Zbirka besed iz otroštva, ki izginjajo (bacamanegda, vože, lintvor, kapura, vroštvo, montrati, ...)
- (Prleški slovar - KOG) pravice pridržane: Zorko Vičar


Slovenian/Prlek - dialect Dictionary

Baje lep odnos do domačega jezika najpogosteje srečaš pri mesarju.

V IZDELAVI (prve besede sem objavil leta 2006) !!!!!!!!!!!!!!!!
[ uvod | slovar prleščina-slovenščina | dodatek (prlešeke_jedi [kak je to dobro]) (Mimike) (Babji klanec - Turki in kruci) (Prleki_čez_lužo_Svedska_Avstralija) (prleška_pesem, "Dere sen jaz mali bija" - besedilo) (Matjašek_je_gujdeka_kla - besedilo) (Prleški vasovalec - besedilo) (narečje_sosedov) (skovanke) (140_let_tabora) (Parsifal iz Borla) (Hišna imena) (Košarkina hiša [muzej]) (Kog in Valvasor) ( Valvasorjevi potomci na Kogu in v Ormožu ) (Naši duhovniki (župniki, sv. Bolfenk, Kog)) (Društvo Antonovanje na Kogu) (Pismo sv. Hieronima devicam v Emoni) (7 slovenskih ljudskih junakov) (Janez Kocjan - JanKo: njegovi spomini na Prlekijo, besede) ( "Domoznanstvo ormoškega okraja" - Fran Rakuša (nadučitelj, Sv. Bolfenk), 1886) ]

Pesem - Matjašek je gujdeka kla, mp3 ( - še besedilo ) | Pesem - vasovalec, mp3 (- še besedilo) | Zajček se bi ženil rad (wav ) |


regija 2
Uvodne misli o Prlekiji, jeziku, narečju, slovenščini, čez palec o zgodovini dežele, o Prlekih, o Slovencih, pa seveda o slovarju ...
Ta slovarček ni strokovno in sistematično dodelan, to tudi ni bil namen - je le skromen zbir nekaterih 'prleških' besed iz okolice Koga, Sv. Bolfenka. Po nekaj letih bivanja na svetovnem spletu pa temu ni čisto tako, v slovar sem namreč vključil tudi besede iz širše okolice, ki so mi jih poslali ljubitelji prleškega "guča" iz različnih krajev med Muro in Dravo. Upam, da je ta raznolikost samo plus k uporabni vrednosti slovarčka. Moja želja je zgolj ohraniti le tiste besede, ki se precej razlikujejo v pomenu in izgovorjavi od besed knjižne slovenščine, oziroma sploh niso del le te. Zbrani teksti, primeri, razmišljanja, so predvsem delovno gradivo z izrazitim osebnim pečatom avtorja in provokativnimi tezami, razmišljanji, domnevami o izvoru Slovencev, Prlekov, njihovega jezika, izročila in njihove narave. Namen je - predvsem bralca vzpodbuditi k samozavedanju, k ponovnemu razmisleku lastnega položaja, ki ga usodno zaznamujejo jezik, živo izročilo prednikov, arhetipi, kolektivno nezavedno v nas, podnebje (klima) in pokrajina. Vsi ti dejavniki pa dobijo primerjalno vrednost, pokažejo svojo vitalnost in moč preživetja, šele v soočenju z ostalimi kulturami, jeziki, narečji, izročili, vzorci obnašanja. Primerjava jezikov, narečij, navad nas lahko popelje v izjemno zanimive zgodovinske povezave, ki skupaj z genetiko tvorijo zelo natančno sliko izvora posameznih kultur, ki nas vodijo tja do "brezgrešnega Adama" in "Eve" - v prenesenem smislu seveda. Vsako narečje je pomembno, vsaka variacija govora je zato tako pomembna, kot je pomembna recimo zbirka semen, rastlin, živali, genski zapisi, arheološki viri, pisni viri šeg in navad, mitov, ... Narečja so Noetova barka zgodovine - če jih ne bomo ohranili se bomo potopili v brezobličnem svetu velikih kultur, monokulture pa niso nikoli dobre. So lahko usodne za preživetje, ker v sebi več ne skrivajo modrosti preživetja malih narodov, kultur. Logika je podobna, kot če obdelava zemlje temelji zgolj na monokulturi, nekaj časa uživamo v lahkotnosti dela (obdelave), a ko to monokulturo napade bolezen, nam ni rešitve, je nimamo odkod črpati, ker smo že prej vse izkoreninili. Slovarček je mnogim v veselje, najbrž pa ne vsem, a naj cveti 100 cvetov, oziroma vsa narečja, tudi naši prleški običaji, govorica, PESEM in tudi pisana beseda.
Mnogi zgodovinski viri, mnoge resnice so nam, zaradi politično podrjene pedagoške in zgodovinske stroke ter ideološke zaslepljenosti, bile zakrite. Ta molk, selektivno navajanje virov ali celo zavajanje, v večini uradne stroke še zmeraj traja. Slovenija se na področju zgodovinske, arheološke in jezikovne znanosti, še ni osamosvojila (odlepila od starih centrov moči, ki so nas skozi stoletja, tja do leta 1991, obravnavali kot "untermensch", pleme z dvojino, kot plen marljivih ljudi za podreditev, pleme brez lastne zgodovine) - kot kaže, je vprašanje, če se bomo sploh kdaj kulturno osamosvojili. Zmanjkuje nam časa, manjka neodvisnih univerz, novinarjev, politikov, izobražencev. Nekatere trditve, domneve, napovedi v tekstu, se zdijo zato tendenciozne, večini celo neznane, pretirane, šokantne!!! Oglejmo si primera dvojine in sploh usode slovenščine po letu 1918, ko se je zdelo, da je dvomov o preživetju slovenščine in Slovencev konec - da smo prišli v državo SHS, ki nam jamči vse pravice. Zdelo se je, da prihajamo iz dežja pod kap, a je bilo v marsičem obratno, prišli smo izpod kapa na dež. V vojski ni bilo več slovenskih enot in poveljevanja v slovenščini, pojavili so se izjemni pritiski na slovenski jezik, ekonomijo, itn. Kmalu po nastanku SHS so takrat pristranski strokovnjaki iz Srbije pisali, da je dvojina znak zaostalosti naroda in jezika (mnogi "slovenčiči" pa so se s tem celo strinjali, tudi Oton Župančič, razlog je lahko bila tudi nasilna smrt Ivana Cankarja). V SHS pa so celo zakonsko omejili (časovno limitirali) tiskanje knjig v slovenščini, tiskale bi se naj samo do leta 1942. A tragična druga vojna je preprečila uresničitev tega odloka, oziroma, ironično, izvajati so ga začeli Madžari in Nemci. Paradoks je, da je akademija znanosti in umetnosti (ustanovljena komaj leta 1938) pridobila pridevnik (pridevek) "slovenska", torej Slovenska akademija znanosti in umtnosti, šele med drugo svetovno vojno - leta 1943 (26. januarja). Tudi komaj ustanovljeno univerzo so hoteli v tridesetih letih ukiniti, a jo je dr. Milan Vidmar, s preimenovanjem po kralju, premeteno rešil ... Kralj ja ne bo ukinil univerze z njegovim imenom ... Želel bi si, da so neprijetne napovedi slovenske bodočnosti (tudi analize sedanjosti) pretirane, a kot kaže razvoj slovenstva, humanističnih strok, kot kažejo demografski trendi, "nerazumljivi" pojavi, zasuki v kulturi, v politiki, v prodanih obveščevalnih službah, v vzporedni paradržavi, se zdi, da so napovedi o naši bodočnosti še premile. Dovolj zgovoren je podatek, da po letu 1991 slovenski režiserji niso smeli posneti niti enega pozitivnega filma o slovenski osamosvojitvi (baje se nekaj premika ob 20. obletnici neodvisnosti 2010/11, dajmo se presenetiti - da to ne bo spet ponovitev večnega balkanskega poniževanja naše zgodovine in ljudi). Nasprotno, večina filmov prikazuje nastanek slovenske države kot nekaj spornega (da ne omenjamo hujših besed) - v filmih pa so Slovenci prikazani kot pedofili, posiljevalci, verski blazneži, nestrpneži, rasisti, osamosvojitelji pa kot rušilci bratske balkanske idile - človek dobi občutek, da smo največja nevarnost za ta svet. Te filme pa snemajo krogi, ki nikoli niso kritični do pokolov v Srebrenici, taborišč v Bosni, do verskih praks, ko so balkanske klavce (1991-1995) in njihovo orožje blagoslovili v imenu vere in velikega "bizanca". Preko medijev se brezsramno vsiljuje slaba samopodoba naše kulture, ljudi, naših navad, jezika, zgodovine. Na vseh ostalih področjih je podobno (tudi naše pevke in pevci ne "znajo" tako dobro peti, kot pevke, ki so pele haškim obsojencem, naša narodna, ljudska, zabavna pesem se zaničuje in izrinja, Slovenski oktet životari, mlajše generacije sploh ne vedo, da obstaja, ...). Dovolj je naštevanja ..., saj poznamo zgodbo o cesarjevih novih oblačilih. Bom pa zelo vesel, če se motim!!! Ta pritisk na majhno Slovenijo pa je toliko bolj grozljiv in nerazumljiv, saj bo z izginotjem naše kulture največ izgubila Evropa. Zakaj? Kot vse kaže, smo Slovenci eden najstarejših narodov v Evropi, nedvoumni dokazi so: DVOJINA, izjemna slovenska narečja, staro izročilo, zgodovinski viri, ki z velikimi porodnimi krči in taktiko molka uradnih ustanov, ignorance prodanih duš, šele sedaj prihajajo v javnost. Če bo Evropa dovolila, da brutalno izginejo njeni temeljni kamni (kar edini narod z živo dvojino in latsno državo vsekakor je), bo tudi njena samobitnost slej ko prej zgolj legenda. Je pa med Slovenci problem tudi kolektivno nezavedno, saj imamo privzgojeno samozaničevanje in občudovanje tujega gospodarja in tuje kulture. To je sindrom surovega gospodarja, ki ga prepoznamo v protislovju, ko ljudje najbolj jočejo za tistimi, ki so jih najbolj pretepali, pobijali, ustrahovali, zaničevali (to je lahko sadistični oče, nek samodržec, poznamo sindrom Stalina, da ne omenjamo ostalih krutih gospodarjev iz naše preteklosti, ki smo jim kot otroci morali peti slavospeve - zloraba otrok in šolstva v politične namene).

Vsekakor smo po mentaliteti potomci (ali predniki) ljudstev iz antične Troje (baje delno tudi gensko, za kar je celo več dokazov kot za ideološko pravljico o priselitvi v 6. stoletju, o tem nekaj besed pozneje). Zakaj smo Trojanci? Ker nas v čistem boju, z znanimi pravili, težko kdo premaga, odvrne od lastne bogate kulture, izročila - a v "miru", ko so na delu pritlehni prijemi - darila v maniri trojanskega konja s polnim trebuhom zavojevalcev - skrajno naivno nasedemo na tak stari trik, kot triletni otrok na bombone, kot so Trojanci na grško darilo v obliki konja z drobovjem polnim sovražnih soldatov. To se je z nami dogajalo skozi celotno zgodovino. Če samo pogledamo 20. stoletje. Po prvi vojni smo zavrnili Wilsonovo ponudbo o samoodločbi narodov, Ljubljana je zavrnila generala Maistra (kar je general naredil - je naredil na lastno roko - sv Slovenija, tudi Prlekija, je del Slovenije, kjer je Maister dobesedno izvedel domoljubni vojaški udar, škoda da ni šel do konca). Naivnost in izdaja vlade v Ljubljani 1918/19 (Tavčar in ostali) je tako še olajšala delo velikosrbski politiki, ki si je skupaj z Italijani in Avstrijci delila Slovenijo. V drugi vojni smo lastna osvobodilna gibanja brez boja prepustili beograjski in hrvaški raznarodovalni militantni eliti (koliko partizanov je jokalo leta 1945, ko so ukinili slovenske partizanske enote in poveljevanje v slovenščini, slovenske vojake pa prepustili poniževanju in raznarodovanju). V Letih 1988 - 1991 smo slavili imenitno zmago, a je trojanski konj hrvaških, predvsem pa srbskih obveščevalnih služb ostal nedotaknjen v srcu Slovenije (z obilno pomočjo domačih kolaborantov - izdajalcev). Tako smo pustili, da nam medije, šolstvo, zgodovino, kulturo, inštitute, šport, itn, še naprej vodijo stari beograjski zavojevalci - kar smo pridobili v vojni, smo vse izgubili v miru - zgubljamo kulturo, dostojanstvo, smo ponižani ...
"Ko so ljudje pripravljeni se odreči svobodi v zameno za varnost, si ne sazlužijo ne enega ne drugega."
Benjamin Franklin

Še izlet v zadnja biološka dognanja. Da kolektivno nezavedno ni zgolj fenomen prenosa kulturnih navad, vzorcev na potomce, na posameznike občestva, ampak se določene travme ali pozitivne izkušnje tudi biološko prenašajo - lahko preberemo v spodnjih odstavkih iz knjige Š. Dolenca (Zgodbe o vesoljih, ljudeh in molekulah).

Imajo geni spomin?
Geni in genom (str.240-241)
[...] Najmanjši znani genom ima bakterija Mycoplasma genitalium, ki ga sestavlja samo 477 genov. Najmanjša znana »knjiga« živega bitja ima torej nekaj manj kot 500 zgodb in za njen zapis je narava porabila nekaj več kot 200.000. besed. Pred kratkim prebrani človeški genom je med rekorderji »romanov življenja«. V njem je s tremi milijardami črk zapisanih 30.000 zgodb. Če bi človeški genom bral s hitrostjo ene besede na sekundo osem ur na dan, bi mi branje vzelo celo stoletje. Če bi črka človeškega genoma merila milimeter, bi bilo besedilo dolgo kot Donava. To je orjaški dokument, velikanska knjiga, recept izjemne dolžine, ki pa je v mikroskopskem jedru majcene celice, ki bi jo zlahka postavili na bucikino glavico. Narava uporablja za pisanje svojih romanov zelo preprosto abecedo, v kateri so le štiri črke. Štiri dušikove baze, ki gradijo DNK, imenujemo: adenin (A), citozin (C), gvanin (G) in timin (T). Tudi njen besedni zaklad ni ravno bogat, saj so vse besede v »jeziku življenja« sestavljene iz vsega treh črk. Genomi so zapisani v dolgih molekulah DNK, ki se lahko v pravih razmerah prepisujejo, berejo in prevajajo. V jeziku narave velja preprosta kemijska slovnica, po kateri se »A rad pridruži T-ju, G pa C-ju«.[...]

Epigenetika (str.241)
[...]Genetiki odkrivajo vse več primerov, ko se informacije iz roda v rod ne dedujejosamo prek zapisa DNK. Takšno epigenetsko delovanje (epi pomeni v stari grščini zunaj) - se pravi kemijski prenos biološke informacije na naslednje generacije, pri čemer ne pride do spremembe zapisa DNK - proučuje epigenetika. Epigenetika se večinoma ukvarja s priveski na kodi DNK, ki lahko povzročijo vklop in izklop posameznih genov. To so kemijski dodatki na verigi, med katerimi je najbolj preprosta metilna skupina (en ogljikov in trije vodikovi atomi), ki lahko povzroči, da se določen zapis gena ne bo prevajal v proteine in bo tako neaktiven.[...]

Lakota v švedski vasici (str.242)
[...] V devetnajstem stoletju je bilo to švedsko mestece izolirano od ostalega sveta in je bilo odvisno od hrane, ki so jo sami pridelali. V mestnih kronikah so bili natančni zapisi rojstev in smrti prebivalcev mesta, pa tudi pridelkov na poljih v vsakem letu posebej. Pembrey in Bygren sta ugotovila korelacijo med smrtmi za posledicami nekaterih bolezni in prehranjevanjem starih staršev. Nekatera ključna obdobja v mladostnem življenju starih staršev so bila, kot se je pokazalo, bistvena za pričakovano življenjsko dobo vnukov. Pri babicah je bilo ključno obdobje, ko so bile še v maternici, medtem ko sta za dedke ugotovila, da je ključno obdobje tik pred puberteto. To se je ravno ujemalo s časom, ko so pri ženskah in moških nastajala jajčeca in semenčice, ki prenašajo dedni material na potomce. Okoljski vplivi so se izakazali za pomembne ravno v obdobju, ko so se oblikovale spolne celice.[...]

Geni in okolje (str.243)
[...] Takšna odkritja postavljajo ustaljene predstave o dedovanju v novo luč. Vplivi okolja, ki so delovali na naše prednike nekaj generacij nazaj, lahko vplivajo na naše življenje po povsem biološki liniji. In to brez spreminjanja samega zapisa genetske kode v vijačnici DNK.[...]


Posvetimo se slovarju, prleškemu jeziku, okoliščinam v katerih se oblikuje.


Podoba Sv. Bolfenka pred drugo svetovno vojno. Staro šolo naših staršev (levo spodaj) je druga vojna dobesedno zdrobila v prah.


Samo prleško (vzhodnoštajersko) narečje ni enovito in tako se Prleki nasmihajo lastnemu narečju nekaj kilometrov oddaljenih krajev, kjer so že opazne velike jezikovne razlike. "Vsaka vas ima svoj glas." V Ormožu je konj 'koj', na Kogu pa 'kuj'. Na Kogu so vrata 'vrota', v Ljutomeru 'dveri'. Okolica Koga izgovarja besedo američan kot 'amerikonec', v Ljutomeru pa 'amerikanec'. V Ljutomeru pomeni 'bujiti' (ali 'bujti') ubiti, na Kogu rečemo 'zaklati'. Tudi temeljne besede "prlé" ni slišati na Kogu, ne v Ormožu.
Beseda (prislov) "prlé" - prlé pomeni prej - je namreč dala temu delu Slovenije ime Prlekija (če bi prišli prle, bi ... - pomeni, če bi prišli prej, bi ...). A ta beseda je značilna zgolj za Ljutomer (Lotmerk) z okolico, na Kogu, v Ormožu, itn, kot je bilo že rečeno, te besede ne boste slišali v govorici domačinov - razen če ne pride na Kog "Lotmeržanar", Prlek iz Ljutomera. Beseda "prle" se skoraj več ne uporablja - zato mnogi zavračajo Prlekijo kot geografski pojem. Moti jih podobnost s Prekmurjem, ki pa je zgodovinsko precej napačna primerjava (kot Avstrija ni Avstralija ...). Vrnimo se k bistvu, to je govoru in navadam ljudi iz Slovenskih goric (sv Štajerske). Na Kogi (Bolfenki) se "spomijamo" tako, da "gučimo", torej se pogovarjamo tako, da govorimo. A v okolici Lotmerka poznajo samo "guč", ki nastane, ko "gučijo" (ne uporabljajo glagola "spomijati") in se jim zdijo Bolfenčanari smešni, saj se le ti tudi "spomijajo", kar pa v okolici Lotmerka razumejo, da se ves čas nekaj spominjajo (obujajo spomine). V bližnjem Središču ob Dravi pa je narečje spet presenetljivo drugačno (kot poseben govor ga zazna tudi Fran Ramovš). V Središču in okolici v mnogih besedah široki prleški e zamenja izrazito ozki e, pa še več a-jev pretvorijo v o - nekoliko skrajni primer (povedala ga je mamina teta): "Fronc je Vonča s krompom." Na bližnjem Kogu (Sv. bolfenku) bi ta stavek zvenel takole: "Franc je Vanča s krampom (ali - Franček je Vančeka s krampom)." Tudi v Središču se s časom dialekt močno spreminja. Preglasa ü skoraj ne poznajo (v Središču je zütra kar zutra). V nekaterih srediških vaseh se imajo ženske za moške - tam "Mimika" pravi: "Sem prišo po kravo na pašo." Podobne navade - da se ženske imajo za moške - srečamo še v določenih predelih Haloz, okrog Bleda, Bohinja, ... Pa še kje bi našli to zanimivo navado - le zakaj se imajo ponekod ženske za moške? Najbrž je zadaj kaka huda zgodovinska izkušnja - pomor moških s strani plenilcev naše dežele ali zaščita žensk pred zlorabami, delna zamenjava vlog iz preventivnih razlogov ... Nekateri trdijo, da je temu tako, ker je pojem "človek" v slovenskih narečjih le moškega spola. A to bi pomenilo, da bi ukinitev ženskega spola v jeziku morala biti bolj razširjena. Postavlja se tudi vprašanje, ali je v prvobitni govoreči družbi prevladoval samo moški spol in se je naknadno vzpostavil še ženski spola (oz. obratno)?


Kog (Sv. Bolfenk) od Središča loči kar nekaj km gozda na prostrani ravnini, v katero je zarezanih nekaj prikupnih mini-mini dolinic lokalnih potokov (Trnava, Libanja, Šantavec, Črnec in njihovi pritoki). Spomnim se, da mi je atek, med nabiranjem gob v omenjenem gozdu (gozdovih), pokazal njive preraščene z drevesi in mahom - baje je kuga pomorila večino tamkajšnjega prebivalstva (ta dogodek - hoja po zapuščenih preraščenih njivah - se mi je zapisal globoko v otroški spomin). Tudi glavna rimska cesta teče skozi omenjeni gozd. Bolfenčanari temu predelu rečemo tudi "Mladoles" - poimenovanje je torej ostalo izpred nekaj sto let, ko je tukaj, po "bogati" košnji kuge, začel rasti mlad gozd, les (mladoles). Tudi Čehi pravijo gozdu les. Središče od Koga loči torej relativno širok gozdnat pas, ki je zelo skromno poseljen in je še povečal jezikovne razlike med krajema. Zanimivo je tudi poimenovanje severnega predela te gozdne oaze - imenuje se Vukomorje (morje volkov) - kar priča, da so se morali naši predniki soočiti z velikim številom volkov. Tudi poimenovanji dveh samotnih predelov gozdnatega področja s Črnec in Stovraga sta pomenljivi.

POHVALEN BODI JEZUS KRISTUS
L 1662 BIL JE V TEH KRAJIH
POMOR TUKAJ PROSILI SO
VERNIKI POMOČI OD BOGA
Napis na kužnem znamenju na Kogu, ki priča, da je kuga tod morila leta 1662, lahko tudi prej. Zanimivo bi bilo raziskati prisotnost dvojnega gena delta 32 - ljudje s tem genom so odporni na kugo, AIDS, itn. Mutacijo tega gena (CCR5 delta 32-) imajo večinoma severni Evropejci, okrog 8 do 10 %, predeli kjer je razsajala kuga pa do 15% (v krajih, ki jih je prizadela kuga, je vsaj tretjina ljudi pomrla, preživeli so tisti z genom delta 32- in nasploh odpornejši, srečnejši ali tisti v karanteni, ...).



Zračni posnetek gozda (mladolesa), ki je zrasel na zapuščenih poljih po moriji kuge - Vitan - Šalovci. Lepo se vidi, da je gozd zraščen po njivah, na robovih njiv je prehod. Nekaj lis pripada mejam znotraj gozda, ostalo zapuščenim njivam.

Vrnimo se k Prlekom. Zanimiva je tudi občutljivost Prlekov, če jih zamenjajo s Prekmurci. Sploh pa je sporno, kateri kraji spadajo v Prlekijo. Vsekakor Ljutomer (Lotmerk), vse ostalo so približki (Ormož, G. Radgona, okolica Ptuja, itn) - za nekatere je Prlekija skoraj ves svet med Dravo in Muro, celotne Slovenske gorice, severozahodna meja bi naj bila črta Maribor - Šentilj. Tako razširjeno Prlekijo je deloma zastopal tudi pokojni akademik, teolog dr. Anton Trstenjak. Nekateri prebivalci vzhodne Štajerske pa ponorijo, če jim rečeš, da so Prleki - pravijo, da so Slovenje-goričani.
Nekateri se sramujejo prleškega porekla, drugi so pravi patrioti. Vsekakor pa imajo ljudje med Muro in Dravo nekaj skupnega - geografsko, zgodovinsko, narodnostno, narečno, kulturno, politično, kulinarično, itn, so si zelo podobni.
Zelo pomenljiva je tudi beseda 'gučati' - govoriti. Nekateri menijo, da je ravno ta beseda tista, ki določa ozemlje Prlekije - tisti, ki gučijo so Prleki. V slovarju sanskrtskega jezika sem našel besedo 'guJjati' (speak indistinctly = govoriti nerazločno), kar po transkripciji lahko zveni zelo blizu naše besede 'gučati'. Ali Prleki gučimo in torej govorimo nerazločno - večina ostalih narečnih skupin nas seveda težko razume? To je vsekakor drzna primerjava, ki pa bi lahko pripeljala do še bolj drznega sklepa, da so Prleki zelo blizu prvotnemu evropskemu ljudstvu (recimo Venetom), ki je govorilo neke vrste sanskrt. Znano je, da je slovenščina (narečja) izjemno podobna očetu vseh jezikov - sanskrtu, baje najbolj od vseh jezikov. DVOJINA (dual) JE ZNAČILNA ZA SANSKRT IN SLOVENŠČINO (NAŠA NAREČJA). Slovenščina ima šest sklonov v treh številih in treh osebah – tako kot sanskrt (v resnici pozna sanskrt vsaj en sklon več, ablativ), tudi glagoli se spregajo v vseh omenjenih oblikah. Torej ni čudno, da je za tujce učenje sanskrta tako naporno, kot je naporno učenje slovenščine - to spozna večina tujcev, tudi učenci na maturi.
Dokazi:
Spreganje glagola biti v obeh jezikih (povzeto po: http://www.mavrica.net/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=07&Dogodek=228): sem (asmi), si (assi), je (asti), sva (svaha), sta (sthaha), sta (staha), smo (smaha), ste (stha), so (santi). Podobnosti med glagoli: vid (videti, vedeti), dá (dati), dživ (živeti), džnja (znati), sthá (stati), pib (piti), praš (vprašati), pat (padati) ... in za konec še nekatere nenavadno podobne besede: veda (veda), mátá (mati), bhrátá (brat), mrtju (smrt), dinam (dan), nišá – (noč), mása – (mesec), tama (tema), annam (hrana), mamsa (meso), asthi (kost), nakha (noht), oštha (usta), trnam (trava), nagna (nag), dvaram (vrata, dveri), phena (pena), madhu (med), phalam (plod), čašaka (čaša), šálá (šola), kunčiká (ključ), svaja (svoj) ... Zelo izstopa poimenovanje vrat (dvaram), kar spominja na prleške dveri. Če iščemo po sanskrtskih slovarjih, najdemo še veliko podobnih besed s prleščino in ostalimi slovenskimi narečji. Za nas je recimo zelo pomenljiva sanskrtska beseda za steklenico (kupi), ki spominja na našo kupico ali kupo (kupa je kelih). Slovenščini in sanskrtu je sorodno »obrnjeno« zaporedje enic in desetic, npr. enaintrideset (ekatrimšat), dvaintrideset (dvatrimšat) itn.; zelo podobnih si je tudi prvih nekaj številk: ena (eka), dve (dve), tri (trini), štiri (čatvari), pet (panča) šest (šat); prvi (prathama), drugi (dvitija), tretji (tritija), četrti (čaturthi); podobno je sklanjanje prvih štirih številk v vseh treh spolih – »ena« se sklanja le v ednini, »dve« v dvojini, »tri« in »štiri« le v množini, števila od pet naprej se sklanjajo enako v vseh treh spolih (le v množini). Glej tudi zametek sanskrt-slovenskega-bret. slovarja. Še ena izjemnost besede gučati, uporabljajo jo tudi Bretonci (sebe imenujejo "Brežičani", živijo v Franciji na atlanstki obali), oni guču rečejo: [gouyezh f. - dialecte; vzhodnoštajerski guč, golč - das Reden (Pleteršnik); gučati (gukati)] - glej še enkrat slovarček, ki ponuja še več slo_bretonskih besed.
Končno je izšla tudi knjiga, neke vrste slovar, Sanskrt in slovenščina [ Il sanscrito e la lingua slovena - Dizionarietto comparativo storico popolare ] (maj 2008), ki zelo lično primerja Sanskrt in slovenska narečja. Avtor je Ivo Petkovšek - JUTRO ZALOŽNIŠTVO D.O.O.
Knjiga argumentirano dokazuje, da je slovenščina, skupaj z litvanščino, ključ do razumevanja izvora Evropejcev v povezavi s severozahodno Indijo.

Shematični prikaz slovenskih narečij - groba slika (levo). Fran Ramovš, karta (desno) slovenskih narečij v priročni izdaji, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1957.


Vrnimo se k Prlekom.
Prleki najbolj zamerijo sonarodnjaku, če gre za en teden v Maribor ali Ljubljano in po vrnitvi noče več govoriti po prleško, po "domočäm". Prleki tudi ne gojijo velikih zamer, recimo do bogate Ljubljane - Ljubljane ne krivijo za svoj težak kulturnoekonomski položaj - kar pa počnejo mnoge ostale slovenske pokrajine (kjer Ljubljani ne morejo odpustiti, da je glavno mesto). Prlekija je oblastem dolga leta služila kot slovenska Sibirija. Vanjo so v kraljevini pošiljali boljševiške izobražence ali zavedne Slovence, po drugi vojni pa verne izobražence, ali ljudi, ki so se sistemu zdeli sumljivi, nevarni, avtonomni.

So pa Prleki pogumni in brihtni ljudje, naštejmo nekaj primerov. Prleki so tvorili jedro Maistrovih enot leta 1918 (branila se je tako severna, kot jugovzhodna meja, v okolici Koga pred Madžari in posredno pred Hrvati), med osamosvojitveno vojno 1991 so dali vse od sebe, Slovenji so dali prvi film (Grosman 1905), prvi slovenski tabor 1868, največjega slavista dr. Frana Miklošiča, konjske dirke, mnoge pomembne učenjake, umetnike. Omenimo nekatere: F. Miklošič, Anton Trstenjak, Miran Puconja, Martin Kojc, mat. France Križanič, igralec V. Novak, F. Ksaver Meško, igralec Boris Ostan, Jože Kerenčič (borec proti nacizmu), svetovno znani zdravnik dr. Anton Hrovat (križevniška bolnišnica Ormož), dr. Otmar Majerič (leta 1932 ustanovi zdravilišče v Ormožu), župnik Anton Krempl iz Poličkega vrha, operni pevec M. Vičar, dr. zg. Miroslav Novak, duhovnik Peter Dajnko (pisava dajnčica), teolog Ivan J. Štuhec, teolog in publicist dr. Matija Slavič iz Križevcev je zaslužen za priključitev Prekmurja k Sloveniji, duhovnik in pisatelj Jakob Gomilšak (zapisal pesem Dere sen jaz mali bija ... ali bijo, tudi Slovenec sem, od zibeli do groba ...), germanist dr. Jakob Kelemina (literarni zgodovinar, literarni teoretik, folklorist in leta 1920 utemeljitelj germanistike na Ljubljanski univerzi), teolog in politik dr. Anton Korošec - oče slovenskega naroda med obema vojnama (v opoziciji je leta 1932 sestavil Slovensko deklaracijo, ki je zahtevala nov mednarodni sporazum Slovencev, Hrvatov in Srbov, zaradi česar bi bila takšna država privlačna tudi za zamejske primorske in koroške Slovence - zaradi takšnih pogledov so ga Srbi leta 1933 začasno izgnali na Hvar, Koroščeva smrt leta 1940 ni čisto pojasnjena), pesnik v narečju Marko Kočar, pisatelj V. Žabot, F. Bohanec, Božidar Borko, veliki igralec, pesnik in domoljub Tone Kuntner, slovenist Anton Slodnjak, imeniten igralec Zlatko Šugman iz Gorišnice, škof I. J. Tomažič, general Vladimir Vauhnik (Prlek - svetovno pomemben agent, izjemno brihten, na svoj način protislovna osebnost, a Maistrov borec - torej domoljub, iz srca nacionalsocialisticne zalege - Berlina, kjer je bil vojni ataše - je opozarjal Evropo na datume napadov na Rusijo, Poljsko, Jugoslavijo - preko žena pomembnih nemških oficirjev je črpal informacije, ..., bil zaprt v Nemčiji in izpuščen po obljubi sodelovanja, ... več v nadaljevanju); duhovnik, filozof, diplomat Fran Kovačič iz Veržeja (sodeloval je kot izvedenec za etnično mejo v sklopu diplomatske delegacije na pariški mirovni konferenci leta 1919), pesnik in politik Edvard Kocbek (znameniti tržaški pisatelj Boris Pahor mu je omogočil objavljanje v zamejski reviji Zaliv - oba je oblast kmalu po drugi vojni izključila iz kulturnega in političnega življenja slovenskega občestva), dramatik B. Kreft, pisatelj I. Potrč, Stanko Kociper, B. Flegerič (Flegerič pravi, da je učenjak sv. Hieronim bil rojen l. 346 prav na Kogu - Sv. Bolfenk), slikar A. Trstenjak iz Slamjaka, teolog-filozof Janez Janžekovič, filozof France Weber, Dragotin Cvetko, slovenski muzikolog in skladatelj, izvrsten skladatelj Vinko Štrucl (Mimohod - uradna skladba protokola države Slovenije), izjemna pevka in pedagoginja gospa Majda Renko, na Kogu bi naj umrl (1914 v Breznikovi, Koeflerjevi hiši - dvorcu) Ludvik Kofler pra_pra_pra_pra_pra_vnuk znamenitega Janeza V. Valvasorja (nekaj slik iz 14. in 15. stoletja je iz dvorca odkupil dr. Stele, l. 1934, za muzej v Ljubljani). Vincenc Cajnko ali Cainkar Vincent (rodil se je v Jastrebcih 1879 - umrl 1948 l. v Chicagu - Skoraj 30 let je bil poklicni predsednik Slovenske narodne podporne jednote, največje dobrodelne organizacije Slovencev v ZDA), dr. Karel Osvald, filozof dr. Vinko Brumem iz Šalovcev (1909 Šalovci pri Središču -1993 v BA-Argentina, kjer je tudi pokopan), zg. Tone Ferenc, slikarka Irena Polanec, skladatelj Slavko Osterc, dr. Ivan Dečko (pravnik, politik in vodja štajerskih Slovencev, 1859 - 1908 Središče ob Dravi), brata Matjaž in Andraž Šalamun, svetovno poznani režiser Friedrich Christian Anton "Fritz" Lang (5. dec. 1890 – 2. avg. 1976) je med prvo vojno nekaj časa okreval (bil je avstrijski poročnik, ranjen na fronti) pri našem pionirju filma Karlu Gros(s)manu v Lotmerki - Lang je pri njem kiparil in najverjetneje dobil tudi navdih za snemanje filmov, v znanem filmu Metropolis uporabi tudi simboliko Marije iz Ptujske Gore, ki pod plaščem varuje, ščiti ljudi pred hudim; Ignac Koprivec (rojen Ignac Ljubec), pisatelj, novinar in urednik, Tonček Luskovič (zg. Koga), Rajko Topolovec (Pot do kruha) ... (opravičilo vsem, ki niso omenjeni). Bilo je tudi nekaj takih (večina teh ni na seznamu), ki so vnašali razdor med ljudi, a v sebi so bili prepričani, da delajo dobro (vsaj en do dva politika, mislec in "teolog" - "teolog" zaradi katerega so se ljudje tudi pretepali). A večina mislecev je znala (zna) pomirjati duhove in so svojo izvirnost brez sramu, zadreg, črpali (črpajo) iz sebe - podobnost z antiko. Za pisanje filozofa Franceta Webra je recimo značilno, da je "pisal, iz sebe" (Trstenjak) in da drugih mislecev skorajda ni navajal. Eden izmed finskih filozof se je naučil slovenščine samo zato, da je lahko bral filozofa Webra v originalu, v slovenščini. Da pa ne bi govorili zgolj o humanistih, omenimo še "filozofa" tehnike - mehanike, mojstra Janeza Puha iz Juršincev, ki je ta svet zavrtel pod kolesi biciklov, motorjev, avtomobilov. Danes je njegov priimek zapisan v imenu priznane tovarne Steyr-Daimler-Puch. V Prlekiji z besedo 'puh' poimenujemo polha, nadvse spretno simpatično živalco (Puhovo zbirko, ki so jo večkrat postavili v cimpračo, podobno rojstni Puhovi hiši, so namerno požgali kar 4x, 1999, 2000, 2002 ... vas Sakušak - zakaj le). Slovenci smo bili s svojimi znanstveniki od samih začetkov pomemben del svetovnega razvoja fizike. Naš najbolj znan fizik v Srednjem veku je bil Herman Koroški (rojen okoli 1110 v Sv. Petru blizu Spittala ob Dravi; umrl po 1143). Sloves domače dežele je ponesel med Francoze in Špance s prevajanjem arabskih del in s svojo fiziko, objavljeno v knjigi O bistvih. Tristo let po njem sta Slovenca (rojena v Prlekiji) Bernard Perger (okoli 1440–okoli 1502) in Andrej Perlah (1490–1551) dolga leta delala med humanisti na Dunajski univerzi. Prlekija, to je manj znano, je z omenjenima znanstvenikoma ena izmed zibelk slovenske astronomije. Bernard Perger je bil rojen v Ščavnici, Andrej Perlah (Perlach) pa v Svečini. Utemeljila sta sodoben način objavljanja astronomskih koledarjev in efemerid. Perlah resda še ni bil kopernikanec, njegovo delo pa je nadaljeval astronom Johannes Kepler kot deželni fizik v Gradcu. Z izdajanjem Perlahovih astronomskih koledarjev je uspešno nadaljeval Ljubljančan Jakob Strauss (1533–1590) v Celju. Perlah se je celo izkazal z opisom kometa, ki je kmalu prinesel slavo najboljšemu astronomskemu opazovalcu tistih časov Tychu Braheju. Perlah opazuje tudi planet Merkur.

Tako čez palec velja ocena, da velik del slovenskih filozofov, mislecev, izhaja prav iz sveta med Dravo in Muro - zakaj je temu tako (? razlogi ne morejo ležati zgolj v pokrajini, vinu, revščini, ampak tudi v poreklu in "skrivnostnem" izročilu), tema za kakšen drug čvek.

Kraje med Muro in Dravo so ropali tako Madžari, Turki in Hrvati. Te kraje so branili tudi vitezi križarji skupaj s krajani. Friderik Ptujski je za obrambo mejnega ozemlja leta 1190 poklical na pomoč nemški viteški red (začetki segajo v leto 1118) in ta je z njihovo pomočjo v bitki pri Veliki Nedelji ok. leta 1199 premagal Madžare (na praznik - velika nedelja). Nato jih je približno do leta 1200 potisnil na črto današnje meje in zato dobil v fevd to ozemlje.

Sliki sta iz: www.slovenia.info/?muzej=4558&lng=3 in www.vinograd-lunovec.net/hausundhof2.php
Ne smemo pa pozabiti na prleške ženske ("babe"), ki so na Jeruzalemu, leta 1664, v klancu porazile roparske Turke, ki so se besni vračali iz bitke pri Monoštru (Sv. Gothardu) - nanje so zlivale krop, lug, smolo, metale kamne in baje so med nje pognale celo hudega bika. Na grob ubitih Turkov so posadili kostanje. Na čast pogumnim prleškim ženskam, se je ta klanec imenoval Babji klanec (po drugi vojni so ga zadružniki zasuli, a izjemnega dogodka - to je na nek način svetovna legenda - niso uspeli zasuti v pozabo). Turki so zagotovo ropali po Slovenskih goricah v letih: 1479, 1487, 1531, 1562, 1600, 1601, 1603, 1605, 1664. Bitka pri Monoštru, 1. avgusta 1664, je zadala Turkom hud udarec, k zmagi so veliko prispevali tudi Slovenci. Armada turškega velikega vezirja Ahmeda Köprülüja, je poleti 1664 prodirala iz smeri Velike Kaniže proti madžarsko – štajerski meji. Cilj okrog 120.000 glave turške vojske, je bil prečkati reko Rabo ter nadaljevati osvajalni pohod proti Dunajskemu Novemu mestu in samemu Dunaju. Nasproti se jim je postavil grof Montecuccoli s svojo »združeno evropsko« armado, ki pa je bila pet krat manjša od turške. »Evropsko vojsko« so sestavljale avstrijske cesarske čete, med katerimi so pomemben del predstavljali Slovenci - Štajerci, Kranjci in Korošci ter zavezniki Nemci, Francozi in Madžari (med slednjimi so bili tudi panonski oz. ogrski Slovenci ter Hrvati). Bitka se je odvila na slovenskem ozemlju (še danes živijo tam Porabski Slovenci), pri vasi Modinci, 3 kilometre zahodno od Monoštra. Turki so razvrstili svoje čete zahodno od Slovenske vesi, na desnem bregu reke Rabe. Boj se je pričel ob 9. uri dopoldan in je trajal sedem ur.


Okrog desete ure so bile nemške čete razbite in zavladala je panika. Tudi Francozi na vzhodnem krilu so se pričeli postopoma umikati pod turškim pritiskom. V tem kritičnem trenutku je grof Montecuccoli osebno popeljal v boj štiri regimente cesarske avstrijske vojske, ki jih je do takrat še držal v rezervi in z njimi napadel Turke v jugovzhodni smeri. Istočasno so v spopad iz vzhoda posegle tudi čete grofov Hohenloheja in Colignya. Spahije in Janičarji so se pričeli umikati. Bitka je bila odločena v naslednji uri in pol, ko so krščanske čete potisnile Turke v reko Rabo, ki je zelo narasla zaradi predhodnega močnega deževja v gorah. Tisoče Turkov je utonilo v Rabi, ko so se skušali rešiti na drugo stran, več kot 10.000 pa jih je obležalo na bojnem polju. »Združene evropske čete« so v bitki izgubile nekaj čez 2.000 mož, Turki pa čez 16.000 vojakov. Ker pa je bila Montecuccolijeva vojska precej manjša in je v boju bilo precej njegovih mož ranjenih, ni prišlo do nadaljevanja bitke južno od Rabe. Veliki vizir Ahmed Köprülü, prav tako ni poskusil z novim napadom čez Rabo, čeprav je imel na razpolago vsaj še 30.000 spočitih konjenikov, kar je pomenilo večjo silo od celotne krščanske armade, pred bojem. V boju so se posebno izkazali, tako Štajerci pod poveljstvom grofa Carla Trautmannsdorfa, kot tudi Kranjci pod poveljstvom barona Jurija Lamberga, kateri je bil zaradi zaslug v bitki pri Monoštru povišan v grofa. Vsekakor pomemben delež v bitki pripada tudi panonskim Slovencem. Zmaga evropskih krščanskih čet je rešila Štajersko in Gradiščansko (posredno še Kranjsko in Koroško), prav tako pa tudi Dunaj. Po bitki pri Monoštru so se naslednji boji med krščanskimi četami in Turki preselili na ozemlje južne Ogrske, kjer je leta 1687 prišlo do druge bitke pri Mohaču. Ta se je končala z zmago krščanskih čet, kar je pomenilo dokončno zaustavitev turških osvajanj in postopno zmanjševanje osmanskega imperija.

