Spomini na šolska leta na Kogu

Letos mineva 40 let, ko je generacija rojena leta 1962, prvič prestopila šolski prag. Za kmečke otroke kogovskega šolskega okraja je bil to posebej velik kulturni šok, korak v čisto nov svet. »Dikline« in »čehi« vajeni zgolj domačega dvorišča, življenja na paši, njivah, travnikih, igranja med kurami, »gudeki«, kravami, v preprostih »hižah«, v varnem zavetju družine sestavljene iz vseh generacij, takrat večinoma še brez TV in redkimi radijskimi sprejemniki, ..., smo bili kar naenkrat prestavljeni v ogromno hišo (šolo), v nov red, v knjižno slovenščino, kjer se ni smelo več »gučati«.

Podal bom čisto subjektivne izkušnje, dojemanja in spomine na tiste čase. Zaradi lepe mladosti, hkrati pa polne dobrih in manj dobrih preizkušenj, ki so globoko zaznamovale našo bodočo življenjsko pot. Že v naprej se opravičujem za morebitne napake, netočnosti in kdaj tudi manj prijetne spomine. Življenje je mozaik lepega in manj lepega, zavito v tančico skrivnosti, čudeža, da smo, da smo taki kot smo, zdaj in tukaj. Verjamem pa, da smo si nekje v globini naših src vsi želeli drug drugemu dobro, tako straši, učitelji(ce) kot učenke in učenci – a je tudi res, da nam kdaj to ni uspelo. Oboje, dobro in manj dobro, je vredno premisleka; in če zmoremo iz časovne distance sprejeti tako dobro kot slabo, lahko rečemo, da so učitelji uspešno opravili svoje poslanstvo in to je njihovo največje plačilo. Učitelju pa je lahko v ponos, če je učencu dal pogum, da izrazi svoje pristno videnje njunega razmerja v času in zunanjih okoliščinah, ki so ta odnos, razmerje, bistveno zaznamovale.

Velika hiša nova pravila
Notranjost šolske zgradbe je bila za mnoge kmečke otroke docela neznano okolje. Hiša z ogromnimi hodniki, stopnišči, s prostranimi sobanami z lesketajočim parketom, z belimi stenami, z velikanskimi okni, voda je tekla kar iz sten (pip), stranišča so bila iz bele keramike, zdela so se tako čista, sterilna, da nam je bilo vanje kar nerodno lulati. To je bila hiša, kjer se nosijo copati, kjer je vse čisto, kjer vlada poseben red, naše preproste domačije pa so ležale neznatne nekje daleč od šole. Dim iz dimnikov naših »hiž« nas je v mislih popeljal k staršem za mizo, k preprostemu, a slastnemu kosilu, kjer ni spraševanja, nalog in domača opravila so kar naenkrat postala prikupna, celo zaželena ... Še večji pa je bil jezikovni preskok. Med odmori smo sicer otroci drug z drugim »gučali«, se »spomijali«, a med urami smo morali uporabljali slovenski knjižni jezik. Nekaj se nam je že sanjalo, a vseeno se nam je na začetku vse skupaj zdelo smešno - zakaj se med poukom ne bi kar »spomijali, tak kak dumah«. Učiteljica me je vprašala, zakaj govorim po domače, odgovoril sem, da je po domače najlepše, in da so me doma tako poučili – kar je bilo tudi res. Takrat, v predšolskem obdobju, še nismo obiskovali vrtca (vrtec je bil za nas mali vrt) in smo bili postavljeni v šolo tako rekoč direktno iz kmečkega dvorišča – kar pa ni bilo nujno slabo.

