Družina Vičar - Jene

Družina Vičar - Jene - Rotar

Nekatere stare slike družine Rotar
(avtor predstavitve: Zorko Vičar, rojen 28. 3. 1962, Jastrebci 3, Kog )

V IZDELAVI !!!!!!!!!!

Družinska veja po mamini strani - v relaciji do avtorja - pra_praded in pra_prababica , praded in prababica, stari oče in babica, mama in oče, sin Zorko Vičar.

Na sliki so naslednji člani družine ROTAR, od leve proti desni : Pepek (1928-1944 padel kot mobiliziranec v nem. vojski), Anica (1933-2004), Marija - Mimika (moja mama), stara mati in dedek - Justina (1896 - 1980, rojena Govedič) in Ciril (1901 - 1949), Stanko (1923 - 1998), Albin (1925 - 1985, povozil ga je avto), spredaj je najmlajši Ciril. Slikani so pred domačijo, Kog 64 (med okupacijo so Nemci spremenili kog v KAAG, kar se vidi tudi na hišni tablici). Mamina rojstan hiša mi je bila zmeraj všeč, ne prevelika, prijetna zunaj in znotraj, poleti prijetno hladna, pozimi prijetno topla. Takih hiš danes skoraj več ne srečaš na Kogu. Veliko je novih ali prenovljenih hiš in le redke ohranjajo tradicionalne značilnosti. Gospodarski del domačije je med fronto pogorel, stanovanjski del pa je rešil požarni zid - viden je na desnem delu slike - in pogumna mati Justina, ki je med švigajočimi metki gasila ogenj.
Zgornjo sliko je posnel Tone Topolovec (po domače Topolofčof Tunek), direktno na steklo in nato s kontaktno metodo direktno preslikal na fotopapir.

Podrobnost iz zgornje fotografije, naslov KAAG 64 (slovensko KOG), dokaz, da je bila fotografija posneta na začetku druge sv. vojne.

Brata Stanko in Pepek Rotar, moja strica po mamini strani. Desno na sliki je stric Stanko Rotar, že mobiliziran, preživel drugo vojno, kot nemški prisilni mobiliziranec na Finskem. Po vojni imel strašno revmo, pozdravil jo je s čebelarjenjem. Naredil je prvi radijski detektor na Kogu, najpreprostejši sprejemniki radijskih valov srednjega vala - antena_žica, slušalke, dioda, lahko še tuljava, vrtljivi kondenzator (potenciometer), otroci so takrat prvič poslušali radio. V vasi je popravljal radijske in TV sprejemnike, bil je samouk. Levo stoji mlajši brat Pepek, ki je padel v Nemčiji kot nemški prisilni mobiliziranec. Grozote vojne so mu vzele vso voljo do življenja, ves malodušen se ob bombnem napadu ni vrgel na tla, bil je še skoraj otrok. Njegov sošolec je pripovedoval, bil je zraven, da so mu klicali naj se vrže na tla, on pa je odgovoril: "Saj je tako vseeno." Bomba ga je vrgla v zrak, ko je padel na tla, je bil mrtev. Moja babica je tavala cele noči okrog hiše, po tej hudi izgubi mladoletnega sina. Kot otroci, smo veliko poslušali starše, ki so se pogovarjali, da je ta in ta padel v nemški vojski. Čudili smo se, da kaj je to takega pasti na tla, kolikokrat pa smo že padli in nam ni bilo hudega. To je zadnja skupna slika in zadnje srečanje bratov. Pepek je bil kazensko premeščen v Nemčijo, ker se je norčeval iz organizacije Hitlerjugend.