Vir slike: http://www.prlekija-on.net/components/com_joomlaboard/uploaded/images/111.jpg
Lahko bi sklepali, da je večina mož iz štajerske bila vpoklicana v boj proti Turkom in tako so se lahko bežečim roparskim Turkom postavile po robu večinoma ženske, kak otrok ali starček. A ni žalostno, da imamo to resnično zgodbo zapisano v nemščini in ne tudi v slovenščini (Der Kampf gegen den Türken in Babji klanec).


Babji klanec na Zemljevidu (rumene črke) - Jeruzalem, Slovenija. Po drugi vojni ga je zadruga žal zasula. Zgodb, kako je ta napad žensk na roparsko Turško četo potekal, je več. A zagotovo se je zgodil in poveljnik čete je v bitki padel, kot še nekaj turkov (kje so turki pokopani – recimo da v brebrovniški grabi pod kostanjem, a je več možnih krajev).

V "Urkunden von der Filialkirche von Jerusalem" piše, da so po bitki pri Monoštru, oz. Sv. Gothardu (1664) - kjer je združena evropska krščanska armada, vodil jo je Montecucoli, premagala Turke - nekatere turške razpršene tolpe prišle tudi v te kraje ropat in požigat. Ženske so jih počakale v tisti soteski [klancu] in jih pobijale s kamni in polivale s kropom. Dvanajstleten deček pa je s staro puško pogumno in z veliko sreče ubil vodjo turške čete. Preživeli Turki so se razpršili. Soteska pa se imenuje "Weiberschlucht" (Ženska soteska, Babji klanec). Kronike tudi pravijo, da ljudstvo še zdaj o tem dogodku pripoveduje (tudi v moji mladosti je bilo tako). Lepo urejene mame so na poti k maši rade razkazovale svojim otrokom dolinico, Babji klanec, kjer so njihove prababice premgale Turke in Kruce. Nekateri namreč ta klanec pozneje povezujejo tudi z napadi na Madžare [Kruce], ki so prodrli iz Lendave. O tem nam pripoveduje Krempel v "Dogodivščinah Štajerske zemle" (str. 191), "Dogodivščine ..." so izšle l. 1845. Krempel je črpal iz rokopisov župnišč in ostalih kronik. Najverjetneje je ta klanec (dolinica) bil obramba proti vsem vpadom. Podoben sklep lahko razberemo tudi iz zgodovine Josipa Brinarja - Zgodovina za meščanske šole II. del: Novi Vek, izdana l. 1922 (strani 28 in 29). Še beseda o knjigi, zgodovini iz leta 1922. Knjiga je ubrana na strune takratne srbske prevlade v SHS (določene neslavne dele balkanske zgodovine - srbsko sodelovanje s Turki - kar zamolči, recimo Hasana-pašo Predojevića [v knjigi je na 13. strani poimenovan samo s Hasan, priimek Predojević pa je izpuščen]; "Lepi" Predojević je napadal predvsem Slovenijo, umre pa v bitki pri Sisku l. 1593, večina vojakov nasproti Turkom je bila Slovencev - bojeviti Niko Predojević je prešel na stran islama - Turkov, kjer so mu dali ime Hasan, kar pomeni "Lep" [ali je angleška beseda handsome kaj v povezavi z besedo hasan = lep ???], zanimiva je ta zgodovina ...; v bistvu so turške enote, ki so plenile po Sloveniji v veliki meri sestavljali Bosanci, Hrvati in Srbi ..., pozneje še Madžari.

Kaj pravi lokalni zgodovinar?
»Boj s Turki v Babjem klancu« - Zgodovinski listi, leto 2000, Srečko Pavličič pravi.
Ženske so zgoraj, ob stari križarski kapeli čakale Turke… Ženske so gledale svojo dolino s ploščadi ob cerkvi, mehko preprogo brezkončne daljave svojega kraja. Kadar se njihov svet sploh ni zmenil za grozo… Turki so tulili: džihad, Alah in Alah. Strelci so zgornji del klanca zasuli z ognjenimi puščicami.
Ali od zgoraj je bil molk in kamenje. Molka ne moreš zadeti z nobenim strelnim orožjem. Molk od zgoraj je bil močnejši od krikov v podnožju. Ženske niso izdale skrivnosti, da zgoraj ni moških…
Turki so v tolpi drli po klancu naprej in navkreber…
Ostre vile in kose so letele na glave… Naprej so padali konji. In v hipu se je na vsakega Turka obesil klobčič razjarjenih prleških žensk, ženske so klale Turke z noži, dušile z rokami, mnoge so glave razklale s sekiro na dolgem ročaju. Preostali Turki so se pognali nazaj čez greben iz teles žensk, vojakov in konjev. Mnogi so skakali in se kotalili s pobočja v dolino.«
Turki so se vrnili nazaj in poskusili drugič. »Lezli so po pobočju, prislanjali lestve k obzidju, glave pokrivali s ščiti… Ženske na zidu so segle po svojem zadnjem orožju. V črne lončene duklje, ki so tod v rabi še danes za mleko in zbiranje mezdre za maslo, so babe sipale vrelo olje pomešano s kisom. Zgoraj so duklje zaphale s coto premešano z glino…Olje je žgalo rane, jesih je pekel neznansko…«
Ampak bitke še vedno ni bilo konec.
»Ko so babe zagledale novi val janičarjev, brž so izvlekle nekaj velikih hlodov ob vhodu. V to odprtino so v klanec pognale velikega bika. Težka žival je pred seboj zmendrala nekaj vojakov. Ko pa je bil zagledal bleščico orjaka, ki je stal z jataganom v rokah in ni se zmaknil, je divja žival napadla. Vse se je zgodilo v nekaj sekundah.«
Ranjen vodja, ki ga je bik napičil na svoje rogove in ga je nosil, ni stokal. »Dal je zapoved naj se s trobentami zaustavi boj.« Tako je bitka bila končana.
»Gori v jeruzalemski cerkvi je zvonilo. Tokrat k zmagi in novemu upanju.
Pod kostanjem tam spodaj v brebrovniški grabi pa so pokopali truplo turškega poveljnika. Ob njem še konja in tiste, ki bi ga morali v boju braniti.
Pravijo, da je nekdo s Turškega prinesel zlat handžar in ga pod kostanjem na rdečezeleni preprogi zabodel v zemljo. Takrat bo Turkom odpuščeno gorje, ki so ga storili našim ljudem. A prej… prej bo morala kostanj zadeti strela…
Klanec pa, kjer so ženske iz Slovenski goric, Jeruzalemčanke in mame iz okolice, premagale Turke, se od takrat imenuje Babji klanec.«
»Visoko nad gorami stoji cerkvica. Prlekija že spi, ko se prvi jutranji sončni žarki dotaknejo zvonika. Jeruzalem, sveto ime! Spominja na deželo, kamor so skozi naše kraje vitezi šli osvajat božji grob. Romarji pokleknejo pred oltarno podobo Žalostne matere božje. Tiho molijo in prosijo za zdravje in srečo. Po goricah pa zorijo gozdne jagode in srkajo neizmerno sončno moč, da jo bodo v vinu podarile ljudem. Že stoletja je tako.«

Naše ženske so vzele obrambo domačega kraja, zaščito otrok, starčkov, domačij in sebe presneto zares - poznala so namreč že storjena grozodejstva maščevalnih umikajočih Turkov. Bile so izjemno organizirane in taktično briljantne - svetovna zgodba, tudi za vojaške akademije.

Zelo luštno branje o naših prednikih je tudi v knjigici 7 slovenskih ljudskih junakov (zbrali in uredili: Dušica Kunaver, Igor Ribič, Brigita Lipovšek; oprema in ilustracije Igor Ribič, Andrej Potrč, Imprimo d.o.o. 2007 - žal knjige ni več na tržišču ..., kako pričakovano ...
Zgodbe:
- 1 Kraljica Vida,
- 2 Kralj Samo,
- 3 Jegričeva Marinca,
- 4 LOVEC JERMAN,
- 5 Peter Klepec,
- 6 Miklova Zala,
- 7 Kralj Matjaž.
)
Še o strašnih Krucih. Kruci so se formirali na začeku 16. stoletja kot gibanje predvsem madžarskih upornih kmetov, ki so se imeli za križarje v boju proti Turkom. A so ti Kruci skupaj z nekaterimi plemiči kmalu stopili na stran Turkov (za skromno avtonomijo) in so neizprosno plenili tudi po Štajerski deželi. Na prsih so imeli rdeč križ in odtod ime Kruci (v latinščini je crux = križ). Župnik Martin Stariha iz Miklavža (omenja se tudi župnik Petek), je leta 1704 zbral farane na utrjenem Jeruzalemu, skupaj so premagali Kruce (Kruci Franca Rakocija so bili roparski Madžari, pridružili so se jim delno Hrvati in tudi nekaj Slovencev čez Muro - najverjetneje pod prisilo, nekaj tudi iz želje po plenu). Spet je pomembno vlogo odigral znameniti Babji klanec. To leto so recimo Kruci uničili, požgali, kraj Cven. Napadli so tudi SrediŠČe ob Dravi in Ormož. Poznate kletvico, medmet, "kruci fiks", če se Prleki razjezijo, kruci fiksi kar letijo. Obstaja še izpeljanka za otroke - kruci buci. Kot že rečeno - "krucifiks" je tudi križ, razpelo, a v Prlekiji nas ta beseda spominja na Kruce, kot tudi medmet krucinal.

Od kod ime Jeruzalem?
Ko so se križarji vračali z obrambe Jeruzalema na Bližnjem vzhodu, jih je v naših krajih zajela zima. Eden od nemških križarjev je zelo zbolel in se je zaobljubil, da če mu uspe preživeti to zimo in če se bo še kdaj vrnil v palestinki Jeruzalem, bo prinesel od tam nek spominek na današnji slovenski Jeruzalem. Vitez je preživel - morebiti tudi zaradi dobrega vina in dobrih ljudi.
Ta vitez je torej (naj bi) v zahvalo prinesel iz Jeruzalema sliko Žalostne Matere Božje in s tem določil ime kraja. Tako se glasi ena od različic razlage imena Jeruzalem (vse pripovedi so si zelo podobne). Vse popotnike je tudi prevzela (enako kot danes) okolica, vinski hribi, dobro vino, prijazni ljudje in preprosto je to bil in je Jeruzalem - lepši od originala.
Lepa zgodba - in vsekakor vsaj po imenu (povezava z vitezi križarji in Jeruzalemom) tudi resnična.
Nemški vitezi so imeli tudi navado postavljati na hribe stolpiče z določenimi nabožnimi relikvijami - enako so storili na Jeruzalemu.
Tudi cerkev, ki sedaj stoji tam, je povezana z zgodbico. V 17. stoletju je namreč v teh koncih prevladovala kuga, zato so se ljudje zatekali po pomoč k Mariji. Prišla sta tudi gospodarja radgonskega gradu in se zaobljubila, da bosta na Jeruzalemu postavila cerkev, če se kuga umakne. Obljubo sta izpolnila in na kraju križarskega stolpa leta 1655 postavila cerkev.


Jeruzalem - Slovenske gorice - zima, 20. jan. 2024. Foto: Zorko Vičar.

Kristjani že od začetka krščanstva posebej častijo ostanke mučencev, pozneje pa tudi drugih svetnikov. Tudi v cerkvici na Jeruzalemu so relikvije, kosti domačinke, ubogega dekleta, ostanki mučenice (kosti se da videt in nekateri prepoznajo v njih obliko ozvezdja Orion). Pogumno dekle so zlorabili in ubili Turki. Od tod tudi najbrž pogumen upor ostalih žensk proti Turkom v Babjem klancu.




Mučenka 'Lepa Vida' z Jeruzalema, Slovenske gorice. Mučili in ubili so jo Turki.
Foto. Zorko V., 20. jan. 2024.

Kristjani pogosto pripisujemo relikvijam svetnikov, mučencev čudodelno moč - tudi relikvijam nesrečnega dekleta z Jeruzalema. Domačini jo imenujejo kar Lepa Vida (tako pravi prijazna ključarka). Vsaj simbolično se torej večkrat spomnimo na to, kaj vse hudega so prestali naši predniki, da so ohranili našo kulturo - in to nam še danes daje moč preživetja.

Ali je bila "Vida" žrtev Turkov, ki so izgubili bitko pri Monoštru, oz. Sv. Gothardu (1664) in so med umikom ropali in pobijali tudi okrog Jeruzalema (kjer so jih v klancu premagale izjemno pogumne Jeruzalemčanke in okoličanke), se ne ve. A bilo bi kar verjetno, saj je bil odziv domačink na Turške grozote leta 1664 izjemen - ženske so vzele obrambo domačega kraja, zaščito otrok, starčkov, domačij in sebe presneto zares. Bile so izjemno organizirane in taktično briljantne - svetovna zgodba, tudi za vojaške akademije.



Žal tudi v Slovenskih goricah zelo propada kulturna dediščina. Na sliki je dvorec Železne Dveri, ki se je žalostno porušil leta 2023 - ta slika je iz 20. jan. 2024. Tako se ruši tudi naša samobitnost.
Poslopje, ki je vedno slovelo po vrhunskih vinih, so sicer že v 13. stoletju imeli v lasti benediktinci, po drugi svetovni vojni so posestvo izgubili - socializem namreč ni dovoljeval večjih posesti v privatni lasti.



Nekaj zanimivih odlomkov iz knjge - Vojna in vojaška zgodovina Slovencev (strani: 63, ...)

Leta 1685 so kruci prišli čez Muro pod Veržejem in na Murskem polju požgali nekaj hiš, ropali in se umaknili. Zasledoval jih je ljutomersko-braneški graščak Tomaž Mauerburg, vendar brez večjega uspeha. Do večjih napadov Krucev je prišlo 1703, ko se je vrnil na Madžarsko Ferenc Rakoczy. Na Dunaju so ga imeli zaprtega, vendar je 1701 pobegnil iz ječe. S pomočjo Francije je na Poljskem zbral majhno vojsko, s katero se je vrnil na Madžarsko. Madžari so se jim množično pridružili. Del te velike vojne med Dunajem in Rakoczyjem so bili tudi madžarski napadi na naše kraje. Vojna se je končala 1711.

Do novega večjega napada krucev v naših krajih je prišlo leta 1704. Dva močna oddelka sta prebredla Muro pri Veržeju in v Medžimurju. Napadalci so se utaborili v Veržeju in Nedeljišču. Z manjšimi skupinami so ropali po okolici. Prva skupina iz Veržeja je imela tabore na Moti, v Braneku in v Razkrižju. Ljutomer so napadli 8. februarja 1704, vendar so jih branilci pod vodstvom župana Jurija Smrekarja odbili. Napad so ponovili in Ljutomer zavzeli. Ropali so v Križevcih, Ključarovcih, na Grabah, v Cezanjevcih in po drugih vaseh. Do odločilnega spopada je prišlo 14. februarja 1704 pri Ljutomeru. Kruce je porazil grof Žiga Trautmannsdorf s svojimi možmi. Kljub temu je ostalo v Ljutomeru še vedno okoli 300 krucev.

V Radgoni je mestni župan in sodnik Draš zbral 30 meščanov in približno 3000 okoliških kmetov in se 28, februarja 1704 odpravil proti gradu Branek. Med potjo je na drugi strani Mure videl več sto krucev, ki so se že umikali. Radgončani so napredovali do Ljutomera in tam v boju premagali Kruce, ki so še ostali. Pri tem je bilo 80 Krucev ubitih in 8 ujetih. Meščani in kmetje iz Radgone so imeli enega padlega in pet ranjenih. Premaganim krucem so zaplenili več zastav, bobnov, sabelj in drugega orožja. V boju je župan Draš sam posekal pet krucev.

Že čez 10 dni se je proti Ljutomeru spet namenila večja skupina krucev, vendar je pri Krapju naletela na oddelek pod poveljstvom radgonskega župana Draša. Iz ljutomerske smeri so nanjo udarili Ljutomerčani pod vodstvom ljutomerskega župana Jurija Smrekarja, s severa pa skupina Radgončanov, ki so jo poslali iz Radgone. V hudem boju so bili Kruci premagani. Na bojišču jih je obležalo okoli 300, izmed tistih, ki so se iz boja rešili do Mure, jih je precej utonilo v reki. Padle so po ljudskem izročilu pokopali v Stročji vasi. V tem boju je Drašev oddelek zaplenil tri zastave, dva bobna in veliko orožja, poleg tega še 90 konj in približno 100 parov škornjev. Ujeli so 50 krucev, med njimi tudi vodjo Ferenca Borzoša in njegova dva sinova. Oče je umrl v radgonski ječi, sina pa sta se naselila pri Juriju ob Ščavnici in se poslovenila.

Druga velika skupina, ki je prbredla Muro v Medžimurju se je utaborila v Nedeljišču, je prišla tudi do Središča. Kruci so se utaborili na "Tratah". Bilo je več tisoč pešcev in konjenikov. Večinoma so imeli puške in sablje, nekateri pa samo sekire, navzgor nataknjene kose in gnojne vile. V Središču so te neurejene napadalce imenovali frajkore ali frankore. Več Središčanov je pobegnilo, nekaj celo do Ruš pod Pohorjem in so se tam skrili, tisti, ki so ostali pa so se krucem pridružili. Po odhodu krucev so se zagovarjali, da so bili k temu prisiljeni. Že pred prihodom krucev so imeli stalne spore z ormoškim graščakom, zdaj pa je bila piložnost, da se mu maščujejo. [še danes obstaja rivalstvo med Središčem (sedaj občina) in Ormožom]

Prve dni februarja 1704 so kruci s Središčani napadli Ormož. Zavzeli so grad in mesto. Izropali so kaj je bilo vrednega, potem pa Ormož zažgali. Ormoški graščak je pravi čas pobegnil.

Iz Ormoža so kruci napredovali proti Veliki Nedelji. V tamkajšnjem gradu se je utrdil velikonedeljski nadžupnik z domačini in z nekaj Ormožani, ki so tja pribežali. Kruci so nekajkrat poskušali zavzeti grad, vendar zaman. Zato so se razlili po okoliških vaseh in ropali. Naropano vino so jim Središčani vozili v Središče.

Manjša skupina krucev je prišla do Jeruzalema. Tam jih je v Babjem klancu pričakal župnik Martin Stariha iz Miklavža s kmeti. Ti so krucem zaprli pot.

Kruci so imeli svoj tabor v Središču več tednov, pregnal jih je prihod hrvaških vojakov, ki so napredovali proti Središču iz Ormoža. Pri Razkrižju so imeli kruci most čez Muro in tam so se postavili v bran, toda bili so premagani. Več se jih je utopilo ali pa so bili ujeti.

Leta 1706 so kruci spet ropali po radgonski okolici, leto potem so prišli do Male Nedelje in ljutomerskig goric, leta 1710 spet do Radgone.

Ob velikem napadu leta 1704 so prišli tudi v Veržej. Kraj so zasedli in naropali, kar je bilo vrednega, štiri Veržence pa so zvezane vrgli v Muro.

Verženci so bili stari Madžarski nasprotniki. Od leta 1550 je imel Veržej kompanijo veržejskih strelcev. Z njo pa so se verženci branili pred Turki in Madžari. Iz časa bojev s kruci sta najbolj znana njena poveljnika Čopora in Štefan Ropoša [še danes živita v ljudskem izročilu Veržencev]. Čopora je bil sodar, zelo močan in pogumen, nosil je verižno srajco.

Štefan Ropoša je študiral v Varaždinu, se naučil latinsko, vendar je šole pustil. V spopadih s kruci je pokazal veliko vojaškega daru, pa tudi veliko osebne hrabrosti. Kruci so prihajali z one strani Mure, Ropoša pa je svoje Veržence skril v grmovje pri Meki ob cesti iz Veržeja v Krapje. Sam je odjezdil krucem nasproti in jih pripeljal naravnost v zasedo. Več krucev je bilo ubitih, nekaj jih je med begom utonilo v Muri. Ko so se kruci spet vrnili, so poslali sla, da Veržeju ne store ničesar, le Ropoša naj jim izročijo. Verženci pa so jih pričakali dobro oboroženi in kruci so se sami umaknili. Po porazu in umiku krucev leta 1704 so Verženci pod poveljstvom Štefana Ropoše udarili čez Muro in s tega roparskega pohoda privlekli s seboj tri vole, 21 krav in 5 telic. V Bakovcih so vsi pobegnili, le v neki zibelki je ostal otrok. Tega je Ropoša z zamahom meča presekal z zibelko vred. Štefan ropoša je umrl 3. junija 1746, pred smrtjo pa ga je preganjal spomin na dojenčka, ki ga je posekal.


Meča na levi sta iz Prekmurja, na desni je meč najden v gramozni jami pri Konjišču v Apaški kotlini.

Kruc iz leta 1704.


Leta 1708 so kruci prodrli do Sv. Tomaža pri Ormožu. Do spopada z manjšo skupino krucev je prišlo na Gradišču. Domači kmetje, pomagale pa so jim tudi ženske s srpi, so pod vodstvom ormoškega graščaka kruce premagali. V Koračicah je neke noči ropala skupina krucev. Njihov poveljnik je jezdil po vasi sem in tja in govoril: "Vse bo mrtvo, kar se gane" in pri tem mahal s sabljo. Pri kmetu Ozmecu je bil tujec, ki je imel pištolo. Pomeril je in kruc se je zvrnil s konja. Ko so drugi to videli, so pobegnili.

Leta 1708 so kruci spet zasedli in oplenili Ljutomer, kot rečeno pa so ropali tudi po krajih do Sv. Tomaža in Male Nedelje. To je bil njihov zadnji napad čez Muro.

Pri tem je treba dodati, da je bilo ob teh bojih med Muro in Dravo veliko bratomornega. Na obeh straneh Mure so živeli Slovenci in ob napadih čez reko so trpele samo slovenske vasi. Starejši zgodovinarji so razlagali, da kruci niso bili Prekmurci, in da so prišli iz daljnih madžarskih krajev, toda nekatera dejstva govore, da čisto tako le ni bili. V ljudskem izročilo govore kruci slovensko, poleg tega govori literatura o njihovem dogovarjanju na primer s Središčani. Ropoša iz Veržeje ni udaril kam daleč na Madžarsko. K nam so segli samo odmevi in drobci velikih bojev, ki so potekali drugod.

Vir: Vojna in vojaška zgodovina Slovencev, Janez J. Švajncer, Prešernova družba - Ljubljana, 1992.



Še ena zanimivost, ki priča o privlačnosti naših "bregof" - po Turkih in Krucih so po njih stegovali roke še mnogi drugi, tudi nacional-socialisti. Me drugo vojno si je recimo sam "Luftwaffe" general Göring za rezidenco izbral naš Jeruzalem. No, ni mu uspelo. Baje zadnja leta kar veliko Judov obišče vinorodni Jeruzalem, saj kar ne morejo verjeti dejstvu, da imamo tudi v Sloveniji, v Prlekiji, Jeruzalem.
Res da nas ni obiskal slavni znanstvenik, potopisec, vojak Janez Vajkart Valvasor, a kjub temu imamo nekatere zapise o naših navadah, vrlinah in slabostih iz preteklih stoletij. V Ormožu stoji grad, ki je skozi stoletja zamenjal veliko lastnikov. Po letu 1745 preide grad v roke rodbine Königsacker iz Italije. Tako recimo zapiše nov "olikan" lastnik, ki naših krajev še ne pozna, da je nezaslišano, da pridejo skupaj na pašo kmečki fantje in dekleta, in da uganjajo tam nespodobnosti, za katere on pred Bogom in svetom ne more odgovarjati. No, ta gospod je očitno priplaval po župi.
Prleki gojijo še eno zanimivo, a nekoliko nevarno tradicijo, to je velikonočno streljanje z vsemi možnimi pirotehničnimi sredstvi, z različnimi orožji (tudi z ostanki razstreliv, orožij iz druge vojne, ki teh krajev žal ni zaobšla - zahtevala je veliko žrtev, tudi med "decoj" ), streljajo z možnarji, s karbidom, ... na Veliko noč. Kot otroci smo imeli veliko sreče, da smo sploh ostali živi, večinoma tudi nepoškodovani (takoj po drugi vojni pa je bilo kar nekaj smrtnih nesreč). Streljali smo iz vseh možnih škatel za barve, marmelado, s sodi, s topovskimi "hilznami", z "gasmaskami", smrdeli smo po dimu in karbidu, bili smo umazani, črni, prste smo imeli zažgane od ognja in vžigalic, lase in trepalnice zasmojene. Po Veliki noči smo bili še kar nekaj dni naglušni od pokanja. Dajali smo si kontre - kdo bolje nabije in poči s svojo škatlo. Izdelovali smo si prave male tabore z ognjem, s streho, nekateri so imeli strelišča zakopana v tla. Večinoma smo to počeli fantje. Od kdaj izhaja ta tradicija in zakaj, ni enotnega mnenja. A so to salve pomladi, vstajenju, opozorila potencialnim osvajalcem (včasih Turkom, Krucom, ...), itn. Tradicija velikonočnega pokanja še danes živi. Tudi divji lov ("raubšic") tem krajem ni bil tuj - otroci lovcev so se tako v šoli naduto hvalili, da kje vse bo njegov atek to noč čakal tega in onega "skrunitelja" "ravnotežja" v naravi (našega strica) ... Bilo je kar nekaj nasilja med lovci in "raubšici" - a divjadi (recimo fazanov) niso iztrebili "raubšici", ampak lovci in delno "moderno" kmetijstvo ("kemijstvo" in stroji). Prav tako s(m)o uničili življenje v potokih (ni več rib, rakov, vider, školjk, ostalo je zelo malo žab), mlak skoraj ni več - vse to je bilo še kako normalno v sedemdesetih letih 20. stoletja. To je bil čas, ko življenje na vasi skoraj ni za sabo puščalo nerazgradljivih odpadkov - ni bilo plastičnih vrečk in druge embalaže. Pesticidov in umetnih gnojil je bilo komaj za vzorec, enako velja za kmetijske stroje, avtomobile, pomivalne stroje, detergente, itn. Hrana se je pridelala doma in večino snovi je neobremenjujoče krožilo v sobivanju človeka in narave. Za delo in končne produkte, potrebne za človekovo bivanje, se je večinoma uporabljalo naravne materiale: slama, volna, bombaž, živalska koža, perje, krzno, koruza, glina, kamen, les, nekaj stekla in kovin. To kar danes išče ekološko osveščena stroka (med njimi je mnogo pozerjev), ravnoteje med naravo in človekom, smo še živeli v naši mladosti. Seveda ni bilo vse idealno - no ali je danes(?) - smo danes bolj srečni, ko smo dobesedno poradirali življenje v potokih, ko je podtalnica podobna industrijski vodi, ko je zemlja prenasičena s pesticidi in gnojili, ko smo dovolili izumrtje mnogim starim kulturnim vrstam, pasmam in sortam, ko smo izročilo naših babic in dedkov pustili zgolj v spominu zadnjih, ki se odpravjajo na oni svet? Ali bi se dalo kaj drugače storiti - ali se še da kaj popraviti, ohraniti za dobro vseh nas in zanamcev?

Prleki pridelujejo tudi izjemno vino, ki sta ga pila tako cesar in cesarica na Dunaju, kot papež v Rimu. Najbolj poznan vinogradnik v Sloveniji in tudi izven naših meja je Stanko Čurin s Koga (sv. Bolfenka). No - mnogo je dobrih vinogradnikov, a obstaja še drug odličen vinogradnik z enakim imenom in priimkom Stanko Čurin - a iz sosednjih Vuzmetincev (skrbnik prelepega vinskega dvorca Temnar) - je moja generacija in moj daljni sorodnik in tudi sorodnik Čurina s Koga.

Je pa Prlekija tudi dežela poljedelstva, živinoreje, prašičereje (naši gudeki), perutninarstva (kokoši "Štajerke", "Golovratke", "Crileki", itn), vrtnarstva in izredno kvalitetnega sadjarstva. Mnogi gospodarji in gospodarice so zelo inovativni(e), bogata izbira sadja, zelenjave, gojijo različne sorte sadnih dreves (jablane, hruške, marelice, breskve, ribez, slive ...) in jih domiselno sadijo po naših "bregih". Eden izmed njih je bil tudi marljiv sadjar Albin Žganec iz Jastrebcev, samouk z izjemnim čutom za naravo. Za svoje inovacije v sadjarstvu je prejel najvišje državno priznanje. Potrebno pa je poudariti, da se ta priznanja večinoma podeljujejo akademikom in doktorjem znanosti. Na Albinovem posestvu so med počitnicami, v sedemdesetih letih 20. stoletja, mnogi revni otroci z obiranjem ribeza, jagod, itn, zaslužili edini denar - hkrati pa je to bil socialni dogodek, ki je združeval tako mlajše kot starejše vaščane pri skupnem delu - to so bila ena redkih srečanj ljudi (poleg trgatve, ličkanja), kjer takratna oblast, s svojo bolno ideologijo, ni imela vmes svojih dolgih "prstov". Ljudje so takrat še kar veliko črpali iz gozdov, narave nasploh (zelišča za čaje za celjenje ran in ostalih poškod, živelo je gobarjenje, delo v gozdu, jesensko grabljanje listja za steljo, pobiranje jagod, kopin, živelo je še pletenje košev iz vrb in srobota, obdelava lesa, ...). Kolar "Fergola" je otrokom iz lesa izdeloval smučke in sanke - mi pa smo vsi navdušeni občudovali njegove stroje (vrteče "fergole") in spretne kolarjeve roke. To je bil čas, ko je marsikatera družina še doma kuhala milo ("lagenstein" in kravji loj ... - marsikatera gospodinja se je poparila ...). Predvsem prlšeki otroci smo radi nabirali gobe (globaje), nekateri so z njihovo prodajo kar nekaj zaslužili. Deklice so recimo porabile denar za blago, za obleke, sandale, fantje za kako bojno igračko, nekatere družine pa tudi za plačevanje davkov, oziroma so si z gobarjenjem kar popravili družinski proračun. Gobarjenje, sploh s starimi starši (mati, oča), je bilo nekaj imenitnega - spoznavali smo naravo, skrite kotičke, globeli, dolinice naše deželice, poslušali smo zgodbe iz davne preteklosti, vojn, spoznali usode ljudi, družin (določenih krajev smo se zelo bali, obšli smo jih v velikem loku). Mati in oča sta imela s sabo palico, mi pa smo v gozdu brž poiskali najprimernejšo vejo, jo polomili, obrezali v neke vrste palico in kot recimo oča, z njo samozavestno rajžali po gozdu. Otroci smo za zaslužek kdaj nabirali tudi polže in sicer po vlažnih travnikih, ob robovih gozdov, vrtov, po koprivah in trnju, ... Prleki bi pridelovali tudi hmelj - pa so jim po drugi vojni poslali (oblast ali Savin[j]ci) sadike hmelja z namerno prekuhanimi koreninami. Prleki so jih posadili, in ker hmelj ni pognal, so "strokovnjaki" ugotovili, da prleška zemlja ni primerna za hmelj - pa smo ostali pri vinu.

Prlekija danes - manj otrok, relativno velika brezposelnost, ljudje se vračajo k zemlji, naravi, kar je dobro. Na kar nekaj področjih se Prlekija dviga iz podpovprečja - vinogradništvo in sadjarstvo smo že omenili. Tukaj je turizem, ki je končno dobil domovinsko pravico na kmetijah, zdravilišča (Banovci, Radenci, itn) so zelo perspektivna, konjske dirke (družina Slavič), kmetijski sejem v Gornji Radgoni pa že vrsto let skrbi za renome te naše dežele, tako v Sloveniji kot v tujini. Tudi športniki niso od muh, kegljanje (družina Steržaj), nogomet (M. Osterc), konjske dirke smo že omenili, ... Še veliko vzpodbudnega bi našli. Še ena zanimivost, prva samopostrežna trgovina v Sloveniji je bila odprta prav v Lotmerki, leta 1958. Ker smo se izkazali kot pošteni, so jih odprli tudi drugje po Sloveniji. Prvi vrtec na vasi pa so baje ustanovili po drugi vojni prav na Jeruzalemu.
Da so naši kraji tako geografsko, kulturno, kot politično zelo odmaknjeni od osrednje Slovenije - čeprav je bil prvi tabor prav v "Lotmerki" - priča nenavadna zgodba mlade osebe iz Slovenskih goric, ki se je slučajno znašla 100 km zahodno od doma. Na vprašanje učiteljice, od kod pravzaprav prihaja in na nič hudega sluteč odgovor - "z Jeruzalema" - jo je učiteljica dobesedno označila za debilno in neumno lažnivko ali celo provokatorko ... Vzvišena učiteljica namreč ni vedela, da na SV Slovenije (Prlekija - Slovenske gorice - del Štajerske) tudi obstaja vas z imenom Jeruzalem. Zaplet je bil za mlado osebo zelo boleč. Ta nadvse neprijeten dogodek in mnogi podobni, samo kaže na dejstvo, kako malo - zelo skromno število ur posvetimo med šolanjem spoznavanju in razikovanju domovine - države Slovenije (ne poznamo ne njene geografije, naravnih lepot, ne zgodovine, ne jezikovnega bogastva, ne kulinarične pestrosti, ne izjemne arhitekture, ne navad in običajev ljudi, ... ). Ekskurzij mladih radovednežev (otrok) po Sloveniji je zmeraj manj. Zdi se, da je celo več ekskurzij v kraje zadnjih balkanskih zavojevalcev, kot pa recimo po Sloveniji. Tako ni čudno, da tujci kdaj celo bolje poznajo Slovenske gorice (rec. Jeruzalem, Kog, Miklavž pri Ormožu, Veliko Nedeljo, Ormož, Ljutomer, Radence, Radgono, Lenart, Sveto Trojico, Desternik, Benedikt, Cerkvenjak, Sv. Jurij, ...), Prekmurje (rec. Muro, zdravilišča), Ptuj z okolico, oz. Štajersko, Koroško, Gorenjsko, Dolenjsko, Notanjsko, Primorsko, Belo krajino, ... kot "mladi" Slovenci ali celo njihovi učitelji.

Omenimo še, že kar genocidni, politični pritisk na eksistenco kmečke populacije v Sloveniji - posebej to velja za vzhodno Štajersko, kamor spada tudi Prlekija. KMETU SE NI NIKOLI DOBRO GODILO - a kanček upanja je posvetil po letu 1991, ko smo v samostojni Sloveniji tudi ostarelim kmetom namenili vsaj nek spodoben mesečni dohodek - v obliki pokojnin in socialnega dodatka, če so pokojnine bile prenizke. A ker je kmečka populacija v večini edina, ki še vidi vrednoto v dražvi Sloveniji, lastni kulturi, jeziku, v delu na zemlji ..., kar pa seveda sprevrženi vladajoči multikulti ideologiji ne odgovarja (le ta v jedru nikoli ni bila za samostojno Slovenijo), so se prefinjeno spravili na jemanje že pridobljenih pravic ostarelega kmečkega prebivaltva. V bistvu se je začela druga faza nacionalizacije - kar ni uspelo vzeti kmetom po drugi vojni, so se odločili, s Svetlikovim zakonom, odvzeti leta 2011 ("tovariš" Svetlik je tudi eden večjih grobarjev strokovne legitimnosti Ljubljanske univerze, a je vseeno večni funkcionar stare elite iz "jajca"). Načrt jim (še) ni čisto uspel, a posledice so drastične. Leta 2011 je socialni dodatek k pokojnini prejemalo dobrih 47000 ljudi, med temi je bilo veliko ostarelih kmetov. Takratna sprevržena vlada je v medijih lagala, da bo s prenosom socialnega dodatka iz ZPIZov na centre za socialno delo, celo povečala število prejemnikov dodatka k pokojninam. V resnici pa je število pomoči padlo iz 47000 zgolj na 7000 (a o tem drastičnem padcu pomoči ostarelim mediji niso poročali, a poročajo recimo o vsaki socialni ali kaki drugi aferici v ZDA ali kje na Poljskem, Angliji, Madžarskem ...). Zakaj so se ljudje množično odrekli socialnemu dodatku (?) - ker so prosilcem za socialno pomoč takoj vpisali dolg na njihovo premoženje, nepremičnine, zemljo (grunt), hiše. Ostareli kmet, ki je celo življenje garal in živel na zemlji, seveda tega izsiljevanja ni hotel sprejeti - raje se je spet vrnil na socialno dno, ki ga je bil vajen že po drugi svetovni vojni. Tako imamo na štajerskem predvsem ostarele kmetice ("Mimike"), ki nimajo nobenega dohodka ali pa kake skromne pokojnine, okrog 150 EUR ...
Ker so se na vratih države začeli pojavljati migrantje, za katere država velikodušno porabi na mesec tudi do 2000 EUR (na enega "inženirja" iz jutrovega), je vlada t. i. "moralnih vrednot" leta 2017 ponovno izvedla slepilni manever - da bi malo pomirila krivice iz prejšnjih let in razkorak med kmečkim prebivalstvom in preplačanimi migranti, predniki katerih so pred stoletji ropali po naših krajih (poznan je upor žensk v "Babjem klancu"). V medijih je tako velemoralna vlada na veliko klanfala, da od sedaj naprej socialni dodatek ne bo več vezan na premoženje (ne bo več plomb na kmetije in hiše ...). A ko so ljudje šli na centre za socialno delo, so doživeli šok. Od njihovih otrok so zahtevali izjave, da ne morejo skrbeti za starše, da na bančnih računih ne smejo imeti vrednosti nad 500 EUR, niti ne denarja za lasten pogreb ..., da morajo svojo revščino dokazovati vsakih 9 mesecev ... - ja kaj bo neka babica, ki še komaj hodi, naenkrat obogatela ... Tako je večina spet ostala brez socialnega dodatka, takih ponižanj so že tako vajeni. Socialona služba je naenkrat spoznala, da morajo otroci skrbeti za starše (to tako in tako na Štajerskem in drugod vsi samoumevno počnejo že brez "multikulti" socialne službe), a začuda "humana in moralna" vlada staršev ne šteje v breme, ko gre za dohodek na družinskega člana. Torej, če otroci ne bivajo v istem gospodinjstvu s starši, morajo otroci skrbeti za starše, a država jim tega stroška ne prizna (dvojna merila). A o tem mediji niso poročali in to je še ena epizoda uničevanja slovenskega kmeta, podeželja, Slovenije - še en izbruh odkritega cinizma vlade, ki uničuje slovenske korenine. Torej so ostareli kmetje, ki so to državo naredili, manj vredni v lastni državi kot migrantje. A za tako stanje ne smemo kriviti pridnih uslužbenecev centrov za socialno delo, tem je čisto človeško celo zelo nerodno, da izvajajo take genocitne ukaze (lovijo otroke, če skrbijo za svoje starše, gledajo bančne račune ostarelim mamicam, od težko bolanih starčkov zahtevajo dokazila o revščini ...) - kriva je seveda vlada in omrežja iz ozadja, mnoge lovke vodijo tudi v "bizanc" ... Vsak jugogeneral, ki je leta 1991 pobijal civiliste, novinarje, metal bombe po Štajerskem, Dolenjskem, Koroškem, Primorskem, Beli krajini, Notranjskem, Gorenjskem, Prekmurju, kradel po trgovinah ... ima danes super pokojnino, ostareli kmečki ljudje pa so ostali ponižani ...
Podobna zgodba se je zgodila tudi po drugi vojni - recimo moja prababica Helena je po pokojnem možu poštarju prejemala normalno pokojnino. A glej ga zlomka, po drugi svetovni vojni so take pokojnine praktično ukinili, zmanjšali na minimum.
Slovenija, od kod usoda tvoja.



Kako je s kulturno dediščino? Stavbna dediščina je zelo ogrožena - tako tista stara, kot mlajša. Slamnate hiše v obliki črke L, cimprače, blatjače - nabutane hiže, ..., so izginile, enako velja za "korožjoke", pokopališča ("cintore", "kapure"), "klajce" (klanci - poti naših prednikov), "rüpače", ..., izginjajo iz naše kulturne krajine. Enaka usoda kmalu čaka kmetije, kmečke dvorce iz druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja. Izginjajo tudi mnogi običaji, kožühaje (ličkanje), obrti, kolarji, kovači, mlinarji, krojači, šivilje, čebelarji (čebelarstvo), pletarji (pletarstvo), ni več vprežne živine, vozov (odločni ukazi gospodarjev čo, hog, oha za usmerjanje krav, ü pa tüp za usmerjanje konj več ne odmevajo po naših klajcih), določene rastlinske sorte in živalske vrste so že izginile, ni več življenja v potokih obdanimi z nagubanimi razkuštranimi materami vrbami, ni več pastirjev in krav na travnikih, pastirjev ob ognju - krave pa v "sozdovi" koruzi, smrt smo izgnali iz naših "hiž", ni več sprevodov za mrtvimi, v kakšni izmed vasi so tudi mrtvim prepovedali ležanje v cerkvi med pogrebno mašo, mnogi starejši se bojijo umreti, pa ne ker bi se bali smrti, ampak ker se bojijo, da jih bodo skurili v krematoriju, česar si mnogi ne želijo, želijo si pokopa v ilovnato zemljo, kot se je to dogajalo stoletja (spomnim se prizorov, ko so starejši ljudje prišli kropit [molit] našega ateka in so bili hvaležni, da ga nismo skurili) ... Mnogi še čutijo smrt kot - če zrno ne pade v zemljo, ne obrodi; če pade, veliko obrodi - Evangelij (Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.).
Marsikaj se je moralo spremeniti, a marsikaj je za zmeraj odšlo, ker ni bilo zabeleženo, veliko pa je bilo zavrženega zaradi naivnosti in zavedenosti domačih in "tujih" prodanih duš. Leta 2009 nas je zapustil imeniten kovač, človek, po domoče smo mu rekli kar Kovočof Milan (Milan Vnuk). Kot otrok sem z atekom večkrat obiskal njegovo kovačijo in zdelo semi je, da v njej gori večni ogenj (v peči je zmeraj tlelo) in ukrivljanje razbeljenega železa se je zdela največja čarovnija, ki jo premore kovač, človek nasploh. Fantje smo občudovali njegove spretnosti in močno kovaško roko.
Ena izmed velikih duš, ki čuti, kaj je slovensko izročilo - je medijsko zamolčana prof. Dušica Kunaver. Ime Dušica pove vse (nomen est omen). Še bi našli mnoge imenitne strokovnjake za slovensko izročilo, dr. Damjan Ovsec, dr. Janez Bogataj, Ljoba Jenče, (pokojna) dr. Zmaga Kumer in druge, drugi, ..., se opravičujem, ker niso vsi našteti. A vso to bogastvo izročila in narečij se načrtno izriva iz kolektivne zavesti mladih generacij iz šol - kaj pa uvažamo - pa se vidi v Ljubljani za novo leto, kjer "Prešeren" posluša "bratsko tugovanje".


