kazenska ovadba, ker je postavil minsko polje brez ustreznih oznak, v nasprotju s predpisi. Treba je povedati, da so se na kriznem območju kmalu zatem le pojavile obvestilne table, s krutim napisom – »MINE!«

 

Na OM se je oglasil tudi Muhamed Samardžič, ki je povedal, da mu Srbi po Pivki na vse načine grozijo z ubojem, ker se je kot Musliman prijavil v TO, grožnje pa so bile namenjene tudi osebam drugih narodnosti, ki so ravnale podobno kot Samardžič.

 

Zvečer ob 21.45 uri smo iz vasi Volče sprejeli telefonsko obvestilo občana, ki je slišal prelet helikopterja. Naše poizvedbe, naravnane v preverbo pojava helikopterja niso dale konkretnih rezultatov, kasneje pa smo ugotovili, da helikopterja le ni bilo, da pa so ljudje slišali mimovožnjo vlaka. Tiste dni so vlakovne kompozicije vlekle dizelske lokomotive, katerih hrup je bil zelo podoben ropotu helikopterjev.

 

Naslednjega dne ob 09.00 uri nas je po telefonu poklical vodnik Ristov, naš znanec in vprašal ali lahko z vojaki pride na pošto, brez najave, kar smo mu dovolili. Kasneje je bil sprejet skupen dogovor, da se Ristov vsakodnevno najavi, da bomo njemu in vojaškemu vozilu na relaciji od kasarne do pošte nudili potrebno spremstvo in zaščito. Ko smo se prvič osebno srečali s pripadnikom agresorja, pogovor kar nekako ni stekel. Vojaki, s katerimi smo se pogovarjali, so bili v glavnem Srbi, vendar vsi zadovoljni, da je bilo morije konec, vsi upajoč na mirno rešitev krize. Na vprašanja, zakaj se ne odločijo za pobeg so nam odgovorili, da bi jih doma takoj spet aktivirali ali celo postavili pred vojaško sodišče, v slučaju miru pa jim v Sloveniji tako nič ne manjka in bodo svojo obveznost opravili do konca.

 

Sicer pa smo v teh dneh imeli ogromno kontaktov s starši vojakov, ki so še ostali v Pivki, tako osebno, kakor tudi po telefonih. Vsem smo po svojih močeh pomagali in lahko se pohvalimo, da smo informacije in to dokaj točne in kvalitetne nudili staršem z območja cele bivše Jugoslavije, na njihovo prav posebno zadovoljstvo.

 

Pojavile so se tudi govorice, da je bilo okrog Doma JLA postavljeno minsko polje ter da je vodja Doma, kapetan Stamenkovič najavil, da bo v slučaju napada, dom zažgal!

 

Zaradi splošne varnosti ljudi smo informacije takoj preverili, vendar so se izkazale za neutemeljene. Sicer je Stamenkovič tiste dni javnost dobro razburjal, ker se je v uniformi brezskrbno sprehajal po Pivki, z orožjem, ljudem pa se je to zdelo zelo brezobzirno.

 

Kasneje smo mu to tudi povedali, vendar pa je izjavil, da sam v vojni ni bil aktivno udeležen, je pa le opravljal svojo dolžnost, kolikor je bilo mogoče častno in pošteno ter da želi Slovenijo, v kateri je živel vrsto let, zapustiti s čisto vestjo. Povedal je še, da smo se policisti v Pivki obnašali izredno korektno in pošteno ter da se bo ob odhodu JLA od nas prišel poslovit osebno.

 

Ob 17.45 uri smo bili s strani občana Franca Fatur iz Trnja obveščeni, da je nad Trnjem slišal večje število posamičnih in rafalnih strelov. Ugotovili smo, da so orožje uporabljali delavci PPM Postojna, ki so streljali za vajo (patrulja 29 PPM Postojna, ki takrat ni bila na dolžnosti).