Zatožil(a) te bom, prepisovanje, šepetanje, ...
Lastnost vsake človeške skupnosti je, da del populacije tožari svoje sovrstnike oblastem, učiteljem, cerkvi, da dela zdrahe v skupnosti, itn, a pri tem imajo občutek, da opravljajo vzvišeno poslanstvo. Tudi z nami je bilo podobno, a smo kmalu odkrili »denunciante« in se jih bolj ali manj spretno izogibali. V nižjih razredih so se kar sami razkrili, saj so vsak dan dvigovali roke v stilu: »Tršica, ta nima naloge (celo torbe so nam pregledovali), ta nima copat, ta je umazan, ta je kadil, ...«. A z leti je večina »pravičnikov« spoznala, da se to ne splača in smo postali celo prijatelji. Med večino v razredu je vladala neka nepisana solidarnost, ko smo nemočni stali pred tablo, smo drug drugemu nekako poskušali pomagati – a bilo je zelo nevarno, saj si se lahko kmalu sam znašel pred tablo in jih povrhu še dobil ... Med pisnimi nalogami je bila pomoč nekoliko lažja, čeprav so nekateri skrivali svoje kontrolke. K meni so presedli neko punčko, ki ni ravno čutila simpatije do šole, a je med pisnimi preverjanji dokaj uspešno »sodelovala« z mano in čez nekaj mesecev jo je učiteljica pred celim razredom zelo pohvalila, da kako je napredovala. Bil sem ponosen nase, čeprav tega ponosa nisem delil z nobenim, tudi ne bi bilo varno za učenko. Tudi z njo o tem nisem spregovoril besede. Tako »pomoč« bi tudi lahko razumeli kot potuho lenobi, goljufiji - a sam sem čutil njeno hudo stisko kot labirint iz katerega ni znala izstopiti - stalna kaznovanja, poniževanja, ..., zakaj? Vsak je za kaj poklican, dober, a še danes šole teh talentov ne odkrivajo ravno uspešno. Osnovna šola namreč ni nobena akademija, bila naj bi namenjena predvsem osnovam, pripravi na življenje, pripravi na izbiro poklica. Spomnim se - na žalost nekaj let po končani šoli tragično preminule sošolke, ki tudi ni ravno uživala v šoli, a nas je enkrat vse presenetila med uro glasbe z izjemnim glasom in petjem, poznavanjem ljudskih pesmi. Ta sošolka je bila drobna in plašna, njena mama pa velika mogočna gospa. Vem da me je enkrat kar lastnoročno pograbila in posadila zraven hčerke, da sva skupaj naredila nalogo. So pa v tistih časih šolski psihologi ali kar učitelji, kar hitro koga premestili v pomožno šolo, kot smo takrat rekli. Pa mnogi niso sodili tja, bili so ali nekoliko zanemarjeni, pomanjkanje socializacije, seveda ne po svoji krivdi in so zato težje dohajali učno snov ali so potrebovali malo več dodatne pomoči. Nekatere smo pogrešali (poznali smo namreč njihove zagate, ki so bile rešljive), hkrati pa smo se po tihem bali, da bomo kmalu vsi pristali v šolah s posebnimi potrebami.