Čudimo se filmom o nekih oddaljenih običajih - pred našimi očmi pa je izginila tradicija naših staršev, ki je naši vrli antropologi in etnologi niso kaj veliko zabeležili - jim ni bilo dovoljeno - se ve, zakaj ne.


Prlekija je dežela Mimik.
Vprašanje pa je - koliko časa še? Povprečna starost naših Mimik je najbrž čez 70 let, mladih deklet s tem imenom (Marija, Mimika, Micika, Marijica) pa skoraj ni več. Ime Marija zelo upada - leta 1971 je bilo še kar 142.571 Marij (praktično vsaka tretja družina je imela Marijo), leta 2007 pa samo še 73.832 Marij. Tako je bilo npr. med zdaj živimi Marijami iz obdobja 2001–2007 samo 91 Marij, iz obdobja 1991–2000 221 Marij, iz obdobja 1981–1990 513 Marij, iz obdobja 1971–1980 1658 Marij itn. ter presenetljivo iz obdobja do leta 1920 kar 2318 Marij. Za slednje torej velja, da so stare najmanj 88 let (velja za leto 2009), za Marije pa velja, da je njihova povprečna starost krepko čez 60 let. Podobno zgodbo bi lahko prikazali tudi za najpogostejše moško ime Franc, a tudi pri imenih Janez, Anton, Ivan, Jožef, Jožefa. Vrnimo se k Marijam, Mimikam. Te naše "Mimike" so bile bistvo preživetja te dežele. Obline prleških "bregof" so pravzaprav obline naših Mimik (glej zgodbe o "Mimikah"). Bile so pridne, poleg revščine - v veliki meri posledica alkohola, so vzgojile številne otroke, priskrbele hrano, obdelovale polja, vinograde, branile so deželo pred Turki, med prvo vojno so same kmetovale, v drugi vojni so gasile premnoge goreče domačije, reševale živali iz gorečih hlevov, ko so mnogi možje odpovedali v strahu pred lastno žrtvijo. Prenekatera je umrla za domačijo, za družino. Zaslužile bi si vsaj spomenik, spomenik naših "Mimik".
Mali Prleki smo v šoli tako in tako skoraj vsak dan doživeli kak kulturni, oz. jezikovi šok, kako presenečenje. Prleščina se namreč precej razlikuje od knjižne slovenščine. Eno takih presenečenj je bilo, ko so učiteljice omenille pojem "obrazna mimika". Kaj je sedaj to - "obrazna mimika"? A pol obstaja tudi obrazna 'Micka'? Asociacija na pogosto ime, konkretno osebo, mamo, sosedo Mimiko ... je bila preveč močna, zato smo kmalu spoznali, da to pomeni gibanje, premikanje obraznih mišic za izražanje čustev, razpoloženja. A vseeno se nam je ta izraz zdel nadvse smešen, nadrealističen, ... Vrnimo se k imenom.
Kar se tiče ženskih imen, zanesljivo izginjajo (poleg Mimike) še ostala stara imena ali njihove izpeljanke: Feruna, Ferunika, Dorika, Fefa, Genofefa, Justina, Justa, Mica, Micika, Jula, Tunčika, Lujzika, Treza, Liza, Gera, Anica, Štefka, Vera, ... No, tudi naši Janezi, Frančeki, Petri, Tuneki, Jožeki, Lujzeki, Bolfenki, Naceki, so se velikokrat izkazali - tudi ta imena izginjajo. Naši "dedi", "čähi", so bili za težka fizična dela (v gozdu, košnja, žetev, delo z živino, oranje, nakapanje [nakladanje] gnoja, žita, sena, ...) nenadomestljivi. Tudi na veselicah so radi kazali, od alkohola polne, mišice.


Določena imena pa so samo še na grobovih, ni več Justin, Kristin, Tunik, Fef, Adamov, Ignacof ... Tudi Janezi in Franci (Frančeki) izginjajo, čeprav so trenutno še med najštevilčnejšimi. Po južnem robu današnje Prlekije je tekla glavna rimska cesta, pot - ostanki so še danes vidni - marsikatero osebno ime najverjetneje izhaja tudi iz rimskih časov (Justina).
Zelo zanimiva je tudi naša beseda za začimbo timijan - dimos. V latinščini tudi Thymus vulgaris in grško »thymos« - duh, pogum. Torej je naše poimenovanje rastline direktno povezano z antiko, kar kaže na veliko verjetnost kontinuitete poselitve. Timijan kot zdravilo omenjajo že Galenus, Aëtius, Dioskurid in Plinij. Podobno velja za besedo "cintor" - pokopališče - cintor je latinskega izvora (coemeterio) - angleška beseda pa je 'cemetery'. Finsko je pokopališče 'hautausmaa', madžarsko pa 'cinterem' - slo. izraz, kar posredno kaže, da so Madžari v določeni meri slovenskega porekla (kar delno potrjuje tudi genetika).
Še o imenu Bolfenk. Cerkva posvečenih Bolfenku je v Sloveniji samo 9. Moških z imenom Bolfenk pa je bilo v Sloveniji leta 2007 samo še 7. V našem sorodstvu sta bila kar dva Bolfenka (očetov bratranec in mamin stric). Danes na Kogu živi zagotovo še ena oseba z imenom Bolfenk. Očitno je bilo ime Bolfenk zelo redko in je prevladovalo (po moji statistiki čez palec) na Kogu v fari sv. Bolfenka - drugje pa je bilo to ime izjema. Ime Bolfenk (Volbenk) izhaja iz imena Wolfgang. To ime razlagajo kot zloženko iz starovisokonemških besed wolf v pomenu besede »volk« in gangan »iti«. Bolfenk je svetnik iz 10. stoletja. Misijonaril je po nekdanji rimski provinci Norik (torej na področju Slovenije) in bil škof v Regensburgu, kjer je bil po smrti 31. oktobra 994 tudi pokopan. Velja za zavetnika rezbarjev, pastirjev, drvarjev, oglarjev, tesarjev in proti mnogim boleznim. Znamenit Bolfenk je bil avstrijski skladatelj Wolfgang Amadeus Mozart.
Kaj pa živa pesem? Prlekija je v zadnjih desetletjih postala tako rekoč hrvaška glasbena provinca - povsod se vrti in poje cenena hrvaška glasba. Domače glasbe skoraj ne slišiš. Kaj to pomeni za bodočnost teh krajev? Domače naivne duše so se prodale za prgišče kun, Hrvati tako uspešno obujajo "Vraze" od mrtvih. V zadnjih letih pa so domačini iz "beograjske" lože povabili, poleg Hrvatov, na pomoč še srbske "trubače". Kakšne domače prireditve s slovensko ljudsko glasbo pa jim ne uspe sestaviti - ni te želje, ve se zakaj ne. Bil sem na eni izmed obletnic mature, a glej ga zlomka, slovenske pesmi nisem slišal - samo "suze, tugo, ljubavi, dalamacija, majko moja, tužan sam ...", je letelo iz ust patetične pevke.
Leta 2018 sem z nekaj družinskimi člani obiskal 56. Mednarodni kmetijsko-živilski sejem v Gornji Radgoni. Lepo, da ta stara prireditev še živi. A ko sem se vsedel za mizo sejemske gostilne J., sem tam, razen baje domače hrane, zaporedoma poslušal okrog 20 skladb hrvaških in srbskih izvajalcev - slovenske glasbe ni bilo - niti za vzorec. Bog pomagaj Sloveniji (kjer koli je javni prostor, televizija, prireditve, ...) - nikjer slovenske glasbe, samo "tužna juga". V Dalmaciji bi vas po eni uri slovenske ali kake francoske glasbe poslali z letalom izven teritorija Hrvaške ... Ko sem zapuščal sejemski prostor, sem na koncu le zagledal enega "Janeza", ki je nekje v kotu s harmoniko dal vedeti, da morebiti še nismo na Hrvaškem. Kdo že ni hotel braniti Gornje Radgone leta 1919 (4. feb.) (hrvaške in srbske enote iz Karlovca je niso hotele braniti, so prej izstopile iz vlaka - 200 Slovencev je tako samih odbilo 2000 jodlarjev). Za zahvalo pa jim danes vrtimo njihovo glasbo in polnimo žepe njihovih t. i. "ustvarjalcev." Da je nekaj zelo narobe - in to na vrhu slo. intelektualne elite - priča medijski odziv na slovo kakega hrvaškega pevca. Ob slovesu recimo O. D. poroča RTVS več (vsaka poročila nekaj dni zaporedoma), kot recimo o Avseniku - o katerem ob Slovesu novinarji podajo še kako kritično, žaljivo ... To velja za vse slo. ustvarjalce starejše generacije, poslovijo se, kot da jih ni (bilo) ... Kot da Slovenije in Slovencev ni več ... in kdaj se zdi, da jim je kulturni genocid že uspel, žal. Mimo sta tudi "židano" korakala slovenska ministra - malo "počivavši" in spet naprej - kot da nista iz slo. vlade, ampak iz neke južne "tužne" družbe ...
Ena izmed protislovnih rešitev.
Ko se pelješ iz Ljutomera v Ormož, naprej na Ptuj, Slovensko Bistrico, Celje in psolušaš radijo Prlek, Ptuj, MB, Roglo, Celje ... se počutiš kot, da si na dalmatinski magistrali ..., sama tuga iz juga ... Če pa prestaviš frekvenso na hrvaški radijo 1 (saj zdi se mi tako), pa lahko poslušaš glasbo iz celega sveta (tudi "evergreene") in končno dobiš občutek, da si v svetovljanski Sloveniji ... in ne na Hrvaškem. Tako mamo ...
Kaj pa je pozitivnega?
Danes je Gimnazija Frana Miklošiča v Ljutomeru med najboljšimi v Sloveniji, tudi v Ormožu so ustanovili gimnazijo - dobre šole so najbrž garant optimistične bodočnosti. Tudi mnogi domačini so začeli zbirati in ohranjati kulturno dediščino, narečne besede, kmečke grbe (Franc Krnjak - leta 2013 je izšla njegova imenitna in zelo berljiva knjiga "O ljudskih grbih in še kaj ..."), zapisovati zgodovino naše dežele ... Tudi že omenjeni veliki možje in žene Prlekije, iz sedanjosti in preteklosti, nam dajejo upanje za Danes in Jutri. Mogoče s(m)o Prleki v preteklosti še najmanj naredili za Sebe, Prekmurci so tukaj daleč naprej, saj kar se jezika tiče (imajo svoj slovar, Sveto pismo - prevedel ga je Štefan Küzmič iz grščine že leta 1771, revije izpred druge vojne - kar sem izvedel kot študent, ko so Prekmurci s sabo prinašali predvojni domači tisk).
Bivanjsko - ontološki položaj Prlekov bom ponazoril z zadrego malega Prleka, z izkušnjo svojih prvih šolskih dni. Šola je lahko za kmečkega otroka prava travma, še posebej za otroke sv Slovenije. Nikakor mi ni šlo iz ust, da bi v šoli govoril v knjižni slovenščini, čeprav sem jo zastopil (kot vsi Prleki, le ostali del Slovenije ne zastopi nas) in jo znal približno uporabljati. Po nekaj dneh je bilo strogi učiteljici dovolj in me je trdo vprašala, zakaj govorim po domače. Odgovoril sem ji: "Dumah so mi räkli, ka je po domočem najlepše." Bal sem se, da jih dobim, nas so še tepli kot živali (70. leta 20. stol., že drugi dan šole sem bil tepen), a se je učiteljica zamislila in razložila, da se pač v šoli mora govoriti po "slovensko", uporabljati "slovenščino", ... Te njene 'argumente' sem sprejel, ker mi drugega ni preostalo. Te izkušnje še danes nisem prebolel, domislil. Žal mi je, da v sami Prlekiji mnoge besede izginjajo, in da se otroci v šoli niti ure ne smejo učiti o prleškem jeziku (ali v njem), ne o ostalih narečjih. Naj ta mini kvazi poizkus slovarčka vsaj malo odtehta nemogoč odnos naše kulture, SAZU, univerze, pisateljev in politike do narečij. Vprašanje je, če sploh kdo v procesu izginjanja narečij vidi kak problem??????? S čim se že ukvarjajo naše 'elite'?????? Polnočni klub na RTVS, 8.feb. 2008, je končno na dan potegnil tudi problematiko dialektov. Bila je zanimiva oddaja, odlični gostje (za objet), a iz nje se je dalo razbrati, da prejšnja oblast ni poskrbela za dovolj močno kadrovsko zasedbo služb, ki bi morale poskrbeti za znanstveno obdelavo naših narečij (no - zanemarjanje tradicije je bilo prejšnji oblasti pred letom 1991 imanentno, tako politično, kot kolonialno zaradi pritiska iz "bratskega" Beograda). A je danes kaj drugače - je, ker je svoboda (se ji bližamo), in ker ljudje sami čutijo, da nam narečni slovarji manjkajo, in da so temelj obstoja naše države, domovine, jezika - Slovenščine. Iz oddaje je bilo razvidno, koliko narečno-slovenskih slovarjev še manjka, večina narečij še čaka nanje. Bilo je tudi rečeno, da smo premajhni, da bi v šolah lahko poučevali narečja matičnih krajev. No, tam kjer je volja, tam je pot - učitelji slovenščine so dovolj brihtni, da bi znali otrokom predstaviti narečja, domačo govorico, pomen narečij, povezave z knjižnim jezikom, sanskrtom, latinščino, evropskimi jeziki. Slovenščina je zrasla, bi morala zrasti, iz narečij - pa temu ni čisto tako!
Da smo Slovenci neposredni potomci prvotnih evropskih prebivalcev pričajo tudi izjemna slovenska narečja, ki vsa ohranjajo dvojino in so jezikovno izjemno podobna sanskrtu (uporabljal je dvojino), bretonščini (SZ Francije), venetskim napisom, ... Še danes dvojino uporabljajo nekatera litvanska narečja, škotska gelščina, lužičani, ostanki pa so vidni tudi v nekaterih ostalih jezikih. Pravzaprav samo še domači strokovnjaki ne vidijo (... kako že gre tista o cesarjevih novih oblačilih?), da smo Slovenci s svojimi narečji in dvojino živi most med preteklostjo in sedanjostjo evropskih kultur, kar pa dojemajo mnogi tuji zgodovinarji, jezikoslovci, arheologi in antropologi. Dejstvo je, da omenjenih vsebin, ki utemeljujejo slovenski narod in jezik, ne obravnava noben učni program slovenskih šol in univerz. Vse to kaže na neavtonomnost slovenske kulturne, znanstvene in šolske politike.
Teza, da so prebivalci slovenskih pokrajin prišleki po propadu rimskega imperija, ne vzdrži. Naša dežela, zaradi zapletenega reliefa, klime, gozdov in sistema rek, ni enostavno prehodna po celem ozemlju, ampak le po določenih dolinah (rimske ceste). Tujci, Rimljani in drugi, so prehajali čez naše dežele, a nikoli niso poseljevali celotnega, za življenje in dostop težkega hribovitega in močvirnatega področja. Slovenija je prehodna dežela, kot je večina drugih, ni pa »prihodna« dežela - dokaz so: staroselci (genetske raziskave), veliko narečij in enkratna živa dvojina, vse to se ne bi ohranilo, če bi prihajalo do izrazitih migracij - Slovenci smo živi fosili.
Še izjemna zanimivost - v šolah zamolčana - Jernej Kopitar in njegova raziskovanja izvora Slovencev in predavanja po Evropi, sanskrt in slovenščina - poslal GV.
Leta 1814, je Jernej Kopitar postal odposlanec cesarja Franca I. v Parizu. Cesar ga je osebno pooblastil in poslal v Francijo s priporočilnim pismom in z nalogo, da po schonbrunnskem sporazumu med Avstrijo in Francijo poskrbi za vrnitev dragocenih bakrorezov, slik in umetnin, knjig in spisov, ki jih je ob zasedbi Dunaja Napoleon Bonaparte odpeljal v Pariz kot vojni plen. V Parizu je preučeval stare slovenske rokopise v tamkajšnji knjižnici in prišel do spoznanja sanskrta in njegove pomembnosti za študij slovenskega jezika. Cesarjevo nalogo je več kot uspešno opravil, obenem pa je v Parizu prejel vabilo kar treh univerzitetnih profesorjev, da bi kot sloviti jezikoslovec predaval na univerzi Sorbona.
Jernej se je na vabilo z veseljem odzval in francoskim študentom kar desetkrat predaval o svoji Karantansko-panonski teoriji, po kateri smo Slovenci bili prvi naseljeni na svojem narodnem ozemlju in smo najstarejši ter najprvobitnejši narod v Evropi. Vsa kasnejša 'slovanska' (slovenska) narečja so se po Kopitarju razvila iz t.i. stare cerkvene slovanščine, kar pa je v bistvu bila stara slovenščina tistega časa, ko sta živela in delala brata Sveti Ciril in Metod. Na sloviti Sorboni je Kopitar svoje predavanje imel v francoščini. Med tamkajšnjim bivanjem je podobno vabilo prejel še iz Anglije. Zato je z ladjo odpotoval tudi tja in nato še v angleškem jeziku predaval o Karantansko-panonski teoriji na znameniti univerzi v Oxfordu.
Za Slovence, Karantance in Panonce ter za starodavni slovenski jezik in narod so tako zvedeli študentje in profesorji na dveh vrhunskih evropskih univerzah v Franciji in Angliji, na Sorboni in Oxfordu! Na Dunaj se je Kopitar prek Stuttgarta vrnil 14. Svečana 1815. [Tukaj torej ni sledu o neki naselitvi "naših" prednikov šele v 6. stoletju!!! Vse kaže, da smo se - se še - učili lažno zgodovino utemeljeno na manipulaciji zaradi političnih želja hegemonov po zlomu slovenstva, ki se še zmeraj sklicujejo na "stroko", le katero in zavračajo avtohtonost Slovencev, ki pa je genetsko, kulturno in jezikovno potrjena. Naša zgodba je približno taka, iz Ptičje pesmi: "Zlati orel. Neki človek je našel orlovo jajce in ga dal v gnezdo navadne kokoši. Orlič se je izlegel skupaj s piščanci in tudi odraščal je z njimi. Vse življenje je orel počel isto, kar so počeli piščanci, in mislil je, da je tudi sam piščanec. Grebel je po zemlji za črvi in žuželkami ter kokodakal. Zamahoval je s perutmi ter poletel nekaj metrov po zraku kakor piščanci. Saj se od pišičancev pričakuje, da tako letijo, mar ne? Leta so minevala in orel se je zelo postaral. Nekega dne je visoko nad seboj, na nebu brez oblaka, zapazil veličanstnega ptiča. Z elegantnim dostojanstvom je krožil med močnimi zračnimi tokovi in je komaj kdaj zamahnil s svojimi mogočnimi zlatimi krili. Stari orel je spoštljivo zrl v nebo. 'Kdo je to?' je vprašal soseda. 'To je orel, kralj ptičev,' je odgovoril sosed. 'Toda ne misli več nanj. Midva sva drugačna kot on.' In stari orel res ni nikoli več pomislil nanj. Umrl je v prepričanju, da je navaden piščanec."] Še beseda o Kopitarju (21. avgust 1780, Repnje pri Vodicah - Slovenija, † 11. avgust 1844, Dunaj) - prvi razred osnovne šole (normalke) v Ljubljani, je Jernej pričel obiskovati šele 25. Prosinca/januarja 1790, star dobrih devet let in pol. Govoril je samo kranjsko (gorenjsko) narečje slovenskega jezika, učna jezika v šoli pa sta bila nemški in latinski. Obeh tujih jezikov in pisanja se je naučil neverjetno hitro, saj je očitno imel izvrsten spomin in prirojen smisel za jezike. Kasneje se je zraven latinskega, nemškega in grškega naučil še italijanskega, francoskega, angleškega, romunskega in številnih »slovanskih« jezikov, poznal pa je tudi osnove hebrejščine, arabščine, sanskrta in albanščine ... Zanimivo je, da se je Kopitar kljub vsemu svojemu nespornemu jezikovnemu znanju ali pa prav zaradi njega, znašel v sporu s slavisti na Češkem, Poljskem in v Rusiji, pa tudi s svojimi rojaki zaradi črkarske vojne in cenzure IV. snopiča Kranjske čbelice. Kar zadeva Hrvate, sta Kopitarja izjemno motila velehrvaški ilirizem in Gajevo gibanje. Nasprotoval je umetnemu jeziku za »vse južne Slovane«, prav tako pa je nasprotoval integraciji kajkavcev v hrvaški narod, kar je bil dejanski cilj Gajevega gibanja oz. ilirizma. Omenjeno gibanje je bilo v direktnem nasprotju z njegovim jezikoslovnim konceptom o karantansko-panonskem slovenstvu. Gaja in njegove pristaše je imenoval »ludovidi« (norogledi, op.p.), obenem pa je storil vse, da se njihova ideja niti v smislu južnoslovanske, niti hrvatske zasnove in ideologije ne bi prijela. Bil je v stiku s kajkavskim književnikom I. Kristjanovičem, ki je leta 1837 izdal svojo slovnico kajkavščine ... Prav tako je bilo Kopitarju povsem jasno, da so se med Slovence v določenem zgodovinskem obdobju vrinile kolonije Srbov in Hrvatov - v sedmem stoletju južno od Kolpe in Save (južno od Zagreba). V spisu Slavische Volkerkunde je jasno razločil karantanske Slovence (k njim je prišteval tudi panonske Slovence) od kasneje naseljenih Srbov in Hrvatov z jezikovnega vidika in o tem zapisal:« Frankovski kronisti imenujejo te Slovene karantanske Slovene, njihovo deželo, od meje z Recijo do izteka Save, Karantanijo. Na smrtni postelji na Dunaju, so se od Kopitarja poslovili številni njegovi znanci, med katerimi so bili njegov učenec in naslednik Fran Miklošič, veliki Slovak Jan Kollar, sloviti Nemec Jacob Grim, Freyer, srbski učenec Vuk Karadžić in drugi znanci. Izdahnil naj bi na rokah svojega rojaka in prijatelja, profesorja Jožefa Jenka. Veliki Jernej je umrl 11.08.1844 na Dunaju, kjer je bil tudi prvič pokopan na pokopališču Svetega Marka. Cesarski Dunaj je takrat doživel enega največjih in najbolj svečanih pogrebov. Danes Kopitar počiva na ljubljanskem Navju, kamor so bili njegovi posmrtni ostanki preneseni 53 let kasneje.



Še tri prigode vezane na prleščino in knjižni jezik:
Zgodba o malem Prleku ali kako se reče jajce po slovensko?
"Vüha so me bolele."
Kako nastanejo kurčniki?
Zgodba o malem Prleku ali kako se reče jajce po slovensko?
 Zgodilo se je v prvem razredu, ko smo morali pri matematiki sestaviti uporabno (danes besedilno) nalogo. V nalogi sem nekaj filozofiral o kurah in jajcih, v stilu, da ena kura znese na teden toliko jajc, koliko jih x kur v enem mesecu. Naloga mi je bila všeč, ker je bila vezana na domače okolje, dvorišče. Bil pa sem v dilemi, da kako se že reče jajcu po slovensko, besedo jajce ja uporabljamo 'zarukani' Štajerci, pa še Prleki povrh, to pa zagotovo ne more biti knjižna beseda. Tuhtam, pa tuhtam, kako že na radiju poimenujejo jajce - čas pa me je že priganjal. Pa sem sklenil, da vsekakor jajca ne smem imenovati z besedo jajce, ampak bom kar uporabil besedo jaje (to sem najbrž pobral s hrvaške televizije). Zdelo se mi je bolje jaje od jajca, samo da ne bi uporabil narečne besede. Ko sem nalogo oddal, sem pričakoval vsaj pohvalo, ker sem v matematiko vključil kmečko logiko s kurami. A doživel sem šok. Učiteljica se je grozno drla name, bila je rdeča kot paradižnik, imela je izbuljene krvave oči, dejala je, da mi bo že pokazala jaja, in da se reče jajcam kar jajca, itn. Celo 'po šoli' sem ostal - to je bila takrat ena izmed naprednih kazni in to zaradi jaj in jajc. Takrat sem se zavedel, da so mnoge prleške besede kar enake knjižnim in jajce je že ena izmed takih besed.

Znanec iz narečno oddaljenega dela Slovenije mi je celo zaupal, da mu je pametna mlada "tovarišica" (60-a leta) prostodušno razložila, da kmečki otroci v šoli pač ne morejo biti odlični.

"Vüha so me bolele."
 Kako grozno je lahko bilo soočanje s slovenščino in takratnimi nemogočimi metodami učiteljev, pove tudi naslednja absurdna izkušnja prleške deklice. Nekaj dni je bila, zaradi vnetja ušes, odsotna od pouka. Ko se je vrnila v šolo, jo je učiteljica vprašala, zakaj je ni bilo v šolo. Deklica je odgovorila: "Vüha so me bolele." Učiteljica jo še enkrat čemerno vpraša: "Kaj si rekla?" Učenka strahoma odgovori: "Vüha so me bolele." Takrat pa je besna učiteljica deklico brutalno skloftala in komentirala, da se pravilno reče ušesa.

Kako nastanejo kurčniki?
V Prlekiji rečemo kurjemu dreku 'kürečjak'. Ena prleška gospa ('gospo'), se je hotela gospodu iz Ljubljane opravičiti glede kurjih drekcev, ki da kar ležijo okrog njene hiše, in da upa, da ga preveč ne motijo. Ker pa ni vedela, kako bi to povedala bolj po slovensko in učeno, je izjavila, da ji je nerodno zaradi 'kurčnikov', ki ležijo vsepovsod. Iz 'kürečjaka' je naredila pomenljivo besedo 'kurčnik'. Ta preobrazba je seveda požela veliko smeha in tako smo dobili še eno novo 'knjižno' besedo - 'kurčnik'.

Vrnimo se k slovarčku.

V "slovarčku" izpuščam naglase, kar je velika pomanjkljivost (v html-ju je s tem nekaj dela), uporabljam le preglase, pa še te približno. Tudi nedoločnik ni zmeraj pravilo. V slovarju ni nakazan spol in sklanjanje pri samostalnikih, ni spregatev pri glagolih, itn. Tudi sam sem atalentiran za jezike!!! Slovar ni namenjen slavistom, ti ga bodo raztrgali zaradi obupnih napak in oslarij - namenjen je ljudem s povprečno oceno iz SLOVENŠČINE na maturi, a s posluhom za materin jezik in bogastvo, sočnost, pristnost narečij. V zapisu besed boste velikokrat srečali črko 'a' s preglasom 'ä', kar pa čisto ne ustreza izgovorjavi - ta naš ä je nekje med a in e, večina bi rekla, da je to kar široki e (v tem tekstu ä, v strokovni literaturi pa ta fonem, široki e, pišejo z znakom e, kar pa zahteva malo več kode v html dokumentu ...). Recimo, fantu pri nas rečemo 'čäh' ('čeh'), a to ni ne 'čah' in ne 'čeh' (je čeh s širokim e-jem). Krilo je 'jänka' (jenka), a to ni ne 'janka' in ne 'jenka' (je jenka s širokim e-jem).

V "slovarčku" načeloma tudi ni besed, ki se enako pišejo, izgovarjajo in imajo enak pomen kot v knjižnem jeziku ali se enako pišejo in imajo enak pomen, le naglas je spremenjen. Lepo bi recimo bilo otroke v šolah opozoriti na razlike v besedah, ki se enako zapišejo (če pozabimo na naglase), a je njihov pomen precej drugačen. Pri nas pesmi 'popevlämo' in potice ('povitice') pojemo, v knjižnem jeziku pa potico pojemo in tudi pesmi pojemo. Večja zadrega je pri besedi brati, v Prlekiji štejemo predmete (1, 2, 3, ...), a tudi knjige štejemo [štejemo = beremo]. Tako so moja stara mati Justina imeli velike težave, da so Gorenjkam razložili da radi 'štejejo'. Ko je babica Justina bila nekoč na počitnicah pri svojem sinu na Gorenjskem in je tam spoznala nove prijateljice, je imela kar nekaj težav s sporazumevanjem. Zelo rada jim je pripovedovala, kaj vse je prebrala ('preštela' po prleško). Čez nekaj časa pa so domačinke le vprašale sina, da kaj je to z njegovo mamo, ki stalno nekaj šteje in kaj sploh šteje? Mislili so, da je Justina že malo čez les. Ko pa so prevedli besedo štetje v branje, pa je bilo spet vse na svojem mestu in ta nesporazum je bil kar dobra šala. Izkazalo se je tudi, da naša mati veliko več 'preštejejo' kot 'pametne' in ponosne Gorenjke.
Razlika med dojenjem in "dojenjem" v narečju. Tisti, ki prihajajo iz predelov Slovenije, kjer mame dojenčke dojijo, se kar malo zamislijo, ko slišijo, da naše "Mimike" dojijo tudi krave. Molža živine se v namreč naših krajih imenuje dojejenje ali tudi "podojef". Prva asociacija, ob soočenjo s takimi razlikami, je kar smešna, lahko šokantna.
Tudi povednost prleških stavkov pri enakih ali podobinih besedah ima velikokrat drugačno simbolično in dejansko sporočilo kot v ostalih okoljih. Recimo zveza: "Povabil (povobjo) bi te .... (na pijačo, v gledališče, v kino, sprehod, na pašo, v vinograd, v klet, na izlet, na kosilo, ...)." - v Prlekiji dejansko pomeni "povabim te ..." Ostala okolja Slovenije večinoma razumejo zvezo "povabil bi te ..." kot neko nedoločnost - v smislu, da bi te sicer rad povabil, a te pač ne bom, ker imam take ali drugačne zadržke ... Torej, vsebina kdaj kratkih prleških stavkov (tudi način razmišljanja) skriva kdaj precej drugačno vsebino, kot jo razumejo prebivalci centralne Slovenije. Zaradi tega lahko pride kdaj do neprijetnih posledic ali pa tudi smešnih zapletov, nesporazumov.
Kot kvazi uvod bom kar v Kogovskem narečju (kraj Kog, vas Jastrebci) pokazal na nekatere zakonitosti prleščine, nato sledi mini slovarček. No ja, glede stroge uporabe narečja ne bom čisto dosleden!!! V uvodu bomo GROBO opozorili na logiko pretvorbe med knjižnim in prleškim jezikom, na nekatere samosvoje besede, na nekaj osebnih imen. Šli se bomo površno mini slovnico, da dokažemo, da je prleščina pravi slovenski jezik z dvojino, s skloni, spregatvami, z zaimki in s časi, tako kot je to definirano v knjižni slovenščini. Hkrati pa bomo nakazali, da morebiti v šolah s slovenščino tudi preveč težimo, kar se kaže v slabih uspehih na maturi, v strahu, ki ga čutijo otroci do "materinega" jezika. Nekaj je z didaktiko slovenščine potrebno storiti. Mogoče nam pri tem lahko kaj pomagajo izjemno bogata in inteligentna narečja, ki bi z delnim uvajanjem v pouk lahko povzročila pravi osvežilni in sproščujoči bum. S tem bi tudi povečali zanimanje mladih za Slovenščino, da bi v njej bolje čutili in razmišljali in bi se tako manj ozirali za anglizmi, srbizmi, ..., te spakedrane tujke so že šle čez mejo normalnega (ful, kul, the best, kao, frka, valda, majka, majke mi, muzičari, ...). Sedaj že učiteljice govorijo ful, kaj naj potem starši svetujemo otrokom. Problem slovenščine so tudi trojanci, vsiljivci, recimo lj-kanje, nj-kanje - soglasniški skupini "lj" in "nj" nista del avtohtone slovenščine. Sta posledica vpliva velikosrbske in velikohrvaške ilirske ideologije enega plemena in to že sredi 19. stoletja ("Presheren se je do konca podpisoval v bohorichici" in tudi ni uporabljal trojancev "nj", "lj".), predvsem pa po letu 1918. Takrat so kar zahtevali uporabo j, lj, nj, recimo kraj Rače so preimenovali v Račje, a so pametni po drugi vojni kraju spet vrnili staro ime, Rače. A večina ostalih vsiljenih besed, poimenovanj, je ostala in jih ljudje še danes v govoru ne uporabl(j)ajao ali pa s težavo - recimo, namesto nespornih pravilnih pogovornih oblik (iz časa Prešerna, Trubarja, Vodnika, Linharta): Cele, Lublana, Lotmerk, Bregin, Kran, lubček, lubi, zdravica, kniga, Cerkle, pole ... smo sprejeli vsiljene: Celje, Ljubljana, Ljutomer, Breginj, Kranj, ljubček, ljubi, zdravljica, knjiga, Cerklje, polje ... Včasih si bil moj lubi, sedaj si pa moj ljubi. Predlagam še nekaj "zelo pametnih" preobrazb besed z "lj" in "nj", na katere so naši vrli sl(j)oil(j)irci pozabili (lipa - ljipa, nož - njož, kolo - koljo, pomlad - pomljad, Nanos - Njanjos, koren - korenj, lok - ljok, bled - bljed, slon - sljonj, lubenica - ljubenjica, balon - baljonj ..., groza je ta, da če bi nas te spakedranščine učili v šolah, bi se teh, lj-nj vsiljivcev navadili). A najbrž nas večine teh, prej predlaganih, besed z nj-lj, ne bodo učili, ker jih v tej obliki v hrvaškem, ruskem in srbskem jeziku ni.
Pomenljivo je bilo tudi učenje elkanja in to še do druge sv. vojne, to je bilo pravo pačenje slovenščine. Elkanje pomeni - izgovarjati glas l namesto normalnega dvoustničnega u (prišel, videl, rekel, stekel, ...; recimo "sem prišeL" - navajeni pa smo, "sem prišeu", Prleki bi rekli "säm prišo"). In kaj se je skrivalo za elkanjem, elkanje je značilno za velik del Hrvaške, za tako imenovane Kajkavce in tako so nas še približali t. i. "alpskim Hrvatom" - cilj je bil, da postanemo troedino srbsko pleme (skupna programska jedra se torej vsiljujejo že od leta 1800 naprej). No vsaj v tem primeru so slovenski jezikoslovci uspeli prekiniti to balkansko elkavsko farso in ohraniti (oz. spet vrniti) večinski način izgovorjave (dvoustnični u) tudi v Slovenskem knjižnem jeziku. Moji starši so se še učili, za Slovence umetnega, elkanja in sploh starejši ljudje, se ga pri glasnem branju niso nikoli znebili (grozljivo, v eni generaciji lahko že dodobra spremeniš jezik, še po letu 2000 lahko srečamo elkanje). Vem da smo se otroci med atekovim branjem smejali (prišeL, videL, rekeL, itn) in smo ga kdaj vprašali: "Atek kä tak smešno šteješ?" Zanimivo je, da so Hrvati, po letu 1991, sprejeli v hrvaščino veliko kajkavščine. Znano pa je tudi, da so se ljudje na ozemlju današnjih Kajkavcev še pred 300 leti imeli za Slovence - o tem pričajo popisi. Turki so Hrvate prisili (16. stoletje) v izgnanstvo, v danes hrvaško Zagorje, Medžimurje, tudi v Avstrijo na Gradiščansko. Tako so z mešanjem nastali tudi Kajkavci (novo narečje), v Medžimurju se tako recimo pojavi preobrazba iz ateka (očeta) v (t)ateka. Zanimivo je, da ljudje s kajkavskega področja ponavadi nimajo nobenih težav s takim ali drugačnim sporazumevanjem s Slovenci - so po mentaliteti dokaj podobni Slovencem. Je pa politika in samozavest določenih narodov naredila svoje - tudi hude ponaredbe meja, jezika in celo pokole. Preko jezika, oziroma tudi z njegovo pomočjo, je današnja Hrvaška bistveno večja od Slovenije, kar je glede na začetno hrvaško državo – Lika in Krbava, povsem očiten absurd. Pri tem pa so postopki slovenskih politikov in jezikoslovcev, pa tudi nekaterih kulturnikov že stoletja popolnoma zgrešeni. Večina procesov je ireverzibilnih. Poglejmo primer Štrigove in okoliških vasi v Medžimurju leta 1945. Takratni OZNOvec Zdenko Zavadlav v svoji knjigi Matjaževa vojska na slovenskem med drugim piše naslednje: »Cirkus je bil tudi v Štrigovi. Ti kraji naseljeni večinoma s Slovenci, so v preteklosti stalno spreminjali svojo pripadnost, tako v Avstroogrski, v Dravski banovini in v NDH pod okupacijo. Enkrat so bili na slovenski, drugič na hrvaški strani. Po medvojni OF pripadnosti so bili na slovenski strani in so tako hoteli tudi ostati. Organizirali so svoje narodne odbore, šole in izobesili slovenske zastave. Račun brez krčmarja, tudi dveh krčmarjev! Le-ta sta bila Kardelj in Bakarić! Štrigova z okoliškimi vasmi je hrvaška, saj v »internacionalistični« Jugoslaviji meja tako ni pomembna! Zgleda da za Slovence ni, za Hrvate pa je. Naši mariborski oznovci in knojevci so morali s krvavečim srcem po posebnem naročilu Kardelja in Mačka »delati red«. Ta red pa je bila pripojitev Štrigove Hrvaški in ustoličenje hrvaške ljudske oblasti. Seveda pa odstranitev slovenskih zastav in napisov na krajevnih odborih in šolah ter pregon slovenskih odborov in šolnikov. Naj živi «bratstvo in edinstvo«! Naj živi internacionalistična KPJ!« Verjetno je kakršenkoli komentar k temu pisanju odveč. Kmalu po vojni se je zato tudi zgodil strašen masaker nad Slovenci v Štrigovi (30 pobitih v eni noči z ustaškokomunističnimi metodami, z motikami in krampi).





Kako se je slovensko ozemlje manjšalo od leta 0 - pa do danes.


Kaj vse so morali naši starši, babice in dedki, preživeti - mnogim ni bilo dano!
Sovjetska in evropska žalostna zgodba 20. stoletja in kot kaže 21.

So se pa tudi nekateri pisci iz ozemlja, ki ga pokriva danšnja hrvaška, še v 18. stoletju imeli baje za Slovence (Andrija Kačić Miošić in Matija Antun Reljković), tako da imamo opraviti tudi s hrvaškimi "Vrazi".
Zanimiva je govorica obmejnih "Hrvatov" ("Medžimurcev"), ti govorijo prav svoj specifičen dialekt, prleščina s primesmi hrvaščine, iz ateka so recimo naredili tateka, itn. Podajmo sočen primer obmejne medžimurščine in sicer kako fant iz enega hribčka kliče očeta v vinogradu na drugem hribčku ob rojstvu sina, bratca. Fant takole pokliče: "Tatek, hodite dimu, mamek so sineka pesrali!" Ta klic poznajo starejši ljudje, ki z njim radi ponazorijo govor bližnjih sosedov, pomeni pa: "Oče, pridite domov, mama so sina rodili (pokakali)!" Stavek v originalu kaže na prvo milo stopnjo asimilacije panonskih Slovencev v hrvaško kulturo. V prleščini bi se stavek recimo glasil: "Atek, pridite dumu, mama so sina rodili (posrali)!" Še nekaj besed o pomenu stavka, klica. Klic se zdi nekoliko vulgaren (roditi - "posrati"), a temu ni tako. V resnici kaže na hudo zadrego kmečkih otrok, pred katerimi se je dolgo skrival fenomen rojstva in so ob morebitnem nenadejanem soočenju s kmečkim porodom na domu (kar je bilo še v 60-ih letih 20. stoletja povsem normalno), našli svojo izvirno in dokaj logično razlago dogodka. Ob porodu na domu so domače otroke ponavadi poslali za nekaj dni k sorodnikom, k tetam ... Stavek, klic, ni izmišljen, ampak resničen dogodek, klic iz sosednjega Medžimurja ... Oče se je spominjal tudi znane fraze, podkrepljene z resničnimi vzorci obnašanja ljudi iz danes sosednje Hrvaške in sicer ob krstu hrvaških otrok v Sloveniji, ko so otroku na prehodu čez Dravo dejali: "Tu je tvoj kruhek, tam pa tvoj domek." Ta vzorec obnašanja je ostal živ še dolga leta - mnogi prebivalci Hrvaške so tudi poslali otroke čez mejo v slovenske šole. V Avstro-Ogerski pa še konec 19. stoletja na Hrvaškem večinoma ni bilo osnovnih šol in so Slovenci, ki so živeli na Hrvaškem, otroke poslali v Slovenijo v šole (to so znani primeri iz okolice Sv. Bolfenka in od drugod). Žalostna je danes zgodba, ko dežela, ki je prisrčno sprejemala sosede, danes v njihovih očeh več nima mesta na zemljevidu Evrope. A to je znan zgodovinski vzorec - dobrota je sirota. Še danes mnogi ljudje iz sosednjih pokrajin delajo v Sloveniji.
Proti koncu strani je podana še zbirka besed iz Medžimurja in sicer samo tistih, ki so zelo podobne ali enake prleškim, slovenskim. Zbranih besed je okrog 330, izbor ni popoln in je tudi odvisen od kriterijev. Medžimurci pa nimajo več besede "gučati" (govoriti), nimajo več dvojine (razen mogoče tik ob meji), tudi mnogi priimki so se preobrazili na "ić" (čeprav je še zmeraj zelo veliko slovenskih ali mešanih). Izginotje dvojine kaže na stoletno ločenost Medžimurcev od Štajercev, in da so Hrvati temeljiteje posegli v medžimurščino kot avstrijci v prleščino in ostala slovenska narečja. Vsa slovenska narečja so namreč ohranila dvojino (razen kje blizu Italije)!!! Ta podatek, ohranitev dvojine, je pomemben. Tudi imena in sami priimki veliko povedo. Tudi mnoga medžimurska osebna imena so spremenjena v hrvaška (Janezov ni - so Ivani, Jožeti so Josipi, Franci so Franceki, ...). Priimke in imena so zelo kmalu pohrvatili, jezika pa se seveda ne da na hitro spremeniti. Ko je bila slovenska obmejna vas Razkrižje še pod zagrebško škofijo in so bili tam hrvaški župniki - skoraj do konca 20. stoletja (zadevo je razrešil v prid Slovenije Poljak papež Janez Pavel II) - smo bili žive priče procesa, kako je asimilacija potekala pred stoletji v Medžimurju in Zagorju. Domačini so recimo dali otroku ime Janez, hrvaški župnik pa ga je vpisal v krstni list kot Ivana ali Iveka, Jožeta pa je spremenil v Josipa, Peter je postal Petar, Jana je postala Janica, ... Tako se je skozi zadnjih 300 let celotno Medžimurje in Zagorje počasi ločevalo od Slovenije. Grozno je to, da procesi ukinjanja dvojine v Sloveniji še živijo. Razdiralni pritisk na dvojino se (v Sloveniji in iz Balkana) celo stopnjuje. Paradržavne službe (to so tiste iste službe iz Titovega in Miloševičevega režima) delajo vse na tem, da uničijo dvojino. Zadeva se je začela že leta 1918 z nastankom SHS - takrat so veleumni strokovnjaki iz Srbije pisali, da je dvojina znak zaostalosti naroda in jezika (mnogi "slovenčiči" pa so se s tem celo strinjali, tudi Oton Župančič). V SHS pa so celo zakonsko omejili (časovno limitirali) tiskanje knjig v slovenščini, tiskale bi se naj samo do leta 1942. A druga vojna je preprečila uresničitev tega odloka. Skupna programska jedra (dolgo skupna TV) in cirilica v Ljubljani po drugi vojni, pa sta (so) samo dokaz, da si želijo Hrvati in Srbi Slovenijo dokončno jezikovno podrediti - kulturno jim je to že skoraj uspelo. V Ljubljani ni tedna, da nam ne bi iz velikih plakatov gledali "pjevači, pjevačice tuge i ljubavi" iz bizantinskih dežel. Gospodarsko pa se tudi bližamo čisti balkanizaciji, trgovska podjetja, Elan, Fructal, Mercator, itn - vse to gre počasi v bizantinske roke. Medijsko pa je vse to zelo dobro varovana javna skrivnost. Od problema se recimo odvrača z razni zlorabami naših manjšin. Veliko se govori o koroških Slovencih, "domače" tajne službe pa so v resnici proti temu, da se koroškim Slovencem status izboljša (tako bi izgubili kost za glodanje). Primer je blokada povečanja števila dvojezičnih napisov s strani naše paradržave leta 2006. Pod krinko boja za manjšine, pa Slovenci v lastni državi postajamo manjšina. Znan je dogovor med italijansko, srbsko in avstrijsko tajno službo (1918), da se Slovenijo razbije in uniči - ta dogovor še velja in se tudi izvaja, in če Maister leta 1918 ne bi obranil Maribora in nato še G. Radgone (hrvaške in srbske enote iz Karlovca je niso hotele braniti, so prej izstopile iz vlaka - 200 Slovencev je tako samih odbilo 2000 jodlarjev), bi danes bili slovenci "Kurdi" - a vprašanje časa je, kdaj bomo postali. Smo že blizu.