 

Dne 11.07. takoj ob 07.00 uri, ko sem s Tonetom in Zdenotom pričel z delom v dnevni izmeni, sta pred zgradbo OM prišla v uniformah vodnik Ivica Sabolič ter še nek kapetan, katera sta v tistih dneh opravljala prevoze hrane vojakom v kasarni. Sabolič je bil precej pijan, kapetana pa smo poznali še od prej, ko smo vojaška vozila vsakodnevno kontrolirali. Ivica nas je povabil na pijačo, vidno prizadet zaradi stališča ljudstva proti vojski. Povedal je, da vse svoje življenje po šolanju preživlja v Postojni in Pivki, da se čuti domačina, pojasnil pa je še, da mu sestra, kot kuharica v Cerknici kuha hrano za enote TO. Povedal je, da ne ve kaj naj stori in da želi, da z njim popijemo kavo ali pa ga na mestu ubijemo. Tudi kapetan je bil vidno pretresen od preteklih dogodkov, naposled pa smo v kavarni le popili pijačo, sicer ne ravno tako prijateljsko kot nekoč, pa vendarle smo bili vsi skupaj nekoliko prizadeti, saj nas je vojna nekako razdvojila, brez osebne krivde vsakega posameznika.

 

Ob 09.00 uri smo bili obveščeni, da naj bi tega dne v okolici kasarne deaktivirali minsko polje, zato smo odšli tja, da vsaj nekoliko zavarujemo okolico ter zaustavimo cestni promet na cesti mimo kasarne v času deaktiviranja.

 

Odločil sem se in s službenim vozilom smo se odpeljali direktno na vhod v kasarno. Situacija sicer ni bila ravno prijetna, po drugi strani pa se mi je zdelo smešno, da so se vojaki, ki so stali pred vhodom, dobesedno razbežali ob našem prihodu. Absurdno je bilo, da se je cela množica ustrašila treh policistov.

 

Kasneje sem preko dežurnega vojaka poklical dežurnega enote, kateremu sem pojasnil, da želimo vedeti ali bo do deaktiviranja dejansko prišlo, da o tem obvestimo okoliške stanovalce. V dokaz, da je v kasarni precej častnikov iz Srbije mi je bil že kontakt z dežurnim, saj ga še nikoli nisem videl pa čeprav sem starešinski kader sicer zelo dobro poznal.

 

Vodnik nas je poslal do ceste, da ne bi čakali na vhodu, obljubil pa nam je, da bo k nam poslal oficirja, ki naj bi vodil čiščenje minskega polja.

 

Ob čakanju smo kontaktirali z nekaterimi poznanimi oficirji, ki so prihajali mimo in so bili vsi izrazito prijazni. Ob vhodu v kasarno smo ob prihodu oficirja, ki je vodil čiščenje min, opazili tudi »zloglasnega« Mešanoviča, oboroženega s škorpijonom in bombami. Edini se nam ni pridružil. Oficir nam je povedal, da bodo ob cesti deaktivirali eno samo mino, zato smo ob dogovorjenem času zaprli promet na magistralni cesti, pred tem pa obvestili o dogajanju vidno preplašene okoliške stanovalce.

 

Z Zdenotom sva bila v tunelu pod železniško progo, Toneta pa sem poslal na ovinek pri samskem domu Perutninskega kombinata, kjer je bilo nad njegovo glavo locirano mitralješko gnezdo, katerega sva v dneh poprej slučajno odkrila z Mavrjem.

 

Po opravljenem deaktiviranju mine smo promet sprostili, šele ob odhodu pa sem Tonetu povedal, malo za šalo in malo zares, da je nad njegovo glavo bil mitraljezec v stalni pripravljenosti. Tone je nekaj časa preklinjal, prav sončno »po jurško«, nato pa dejal, da nič hudega, saj je imel tok za pištolo stalno odpet in je bil pripravljen na strel, čemur sva se z Zdenotom od srca nasmejala.

