Današnje jezikoslovje ugotavlja temeljne razlike med slovenskim in južnoslovanskim jezikom. Ugotovitev, da ima slovenščina izvor v zahodni (severni) in ne južnoslovanski skupini, prav gotovo ne potrjuje predpostavke o enotnem južnoslovanskem jeziku v 6. st. Nihče ne bo oporekal, da je slovenščina resnično zelo poseben jezik in s svojevrstnimi značilnostmi (skoraj 50 narečij, dvojina …) nima konkurence. Toda kljub temu vedenju se nam še vedno niti ne sanja, kako zelo poseben je. Slovenščina ima namreč svoje korenine zelo globoko v venetščini. V knjižni jezik se je razvila skozi stoletja stikov s severnimi, z vzhodnimi in južnimi slovanskimi jeziki. V knjižni slovenščini, še posebej pa v slovenskih narečjih so sledovi venetščine živi še danes.
Dr. Petru v Zgodovini Slovencev poudarja, da so bili Veneti v 1. st. pr. Kr. med redkimi pismenimi ljudstvi v Evropi, če ne edini v srednjeevropskem predelu. Številna krajevna imena (slovenskega izvora) gora in planin, ki so se ohranila vse do danes, pričajo o drugačni zgodovini, kot jo poznamo. Med drugim priča o izredni starosti slovenskega jezika tudi dejstvo, da je A. Berlotu pred leti uspelo razrešiti mnoge etruščanske napise ravno na osnovi slovenščine (ki je še najbolj ohranila slovansko korenino) in ostalih slovanskih jezikov. Izredno zanimiv je napis iz mesta Pygri (500 pr. Kr.), kjer se morda prvič pojavi slovensko oz. slovansko ime v obliki Cluveni. O prvotnem jeziku Venetov sicer nimamo sporočenih besed, ohranili pa so se številni napisi jadranskih Venetov iz kulture Este in te napise je doslej uspelo razrešiti le Mateju Boru. Dokler ni dal na svetlo svojih ugotovitev, venetologi niso imeli, grobo rečeno, blage veze o sporočilih, ki so jih nosili ti napisi.
Izraz lanež pomeni težko prehoden snežniški greben in se kaže v nemški obliki Lanish Eck 2936 m, Lanish Hafner 2940 m … Potem je tu Pizzo Camino 2493 m (kamen), v okolici Bergama najdemo Clanezzo (klanec), blizu jezera Como najdemo Canzo (konec), Visino (višine), Crep de Pecol 1813 m (pekel), Pez (peč), Dogna (dol, dolnja), Erto (rt) … takšnih in podobnih imen slovenskega-venetskega izvora je resnično veliko.
Venetsko ime še danes nosi tudi najmogočnejša gora Visokih Tur, Veliki Venedigar (Großvenediger 3660 m), okrog katere najdemo približno 50 tritisočakov. Nemško gorniško slovstvo je podalo smešne razlage imena, med drugim naj bi nosila ime po tem, da se z vrha vidi Benetke. Teh v resnici ni videl še nihče. Resni pisci pa vendarle priznavajo, da je Vel. Venedigargre v bistvu velika slovenska gora (der große wendische d.h. slovenische Berg). Gora je, kot pravi slovenski gornik J. Mlakar, dobila svoje ime po slovenskih Vendih ali Venetih, ki so bivali ob njenem vznožju. Vendar slovenska imena segajo tudi na severno stran Visokih Tur in dalje na Tirolsko vse do V Švice in tudi na Bavarsko in Švabsko vse do Rena in čez (Strassburg ob Renu – Straža …). Bavarska in Švabska sta pod Rimljani pripadale pokrajini, imenovani Vindelicia, in po kom drugem bi dobila ime kot po njenih prebivalcih? Blizu Strassburga je kraj z imenom Wendenheim, daleč na severu blizu mesta Rostock Wendisch Baggendorf, v okolici Hamburga Wedel in Neu-Wendichthun ter vzhodneje Wedderien, dalje proti vzhodu najdemo cel predel, imenovan Wendland … itd. Če gremo proti jugu, spet naletimo na venetska imena. Blizu Hannovra je cel predel imenovan Wedemark (okrajšano iz Wendenmark) … itd. Na Frankovskem najdemo Windischleten, Winden, Windsbach … Skupino venetskih imen najdemo tudi na Nizozemskem; Windeweer, Veendam … Ni nepomembno vedeti, da je današnji Dunaj (Wien) bil nekdanji rimski tabor Vindobona in da se je Bodensko jezero za časa Rimljanov imenovalo tudi Lacus Venetus. Od kod mislite, da je dobilo ime območje današnje Benečije? Leta 183 pr. Kr. so ga Rimljani osvojili in poimenovali Venetia po tamkajšnjih Venetih. Ime se je ohranilo še danes (Benetke-it.Venezia in Benečija-it.Veneto). Reko Sočo pa so Rimljani poimenovali Aesontius, ki v latinščini nima pomena. V starih zapisih pa je ime za Sočo tudi Usoncium (izg. Usončium).