Še beseda glede knjižne slovenščine - ta bi se naj izogibala besed, ki jih uporabljajo sosednji narodi. V enem izmed pisem bralcev sem zasledil naslednje nasvete, ki so kar tehtni. Takole nam svetuje poznavalec slovenskega jezika:
Neprimerna besedna zveza Primerna besedna zveza
dobrodošli VLJUDNO VABLJENI ali PRISRČNO POZDRAVLJENI ... V NAŠI DRUŽBI, DOMOVINI, ...
dobrodošlica sprejem
odgovarjati (to mi odgovarja) ustrezati (to mi ustreza)
koristiti uporabljati
siguren zanesljiv
garancija jamstvo
inštrukcije navodila
garancija jamstvo
tako zvan "te besedne zveze se ne bi smelo uporabljati", morebiti tako imenovan
enoznačen enopomenski
lojalen zvest
funkcioniranje delovanje
indic pokazatelj, kazalec
tutor učitelj, mentor
edugacijski vzgojno-izobraževalni
roditeljski sestanek sestanek staršev
definitivno vsekakor
stretching / beckhand / forehand / keeping raztezne vaje / udarec navzven / udarec navznoter / hopsanje
gramatika slovnica
eksemplarično utemeljeno na primeru
fundamentalno temeljno
kao kot da



Koroški blues.
Velikokrat so naši politiki (protislovno) potegnili s Haiderjem, le zakaj? Ko je bila priložnost, da bi postavili še kar nekaj dvojezičnih napisov - so bili slovenski probeograjski politiki (na sliki sta dva) proti - dejali so, vse ali nič. Tako smo danes izgubili skoraj vse sledi o bivanju Slovencev na večjem delu Koroške, Štajerske. Kdor se recimo zapelje v Mokrine, Šmohor, itn, ne bo zasledil nobenega znamenja slovenske prisotnosti v teh krajih. Kdor napenja mišice in hoče Slovencem pomagati z nerealno politiko "vse ali nič", pomaga Haiderju (njegovim naslednikom) in dela na tem, da bo na Koroškem počasi ostalo nič Slovencev - to je tudi znan dogovor med Avstrijo, Srbijo in Italijo iz leta 1918. A ta dogovor, kot kažejo silnice iz l. 1918 in trenutne razmere v politiki in kulturi, bo tudi Slovence v Sloveniji počasi podredil v status alpskih bizantincev, "krajišnikov". Bog ne daj, a zna se zgoditi, da zadnji Slovenec ne bo izumrl v Sloveniji, ampak na Koroškem (v Sloveniji se bo to zgodilo že veliko prej, preostali koroški Slovenci imajo namreč veliko več domoljubnega čuta, kot "slovenčiči" iz "jajca", ki hodijo v Gučo, Beograd in Jajce, niso pa še nikoli bili med koroškimi Slovenci, no mogoče slučajno med nakupi s kupom vrečk ...). Enako velja za Slovence v Italiji, na Madžarskem, Hrvaškem, ki jih slovenska "jajc hov hov" politika zlorablja za propagando, a jih dejansko zanemarja in pušča same, v primežu asimilacije večine. Tja ni izletov, kulturnih izmenjav, itn. Srbska in Titova SDV je na avstrijskem koroškem v sedemdesetih letih celo nastavljala bombe - minirala je tudi partizanske spomenike (skupaj z nemškimi nacionalsocialisti), da bi ja netila sovraštvo do Slovencev, ki so tako kot manjšina samo zgubljali. To kažejo statistike - no po letu 1991 se je črna statistika vpisa v dvoježične vrtce, šole nekoliko umirila, to daje novo upanje.
Zanimiv preobrat pa se je zgodil 2011, ko je manjšina in KGB slo. politika sprejela kompromis iz leta 2006 - ki določa, da mora živeti v kraju vsaj 17.5 % Slovencev, da se smejo postaviti dvojezični napisi. Tokrat so vrli politiki z znanimi psihofizičnimi lastnostmi bili tiho (tako iz Slovenije kot iz koroške: Karl Smole, itn). Pustimo se presenetiti - Slovencem upanje umre zadnje, kaj več kot upanje pa si v zgodovini po 1918 nismo upali vzeti ali pa nas je uničila neenotnost. Čudež so vsekakor leta "Slovenske pomaldi 1988-1992". Katastrofa pa obdobje po letu 2009.

Kako pa je s Slovaki, ki sebe imenujejo kar Slovenci? Češko-slovenski slovar na Češkem ali Slovaškem ne pomeni to kar dobesedno preberemo, ampak je to po naše češko-slovaški slovar. Doc. dr. Primož Jakopin, vodja Laboratorija za korpus slovenskega jezika pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), po poklicu je matematik, je preko računalniške primerjalne jezikovne analize pokazal, da je slovenskemu jeziku najbližje slovaški jezik (sami ga imenujejo slovenski). To je še en dokaz, da so teorije o Slovencih kot južnih Slovanih, bile politično motivirane. Zamenjava Slovenije s Slovaško ni torej nič nenavadnega, nenaravnega. Čudno bi bilo prav to, da nas ne bi zamenjevali! Obe kulturi sta namreč nekoč pripadali večji državi, kjer je najbrž živel isti narod, namreč slovenski! Poglejmo Slovensko-slovaški slovar (Viktor Smolej, DZS, Lj 1983), na strani 446. Tam najdemo pojme Slovak, Slovakinja, Slovaščina, itn. Slovakinja je tako v slovaškem jeziku Slovenka, slovaščina slovenčina, Slovaška Slovensko, Slovaški pa Slovenski (Slovensky). Ugotovimo torej, da Slovaki sami govorijo slovensko (ne slovaško!) in da tudi svoji državi pravijo Slovensko oz. uradno Republika Slovenska. Kako pa potem imenujejo Slovaki nas Slovence? Zanimivo je, da nas imajo za Slovince. Sami nas torej ločijo tako, da e spremenijo v i. Slovenec tako postane Slovinec, Slovenka Slovinka, slovenski slovinski, Slovenija Slovinsko, Slovenščina pa Slovinčina. Podobnost med narodoma in državama je torej ne samo v zastavi ampak tudi v originalnem imenu (v imenu ki ga uporablja zase in za drug narod sam, op.p.) Republika Slovenija in Republika Slovenska. Kako razložiti neizpodbitno dejstvo, da se oboji ženimo s Slovenkami, da oboji govorimo slovensko in da oboji živimo na Slovenskem? Povsem preprosto - z zgodovinskimi dejstvi! Že v času kralja Sama, torej v letih 623 do 658, smo živeli v skupni državi, ki so jo sestavljale Karantanija, Panonija, Rakoška, Moravska in Češka. V Karantaniji, Panoniji, Rakoški in Moravski smo takrat živeli Sloveni ali Slovenci in smo vsi govorili slovensko ter imeli skupnega kralja Sama. Veliko slovensko kraljestvo, ki je pod Samom kljubovalo tako Frankom in Bavarcem, kot tudi Obrom, pa je po kraljevi smrti spet razpadlo na manjše kneževine. Te so se nato same zase upirale vsiljivim tujcem. Največjo nesrečo za slovenske kneževine je prinesel konec 9. in 10. stoletje. Takrat so na ozemlje takratne Panonije in Moravske začeli vdirati Madžari, ter osvojili in zasedli velik del Panonije. Na ta način je bil zabit klin med Moravce in Karantance, kajti s severozahoda so v Rakoško vedno bolj prodirali tudi Bavarci. Panonija je počasi postala vse bolj Ogrska oz. Madžarska. Sčasoma so ostali le njeni robovi kot so današnje Porabje, Prekmurje, Medmurje (Medžimurje) in Slavonija ter Srem. Zanimivo je, da so Madžari danes gensko blizu Slovencem in Slovakom, kar kaže, da je relativno skromno pleme Hunov (po številu), s svojo brutalnostjo in nadvlado pokorilo številčnejšo večino karantanskega življa v Panoniji. Ta dejstva delno razkrivajo tudi kulturo in mentaliteto karantancev, ki je bila izrazito miroljubna, morebiti nekoliko suženjsko držo - recimo podobno tibetantski. Stoletni stik med 'zahodnimi Slovenci' (Slovinci) in 'vzhodnimi Slovenci' (Slovaki) je bil na ta način dokončno prekinjen, kljub temu, da smo še dvakrat bili pod skupnim slovensko-češkim kraljem. Seveda je na ta način bila prekinjena tudi jezikovna vez. Zato smo oboji razvili svoj knjižni jezik in zlasti vsak svojo pisavo, ki se logično razlikujeta med seboj. V teh tisoč letih ločenega življenja, pa se je tudi precej spremenil jezik, saj smo oboji prevzeli ogromno besed sosednjih narodov. Vendar se Slovak danes brez težav nauči vzhodnoslovenskih narečij (zelo so podobna slovaščini). Recimo evangeličanska duhovnica Jana Krčmar pravi, prišla je iz Slovaške, da ni imela nobenih težav pri razumevanju in govorjenju prekmurščine. Zanimivo je, da imajo Slovaki tako kot Slovenci za svojo sveto drevo Lipo, v svojem znaku (ne grbu), pa imajo tudi lipov list, kar le še dodatno potrjuje skupen izvor.
Slovenci in Čehi (tudi delno Hebrejci) so posebni po dejstvu, da imajo kar nekaj besed, imen, brez samoglasnikov, recimo besede kjer je obvezen "r", kot so:
čmrlj, Črt, krt, čvrst, prst, črv (črf v Prlekiji), smrt, krst, vrč, trn, žrd, vrv, grb, zvrst, vzbrst, strd, brv, srž, prt, trk, trd, brž, brst, zdrs, vrsk, drn, zvrst, vrl, grd, strn, čvrst, škrl, trg, vrt, švrk, trs, rž, Krn, trk, štrk, smrk, grm, vrh, škrt, ...
Pa še kak pridevnik, recimo črn, "grd" smo že omenili, (tudi) strm, grd, ..., tukaj je še kak ukaz pst (pšt), vzklik - hm, ...
Sploh Gorenjci (pa še kdo) imajo veliko takih besed, tudi se najdejo brez črke "r" (smn, Strmčnk, glh, krh, tk, nka, bk, gmh, kŕh, tč, štrk, ...). Znanka iz gorenjskega konca mi je pridno dodala še nekaj besed in primerov:
hrbt=hrbet
rt = "recimo rt dobrega upanja" ali rit
trk
rk = rak
brt = brat
hrst = hrast
škržt = škržat
hrt
krč
hrčk = hrček
fntč = fantič
dklč = deklič
brž = hitro
Bld = Bled
vrtc = vrtec
trnk
štmf = nogavica
sr = sir
škrt = škrt ali škrat
vrt
prt
štrcl
pršc
štnt = stojnica
slb = slab
mrz = mraz
čvrst
cgn = cigan
mš = miš
ps = pes
str = star
mld = mlad
st = sit
žbl = žebelj
čs = čas
škf = vedro
glž = kozarec
dž = dež
ph = polh
js = jaz
ng = nag ali gol
gd = gad
srčk = srček
nč = nič
tč = ptič
srp
kp = kup
krt
-----------
Še uporaba.
[dej mn so = daj mi sol]
[pr ns t je lpo = pri nas ti je lepo]
Drugi narodi besed brez samoglasnikov skoraj ne poznajo (no "smrt" se sreča tudi pri nekaterih drugih jezikih, pa še kaj bi se našlo). Nekatere pisave ne poznajo samoglasnikov, se jih pa izgovarja, ali zapiše s kakim podčrtajem, pikicami, vejicami, itn.
Vrnimo se k "lj-nj". Prešeren je v originalu napisal Zdravico (1844), zakaj se je nato prikradla Zdrav(lj)ica? Zaradi panslavizma. Slovenski pravopis iz leta 1962, npr. besede zdravljica ne pozna, kljub temu, da ga je izdala SAZU. Prešerna torej niso cenzuriarli samo v Avstriji (1844), so ga tudi v "Srboslaviji" in v "neodvisni" Sloveniji. O tem govori sila spremenjena Prešernova Zdravica glede na original. Recimo, že v prvi kitici so optimističen verz "veselo upanje budi", zamenjali z lažnim determinističnim avto-destruktivnim stanjem Slovenca - "v potrtih prsih up budi". Najbolj pa bode v oči, da so iz Zdravice vrgli kar celo šesto kitico. Šesta cenzurirana - izbrisana - zelo zgovorna kitica, se glasi takole:

Ljubezni sladke spone
naj vežejo vas na naš rod,
v njim sklepajte zakone
de nikdar več naprej od tod.
Hčer, sinov
zarod nov
ne bo pajdaš sovražnikov!

Ali torej velja Prešernova Zdravica, verz - "Živé naj vsi naródi, ki dan dočakat hrepené" - če so celo v njegovi domovini njegovo Zdravico cenzurirali (glej: http://www.ukom.gov.si/slo/slovenija/drzavni-simboli/himna/). Vrnimo se k prleščini in hkrati upoštevajmo zgornji Prešernov nasvet (čeprav so ga prodane duše zatajile in izvrgle iz uradne verzije Zdravice). Še prej pa morebiti ena rahlo samokritična beseda na račun prleških ustvarjalcev 19. stoletja. Kot prvo naj omenimo, da je naš F. Miklošič cenzuriral Prešernovo Zdravico - eno kitico (recimo, da je moral to storiti, drugače bi ...). A na tem mestu tudi ne smemo pozabiti nekaterih prleških nespametnih potez napram samoniklosti in avtonomnosti slovenščine. Prleki smo se preko Vraza skoraj odrekli slovenščini. Stanko Vraz (Jakob Fras) se je namreč jezikovno priključil Hrvatom (Ilirizmu). Večje zlo je preprečil sam France Prešeren, ki je zavrnil Ilirizem - Prešeren je Vrazu odgovoril, da je treba vse, kar je vzklilo, pustiti, naj mirno raste do dneva žetve, zato da bo vesoljni Gospod na sodni dan mogel ločiti dobro od slabega. Z drugimi besedami - vse naj teče svoj naravni tek. V ozadju teh besed je neizmerna zvestoba svojemu jeziku in ljudstvu. Ta zvestoba ni bila na prodaj niti za ceno največje bede. Danes Hrvati zelo častijo Vraza, takrat so mu dali vse pogoje za delo, več kot "lastnim" ustvarjalcem - samo da bi se dokopali do srca naše domovine, do jezika. Nekaj podobnega se je zgodilo v 17. in 18. stoletju, ko so Hrvati z enakim posegom najprej »ilirizirali«, nato pa dejansko pohrvatili večji del panonskih (ogrskih) Slovencev - Zagorje, Podravina, Medžimurje. Njihovo narodno individualnost so uspeli zminimalizirati na raven narečnih »kajkavcev«. Enako so načrtovali tudi med takratnimi avstrijskimi Slovenci, to pa je najlažje storiti s pomočjo enotnega jezika in pisave. Še kratko besedilo v bohoričici (avtor pisave je Adam Bohorič, slovenski protestant iz 16. stoletja), sploh je ni težko brati in pisati, za primer:
"Presheren je v pismu Vrazu gajico izrecno oznachil kot »cheshko-ilirske chrke«, torej ne kot slovenske (cheshki slavist Chelakovský je kot reshitev spora metelchica – bohorichica Slovencem predlagal cheshki chrkopis zhe leta 1832, a se Preshernov krog za to ochitno ni zmenil). Presheren se je do konca podpisoval v bohorichici." Zanimivo, danes zhe mnogi, predvsem pa rachunalnicharji raje uporabljajao bohorichico kot gajico - ni tezhav s shumniki (pretvorba je enostavna: č=ch, ž=zh, š=sh). Celo ena izmed novodobnih revij izhaja v bohorichici. Kaj menite?
Omenimo še Prleka duhovnika Petra Dajnka, ki je leta 1824 vpeljal, v knjigi Lehrbuch der windischen Sprache (Učbenik slovenskega jezika), lastno slovensko pisavo dajnčico. Zanimivo je, da so takrat še, kot povsem sprejemljiv, uporabljali izraz windisch za tisto, kar je slovensko ... Danes iščejo v tej besedi venetski izvor Slovencev. Dajnčica se je uporabljala od leta 1824 do 1839 - zlasti na vzhodnem Štajerskem (prleška abeceda). V tej pisavi se je precej pisalo, seveda jo je uporabljaj sam Dajnko in mnogi drugi - baje so v njej izdali 50000 knjig. Sičnikom je pustil črke (C, S, Z) iz bohoričice, za šumnike pa je uvedel posebne znake. Uvedel je še znaka za nj in za vzhodnoštajerski glas ü, u s preglasom. Danjčica: Č = Dajnko Č, Š = Dajnko Š, X = Ž, NJ = Dajnko NJ, Y = ü.


Še pred tem, leta 1833, je bila prepovedana zapletena metelčica (avtor Franc Serafin Metelko iz Škocjana). Črkarsko vojno je sprožil Jernej Kopitar, ki ni maral uveljavljene bohoričice, saj je zahteval za vsak glas svojo črko. Prešeren je v abecedno vojno posegel s Sonetom o kaši.

Francetovo pismo staršema, kjer jima maja 1824 opisuje svoje študijske odločitve. Pismo je seveda zapisano v bohoričici.

Iz Kopitarja, s katerim se nista razumela, tudi zaradi razlik v pojmovanju slovstva, pa se je ponorčeval z znanim sonetom Apel in čevljar. Na koncu je zmagala hrvaška pisava gajica, no ja ..., kjer se prepirajo Slovenci, kdo dobiček ima? Za razliko od Vraza, pa sta Prlek Dajnko in Dolenjc Metelko ostala zvesta slovenščini - narečju.
No, da ne bo kdo mislil, da je Vraz tipičen Prlek. Prleki so, kot smo že omenili, izjemno zavedni (včasih so zavedeni) Slovenci. Tudi mnogi, ki so bili priključeni Hrvaški, si želijo v Slovenijo. Preslabo je poznana strašna tragedija tridesetih domačinov, v sedaj hrvaški Štrigovi, ki jih je povojna oblast brutalno poklala - z motikami - samo zato, ker so mirno in civilizirano izražali hotenje po priključitvi Sloveniji. Zakaj taka huda reakcija - ker se ve, da je celotna severna Hrvaška bila še 400 let nazaj panonska "Slovenija" (Prleki, Prekmurci, ...), o tem pričajo uradni popisi prebivalstva (!!!!!, tudi deloma celjski grofje s svojimi posestvi). Nekaj podobnega se je dogajalo z Istro. Sam papež je moral posredovati, da smo dobili nazaj Razkrižje - prleško Razkrižje, ki brani južni vrat naše domovine. Na severu brani vrat naše države Gornja Radgona, mesto, ki so ga 4.2. leta 1919 Maistrovi borci ubranili z ogromno poguma in spretnosti, pred znatno številčnejšo avstrijsko vojsko. Samo 210 slovenskih bojevnikov je ubranilo G. Radgono pred napadi 2000 glave avstrijske vojske. O tej strateški bitki in zmagi se seveda v šolah ne uči (uči pa se recimo o Kosovski bitki, o porazu, izdaji Turkom ...)!!!!!
Še beseda o dveh pomenljivih krajevnih imenih, Jeruzalem in Trojane. Jeruzalem je prleški Triglav, katerega ime bi naj prinesli k nam vitezi križarji, skupaj s podobo Marije - ali posnetkom Marijine podobe iz Jeruzalema. Na Jeruzalem so tako že od srednjega veka prihajali verniki, romarji in se izročali v varstvo Mariji, Materi Božji. Baje pa v baltskih držav pravijo, da se je sam Jezus, med potovanjem po svetu, ustavil na prelepem gričku in ga, zaradi lepote, poimenoval Jeruzalem. Na http://www.belec-unikat.si/slo/content/view/13/45/ pa lahko preberemo: "Sredi 17. stoletja je razsajala kuga, v stiski so se ljudje obračali k Mariji po pomoč, zakonca Drumpič Janez in Saloma Marija, lastnika radgonskega gradu sta se zaobljubila, da bosta na Jeruzalemu postavila cerkev, če bo kuga prenehala. Izpolnila sta zaobljubo in s sodelovanjem miklavškega župnika Vevčnik Janeza in okoliških prebivalcev na kraju kjer je stal stolp zgradila cerkev, temeljni kamen je bil položen 15 ali 17 julija 1652. Čez tri mesece, na god Sv. Uršule je bila v cerkvi prva sveta maša."
-----------------------------------
Pa še beseda o Trojanah. Dr. Ramovš je to krajevno ime razložil iz antičnega Atransa. Tudi na Češkem najdemo toponim Troja, Trojan, prav tako na Poljskem - Trojan, Trojanovo, Trojanovice. Trojane so sicer zelo daleč od Prlekije, a to ime tako spominja na antično Trojo - in Troja je, po zadnjih domnevah, bila poseljena z Veneti, našimi predniki - da človeka kar zavede v drzne povezave, razmišljanja o naši naravi, naših koreninah. In kaj ima to opraviti s Prleki - ja toliko kot z vsemi Slovenci, ki so poleg poguma, zavednosti, v zgodovini pokazali kar preveč preproste naivnosti in zavedenosti - tako kot Trojanci, ki jih prepotentni Grki niso mogli premagati na bojnem polju, a na pragu trojanske zmage so jih premagali z "darilom" in naivni "trolci" so sprejeli "trojanskega" konja (trebuh katerega je bil poln sovražne vojske) in s tem lastno smrt - propad države. Kako to zveni slovensko, prleško, torej skrajno naivno. Danes je Slovenija tako rekoč na pragu svobode (imamo državo), a polna trojanske naivnosti - mediji, kultura, gospodarstvo, šolstvo, zgodovina ... vse to nam uhaja iz rok v roke bivših zavojevalcev (trenutno so prvi pri plenu bizantinci). Podobno se dogaja z Belorusi, Ukrajinci, ... Torej, četudi so vse zgodbe o Trojanah, Troji in Venetih larifari, pa je slovenska (prleška) realnost skorajda enaka scenariju iz pra-antične Troje.

Venet Beseda o Venetih in Troji: "Venete ([V]Enetoi) baje opisuje tudi Homerjeva Ilijada in tudi Ramzes III, ki pravi (arheološko najdišče Medinet Habu ob Nilu), da so skupaj s Trojanci, severnimi Veneti in s Friz(g)ijci tvorili zavezništvo. Opisuje jih kot ljudstva z morja. Zanimivost (Frizija je danes dežela na severnem Nizozemskem. V Bretaniji je še zmeraj moč slišati veliko "slovenskih" besed (glej slo-bret. "slovarcek"). Bretonci se sami imenujejo "Breizhiz" [Brejzic, spominja na kraj Brežice, ki je tudi na obali, na obali reke Save], ljudje z obale).

Na: http://www.juliadoria.com/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=04081109&Artikel=1131&CartClr=Brisi
najdemo:
VENETI V TROJI, So Homerjevi Veneti – Hetiti?
Davno, že predhomersko izročilo sporoča, da so Trojancem prihiteli na pomoč tudi (V)eneti iz Paflagonije, to je dežele ob Črnem morju na severni obali Male Azije. Trojo so Grki po zavzetju požgali in s Trojanci niso bili milostni. Med tistimi, ki jim je uspelo zbežati, je bil preostanek Venetov, ki so pod vodstvom Antenorja prišli do obale severnega Jadrana in tam ustanovili svoja mesta, med katerimi je Padova najbolj znana. Ne oziraje se na mitičnost tega sporočila, je zgodovinsko izpričan obstoj jadranskih Venetov. So res prišli iz Male Azije, Anatolije? Veneti so nedvomno Indoevropejci, torej naj bi ti Indoevropejci prišli iz Anatolije! Tam pa so bili Indoevropejci tudi Hetiti in druga ljudstva. Ali so Veneti prišli v Benečijo na slepo, po naključju ali so že od prej vedeli za to deželo? Obstaja vrsta pokazateljev in dokazov, da so črnomorska in anatolska ljudstva imela že v davnini tesne stike s srednjo Evropo, Panonijo in Vzhodnimi Alpami po kopnem, po morju ter po Donavi in pritokih (temu naj bi pritrjevala tudi legenda o Argonavtih). Torej bi morali paflagonski Veneti že od prej poznati naše kraje in bi se odpravili v že vnaprej znano smer in z določenim ciljem – v Benečijo. Videti je da zato, ker so že od prej tod živeli Veneti, njihovi sorodniki ali celo prapredniki. Resne raziskave nakazujejo, da Veneti izvirajo iz Panonije (o tem Devoto, Oštir in drugi). Če naj bi paflagonski Veneti osvojili Benečijo ob zgornjem Jadranu in jo trajno poselili, koga so izrinili in koliko jih je moralo priti, da jim je kaj takega uspelo – nekaj sto, tisoč, deset tisoč ali neverjetnih sto tisoč …?! Vsaka obravnava Venetov ne more mimo dejstva, da je obstajal niz zgodovinskih ljudstev z imenom Veneti (ali podobnimi imeni, pri čemer eni zagovarjajo, da gre v takih primerih zgolj za različne pisave ene in iste osnovne oblike, drugi se s tem ne strinjajo in menijo, da so to poimenovanja za povsem različne ljudske skupnosti) na daleč narazen ležečih koncih evrazijskega prostora."


Zanimiva je tudi zgodba o Parsifalu, ki je takorekoč povezana z etničnim robom Prlekije, Štajerske.
Legenda o Parsifalu (Parzival, Percival)
Pravijo, da je Parsifal živel na gradu Borl, Parsifalova zgodba pa sega v slovensko goro Boč (jezero pod goro). Sega do kralja Arthurja in vitezov okrogle mize. Te legende so nam bile zamolčane. Camelot (Kamelot) je najbolj znan grad povezan z legendarnim kraljem Arthurjem ali je ta grad v Sloveniji. Pisni viri - odkrije jih Miha Pogačnik v pesnitvi Parsival pesnika Wolframa von Eschenbacha (rojen ok. 1170, umrl ok. 1220). Wolframa von Eschenbacha je bil nemški vitez in pesnik - je eden največjih epskih pesnikov svojega časa. Kot Minnesinger je pisal tudi lirične pesmi.

V dvetem poglavju piše, da gre junak iz Sevilje, skozi Celje do gradu Ankenstein (sidro v kamnu) in Ankenstein je naš grad Borl - kjer domuje Parsifalov rod.

Kakorkoli že, Wolfram von Eschenbach je zapisal, da je Gandîne (Hajdina), predmestje bližnjega mesta Ptuj / Pettau, od koder je izhajal Parzivâlov stari oče Gandîn. Borl pa je sedež prednikov dinastije »Anschouwe«.

Kdor obišče samostan Studenice in se dvigne nekoliko nad samostan - pod goro Boč, spozna izjemnost tega kraja, Boča, samostana, vode ki tečejo pod to goro, ... Voda je dala tudi izjemno ime temu samostanu (Studenice).



Parsifal izhaja iz mita o kralju Arthurju in iskanju Svetega Grala.
Še vesbina opere Parsifal
Bratovščina Gralovih vitezov je zgradila trdnjavo, da bi v njej obvarovala sveto čašo, iz katere je Kristus pil pri Zadnji večerji in je v njej ostalo še nekaj njegove krvi. Varovala naj bi še sulico, s katero mu je neki rimski vojak zadal smrtno rano. Vse to bogastvo so nekoč prinesli kralju Tinturelu v dar Kristusovi poslanci. Zapustil ga je sinu Amfortasu, ki je sedaj bolan in star. Sulico, ki bi ga rešila, ima sedaj Klingsor, ki mu jo je vzel iz maščevanja, ker so ga izključili iz bratovščine. Na Klingsorovem dvoru živijo lepe čarovnice, ki vsakomur preprečijo vstop v njegov grad. Prizor se začne z jutranjo molitvijo na gozdni livadi, ko k staremu čuvaju Amfortasa pade k nogam mrtev golob. Vse prisotne dogodek prestraši, saj je v Gralovem kraljestvu prepovedano ubijati živali. Krivca hitro najdejo, to je Parsifal, ki je zrasel v gozdu in ne pozna takšnih prepovedi, ne loči dobro od slabega in ne pozna svojega očeta in matere. Skesan zaradi svojega dejanja zlomi lok. V tem dejanju Kundry v njem prepozna sina viteza Gamureta, čigar žena je po njegovi smrti vzela otroka v gozd, da ne bi bil izpostavljen zločinom. Parsifal je povabljen na večerjo, a ker ne razume procesa kraljevega zdravljenja, ga spodijo iz dvorca. Parsifal pride do dvorca, kjer bi rad dobil sveto sulico. Klindsor naroči Kundry naj se spremeni v lepo mladenko in ga uroči, a Parsifal z lahkoto premaga čuvaje in v trenutku ko ga Kundry poljubi na lice, spozna Armofortasovo trpljenje in ga sklene rešiti. Nekaj let kasneje, ko ga posvetijo v Gralovega viteza, Gurmenanz opazi, da nosi s seboj sveto puščico. Parsifal prekrsti Kundry in se dotakne Armofortasa s puščico. S tem Armofortas ozdravi. Parsifal odkrije Gral in njegov sveti sij obsije navzoče, celo mrtvi Titurel se dvigne v krsti, z neba prileti golob nad Parsifalovo glavo, Kundry pade mrtva na tla, Gralovi vitezi pa počastijo novega kralja. Zgodba se konča z naukom zmage dobrega nad zlim. Do svetega grala ne morejo priti grešni ljudje, Parsifal pride do Grala zato, ker je čist in dober v srcu.


Studenice so kraj v občini Poljčane v dolini reke Dravinje ob vznožju pogorja Boč (979 mnm). Znamenitost naselja je kraški izvir Toplega potoka, imenovan Studenec milosti, v geološki zajedi Boča. Teče preko trga in ima konstantno temperaturo tako poleti kot pozimi, od nekdaj pa so njegovo vodo imeli za zdravilno. Izliva se v Dravinjo. Ob izviru je danes urejen Energetski park Studenice, kjer naj bi obstajale ugodne bioenergetske točke (na njih so postavljene posamezne lesene klopi). Področje Studenic so že v antiki naselili Rimljani in ga imenovali Fons gratiae. Sicer pa so bile Studenice prvič uradno omenjene leta 1202.
Iz glavne ceste med sosednjima krajema Poljčane in Makole pridemo v Studenice preko mostu čez reko Dravinjo, kjer stojijo kamniti svetniki, varuhi naselja. Na gričku na nasprotni strani reke stoji Cerkev sv. Lucije

Samostan
V 13. stoletju je dala Zofija Rogaška ob studencu postaviti cerkev in dominikanski nunski samostan, ki je odtlej igral poglavitno vlogo v naselju. Leta 1457 so bile kraju podeljene trške pravice. Podobno kot mnogo slovenskih krajev, so v 15. stoletju Studenice trpele škodo turških vpadov, zato je bil v 16. stoletju na griču nad njim zgrajen obrambni grad, ki je bil v požaru leta 1788 uničen in opuščen. V samostanu je bila leta 1556 ustanovljena prva šola, leta 1782 pa je habsburški cesar Franc Jožef II. samostan ukinil. Približno pol stoletja kasneje ga je kupil in obnovil Alojz Sparowitz, naslednji lastnik Anton Papst pa ga je leta 1892 prodal poljskim magdalenkam, ki so v njem bivale do 2. svetovne vojne, ko je bil požgan s strani partizanov.

Še slikoviti teksti iz:
http://www.pozitivke.net/article.php/Skirvnost-Varnost-Gora-Boc-Moje-Otrostvo/print
Skrivnostna gora Boč
torek, 13. oktober 2009 05:02 CEST
Piše: Sonce

Piše: Jožica Demšar, prof. pedagogike in sociologije
Že od malih nog me je navdihoval Boč in v meni prebujal tako občutek varnosti kot tudi skrivnostnosti. Živela sem v Slovenskih Konjicah, kjer je nanj čudovit pogled z zahodne strani, lahko sem ga opazovala z okna svoje sobe. Ker so moji stari starši prej živeli na Sladki Gori, ki leži pod Bočem, smo se velikokrat vozili ob njegovem vznožju. Vsekakor je Boč gora mojega otroštva. Mnogo kasneje so me začele zanimati zgodbe o njem, miti, legende …
Velik čar tej gori (978 m), ki se kot podaljšek Karavank počasi spušča proti nekdanjemu panonskemu morju, dajejo mnoge votline, jame in številni izviri. Na severni strani najdemo Studenice, ki so znane po izviru toplega potoka, ob katerem je Zofija Rogaška okoli leta 1237 zgradila dominikanski nunski samostan. Kasneje (1782) ga je Jožef II. ukinil in je poslopje menjalo mnoge lastnike. Danes je v upravljanju Nadškofije Maribor in v procesu obnove.
Izvir žive vode, ki kot malo jezerce leži med dvema ogromnima lipama, naj bi bil po legendi povezan s čudežnim jezerom v sami gori. Legenda pravi, da je na tem jezeru čoln brez jader in vesel, vleče pa ga labod, ki je vanj vprežen z zlato verigo. V čolnu stoji angel, ki mu ob boku visi rog, na angelovi glavi pa čepi ptica.
Ta zgodba o čudežnem jezeru zbuja posebno pozornost zato, ker je zelo podobna delu zgodbe o Lohengrinu, Parsifalovemu sinu. Še posebej zanimivi so geografski opisi, ki jih je v svojo pesnitev "Parsifal" zapisal Wolfram von Eschenbach, ko v 9. spevu opeva, kako je Parsifal junakoval po naši domovini; tam so navedena imena krajev, ki bi se kaj lahko dala istovetiti z današnjimi imeni.
Čas in raziskave bodo pokazale svoje. A ne glede na vse to lahko rečemo, da je Boč ne le "štajerski Triglav", temveč tudi gora, ki s svojimi mnogimi skrivnostmi in obrazi dokazuje, da gre za prostor, kjer miti in legende še vedno živijo.
V ta sklop spada tudi jama Belojača, ki je ob potoku Šega in je najdaljša štajerska jama (470 m). V njej naj bi nekoč prebivale vile, o katerih je mnogo zgodb. Ko vstopiš skozi ozek vhod vanjo, te preseneti velikost dvorane, zvoki netopirjev in prijeten hlad. V tej dvorani so občasno tudi koncerti, verjetno mora biti čarobno, ko ob baklah zazveni glasba.
A tik pod vrhom gore je še ena votlina, imenovana Balunjača. Tudi ta nosi skrivnostni pečat vil rojenic in sojenic. Pravijo, da je okoli leta 1740 v njej živela razbojniška poglavarka Špelka s svojimi pajdaši. Ker so ugrabili sina grofa Dizme Attemsa in zahtevali denar, so jih le ujeli in na Štatenbergu leta 1740 Špelko obglavili.
Tu je še velika stena mnogih obrazov in seveda skrivnostne Formile, kjer sta vidni dve veliki vrtači. Pravijo, da je bila tu nekdaj "vas, ki jo je požrlo, ko se je odprla zemlja". Nekaj tednov kasneje naj bi po velikem dežju v Studenice voda potoka, ki izvira sredi Boča (jezera?) naplavila vprege volov, ki jih je požrla zemlja.
Moč Boča doživiš tudi, ko opazuješ njegove strmine in ogromne razgibane gozdove, ki so danes vsaj delno zavarovani v gozdnih rezervatih. Slovenija ima mnogo čudovitih prostorov, ki s svojim sporočilom, močjo in podporo navdihujejo in pomagajo v zahtevnem procesu preobrazbe človeka in Zemlje.
Vir: "Od Špelke do Lušečkih vil", zbirka ljudskih pripovedi, pesmi in plesov iz Poljčan in okolice (1,2,3), ki je izšla ob 200–letnici šolstva v Poljčanah.
"ARTURJEVA SKALA"
Ko sva s prijateljico Darinko iskali prostore, ki bi jih bilo vredno predstaviti v oddaji, sva šli po sledi znamenj, ki jih da narava sama. Sredi poti je ležalo veliko krokarjevo pero in na travi ob poti drobna sled poti. S poti sva zavili po strmem bregu v bližini vrha Boča, kjer se sredi divje strmine nenadoma oblikuje čudovit krog, poln zelo velike praproti, sredi katere se nahaja velika snežno bela skala.
Ta skala zelo spominja na skalo, iz katere je Artur potegnil svoj čudežni meč excalibur. Krog je obdan s krogom dreves, ki so podobna tistim pravljičnim drevesom, za katere se zdi, da bodo vsak hip oživela. Pred vstopom v krog pa so postavljene skale z živalskimi obrazi kot njegovi čuvaji.
Najlepše je, ko zahaja sonce in posveti točno na skalo. Nad krogom letajo krokarji, in to tako nizko, da se sliši prhutanje njihovih kril. Ko se pojavijo še meglice, je zares čarobno. Zelo zanimivo je to, da je sredi skale tanka razpoka, iz katere raste trava … kot bi bil v njej nekoč meč ...
Na tem prostoru se mi je porodila misel o tem, da je excalibur med drugim tudi prispodoba poslanstva. Mnogi so poskušali potegniti ta čudežni meč iz skale, so se trudili, a jim ni uspelo. Uspelo pa je Arturju, ker je bilo to del njegove poti in poslanstva.
Mislim, da je podobno v našem življenju, da ko pride pravi trenutek, zberemo sile in se ne pustimo pregovoriti vsem tistim, ki pravijo, da je to nemogoče narediti.
STUDENICE
Ko se približuješ Studenicam, te pred mostom čez reko Dravinjo pozdravita dva svetnika, v daljavi pa zagledaš zvonik samostana. Preseneti te, kako je samostan postavljen čisto v naročje Boča. Pred samostanom stoji mogočna lipa in ob njej skala, iz katere teče živa voda.
Na njeni levi strani je lep, snežno bel kip Zofije Rogaške. Legendi pravi, da je jahala tod in našla ta izvir ter kasneje tu ustanovila samostan. Ko se podaš skozi njegova vrata, na levi strani zagledaš dve mogočni lipi, ki stojita kot čuvaja malega jezerca, v katerem je izvir žive vode. Vhodna vrata v cerkev so izredno lepa, se posebej dva mogočna kleka (posebni cipresi), ki stojita ob strani.
Ko sem se povzpela na hrib in na vse to pogledala od zgoraj, me je spomnilo na samostan v Orvalu. Tudi tam je ženska, Matilda di Canossa, jahala in našla izvir žive vode ter se odločila postaviti samostan. Tudi tisti izvir je še v uporabi, čeprav je od takrat minilo skoraj 900 let, medtem ko je "Zofijin izvir" za dobrih 200 let mlajši. Legenda pravi, da tu nikoli ne zmanjka vode, ker je izvir povezan z jezerom, ki je sredi Boča.
Ko se ob samostanskem obzidju podaš k izviru toplega potoka, zagledaš še dve čudoviti votlini. Ker že dolgo ni bilo dežja, smo lahko vstopili. Ko vržeš kamen v razpoko, zaslišiš, da v vodo pade nekje zelo globoko. Tudi skale, od vode oblikovane, so čudovite. Kakšen mir je v votlini, z lahkoto pozabiš na prostor in čas in samo si! Čisto drug obraz te lepote pa se pokaže tedaj, ko po močnem deževju voda prekipevajoče dre na dan in išče svojo pot.
Jožica Demšar, prof. pedagogike in sociologije, svetovalka in terapevtka
O nastajajoči knjigi "OBRAZI BOČA"
Ko hodiš po njenih neštetih poteh, te prav preseneti, koliko tako različnih obrazov pokaže ta gora. Vsak od njih deluje kot samostojna celota. Misliš, da si ga že malo spoznal, a te vedno znova preseneti s čim novim. Ne moreš mimo jate krokarjev, ki krožijo nad njegovim vrhom, v spodnjem delu pogorja pa mimo jate kačjih pastirjev, ki te vztrajno obletavajo, ko stopiš v njihov prostor. Čutita se moč in prebujajo se spomini na davno preteklost.
Vsa ta čudovita raznolikost in čarobnost nas je nagovorila, da smo začeli s pripravo materialov za knjigo o Boču. Prikazati želimo številne obraze, ki se skrivajo v njem in nosijo vzpodbudo in navdih, da se tudi mi izrazimo v svoji celostnosti. Nastale so že številne čudovite fotografije, ki čakajo, da ugledajo luč sveta, ko bo pravi čas za to.
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Skirvnost-Varnost-Gora-Boc-Moje-Otrostvo

Še beseda o pustnih likih. Kurenti (koranti) segajo tudi na ozemlje Prlekije. V Angliji v kraju Staffordshire plešejo Horn Dance, ki je ostanek starega plesa rogatega moža (horndancerja), tam baje še živi plese z imenom "korant".