Hudomušni trenutki, pot iz šole
Zabave je bilo na pretek med odmori, na poti iz šole, na izletih, kdaj tudi med poukom. Zelo smo se tresli pred in med zdravniškimi pregledi, cepljenji in spomnim se, da se je prav bodoča zdravnica najbolj bala pekočega pika nad ognjem razkužene, razbeljene, za nas mesarske, igle. Bili smo tudi zelo sramežljivi – stati zgolj v »gatah« v vrsti pred zdravnikom – hm, pa še punce zraven. Po pretepih smo si zmeraj grozili, da bo prišel ta in ta bratranec, starejši brat in nas vse premlatil, značilen je bil stavek: »Boš že vidjo, moj brat trenera karate, moj brat je v vojski in ...« Zbirali smo slikice Koloys mornarice (žvečilni gumi s sličicami z opisom ladij iz vseh obdobij) in to je bil glavni predmet naše blagovne menjave in sanj malih prleških »mornarjev«, od katerih skoraj noben ni znal plavati, morje pa smo videli zgolj na kaki sliki. Zbirali smo tudi zamaške, mislim da od »cocacole«, kjer si baje lahko zadel avto »katrco«. To je bil čas Karla May-ja, Vinetuja, kavbojcev, nemcev, partizanov, Bruce Lee-ja, Miki Musterja - Zvitorepca, Lakotnika, Trdonje, ... Stripi niso bili ravno po godu pedagogom, saj da so šund literatura. Takrat je bil slovenski svet izrazito razdeljen po principu kultnega filma »Dobri, umazani, zli«. Vem, da sem kar dobro prodal svoje risbe grdih nadutih nemških vojakov nekemu starejšemu fantu. Fantje smo bili torej bolj pustolovci, punce pa so v višjih letnikih na skrivaj prebirale doktor romane – čisto razumljivo, nam fantom se to ni dalo, naš pristop je bil seveda nekoliko drugačen. Z učiteljicami se nismo mogli ravno veliko kosati, a prišla je priložnost, ko smo si vsaj malo dvignili rejting – recimo med igranjem šaha – kjer so kakšen poraz dostojanstveno sprejele. Najboljše pa je bilo, ko je pouk potekal pred starši, mogoče dvakrat po uro – takrat smo vedeli, da ne bo hudih besed, kaj šele klofut. Takih učiteljic smo si želeli in to je bil tudi dokaz, da bi pouk lahko tekel manj stresno. Naši zvezki, sploh fantovski, niso bili ravno vzor estetike in čistoče. To so bili zvezki polni ušes, zavihkov, strganih listov – naloge smo kdaj delali na hitro v šoli, na paši ob ognju in med kravami. Naslednji pripetljaj, ki se sicer ni zgodil naši generaciji, je zaradi svoje zgovornosti, vreden omembe. Učitelj slovenščine je redno pregledoval domače naloge. Na vrsti je bil učenec »Franček« (izmišljeno ime), učitelj čaka, Franček pa noče vzeti zvezka iz torbe. Učitelj se huduje, da zakaj Franček ne pokaže naloge. Franček odgovarja, da ima nalogo, ampak da je ne upa pokazati. Tako sta se prepirala kar kako minuto. Na koncu Franček, rdeč kot rak, le potegne zvezek iz torbe. Učitelj ga začne listati, na kar ugotovi, da je zvezek lepljiv, in da ima nenavaden vonj, »žmoht«. Spet se začne zasliševanje, tokrat o razlogih za lepljiv zvezek. Na koncu je Franček postal še bolj rdeč, jecljaje je razložil, da je na paši pisal domačo nalogo, a mu je med pisanjem naloge krava Liska ušla v sosedovo koruzo. Moral je urno skočiti za njo, da jo je nagnal nazaj na domač travnik. Med tem časom pa je prišla do njegove torbe druga krava in jo polulala. Cel večer je doma sušil zvezke in knjige, a več kot to ni mogel storiti. Vsi učenci so kot zajci poslušali napeto zgodbo, so kar obnemeli, na to pa so se vsi začeli hihitati. Iz tega bi lahko sklepali, da se očitno tudi krave polulajo na šolo. Izjemno poučna je naslednja dogodivščina, a iz neke druge prleške šole - "Neumni" naj ostanejo doma. V zbornici je nastala panika, na obisk se je namreč najavil šolski inšpektor. Ker bi šola rada izpadla kot vzorna, in da kraja ne bi razglasili za »Butale«, se je vodstvo šole odločilo, da tisti najbolj »butasti« - učenci s slabimi ocenami - ostanejo doma. Naslednji dan se inšpektor z mopedom (motornim kolesom) počasi, po prašnem makadamu, bliža šoli. Nekaj kilometrov pred šolo pa se mu, ob pašniku, moped kar naenkrat kašljajoče ustavi. Gospod tovariš inšpektor nejevoljno kurbla (vžiga) motor, drugega tako ni znal. Ves je bil obupan in preznojen, klobuk si je potisnil čisto nazaj. Vso to razočaranje iz varne razdalje opazuje fant, ki na bližnjem pašniku pase krave. Ker je videl, da je stric v hudi stiski, mu pristopi in ga povpraša, če lahko kako pomaga, pogleda, kaj je narobe z mopedom. Inšpektor mu sicer ni zaupal, a velike izbire ni imel. Fant se loti popravila lepo po kmečki pameti, najprej pogleda, če je v tanku bencin, nato preveri dotok goriva, nakar preveri, če svečka daje iskro, nato pa še »dizo« - vijak s šobo, ki prepušča gorivo in zrak iz uplinjača naprej v cilinder ... Opazil je, da je diza zamašena. Dizo je s travico očistil, jo privil nazaj v uplinjač in moped je vžgal kot raketa. Nejeverni inšpektor je kar zažarel od veselja, sram ga je namreč bilo, da bi moral obtičati sredi pašnikov, ker ne zna popraviti mopeda. Kaj bodo pa porekle vrle mlade učiteljice. Inšpektor se usede na moped in se pastirju iskreno zahvali, hkrati pa ga pohvali, kako je pameten. Hotel je že oddrveti, nakar se spomni, da bi fant ja moral biti v šoli. Mladi kmečki genij mu, ne vedoč s kom ima opravka, odvrne, da so jim učiteljice naročile, da na dan prihoda inšpektorja, morajo vsi »butasti« učenci ostati doma. Inšpektor debelo pogleda, hotel je še nekaj komentirati, nakar se raje, z mešanimi občutki v glavi, urno odpelje proti beli šoli, kjer so bile ta dan vse učiteljice neverjetno urejene in prijazne z učenci. Lahko si mislimo, koliko zadreg in šal je tisti dan zajelo šolo in kraj. Šola in resnično znanje za življenje mnogokrat ne gresta skupaj. Premnogokrat pa ljudi sodimo zgolj po šolskem učnem uspehu, živimo pa od "butastih" fantov, ki nam recimo popravljajo naša vozila in stroje, ko le ti, na naše veliko ogorčenje, odpovejo. Vrnimo se v naše kraje. To je bil čas, ko je pouk potekal še v soboto (prvi razred), ko smo hodili v šolo peš, po makadamu, po travnatih, klancih, vinogradih in gozdnih poteh, velikokrat še bosi ali v »batačih«, v mlaki grobarja Štefeka pa smo si umivali blatne čevlje, »batače«. Takrat še ni bilo telefonov, kaj šele mobitelov - v tem pogledu smo bili torej bolj svobodni kot današnje generacije in smo tako kdaj na poti domov ubirali daljše »bližnjice«. To so bile poti raziskovanj in otroških sanj, tudi kakih lumparij ... Naše roke, noge, predvsem kolena so bila polna modric, prask, pekočih prašnih ran, krast in kraterjev. Redki avtomobili so nam makadamsko pot dodobra zaprašili. V zimskem času pa smo uživali v nedolžni belini snežnih radosti, z zanohtanimi prsti in iz nosa visečimi svečkami, s smrklji impregniranimi rokavi. Ko smo morali zjutraj še po temi v šolo, nas je bilo kar strah, a to smo pred prijatelji zamolčali, sploh pred puncami. Kdaj me je na poti v šolo srečal dobrovoljen kmet, me naložil na voz z vpreženimi konji in mi tako ni bilo potrebno pešačiti k »Bolfenki«, to je bil posebej imeniten dan. Enkrat pa je bila pot v šolo kar v »božjih« rokah. Ustavil mi je namreč župnik, a avta ni vozil on, ampak njegova slabovidna kuharica z debelimi korekcijskimi stekli na nosu – imela je precej višjo dioptrijo kot jaz – nosila je, takrat skoraj obvezno, trajno. Problem je bil predvsem ta, da ni imela šoferskega izpita in jo je župnik šele učil spretnosti vožnje. Vozili smo slalom, občasno smo doživeli sunkovite pojemke in pospeške, za nami se je zaradi makadama in preobremenjenega motorja vlekla ogromna dimna zavesa, kuharica je bila vsa rdeča in od strahu nabita na volan. Župnik se je potil, mahal, korigiral volan, motor je občasno zatulil, menjalnik pa zaškripal, a smo vseeno srečno prispeli do šole – ob izstopu iz avta sem si iz dna duše oddahnil. Tega, sicer prijaznega župnika, je oblast kmalu premestila v drugo faro. Baje je zelo kvaril mladino, saj je pri maši preveč hvalil življenje v ZDA - kar je bil v tistih časih hudo velik greh. ZDA so bile že takrat tik pred izumrtjem - vsaj tako so nas učili.