 

Zvečer ob 01.00 uri sem prevzel dežurno službo od Srečkota. Ob 03.00 uri sem bil obveščen o požaru na Taboru, na kraj pa sem poslal Primca,  s tistimi, s katerimi je bil v patrulji. Ugotovili so,da dejansko gori, zato sem o tem obvestil Janeza Kristana iz PGD Zagorje, ki pa je ob 04.20 uri aktiviral alarm v Zagorju, vendar pa se je vinjen odločil, da ne bo pustil alarma do konca, pač pa je sireno le 3x vključil in izključil. Ni mi treba posebej govoriti o tem, da je bilo zavijanje sirene podobno letalskemu alarmu, kar je pri prebivalstvu sprožilo pravi preplah. Vsi so tekli v zaklonišča… Ko se je razvedelo za pravi vzrok tuljenja sirene, je eden od občanov, v razburjenju Kristanu dejal, naj gasilsko vozilo zapelje v garažo, potem pa naj pride ven, da ga bo ubil. Stanje se je sicer kasneje umirilo, ravnanje Kristana pa je imelo za posledico, da je bil kasneje izključen iz društva gasilcev.

 

Dne 12.07.1991 smo od delavcev OZK UNZ Postojna dobili nalogo, da primemo in na OM privedemo Marka Vasiča, za katerega smo že poprej poročali, da je aktiven sodelavec JLA. Jaz, Jože Mankoč in Dragan Čelhar smo tekom dneva iskali primerno priložnost, da nalogo opravimo. Okrog 11.00 ure smo Vasiča opazili prihajati iz smeri slaščičarne proti pošti, ravno v tistem trenutku pa se nam je na avtobusni postaji pridružila še prometna patrulja. Mi smo se sicer o poteku prijetja že prej dogovorili, v nekaj besedah pa smo prometnike zaprosili za zavarovanje.

 

Ko je Vasič ravno odhajal mimo nas, na nasprotni strani ceste, sem na dogovorjen signal skočil do njega, odrinil z njim hodečega Albanca, sicer delavca Komunale ter po načelih praktičnega postopka, s pištolo v roki, Vasiča naslonil na zid ter ga pregledal v smislu najdbe eventualnega orožja. Jože je na isti način zgrabil Albanca, dočim je Dragan postopek varoval. Vasiča smo vklenili in privedli na OM Pivka, delavec, ki je bil z Vasičem slučajno v kontaktu pa je bil izpuščen. Kaj je bilo v zvezi z Vasičem kasneje ugotovljeno, mi ni znano.

 

V dneh od 13. do vključno 16.07.1991 smo celodnevno vršili delo na kontrolni točki pri kavarni, nekih posebnosti pa ni bilo.

 

17.07.1991 zjutraj me je ena od stanovalk bloka na Kolodvorski 22/a, kjer so v glavnem živeli oficirji, obvestila, da že od prejšnjega dne pogrešajo Agovič Jusufa in njegovo ženo, ki sta se odpeljala na delo v Ljubljano, doma pa sta pustila dva majhna otroka. Agoviča sem kot sodelavca KJLA že omenil, zato smo njegovo izginotje najprej povezali z njegovo vlogo, kasneje pa smo ugotovili, da je bil prejšnjega dne huje poškodovan, skupaj z ženo, na avtocesti pri Logu in sicer v prometni nesreči. Obvestili smo sestro Agovičeve soproge, ki je prevzela skrb nad otroci, nam pa je, čeprav je to zelo grdo, bilo kar nekako v zadoščenje, da se je, če drugi ne, nad Agovičem znesla višja sila.