Izven Srednje Evrope naletimo v Belgiji na kraj Wenduine, pri mestu Olsztyn v nekdanji V Prusiji najdemo Wenedien, v Litvi in Letoniji teče reka Venta, skrajni severni konec Danske se imenuje Vendsyssel, na Švedskem najdemo na primer jezero Vänern, v švedski pokrajini Dalarna (dolina) imena Vintjärn,Vinäs … (in še nekaj: pridevnik svensk (švedski) je kot vse kaže le skrajšana oblika pridevnika slovensk(i)), na Norveškem kraj Vindsvik, Vena*sen, Vena*seter, Vendesund … itd. V Bretaniji oz. na bretonski obali leži otok Belle Ille, katerega zgodovinski viri nazivajo Vindilis. Dežela južno od Bretanije še danes nosi ime po Venetih oz. Vendih, imenuje se namreč Vendée, vzhodno od nje pa teče reka Vienne. V Angliji se blizu Londona nahaja Windsor, na otoku Wight je kraj z imenom Ventnor, iz zgodovine pa poznamo ime Venedotia, keltsko Gwineth, Gwined, danes Gwynedd in Gwent na S in J strani Walesa. Venetska imena najdemo tudi v Grčiji (Veneton ob egejski obali). Najjužneje pa verjetno leži Venetico na Siciliji blizu znanega žarnega grobišča. Najbolj oddaljeno ime, ki se nanaša na Venete, pa je Vindhya parvata (angl. Windian Hills) v Indiji. Ne moremo mimo tega, da se ne vprašamo, ali ni morda ime tudi Indija le okrajšava od Vindija?
Poleg tega so izredno zanimiva imena mnogih indijskih božanstev, ki se v svojem besednem pomenu povsem ujemajo z ustreznimi slovenskimi izrazi: Jama (jama), Agni (ogenj), Višnu (vzvišeni), sončni Krišna (Kresnik) in njegova najljubša žena Rada (zemlja) v pomenu rodna. Zanimiv pa je tudi povsem enak pomen besede plavava v slovenščini in sanskrtu, staroindijskem knjižnem jeziku, namreč dvojina od plavati. D. Trstenjak pa je že pred več kot 100 leti opozoril na obstoj slovenskih besed v narečjih današnje Benečije. Poglejmo si nekaj furlanskih besed: scuete za skuto, govet za pitano tele (govedo), ceregne za češnjo, črešnjo, cren za hren, razze za raco, colaz za kolač … itd.
V Furlaniji najdemo tudi mestece Redipuglia, ki se res nahaja sredi polja, beseda res zveni tudi italijansko, a nima smisla. Dr. Janko Grampovčan pa kot smo že omenili v eni izmed prejšnjih številk, si ni znal razložiti množico enakih besed v slovenščini in baltskih jezikih. Madžarščina je na primer prevzela veliko število slovenskih izrazov, kot pravi Tomažič: »Celo ime prestolnice Budapest je možno razložiti le na podlagi slovenske etimologije: Buda – voda … Pest - peč (pečina - to je del mesta, ki leži na pobočju apnenčastega hriba …« in nadalje pravi, da se je za značilni del Madžarske ohranil izraz Puszta (Pusta), torej slovensko ime, čeprav imajo svoj izraz za pusto pokrajino. Ogleda vredna je tudi povezava letonskih in slovenskih besed: sagrabt, pagrabt, sagriezt, maisit, pazabt, paržaget … razlaga besed ni potrebna. Podobno je tudi z bretonskimi besedami. Zanimiva je še neka povezava, in sicer toponim Postojoma pomeni po mnenju venetologov postajališče ali postanek ob venetskih cestah. Postojoma (po nekaterih virih Postoima, torej Postojma) pa je slovensko ime iz besede postoj. In če vzamemo v obzir pričevanje Strabona (1. st. pr. Kr.), da je od Trsta peljala cesta skozi postojnska vrata proti Panoniji, je prav mogoče, da je bilo eno takšnih pradavnih postajališč tudi naša Postojna. Dejstvo, da ima Postojna čudovit podzemni svet, le še potrjuje zgornje besede. Z venetščino pa je povezana tudi glagolica, ta namreč vsebuje vrsto črk, ki so lahko nastale le iz venetskih oz. etruščanskih tradicij.
Znano je, da so se črke najprej pojavile pri Feničanih med 13. in 11. st. pr. Kr. To je bilo prav v obdobju žarnodobnih preseljevanj, ko so prek Egeja in Male Azije vdrla na Bližnji vzhod ljudstva z morja, kot so jim dejali Egipčani. Med njimi bi lahko bili tudi Veneti, saj je grški naziv Phoinikes (Feničani) prav lahko ena od oblik imena Veneti. Od Feničanov so svojo pisavo prevzeli Grki. Iz etruščanskih črk pa se je po vsej verjetnosti razvila latinska pisava, ki so jo razširjali Rimljani. Zanimivo je to, da je podobnost feničanske in etruščanske pisave izjemna. Črke v venetskih napisih pa so istovetne z etruščanskimi in retijskimi. Dr. Šavli se drzno sprašuje: »Ali so Veneti iznašli abecedo, črke za posamezne glasove? In jih posredovali Etruščanom in Feničanom, od njih pa so prišle h Grkom in Rimljanom?«
Ali lahko kdo po vsem tem trdi, da Veneti niso imeli izjemnega vpliva, še posebno na srednjeevropskem prostoru? In kdo lahko po vsem tem trdi, da Veneti niso bili Slovani? Če pa je med vami še kakšen nejeverni Tomaž, ga prepričajo osupljivi rezultati dešifriranja venetskih napisov, s katerimi se bomo poigrali v prihodnji številki revije Park. Do takrat pa … Osti jarej!
Aleksej Metelko