Takrat so še živela stara poimenovanja krajev. Mi po domače nismo hodili v šolo na Kog, ampak smo rekli, da gremo k »Bolfenki«. Pot do šole in s tem svet, smo še dojemali in spoznavali preko letnih časov, kmečkih opravil, kulturne in naravne dediščine naših vasi. Vedeli smo kdaj in kje katere hruške, češnje, slive, jablane bogato in slastno rodijo, katera trta ima sladko grozdje, ... Vedeli smo, v kateri zapuščeni hiši domuje sova, kateri pes nas bo oblajal, katera gospodinja ali gospodar nas bo prijazno pozdravil. Kdaj smo si privoščili kak cigaret iz suhega listja, kdaj smo v šolo prinesli otroške pištole iz Italije. A se je zgodil tudi kak pregled žepov in torb, posledično zaplemba »nevarnega« orožja, plastičnih ali papirnatih nabojev in padale so klofute, da se je bolj kadilo kot iz kavbojskih pištol. »Činklanje«, kartanje, pretepanja, občasne nesramnosti, izživljanje starejših nad mlajšimi, močnejših nad šibkejšimi, ..., vse to nam ni bilo tuje – a večinoma smo upoštevali vsaj minimalni tolerančni prag.

Nobena družba ne more popolnoma odpraviti socialnih razlik, tudi naša mladost je bila zaznamovana s takimi ali drugačnimi razlikami. A večinoma nas otrok to ni zelo motilo, če je kdo več delal, se pridno učil, je tudi več imel, smo si mislili, tako smo bili vzgojeni - pa ni bilo zmeraj tako, starejši so med sabo večkrat komentirali: »Ja toti je v partiji, zoto mo teko penez.« Še večje pa so bile razlike med kmečkimi in mestnimi otroki. Pa vendar smo čutili, da ni vse v premoženju, da ni vse v statusu, da si kdo lahko kupi samo kruh, kdo pa celo sendvič, kdo pa ostane lačen do doma. Vseeno je bilo velikokrat slišati prošnjo: »Mi doš malo krüha, ...«

Pot iz šole je imela poseben čar, to je bilo spontano druženje, to je bila prava šola življenja - kako živeti drug z drugim, drug ob drugem, tako podobni pa vendar v malenkostih tako različni. Skupaj smo odraščali, v določenih lastnostih smo se tako poznali bolje kot so nas poznali straši. Preko šolskega procesa smo drug drugemu razkrili vse naše hibe in vrline. Prihajalo je do sklepanj nedogovorjenih zavezništev, do občasnih petelinjih bojev, do mini plemenskih napetosti za prevlado. Seveda pa marsikdaj nismo znali preseči krivičnih šolskih vzorcev, delitev, splošnih predsodkov, stigem in smo kdaj komu povzročili tudi boleče ponižanje, socialno izključenost. Prihajalo pa je tudi do razlikovanja na podlagi socialnega statusa (bogastva in revščine, čeprav smo formalno živeli v družbi enakosti), do razlikovanja na podlagi, velikokrat popačene slike in krivičnih postopkov v šolskem procesu. Določene predsodke pa smo prinesli že od doma. Pa vendar smo se z leti ujeli in sta mladost in druženje na poti iz (v) šole, v veliki meri presegla šolske, psihološke in socialne predsodke, razlike. Na poti do šole smo srečevali tudi ljudi, ki so izrazito izstopali od povprečja, vaške posebneže. Recimo staro ekstravagantno učiteljico naših staršev. Nosila je črn klobuk izpod katerega so štrleli dolgi in skuštrani beli lasje. Oblečena je bila v široko črno obleko, ki je segala do tal. Impozantna starka, iz nekih »davnih« časov, je počasi, s pomočjo palice, stopicala po »Bolfenki«. Mlajši otroci smo se je kar malo bali, danes take like lahko srečaš zgolj še v filmih. O njej so krožile take in drugačne govorice, recimo da se umiva z mlekom. Srečavali smo tudi gospoda manjše postave, z veliko prirojeno grbo in strogim obrazom. Kakšen poreden otrok ga je zbadal in tako gospod, zaradi slabih izkušenj, nekako ni kazal preveč znamenj prijaznosti do šolarjev. A če si ga vljudno pozdravil, ni bilo nobenih težav. Po pripovedovanju mame, je bil prav lušten človek, tudi zelo brihten. Občasno smo srečali hudomušnega pijančka, ki nas je fante hudo strašil – segel je v žep po pipec in zagrozil, da nam bo odrezal našo moškost, kaj hujšega – to smo jo popihali, da se je pod nami kar iskrilo.