 

Ker nam je celotno vojno nekaterim šlo na živce, da smo v delu nekako omejeni, da se privrženci JLA posmehujejo vsem ostalim, po drugi strani pa so bili občani dokaj pasivni v nekih konkretnih akcijah, sva se z Vojcem, na njegovo pobudo, odločila, da nekaj tega opravimo kar sami. Nek večer sva se na OM dobila z Julijanom Česnikom iz Palčja, ki je kot gozdarski delavec prinesel nekaj barvnih razpršilcev. Vsi smo se preoblekli in na ta način zakrili svojo identiteto ter odšli na napisno akcijo po Pivki. Na vseh primernih lokacijah smo izpisali povsem konkretne parole, namenjene konkretnim osebam, pri delu pa sem se povsem slučajno, osebno srečal z mladim, zaljubljenim parčkom. Ker sem oba, fanta in dekle osebno poznal, sem se jima skušal izogniti, saj nas pri našem početju nista opazila, vendar pa je Vojc iznenada skočil izza vogala ter jima z orožjem v roki zaklical, naj se takoj odstranita, kar sta jadrno tudi storila, vendar sta v isti sapi tekla na OM, kjer sta Tonetu, ki je stražaril ter Robiju, ki je dežural, povedala, da sta srečala tri četnike, s katerimi je bil v družbi tudi Miro, policaj. Robi jima je pojasnil, da moja prisotnost ni možna, ker spim v prostorih, da pa bomo vse skupaj takoj preverili. Mi smo medtem akcijo zaključili, še z nekaj »konkretnimi ukrepi«, ki niso za javnost, ob prihodu na OM pa smo se vsem minulim situacijam od srca nasmejali. Naslednje dni smo ugotovili, da je odmev javnosti o početju »neznanih« storilcev bil zelo ugoden.

 

Dne 22.07.1991 smo dobili informacije, da je vojska zaradi vse bolj množičnih pobegov obnovila minsko polje okrog kasarne, kar je nas in občane ponovno razburilo, saj smo se zavedali možnih posledic, ljudje pa so bili ogorčeni, ker nikakor niso mogli izvajat kmečkih opravil na zemljiščih okrog kasarne. Odgovorni v kasarni bi se vsekakor morali zavedati, da na takšen način vojakov ne bodo stimulirali, predvsem pa ne tistih, ki ne želijo sodelovati v takšni vojski.

 

25.07.1991 so se na OM oglasili tudi pripadniki opazovalne misije Evropske skupnosti, s katerimi se je v krajšem razgovoru zadržal Vojc, kasneje pa smo se z opazovalci še večkrat srečevali ob različnih priložnostih.

 

Situacija se je na splošno vse bolj umirjala, kar je kasneje za posledico imelo delno demobilizacijo v naših vrstah in postopno prehajanje na mirnodobsko sestavo, temu primerno pa je bilo tudi naše operativno delo.

 

Treba je povedati, da s tem, ko smo preživeli najhujša obdobja v pretekli vojni, našega druženja, aktivnih in rezervnih policistov, še ni bilo konec. Tudi sedaj, ko to pišem, nam posamezniki še aktivno pomagajo pri našem delu, saj smo kadrovsko precej oslabljeni, tako da se, kljub končani vojni, naše aktivno sodelovanje še nadaljuje.

 

Vsi skupaj upamo, da je s tem, kar smo preživeli, nesmiselne agresije konec, da bomo kot svobodni državljani v svobodni domovini končno zaživeli človeka dostojno in vredno življenje, da tudi na tak način rehabilitiramo žrtve vojne, katerih ni bilo tako malo ter sebi in svetu dokažemo, da smo se vsi skupaj borili le za svoje pravice, katerih nam niso hoteli priznati.

 

Da bo pot do popolne osamosvojitve Slovenije in do njenega priznanja v mednarodni politiki dolga, težka in polna vseh drugih ovir, nam je znano, vendar pa jaz osebno, pa najbrž tudi vsi ostali, mislimo, upamo in si želimo, da je ta zapis, kot posledica preživetega, zadnji, ki je bil spisan v zvezi z agresijo na našo državo.

 

 

Mirko ZVER

 

Pivka, oktober 1991

 

 

1