SLIKA SPODAJ
DRUŽINA IN POGREBCI PO POGREBU DEDKA (očeta moje mamme MARIJE - MIMIKE) ROTAR CIRILA (1901 - 1949) FOTOGRAFIRAL JOŽEK ŠTAMPAR, MAMIN BRATRANEC (SIN MAMINE TETE TUNIKE - rojene Govedič - IZ LJUTOMERA). Na hiši, fasadi, so vidne poškodbe iz druge vojne. Gospodarski del domačije je med fronto pogorel, stanovanjski del pa je rešil požarni zid.
-------------------------------------------------------------------------

PETA VRSTA zadnja vrsta -------------------------- o o o o o o o o xy xy xy xy xy KOSIČ JOŽE OREŠNIK PETER LUKMAN JANEZ (brusof tetec) O O O O O O O O O MAVRIČ PINTARIČ xy JOŽEK TUNČIKA ------------------------------------------------------------------------- ČETRTA VRSTA -------------------------- O O O O O O O O O RAKUŠA Plemenič *ROTAR PETER *ROTAR BOLFENK *hci Petra R. *Tunika Pintarič *ROTAR MATJAŽ xy xy IVANKA Vanček brat pokojnega IVAN, FRANC, (iz maribora) roj. Rotar brat pokojnega por.Plemenič ima zeno Zaliko TONČEK, MIMIKA sin Mirko hči Irena Janezova sestra sestra pokojnega sin Ivek ------------------------------------------------------------------------- TRETJA VRSTA --------------------------- O O O O O *ZALIKA ROTAR *gospa LUCIJ *TUNIKA ŠTAMPAR *GOVEDIČ VINCEK xy deklica (Vida Rotar od Tunike Pintarič (roj. Rotar) hči, oče Orešnik pade v vojni) petrova žena rojena ROTAR roj. Govedič ima brke teta pokojnega (Ljutomer, otroci: mamin stric (žive na Vitanu) Stanko, Ivan, Jožek) veliko govori o I. mož Gustek Štampar vojni - nima otrok ------------------------------------------------------------------------- DRUGA VRSTA (ŽENA IN OTROCI POKOJNEGA CIRILA)--------------------------- O O O O O *ROTAR ALBIN *ROTAR MIMIKA *ROTAR JUSTINA *ROTAR ANICA *ROTAR STANKO moja mama (roj. Govedič) pokojnikov žena, moja babica ------------------------------------------------------------------------- PRVA VRSTA (SEDIJO NA TLEH)--------------------------------------------- O O O O O xy *ROTAR TONČEK *ROTAR CIRIL OREŠNIK FRANČEK SIMONIČ (ČAPLAREK) mamin brat grobar Prababica po mamini Rotarjevi strani je bila Doroteja Rotar (približna datuma rojstva in smrti sta 1874 - 1956) in se je poročila s sorodnikom (bratrancem) Rotarjem (ki kmalu umre). -------------------------------------------- Sestre in bratje mojega dedka (maminega očeta) Rotar Cirila (1901 - 1949): - Antonija Rotar poročena Pintarič(otroci: Mirko, Tončka, Rozina - se preseli v Avstrijo, pozneje rodi še Vido) - Franček Rotar (poroči se v faro Miklavž, Jeruzalem ..., otroci: vsaj eden) - Anika Rotar (poroči se v Dalmacijo in ima sina Miloša) - Marija (Mimika) Rotar (se ni poročila, bila je šivilja, kuharica v Ormožu - župnišče ...) - Matjaž Rotar (poroči se v faro Središče, otroka: Ivek, Irena) - Bolfenk Rotar (poroči se v Šalovce, otroci: Franc, Ivan, Mimika in Tonček) - Peter Rotar (poroči se v Maribor, otroci: vsaj eden) - babica Dorika (Doroteja) po smrti moža rodi še leta 1919 hčerko Jožefo (Pepiko) (otroci: ja) Prababica po mamini Govedičevi strani je bila Helena Zadravec (umre precej mlada) in se je poročila z Govedič Jakobom (živi okrog 82 let). -------------------------------------------- Sestre in bratje moje babice (mamine mame) Justine Govedič poročene Rotar (26. 