Red in kaznovanje
Vzgojne metode na vasi in v šoli so bile takrat še tiste trde iz prve polovice 19. stoletja – v šoli smo bili večkrat »biti« kakor siti. Tako smo kmalu sprejeli šolska pravila, tudi če so se nam zdela nerazumljiva, prestroga, nepotrebna, kdaj tudi poniževalna, nekatera pa tudi smešna, sploh za otoke vajene praktične kmečke pameti. Če sem iskren, se mi je šola do dna duše zamerila že drugi dan prvega razreda, ko sem bil prvič tepen (mislim, da je bilo to tudi prvo fizično kaznovanje pred našim razredom). Razlog za kaznovanje je segel v predšolski čas in je bil posledica obrambe v otroškem pretepu ... Še danes starejši ljudje pravijo, da imajo otroci »rihtarja« za plotom – v tem primeru je bilo temu tako, a ... Učiteljica me je poklicala: »Vičar pridi sem!« Zdelo se mi je, da to ne bo kaj dobrega, pa sem kar ves trd obsedel na stolu. Nakar je grozeče izjavila: »A hočeš, da jaz pridem k tebi?« Ta grožnja me je kar dvignila in že sem stal pred katedrom. Snela mi je očala (še danes se mi njene kretnje vrtijo kot počasni posnetek), nakar so klofute kar letele, obraz mi je žarel, padel sem v svet bolečine in komaj kaj videl. Domov sem šel sam, osramočen, sošolci iz jastrebške smeri so namreč odšli naprej in moji mami poročali o mojem kaznovanju. Mama je vedela, da je bila to zame nepotrebna, nepoštena kazen in me je potolažila, kar je bilo zelo pomembno – zatočišče pred, do takrat neznano, izkušnjo javnega linča. Zgodilo se je tudi, čeprav se doma ravno nismo zmeraj učili, delali nalog, med poukom pa ne zmeraj poslušali, da smo se reševali z logiko v stilu, v Franciji živijo Francozi ali pa smo brali nenapisane spise iz glave, itn, a so posledice lahko bile zelo konkretne. Tako je eden izmed sošolcev, ne da bi imel za bregom kar koli slabega, na vprašanje, kdo živi v Bosni, odgovoril, da Bosanci. V trenutku je dobil močan udarec, da ga je kar obrnilo, postalo mu je slabo. Sklepal je čisto po kmečko, ..., a ker je bila takratna država politično in ideološko neizprosna, se pojem »Bosanec« ni smel uporabljati – četudi v kmečki nedolžni logiki. Kako grozno je lahko bilo soočanje s slovenščino in takratnimi nemogočimi metodami učiteljev, pove tudi naslednja absurdna izkušnja prleške deklice iz Slovenskih goric. Nekaj dni je bila, zaradi vnetja ušes, odsotna od pouka. Ko se je vrnila v šolo, jo je učiteljica vprašala, zakaj je ni bilo v šolo. Deklica je odgovorila: "Vüha so me bolele." Učiteljica jo še enkrat čemerno vpraša: "Kaj si rekla?" Učenka strahoma odgovori: "Vüha so me bolele." Takrat pa je besna učiteljica deklico brutalno oklofutala in komentirala, da se pravilno reče ušesa in ne vüha! Občasno smo morali drug drugega tudi fizično kaznovati. Udaril si sošolca, a seveda tako, bolj nežno, nakar je učiteljica zagrozila, da bo ona prevzela kaznovanje in udaril si močneje – a počutil si se zelo, zelo slabo. Pozneje sem izvedel, da je bil to princip samokaznovanja iz nekega neslavnega otoka ... Lahko si bil kaznovan zaradi para različnih nogavic, higiene (ki je na kmetih lahko kdaj skromna, a večina današnjih in takratnih gospodov, tovarišev ima kmečke korenine), bilo je kaznovanje tudi zaradi nasmehov, zaradi nenamerne uporabe narečja, veliko zaradi neznanja in tudi zaradi resničnih lumparij, nediscipline, otroškega nasilja, ki zna biti zelo kruto. Če smo to zadnje, kazen zaradi lumparij, nasilja, še razumeli od doma pa vsega ostalega nikoli nismo sprejeli. Kdaj smo za kazen ostali tudi po šoli – ko si šel sam domov, ti je bilo nerodno, ker se ti je zdelo, da te vsi gledajo in pravijo – glej ga butca. Učiteljice so nas kdaj poslale tudi stat v kot – bolje kot pretepanje. A tudi ta kazen je lahko bila zelo poniževalna. Nek sošolec je tako stal v kotu kar nekaj ur, tudi med odmorom in lahko sklepate, kaj se mu je zgodilo, ..., a tega dogodka noben sošolec nikoli ni zlorabil. Spomnim se tudi zagate, ko je staršem bilo zelo netaktno, nediskretno sporočeno, da smrdimo po kravah, znoju in gnoju - mame so se na poti domov, iz sestanka, kar iskrile od jeze in ponižanja. To je bil poseben čas, posebne okoliščine, posebna ideološka in šolska politika, pokrajina na robu domovine, splet mnogih, tudi osebnih naključij in povezav. Tudi to, da je Kog vinorodni okraj ni zanemarljivo v odnosih med ljudmi - prinese veliko lepega, a tudi hudega. Fizično kaznovanje se je dokončno končalo nekje s slovensko pomladjo – mislim, da je celo nek oče prišel na šolo in po puntarsko naredil red – a to zgodbo poznam zgolj iz pripovedovanj.