Ptujski korant je v resnici zelo podoben angleškemu horndancerju (horn – rog, dance – ples). Beseda korant naj bi pomenila rogati človek (kor = horn in ant = antropos - človek) in naj bi bil istega izvora kot angleški Herne the Hunter, kar pomeni rogati lovec, in nosi jelenovo rogovje.

Tudi velikonočne butare so se tisočletja ohranile na Slovenskem v svoji izvorni obliki. Pomenijo pomladni dar za plodnost in dobro letino, zato njene vejice predvsem na podeželju še danes zatikajo na polja in hleve.

Zanimiva je razlaga prvomajskega mlaja, visoke oguljene smreke z okroglim vencem pod visoko krošnjo. Mlaj ni pogruntavščina delavskega gibanja, ampak starodavno čaščenje majskega drevesa. Oguljeno deblo je falus, simbol plodnosti, okrogli venec je njegov ženski del. Majska drevesa danes postavljajo v Sloveniji in na Švedskem, nekoč so jih postavljali tudi v Angliji.

Enaka podobnost se poraja med Jarilo, bogom pomladanske rasti: Jarnik, Georg – Zeleni Jurij – Green Man. Ja, v Hastingsu vsako leto slavijo praznik gozdnega moža: Green Man Festival.

Britanska plemena so v znamenitem Stonehengeu praznovala kult sonca. V Prekmurju se najde nečke, okrašene z osmeroprečnimi sončnimi krogi. V Krkavčah v Slovenski Istri pa stoji edini kamniti monolit z upodobljenim sončnim božanstvom. To pomeni, da smo tudi pri nas pred tisočletji precej podobno častili sonce kot v Stonehengeu ali drugod po Evropi. Andrej Rant v knjigi Karni in Veneti v Britaniji in Alpah pravi, da smo kulturno bliže Angležem kot Hrvatom ali Srbom (nekaj podobnega je izrekel že pisatelj Ivan Cankar glede Slovencev in Bavarcev).

Raziskovalec Andrej Rant zatrjuje, da smo Slovenci evropski staroselci, naš jezik pa naj bi bil živi fosil in eden najstarejših v Evropi — V svoji knjigi Veneti in Karni v Britaniji in Alpah je nanizal številne dokaze v prid teoriji, da smo bliže Angležem kot južnim Slovanom, da smo potomci Venetov in Karnov — Uradna slovenska znanost se tem teorijam posmehuje, a Rant je leta 2003 predlagal ustanovitev inštituta, ki bi stvar proučil z analizo DNK, a je vlada predlog zavrnila
Ljubljana, 20. novembra 2003

Kdo smo? Slovenci? Od kod smo prišli v te kraje med Alpami na severu, Jadranskim morjem na jugu, Benečijo na zahodu in Panonsko nižino na vzhodu? Šolska zgodovina še danes uči, da smo Slovenci Slovani, ki so se po padcu rimskega imperija nekje v šestem stoletju iz svoje domovine za Karpati selili proti zahodu in jugu. Pripadali naj bi južnim plemenom, ki so zasedla Balkan.

Toda zlasti od osamosvojitve so posamezniki začeli poudarjati, da smo Slovenci staroselci, da smo na tem hribovitem in gozdnatem območju živeli že davno pred južnimi Slovani. Celo davno pred Rimljani! Podatki o selitvi Hrvatov in Srbov so poznani, za Slovence temu ni tako. V delu javnosti se je tako izoblikovala hipoteza, da naj bi bili Slovenci potomci Venetov in Karnov, kar naj bi dokazovale nekatere jezikovne podobnosti s Kelti. Zagovarjali so tezo, da imamo Slovenci pravzaprav več skupnega z Angleži kot na primer s Hrvati ali Srbi.

Rogati lovec

Dr. Andrej Rant najprej ni verjel teoriji, da smo Slovenci staroselci Evrope, slovenski jezik pa naj bi bil živ jezikovni fosil. »Še več,« na predstavitvi svoje knjige Karni in Veneti v Britaniji in Alpah pravi: »bil sem hudo proti potvarjanju zgodovine.«

A tridesetletno natančno proučevanje keltske kulture, zlasti numizmatike in umetnosti, ga je kmalu pripeljalo do nenavadnih podobnosti med nekaterimi angleškimi in slovenskimi besedami. Kmalu je dognal, da so najstarejši slovenski tradicionalni poganski običaji izjemno podobni keltskim (angleškim).

Ptujski korant je v resnici zelo podoben angleškemu horndancerju (horn – rog, dance – ples). Beseda korant naj bi pomenila rogati človek in naj bi bil istega izvora kot angleški Herne the Hunter, kar pomeni rogati lovec, in nosi jelenovo rogovje.

Tudi velikonočne butare so se tisočletja ohranile na Slovenskem v svoji izvorni obliki. Pomenijo pomladni dar za plodnost in dobro letino, zato njene vejice predvsem na podeželju še danes zatikajo na polja in hleve.

Zanimiva je Rantova razlaga prvomajskega mlaja, visoke oguljene smreke z okroglim vencem pod visoko krošnjo. Mlaj ni pogruntavščina delavskega gibanja, ampak starodavno čaščenje majskega drevesa. Oguljeno deblo je falus, simbol plodnosti, okrogli venec je njegov ženski del. Majska drevesa danes postavljajo v Sloveniji in na Švedskem, nekoč so jih postavljali tudi v Angliji, je zapisal Rant.

Enaka podobnost se poraja med Jarilo, bogom pomladanske rasti: Jarnik, Georg – Zeleni Jurij – Green Man. Ja, v Hastingsu vsako leto slavijo praznik gozdnega moža: Green Man Festival.

Britanska plemena so v znamenitem Stonehengeu praznovala kult sonca. Rant je v Prekmurju našel nečke, okrašene z osmeroprečnimi sončnimi krogi. V Krkavčah v Slovenski Istri pa stoji edini kamniti monolit z upodobljenim sončnim božanstvom. To pomeni, da smo tudi pri nas pred tisočletji precej podobno častili sonce kot v Stonehengeu ali drugod po Evropi.

Uradna znanost noče slišati

Rant je svoj pogled na izvor in zgodovino Slovencev predstavil v zajetni, skoraj 200 strani obsegajoči knjigi, jo opremil z množico fotografij, ki dodatno prepričujejo bralca, da morda ni vse tako, kot so nas učili in kot še uči uradna znanost. Na predavanjih je opozoril, da v Sloveniji žal obstajata uradna in neka druga znanost, ki je prva ne priznava. Znanost je žal samo ena in Rant je s knjigo vrgel rokavico tistim, ki o teoriji, da smo Slovenci evropski staroselci in potomci Venetov, nočejo niti slišati.

Četudi bi bila Rantova teorija o Slovencih kot potomcih Venetov in Karnov popolnoma napačna, povprečno izobraženega človeka, ki je v osnovni in srednji šoli imel rad zgodovino, nekatere stvari zbodejo. Zakaj nam ni nihče povedal za kamen s podobo boga Sonca, zakaj nam ni nihče povedal o znameniti kamniti mizi sredi gozda na Ravnah pri Žireh. Menda so se ob njej dogajali popolnoma enaki obredi izbire plemenskega vodje kot v zgodbi o kralju Arturju, ki naj bi prevalil skalo in potegnil meč izpod nje. Venetologija je zelo zaziživela v osemdestih letih (po Sloveniji so postavljali venetske konje, itn), a so jo kmalu z zapovedanim molkom (zapoved so dali beograjski zgodovinarji) v medijih in stroki izgnali iz naše zavesti. Je pa venetologija živela skozi stoletja - šele po prvi vojni 1918 so jo Srbi izgnali iz stroke. Tega še Nemcem ni uspelo, vemo pa, da so Srbi predvidevali tiskanje slovenskih knjih zgolj do leta 1942, tako da so upanja o iskanju korenin bila v kali zatrta. Mnogi umetniki pisane besede (recimo Oton Župančič), v SHS niso verjeli v smiselnost slovenščine (niso smeli, upali, verjeti). Iz te perspektive se lažje razume strah slovenskih literarnih ustvarjalcev, ki so takrat vsi vedeli (kar je danes zamolčano), da so pripadniki ilirskega gibanja (prosrbsko in prohrvaško gibanje) pretepli Ivana Cankarja do smrti in so se torej bali, da bodo doživeli anako usodo, da bodo pokončani kot Ivan Cankar. Ivan Cankar je umrl leta 1918 zaradi posledic brutalnega pretepa. Žalostno resnico je na svoj način (precej pogumno za tiste čase, prej so ga oblasti že degradirali) ob petdesetletnici Cankarjeve smrti opisal dr. Anton Slodnjak (tudi Prlek) v Naših razgledih s sledečimi besedami: "Zato bi morali govoriti, pisati ob tej tragični obletnici o splošnem žalovanju zaradi prezgodnje smrti narodnega genija, ki je ugasnil v trenutku, ko je bil svojemu ljudstvu najbolj potreben. Njegova nesmiselna katastrofalna smrt, kakršna bi bila dandanes kljub vsemu vendarle najbrž nemogoča, ni samo uničila Cankarja v zenitu njegove ustvarjalnosti, temveč je zavrla tudi razvoj novih slovstvenih generacij ter otežila potomcem uživanje in umevanje njegove umetnosti." V knjigi Jožeta Kalana, Naš pravopis za tretje tisočletje, samozaložba, Tržič 1998, je na strani 105 je Kalan opisal Cankarja s temi besedami: "Cankar je bil prekaljen socialdemokrat, s stažem še z Dunaja. Tudi on je nekaj časa pritrjeval Ilirjancem. Toda podreditvi narodnih pravic Hrvatom, se je odločno uprl! Kolikor več so Ilirjanci ponujali Hrvatom, toliko bolj odločno je oporekal paktiranje! Ker ga niso mogli disciplinirati, so mu grozili! Kot izvrsten tribun, je z lahkoto potegnil za seboj večino naroda!" Zelo direkten je tudi naslenji zapis na isti strani: "S koncem vojne 1918. leta, je tudi ljubljanska socialdemokratska stranka imela posvet za pogajanje s Hrvati. Tudi na tem zasedanju je Cankar imel ognjevit in odmeven govor. Žal se je potem izkazalo, da svojega zadnjega v življenju! Takoj po govoru se je umaknil v vežo, (mogoče zato, da bi se shladil). Trenutek za tem je skočil za njim eden od udeležencev (na Kongresnem trgu številka 6), in Cankarja udaril po glavi, da se je zvalil na dno stopnišča! Ko so ga zatem najdli nezavestnega na dnu stopnišča, se ni več povsem ozavedel! Oblast, ki je, kakor smo videli, pripadala projugoslovanskim narodnoizdajalskim privržencem ilirjanskega in prosrbskega Koroščevega kroga, o atentatu, ali (kakor je sama razglasila), nesreči, ni dovolila preiskave!"
Na Cankarjev pogreb recimo ni šel Ivan Tavčar in še mnogi ustvarjalci - zakaj ne? Vsak se je bal Cankarjeve usode - takrat je bilo kar nekaj nepojasnjenih smrti. Ljudi na sprevodu pa je bilo ogromno - vedeli so, da se je poslovil velikan pisane besede in pogumen Slovenec in slutili so, mnogi vedeli, da je umrl nasilne smrti. Po Cankarjevem prekopu je bilo v govoru rečeno, da je mučenik.
Cankar je navduševal množice kot politični govornik in ljudski tribun. Sprva je bil zaprisežen nasprotnik stare monarhije, a je čez nekaj let, ko je rajnko habsburško monarhijo pokopal poraz v svetovni vojni, sprevidel pasti nove južnoslovanske tvorbe in postajal vedno glasnejši kritik ilirizma, tj. ideje o nenaravnem združevanju Slovencev s Hrvati in Srbi. Že v svojem znamenitem govoru Slovenci in Jugoslovani je to odločno povedal:
"Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci - po kulturi (...) pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu."
Čez pet let, na konvenciji njegove projugoslovanske Socialdemokratske stranke je izrekel tudi nekaj stavkov, ki jih je povojna cenzura prikrivala:
"Naši od omedlevice navdušeni Ilirci pa niso pozabili samo na slovensko kulturo (slovenskega jezika itak nikoli niso znali), ne samo na Trubarja, Prešerna in Levstika, temveč pozabili so navsezadnje kar sami nase, na svoje ime in na svojo domovino. Pravega Ilirca je sram, da stanuje v Ljubljani, ne pa v Šabcu ali vsaj v Varaždinu ... Ljudje so zdaj med nami - saj jih lahko vsaki dan slišite - ki bi nas najrajši prodali - kaj prodali - kar dali vbogajme."
Temu je sledil stavek, ki je bil brez dlake na jeziku:
"Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov... Najbolj gnusni, res gnusni pa se mi zde tisti ljudje, ki čisto brez vzroka in brez povoda spravljajo v zvezo s političnim jugoslovanskim vprašanjem še slovenski jezik. Kar ponujajo ga, kar mečejo ga čez mejo, še ne vprašajo, kdo bi več zanj dal. Jaz še nisem videl Hrvata, ki bi prišel ponujat k nam svojo hrvaščino. Pri nas pa je drugače! Tako smo siti svoje kulture, da nam je že odveč in bi jo najrajši kar vrgli čez plot."
Te besede je izrekel, ko je bila Slovenija dejansko že del SHS, nad katero Cankar ni bil preveč navdušen. Svoje nestrinjanje z novimi političnimi povezavami je zelo glasno izražal, češ da bo to imelo za Slovence katastrofalne posledice. In kot danes vidimo, je temu res tako - žal vsaj formalno v lastni državi slovenska identiteta, kultura, jezik, izginjajo. "Iliristi" zmagujejo - tudi številčno. Cankar je takrat posredno že slutil sindrom, ki je zajel Evropo po letu 2000, seveda tudi Slovenijo, ko se sramuje lastne kulture, jezika.
Odlomki iz izjemno optimističnega govora Očiščenje in pomlajenje, ki ga je imel v Delavskem domu v Trstu pol leta pred svojo tragično smrtjo:
"Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Če kdaj, v teh časih je potreba, da si zvesto pogledamo iz obraza v obraz, da si sežemo v roke, se strnemo v eno vrsto. Strahopetec je, kdor zdaj trepeče, da bi se mu ob takem zbližanju morda ne odkrhnila ta ali ona mrvica njegovih strankarskih načel in njegovega svetovnega naziranja. Prijatelji, zdaj gre za življenje in smrt! Jaz upam v življenje! In takrat, kadar si uresničimo to pravo življenje, takrat si bomo zopet pogledali v oči in se povprašamo: 'Kdo si? Kako misliš ti? Ali si mi brat ali nebrat? (...)
Nikdar se še ni naš slovenski narod tako visoko, tako sijajno razmahnil, kakor v teh zadnjih dveh letih vojne. Dokazal je vsemu svetu, da je zrel za svobodo, zrel za lasten svoj dom. Priznam odkrito, da sem v prvih mesecih vojne trepetal za ta narod, ki ga ljubim, kolikor človek ljubiti more. Rekel sem si v plahem srcu: 'Ta peščica dobrih ljudi ob Adriji bo v svetovnem metežu izginila, bo poteptana, truplo njeno bo vrženo v morje!' - Ni me sram tiste plahosti; saj vem, da jih je bilo mnogo, ki so mislili kakor jaz. Kmalu že pa sem videl znamenja, videl jih v svojo srčno radost in obenem v svojo sramoto, da tega naroda, ki ga ljubim - nisem poznal. Ne poznal odporne moči njegove, ne politične zrelosti njegove, ne njegove samozavesti. Tako so nas tujci in potujčenci delali majhne in slabe, da smo nazadnje že sami verovali v to svojo neznatnost in nemoč! Izkazalo pa se je, da nas ta silni vihar ni potisnil k tlom, temveč, da nam je opral duše in srca, nas pomladil, nas dvignil kvišku!"
Vrnimo se k izvoru Evropejcev, Slovencev. Vprašanj je veliko, a argumentov in odgovorov tudi, a ni volje za soočenje mnenj, argumentov in virov. Vsekakor so selitve realnost, so bile in bodo, a vprašanje je, v kakšnem merilu kje in s kakšno kontinuiteto nove kulture glede na staroselsko izročilo. V ZDA vsi govorijo angleško, a še zdaleč niso vsi Angleži.

Genske študije so pokazale , da se genetska slika v srednji Evropi, v zadnjih 20.000 letih, praktieno ni spremenila, saj je v vsem tem dolgem času novih genov le 7 %. Presenetljive so tudi primerjave na osnovi Y-kromosoma. Pomemben dednega zapisa, ki se skoraj nespremenjen deduje iz roda v rod skozi tisoeletja, je na moškem spolnem kromosomu Y. Vse mutacije ali naključne spremembe v dednem zapisu na tem delu kromosoma Y se dedujejo iz roda v rod po moški liniji. Ko se spremeni ena sama črka v zapisu molekul DNK na delu moškega Y-kromosoma, ki se pri razmnoževanju ne premeša, imajo vsi potomci tega prednika z mutacijo na svojem kromosomu tudi takšen spremenjeni zapis. 
Delež prebivalcev po procentih

Gen. skupine	IE	Bsk	FR	Bav	NO	SE	SI	CZ	SK	PL	YU	BY	UA	RU	Snd
HGI (Eu18)	81	73	50	48	29	23	21	19	17	18	11	10	4	7	12
HG2(Eu7)	15	8	25	23	33	48	27	19	17	17	49	34	48	17	9
HG3(Eu19)	1	0	5	15	31	19	37	38	47	54	16	39	30	47	49
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
raz_HGI (Eu18)	60	52	29	27	8	2	0	2	4	3	10	11	17	14	9
raz_HG2(Eu7)	12	19	2	4	6	21	0	8	10	10	22	7	21	10	18
raz_HG3(Eu19)	36	37	32	22	6	18	0	1	10	17	21	2	7	10	12
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Vsota_raz	108	108	63	53	20	41	0	11	24	30	53	20	45	34	39
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
IE..........irska, FR..........Francija, NO..........Norveška, SE..........Švedska, 
SI..........Slovenija, CZ ..........Češka, SK..........Slovaška, 
PL..........Poljska, BY..........Belorusija, UA..........Ukrajina, RU..........Rusija, Snd ..... Skupnost neodvisnih držav
Zanimivo, Genetski profil Slovencev na bazi Y-kromosoma je najbolj podoben Češkemu, Norveškemu, Beloruskemu in Slovaškemu. Največja razlika je do Baskov in Ircev.

Genetski profil Slovencev na bazi Y-kromosoma
Semino rabi za genetske skupine znak Eu, Rosser pa HG. Kakšen je genetski profil pri Slovencih? Genetsko skupino Eu18 (HG1) ima 21% Slovencev; Eu19 (HG3) ima 37% Slovencev. Genetsko skupino Eu7 (HG2) pa ima 27% Slovencev. Tako se vidi, da ima 85% Slovencev genetske skupine, ki so stare več kot 20 000 let. Semino tudi sklepa, da so bili nosilci teh genetskih skupin v Evropi že med ledeno dobo.
Manj pogosti sta genetski skupini Eu3 (HG21) in Eu9 (HG9). Genetsko skupino Eu9 (HG9), staro ~15 000-20 000 let, ima 6% Slovencev; to naj bi prinesli iz Srednjega Vzhoda v Evropo v mlajši kameni dobi kmetovalci. Genetska skupina Eu3 (HG21), ki jo ima 7% prebivalcev slovenije, je najbolj pogosta v Severni Afriki, kjer jo ima 77% prebivalstva. Genetsko skupino Eu9 (HG9), ki je prisotna s 6% v Sloveniji, pa ima 52 % prebivalcev Sirije. K prisotnosti Eu3 in Eu9 v Sloveniji so lahko prispevali rimski legionarji in najemniški vojaki, ki so prišli v Slovenijo v času rimskega imperija. Ti genetski podatki podpirajo domnevo, da Slovenci nimajo samo enega izvora, ampak so mešanica potomcev Praslovencev iz več izvorov (Perdih 2000). Genetski podatki kažejo, da velika večina Slovencev (85%) izvira iz ljudi, ki so bili v Evropi že pred ledeno dobo, in ki so jo preživeli v Evropi. Glede genetskih študij se zapleta, saj se tukaj izrazito prepletata politika in stroka - problem je kako in komu jemati vzorce. Če bi danes na Tibetu jemali vzorce, bi se izkazalo, da so večinski prebivalci Han Kitajci in ne Tibetabci, saj so Kitajci načrtno postali večina v Tibetu (brutalna agresija na Tibetance po letu 1950, staroselke celo sterilizirajo).

Sedaj pa res pojdimo na slovarček. Besede, ki jih ne boste razumeli v prleškem (kvazi) uvodu, poiščite v slovarju - "vala". Po prvi objavi zbirke besed (2006), se mi je pridružilo nekaj somišljenikov iz Prlekije in drugod, ki mi občasno predlagajo "nove" (manjkajoče) prleške besede za narečni slovar. Tiste z več predlogi tudi poimensko navajam. Je pa problem, ker je toliko različnih govorov znotraj prleščine. Ta zbirka ima jedro besed iz vasi Jastrebci, skupaj z okolico, kraj Kog (Sv. Bolfenk).
Še dopolnilo, leta 2012 je učitelj sloveščine Ciril Vnuk v tiskani verziji izdal Prleški slovar za sv območje občine Ormož, tudi Kog.

Pa saj poznate tisto resnico, da lep odnos do domačega jezika najpogosteje srečaš pri mesarju.


Poizkus uvoda v prleščini (hec - iz heca so deca)

Prleški jäzik je joko zanimif. Vjän so zmešani različni fplivi: staroselcof, sanskrta, "venetščine", latinščine, madžarščine, nemščine, hrvaščine in seveda ostalih slovanskih jezikof - prädvsem češčine in slovaščine, dosti je izvirnih besed. S Slovaki smo bili fčosih äna držova, kultura, ki so jo Madžari v 10. stoletji razklali na dvo falata. Prinas gučimo ali sä spomijamo, drügdi po Sloväniji pa govorijo. Dosti prleških besed dobimo, če knižni besedi zamejamo prvi samoglasnik a z o ("okanje"), recimo:
vrata so vrota
trava je trova
oblak je oblok
ladja je lodja (enako Čehi)
glava je glova
strah je stroh
brada je broda
brana je brona
vaga je voga
slak je slok
zrak je zrok
prah je proh
vrag je vrog
marmelada je marmeloda
nesnaga je nesnoga
kava je kova
škatla je škotla
star je stori
glavni je glovni

Dosti je tüdi besed s preglasom:
ä (a s preglasom), ö (o s preglasom), v glovnem ü (u s preglasom).
Primeri:
ura je vüra
plug je plüg
nuna je nüna
kruh je krüh
Preglas na u-ji je značilen za besede v kerih je u edini samoglasnik.

Dostikrot zodji v, če se knižna beseda kunča na v, pretvorimo v f, primeri:
 brv je brf
črv je črf
lopov je lopof


Naglas - naglos - je ponavodi na prvem samoglasniki. Mnoge besede so vednoke knižnim samo naglos se premakne na prvi samoglanik. Primeri:
knižna   prleška
------   -------
pijàn    píjan
drevó    drévo
teló     télo

Besede, ki se kunčajo na a, mojo ponavodi naglas na prvem ali predzodjem samoglasniki
in jih Prleki vädnoko izgovorjamo kak v knižnem jeziki 
(smo na nekšni način bolj konzistentni), 
primeri:
knižna   prleška
------   -------
míza     míza
rakéta   rakéta 
lípa     lípa
púška    púška

Primeri arhaičnih besed:
 - lintvor - hudič, zmaj, nekaj globoko, grozovito nečloveškega, prazgodovinsko zlo
- bacamanegda - presneto, beseda najbrž ni več v uporabi [bacamanegda, po si se posco f hlače - presneto, spet si se polulal v hlače]; besedo je uporabljala še moja stara mama Justina, to je bila njena 'najhujša' beseda nezadovoljstva
- bašlati - stikati z rokami, s prsti otipavati, motoviliti, govoriti neumnosti
- kapura - mrtvašnica (nisem našel primerjave v nobenem jeziku)
ali pač - mislim da je še kaj podobnega moč najti v litvanščini, kjer kaupra pomeni vzpetino, kapo, kapico. Kapa je seveda tudi slovenski izraz za pokrivalo. Lahko bi povzeli, da je to vzpetina, vrh hriba kjer je pokopališče, prostor za mrtve. Litvanščina in slovenščina pa sta v Evropi najbolj podobna sanskrtu, predvsem slovenščina, ki je ohranila dvojino - smo živi jezikovni fosili. To kaže, da so predeli okrog Koga, Sv. Bolfenka ohranili določena poimenovanja iz davne preteklosti - to pa je mogoče le, če se (je) obdrži(žala) kontinuiteta s staroselci.
- vože - pletena vrv (Zelo stara beseda, jezikoslovci mislijo, da je ta beseda izginila, in da jo najdemo samo še v Brižinskih spomenikih, a v naših krajih še živi; da se 'vože' šteje za izgubljeno besedo, je bilo razvidno iz TV oddaje o Brižinskih spomenikih;
Brižinskim spomenikom smo obeležje postavili šele leta 2004, sramota za slovenske izobražence in politike, ne vem pa koliko otrok je to znamenje sploh obiskalo; bližnji vrtci in šole zagotovo ne, raje obiskujejo kraje prepirov; podatki so zanesljivi, ker živim blizu znamenja in moji otroci vedo zanje samo zato, ker jih občasno obiščemo; obišče jih tudi nekaj zaljubljencev, to je zelo dobro, ostalo pa so narkomani in pijanci, ki si hladijo pijačo v bazenčku pod deklico; obeležje Brižinskim spomenikom so postavili daleč izven centra Ljubljane, tako da ja ne bi ljudje čutili ali spoznali, kje so naše korenine [malo smo preklopili na uradno slovenščino].)


Stora žänska imena - glovne so: Mimike, za jimi Marije, Micike, neka je tüdi Mink; te pa pridejo drüga žanska imena kak so: Ferunika (Veronika), Justina, Kristina, Milica, Frančika, Pepa, Tunika, Milena, ...
Stora moška imena - pogosta imena: Janez, Franček, Peter, Tunček, Jožek, Cril, Milan, Stanko, Tunek, Nacek, Bolfenk, Jakob, Slavek, Mirko, Pepek, ...

Poglädnimo izvor dveh zanimivih imen:
 - pogosto ime Justina, je latinskega izvora - Justicija se je imenüvala stororimska boginja pravičnosti,
- Kristina izhoja iz besede kristjon (kristjan)

Besede, ki jih uporoblajo drügi narodi in vzhodni Štajerci, slovenski knjižni jazik pa ne (neka primerof):
 - kost je po prleško čunta, beseda čunta je najverjetneje madžarskoga izvora ('csont'),
- pokopališče je cintor in je tüdi v sami Prlekiji vozko lokalizirana beseda, samo na okolico kraja Kog, cintor je latinskega izvora in podobna beseda se uporobla še na Madžarskem ('cinterem'.),
- vzglavnik je po prleško vankiš, beseda je izpeljanka iz madžarske besede 'vánkos', beseda se uporobla še na Slovaškem in na Češkem
- ladja je po prleško lodja in se praf v vednoki obliki uporobla na Českem,
- gozd je po prleško šuma in vädnoka beseda je v uporabi na hrvatskem,
- zavesa je po prleško firhang in je nemškega izvora ('Vorhang'),
- vodna tehtnica je po prleško vaservoga in je nemškega izvora,
- kladivo je po prleško hamer in je tudi nemškega izvora,
- vroštvo je zdravilo (najbrž od vraže, vrača, ...).

Stopnjevanje pridevnikof, primeri:

velki, vekši, najvekši
stori, starši, najstarši
mlodi, mlajši, najmlajsi


Zaimki:
ednina
 jos
ti
on/ona/ovo (ono)

dvojina:
 mija dvo / mije dve
vija dvo / vije dve
ova (ona) dvo/ ovi (oni) dve

množina:
 mi/me
vi/ve
oni (ovi) / one (ove) / ona (ova)


Sklanjanje (prilagajaje besed), primer: 
                                                         ednina       dvojina      množina
1.  I  kdo ali kaj ?             što ali ka  ?           klobosa      klobosi      klobose
2.  R  koga ali česa ?           koga ali čäsa ?         klobose      klobos       klobos
3.  D  komu ali čemu ?           komu ali čämu ?         klobosi      klobosama    klobosam 
4.  T  koga ali kaj ?            koga ali ka ?           kloboso      klobos       klobose
5.  M  pri kom ali pri čem ?     pri kom ali pri čäm ?   klobosi      klobosah     klobosah
6.  O  s kom ali s čim ?         s kom ali s čim ?       klobosoj     klobosama    klobosami

Spreganje po prleško, primer na glagoli popevati (peti), v sedanjiku:
ednina                    dvojina                   množina
-------                   ------                    -------
knižno prleško            knižno prleško            knižno prleško

pojem  popevläm  (jos)    pojeva popevläma (mija)   pojemo popevlämo (mi)             
poješ  popevläš  (ti)     pojeta popevläta (vija)   pojete popevläte (vi)
poje   popevlä   (on)     pojeta popevläta (ova)    pojejo popevläjo (ovi/oni)
Kak štejemo - številke:
 äna (1), dvo (2), tri (3), štiri (4), pet (5), šest (6), sädäm (7), osäm (8), dävät (9), däsät (10), ädänäjst (11), dvanajst (12), trinajst (13), ..., dväjsti (20), ädnodväjsti (21), dvonodväjsti (22), trinodväjsti (23), štirnodväjsti (24), ...

Poljaki uporabijo za število dvo (dve) besedo dwóch, Slovaki dvoch, v sanskrtu dvau, dve. Smo blüzik.

Števniki:
 prvi (prvi), drügi (drugi), tretji, štrti (četrti), ..., dvonodvajsti (dvaindväjseti), dvonotrijesti (dvaintrideseti), ...

Tak, za smo malo po domočä, površno, dokozali, ka bi lahko s prleščinoj deci težili tak kak se v školah teži s knižnim jezikom, s slovnicoj, pa jä to ne bijo naš namen. S tem smo samo pokozali, ka Prleki pravilno obliküvlemo besede (sklanjamo samostalnike), spregamo glagole, znomo uporoblati čase, skratka se razmimo mäd sobom, čepraf sä nismo nigdor v školi vičili prleščine.
Kunäc heca, ka pa deca, sledi slovar !!!!!!!!!!!!!


[ A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | Z | Ž | X | Y ]

Na začetek

A
--- A ---
  1. ädän {eden} - eden
  2. ädnok {ednok} - enkrat
  3. ajdi - dajmo [ajdi gremo = dajmo gremo]
  4. ajnfoh - enostavno
  5. äjnlaser {ejnlaser} - zaganjalnik pri stroju
  6. äjnpren {ajnpren} - popečena moka z začimbami za juho, golaž, prežganko
  7. äjnšlog (ajnšlog, šlak, žlak) - žveplanje vinskih sodov (*R_FK), srčna kap
  8. äjznponar {ajznponar} - železničar
  9. alfa - železna posoda s kuriščem za kuhanje prašičem
  10. alik (alek) (*MR) - vendar, sploh [to je alik ne bilo lepo = to vendar ni bilo lepo]
  11. amerikonec - američan
  12. än {en} - en
  13. apoteka - lekarna
  14. ašlek - drobna samorodna čebula, zelo huda, baje zdrava, šalotka (*R_FK).
  15. atek - oče, ata
  16. aufbiks - komanda [aufbiks baba, hodi delat = žena, gremo delat]
    (Z njo so se nekdaj hrenili mladci in je bila zelo resna beseda na veselicah itn. Pri tej besedi so se navadno zabliskali noži in odtrgale planke. Aufbiks, čreva na plot, jajca po fkot! (*R_FK))
  17. avspuh - izpušna cev
  18. -
Na začetek

B
--- B ---
  1. baba - baba, slabšalno ime za žensko [baba mo än cacak pa an zob = baba ima en jošk pa en zob]
  2. bacamanegda - presneto, beseda najbrž ni več v uporabi [bacamanegda, po si se posco v hlače - presneto, spet si se polulal v hlače]; besedo je uporabljala še moja stara mama Justina, to je bila njena 'najhujša' beseda nezadovoljstva
  3. bagrle (*DBV) - odprta kočija
  4. bahoč - bahač
  5. bajdl - posoda, ponavadi okrogla kovinska
  6. bäjdrle {bajdrle} (*DBV) - posušen "drek" na kravi
  7. bakec (*IP) - drekec
  8. bambrlek - cof (na kapi)
  9. basamga (*FK) - basamganegda ali basamgaterentete ima verjetno enak pomen kot bacamanegda, sicer pa beseda basam izhaja iz madžarščine (slabšalno fukam, jebem)
  10. basonterati - nergati
  11. bašlati - stikati z rokami, s prsti otipavati
  12. bat - koruzni bat
  13. batači - gumjasti škornji (ime so dobili po českem izdelovalcu obutve industrialcu Tomášu Bati); batači so takorekoč del narodne noše Prlekov, tudi naše mladosti - naša dežela je dežela blata, ilovice in batači so bili v takih okoliščinah rešitev tako za odrasle, dedke in babice ter vnukinje in vnuke; izjemno enostavno se čistijo, v batačih so bile uporabljene "vnüče" (cunje za dodatno toplotno zaščito nog) - seveda, vonj v batačih je ima poseben žmoht ...
  14. batjaga (*MR) - gorjača
  15. bätäg {beteg} - bolezen
  16. bataliti - nergati []
  17. bätäžen {betežen} - bolan
  18. bätlähän {betlehen} - jaslice, božična smreka
  19. bedok - bedak
  20. bejžati - teči
  21. bevna - očesna mrena, siva ali zelena, huda očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, strok. glavkom
  22. biber - strešna opeka polkrožne oblike
  23. bikovica - korobač iz posušene bikove kite za pretepanje
  24. binta - ročno dvigalo
  25. bintati (*DBV) - čistiti zrnje iz mlina (bint je mlin - naprava)
  26. biti - biti
  27. biti - tepsti
  28. blaja - najverjetneje deska ?
  29. bläjati {blejati} (*DBV) - meketati
  30. bläk {blek} - trebuh
  31. blüzi {bluzi} - blizu [blüzi je latjo ftič = blizu je letel ptič]
  32. bobek - dojenček [Mimika je dobila bobeka = Marija je dobila dojenčka]
  33. bobika - punčka iz blaga, lesa, plastike
  34. boc - hrošč - katerikoli, lahko tudi žuželke [dikline se bojijo bocof = punce se bojijo hroščev]
  35. bodikäj (bodikaj) (*MR) - poreden [naš čäh je čeduže bol bodikäj = naš fant je zmeraj bolj poreden]
  36. bog žägnäj {Bog žegnaj} - bog blagoslovi
  37. bogdaj - pozdrav, da bo Bog dal dobro
  38. bogi - ubogi
  39. bojšä {bojše} - bolje
  40. bok ploti - Bog vam bo plačal, zahvala
  41. bokla - bakla
  42. bon - bom
  43. bor - vsaj [bor to mi napravi = vsaj to mi naredi]
  44. bosonec - bosanec
  45. braduc (*IP) - slinček
  46. brajde - vinska trta ob hiši, vinograd izabele
  47. branovlak - branovlek, kratek drog na koncu živalskega jarma za vleko brane, voza, pluga, itn [z branovlakom ga ja vudro = z branovlekom ga je udaril]
  48. brati - trgati grozdje
  49. brek - breg
  50. brezovica - metla iz brezovih šib
  51. brf - brv
  52. brlüžjak {brlužjak} - postelja, ležišče (brlog v prenesenem pomenu)
  53. broda - brada
  54. broditi (*DBV) - premlevati
  55. brona - brana
  56. brotva - vinska trgatev
  57. brüs {brus} - brus
  58. brüsiti {brusiti} - brusiti
  59. bubika (*DBV) - grozdna jagoda
  60. Bugari - Bolgari
  61. buha - bolha
  62. buhtl - pecivo, pečeno testo z marmelado
  63. bujiti (*MR) - ubiti (Ljutomer z okolico) [to te buje, če te trufe = to te ubije, če te zadane]
  64. bükva {bukva} - bukev
  65. bükväš {bukveš} - nerodnež
  66. büla {bula} - bula [na glovi sä mi jä naprovila büla = na glavi se mi je naredila bula]
  67. bürkle {burkle} - burkle, orodje za premikanje loncev v kmečki peči
  68. bürkla {brukla} (*DBV) - ukrivljeno železo, ki se da prašiču za vrat med kastracijo, s tem se ga ukroti, "umiri"
  69. butl (*MR) - bedak, neumnež
  70. -
Na začetek

C
--- C ---
  1. cäcäk {cecek} - prsi, slabšalno [cäcäki ji dol visijo = ima povešene prsi]
  2. cajgar - kazalec, koruzni cvet(*R_FK)
  3. cajt - čas
  4. cajtnge - časopis
  5. cecati - sesati
  6. cef - cev
  7. cefka - cevka
  8. cejek - cunja
  9. cejok - orodje [Franček pospravi cejok = Franček pospravi orodje; deca so mi zgübili cejok = otroci so mi zgubili orodje], tudi ceak (*R_FK)
  10. cekar - pletena košara z enim ali dvema ročajema [za vüzen je s cekarom naso klobose k žägni = za veliko noč je s košaro nesel klobase blagoslovit]
  11. celec (*MR) - svež nedotaknjen sneg
  12. früntasti {fruntasti} - nagubati obraz (okolica Veržeja)
  13. celec - sneg s trdo skorjo
  14. ceok - orodje
  15. cidilo - cedilo
  16. ciganica - romka, ciganka
  17. cigaret špic - cigaretni ustnik, cevka v katero vtaknemo cigaret
  18. cigaretli - cigarete
  19. cigel - opeka
  20. cigon - rom, cigan
  21. cigoni - romi, cigani [därä so cigoni prišli te je bijo joj = ko so cigani prišli, je bilo hudo]
  22. cimot - cimet
  23. cimplet (*IP) - okrogel pekač
  24. cimprača - lesena hiša
  25. cimrman - tesar
  26. cinšpula - vžigalna vrvica
  27. cintor - pokopališče (kraji: Kog, Središče, Miklavž, Ivanjkovci ..., drugje je pokopališče britof, brütof)
  28. cipe (*DBV) - pripomoček za sezuvanje škornjev
  29. cirkl - šestilo [pri račünstvi nücamo cirkl = pri matematiki rabimo šestilo]
  30. cirkva - cerkev
  31. cokon (sokon) - kislo kuhano zelje s fižolom, rdečo papriko in moko (beseda izginja), v Središču je beseda cokombožol (*R_FK).
  32. coprati - čarati
  33. cortati (*DBV) - cartati, razvajati
  34. cota - cunja
  35. cote (množina od cota) - cunje [kakšne grde cote si je navlekla na säbä = kako grde cunje si je oblekla]
  36. cotl - potepuh
  37. crilek - turški petelin, majhen a bojevit
  38. cucek - pes (zanikrn pes)
  39. cug - vlak
  40. cügli {cugli} - vajeti pri konju
  41. cükäc {cükec, cukec} (*DBV) - otroški urin
  42. cükati {cukati} - pocukati, vleči, sunkovito vlačiti, potegovati [pocüko me je za rokof = pocukal me je za rokav]
  43. cükati {cukati} (*DBV) - lulati
  44. cüker {cuker} - sladkor
  45. cüknoti {cuknoti} - malo popiti, potegniti
  46. cuna - neuradni dodatek k priimku, ime domačije
  47. cünclati {cunclati} (*DBV) - mečkati pri delu in pogovoru
  48. cünkati {cunkati} - kapljati, tudi preveč piti vino
  49. cürniti {curniti} (*IP) - malo doliti, doliti po kapljicah
  50. curük {curuk} - nazaj
  51. cüzäk {cüzek, cuzek} (*DBV) - konjski mladič
  52. cväk {cvek} - žebelj, negativna ocena
  53. cvärgl {cvergl} - hruška, sorta hruške (najbrž iz nemščine, der Zwerg - palček), na zahodu Štajerske pa so cvirglčki majhne kokoši (turške kokoši)
  54. cvikati - biti v strahu
  55. cvikati - zvijati žico, da se pretrga
  56. cvirän {cviren} - cviren, sukanec
  57. cvirki - ocvirki
  58. cvokati - kapljati (pocvokati je enako popackati)
  59. cvoknoti - pasti [kak je cvokno v blato = kako je padel v blato]
  60. cvrta (*IP) - siten, tečen otrok [ti si ena cvrta = ti si sitnoba]
  61. cvrtje - ocvrta jajca
  62. -
Na začetek

Č
--- Č ---
  1. čäh {čeh} - fant
  2. čäšjak {češjak} - česen
  3. čebeljok - čebelnjak
  4. čeduže (*MR) - čedalje
  5. čämärnica {čemernica} - mravlja, rdeče barve, njen ugriz zelo peče
  6. čämäriti {čemeriti} - jeziti
  7. čiga - škripec, recimo kolo preko katerega je napeta vrv za dvigovanje tovora
  8. čik - čik, cigaretni ogorek
  9. činklati - otroška igra (ponavadi), metati kovance na črto ali ob steno, tisti ki vrže najbližje zmaga in pobere denar
  10. čislo - rožni venec, tudi molek, pomoč pri molitvi [mati Justina so v rokah držali storo čislo = babica Justina je v rokah držala stari rožni venec; v rokah je držala star paternošter; jagode, kroglice na paternoštru] (čislati - prisojati komu vrednote; ceniti - čislo se uporablja tudi za število, štetje, tudi na Češkem ...)
  11. čitanka - berilo
  12. čitati - brati
  13. človik - človek
  14. čmela - čebela [ čmela je pridna delafka = čebela je pridna delavka]
  15. čo - komanda kravi za zavijanje desno [(Nacek na kolah zakriči kravi = Nacek na vozu zakriči kravi) Liška čo = Liška zavij desno]
  16. čoperditi - brezsramna drža človeškega telesa, bahati se
  17. črep - strešna opeka [črep se je potro = strešna opeka se je zlomila]
  18. črepije - črepinje
  19. črešja - češnja
  20. čreva - črevesje
  21. črevelj (*DBV) - gumijasti škorenj
  22. črf - črv
  23. črne - ročaj na nožu
  24. čube - ustnice [kakšne lepe čube moš = kako lepe ustnice imaš]
  25. čuhati - praskati
  26. čukati - kljuvati [pazi, poron dä tä čukno = pazi, puran te bo kljunil]
  27. čunta - kost
  28. čurke - krvavice
  29. čüti {čuti} - slišati
  30. čvajsati (*MR) - gnesti v trebuhu
  31. čvrk - otrok [čvrki gremo = otroci gremo]
  32. -
Na začetek

