Slovensko letalstvo

Franc Vičar in njegova družina
- hidropilot, umrl v letalski nesreči


(Copyright © Zorko Vičar).
LJUBLJANA, 2004 . . .

Naslov: ZORKO VIČAR
Štihova 6
1113 Ljubljana
SLOVENIJA
tel. (01) 2 324 563
E-MAIL: RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si


Pilot Franc Vičar je bil bratranec mojega starega očeta Vičar Naceka. Razen podatkov iz nagrobnika (glej spodaj) ni veliko znanega. Rojen je bil 4.12.1904 v fari Sv. Bolfenka na Kogu (Slovenske Gorice), umrl je v letalski nesreči 5.6.1929 v Mostarju - Hercegovina. Bil je "podnarednik" hidropilot jugoslovanskega kraljevega letalstva. Kmalu po šolanju je izzival usodo z letenjem pod mostarskim mostom, nad reko Neretvo. Med zadnjim ponesrečenim poletom je udaril s krilom ob most, kar je bilo zanj usodno. Še pred leti je v Mostarju živel spomin na Franca, govorili so: "Ovdje se je ubijo jedan ludi leteči Slovenac." Na žalost nam manjkajo slike in ostali podatki o tem pogumnem sinu revne (še zmeraj) a prikupne Prlekije. Kog je dal kar nekaj pilotov, jaz vem vsaj za tri, sanjačev pa nič koliko. Dandanes se pojavi na nebu nad goricami tudi kak motorni zmaj.

Če ima kdo kaj več informacij o Francu, bi jih rade volje objavil. O slovenskih pilotih in zgodovini vojnega letalstva (Avstro-Ogrska,SHS, čas generala Maistra in boji za severno mejo, Kraljevina jugoslavija, II. sv. vojna, nova Jugoslavija, tudi Slovenija po 1991 ... vsa ta področja so izjemno slabo pokrita) na Internetu ni moč najti nobenih pametnih slovenskih ali angleških strani. Ne vem kaj počnejo vlada, vojska, zgodovinarji, muzeji, domači zavedni upokojeni častniki ... Če imate gradivo, ga lahko pošljete meni in ga bom objavil na Internetu (podatki, slike letal, pilotov, nesreče ...).
E-MAIL: Zorko.Vicar@guest.arnes.si.



















Usodni most. Most je načrtoval turški arhitekt Mimar Hayruddin. Dokončan je bil leta 1566. Most je dolg 29 metrov in 20 metrov visok. Združuje bregova Neretve, katoliški in muslimanski svet.

Hidro-letalo, podobno letalo je pilotiral Franc Vičar v Mostarju, 5.6.1929.



Most v Mostarju je bil uničen 9.11.1993 (uničili so ga izstrelki hrvaškega tanka, etnična vojna v Bosni-Hrcegovini), leta 2004 je bil obnovljen.










    Spomenik na grobu hidropilota Vičar Franca v rojstni fari na Kogu (Sv. Bolfenk). Spomenik je postavila vojska Kraljevine Jugoslavije. Krsta je še zmeraj ohranjena, domačini pravijo, da je pocinkana (po pričevanju pokojnega grobarja Štefeka).


    NAPIS na spomeniku (nagrobniku) hidropilota Vičar Franca v rojstni fari na Kogu (Sv. Bolfenk). Spomenik je v slabem stanju, na njem so vidne tudi poškodbe iz druge svetovne vojne, ko je Kog doživel eno največjih kalvarij v svoji zgodovini. Tak spomenik bi lahko zasčitili. Tekst je bil zapisan jeseni 2004. Stanje 2005 sledi.


    ---------------------------- STANJE 2005 ----------------------


    Žena pilotovega bratranca Vičar Janeza, Monika Vičar, mi je junija 2005 povedala, da je spomenik skoraj porušen, plošča pa prelomljena leži na tleh. V okviru razpoložljivega časa in koliko sem smel, sem plošči vsaj prislonil pokonci. Grob ni več v lasti sorodnikov, kmetijo, skupaj z grobom, so prodali tujim ljudem (mislim, da je bil razlog tudi, da sta brtranca pokojnega pilota tragično končala med drugo vojno: Vanček - umre v Dachavu, Marka Nemci ubijejo v Mariboru, ker je posedoval pištolo). Sedaj iščem pomoč in razumevanja pri ustreznih državnih ustanovah. Zaenkrat ni veliko upanja za sanacijo spomenika - nagrobnika. Naše ustanove zaenkrat bolj živijo v nekih drugih časih in državah kot v lastni domovini državi Sloveniji - upam, da se motim.


    Katastrofalno stanje leta 2005 (30. junij). Nagrobnik se ruši.

    Gospa Monika mi je obljubila sliko pilota Franca in jo po dolgem iskanju tudi našla. Povedala mi je tudi zanimivo zgodbo o pilotu in njenem možu Janezu.