Izleti
Izleti so bili za vse pravo olajšanje. Taki z manj pod palcem smo s sabo vzeli domač kruh iz krušne peči s »tunkinim« mesom, pa kakšen sokec, kje na poti pa smo si obvezno privoščili sladoled. V višjih letnikih smo seveda pozabili na sladoled in se bolj osredotočili na sošolke. Tudi učiteljice so bile na izletih bolj spontane. Če je le bilo kaj drobiža v žepu, smo si kupili kak spominek, recimo žogo. Nek fant, par generacij za nami pa si je celo kupil motiko – res zgovorna gesta. V katere kraje pa smo potovali? Mnoga leta sem sanjal, kdaj bomo že obiskali kraje, kamor so na izlete vodili generacijo mojih sester (peš v Središče, v višjih razredih izlet na Pohorje in to z gondolo, v sanjsko Logarsko dolino, takrat so hodili tudi še na slovensko obalo, v Postojno, v svetovno Planico, itn, še moj atek je pred drugo vojno s šolo, na poti v Središče, obiskal ostanke bližnje rimske ceste, a nam to ni bilo dano). A mi smo prišli zgolj do Ljutomera, Ptuja, do Kostanjevice na Krki, dlje v Slovenijo pa ne. Skoraj vsako drugo leto so nas pa peljali na ogled hiše našega velikega vodje na Hrvaško, v Stubico, Zagreb, itn. No, samo da je bil izlet smo si mislili. V osmem razredu pa sem na retorično vprašanje učitelja ali gremo spet v hišo »vsemogočnega« (verjamem, da je bilo šolam tako ukazano) zbral pogum in izrazil željo, da bi pa lahko kot Slovenci enkrat vendarle šli po Sloveniji in glej čudež - uspelo je. Vsega nismo mogli nadoknaditi – a obiskali smo letališče Brnik, Vogel, Bled, Volčji potok, Blejski Vintgar, itn in to za dva dni. Takrat smo mnogi prvič videli kar velik del Slovenije, Alpe, naš Triglav, se prvič peljali s čolnom po jezeru (»bliz Triglava«), ... Zakaj so naše generacije imele tako skromen in od domovine odvrnjen program izletov, lahko samo ugibamo. Recimo - generacije pred nami so živele v liberalnem času slovenskega politika Staneta Kavčiča, ki pa je bil leta 1971, zaradi domoljubja, s strani beograjske klike odstranjen (če rabimo katero ulico, cesto, rabimo Kavčičevo). »Kavčičev« denar za slovenski avtocestni križ, ki ga še danes gradimo, pa je šel za avtocesti Niš-Beograd-Zagreb. V Sloveniji so spet zavladali jastrebi in s tem je tudi šolstvo ubralo trdo smer. Hude posledice čutimo še danes. Na teh primerih se kaže, kako malo avtonomije so takrat imeli učitelji, šole – o vsem, tudi o izletih, je odločala beograjska vladarska garnitura. Včasih imam občutek, da so nam tuje vrednote (recimo več izletov izven očetnjave kot po očetnjavi, obiskali smo Zagreb, nikoli pa ne Ljubljane, kaj šele zamejske Slovence) - ki so nam jih takrat morali učitelji, večinoma proti svoji volji, vsiljevati - danes nekateri sprejeli zares in se tako Slovenci v lastni domovini počutimo kdaj odveč. Občasno nam je celo lastna država, tradicija, tuja. Kaj bi dali za lastno neodvisnost, državo, recimo: Škoti, Baski, Katalonci, Bretonci, Kurdi, Čečeni, trpeči Tibetanci, Palestinci, ... Ivan Cankar: »Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!«