D
--- D ---
  1. dahpapa - prepojena strešna lepenka
  2. danpfar - parni stroj, mlatilna na parni pogon
  3. dänša {denša} - neumnež, zabitež
  4. därä {dere} - ko, dere, kriči, joče [kä se däräs = kaj se dereš]
  5. däš {dež} - dež
  6. dätälca {detelca} - detelja
  7. debeli - debel
  8. deca - otroci
  9. dečko - fant
  10. dekl - pokrov
  11. delafka - delavka [kmečka žänska je tüdi delafka, pa nä dobi penzije = kmečka ženska je tudi delavka, pa ne dobi pokojnine]
  12. den - dan
  13. denok - končno [denok si prišo = končno si prišel]
  14. derek - [tak sem bija lačen, ka sam si derek moga falat vzeti povitice = tako sem bil lačen, da sem si takoj moral vzeti, verjeli ali ne, kos potice]
  15. det - moški, slabšalno
  16. dihtonga - tesnilo
  17. diklina - punca, dekle
  18. dimos - timijan (v latinščini tudi Thymus vulgaris in grško »thymos« - duh, pogum)
  19. divjok - divjak
  20. divjok - samoraslo sadno drevo, ki še ni cepljeno
  21. dnika - kos zemlje, kjer je stalno preveč vlage (najnižji del njive)
  22. dočik - dokler
  23. dojiti - molsti [dedi näznamo dojiti znomo pa piti = dedi ne znamo molsti znamo pa piti]
  24. dojti - priti, prispeti [kumä sem dojšo = komaj sem prispel]
  25. dokič - dokler
  26. dokozati - dokazati
  27. domoč - domač [domči krüh je najbojši = domač kruh je najboljši]
  28. donästi {donesti} - prinesti [donäsi mi faloček krüha = prinesi mi košček kruha]
  29. dopolnüvati {dopolnuvati} - dopolnjevati
  30. dosti - veliko [dosti dece - veliko otrok]
  31. dostikrot - velikokrat
  32. drečän {drečen} - močan, debel
  33. dregniti - zabosti z nožem, s komolcem potisniti
  34. drepank - stružnica
  35. drevenka - lesena posoda [pojo si mesa za celo drevenko = pojedel si mesa za celo skledo]
  36. drgačik (*DBV) - drugače
  37. drgoč - spet
  38. drjezgati (*MR) - prositi, moledovati (ihtavo), velja za male otroke
  39. drlejbus (*IP) - neroda
  40. drot - žica
  41. drotpiršna - jeklena krtača
  42. drügi {drugi} - drugi, ostali
  43. drükar {drukar} - poseben kovinski gumb podoben kovici
  44. drüzgati {druzgati} - mečkati
  45. drvjača - velika sekira za sekanje drv
  46. dräti {dreti} - kričati, jokati
  47. držova - država [hvala Bogi, kä momo svojo držovo Slovänijo = hvala Bogu, da imamo svojo državo Slovenijo]
  48. dugi - dolg, dolgovi (*R_FK)
  49. dugo - dolgo
  50. düh {duh} - duh
  51. dükäl {dükel, dukel} - lončena posoda za shranjevanje mleka za sesedanje
  52. dumah - doma
  53. dünkäš {dünkeš, dunkeš} - bedak, nerodnež
  54. dünkati {dunkati} - pokati
  55. dünoti {dunoti} - počiti
  56. durhcug - prepih
  57. düška {duška} - sapa
  58. dužän {dužen} - dolžan
  59. dvegebi (dvegebe) - sključen [oča so čisto dvegebi = (stari) oče so popolnoma sključeni] - beseda se pri mlajših praktično ne uporablja
  60. dveri - vrata (v okolici Ljutomera)
  61. dvor - kmečko dvorišče [fačoki se po dvori lovijo - otroci se po dvorišču lovijo]
  62. džemper - pulover (to besedo uporabljajo zgolj v Središču, na Kogu je nekateri sploh ne poznajo, na Kogu je pulover rekla)
  63. -
Na začetek

E
--- E ---
  1. ecäk {ecek} - teliček
  2. ednodvajsti, ednotrijesti, ... - enaindvajset,enaintrideset, ... (tudi ädnodvajsti., ..., izgovorjava števil, glej zgoraj)
  3. ednok - enkrat
  4. einpren - prežganje
  5. ekstra - posebej
  6. escejk (*IP) - jedilni pribor
  7. -
Na začetek

F
--- F ---
  1. fača (*IP) - šal
  2. fačok - otrok, slabšalno [fačok idi dumu = otrok pojdi domov]
  3. fäjäk {fejek} - krof,
    fejek (široki e) je v Središču! Prav tako severno od njega - Kogu. V Obrežu, Grabah pa fejek (zelo ozki e); fenki-mn (*R_FK).
  4. fajfa - pipa
  5. fajn - prijetno
  6. falat - kos (kos mesa)
  7. faloček - košček
  8. fandl - zidarska zajemalka
  9. färcek {fercek} - vžigalnik
  10. farof (*DBV) - župnišče
  11. färtik {fertik} - konec
  12. fasati - biti tepen, jih dobiti
  13. fasl - kovinska okrogla posoda
  14. fasnprifar - naprava za zaznavanje električne napetosti, kontrolna lučka, "probirka" [brez faznpriferja ne šlotaj po elektriki = brez probirke ne šlataj po elektriki]
  15. fašenk - pust
  16. fčäkniti {fčekniti} - uščipniti
  17. fčära {fčera} - včeraj
  18. fčäsni {fčesni} - udari
  19. fčäsniti {fčesniti} - strgati, udariti
  20. fčosik - včasih
  21. fčasik - takoj
  22. fedra - vzmet
  23. fehtati - prositi
  24. feltna - platišče
  25. fest - lep
  26. fest - zelo, močno [fest ga zgrabi, drgači dä ti vujšo = močno ga zagrabi, drugače ti bo ušel]
  27. fičafaj - žaga z lokom, ponavadi lesenim; tudi kriva postava [tak sä držiš kak fičafaj = tako se držiš kot 'fičafaj']
  28. filpošnica (*IP) - ??? ena vrsta rož ???
  29. finiti - stokati, jamrati
  30. firhang - zavesa
  31. firma - birma
  32. fkaniti - ogoljufati
  33. fkopiti (*MR) - kastrirati [si že fkopjo gudeke = si že kastriral prašiče]
  34. fkraj - vstran
  35. fküp {fkup} - skupaj
  36. flek - madež
  37. flisik - pridno in hitro [ti si pa flisik = ti si pa hiter]
  38. folc - strešna opeka z utorom
  39. folgati (*DBV) - dohajati, kos biti [ne ja folga to nareti = ni zmogel tega narediti]
  40. forba - barva
  41. forbice - barvice
  42. foringa - prevoz
  43. fosl - ploh, debela deska
  44. fplif - vpliv
  45. fpreči - vpreči
  46. frackati - šibko pokati
  47. fraj - prost
  48. frakl - obleka iz starih časov
  49. francoz - nastavljivi ključ za vijake
  50. frcaja - vrsta gobe, goban, kje tudi deček, brezovšček (brezovček)
  51. fretati - mečkati, težko živeti, težko delati, utrujati [kä nekä fretaš celi den = kaj mečkaš cel dan]
  52. frgazer - uplinjač
  53. friško - sveže [obleči si že friško robačo, vohaš kak smrdiš = obleči si že svežo srajco, vohaš kako smrdiš]
  54. frižeksun - tepežni dan, 28. december (nekje tudi fričeksun)
    - na ta dan so otroci s šibo hodili od hiše do hiše in tepli odrasle, zraven so izrekali določene verze in prosili za darove, denar (rešite se, rešite se ali danes je tepezni dan, reši, reši se kristjan! ...), tepežkarji so tepli s korobačem ali z leskovo šibo, tepli so tudi po sadnem drevju, da bi v novem letu dobro obrodilo, udarec s šibo pomeni udarec s šibo življenja, pomladitev in življenjsko moč, ta dan se imenuje tudi dan nedolžnih otročičev, ime se navezuje na svetopisemsko zgodbo, ko je dal Herodot v Betlehemu pomoriti vse dečke stare do dveh let, v 10. stoletju je cerkev uvedla godovni dan nedolžnih otrok, ljudje so tudi verovali, da na ta dan naokoli divjajo ženski demoni, ki pod nebom vodijo množico otroških duš.
  55. frntast nos - zavihan nos
  56. frpant - povoj
  57. fršlus - zadrga
  58. frtol - četrt
  59. frtošjača - predpasnik
  60. früntarti {fruntarti} - nagubati obraz (okolica Veržeja)
  61. früntasti {fruntasti} (*MR) - razbrazdan obraz
  62. fsaki - vsak
  63. fsakši - vsak
  64. fsigdor - zmeraj
  65. fsi-sveci - Vsi sveti ali Dan mrtvih (*R_FK)
  66. ftič - ptič
  67. ftoplenec - utopljenec
  68. ftrgati - utrgati
  69. fučanje - ristanc
  70. fučati - igrati se ristanc [celi den smo se fučali = cel dan smo se igrali ristanc]
  71. füčkati {fučkati} - žvižgati [za diklinoj je füčko = za punco je žvižgal]
  72. füčkec {fučkec} - piščalka
  73. fudati (*MR) - pihati, veter piha
  74. fugirati (*DBV) - zapolniti
  75. fukjen - neumen
  76. fuknoti - zavreči, tudi kaj ukrasti (*R_FK)
  77. fuksšvanc (*IP) - žaga lisičji rep
  78. funduš - temelj
  79. fünkäšnica {fünkešnica, funkešnica} - narcisa
  80. fünkišti - Binkušti (V.n.+49dni) - praznik
  81. füra {fura} - podloga v obleki
  82. furkl - grimasa [kakšne furkle pa to delaš = kakšne grimase pa to delaš]
  83. furt - vedno, zmeraj [furt mi sitnoriš = zmeraj (vidno) mi sitnariš]
  84. fürtoh {furtoh} - ženski predpasnik
  85. fürtošjača {furtošjača} (*IP) - delavski predpasnik brez zgornjega dela - samo okrog pasu
  86. fuzetl (*IP) - nogavica ["Küpjo bi ene fuzetle. Möte kakšne?" = "Kupil bi ene nogavice. Jih imate?"]
  87. fütošaro {futošaro} (*MR) - štuparamo
  88. -
Na začetek

G
--- G ---
  1. gazda - gospodar
  2. gäni {geni} - premakni
  3. gänk {genk} - stopnišče (tudi gejnk) - hodnik, prav tako priklet (*R_FK)
  4. gate - spodnje hlače
  5. gater - rešetka, vrata iz lat, tudi žaga za hlode
  6. gdošte - kdorkoli
  7. gidran (*DBV) - samosvoj človek
  8. gift - strup [sozdovoga pso je zagifto = sosedovega psa je zastrupil]
  9. gingavi (gingaf) - revček, zaostal v rasti, oslabljenost med in takoj po bolezni
  10. gips - mavec, mavčna obloga
  11. glaž - steklenica
  12. gletva (*DBV) - dleto
  13. glih - pravkar, prav [glih tak = prav tak]
  14. globaja - goba, recimo jurček
  15. glodnoti (*FK) - pasti [tak sen glodno, s peciklon je glodno = tako sem padel, s kolesom je padel]
  16. glova - glava
  17. gloven - glaven
  18. glovno - glavno
  19. glüta {gluta} - ciste na jetrih [paj, toti gudek pa je bijo betežen, gle keko glüt mo na jetrih = ja, ta prašič pa je bil bolan, glej koliko cist ima na jetrih]
  20. gnäs {gnes} - danes
  21. gnojšnica - gnojnica
  22. gnüs {gnus} - nesnaga, sram, gnus
  23. gorice - vinograd
  24. gosenca - gosenica
  25. gospodor - gospodar
  26. gostoväjnščäk {gostovajnšček} - svat
  27. gostüvaje {gostuvaje} - poroka
  28. gožva - šiba iz vrbe
  29. greda - greda, cvetlična greda, greda v vrtu
  30. gredenca - kuhinjska omara, nekje tudi v spalnici, s premičnimi vrati
  31. grejäsnica {grejesnica} - moka, bela fina moka za pecivo
  32. griva - konjska griva, grde dolge lase
  33. grod - grad, trdnjava [v grodi stroši = v gradu straši]
  34. grolika (*DBV) - grozdna jagoda
  35. grožati (*MR) - mešati
  36. grotati - uspeti [no pa mo je grotalo = no pa mu je uspelo]
  37. gruft - grobnica [kralico so zakopali v gruft - kraljico so pokopali v grobnico]
  38. grünt {grunt} - posestvo
  39. grüntati {gruntati} - razmišljati, tuhtati
  40. grüška {gruška} - hruška
  41. gučati - govoriti [o čem ste gučali = o čem ste govorili; če boš präväč gučo, bo šo na Goli otok = če boš preveč govoril, boš šel na Goli otok]
  42. gudäk {gudek} - prašič, svinja [gudäka smo zaklali = prašiča smo zaklali; zamozan si kak gudäk = umazan si kot prašič; Matjašek je gu(j)däka klo = Matjašek je prašiča klal]; izvor imena gudek je neznan, morebiti posnema oglašanje svinje, kje drugje v Sloveniji pa se recimo prašičke poimenuje kot čunki, čunke - čunike, prasica je čunka, ...
  43. gulaš - golaž
  44. gumbenšnica - 'knoflca', kovinska sponka za prebadanje, spenjanje
  45. gumelastika - elastika
  46. gumih - gumi
  47. gumilezinga - lepilo za krpanje zračnic
  48. gumivoz - lesen voz z gumami na kolesih, inovacija prastarega voza (v moji mladosti so bili v uporabi navadni leseni vozovi in tudi že gumivozi - ti so bili že kar "nobl")
  49. gümla {gumla} (*DBV) - skedenj
  50. gün {gun} - deka
  51. güja {guja} (*IP) - deka
  52. gürati {gurati} - igrati [deca se lepo gürajo na gänki = otroci se lepo igrajo na stopnicah]
  53. gustoš - tek, okus [toti je bräz gustoša = ta je brez okusa]
  54. gut - grlo [gut me boli = grlo me boli]
  55. gutniti - spiti požirek [gutno je žganico = popil je požirek žganja]
  56. gvant - kmašnja obleka
  57. gvärati {gverati} - vrniti kaj [gdo boš mi gväro pänäza = kdaj mi boš vrnil denar]
  58. gväronga {gveronga} (*MR) - vrneš delovno uslugo (težaka)
  59. gviniti - zmagati, zadeti na igri na srečo
  60. gvišno - gotovo, zagotovo [gvišno da prišo = zagotovo bo prišel]
  61. -
Na začetek

H
--- H ---
  1. häjati {hejati} - nehati
  2. häjdina {hajdina} - ajda
  3. hajskati - po nosu podrgniti [pso säm nahajsko po gobci, za pa jä hüt = psa sem podrgnil po gobcu, sedaj pa je hud]
  4. hajzl - stranišče (WC)
  5. hälast {helast} - neumen, ne preveč brihten
  6. hamer - kladivo
  7. hamica - stegno (živalsko), prednja svinjska krača
  8. häpa {hepa} (*IP) - krava [häpa stora = stara krava]
  9. hapiti - žačeti, lotiti se [si seše ne hapjo dela = a se še nisi lotil dela]
  10. härb {herb} - dedni delež
  11. härbati {herbati} - dedovati [pohärbo je grünt = podedoval je posestvo]
  12. harmunika - harmonika
  13. hasek - korist [od täbä nega haska = od tebe ni koristi]
  14. hasniti - koristiti, učinkovati [vroštva morajo hasniti = zdravila morajo koristiti, učinkovati]
  15. hašek (*IP) - mevža
  16. hauba - havba
  17. hec - šala
  18. heklaje (*DBV) - kvačkanje
  19. heklati (*DBV) - kvačkati
  20. helasti (*IP) - nor [kä si čisto helasti? = a si čisto nor?]
  21. hempa - bedak (hempek - norček)
  22. hempasti (*IP) - neumen
  23. hica - vročina [obupna hica = obupna vročina]
  24. hin - zanič, slabo se počutiti [čisto säm hin = čisto sem zanič]
  25. hintati = uničiti, ubiti (ta beseda je zmeraj manj v uporabi, najbrž je izpeljanka iz sanskrta)
  26. hiža - hiša
  27. hladentina - žolča
  28. hlef - svinjak
  29. hlopec - hlapec
  30. hmaj - len [deca so hmaji = otroci leni]
  31. hmajüh {hmajuh} - lenoba
  32. hmajühati {hmajuhati} - lenariti
  33. hmivača - kuhinjska krpa (hmivača - perilek (*R_FK))
  34. hmivati - umiti [moj det se sploh nečä hmivati = moj mož se sploh noče umivati]
  35. hmreti - umreti [vsaki mora hmreti = vsak mora umreti]
  36. hoblati - oblati deske, vrata
  37. hoblič - oblič
  38. hoblpank - mizarska miza za oblanje
  39. hobod - obad
  40. hodi - pridi [hodi sem - pridi sem]
  41. hog - komanda kravi za zavijanje levo [(Frančäk na kolah zakriči kravi = Franček na vozu zakriči kravi) Roža hog = Roža zavij levo]
    Središko: čo - desno, houk-levo, prleško: ču-desno, hok-levo, tudi ejs je levo. (Ču, ejs, Liška, Šeka (*R_FK)).
  42. hojka - smreka
  43. hokl - kavelj
  44. homot - jarem. lesena vprežna priprava, ki se da živali na vrat, navadno za par živali [homot ga žüli = jarem ga žuli]
    homot - slov. komat. Homot je izdelek sedlarja in je imenitno izdelan, nasproti jarmu, ki je leseni in ga izdeluje kolar. Zato ima jarem slabšalni pomen, ženitev (*R_FK).
  45. hondlati - pogajati se, recimo za ceno [pogladni, Frančika po hondla = poglej, Frančika se spet pogaja]
  46. honžek - neroden človek
  47. horati - s paro preliti prašiča in strgati kocine [gudeka smo poleli s kropom, te pa smo ga pohorali = prašiča smo prelili s kropom, potem pa smo mu strgali kocine]
  48. hordast - prismuknjen, neumen [Micika pa je gnas malo hordasta - Micika pa je danes malo prismuknjena]
  49. hozntregar - elastične naramnice
  50. hrakl - gosti izloček, ki ga izplunemo [stori celo noč hrakla = stari celo noč 'hrakla', pljuva]
    hrakl-izpljunek (*R_FK).
  51. hrckati - smrčati
  52. hrdati (*DBV) - drgniti, intenzivno čistiti, glodati [kä te hrdaš posrane šolja po postali = zakaj drgneš umazane, osrane čevlje po postelji]
  53. hrmeslavec - hrustanec
  54. hroniti - hraniti [nahroni deco = nahrani otroke]
  55. hrost - hrast [živi hrost je nareda = naredil je stojo na rokah (*R_MR)]
  56. hrtoläc {hrtolec} - gobec
  57. hrvot - hrvat
  58. huckafca - gugalnica
  59. huckänca {huckenca, huckanca} (*DBV) - gugalnica
  60. huckati - guncati, pozibavati se [celi den se hucka = cel dan se guga]
  61. hujskati - hujskati, nagovarjati k nečemu, uporu [nahujsko je deco proti učiteli = nagovoril je otroke proti učitelju]
  62. hukati - z izdihavanjem zraka segreti mrzle roke - hukati v roke, otroci hukajo v zaledenelo šipo
  63. hupkač - ptič vodeb, smrdokavra (neverjetno, angleško je hoopoe, kar je blizu poimenovanju hupkač)
  64. hürog {hurog} - ??? (Veržej)
  65. huškati - vriskati [na brotvi so veselo popevali in huškali = na trgatvi so veselo peli in vriskali ]
  66. hüt {hut, hud} - jezen
  67. hüta {huta} - uta, drvarnica [idi v hüto po drva = pojdi v drvarnico po drva]
  68. -
Na začetek

I
--- I ---
  1. idi - pojdi
  2. imenüvati {imenuvati} - imenovati
  3. indi - nikjer, drugje
  4. istina -
  5. itak - saj tako [itak neja prišo - saj tako ni prišel]
  6. izda (*MR) - še zmeraj, še vedno
  7. izhoja - izhaja
  8. izabela - samorodna trta z velikimi listi in rdeče vijoličastimi grozdi, pijača (trta na brajdi)
Na začetek

J
--- J ---
  1. jaboka - jabolko
  2. jabošnica - jabolčnik, pijača iz jabolk
  3. jagat - topol (okolica Veržeja)
  4. jäklati {jeklati} - jecljati
  5. jänka {jenka} - krilo
  6. japec (*DBV) - adamovo jabolko (goltanec)
  7. järmänica {jermenica} - jermenica
  8. järonek {jeronek} - tarnanje [järonek, to se je zgodilo = joj, to se je zgodilo]
  9. jäsih {jesih} - kis
  10. jegof - njegov
  11. jägjät {jegjet} (*MR) - topol
  12. jeni - njeni
  13. jerontina (*MR) - Jezus_Marija
  14. jiva - njiva
  15. joč - jok [deca se po jočejo = otroci se spet jokajo]
  16. jog - lov
  17. joger - lovec
  18. jok - marljiv
  19. joko - zelo
  20. jomrati - tarnati
  21. jorek - jarek
  22. jostreb - jastreb
  23. jošje - jelša, grmovje iz jelše
  24. jozbec - jazbec
  25. jüžina {južina} - malica, süha jüžina je pajku podobna žival z zelo dolgimi nogami in majhnim telesom
  26. -
Na začetek

K
--- K ---
  1. ka - kaj, da
  2. kajla - zagozda
  3. kajšte - kar koli
  4. kak - kako [kak si to napravjo = kako si to naredil]
  5. kak - kot [kak atek = kot oče]
  6. kapura - mrtvašnica [pätlar leži v kapuri = berač leži v mrtvašnici], včasih so bile kapure (mrtvašnice) samo za tiste pokojne, ki niso imeli doma, želja vseh ostalih je bila, da je pokojni do pogreba ležal v sobi domače hiše - danes je temu ravno obratno, s tem smo tudi na vasi spremenili temeljni odnos do smrti, pokojnika, do življenja (veliko je k temu prispevala razredna ideološka zaveza, da se smrti odvzame tradicionalne krščanske simbole in običaje vezane na slovo od bližnjega), vedno bolj propagirano kurjenje pokojnika, je še en žebelj v krsto popolnega brisanja slovenske tradicije, za nami ne ostaja nič več ..., arheologi bodo proučevali zgolj smeti, embalažo velikih multinacionalnih trgovskih centrov potrošniškega kiča, ki bo ležal, po nekoč zeleni, Štajerski
    Glede izvora besede kapura - mrtvašnica (nisem našel primerjave v nobenem jeziku)
    ali pač - mislim da je še kaj podobnega moč najti v litvanščini, kjer kaupra pomeni vzpetino, kapo, kapico. Kapa je seveda tudi slovenski izraz za pokrivalo. Lahko bi povzeli, da je to vzpetina, vrh hriba kjer je pokopališče, prostor za mrtve. Litvanščina in slovenščina pa sta v Evropi najbolj podobna sanskrtu, predvsem slovenščina, ki je ohranila dvojino - smo živi jezikovni fosili. To kaže, da so predeli okrog Koga, Sv. Bolfenka ohranili določena poimenovanja iz davne preteklosti - to pa je mogoče le, če se (je) obdrži(žala) kontinuiteta s staroselci.
  7. karuza - koruza
  8. kasl - predalnik
  9. kaš - da boš
  10. kaštiga(ti) - božja kazen [Bog da te kaštigo, če boš grdo gučo = Bog te bo kaznoval, če boš grdo govoril]
    Kaštiga je kazen, vsakršna ne samo božja (*R_FK).
  11. kator - katar, vnetje sluznice
  12. kcoj - zraven
  13. kä {ka, ke} - kaj [kä nücaš = kaj rabiš]
  14. kečka (*DBV) - zlasati
  15. kavbojäc {kavbojec} - 'kavboj'
  16. keber - ščurek [v fäžoli je keber = v fižolu je ščurek]
  17. kefa - krtača
  18. kehli (*IP) - zobje
  19. keko - koliko
  20. keks - piškot
  21. keri - kateri [keri je bijo = kateri je bil]
  22. kerište - kateri koli
  23. ketna - veriga na kolesu, itn
  24. ketüštvo {ketuštvo} - staro prijateljstvo skozi sodelovanje (najverjetneje se več ne uporablja)
    Ketüštvo, nositi fketuš - v kompaniji, v sodelovanju. Nosita sükjo fketuš! Oba nosita eno suknjo (*R_FK).
  25. kihača - kuhavnica [s kihačoj ga je fčäsno (vudro) = s kuhalnico ga je udaril]
  26. kikaf - hripav
  27. kisilina - kislo mleko
  28. kišta - kovček
  29. klafter (klaftra. kloftra) - klaftra je dolžinska mera, 1,896 m; prostorninska mera, zlasti za drva, približno 4 m^3 [dobjo je dve klaftri drf = dobil je dve klaftri drv], raven kos deske
  30. klaje - klanje
  31. kläjäc {klejec} - klanec, kolovoz vrezana v zemljo, strmino
  32. klamoteriti - klamoteriti, opletati, recimo po stanovanju
  33. klecinprot - sadni kruh, kruh s suhimi slivami, hruškami, jabolki, krhlji
    klecinprot ali sadni kruh je posebnost ob božiču (*R_FK)
  34. kläpoč {klepoč} - klepač, kladivo za klepanje kose, trinožno sedalo za klepanje
  35. klepati - klepati, kje hodiš
  36. klešč - klop [pogladni če mom klešča = poglej če imam klopa]
  37. klinton - samorodna trta z majhnimi temno modrimi grozdi
  38. klobosa - klobasa
  39. klonfa - klanfa, tesarska spona
  40. klonfač (*DBV) - spenjač
  41. klopotäc {klopotec} - klopotec
  42. klopotati - ropotati [klopotäc klopoče = klopotec ropota]
  43. klübük {klubuk} - klobuk
    Zanimivo, da v okolici Ivanjkovcev izgovarjajo besedo klobuk z klabük in tombolu z tambola (*R_FK).
  44. klüč {kluč} - ključ
  45. klüčenca {klučenca} - ključavnica
  46. klüčnica {klučnica} - ključnica [klüčnico si je potro = ključnico si je zlomil]
  47. klüjec {klujec} (*DBV) - suho sadje
  48. klüka {kluka} - kljuka na vratih
  49. klükica {klukica} - ščipalka za perilo, itn
  50. klün {klun} - kljun
  51. klupati (*DBV) - odstranjevati sončnična semena s "klupačom"
  52. klupica (*DBV) - ščipalka
  53. klüvati {kluvati} - kljuvati
  54. knedl - cmok, knedelj [kromperove knedle smo jeli s cükrom = krompirjeve cmoke smo jedli s sladkorjem]
  55. knižni - knjižni
  56. knof - gumb
  57. kobača - pasja uta, kletka za živali [päs je v kobači = pes je v uti]
  58. kocen - bet gobe [pogledni Frančika, kak črvivi kocen mo tota globaja = poglej Francka, kako črviv bet ima ta goba]
  59. kogagut - karkoli [kogagut donäsäš = karkoli prineseš]
  60. kohla - kahla
  61. kohlica (*DBV) - keramična ploščica (enako kot spodaj, le ednina)
  62. kohlice - stenske ali talne keramične ploščice
  63. kokoš - kokoš
  64. kokot - petelin
  65. kola - voz, lesen voz za vprego konj ali krav
  66. kolca - kolesci povezani z osjo za namestitev pluga, lestve
  67. kolati - sekati drva [oča kola drva = dedek seka drva]
  68. kolesl - odprta kočija [s koleslom sta se pelala k mäši = s kočijo sta se peljala k maši]
  69. kolna - kolena
  70. kolnkišta - zaboj za premog
  71. koloč - kolač
  72. kolor - kolar
  73. komentor - komentar
  74. komor - komar
  75. komot - udobno, zlahka
  76. konta - vedro, kanta [donäsi mi konto vode = prinesi mi vedro vode]
  77. kopaja - posoda za hranjenje prašičev, kopanja podolgovata, navadno lesena posoda za krmljenje, napajanje živine, korito
  78. korbine - sedmina (pogostitev sedmi dan po pogrebu: povabiti, priti na sedmino; ),
    kormine (karmine) - predlaga (*R_FK).
  79. korejä {koreje} - korenine
  80. korošije - ostanek listov po ličkanju
  81. korozije - koruzna stebla
  82. korožjok - lesena ozka uta kjer se hrani koruza
  83. korpa - okrogla pletena košara z dvema ročajema za nabiranje pridelkov
  84. korpäc {korpec} - pletena košara, ponavadi z enim ročajem
  85. korta - karta za kartati, karta za vlak, itn
  86. kortati - kartati
  87. kosmot - kosmat [kosmot je kak živol = kosmat kot žival]
  88. koštati - stati [keko košta = koliko stane]
  89. kotjok (*IP) - kotnik
  90. kotoč - kolo, recimo pri vozu
  91. kotrige - "noge" [potegni že tote kotrige = stopi hitreje]
  92. koturati - kotaliti [sosidovi deca pa koturajo kotoče od pecikla = sosedovi otroci pa kotalijo kolesa od kolesa]
  93. kova - kava
  94. kovoč - kovač (mnogi menijo, da je kovač madžarska beseda, a glede na priselitev nomadskih Hunov, bi beseda kovač lahko bila slovenska, saj smo tukaj kovali že stoletja in so jo prej prevzeli Madžari ..., Finci, ki so jezikovno blizu Madžarom, poimenujejo kovača z besedo seppa; pa tudi Čehi, Poljaki in Slovaki imajo za kovača praktično enako besedo kot Slovenci in malo verjetno je, da bi Madžari tem starim avtohtonim in tehnološko naprednim narodom, vsilili besedo kovač )
  95. kozlati - bruhati [kä me naš pokozlo = da me ne boš pobruhal]
  96. kožühaje {kožuhaje} - ličkanje [na kožühaji säm jo spozno, s korošijom sem jo napho = na ličkanju sem jo spoznal, z ličkanjem sem jo naphal]
  97. kožühati {kožuhati} - ličkati koruzo
  98. krajčak - skorja kruha [tüdi beli krüh mo krajček = tudi bel kruh ima skorjo]
  99. krajda - kreda
  100. krbit - karbid (spojina kalcija in ogljika, ki z vodo tvori acetilen, strok. kalcijev karbid)
    [proklati dedi, že po strelajo s krbitom = presneti možje, že spet streljajo s karbidom]
  101. krčenca - posebna sekira, motika pravokotne oblike za sekanje grmovja, za krčenje grmovja
  102. kredi - pripravljen [Tunek, si kredi = Tunek, si pripravljen; v angleščini je to beseda ready in je blizu kredi, takih podobnosti z angleščino in našim narečjem, je še kar nekaj]
  103. krf - kri
  104. kripe - lesene stranice kmečkega voza za prevoz kmečkih pridelkov
  105. krméžlaf (*IP) - krmežljav
  106. krmežlavec (*IP) - otrok s krmežljavimi očmi; tudi zmerljivka za otroka, ki se nesamokritično baha, izziva, predvsem odrasle
  107. krnica - lesena posoda z ročajema, izdolbena iz enega kosa lesa [keri da držo krnico za krf = kdo bo držal krnico za kri; krüh zmesi v krnici = kruh zmesi v krnici; skopli deta v krnici = umij otroka v krnici ]
  108. krof - povečana ščitnica na vratu (golša)
  109. krol - kralj [drži se kak krol = drži se kot kralj]
  110. kromper - krompir
  111. kropci - krapec, jed iz valjanega testa s skutnim, smetanovim ali drugačnim namazom.
    Krapci ali kropci so iz kvašenega testa (*R_FK).
  112. kropjača - lončena posoda za kuhanje v krušni peči
  113. krotek - kratek
  114. krovjak - kravjak, kravji iztrebek [v krovjaki säm si noge grejo = v kravjaku sem si noge grel]
  115. krtovijak - krtina, zemlja, ki jo nakoplje krt [letos je puno krtovijakof = letos je polno krtin]
  116. krucifiks - kletvica (kruci so bili razbojniki, ki so ropali po Prlekiji) [krucifiks fačok, a naš hitro prišo sen = presneto otrok, a ne boš hitro prišel sem]
  117. krucinal - kletvica, škandal
  118. krüh {kruh} - kruh
  119. krvatl - kravata
  120. ksiht - obraz [kakšni ksiht je napravjo = kakšen obraz je naredil]
  121. kšäjt {kšajt} - spreten, bister, pameten [naš čäh je joko kšäjt, to je po mäni = naš fant je zelo bister, to je po meni]
    Kšajt tudi iznajdljiv (*R_FK)
  122. kucati - kolcati
  123. kuča - hiša
  124. kučet - stegno pri kolku, kolk
  125. küčka {kučka} (*DBV) - del žaklja nad "mašnico" (nad zavezanim delom)
  126. kučti - stegna, kolki
  127. kufer - kovček [s kufrom je šo v Lotmerk = s kovčkom je šel v Ljutomer]
  128. kühja {kuhja} - kuhinja
  129. kuj - konj (nekateri deli Prlekije rečejo koj)
  130. kuj (*IP) - šparon (po obrezovanju trsa preostali del mladike, navadno s pet do deset očesi, ki se priveže ali pusti prost)
  131. kujsa - psica [kujsa se guni = psica se goni]
    Zanimivo: Na Kogu kujsa tako kot v Središču, že v Pušencih pa küsa (*R_FK).
  132. kujšnica - vrsta slive, zelo sladka
  133. kuline - koline
  134. kulok - obvezno delo vaščanov na vaški infrastrukturi (ceste, jarki, itn - najbrž beseda izhaja od dela pri kulakih), prakticiralo se je nekje do leta 1980
  135. kum - boter pri birmi [Ka ti je kum küpjo za firmo, vüro? = Kaj ti je boter kupil za birmo, uro?], to je hrvatizem ob meji
  136. kumä {kume} - komaj [kumä säm dojšo - komaj sem prišel]
  137. kumän {kumen} - komaj [kumän säm prišo = komaj sem prišel]
  138. kumän {kumen} - polica pred odprtino kmečke peči [na kumni je stalo väč luncof = na kumenu je stalo več loncev]
  139. kumica - botra, to je hrvatizem ob meji
  140. kunčati - končati
  141. kunäc {kunec} - konec
  142. künšt {kunšt} - umetnost, spretnost [to je ne nič künštnega = to ni nič posebnega]
  143. künšten {kunšten} - spreten [ti pa si künšten = ti pa si spreten]
  144. küp {kup} - kup [opo je na küp slame = padel je na kup slame]
  145. kupica - kozarec [še äno kupico bom spijo = še en kozarec bom popil]
  146. küpiti {kupiti} - kupiti [atek küpi mi cükre = ata kupi mi bombone]
  147. kuplunga - sklopka pri vozilu
  148. küpüvaje {kupuvaje} - kupovanje
  149. kurbl - ročica za zaganjanje [zakurblaj motor = zaženi motor]
  150. kurblvela - ojnica pri motorjih
  151. kurcšlus - kratek stik v električni napeljavi [kurcšlus je zanetjo ogänj = kratek stik je zanetil ogenj]
  152. kürečjak {kurečjak} - kurji iztrebek [Färunika, spucaj kürečjake = Veronika, očisti kurje kakce ] , v Veržeju je kürečjak tudi kurnik
  153. küriti {kuriti} - kuriti
  154. küsa {kusa} (*DBV) - psica
  155. küsjak {kusjak} (*DBV) - pes
  156. kušati - okusiti, poskusiti [kušaj žüpo = poskusi juho; kušaj si robačo = pomeri si srajco]
  157. küšniti {kušniti} - poljubiti
  158. küštrati {kuštrati} - kuštrati [Mimika mä je čisto sküštrala = Mimika me je čisto skuštrala; tak sküštrani pa nämräš v školo = tako skuštran pa ne moreš v šolo]
  159. kvečamo - kvečjemu [s popüščajäm decä naš vzgojijo, kvečamo pokvorjo = s popuščanjem otroka ne boš vzgojil, kvečjemu pokvaril]
  160. kvočka (*IP) - koklja
  161. -
Na začetek

L
--- L ---
  1. lagef - sod za vino (lagev - sod prostornine približno 113,2 litra)
  2. lager (logar) - ležaj [lager je šo = ležaj se je pokvaril]
  3. lager (logar) - koncentracijsko taborišče
  4. läjsl {lajsl} - ozka letev
  5. laket - komolec
  6. lakotjok (*IP) - požeruh, lakomnik
  7. lakvenca (*MR) - posoda (lesena, plastična) za prelivanje vina iz soda v sod
  8. lalafka (lalofka) (*IP) - čeljust
  9. lampaš - luč
  10. lanc - veriga [lanc sä je ftrgo = veriga se je pretrgala]
  11. läščäčäk {leščeček} (*MR) - varuh narcis (bitje ki varuje narcise)
  12. lavor - umivalnik, umivalna skleda [mati si hmivläjo nogä v lavori = babica si umivajo noge v umivalniku]
  13. leder - usnje [ledrni mantl = usnjeni plašč]
  14. leki (*MR) - najbrž, menda
  15. lëlija (*IP) - perunika
  16. lesa - 'šlic', zareza na hlačah za lulanje [leso moš odprto, tä je ne srom = 'šlic' imaš odprt, ti ni nerodno]
  17. letkoln - spajkalnik [letkoln je za lotati = spajkalnik je za spajkanje]
  18. lidje - ljudje [lidje božji = ljudje božji]
  19. ligenštul - ležalnik
  20. limati - lepiti
  21. lintvor - hudič, nekaj globoko, grozovito, nečloveškega, slabega, pra-zlo, pra-hudič, zmaj; pol človek pol žival [prokleti lintvor = prekleti hudič; to je ne človik, ampak provi lintvor = to ni človek, ampak pravi hudič; ti nisi človik, ti si lintvor = ti nisi človek, ti si zlodej]
    Lindwun je v nemščini zmaj (Zanimivo je tudi ime kraške znamenitosti, občasnega bruhalnika ali zaganjalka, ki bruha vodo v določenih presledkih, to je Lintvern, ki je kot naravno čudo znan že več kot 300 let, opisal ga je tudi Janez Vajkart Valvasor leta 1689. )
    SSKJ lintvern -a m (i) nižje pog. zmaj: hud lintvern njegova žena je pravi lintvern
  22. listjak - prostor za steljo, suho listje
  23. liščoje (*MR) - ostanek listov po ličkanju, "korošije"
  24. lobaja - lobanja
  25. Loblana - Ljubljana (pravilneje Lublana - kar je razvidno iz Trubarja, Vodnika, Linharta, Prešerna, torej še pred posegom ilirizma - hrvatosrbizmov, tuji politiki in domači slabiči so nam vsilili balkanski soglasniški skupini lj, nj, ...)
  26. locen - ročaj
  27. lodati (*DBV) - obvladati, moči
  28. lodja - ladja
  29. lodl - predal [v lodl se je skrijo = v predal se je skril]
  30. logar - ležaj, taborišče
  31. logoši - slabši [gnäs so deca logoši kak fčosih = danes so otroci slabši kot včasih]
  32. lompati - preveč govoriti grde besede, obrekovati [kä lompaš = kaj govoriš nesramnosti]
  33. loni - lani [loni je bila hüda zima = lani je bila huda zima]
  34. lopof - lopov [lopof se dela lepoga = lopov se dela lepega]
  35. lopor - velik lesen lopar za devanje kruha v peč
  36. lorbek - lovorjev list [gulaša bräz lorbeka nega = golaža brez lovorjevega lista ni]
  37. lorfa - pustna maska [kakšno odürno lorfo mo = kako odurno masko ima]
  38. los - las [en los na glovi je malo, v žüpi pa ogromno = en las na glavi ni veliko, v juhi pa je ogromno]
  39. losi - lasje [moj oča nema vač losi = moj dedek nima več las]
  40. lotati - spajkati
  41. Lotmerk - Ljutomer, bolje bi bilo uporabljati kar Lotmerk
  42. Lotmeržanar - prebivalec Lotmerka (Ljutomera)
  43. lücifär {lücifer} - hudič
  44. lücko - ljudsko [lücka umetnost = ljudska umetnost]
  45. lüdstvo - ljudstvo [lüdstvo hitro pozobi = ljudstvo hitro pozabi]
  46. lüft - zrak [hodi grema na lüft = pridi greva na zrak]
  47. lüftdrükarca (*DBV) - zračna puška
  48. lük - čebula
  49. lükati (*DBV) - kukati, naskrivaj gledati
  50. lükec - sadika čebule
  51. lükif - likof, praznovanje po opravljenem delu
  52. lükja - luknja
  53. lumpati - popivati
  54. lunček - lonček
  55. lunec - lonec
  56. lupčäk {lupček} - ljubček
  57. lüpläjä {lüpleje} - lupljenje
  58. lüštno - prijetno, lepo [lüštno diklino moš, samo če jä pridna = lepo punco imaš, samo če je pridna]
  59. -
Na začetek