9. 1896 - avgust 1980): - Julika Govedič (rojena okrog leta 1881) poročena Trofenik (otroci: Hanika, Mica [umre mlada], Janez - poroči se v Celje, direktor EMO Celje) - Vincek Govedič (ni se poročil, ostane doma - rad je pripovedoval zgodbe iz prve vojne, Italije) - Lujzek Govedič - Micika Govedič poročena Dežman (živi v Ljubljani, otroci: Erna, Anica, Vida poročena Rupnik) - Lenčika Govedič (ni se poročila, ostane doma) - Tunika Govedič Trgatev 17. okt. 1938 pri moji prababici Rotar Doriki (Gruškovje). Na sliki so njeni otroci in vnuki (na levi pa najbrž sosedje, prijatelji, ostali sorodniki). Otroci od Dorike so: Ciril, Peter, Matjaž, Bolfenk, Anika. Vnuki pa so od Cirila in Justine Rotar: Stanko Rotar, Albin, Pepek, Ciril, Anica, Marija - Mimika (moja mama). Pradedek Franc Rotar (mož od Dorike) pa je že mlad umrl, a na sliki je njegova sestra Tonika Rotar (por. Pintarič). Mica Rotar (roj. Špendija) ima najbrž v naročju mojega strica Rotar Cirila, ki se je rodil 1937 - leto pred nastankom te slike. Levo možakar s klobukom, z brki in brento (püto) na ramenih pa je najbrž Pintarič (Mirko), mož od Tonika Pintarič (roj. Rotar, od mojega dedka sestra). Gospoda Pintariča je mama prepoznala na svoj 96. rojstni dan (5. sep. 2026 v bolnišnici v MS, sepsa, pozno so ji vzeli kri, peti dan po vročini, bruhanju, popolni oslabelosti, brez apetita, težkem dihanju, problem plenic, skromnega hidriranja ...). Sin Mirko Pintarič (med drugo vojno je bil hudo ranjen kot prisilni mobiliziranec v "Wehrmacht" in je šepal) pa je lahko fant, ki stoji ob stricu Stanku (?). Mama pravi, da jih je fotografiral Topolofčof Tunek (Topolovec Tone) - prijatelj od dedka Cirila. Zanimiv je tudi kužek na sliki ... Imena so zapisane na sliki, kot smo jih razvozlali skupaj z mamo Mimiko (najbrž še edina živa s fotografije) 22. 8. 2026 v ljutomerskem parku na klopci (popoldan). Na sliki je tudi mamin podpis. To je slabe tri leta pred začetkom 2. svetovne vojne, kjer umre Rotar Pepek. Stanko pa preživi, Albin pa je preslabo videl, da bi ga mobilizirali. Iz slike veje nek mir trgatve, ki ne kaže na prihajajočo apokalipso.
Šolska fotografije - KOG trideseta leta 20. stoletja. V drugi vrsti na sredi, v brezrokavniku in beli srajci, s prekrižanimi rokami, je mamin brat, Rotar Jožek (Pepek, rojen 1928). Leta 1944 je padel v nemški vojski, kamor je bil predčasno kazensko vpoklican (norčeval se je iz Hitlerjeve maladine). Učitelija na sliki je Cvetka Šajn. Na šoli je tabla z napisom - Jadranska straža, podmladek. To je bila načeloma nepolitična organizacija (o nepolitičnosti bi se dalo razpravljati) za vse šolarje - 1. točka njihovega pravilnika je bila: "ČLAN JADRANSKE STRAŽE NE SME UŽIVATI ALKOHOLA." Vsak prekršek se je baje kaznoval z IZKLJUČITVIJO iz članstva.
Razred mojega strica Rotar Stanka, leto 1933, OŠ KOG. Bil je čebelar, kmet, vaški radioamater samouk. Učiteljica na fotografiji je gospa Marija Zalar. Stric je preživel nemško vojsko, kar je uspelo redkim - skoraj vsaka hiša je izgubila fanta, vojaka nemškega prisilnega mobiliziranca, kje na ruski ali zahodni fronti - nekatere družine celo po dva.