Ideologija in šola
To je nehvaležna tema pa vendar zelo poučna in v njej se mnogokrat skrivajo razlogi za nepotrebne zaplete. Nobena država, imperij, političen sistem, ne prepušča šole in s tem mladih, zgolj idealom znanja, svobode, enakosti in resnice, ampak prav na mladih, preko šole, medijev, provokatorjev, plete svojo ideološko in kulturno mrežo – svoj vrednostni sistem. V naši mladosti ni bilo nič drugače, sploh ker smo živeli v državi z eno zapovedano ideologijo. To je bil čas, ko Slovenija še ni bila svobodna neodvisna država, ko Ljubljana ni bila glavno mesto, ampak oddaljeni Beograd, ko ni bilo svobodnih volitev - parlamentarne demokracije, ko so fantje večinoma morali k vojakom izven Slovenije in so morali govoriti v tujem jeziku (marsikdo je prišel domov v krsti), ko je bila zapovedana samo ena stranka in ena ideologija in en politični vodja do smrti - povsod je visela njegova slika. To je bil sistem popolnega nadzora in ovajanja. Ni bilo svobode govora, tiska, mnoge knjige so bile prepovedane. Starši so nekatere teme pred nami skrivali. Zaradi ene zapovedane ideologije je prihajalo tudi do družinskih sporov – eden iz družine je gradil »novega« človeka in napredoval po družbeni hierarhiji, drug pa je ostal zvest tradiciji in našim bregom. Iz povedanega sledi, da se je Slovenija morala podrediti, ne samo eni zapovedani ideologiji, ampak tudi tuji oblasti v Beogradu. Ves šolski sistem je tako bil podrejen omenjeni politični ureditvi: častili smo enega vodjo, bili smo njegova mladina (značilno za vse samodržce, ki so si že za časa življenja postavljali spomenike in ulice), učili smo se, da gnili zahod propada, in da nas ogrožata zunanji in notranji sovražnik, da smo mi najboljši, da smo v prehodnem obdobju v »raj«, ... Naši generaciji niso več pregledovali rok, če so umazane zaradi barvanje velikonočnih jajc, so pa še zmeraj pisali karakteristike, ki so te spremljale celo življenje. Pokojna učiteljica, dobra duša, iz nekih drugih krajev, mi je povedala, da je po božiču zmeraj na šolo prišla policija po seznam učencev, ki so na Božič izostali od pouka. Pripovedovala je tudi, da je bil v razredu vsak pogovor na temo tradicionalnih kmečkih praznikov prepovedan. Nek učenec je recimo navdušeno pripovedoval, da kako imenitno velikonočno potico je spekla mama, da je prišla teta, itn – a ona je v zadregi govorila samo ja, ja in nekako preusmerila pogovor na drugo temo. Večina učilnic je bila namreč prisluškovana s strani Službe državne varnosti in že pogovor o potici je lahko pomenil kazen, premestitev učitelja na drugo šolo, itn. Vsa ta protislovja nam otrokom nekako niso bila razumljiva – zlorabe nas otrok v politične namene se nismo prav zavedali. Smo pa zaradi miru v šoli in doma, ubogali skoraj vse postulate takratnega časa. En vrednostni sitem je vladal doma, drug pa v šoli, kjer smo risali »velikega« vodjo, pisali državi in sistemu všečne spise, itn. Če si se držal ideoloških zapovedi, ni bilo večjih težav, a se je zgodilo, da si jih nevede kršil. Hudo je bilo, če je recimo kdo med šolsko proslavo nerodno kihnil, drugemu pa je ušel smeh. Enkrat sem jih tako dobil okrog ušes in rečeno mi je bilo, da kako sem osramotil svojega strica (stric je bil del birokracije, ..., a zagotovo on tega ne bi tako dojel, sem si mislil takrat in še danes). Bil pa je tudi primer, ko je učiteljica celo uro hudo, hudo kregala sošolca (vsi smo bili trdi), da kaj to igra nogomet po pouku, da mora po pouku takoj domov, in da ga bodo vrgli iz pionirske organizacije. Vse nas je bilo strah in ničesar nismo razumeli, pa kaj če te vržejo iz pionirske organizacije, še bolj pa nas je čudilo, zakaj toliko hrupa, ker nekdo igra po pouku nogomet. Afera se je umirila (po šoli smo jo vsi ucvrli domov in nič več na igrišče) in počasi pozabila. A šele čez leta, ko smo odrasli, smo dojeli, v čem je bil problem. Nekaj otrok je namreč po pouku igralo nogomet z mladim župnikom, a noben ni slutil, da je s tem kaj narobe – a takrat je bil to hud prekršek (veljala je parola, da je vera opij za ljudstvo), saj je takratna država in ideologija imela namen počasi izkoreniniti večinsko vero in tradicijo naših staršev – na koncu pa tudi jezik (skupna programska jedra). V mestih jim je to do dobra uspelo. Tudi ta župnik je moral kmalu zapustiti našo faro. Da so bili ti pritiski dvolični, kaže tragični dogodek iz druge vojne, ko je moral zadnji novomašnik iz naše fare umreti v zloglasnem NDH taborišču smrti, v Jesenovcu. To kaže, da smo Štajerci zmeraj imeli radi našo domovino – ne glede na svetovnonazorsko usmeritev. Otroci smo to čutili in kot odrasli to tudi dokazali v letih 1988 – 1991. Enako velja za naše starše, dedke, za drugo vojno, Maistrove borce, taborsko gibanje pred 150 leti, itn.