M
--- M ---
  1. mačok - maček (samec)
  2. magari - čeprav [magari hmärjäm = čeprav umrem]
  3. mäjca {majca} - majica
  4. mäjcink {mejcink} (*IP) - malo
  5. mäla {mela} - moka (Madžari rečejo mlinu malom, kar je skoraj zagotovo vpliv slovenščine)
  6. malički - zelo majhen
  7. mantl - plašč
  8. marela - dežnik
  9. marka - znamka
  10. marot - slabo se počutim [tak säm marot = tako slabo se počutim],
    marot - bolan, marodera - je na bolniški (*R_FK).
  11. marula - marelice [marule je kro = marelice je kradel]
  12. marulek - neroden človek
  13. mäša {meša} - maša
  14. mašina - stroj
  15. mater - kako [mater si nor = kako si nor, mama si neumen]
  16. mati - stara mama, babica
  17. maža - mazilo
  18. mäžnar {mežnar} - cerkovnik, mežnar, kdor oskrbuje cerkev
  19. meča - zadnji, mišičasti del goleni [päs ga je vgrizno v levo mečä = pes ga je ugriznil v leva meča]
  20. medejok - medenjak, piškot iz meda
  21. meher (*FK) - mehur, tudi v Obrežu je meher
  22. mejoš - mejaš
  23. mela - moka (podobnost z angleško besedo meal)
  24. meresäc {meresec} - merjasec
  25. mesiti - mesiti, gnesti [mama je fčära zmesila krüh = mama je včeraj omesila kruh]
  26. metelica (*IP) - vešča, nočni metulj
  27. metül - metulj
  28. metulica - nočni metulj
  29. mezdra (*MR) - nekaj kar plava na kapljevini, smetana, škrlip
  30. meziti - počasi, komaj zaznavno se premikati [kä meziš celi cajt = kaj se premikaš cel čas]
  31. Mikloš - Miklavž
  32. miličjak - policaj
  33. mimok (*DBV) - mimo
  34. mlečäč {mlečec} - regrat [mlečäč je spomladi prva šälota = regrad je v pomladi prva zelenjava]
  35. mlekarca - krava, ki da veliko mleka, bujna punca
  36. mlodi - mlad
  37. mo - imeti [Tunčäk mo dosti lepo deco = Tunčäk ima še kar lepe otroke]
  38. mocel - macelj, bat, bet
  39. močefit - sperma
  40. moček - maček
  41. močka - divja mlada punca
  42. molar - pleskar
  43. molati - pleskati
  44. mon - imam
  45. montirräjzl {montirrajzl} - kovinska ročica za montiranje pnevmatik
  46. montrati - garati [celo živläjä se moramo montrati = celo življenje moramo garati], tudi mantrati {? sanskrt - mantra})
    Mántra je verski ali mistični zlog ali pesem, navadno iz sanskrta - osredotočenje na eno samo misel ali tudi opravilo. Ali je prleška beseda montrati, matrati prenešena iz sanskrta? Ko garaš in ponavljaš enake (iste) gibe se "montraš" - povezava torej vsaj teoretično obstaja.
  47. moped - motorno kolo
  48. mošničjak (*IP) - stročji fižol
  49. mort - malta
  50. morti - mogoče [morti pridä zütra = mogoče pride jutri]
  51. most - mast [most mi je opola na nove hlače = mast mi je padla na nove hlače]
  52. mostoči - brki (podobnost z angleško besedo moustache)
  53. mrkefca - korenje
  54. mrmeloda - marmelada
  55. mrndati - presti [moček opät zadovolno mrnda = mucek spet zadovoljno prede]
  56. mrok - mrak [mrok mä je dobjo = mrak me je dobil]
  57. mrtäf {mrtef} - mrtev
  58. müha - muha
  59. murk (*MR) - kumara (tudi vügorak)
  60. mus - morati
  61. mušnica - strupena goba
  62. muzika - glasba, tudi veselica [gremo na muziko = gremo na zabavo, veselico]
  63. muzikoši - muzikantje
  64. -
Na začetek

N
--- N ---
  1. nabiti - natepsti [deco moraš nabiti pret kak ti potäräjo vrč = otroke moraš natepsti prej kot ti razbijejo vrč]
  2. nabiti - nabiti puško
  3. nabrkvasiti (*DBV) - nakopičiti (hrane, dobrin, predmetov, ...)
  4. naednok - naenkrat
  5. nahkasl - nočna omarica [vekar däni na nahkasl = budilko daj na nočno omarico]
  6. nahoblati (*DBV) - natepsti
  7. nahoruk - naenkrat zelo sunkovito
  8. näjč {nejč} - niti [näjč me je ne povedo = sploh (niti) mi ni povedal]
  9. najebati - ?
  10. nämäc {nemec} - nemec
  11. nämaren {nemaren} - poreden
  12. nämarjok {nemarjok} - porednež
  13. nän {nan} (*MR) - ne bom
  14. napiket - nestrpen
  15. napolitanke - pecivo iz oblatov v več plasteh z nadevom
  16. na-poškol - počez, poševno (beseda je tako rekoč izginila)
  17. narozno - narazen
  18. nasluniti - nasloniti
  19. naštelati - naravnati, uravnati [vüro naštelaj = naravnaj uro]
  20. näzäränsko {nezerensko} - zelo [näzäränsko säm hüt = zelo sem jezen]
  21. natirati - nagnati
  22. nega - ni [nega pso, kon je šo = ni psa, kam je šel]
  23. nega - negovanje
  24. negda - nekoč [negda je bilo lepo = nekoč je bilo lepo]
  25. negi - nekje [negi se skrivla = nekje se skriva]
  26. neja - ni
  27. nejpret - najprej [najpret je Bog säbi brodo napravjo = najprej je Bog sebi naredil brado]
  28. nekä {neke} - nekaj
  29. nekši - nekakšen
  30. närod {nerod} (*DBV) - akacija (gacija na Kogu)
  31. nevola - nesreča
  32. nevološ - invalid, prizadeta oseba (umsko ali telesno), lahko tudi šibek značaj
  33. nezerensko - zelo [nezerensko me je bilo stroh = zelo me je bilo strah]
  34. nežika - nož za otroke (zelo popularen otroški žepni nož prve polovice 20. stoletja)
  35. nibeden nobeden
  36. nidršuh (*IP) - nizki čevelj
  37. nigdor - nikoli
  38. nigi - nikjer
  39. nikan - nikamor
  40. nikši - nikakršen
  41. nimok - gluhonem človek
  42. nočišji - nocojšnji
  43. nogača - nogača, nosilni steber,
    tudi noga pri mizi (*R_FK)
  44. nohät {nohet} - nohet
  45. nohiž - podstrešje [na hiši]
  46. nostl - stelja, kar se uporablja za pripravljanje ležišča domačim živalim [Tunek, krave so bräz nostla = Tunek, krave so brez stelje]
  47. noton - prostor za les iz hoste (zunanja drvarnica), tam kjer je kup drv [idi na noton po drva = pojdi na ??? po drva], v Središču (ob Dravi) te besede najverjetneje ne poznajo, če jo poznajo še sploh kje
    - je pa ta beseda blizu koroški besedi notn, ki pomeni tnalo (tnalo za sekanje drv)
  48. nücati - rabiti kaj [gnäs tä ne nücam = danes te ne rabim]
  49. nüna - nuna
  50. -
Na začetek

O
--- O ---
  1. obečati (*MR) - obljubiti
  2. obit - kosilo
  3. oblok - oblak
  4. obrnal (*DBV) - krmilo pri kolesu, balanca
  5. obrsoč - brisača
  6. obržjok - priseljeni viničar
  7. obržjok (korožjok) - lesena ozka uta kjer se hrani koruza
  8. obutef - obutev
  9. obüti - obut
  10. ocinäk {ocinek} - pa si le ??? [ocinäk si prišo = pa si le prišel]
  11. ocot - od kod (si prišel)
  12. oconät {oconet} (*MR) - od tukaj [oconät bon gäno = od tukaj bom šel]
  13. oča - oče, stari oče
  14. očoljä {očolje} - očala
  15. odati - prodat
  16. odišo - odšel
  17. odmah - takoj [odmah hodi domu - takoj pojdi domov],
    ponekod rečejo taki [taki priden = takoj pridem] (*R_FK)
  18. odürno - odurno, zelo grdo
  19. odvečara - popoldne
  20. odzaja - zadaj
  21. odznotrah - odznotraj
  22. of - oni
  23. ofca - ovca
  24. ofer (*DBV) - nabirka v cerkvi
  25. ogenj - v prenesenem pomenu je to bila včasoh beseda za vojno - so šli v ogenj, so šli v vojno, v boj
  26. ograd - sadovnjak
  27. oha - stoj, komanda za vlečno živino [oha Šeka = ustavi se Šeka]
  28. ojariti (*DBV) - upravljati, krmiliti avto
  29. oka (*IP) - oko
  30. okenščak - ozko okno v kleti, okenček [zadelaj okenščak v pivnici = zadelaj okenček v kleti]
  31. olüpiti - olupiti [čü, stora držova nas je čisto olüpila = = poslušaj, star država nas je čisto olupila]
  32. olüpki - olupki [deca, ne tak na debelo lüpiti, olüpiki so zdravi = otroci, ne tako na debelo lupiti, olupki so zdravi]
  33. omarek - nočna omara, omara za orodje
  34. omihlovati (*DBV) - obotavljati
  35. omora - omara
  36. ondi - tam nekje ???
  37. onti - pa ja [onti te nede püstjo = pa ja te ne bo pustil]
  38. opädänati {opedenati} - lepo urediti
  39. opät {opat} - spet
  40. opasti - pasti
  41. opati - pasti [opo sam = padel sem]
  42. opikovati se (*MR) - drezati
  43. oplečäk {opleček} - môdrček
  44. opolnoči - opolnoči
  45. opravica - opravilo hranjenja domačih živali, čiščenja hlevov, itn [kä si še ne kunčo opravice = a še nisi končal opravil pri živini]
  46. oprovlati (*IP) - hraniti domače živali, čistiti hlev, itn.
  47. oroč - orač
  48. oroti - orati
  49. ošpičiti - ošiliti kaj ali storiti kaj navihanega, ošpičiti [po si nekä ošpičjo = spet si nekaj ošpičil]
  50. otova (*MR) - otava, trava druge košnje: otava lepo kaže;
  51. otovič - trava tretje košnje
  52. otržjeno - priprto [püsti vrota otržjena, ka bomo čüli, kä se spomijajo = pusti vrata priprta, da bomo slišali, kaj se pogovarjajo]
  53. ovačik - ponavadi [ovačik zno, samo gnäs se je malo zmotjo = ponavadi zna, samo danes se je malo zmotil]
  54. ovi - oni
  55. ovidän {oviden} - oni dan
  56. ovoga - onega
  57. ovokrot (*DBV) - zadnjič, prejšnjič
  58. ozvünah - odzunaj
  59. ožejen - poročen
  60. ožmäknoti {ožmeknoti} - ožeti [ožmäkni coto = ožemi cunjo]
  61. -
Na začetek

P
--- P ---
  1. packa - loparček za tolčenje muh
  2. paheča - neumnež [ti si än paheča = ti si en neumnež]
  3. pähnoti {pehnoti} - oplaziti oko, z očesom kam rahlo zadeti, knjižna slovenščina ne pozna enovitega izraza za blago poškodbo očesa [tak säm se pähmo = tako sem si oplazil oko]
  4. paj - panj, kletka za čebele
  5. pajani (*DBV) - na ognju pečen kruh (lahko je z zaseko, česnom)
  6. paketntregar - prtljažnik na kolesu
  7. pakl - vrečka
  8. palma - topol (visoko listnato drevo s cveti v mačicah in semeni s šopom dolgih dlačic)
  9. pametevo (*MR) - tepežni dan
  10. pänäzi {penezi} - denar (enako besedo uporabljajo tudi Madžari - pénz)
  11. pancer - tank
  12. pancergraba - tankovski jarek (jarek proti tankom)
  13. pant (*DBV) - tečaji na vratih, oknih
  14. pänzl {penzl} - čopič
  15. paperek (*DBV) - pobiranje ostankov grozdja, bolne koruze, paberkovanje
  16. papoč (*IP) - natikač (ta beseda se v Jastrebcih najverjetneje ne uporablja)
  17. paprkovati - nabirati ostanke, otroci smo po trgatvi šli v vinograde iskat ostanke grozdja (paprkovat); to je bil za nas v jeseni na poti iz šole pravi praznik, pozna trgatev sladkega zlatega grozdja
  18. pasko meti (*MR) - paziti [pasko me, kä mali na opo = pazi, da otrok ne bo padel]
  19. paščiti - pohiteti [popašči se Mimika - pohiti Marija]
  20. pätlar {petlar} - berač [deca, če nečätä biti pätlari, morate delati = otroci, če nočete biti berači, morate delat]
  21. patron - patron, svetnik
  22. patrun - naboj za puško
  23. pätržal {petržal} - peteršilj
  24. pavočina - pajčovina [Dorika, zbriši pavočino = Dorika, pobriši pajčevino]
  25. päzdäc {pezdec} - goba iz katere se kadi, prdec
  26. pecikl - kolo
  27. pedoš - prijatelj
  28. pedošiti - prijateljevati
  29. pen (*MR) - tnalo
  30. pendrek - gumijevka
  31. penzija - pokojnina
  32. peški - peš
  33. peštrati - kregati [Lujzika je Frančeka v cirkvi kar pred vsemi speštrala = Lojzika je Frančka v cerkvi kar pred vsemi okregala]
  34. petlek (*DBV) - otroška posteljica z ograjo
  35. petrigati - goljufati [ne sem se pistila petrigati - ni sem se dovolila goljufati]
  36. pezdelinček - vrsta stenice (zelena listna stenica) z neprijetnim vonjem
  37. picajzlast - malenkosten in še kaj
  38. picajzl - sramna uš
  39. picek - piščanec, tudi penis
  40. picika - kokoš, preračunljiva ženska
  41. piglajzl - likalnik
  42. pikec - trn
  43. pikečo - bodečo
  44. piksna - pločevinka, konzerva
  45. pila (pil) - kapela, znamenje na križpotju [pri pili sem jo prvič küšno = pri kapeli sem jo prvič poljubil] izvor ni jasen, nekateri stavijo na izvor v "pilgrimu"
  46. pilika - pegatka, divja kura, kura iz Afrike
  47. pilek (*IP) - pegatka
  48. pintar - sodar, škafar [grem k pintari, kä dä mi napravjo novi polovjok = grem k sodarju, da mi bo izdelal nov sod]
  49. pintovec - vrba iva,
    pintovec je beka (*R_FK)
  50. piržläk {piržlek} - netopir, tudi majhna suha oseba
  51. piskovje - malo las na glavi ali skromni brki (brada) adolescentov
  52. piskütati (*MR) - stokati
  53. pisnif - plesniv [pisnif krüh = plesniv kruh]
  54. pisnivo - plesnivo
  55. pišäk {pišek} - zadnjica
  56. piščä {pišče} - večji piščanec
  57. piščajif - mozoljast
  58. piščoj - mozolj
  59. pitaje - vprašanje
  60. pitati - vprašati
  61. pivnica - vinska klet, tudi klet za ozimnico
  62. plähätko {plehetko} - ?
  63. pläjba {plajba} - svinčnica, vrvica z utežjo za določanje navpične lege
  64. plätäjok {pletejok} - pletenka, pletena steklenica, večinoma iz vrbovih vej [kak si te spotro plätäjok? = kako si polomil pletenko?]
  65. platfus - bolezen ravnih stopal
  66. plejsl (*MR) - rezina
  67. ploča - plača [celo pločo takoj zaprovi v gostilni = celotno plačo takoj zapravi v gostilni]
  68. pločati - plačati [keri da gnäs pločo pijačo = kdo bo danes plačal pijačo]
  69. ploh - miza za koline (prašiča)
  70. ploh - debela deska
  71. plontati - šepati
  72. plot - ograja
  73. plovo - modro
  74. plüča - pljuča
  75. plüg - plug
  76. plüg - drža pri smučanju
  77. po - spet [že po si tü = že spet si tukaj]
  78. pobroditi - popackati med jedjo, po bradi, obleki [oča se je po pobrodjo = dedek se je spet popackal]
  79. pocati - vložiti kumare v vodo s kisom in začimbami, koprom - izvirna prleška jed
  80. pocmüliti - raztopiti bombon v ustih, srkati [si že pocmüljo cükär = si že posrkal bombon]; v knjižnem jeziku ni ustrezne besede
  81. poctihe - prostor pred hišnimi vrati
  82. pocvokati - popackati, pokapljati
  83. počuhati - popraskati [počuhli mä po hrpti = popraskaj me po hrbtu]
  84. pod - tla
  85. podložek - neoplojeno jajce za vabo kur, da na danem gnezdu nesejo jajca ali valijo
  86. podoč - mimogrede
  87. podočki - spotoma, mimogrede
  88. podpazdihitis - norčavo poimenovanje lenobe - bolezen podpazdihitis
  89. podsekati - sesiriti (mleko se je podsekalo, med kuhanjem se je mleko sesirilo ali tudi prismodilo)
  90. podstije (*MR) - hišni prag in prostor pred njim [Frančika hmi podstije = Frančiška pomij prag]
  91. podvüčiti - poučiti
  92. pofrderbati - pokvariti
  93. pogače - splošno ime za štrudelj in ostale pečene dobrote iz testa z različnimi nadevi
  94. pogajati - voditi živino (krave, konje) pri oranju in brananju [bogi deca, keko so negda mogli pogajati živino = ubogi otroci, koliko so včasih morali voditi živino]
  95. pogojati - pogajati, dogovarjati se [jo se s tobom nän pogojo = jaz se s tabo ne bom pogajal]
  96. poglädnoti - pogledati
  97. pogrüntati - potuhtati
  98. pohärbati {poherbati} - podedovati
  99. pohati - cvreti panirano živilo
  100. pokavec (*IP) - smrkavec, otrok
  101. pokopič (*MR) - grobar
  102. polc - podporni steber
  103. polba (*MR) - žoga (Veržej)
  104. polec - palec
  105. polečen - premalo oblečen, v zimskem času poletno oblečen (beseda izhaja iz poletja) [ti si pa polečen(i) = ti si pa vroč]
  106. polek - zraven [polek sä vsädni = zraven se vsedi]
  107. Poljok - Poljak
  108. polkna - polkna
  109. polovaja - ostanek buče očiščene semen
  110. polovjok - sod za vino, približno 300 l
  111. polütka - (nenaribana) glava skisanega zelja [kak fajn hrüsta polütka = kako lepo hrusta platiček - kisana zeljna glava]
  112. ponovlati - ponavljati
  113. pop - lepilo, ponavati iz moke pomešane z vodo
  114. popačti - popeči, recimo popeči meso
  115. popasto (*DBV) - lepljivo
  116. popevati - peti
  117. popndekl - lepenka
  118. poprečki (*DBV) - poševno, prečno
  119. poprovlati - popravljati
  120. por - par
  121. por - nekaj [por lüdi je prišlo = nekaj ljudi je prišlo]
  122. porhat - flanela [po toti vročini nosiš porhatno robačo = po tej vročini nosiš flanelasto srajco]
  123. porkrot - nekajkrat
  124. porma - prostor za krmo [z diklinoj so ga dobili na pormi = s punco so ga ujeli na parmi]
  125. pormašina - vrtalni stroj
  126. poscajüga (*DBV) - polulan otrok, lahko tudi neizkušana oseba
  127. poscati - polulati
  128. poscoljak - svinski mehur [negda so se deca gürali s poscoljakom = nekoč so se otroci igrali s svinskim mehurjem]
    Poscoljak, tudi vura po središko ali prleško vüra. Svinska vüra. Prašičkovo spolovilo. Mehur je prleško meher. Tudi v Obrežu je meher (*R_FK).
  129. posconi tomašek - gozdna žabica, ki se ob skoku polula
  130. posiližif - zimzelen, tudi rastlina z mesnatimi listi in drobnimi zvezdastimi cvetovi, "Semper-vivi" - zgodi se, da zraste iz herbarija, čeprav je bil ustrezno posušen.
  131. posluniti - prisloniti
  132. postela - postelja
  133. pošiknoti - poriniti [pošikno mä jä v rüpačo = porinil me je v kolovoz]
  134. poškoli - šolska kazen, ostati v šoli po pouku [Genofefa, kä jä vaš Mihäc tüdi osto poškoli = Genofefa, a je vaš Mihec tudi ostal za kazen v šoli]
  135. pošven (*DBV) - postrani
  136. poštüpati - potrositi, recimo sladkor
  137. potirati (*MR) - prva faza driske (trebušna bolezen, napenjati zaradi driske) [mater me je potiralo = ...], v knjižnem jeziku za ta pojem ni izraza
  138. potlan - potem
  139. potkva - podkev, podkovati konja
  140. potli - potem [potli me zazovi = potem me pokliči]
  141. potuckati - speštati, stisniti
  142. potumplati - podvojiti, pokrpati, popraviti stare čevlje, dodati nov podplat, jih ponovno zakovičiti, dve enaki besedi izgovoriti [deci sem šolja malo potumplo, za drügo leto bodo še dobri = otrokom sem čevlje malo popravil, zakrpal, za drugo leto bodo še dobri]
  143. povitica - potica [mama, kdo boš späkla povitico, mi smo že tak lačni = mama, kdaj boš spekla potico, mi smo že tako lačni ]
  144. povok - pajek
  145. povütrošjäm {povütrošjem} - pojutrišnjem
  146. praf - prav [tote hlače so mi ne praf = te hlače mi niso prav]
  147. prädäno {predeno} - pust predržen človek, ki so se ga vsi naveličali
  148. prästvorjati {prestvorjati} - nergati [kä po prästvorjaš = kaj ti spet ne paše]
  149. praviti - govoriti
  150. pražgonovica - prežganka, juha iz prežgane moke [kak deca smo jeli samo prežgonovico = kot otroci smo jedli samo prežganko]
  151. pražiti - pražiti, s segrevanjem, navadno na manjši količini maščobe, delati, da dobi živilo rjavo barvo
  152. prckati - spolno občevati
  153. prä {pre} (*MR) - baje
  154. precvikati - žico pretrgati
  155. prefrigan - prebrisan, zvit
  156. Prekmarec - Prekmurec
  157. prätirovati {pretirovati} - pretiravati [kä prätirovleš = kaj pretiravaš]
  158. prelüftati - prezračiti
  159. premza - zavora
  160. pren - prežganje
  161. presopiti - predreti zračnico
  162. präša {preša} - stiskalnica
  163. prešati - prešati, stiskati grozdje
  164. prešpan - stiskalni vzvod, tram
  165. prešvuršt (*DBV) - tlačenka
  166. preštimati - ugotoviti
  167. pret - prej
  168. pretakati - pretočiti
  169. pretegjen - suhe postave
  170. pretl - deska za rezanje
  171. prftošja - denarnica
  172. prif - kuverta, pismo
  173. prigor (*MR) - slaba zemlja, kjer raste zgolj plevel ???
  174. priklät {priklet} - predsoba, ponavadi blizu kleti
  175. prikozati - prikazati
  176. prilagajaje - prilagajanje
  177. prilika - priložnost [kakšno priliko si zapravjo = kakšno priložnost si zapravil]
  178. prišo - prišel
  179. prištimati - pripraviti
  180. prlé - prej [če bi prišli prle, bi ... če bi prišli prej, bi ...], (beseda, ki je dala ime Prlekiji, ni prisotna na Kogu)
  181. prmojdüš - prisežem, da je tako
  182. probirlampa (*DBV) - preizkuševalec faz (kontrolna lučka)
  183. prodfan - pekač
  184. proh - prah
  185. prolek - mlad prašič
  186. propelar - propeler
  187. proščeja - sejem ob cerkvenih praznikih, romanjih
    Proščeje-zopet specifična beseda obmejnih krajev. Proščeje izgovarjajo prav tako prek Šantavca, Prleki pa žegnaje (*R_FK).
  188. protrol - pečica
  189. provi - pravi, desni, normalen
  190. prožen - pražen, scvrt
  191. prper - poper
  192. prpräk {prprek} - na hrbtu nesti (štuparama ?) [kä tä bom prpräka naso = te bom na hrbtu nesel]
  193. pruslek - brezrokavnik
  194. puca - punca
  195. pucati - čistiti
  196. püčel (*MR) - sod
  197. pufnoti - klofniti [tak tä pufnäm, kaš zvezda vidjo = tako te klofnem, da boš zvezde videl]
  198. puh - polh [puh je bejžo po drevi = polh je bežal po drevesu]
  199. pükel - grba, greben
  200. püklaf - kriva drža,
    püklaf je grbav - na Pohorju je delal svinjarije grbavi ali puklasti Miha (*R_FK).
  201. pumpa - tlačilka
  202. pümfer - smodnik
  203. puno - veliko
  204. pupika - punčka, igračka
  205. puron - puran
  206. puräk {purek} - majhen puran, mladič
  207. pusek - poljubček
  208. püšlc - šopek
  209. püta - brenta, puta
  210. pütan - "puta" pri pticah
  211. püter - maslo
  212. pužek (*IP) - majhna košarica (naša družina ni uporabljala te besede)
  213. pužek (*IP) - vzmet pri škarjah (nekateri uporabljajo besedo "puž")
  214. -
Na začetek

R
--- R ---
  1. räbizl {rebizl} - ribez, grmičasta rastlina z užitnimi črnimi, rdečimi jagodami: okopavati ribez; nasad ribeza; kosmulja in ribez osmukati, trgati; ribez črni, rdeči ribez; pog. ribezov sok: steklenica ribeza
  2. račünati - računati
  3. račünstvo - matematika
  4. rafinkërač (*IP) - dimnikar
  5. rafnk - dimnik
  6. rafonkerar - dimnikar
  7. räko {reko} - dejal [kä si räko = kaj si dejal]
  8. rämän {remen} - jermen
  9. rängla {rengla} - ponev (ponva)
  10. rasohe - lesene vile na tri zobce
  11. räšt {rešt} - zapor
  12. raubšic - divji lovec
  13. razčäsati {razčesati} - raztrgati
  14. razlevati - razlivati
  15. razpizditi - razjeziti
  16. rečica (*MR) - mreža za mrežno pečenko (ponavadi svinsko)
  17. regrut - nabornik, rekrut
  18. reihenca (*DBV) - zidarsko orodje za glajenje svežega ometa, betona, zidarske mase
  19. rekla - pleten pulover
  20. rengerati - ukrepati
  21. repincl - motovilec [repincl je joko zdraf, mo dosti vitaminof = motovilec je zelo zdrav, ima veliko vitaminov]
  22. rešüvaje - reševanje
  23. ribeš - ribež
  24. ribice - ledvice
  25. ribice - majhne ribe
  26. rigan (*IP) - velik, močan moški
  27. riglica - pokrovka
  28. rihtar - sodnik (rihtara biti, je družabna igra; ugibaš, kdo te udari po ta zadnji)
  29. ringl - uhan
  30. rinka - kovinski obroč
  31. riplač - deska pokrita z valovito pločevino za pranje
  32. rips - oljna repica
  33. rit - rit, zadnjica
  34. robača - srajca
  35. robec - naglavna ruta
  36. ročica - pokončna lesena lata, na 4 late se naslonita stranici kmečkega voza
  37. rol - dimnik
  38. rolcange - cevne klešče
  39. rolometač - dimnikar
  40. romajä {romaje} - romanje
  41. ropčäk {ropček} - robec
  42. roplon - letalo
  43. rosol - tekočina po nekajdnevnem nasoljevanju mesa
  44. rostava - snopi iz koruznih stebel zloženih v kopico (podoba indijanskega šotora) - tega lepega jesenskega in zimskega prizora skoraj več ne srečamo v kulturni krajini Prlekije, rostave so dajale zavetje mucam, malim glodalcem, mišim, polhom, podleskom, kdaj tudi otrokom, porabile so se kot prehrambeni dodatek za živino, za steljo, otroci smo iz koruznih listov in stebel izdelovali imenitne klopotce (vetrnice), glej tudi slike podobe Prlekije
  45. rošiti - spolno občevati
  46. rozgona (*DBV) - začetna brazda na njivi, ledina
  47. roženičjak - dolg žebelj za zabijanje roženic
  48. rubeš - rubež, popis dolžnikovih premičnin, s prodajo katerih se poplača njegov dolg
  49. rucäk {rucek} - koruzni storž (brez zrnja); v Veržeju je to kojec, kje tudi bat
  50. rüčjak - nahrbtnik
  51. rüd - oje pri vozu, ob oje vprežemo živino
  52. rüdati - krmiliti vozilo, voz [kak to rüdaš - kako to voziš, zavijaš]
  53. rüha - rjuha
  54. rüjaf - skodran (skravžlan) [kak si rüjaf = kako si skodran]
  55. rukar - udarec
  56. rükverc - nazaj
  57. rukzak (rukzok) - nahrbtnik
  58. runa - pesa [rdeča runa = rdeča pesa]
  59. rüpača - klanec zarezan v hrib
  60. ružiti - ropotati (zanimivo, v nekaterih krajih Posavja pa ta izraz uporabljajo za luščenje koruze - ružijo koruzo)
  61. -
Na začetek

S
--- S ---
  1. sadovjok - sadovnjak
  2. salovjok - piškot iz sala, svinjske masti
  3. säm {sem} - sem
  4. savjet - prt, prtiček
  5. scati - lulati
  6. sebrstje - srobotje, ovijalka (Krištanci), srobotova stebla, srobot: srobotje mu je zapiralo pot; robidovje in srobotje
  7. sestrana - sestrična
  8. sfaliti - zgrešiti, zmanjkati
  9. sërë (*IP) - siv
  10. sidäčki {sidečki} (*DBV) - sede
  11. skäčkati {skečkati} (*DBV) - zlasati
  12. skefati - skrtačiti [skefaj mi šolje = skrtači mi čevlje]
  13. sklezeno (*MR) - vranica
  14. sklizati (*MR) - drsati, [se skliže - drsi]
  15. sklisko - spolzko
  16. skložjavost (*DBV) - ropotija, krama
  17. skložje (*DBV) - ropotija, krama
  18. skokati - skakati [Primož Peterka najbojše skoče = Primož peterka najboljše skače]
  19. skoz - vedno [šä skoz si tü = še zmeraj si tukaj]
  20. skübsti - puliti
  21. sküla - (večja ali manjša) rana, recimo na ustnicah;
    - izvor besede - sküla - je neverjetno skrivnosten, ni ji para v drugih jezikih (!!!);
    latinsko je lobanja skalle, angleško skull ...- tako da beseda sküla kot rana, najbrž izhaja iz latinščine, kot rana z vidno lobanjo (oziroma t. i. skupnega evropskega (pra)jezika);
    beseda skala pa lahko tudi izhaja iz skalle (lat. lobanje), po latinsko je skala lahko tudi scopulo ... (stvar raziskovanja ...);
  22. skünkač - urh, brezrepa dvoživka z rumeno lisastim trebuhom in bradavičasto kožo na hrbtu
  23. sküntati - stokati, jamranje neodločenega človeka
  24. sküsrati (*DBV) - prdniti tako ali drugače, ...
  25. slamjača - hiša s slamnato streho
  26. slatina - mineralna voda
  27. slavjača - manjša košara iz slame
  28. slifkati - cviliti [pes slifka = pes cvili]
  29. slovor - slovar
  30. smetjača - smetišnica
  31. smoläjok {smolejok} (*MR) - trske (kurijo se na grobi za 1. nov. - Veržej)
  32. smolika - vrsta zemlje rumene barve, težko se obdeluje, a je lahko zelo rodovitna, recimo za vinograd, povrtnino
  33. smüka - lesen plug za pluženje snega, snežni plug, vlekli so smüko
  34. soha - navpični drog (drevesno deblo)
  35. soldot - vojak [kakšni lep soldot, škoda kä jä opo = kako lep vojak, škoda da je padel]
  36. soljača (*DBV) - solnica, posoda za sol
  37. son - sam
  38. sora - rob, del škornjev nad gležnjem [hlače zatločiš v sore = hlače zatlačiš v škornje]
  39. sosid - sosed
  40. sosida - soseda [Lujzäk, kä teko glediš sosido = Lojzek, zakaj toliko gledaš sosedo]
  41. sovoj - grča v deski, v lati, v letvi
  42. späzditi {spezditi} - tiho prdniti
  43. speglati - zlikati
  44. spistiti - spustiti
  45. spitovati - spraševati
  46. spizditi - zbežati, ukrasti kaj
  47. spoleta (*MR) - okenska polica
  48. spomijati - pogovarjati [tak sma se lepo spomijala = tako lepo sva se pogovarjala]
  49. sponošati (*MR) - očítati komu kaj (glej tudi štinkariti)
  50. špotati - kregati (na Kogu)
  51. spuminäk {spuminek} - pogovor
  52. spotiti se - spomniti se
  53. spotiti - spomniti, spomniti se na kaj
  54. spovid - spoved
  55. spucati - sčistiti
  56. sräča {sreča} - sreča
  57. sräčän {srečen} - srečen
  58. srjok - srnjak
  59. srmok - revež [vüči se, ka naš srmok = uči se, da ne boš revež; srmok je vmrjo = revež je umrl]
  60. srolek (*IP) - mevža [ti pa si srolek = mevža si]
  61. srom - sram, sramovanje, nerodno [srom mä jä = sram me je]
  62. stirije - pleve, drobceni delci pšenice
  63. stojäčki {stoječki} (*DBV) - stoje
  64. stori - star
  65. strnudika - ??? dekle posebnega obnašanja in izgleda ('radovedni knedl')
  66. stroh - strah
  67. strokasti (*MR) - neroden [mater si strokasti = presneto si neroden]
  68. süček - zračni vrtinec
  69. sühi - suhi
  70. süholod - suhe veje
  71. sunce - sonce
  72. sünoga - lenoba; človek, ki se kar topi od lenobe, dolgočasja ali neokusnega obnašanja,
    sünoga - nekša sünoga me je pojela (nekaj me je pičilo ali oblazilo (*R_FK)).
  73. sünoti - rukniti
  74. sürotka - sirotka je odpadna voda pri izdelavi sira (baje je zdravilna za jetra)
  75. süša - suša
  76. suza - solza [zakä moš suzne oči = zakaj imaš solzne oči]
  77. svaditi - skregati
  78. svetek - praznik
  79. svija - svinja, prašič
  80. svinkerača (*DBV) - ???
  81. svisle (*MR) - zid pod streho, prostor za shranjevanje krme, slame, sena
  82. svoja - prepir
  83. svora (*DBV) - centralna povezovalna os pri vozu, druži prva in zadnja kolesa, osi
  84. -
Na začetek

Š
--- Š ---
  1. šäga {šega} - navada
  2. šajba - šipa
  3. šajtraf (šajtrati) (*MR) - neroden (opletati), štorast, tehnična okvara na gibljivem delu stroja, vozila, telesna hiba - poškodba, šepast [kä te gnäs tak šajtraš = zakaj danes tako šepaš]
  4. šajtrge (*MR) - lesena samokolnica
  5. šaka (*IP) - dlan
  6. šalica - skodelica
  7. šälota {šalota} - solata
  8. šalthebl - menjalnik
  9. šamrlek - pručka
  10. ščava - pomije [vleti ščavo v kopajo za gudeka = vliti pomije v kopanjo za prašiče]
  11. šči - lula
  12. ščigätati {ščigetati} - žgečkati (*R_FK)
  13. ščigec - [Mo ščigece = Je žgečkliv-a] (*R_FK)
  14. ščipek - šipek
  15. ščop - dolga palica, recimo za trosenje sadja [Mimika, daj mi ščop, da stresem sosidovo grüško = Marija, daj mi palico, da stresem sosedovo hruško] (Ukrajinci recimo še uporabljajo besedo ščup, saj starejši, a te besede drugje še nisem srečal; zdi se, da tudi uradna ukrajinščina obravnava ščup kot narečno besedo - Ukrajina doživlja podobno usodo kot Slovenija, ruski in ostali bizantinski diktatorji jo uničujejo, ji jemljejo jezik ...; angleščina uporablja za gorsko palico besedo alpenstock - stock oziroma ščop se zdi, da imata skupne jezikovne korenine)
  16. ščrblaf (*MR) - škrbast [ščrblavä babe pa nan ožänjo = škrbave ženske pa ne bom poročil]
  17. šefla - zajemalka
  18. šelota - solata
  19. šija - kovinski ploščati obroč za leseno okovano kolo
  20. šijak - vrat
  21. širhakl - grebljica za čiščenje peči [s širhaklom ga je po glovi = z grebljico ga je po glavi]
  22. šisa (*MR) - driska
  23. šiška - odprtina za gumb
  24. škola - šola
  25. škotla - škatla
  26. škrampli - kremplji,
    tudi prsti [po škramplih jih je dobjo = po prstih jih je dobil] (*R_FK)
  27. škrnecl - papirnata vrečka za moko, sladkor, bombone, sadje, itn
  28. škrobotije - srobotje, ovijalka
  29. šlajdrnica - točilnica za med (stroj za pridobivanje medu iz satnic)
  30. šlajdrati - točiti med [deca, nikam nätä šli, gnas bomo šllajdrali med = otroci, nikamor ne boste ši, danes bomo točili med]
  31. šlapšohi - čevlji
  32. šlapšuh (*IP) - čevelj
  33. šlauf - zračnica
  34. šlefarca (*MR) - zajemalka
  35. šlosar - varilec
  36. šlotati - šlatati
  37. šmarnica - samonikla trta, pijača samonikle trte
  38. šmir - umazanija, strojna mast, vazelin
  39. šmirkl papir - brusni papir
  40. šmrkäl {šmrkel} - smrkelj
  41. šmrklavec - smrkavec
  42. šmuglati - prekupčevati
  43. šnicl - zrezek
  44. šnicläk {šniclek} - drobnjak
  45. šnita - rezina, kos mesa (kare brez kosti)
  46. šnola - zaponka
  47. šo - šel
  48. šoder - gramoz
  49. šofla - lopata
  50. šolji - čevlji
  51. šoštar - čevljar
  52. šova (*MR) - vrsta opeke
  53. špäh {špeh} - špeh, slanina [najbojši je pokäjäni špäh = najboljša je prekajena slanina]
  54. špahtl - pleskarska lopatica
  55. špajsen - smešen
  56. špajzelb - shramba
  57. špajzl - shramba
  58. špancer - sprehod [ho, sta šla malo na špancer = o, sta šla malo na sprehod]
  59. šparati - varčevati [gnäs deca väč näznäjo šparati = danes otroci več ne znajo varčevati]
  60. šparkli - parklji
  61. špegel (*DBV) - zrcalo
  62. špegli (*DBV) - očala [kakšne debele špegle mo = kako debela očala ima]
  63. špelingaf - pegast
  64. špic - konica
  65. špičalnik - šilček
  66. špičok - špičak, čevelj špičaste oblike
  67. špilati - igrati, igrati na inštrument, igrati se
  68. špitol - bolnica [moj oča je skos pravjo, kä hodi v špitol = moj dedek je zmeraj govoril, da hodi v bolnico, 'špitol']
  69. špliter - šrapnel
  70. špriter (*DBV) - šrapnel
  71. šporhat - štedilnik
  72. špot - kreganje,
    sramota [ne delaj nam špota = ne delaj nam sramote] (*R_FK)
  73. špota - stranica na postelji
  74. špotati - kregati
  75. špotati (*DBV) - afnati se
  76. šprajcati - podpreti
  77. špricar - brizganec
  78. špricati - škropiti
  79. šprudlati - žvrkljanje
  80. šprudlek - lesena gospodinjska priprava za žvrkljanje; z ročajem kot pri kuhalnici, z lesenim zobatim kolesom na koncu
  81. špula - kolut ali valj za sukanec, cviren, za kable; tudi elektromagnet, navitje
  82. špuraf - zbirčen pri hrani [kä si tak špuraf = zakaj si tako zbirčen]
  83. šrafncigar - izvijač
  84. šrajf - vijak
  85. šrajfštok - primeš
  86. šränga {šrenga} - šranga
  87. šraufnciger - izvijač
  88. šrec - šranga [čähi, sosida sä žäni, postavimo šrec = fantje, soseda se poroča, postavimo šrango]
    Šrec je zopet beseda, ki je v širši Prlekiji ne uporabljajo in je ne poznajo. Šrec je tudi zapornica na žel. prehodu. (Šreci so bili zaprti ali delali smo šrec). Prleki šrejngajo (*R_FK).
  89. šrotač - električni mlin za žitarice
  90. šrotati - mleti, delati šrot
  91. štacün - trgovina
  92. štäjnkol {štajnkol} - premog
  93. štakor - podgana
  94. štala - hlev za krave
  95. štala - nered
  96. štampet - postelja
  97. štämpl {štempl} - žig
  98. štamprl - šilček, kozarček (do 0,5 cl )
  99. štant - stojnica
  100. štekar - stikalo
  101. štelonga - rekrutacija
  102. štemajzl - kovinsko dleto za razbijanje betona
  103. stepati - tresti, potepati, tresenje elektrike [kä se teko stepleš = zakaj se toliko potepaš]
  104. šteti - brati (recimo knjigo), seveda tudi brati
  105. šteti - šteti predmete (1, 2, 3, 4, ...)
  106. štiblc - majhna soba
  107. štibra - davek
  108. štil - ročaj
  109. štilarca - motorna žaga ali nahrbtna škropilnica, ne glede na proizvajalca
  110. štinderati - razmišljati, tuhtati
  111. štingl - pecelj
  112. štinkariti (*MR) - očitati komu kaj (glej tudi sponošati)
  113. štirka - prostorninska mera, navadno za vino, približno 140 l: pridelal je deset štirk vina
  114. što - kdo
  115. štok - nadstropje
  116. štokl - stol brez naslonjala
  117. štopl - zamašek
  118. štor - po podiranju drevja preostali del debla
  119. štor - nerodnež
  120. štorja - zgodba, legenda [mati so mi povedali štorjo o tolovajih = stara mama mi je povedala legendo o razbojnikih]
  121. štorkla - štorklja [štorkla leti, po do deca = štorklja leti, spet bodo otroci]
  122. štrajhar - brus za nože
  123. štrckati - s prstom koga frcati (ni ustreznega prevoda)
  124. štrcniti - s prstom frcniti
  125. štreka (*MR) - železniška proga [cug ga ja dobjo na štreki = vlak ga je dobil na progi] [šo je prek štreke = šel je čez progo]
  126. štriglafka - striga
  127. štrihati - pleskati
  128. štrikač (*DBV) - pulover
  129. štrikati - plesti
  130. štrozok - žimnica
  131. štrükel - štrukelj
  132. štrükel - zavitek, štrudelj
  133. štrumpfantl - podveza [Mimika, popravi si štrumpfpantl = Marija, popravi si podvezo]
  134. štükati (*MR) - speti, podaljšati [štükaj vojko = spni štrik]
  135. štükati (*MR) - kregati se
  136. štünfe - nogavice
  137. štücati (*MR) - rezati (z ostrimi škarjami)
  138. šturlampa (*MR) - ogenj pri mešanici zraka in acetilena (etin, karbid - CaC2 - in voda)
  139. šubar - regulator pretoka zraka pri peči
  140. šubler - kljunasto merilo
  141. šuma - gozd
  142. šuntati - ščuvati, hujskati
  143. šürc - moški predpasnik modre barve
  144. šüroki(o/a) - širok, široka, ...
    šürok-i-o-a - tudi noseča. [Tota pa je šüroka - ta je pa noseča] (*R_FK)
  145. šus - strel
  146. švasati - variti
  147. švasoaparat - varilni aparat
  148. švelar (*MR) - grobo obdelan leseni kvader, prag (lahko železniški)
  149. švelja - šivilja
  150. švic - pot
  151. švicati - potiti se
  152. švinglati - goljufati
  153. -
Na začetek