Prvo obhajilo 15. avgusta 1943. Teta Rotar Anica (takrat stara 10 let) stoji v drugi vrsti, druga z desne, blizu župnika (to je bil že nemški župnik Schweighofer - nadomestil je na Hrvaško izgnanega slovenskega Franca MOLANA - 1927 do 1958). Johana - prva punca z desne (sedi) prihaja iz družine Bučar. Družino Bučar so iz kočevskega priselili v eno izmed izpraznjenih hiš na Kogu (morebiti v Lahovo domačijo, druga kočevarska družina pa je bila v Kerenčičevi domačiji, člane katere so zaradi odporništva deportirali v taborišče, Jožeta in brata pa so ustrelili - učitelja Jožeta so vrgli iz komunistične partije že pred drugo vojno, ker se je zavzemal za kmeta - našim ljudem torej nikoli ni bilo enostavno loviti ravnotežje na poti iskanja dobrega). Bučarjeva je imela kar nekaj težav - otroci je niso najbolje sprejeli, no nekateri pa so razumeli, da sama ni nič kriva (tako mi je povedal mama Marija). Seveda je Johana Bučar govorila tudi slovensko. Njeno sestro so skoraj do smrti pomendrali v cerkvi, ko je nastala velika panika med farani zaradi gorečih vencev (v gneči so ji sneli obleko ...) - razlog za požar so bile sveče ... Levo stoji gospa Košar Ana (pri Košarjevih se je veliko zadrževal tudi General Maister - vir Tonček Luskovič). Pri Ani Košar je bil podnajemnik tudi nemški župnik (župnišče je vzela nemška uprava - to kaže na odklonilni odnos nacizma do krščanstva). Po nemški okupaciji, med drugi vojno, so slovenske učitelje izgnali, tudi župnika. Nadomestili so jih nemški. V šoli je pouk potekal striktno v nemščini. Določene učiteljice so bile zagrizene nacistke, nekatere pa so bile čisto normalne pedagoginje. Zanimivo, župnik se je zelo dobro zastopil z učenci, pretepanje se je zmanjšalo na minimum (ni se kregal, igral je harmoniko, se kepal z učenci - večinoma so ga imeli zelo radi). Že med vojno je torej prihajalo do konfliktov med šolo in cerkvijo, saj nemški nacionalsocializem ni maral cerkve (župnik je bil tam zgolj v službi ponemčevanja) in nekatere ortodoksne učiteljice otrok sploh niso pustile k verouku. Med vojno so bili za učence najhujši trenutki, poleg izgube domačih, ponemčevanja, ko je nemška policija kar direktno od pouka potegnila določene sošolce, sošolke staršev upornikov v taborišča smrti. Kakšen otrok, ki je bil interniran v taborišče, se spomni, poleg izredne surovosti nemških oblasti, da je tudi kak nemški oficir potočil solze, ko je v naročju držal nekajletnega jokajočega otroka med prevozom v taborišče. Sicer pa so se kogovski otroci v šoli izjemno pogumno upirali nemškim učiteljem, ponemčevanju, nacionalsocializmu. Fantje so nadvse čustveno doživeto peli slovenske narodne pesmi, učiteljica Helga (najbrž Renner) pa je besna skakala po razredu in se drla: "Verfluchte Windische Schweine ...!" Na steni s Hitlerjevo sliko je bilo polno madežev, saj so učenci v sliko metali jabolčne ogrizke. Šolo je posledično obiskala nemška šolska inšpekcija in rjovela nad učiteljskim zborom. Na srečo so otroci ostali brez usodnejših kazni.