Znanje in sklepna beseda
Prejeli smo solidne osnove, določeni predmeti pa so bili naravnost odlični. Način je bil mnogokrat zelo sporen, že omenjene hude in neprimerne kazni, a sama strokovnost učiteljic in učiteljev je bila večinoma na visokem nivoju in večina učencev v nadaljnjem šolanju ni imela težav.
Kaj poreči na koncu. Vsekakor se moramo zahvaliti za ves trud in znanje, ki so nam ga učiteljice in učitelji dali, vse hude ure pa nekako drug drugemu odpustiti. Mnogi so bili dovolj močni, tako kot omenjena učiteljica, da so s svojo človeško držo presegli ideološke in kulturne nesmisle tistega časa. Verjamem tudi, da so vsi hoteli dobro, a nekateri s to počeli na bolj neroden način, z manj živcev. Bili smo rojeni v ta svet, v Prlekijo in v čas, ki si ga nismo izbrali in prav zato naj ostanejo lepi šolski trenutki kot vzpodbuda za naše življenje. Vse hudo in nepotrebno pa kot opomin, da se zmeraj splača ostati človek z vsemi vrlinami in pomanjkljivostmi, četudi nas kdo, ki ima moč, hoče prepričati, da nismo dobri, in da bi naj zgradili »novega« človeka. Prleki smo, taki kot smo, dobri ljudje, samo da včasih na to, v svoji skromnosti, pozabimo. Da bi le naša šola na Kogu še dolgo imela odprta vrata.

Zorko Vičar
Maj 2009

Napaka šolskega sistema
Vsak od nas skriva v sebi neizmeren potencial. Vsi so na svoj način geniji. Toda če sodiš ribo po njeni sposobnosti plezanja na drevo, bo vse življenje živela v prepričanju, da je neumna, nesposobna.

Kaj je mislil Albert Einstein, ko je izrekel ta stavek?
Mnogi ne verjamejo, da je Einstein to sploh kdaj rekel ali napisal.
Vendar pa je 'modrost' v tej izjavi jasna. Človek bo verjetno dosegel uspeh v svojih prizadevanjih, če se bo spopadel s tistimi izzivi, ki so v njegovi moči in so znotraj njegovih zmožnosti.

"Everybody is a genius. But if you judge a fish by its ability to climb a tree, it will live its whole life believing that it is stupid." - Albert Einstein.

What did Albert Einstein mean when he said that sentence?
Many do not believe that Einstein ever said this or ever wrote this.
However, the 'wisdom' in this statement is clear. One is likely to achieve success in one's endeavours, if one attempts those challenges that play to one's strengths and are within one's capabilities.

Zagotovo pa drži njegova avtentičnost kritike mature.

NOČNA MORA

Mature, ki sledi normalnemu obisku šole, nimam samo za nepotrebno, ampak 
celo za škodljivo. Za nepotrebno jo imam, ker brez dvoma lahko učitelji 
kake šole ocenijo zrelost mladega človeka, ki je več let obiskoval šolo. 
Vtis, ki so ga učitelji med časom šolanja dobili o učencu, in zagotovo 
veliko število pisnih izdelkov, ki jih je moral izdelati vsak učenec, 
dajo skupaj dovolj obširno podlago za oceno učenca, boljšo, kot jo lahko 
da še tako skrbno izveden izpit.

Za škodljivo imam maturo iz dveh razlogov. Strah pred izpitom in velik 
obseg snovi, ki jo je treba zajeti s spominom, v znatni meri škodujeta 
zdravju številnih mladih ljudi. To dejstvo preveč dobro poznamo, da bi ga 
bilo treba na dolgo utemeljevati. Vseeno pa bi rad omenil znano zadevo, 
da številne Ijudi v zelo različnih poklicih, ki so v življenju uspeli in 
za katere ne moremo reči, da imajo šibke živce, do pozne starosti v sanjah 
muči strah pred maturo.

Matura je škodljiva še zato, ker zniža raven poučevanja v zadnjih šolskih 
letih. Stvarno zaposlitev s posameznimi predmeti prerado nadomesti nekakšno 
bolj ali manj zunanje urjenje učencev za izpit, poglobitev pa nadomesti 
nekakšen bolj ali manj zunanji dril, ki naj razredu pred izpraševalci 
podeli določen sijaj. Zato proc z zrelostnim izpitom!

A. Einstein

Zapis je bil objavljen v časopisu Berliner Tageblatt 25. decembra 1917.