    Franc Vičar - "podnarednik" diplomirani hidropilot jugoslovanskega kraljevega letalstva. Rojen je bil 4.12.1904 v fari Sv. Bolfenka na Kogu, Jastrebci 63, Slovenija. Umrl je v letalski nesreči 5.6.1929 v Mostarju - Hercegovina, letel je pod starim mostom. Iz slike sledi, da je bil mornariški hidropilot. Kdaj je fotografija nastala, ni razvidno (okrog leta 1924, to je samo ocena).
    Pilotovemo očetu je bilo ime Miklavž. Miklavž Vičar je imel brata Frančeka (bil je mizar), brata Jurija (moj pradedek) in sestro (imena ne poznam). Sestrino družinsko drevo pripelje, med drugim, do poslanke Eve Irgl. Jurijevo družinsko drevo pa, med drugim, pripeje do slikarke Irene Polanec in opernega pevca Vičar Matjaža (Matjašeka). Zanimivo je to, da se Miklavževa sestra poroči s Podgorelec Antonom, Antonova setra Marija Podgorelec pa z Jurijem Vičarjem - dve družini si navzkrižno izmenjata brata in sestro. Vsak, ki ima kakršno koli informacijo, ali slikovno gradivo, ga vabim k sodelovanju pri zbiranju mozaika naših prednikov.


    Najstarejša slika, ki je v naši družini ohranjena, sega v čas takoj po letu 1900. Na sliki so - levo Nacek (moj dedek), desno Matjašek Vičar - bodoči operni pevec v Zagrebu (bratranca od pilota Vičar Franca), na sredi je njuna mama Marija Vičar rojena Podgorelec, poročena s Frančevim (pilotovim) stricem Jurijem Vičarjem.
    Slika s sabo nosi čar časov na prelomu 19. in 20. stoletja, zanimivi so detajli: obleke, klobuka, frizure, drža, dežnik, čevlji, pogledi.

    Oglejte si še ostale stare slike.

    Zgodba o Janezu in Pilotu Francu - pripoveduje Janezova žena Monika Vičar.
    Ko se je pilot vračal k staršem, ga je bratranec Janez Vičar (še skoraj fantek, Janez je bil dedkov, Nacetov, brat) zmeraj hodil s konji iskat na želežniško postajo v Središče (8 km od Koga) - to je počel iz navdušenja do letenja in do pilota Franca. Pilot Franc je zlahka opazil navdušenje mladega fanta in mu je zato pomagal, da bi postal pilot (okrog leta 1927). Pospremil ga je v Mostar, a na žalost Janez zaradi poškodovanih zob ni bil sprejet v letalsko šolo, kar ga je celo življenje zelo bolelo. Po razglasitvi rezultatov Janez nekaj časa sploh ni jedel - pečeno kuro in ostalo hrano iz domačih krajev je vregel kar v reko Neretvo. Moji sestri in brat se še spomnita, kako jim je Janez zmeraj znova z veseljem pokazal tram na podstrešju, kjer se je podpisal nesrečni pilot Franc. Te hiše in najbrž tramu, ni več.

    Pilotov bratranec Janez, se je na koncu, ko ni bil sprejet v letalsko šolo, posvetil kmetijstvu, imel je tudi mlatilno. Vedno si je želel, da bi kdo od njegovih mlajših sorodnikov postal pilot. Na sliki je Janez Vičar z ženo Moniko, ki nam je ohranila pilotovo sliko in zgodbo o njem - zraven sta tudi njuna otroka Minka in Janko. Zanimivost slike je res lepo rejen gudek - merjasec velikan. Janez je bil med drugim nadarjen glasbenik, igral je na Citre in še kaj - slika spodaj.


    Poroka očetove sestrične Veronike (Ferune) Lukman z Ritlop (Šombet) Jožekom, enkrat med drugo vojno (1943 ?). Možakar s kontrabasom je že omenjeni Janez Vičar, violinist je nevestin brat, mož s flašo je moj oče, ... Nevesta še živi (leto 2007).


    Domačijo pilota (Jastrebci 63, Kog) so sorodniki prodali, po drugi vojni je hiša celo zgorela. Morebitni edini košček starih časov predstavljajo vrata levo od kužka. Zakaj je kmetija prešla v tuje roke, se ne ve - lahko, da je bil razlog tudi, da sta brtranca pokojnega pilota tragično končala med drugo vojno: Vanček - umre v Dachauu, Marka Nemci ubijejo v Mariboru, ker je posedoval pištolo.



    To je kraj Sv. Bolfenk (pri Središču), kot so takrat imenovali Kog, rojstno faro Vičar Franca. Slika datira v čas okrog leta 1930. Kraj je bil med drugo vojno skoraj popolnoma uničen. Šola in cerkev sta bili požgani in prestreljeni z granatnimi izstrelki. Če danes gledamo iz iste perspektive, je nova šola na levi strani cerkve.