Šolska fotografije moje mame Marije Vičar (rojena Rotar leta 1930). Mama čepi v drugi vrsti, druga z leve. Podoba razreda je najverjetneje nastala leta 1940 - oš Sv. Bolfenk, slikano pred šolo. Uciteljica na sliki je Matkovič Pepca. Bila je zelo mile narave, otroci so jo imeli zelo radi, revnim otrokom je občasno kupila sladkarije. Učencev ni pretepala, to je bil za tiste čase pravi pedagoški čudež. Še zanimivost. Prvi z desne v drugi vrsti je naš bivši sosed Alojz Pevec - oče mi je pripovedoval, da so se kot otroci z njim veliko pretepali.

Otroci na igrišču pred staro Osnovno šolo na Kogu. Slika je bila najverjetneje posneta leta 1942. Igrišče so pred šolo skopali Nemci - še danes mu večina domačinov pravi kar "športplac". Igrišče je služilo tako otrokom, kot nemškim obmejnim vojakom. To je ena redkih slik iz druge vojne in same šole iz severne smeri. Leta 1945 je zaradi hudih bojev od šole in cerkve ostalo bore malo. Avtor zanimive fotografije je neznan. Na fotografiji sta najbrž kar dve moji teti - Milena Vičar (zadaj največja) in Anica Rotar (stoji levo).
Kraj Sv. Bolfenk (danes Kog) je bil med drugo vojno, leta 1945, skoraj popolnoma uničen. Šola in cerkev sta bili požgani in prestreljeni z granatnimi izstrelki. Zadaj levo je cerkev, desno pa najverjetneje šola. Na vejah dreves ni nobenega lista, kar priča o hudih bojih, ki so zahtevali enormno število žrtev (štajerska mini soška fronta, po kraju še danes ležijo trupla zakopana samo pol metra pod zemljo). Na kogu sta se udarili predvsem nemška in bolgarska vojska z rusko podporo in mešanico vseh ostalih narodov. Tragična je zgodba, ko se je v ihti bojev, april 1945, v kleti zadušila mama z dvojčicama - obe punčki je poznala tudi moja mama. Mnogi fantje iz zgornjih slik so padli v II. vojni, kot nemški vojaki, v taboriščih itn, nekateri otroci so bili žrtve vojne, nekatere punce iz slik (tudi mladoletne) so bile zlorabljene s strani bolgarske vojske. Ena je celo skočila v mlako, da bi se ubranila zlorabe, a je bolgar skočil za njo. Kar nekaj otrokom je vojna vzela najbližje, nekateri so bili tudi direktne žrtve fronte in povojnega neprevidnega rokovanja, igranja z orožjem. Tudi naša generacija je prihajala v stik z orožjem II. vojne, imeli smo kar veliko sreče. Še ena podoba porušenega Koga (Sv. Bolfenk na Kogu).
Dobro desetletje po vojni je šola zasilno delovala kar v prostorih bivše nemške lesene kasarne - barake. Zgornji sliki prikazujeta gradnjo nove podružnične osnovne šole na Kogu po drugi vojni. Gradnja je potekala v drugi polovici petdesetih let. Dela so v glavnem izvajali domačini, najverjetneje brezplačno, tudi moj oce. Oče Zorislav in stric Stanko Rotar sta prav tako na obeh slikah. Baje je to bila takrat ena najmodernejših šol v Sloveniji. Tudi cerkev so zastonj obnovili pogumni domačini, a to v strahu, saj jih je policija (udba) večkrat pregnala iz gradbišča, le najbolj pogumni so vztrajali. Danes je največji problem naših krajev izseljevanje, skromno število otrok, nekatere šole so tako tik pred tem, da se jih zapre. Če naredite statistiko otrok pred drugo vojno (na slikah preštejete število otrok na razred), jih je bilo na generacijo rojenih okrog 45. Naša povojna generacija je padla že na okrog 20 otrok, danes pa pod 10. Vabilo na otvoritev šole na Kogu. Na sliki sta brata Stanko in Pepek Rotar, moja strica po mamini strani.

Desno na sliki je stric Stanko Rotar, že mobiliziran, preživel je drugo vojno, kot nemški prisilni mobiliziranec na Finskem. Po vojni je imel strašno revmo, pozdravil jo je s čebelarjenjem. Naredil je prvi radijski detektor na Kogu, najpreprostejši sprejemniki radijskih valov srednjega vala - antena_žica, slušalke, dioda, lahko še tuljava, vrtljivi kondenzator (potenciometer), otroci so takrat prvič poslušali radio. V vasi je popravljal radijske in TV sprejemnike, bil je samouk. Levo stoji mlajši brat Pepek, ki je padel v Nemčiji kot nemški prisilni mobiliziranec. Grozote vojne so mu vzele vso voljo do življenja, ves malodušen se ob bombnem napadu ni vrgel na tla, bil je še skoraj otrok. Njegov sošolec je pripovedoval, bil je zraven, da so mu klicali naj se vrže na tla, on pa je odgovoril: "Saj je tako vseeno." Bomba ga je vrgla v zrak, ko je padel na tla, je bil mrtev. Moja babica je, po tej tragični izgubi mladoletnega sina, tavala cele noči okrog hiše. Klet (pivnica domačije Rotar), kjer so se med fronto skrivali pred točo granat in krogel, tudi naša mama (obujanje spominov - 2009 - na tiste hude čase leta 1945).

E-POŠTA, RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si
(Copyright © Zorko Vičar)

......................

...........................................................................................................................................................................................................................................................................................