    Kog maja 1945. Zadaj levo je cerkev, desno pa je najverjetneje šola. Na vejah dreves ni nobenega lista, kar priča o hudih bojih, ki so zahtevali enormno število žrtev (štajerska mini soška fronta, po Kogu še danes ležijo trupla zakopana samo pol metra pod zemljo).




Povezave:
  • Vojašnica Šentvid, Koščeva 6, 1210 Ljubljana Šentvid
    telefon: 01 581 36 96, telefaks: 01 581 36 89

  • Edvard Rusjan
  • Fundacija Edvard Rusjan
  • http://www.earlyaviators.com/erusjan.htm
  • Edvard Rusjan
  • http://www.petrol.si/petrol/info/o-podjetju/letno-porocilo1997/rusjan/index.eng.htm
  • http://www.uvi.si/eng/slovenia/background-information/rusjan-edvard/

    ---------------------------------------------------------------------------------
  • Letala in helikopterji Slovenske Vojske za Flight Simulator 2004
  • http://members.tripod.com/a.cencic/main.htm
  • Pilatusi
  • http://www.fleetairarmarchive.net/Aircraft/
  • http://24ur.com/naslovnica/slovenija/20040304_2037068.php?Acl=p3
  • http://www.yuairwar.com/bih.asp
  • http://www.aeronautics.ru/yuaircraft.htm
  • Prvi uradni slovenski višinski balonarski rekord.
    V soboto, 23. novembra 2002 = 8200 m
  • http://www2.arnes.si/~osngdl2s/projekti/pomladni/pomladni_dan_2004.htm
  • http://podjetnik.kivi-com.si/default.asp?ClanekID=430
  • Pipistrel - SLOVENSKA ultralahka letala.
  • Matjaž Lenarčič z ultralahkim letalom poleteti okoli sveta.
  • Prvi letalec v Cerkljanski kotlini.



    Moštvo mariborske letalske eskadrilje spomladi 1919 pred enim izmed svojih lovskih letal na Teznu. Povzeto po: http://www.muzejno-mb.si/maisterslo.htm.

    Tudi stari oče Nacek (Ignac) Vičar je bil Maistrov borec, vendar mu tega po drugi vojni niso hoteli zlahka priznati (boril se je namreč tudi, med drugim, za južno mejo, ki še danes ni čisto določena in je bila takrat tabu tema. Po II. vojni je za juzno mejo umrlo krute smrti najmanj 30 zavednih Slovencev, ki še danes nimajo nobenega prostora v slovenski zgodovinski zavesti, jih ni v zgodovinskem spominu). Še en pomemben podatek, ko je generalu Rudolfu Maistru jeseni 1918 najbolj primanjkovalo vojakov, in ko je že mislil, da po Mariboru pojejo nemške čete (zjutraj), je presenečen in navdušen spoznal, da po ulicah pojejo slovenski vojaki, prostovoljci iz Prlekije, ki so se iz Ormoža, Ptuja, Ljutomera, itn z vlakom pripeljali branit severno slovensko mejo. Bilo jih je okrog 2000, prava vojska. Iz Koga je bilo kar nekaj borcev za severno in južno, oziroma vzhodno, mejo. General Maister je rad zahajal na Kog, sploh, ko so ga Srbi precej na hitro upokojili (Znan je poboj slovenskih vojakov s strani srbske vojske v Mariboru). Večkrat se je oglasil pri družini nadučitelja "Cajnka", to domačijo smo poznali pod priimkom Šešek.


    Zgoraj je pisana družba zanimivih ljudi, na Kogu (Sv. Bolfenk), levo je najbrž, takrat že upokojeni, general Rudolf Maister (mož z brki na levi, viden iz profila, sedi). Slika je najverjetneje posneta med leti 1925 - 1930. Maister je hodil na počitnice k družini nadučitelja Cajnka (Cajnko ali Canjko ???, je najbrž mož z brado na levi), v to družino se je poročil žandar Šešek, z nadučiteljevo hčerko Emo Cajnko, sedi desno od Maistra. Pod priimkom Šešek domačini tudi poznamo domačijo (Kog 22), kjer je najbrž nastala zgornja slika. Baje je Maistra prevzela narava našega kraja, petje ptic, itn in je celo napisal verze posvečene Kogu.

    Domačija Šešek, Kog 22. Slika je vzeta iz NVAtlasa.

    1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16


    KAKO NAS NAJDETE ... ?


    E-POŠTA, RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si
    (Copyright © Zorko Vičar)
    ......................
    
      
    Glasba v ozadju, avtor Zorko Vičar, leto 2004.

    ........................................................................................................................................................................................................................................................................................... -z-
    Nazaj na začek.