T
--- T ---
  1. tahet (*MR) - stenj, trak ali vrvica iz bombaža, ki napojen z gorljivo snovjo počasi gori in oddaja svetlobo
  2. tak - tako
  3. tälä {tele} - tele
  4. taler - krožnik
  5. Taljon - Italijan
  6. taška - torba
  7. te - potem
  8. teko - toliko
  9. täpäš se {tepeš se} - potepaš se
  10. tesla - bedak, neumnež (ti si en tesla - ti si en bedak)
  11. tepešija - potepanje
  12. težok - težak, delavec, ki navadno priložnostno opravlja težka dela (na vasi so si med sabo pomagali in vsi so bili "težoki")
  13. thor - dihur [smrdiš kak thor = smrdiš kot dihur]
  14. tibogara - kletvica (ti boga)
  15. tijan - tam nekje [tijan tan = "še iščemo prevod"]
  16. tikva - buča
  17. tirati (*MR) - odganjati
  18. tiščati - tlačiti, potiskati, mala ali velika potreba
  19. tjädän {tjeden} - teden
  20. toblica - tablica
  21. toga - tega
  22. tolige - samokolnica
  23. tolovaj - razbojnik
  24. ton - tam
  25. topolofka - goba s svetlo rjavim klobukom
  26. tot - tat
  27. toti - ta
  28. totngrobar - grobar (nemška beseda, uporablja se v krajih: Kog, Središče)
  29. totnkamra - mrtvašnica
  30. toto - to
  31. tovorjok - tovornjak
  32. trahtar - lijak
  33. trčke (*MR) - posebna prleška gibalna vaja, ponavadi otroka položiti na hrbet in mu noge potisniti do glave, v trčke devati
  34. treščjä {treščje} - pecivo podobno 'flancatom' [joko dobro treščjä = zelo dobri 'flancati' ]
  35. treščjä {treščje} - suhe trske za kurit,
    trešče-treščja - ostanki pri tesanju ostrešja - tesarjev [Podkürjo je s treščjon = podkuril je s trskami] (*R_FK)
  36. tretač (*MR) - mlin
  37. tretjača (*MR) - otavič, trava tretje košnje
  38. trifrtole - tričetrt
  39. trofiti - zadeti [v glovo ga jä trofjo = v glavo ga je zadel]
  40. trokar (*DBV) - cev z konico za puščanje plinov iz kravjega trebuha
  41. trokerati (*DBV) - cukati (avto trokera)
  42. trompeta - trobenta
  43. tropinovac - žganje iz tropin
  44. troštati - pričakovati, upati [täbä pa se näsäm trošto = tebe pa nisem pričakoval]
  45. trotl (*DBV) - bedak
  46. trotnca (*DBV) - pas trave med njivama za pašo, za hojo ("vrate")
  47. trova - trava
  48. trücati (*MR) - prositi, prosjačiti [fačoki so me po trücala za cükar = otroci so me spet prosili za bombone]
  49. trüga - krsta
  50. tü - tukaj
  51. tücen (*MR) - sem [hodi tücen = pridi sem]
  52. tučti (*DBV) - tepsti, udariti, tolči
  53. tüdi - tudi
  54. tuhtati - premišljati
  55. tünka - lesena posoda za zaseko in prekajeno meso
  56. tüp - komanda konju [(Janez na kolah zakriči kuji = Janez na vozu zakriči konju) Ričko tüp = Ričko desno]
    Tüp. Ukaz konju da zavije desno. (*R_FK)
  57. türen - zvonik
  58. Türki - Turki
  59. türki - velike mravlje
  60. -
Na začetek

U
--- U ---
  1. ü (hüü) - komanda konju,
    Ü (slov. hi) . Ukaz konju, da zavije v levo. Oha pa je stoj.(*R_FK)
  2. unimok - večnamensko tovorno vozilo
  3. uporoblati - uporabljati
  4. urlab - vojaški dopust
  5. -
Na začetek

V
--- V ---
  1. vahtati (*MR) - paziti
  2. vala - velja
  3. valati - veljati [ne do si valati = ne moreš mu dopovedati]
  4. valek - valjar, lesena priprava v obliki valja z dvema ročajema za valjanje testa
  5. vamp - želodec, trebuh
  6. vän {ven} (*MR) - saj
  7. vända {venda} - najbrž
  8. vänkiš {venkiš} - vzglavnik
  9. varvati - pestovati
  10. vaservoga - vodna tehtnica
  11. vävärca {veverca} - veverica
  12. vdilen (*MR) - povsod po poti, neprekinjeno
  13. vdrapnoti - opraskati,
    tudi udariti ali zbežati oz. oditi po bližnjici. (*R_FK)
  14. ve - saj
  15. vednoko - enako
  16. vejdl (*IP) - globoka posoda za pranje perila in drugih opravil
  17. vekar - ura budilka
  18. veki - velik [kakšni veki čäh si zroso = kako velik fant si zrasel]
  19. velki - velik
  20. vencl - viničar
  21. vencrlija - viničarska hiša
  22. vervati - verjeti
  23. Verženäc {Verženec} (*DBV) - prebivalec Veržeja
  24. veš - perilo
  25. vetrjak - lesena naprava, s preprostim ventilatorjem, za čiščenje žita, "veternik"
  26. vgasniti - ugasniti
  27. vglih (*DBV) - enako
  28. vgriznoti - ugrizniti
  29. vičiti - učiti
  30. vizmenka (*IP)- narcisa
  31. vizmenka - kres (velik ogenj, ki se prižge zvečer pred praznikom - recimo pred Veliko nočjo, navadno na vzpetini)
  32. vjan - v njem
  33. vjesti - ugrizniti
  34. vlevati - ulivati
  35. vločiti - vlačiti
  36. vmajüh - lenoba [ti si vmajüh = ti si lenoba]
  37. vnüča - staro blago (cunje) s katerim si zavijemo noge preden se obujemo, ponavadi v zimsko obutev (cunje za obvezo nog pred mrazom)
  38. vnükäc {vnükec} - vnukec, vnuk
  39. vobrlänc {vobrlenc} (*MR) - po strani zanašati pri hoji
  40. voder - kravji rog, napolnjen z vodo, pripasan okrog pasu, not pa brus
  41. voga - vaga
  42. vogel - vogal
  43. vogleje (*DBV) - oglje
  44. voglen - ogorek, tleči kos lesa
  45. vojka - štrik za privezovanje krav, itn
  46. vojs (*MR) - obisk [v vojs prite - pridite na obisk]
  47. vojska - vojna [v drügi vojski je opalo ogromno Kogofčanof = v drugi vojni je padlo ogromno Kogovčanov]
  48. vopno - apno
  49. vosko - ozko
  50. vozek - ozek
  51. vozek - voziček za dojenčke
  52. vože - pletena vrv (zelo stara beseda, jezikoslovci mislijo, da je ta beseda izginila, in da jo najdemo samo še v Brižinskih spomenikih, a v naših krajih še živi; da se 'vože' šteje za izgubljeno besedo, je bilo razvidno iz TV oddaje o Brižinskih spomenikih;
    Brižinskim spomenikom smo postavili obeležje šele leta 2004, sramota za slovenske izobražence in politike, ne vem pa koliko otrok je to znamenje sploh obiskalo; bližnji vrtci in šole zagotovo ne, raje obiskujejo kraje prepirov; podatki so zanesljivi, ker živim blizu znamenja in moji otroci vedo zanje samo zato, ker jih občasno obiščemo; obišče jih tudi nekaj zaljubljencev, to je zelo dobro, ostalo pa so narkomani in pijanci, ki si hladijo pijačo v bazenčku pod kipom deklice; obeležje (spomenik) Brižinskim spomenikom so postavili daleč izven centra Ljubljane, tako da ja ne bi ljudje čutili ali spoznali, kje so naše korenine)
  53. vožja - ožja
  54. vrate - travnata pot med njivami,
    vrate-i - akcent na e ali i - ozare. (*R_FK) ozara je ravnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug
  55. vreščati - kričati
  56. vredi - dobro [vredi si napravjo = dobro si naredil]
  57. vrezati (*DBV) - zapeti, spiti, udariti (pa še vrezati kaj, recimo kruh - pravo bogastvo pomenov)
  58. vrhje - smetana
  59. vrli - pridni
  60. vrobel - vrabec
  61. vročiti - zdraviti
  62. vrog - vrag, hudič
  63. vroštvo - zdravilo (najbrž izhaja iz vrača, vraže - izjemno zanimiva beseda) [mon kator, nücam vroštvo = imam katar, rabim zdravilo]
  64. vrota - vrata
  65. vsi-sveci - vsi sveti, praznik, dan mrtvih (tudi fsi-sveci, glej pod f)
  66. vüčejok (*MR) - učenjak
  67. vudroti - udariti [tak te vudräm = tako te udarim]
  68. vügorki - kumare
  69. vüha - ušesa [vüha moš kak stori zovec, samo v glovi nič = ušesa imaš kot stari zajec, samo v glavi nič]
  70. vuhko - vlažno [po si mi dola vuhek venkiš = spet si mi dala vlažen povšter]
  71. vüjec - mož mamine sestre ali kdaj tudi mamin brat (stric)
  72. vujgjäni {vujgjeni} (*DBV) - kriv, upognjen
  73. vujti - uiti
  74. vuk - volk
  75. vuk - težave debelih ljudi na zadnjici,
    vuk - vnetje mednožja navadno v vročini ob dolgi hoji ali če se vroč vsedeš na beton. (Stani, še boš vuka dobjo, ne sedi na pitoni, boš vuka dobjo (*R_FK)).
  76. vün - ven
  77. vüna - žena maminega brata
  78. vüni - zunaj
  79. vüpaje - upanje
  80. vüra - ura
  81. vüsta - usta
  82. vüš - uš
  83. vütro - jutro
  84. vütro - jutri
  85. vüzda - uzda
  86. Vüzen - Velika noč (noč pred Vüzmom gorijo vizmenke, kresovi)
  87. vüžgati - zažgati
  88. vüžgec - magajiv prebrisan mladenič, otrok
  89. -
Na začetek

Z
--- Z ---
  1. začijati (*MR) - početi, lahko tudi začeti
  2. začim - za kom
  3. zabodjok (*MR) - nož za zabadanje
  4. zafčijak - kletka za zajce
  5. zafrkjeno - zapleteno
  6. zagiftati - zastrupiti
  7. zagijen - zaostal v rasti, nerazvit
  8. zahaklati (*DBV) - zapeti (zapeti se z obleko za trnje)
  9. zaheftati - spojiti
  10. zajebati - zafrkniti, onemogočiti
  11. zakurblati - zagnati, recimo motor
  12. zaküriti - zakuriti
  13. zälje {zelje} - zelje
  14. zamejati - zamenjati
  15. zamotati - zaviti
  16. zamozan - umazan
  17. zanetiti - zanetiti (ali porjaveti - kruh - zaradi vročine ognja, peči)
  18. zanimif - zanimiv
  19. zanohtati - zanohtati, ozebline dobiti, bolečine zaradi mraza, predvsem za nohti
  20. zapopati - zalepiti
  21. zapopevati - zapeti [zapopevli mi prleško, Marko skočä = zapoj mi prleško, Marko skače]
  22. zapstoj - zastonj
  23. zaprovëtë (*IP) - zapraviti, porabiti
  24. zarezati - z nožem ubiti
  25. zaron - zgodaj zjutraj
  26. zaškrniti - zaviti, zapreti [zaškrni pipo = zapri pipo]
  27. zašrajfati - zaviti vijak, zavijati v želodcu
  28. zavica - zajklja
  29. zažgoni - zažgan
  30. zbiditi - zbuditi
  31. zbiksati - očediti
  32. zdänäc {zdenec} - studenec
  33. zdigniti - dvigniti,
    zdigniti - tudi biti tepen (zaj de jih zdigno (*R_FK)).
  34. zdignoti - dvigniti
  35. zdirati se - zadirati se
  36. zdolec - veter, ki piha iz jv ali iz vzhoda (mrzel veter iz Panonske nižine)
  37. zdovaje (*MR) - zdavanje (naznanilo poroke, recimo v cerkvi)
  38. zdovje (*MR) - zdavnaj
  39. zdraf - zdrav
  40. zdrüzgati - zmečkati
  41. zdünkati - spomniti se
  42. zelejod (*IP) - nezreli sadeži [tote zelejodë vam jos že nam jela, zoto ke bom te preveč srola = teh nezrelih sadežev ne bom jedla, ker lahko povzročijo drisko]
  43. zelharnica - soba za kajenje mesa
  44. zelhati - dimiti, prekaditi meso
  45. zelharnica - dimnica
  46. zgrabiti - ujeti
  47. zgübiti - izgubiti
  48. zic - sedež
  49. zihronga - varovalka
  50. zijati - naglas govoriti, dreti se; neolikano, brezsramno nekaj gledati
  51. zlevänka {zlevenka} - biskvit iz koruzne moke, mleka (vode), jajca, neke vrste nalita pogača [po bomo jeli zlevänkä = spet bomo jedli "zlevänkä"]
  52. zlifrati - odpraviti, znebiti [zlifro säm gä s hižä = odpravil sem ga iz hiše, znebil sem se ga]
  53. zlevati - zlivati [ne zlevli vode, kä ne vidiš kak je droga = ne zlivaj vode, kaj ne vidiš kako je draga]
  54. zlodja - hudiča
  55. zlüftati - prezračiti, zgrešiti
  56. zmotan (*MR) - neumen
  57. znači - pomeni (hrvatizem)
  58. znati - vedeti
  59. znon - vem
  60. znova - spet
  61. zobače - grablje (uporablja se samo na Kogu, Središču, ponekod v Brebrovniku, Madžari rečejo grabljam gereblye, kar je skoraj zagotovo vpliv slovenščine; Madžari so po genih večinsko podobni Slovencem)
  62. zobati - jesti grozdje
  63. zobl - zaseka, popečena zmleta slanina, zelo obstojen namaz ali zabela [zobl na krüh pa lük gor, to jä najbojša jüžina = zaseka na kruhu z nadevano čebulo, to je najboljša malica]
  64. zodja(i/o) - zadnji, zadnja, zadnjo
  65. zodjič - zadnjič
  66. zodjokrot - zadnjikrat
  67. zoglozda - zagozda
  68. zokl - nogavica, "zoklni" so nogavice (blizu angleški besedi sock)
  69. zopih - zamet
  70. zovec - zajec
  71. zovitje - zavetje
  72. zrok - zrak
  73. zrošen - neumen [zrošena žüpa = juha s testnato kašo]
  74. zütra - jutri
  75. zvati - klicati
  76. zvora - mleko (Veržej, Juršinci)
  77. zvročiti - pozdraviti [doktor mi jä zvročjo išijas = doktor mi je ozdravil revmo (išias)]
  78. zvun - zvon
  79. zvuniti - zvoniti
  80. -
Na začetek

Ž
--- Ž ---
  1. žäčijati {žačijati} (*MR) - početi [kä začijaš - kaj počneš]
  2. žädično {žedično} - žarkavo (žarkava mast, hrana, ... je pokvarjena hrana)
  3. žägän {žegen} - blagoslov, žegen
  4. žägnäje {žegnaje} - blagoslavljanje velikonočnih jedi
  5. žähtar {žehtar} - golida, posoda za molst, tudi mauel [Mimika je nadojila pun žähtar mleka = 'Micka' je namolzla polno golido mleka ]
  6. žäjfa {žajfa} - milo
  7. žakel - vreča
  8. žalüvati - žalovati
  9. žgajara - žganjekuha [dedi so celo noč žgajarili, deca pa smo z velkimi vühami poslüšali, kä si gučijo = moški so celo noč kuhali žganje, otroci pa smo z velikimi ušesi poslušali, kaj se pogovarjajo]
  10. žganica - žganje
  11. žganki - žganci
  12. žgonci - žganci
  13. žgujki (*DBV) - žganci [ožäni žgonci = krompirjevi žganci]
  14. žif - živ
  15. žifčjok - kolerik; človek, ki hitro vzkipi
  16. žiljak (*MR) - trpotec, zdravilna travniška rastlina z nizko rastočimi ozkimi ali širokimi listi in drobnimi cveti v socvetju
  17. živačjo meso - perutninsko meso
  18. živläje {živleje} - življenje
  19. živol - žival
  20. žlabrati - govoriti neumnosti, govoričiti, nakladati [kä žlabraš = kaj govoriš neumnosti]
  21. žläht {žleht} - nesramen
  22. žlajf - zavorni sistem na kmečkem vozu
  23. žlak - kap; travniček pod vinogradom,
    žlak, tudi nekje požlak - obračalni pas pod goricami (žlohtna grabica je skopana - spodnja grabica…(*R_FK)).
    jama na poljski cesti (med njivami) polna vode in blata (*R_MR)
  24. žlaprtek - gnilo jajce, klopotec
  25. žlojs - snežna plundra [mater v žlojs sem stopjo = presneto v plundro sem stopil]
  26. žmah - okus
  27. žmeriti - mižati
  28. žmetno - težko
  29. žmikati - ožemati
  30. žnable - konjske ustnice, poudarjene človeške ustnice
  31. žnüra - vezalka
  32. žobati - jesti grozdje
  33. žobjak - studenec vzidan v vznožje hriba (not so domovale žabe)
  34. žofja - žajbelj
  35. žogaje - žagovina
  36. žrd - dolg lesen drog (10 - 15 cm), ki se vzdolžno položi na vrh s senom, snopi naloženega voza in na obeh koncih priveže za voz, da je tovor bolje pričvrščen, zavarovan [žrd je počjo in ga je zaklo = žrd se je prelomil in ga je ubil]

    Žrd je žrd tudi po SP. (kaj je to: dugo kak žrd, nevarno kak smrt? zdenec, studenec, stüdenec). Starejši SP opisuje vrv kot vože. Mislim, da se beseda lahko uporablja. Upam, da ne bo in ni izginila. Mlademu rodu pa treba pojem predstaviti in ga navdušiti (*R_FK).
  37. žrebe - žrebiček, žalitev [ka jä ti storo žrebe = kaj je ti stari neumnež]
  38. žrmli - žrmlje
  39. žuč - žolč
  40. žül - žulj
  41. žüliti - žuliti
  42. žuna - žolna
  43. žüpa - juha
  44. žuto - rumeno
  45. -
Na začetek

X
--- X ---
Na začetek

Y
--- Y ---
Na začetek | Na uvod


Števec obiskov marec 2015. Kdaj se v valovih obiskuje slovar!


Za narečno besedo sta v oklepaju, za '*', inicialki predlagatelja besede, razen pri avtorju strani.
Kdo je predlagal narečno besedo za slovar (*XX) ali dodal razlago (*R_XX):
- Zorko Vičar (začetek 2005)
(*IP) ali (*R_IP) - Izidor Pokrivač (začetek 2008)
(*FK) ali (*R_FK) - Franc Krnjak (začetek 2008) - glej tudi njegovo delovno gradivo
(*MR) ali (*R_MR) - Marko Rus (začetek 2008)

(*DBV) - lidje iz Veržeja in okolice, "dedi in babe iz Veržeja = DBV" (začetek november 2008): Amadej Juranovič, Ivan Kuhar, Denis Ivančič, Sabina Germšek, Klara Jerebic, sestri Katja in Jasmina Ropoša, Mateja Rus, Mojca Šijanec, Nejc Ferenc, Boštjana Žajdela (Mekotnjak), ..., (v slovarček so prispevali več kot 100 besed, navdušil pa jih je Marko Rusof).

ODZIVI NA SLOVAR:


Oglej si - podobe Prlekije.


Lep prispevek g. Milana Rusa iz Veržeja o poimenovanju posameznih delov drevesa v prleščini. Besede: ril, ritovina, sovoj, prigl, pacel, ril za roženice, ... (12. april 2009)

Kunäc, nekä nam jä grotalo, morti je nä najbojše, še skos pa vala:
"Bojšä nekä kak pa nič - kä odložiš v dräk položiš."
V slovarčku je nad 1200 besed in pojmov (17.8.2006, 1260 besed).
V slovarčku je nad 1600 besed in pojmov (7. januar 2010).

Kä vidimo, keko stä sä nafčili?
VAJE

1) PREVEDITE SPODNJE STAVKE V PRLEŠKI JEZIK:

Kolo kotalim po sosedovem dvorišču.
Ušesa me bolijo.
Z umazanim plaščem pa že ne boš šel na poroko.
Kdo je prišel?

2) PREVEDITE V 'SLOVENSKI' JEZIK NEKAJ SPODNJIH PRLEŠKIH STAVKOV:

Fefa, keroga moš rada?
Joko säm joko?
Deca bi sä samo gürali, što pa dä sä vičijo pa delo.
Hodi Mimika spot, deca so že zospali.


Vse pravice pridržane: Zorko Vičar

KOG - Ljubljana: 2005/2006

Ozadje sestavljajo zelo stare slike družin Vičar, Rotar: razred moje mame pred šolo - Kog (Sv. Bolfenk) 1940, prleški vojaki na dopustu med prvo sv. vojno, prababica Marija z otrokoma - mojim dedkom in njegovim bratom - posneto okrog leta 1900.
Nazaj na osebno stran.
Nazaj na osnovno stran.

Podobne vsebine na svetovnem spletu:
  • Prlekija na svetovnem spletu.
  • Prekmurski slovar - Attila Szabo
  • Štajerski slovar
  • Spletni slovarji
  • © Statistični urad Republike Slovenije

  • Slovar kašarskega narečja
    http://slovar.zirovnica.com/index.php
  • Narečni slovar Slovenije
    Sledi kratka zbirka besed iz sosednjega Medžimurja, ki so enake ali podobne prleškim, slovenskim. To ni popolna zbirka, zbranih besed je okrog 330, izbor ni sledil neki sistematiki ... Podobnost je očitna, a tudi razlika obeh narecij glede na knjižna jezika (slo., hr.) je velika. A v medzimurskem besednjaku ni več značilne besede "gučati" (govoriti), tudi dvojina je izginila (kar kaze na stoletno ločenost, in da so Hrvati bolj spremenili medžimurščino kot avstrijci prleščino in ostala slovenska narečja). Vsa slovenska narečja so namreč ohranila dvojino!!! To je pomemben podatek. Tudi preglasi so v sosednjem Medžimurju večinoma izginili (ü ni več v uporabi, na vzhodnem štajerskem je gostüvanje, sosedi imajo gostuvanje). Tudi gensko so si Slovenci in Zagorci, tudi prebivalci Medžimurja, zelo blizu - bolj kot so blizu Dalmatinci in Zagorci (Dalmatinci so večinsko Hrvati, ki so prišli na to ozemlje v 6. stoletju, Slovenci pa so večinsko tukaj že nekaj tisoč let pred Kristusom, Slovenci in Zagorci so staroselci). Primerjava je zelo poučna in je ena prvih takih (Prlekija - Medžimurje [Medmurje]) - podobne ali enake besede so:
     A | angel | ali | B| beteg | betežen | bidra | blanjke, planjke | bloditi | bogec | bogo | bombr(l)ek | bomo, bote | brajde | bratva | breji | brenčati | brneti | buča | C| cajt | cecati | cec(e)k'a' | ceker | cimbal(e) | cintor | cvirki | cucek, cucki | cug | Č| če | čepeti | čez | čislo | čmela | čuba | čuda | čun | čurke | čutiti | D| ded(r)ele | dekla | dešč | dežovno | devati | dišati | dohajati | dopelati | dremle se | drevje | drobiš | družina | duha | E| F| fačuk | fajfa | fajna | falaček | falat | farni | farof | fašnjak | fčasi | fčera, ščera | fehtar | fehtati | ferunge | ficlek | fijolica | fkaniti | fkraj | fkrasti | fkriž | fleten | fortuf | frtal | frugle | ftegnuti | fteknuti | ftiči | ftihnuti | ftopiti | furt | furtuf | G| gajnk | gatre | gdo | genuti se | glaž | globlina, gliblina| globok | gmajna | goler, za goler | golob | gorice | gosto | gostuvanje | grdi | grunt | gustušno | gut | H| hajdina | hapiti se | hasek, hasen | hincati se | hiža | hmreti | hrustiti se | hud | husta | huškanje | huta | I| icek | iskati, išče | išče | itak | it, iti | izda | J| jagar | jalša | K| ka | kača | kaditi | kajkaj | kajti | kakši | kaštiga, kaštigati | kinčiti | kipec | klet | klinčec | klopotec | kohla | kokot | komaj | koruza | kosmati | koštati | kot | kotati se | kričati | kučet | kupica | kušuvati | kvar | L| lačen | lagev, lagvič | lampaš | lasi | lehki, lefki | lojtra | lucko | luft | luknja | luščinje | lušna | M| majčko | matul, metul | maškor | med | mefko| meja | mela | meniti se | menjši | meti | mlečec | močati | morti | mošnjica | mujcek, cicek | mustači | N| nabu | nacecati | naduha | na dušak | najte | najža | nakladati | nakinčen | nasramotu | navaljani | nazaj | nečem | nesnaga | ni | nigdar | nišči | nor | norc | O| oblok | odhajati | oditi | odvečer | odzodi | ofnati | ognjec | okinčiti | oprava | P| pac | pajcek | parma | pasati | pelati | pem, pemo | picek | pikač | pipa | pisani | pišče | plaviš | pleh | podlesek | podrti se | polek | popek | postelja | potepuh | potlam | pozabiti | prafzapraf | prek | prepičiti | prošecija (proščeje)| pruslek | puklavi | R| raca | rafung | rajngla | rasove (rasohe)| reskriti | robača | robec, robček | rudati | ružiti | S| sajasti | sem | senje (seje)| seri | skomine | slavček | smiliti se | snočka | soldat | spitavati | spominati se | spominek | srečen | sršen | stiha | stranjski | strela | svetloba | Š| šar | ščipati | ščrba | šeptati | šimfati | šinjak | šintar | škedenj | škornji | škrbasti, ščrbavi | šlaprtek | šlinge | šošjati | špica | šporhet | špotati | štacun | štenge | šteti | štimati se | što | štomfe | štrukli | štrk | štrunja | štacun | švicati | T| taca | telica | tepsti se | težak | tijam | tram | trobentica | truden | tržiti | U| untik dosta | V| vanjkoš | vdova | več | vedro | veja | vekši | viher | viža | vmreti | vnožati | vogel | vojka | voski | voža | vpešati | vračtvo (vroštvo)| vsa | vugorki | vuhko | vujti | vuni | vupati | vužgati | vzdignuti | Z| zaklepati | zaman | zapeček | zaran | zdavanje | zdavja, zdavna | zeti | zginuti | zibati se | ziti | ziti se | zizek | zmirom | zmiriti | zmočen | zutra | z večera | zvleči | zvračiti | Ž| žeja | žganje | žganica | žlaburiti | žmetno | žrni (žrmli)|


    Medmurje na zemljevidu Kraljevine SHS iz leta 1929. Meja med Slovenijo ter Hrvaško je na zemljevidu zelene barve in sledi toku reke Drave, do sotočja z reko Muro. Torej smo bili skupaj v Dravski banovini. Ta zemljevid kaže, da še v 20. stoletju razmejitve niso bile tako jasne, kot to danes trdi Zagreb. Pokol Slovencev (leta 1947) v Štrigovi, v Jalševcu, je zato toliko bolj tragičen, ker je bil genocidne narave in v vlogi ustrahovanja, kot svarilo Slovencem. Številni Slovenci so bili pregnani in zaprti v hrvaških zaporih, genocid je odobril tudi Kardelj. Ta genocid je eden večjih madežev stare ječe narodov - Jugoslavije (1918-1991). Ko sem še kot otrok izvedel za ta pokol (v Štrigovi) - se mi je svet obrnil na glavo. Slučajno mi je prišla na uho pri nekem pogovoru odraslih - a tudi oni so zločin zgolj omenili in potem spremenili temo - o tem se niso upali pogovarjati, sploh pa ne pred mladimi. Dolgo sem mislil, da je to laž (ali zgolj moj prisluh), a šele po letu 1990 se je o tem javno spregovorilo, pa še to v bolj obrobnih medijih - torej ni bil prisluh ampak tragična resnica. Ti rojaki so res padli za domovino, za Slovenijo, a po njih se ne imenuje nobena ulica - Ulica "Štrigovskih" žrtev. Slovenija, koga se sploh spominjaš?

    Omenimo še eno zamolčano skupino Slovencev - to so Slovenci v okolici Čabra - področje Gorskega Kotarja. Tamkajšnji Slovenec g. Slavko Malnar zelo dobro pozna izročilo Slovencev okrog Čabra (ime Čabar izhaja iz slovenske besede čeber). Napisal je dve imenitni knjigi:
    "Prezimena u čabarskom kraju kroz stolječa 1498 - 1997",
    in "200 godina župe sv. Andrije u Tršču".
    Not so slovenske molitve itn (dialekt je stari, delno rovtarski). Veliko Slovencev iz Gorskega Kotarja študira v Ljubljani.
    Kot dokaz, da je jezik tamkajšnjih prebivalcev slovenski, poglejmo njihovo molitev iz - "200 godina župe sv. Andrije u Tršču", stran 102

    Navještenje

    Ajngel Gaber Marije uoznanu,
    za nas pačita od svidga Duha.
    Zdrava Marija, miloste pouna,
    Gospud s tabu, ti s'Marija zes žename,
    žignan sad tvajga telisa - Jezus. Amen!

    Ke se budo maje usta uošešile,
    maje uači uoslepejle, maje veha uoglešejle
    pride h mjene pumač na majo zajdno vuro.
    Jest tjebe časten, no hvalen, no vseme
    svitcame no sveticame. Amen!

    Stan kod sebe ti nam daj,
    ker nam bude život kraj!
    -----------------------
    Večina besed v molitvi je slovenskih. Zanimiva je beseda "veha" za ušesa, v Prlekiji uporabljamo podobno besedo - "vüha".



    Še očenaš - stran 100 (veliko samoglasnikov "o" se pretvori v "a", "akanje", recimo Božja je Bažja, tvoja je tvaja, ... )

    OČENAŠ

    Očenaš ke se na nebisah,
    svitu je jemi tvaji,
    pride krajlivstvu tvaji,
    nej bu vula tvaja,
    koker na nebe tok je na zjemle.

    Kreh naš fsagdajne daj nan denes,
    je uotpuste nan naše dugi,
    koker jeh mi uotpuščamo našen dužniken,
    ne nas napjelat v napast
    zak nas rejše uod zua. Amen!

    Zdrava Marija, pouna gnade,
    gaspud Buk s tabo,
    žignana se med žename,
    žignanu sejme tvajga telisa - Jezus.

    Svita Marija, Mate Bažja,
    male za nas grejšneke,
    zdej na čast smarte naše. Amen!

    Slava Uočite, Senuve je svitmo Duhe,
    koker je buo na začitke, tok je zdej,
    je na fse vejke, vejkof. Amen!

    Res lep OČENAŠ!!!

    Beseda "denes" za "danes" se uporablja tudi v Središču ob Dravi.

    Vse sorte se sliši o prizadevanjih Slovencev iz južne strani Kolpe za priznanje njihovega slovenstva. Baje so leta 1991 prišli prosit Slovenijo za pomoč, a se je Slovenija bala spora s Hrvaško. Da je temu tako (strah pred Hrvati), se vidi iz določenih hrvaških časopisnih člankov, kjer so zelo srdito zanikali, da sploh živi kakšen Slovenec južno od Kolpe (strašen poboj Slovencev v Štrigovi je vsem v svarilo). So pa nekateri Slovenci iz južne strani Kolpe zelo nastrojeni proti Sloveniji. To je enak sindrom, kot na avstrijskem Koroškem - kjer je Nemcem uspelo določene Slovence povampiriti, tako da popolnoma zanikajo slovenske korenine, kulturo, čeprav govorijo (po potrebi) in razumejo slovenski jezik.
    A baje se danes tako v Avstriji, kot na Hrvaškem, strasti nekoliko pomirjajo. A na Hrvaškem so avtohtoni Slovenci še v težjem položaju kot v Avstriji. Za Slovence v Italiji, Avstriji in na Madžarskem slo. politika še kdaj, v medijih in po diplomatski poti, zastavi svojo besedo - a o Slovencih na Hrvaškem molči. Tudi novejše karte narečij se ustavijo na južni meji - kar je docela nenaravno ... No tudi pomoč manjšinam v Italiji in Avstriji je bolj nagajanje kot pomoč - zamejske Slovence delijo po politični meji - levo in desno in tako skrbijo za permanentne zdrahe med zamejci.

    Iz knjige "Prezimena u čabarskom kraju kroz stolječa 1498 - 1997" lahko na strani 16 razberemo, da je leta 2001 na področju Čabra 15 priimkov tvorilo kar 62% procentov prebivalstva (2666 prebivalcev). OGLEJMO SI ŠTEVILO PREBIVALCEV PO PRIIMKIH, KI SO SLO. ALI NEM. IZVORA:
    - Malnar (382),
    - Žagar (341),
    - Turk (276),
    - Kovač (224),
    - Janeš (223),
    - Ožbolt (182),
    - Volf (160),
    - Lipovac (154),
    - Klepac (133),
    - Poje (121),
    - Čop (119),
    - Šoštarič (94),
    - Troha (92),
    - Štimac (90),
    - Zbašnik (75).

    Vsi ti priimki so tukaj že iz obdobja od 15. - 17. stoletja. Če bi vključili še ostale priimke, je število prebivalcev, ki govorijo ali so govorili slovensko blizu 90 %. Ostali zanimivi priimki so še:
    Zavrtnik, Zajc, Zgonc, Zorn, Pregelj, Bavec, Bajc, Arh, Anzeljc, Avsec, Bakus, Cimerman, Cvetko, Černe, Čadež, Čampa, Čop, Čuk, Debelec, Dobravec, Dvorščak, Eržen, Francelj, Furlan, Frbežar, Golob, Gril, Hlače, Hobar, Hoge, Hudolin, Iskra, Jančar, Jelenc, Jelen, Jenko, Jurman, Juh, Kaša, Keber, Klet, Klun, Klobučar, Kočevar, Konc, Kordiš, Koritnik, Korošec, Kos, Kosmač, Košak, Košir, Košorog, Kotar, Kovač (Kovač ni madžarskega izvora, ampak obratno, Madžari so to ime prevzeli od staroselcev), Kramar, Kralj, Kranjc, Krašovec, Križ, Križman, Krpan, Kukman, Kumer, Kvaternik, Kvas, Langos, Lakota, Loknar, Lukman, Lunder, Maher, Mandl, Mele, Mekinda, Mihelič, Mlakar, Mrle, Murn, Mužina, Nesnaga, Novak, Obreza, Orl, Ožbolt, Ovsenik, Paulin, Pek, Perc, Perko, Petan, Pibernik, Pintar, Pirc, Podgoršek, Podnar, Poje, Polanec, Posavec, Potočnik, Premrl, Prence, Požun, Pretnar, Preuc, Prhne, Prevec, Prezl, Pristavnik, Pršle, Rajšel, Ravnik, Rant, Repinc, Rede, Repinc, Repovž, Resman, Ribič, Rihtar, Risar, Rojc, Rozman, Rupar, Rus, Rumbolt, Sedmak, Sever, Sirota, Skaller, Slavec, Slekar, Smole, Smudin, Sodar, Sodja, Strle, Svečnjak, Svete, Šafar, Šega, Šepec, Šercer, Šeran, Šestan, Škof, Škrbec, Šmit, Šoštar, Špeh, Šporer, Štanfelj, Štangar,Šturm, Šubert, Šuštar, Terdan, Tičar, Tratnik, Troha, Trope, Tušek, Ule, Urh, Veber, Velkavrh, Vesel, Vidmar, Vidrih, Vigec, Vilar, Vilhar, Virt, Volf, Vončina, Vrban, Vrbec, Vrtar, Zadnik, Zorc, Žgavec, Žiger, Žitnik, Žonta, Žulj, Župan, ... IN ŠE MNOGI OSTALI PRIIMKI.

    Vrnimo se k prleščini.

    Nekaj besed o narečjih in njihovih značilnostih.

    Spodaj - črke in naglasi za pomoč:
    
    Kodiranje simbolov, gr. abeceda, itn

Ä ä
Ö ö
Ő ő
Ü ü
Ű ű
                                 
aáâ uúu eée iíî oóô
AÁÂ UÚU EÉE IÍÎ OÓÔ
    à À
    è È
    ù Ù

    Ê
    ê




    Nekaj približne teorije o narečjih.

    Kaj je diftong?
    diftong -a m (o) lingv. zveza dveh različnih samoglasnikov ali samoglasnika in samoglasniškega glasu kot ena glasovna enota, dvoglasnik: jat je prešel v nekaterih slovenskih dialektih v diftong

    Primer:
    ko se diftongira i in nastane ei (miš-meiš),
    - tega panonska narečna skupina ne pozna (tam je samo miš).


    NAREČNE SKUPINE - pod vplivom različnih dejavnikov nastane 7 skupin:
    1.panonska 2. štajerska 3. koroška 4. primorska 5. dolenjska 6. gorenjska 7. rovtarska - te skupine se potem delijo še na posamezna narečja, posamezna narečja pa združuje podoben slušni vtis. Ta narečja lahko imajo svoje govore ali podnarečja; na karti Slovenije jih je 36, to pa niso vsi.
    Panonska narečna skupina ima 4 narečja: prekmursko, prleško, haloško, slovenskogoriško. Vsako tako narečje ima še podnarečja. Npr. prekmursko ima goričansko, ravensko, dolinsko;
    slovenskogoriško ima zahodno in vzhodna podnarečje.
    Podnarečja se delijo na govore. To so krajevni govori, ki se večinoma razlikujejo od vasi do vasi.Vsakemu takemu krajevnemu govoru lahko najdemo t.i. sistem - njegovo glasoslovno, oblikoslovno, skladenjsko in leksikalno podobo.

    I. PANONSKA NAREČNA SKUPINA

    Sestavljajo jo 4 narečja: slovenskogoriško, prekmursko, prleško, haloško. Ramovš je ta narečja prišteval k SV štajersko narečni skupini, slovenskogoriško pa imenuje goričansko. Rigler + Logar sta to skupino poimenovala panonska skupina.

    1. PREKMURSKO NAREČJE: govori se tudi na slovenskem etničnem ozemlju v Porabju. Narečje ni enotno ? 3 podnar.:
    goričansko (Goričko, S od Cankove, porabski govori),
    osrednje/ravensko (od Cankove do MS, naprej proti V),
    južno/dolinsko (vzdolž Mure, ob reki Ledavi; Črenševci, Beltinci)
    2. SLOVENSKOGORIŠKO NAREČJE: od MB do Radencev do Urbana, na S = meja državna meja, J meja do Radencev mimo Dvorjan, pri Zlatoličju do Polskave - tu meji na štajersko in prleško narečje)
    3. PRLEŠKO NAREČJE (V = Mura, J= državna meja, S= slovenskogoriško narečje)
    4. HALOŠKO NAREČJE (obsega Haloze, Z=srednještajersko narečje, zato se čutijo nekateri štaj. vplivi).

    SKUPNE ZNAČILNOSTI: celotna panonska skupina je doživela vse naglasne premike, kot jih pozna osrednje štajersko narečje. Od 14. stol. naprej se je skupina razvijala skupaj s S štajerskim narečjem.
    DIFTONGIZACIJA: e>ei, o>ou, polgl. >e, o >ou ( panonska narečna skupina: mouž, kloup, soused).
    Prleško narečje ima danes samo monoftongizacijo: most, zvezda (prekmursko: moust, zveizda). Verjetno gre za sekundarno monoftongizacijo. V nadaljnjem razvoju so se v vseh S štajerskih narečjih stari in novi akuti pozneje podaljšali. V panonski skupini se to ni zgodilo, zato imamo v 14. stol. osnovni S štajerski in osnovni panonski vokalni sistem:
    štajersko narečje: e?e>ei,
    pansko narečje: polglasnik (dan-d?n), e (ime), e (peč) > ?

    ZAOKROŽENOST SAMOGLASNIKA U: vsak u (dolg, kratek) se je pomaknil naprej in se razvil v ű. Na prazno u-jevsko mesto pride čisti u iz samoglasniškega l (l). Dolgo se je mislilo, da je bil ta razvoj neposreden l>u, r> r, toda ker je bil v Porabju ohranjen ou za l (golčati>gounčati), je morala biti gounčati vmesna stopnja (golčati > gounčati > gučati), ker so porabski govori najbolj arhaični.

    V panonski narečni skupini se stari in novi akuti niso podaljšali - tako piše v starih knjigah.
    Nove raziskave: to ne drži popolnoma, ker je v Z Halozah in Slovenskih goricah prišlo do podaljšave, vendar je to mlajši pojav. Stari in novi akuti so se podaljšali v Z slovenskogoriškem podnarečju, Z prleškem in Z haloškem narečju. Niso se podaljšali v V slovenskogoriškem narečju, V prleškem in prekmurskem, ampak so ohranila kolikostno nasprotje dolgi:kratki samoglasnik. Kjer je to ohranjeno, je v kratkem vokalnem sistemu e>e, medtem ko je e, e, polglasnik > kratki široki e.

    LABIALIZACIJA SAMPGLASNIKA A: v prleščini je ponekod a močno zaokrožen in se izgovarja kot čisti o (malo> malo> molo). Za prekmursko narečje je značilna dvojnost:
    - če je dolgi a zaokrožen, je kratki a čist oz. nezaokrožen (a: >a, a>a (dva:, mati);
    - če je dolgi a nezaokrožen oz. čist, je zaokrožen kratki a (a: >a: , a>a, ma:ti, brat).

    PRLEŠKO NAREČJE
    Več govorov:
    spodnjeprleški (V od črte Ormož-Ljutomer),
    srednjeprleški (spodnje Ptuj.polje med rekama Pesnica in Ščavnica),
    kuješki (kuj=takoj)
    (med Dravinjo in Dravo, na zgornjem Ptujskem polju);
    zgornjeprleški govor (S od Ptuja, med Pesnico in Dravo).


    Bistvena razlika je monoftongizacija difrongov.

    Za e (zvezda, sreča) se govori zelo ozek e (?) ,
    za o in o pa zelo ozek o (o).
    V deležnikih na -l za m. sp. slišimo -a
    (delal - dela, rekel - reka).






































  • © Statistični urad Republike Slovenije
    
NEKAJ STATISTIKE IZ CELOTNE SLOVENIJE

 Najpogostejša slovenska imena po spolu (2006).
  	 
 
#   Ženske                 Moški               
#   ime 	število     ime 	število
1.  MARIJA 	79589      FRANC 	34907                      
2.  ANA 	30967      JANEZ 	27509   
3.  IRENA 	13041      ANTON 	24711   
4.  JOŽEFA 	12589      JOŽEF 	24030   
5.  MAJA 	12199      IVAN 	23770   
6.  FRANČIŠKA 	11774      ANDREJ 	18088   
7.  MOJCA 	11500      MARKO 	17061   
8.  MATEJA 	10563      JOŽE 	17039   
9.  IVANA 	10522      MARJAN 	14198   
10. NATAŠA 	10305       PETER 	13556   
...
 RAZŠIRJENA ZBIRKA IMEN
	

    

 Najpogostejši slovenski priimki
  	 
#    Vse osebe
#    priimek 	število
1.    NOVAK 	11450   
2.    HORVAT 	10258   
3.    KRAJNC 	5839   
4.    KOVAČIČ 	5699   
5.    ZUPANČIČ 	5187   
6.    KOVAČ 	4836   
7.    POTOČNIK 	4767   
8.    MLAKAR 	4132   
9.    VIDMAR 	4004   
10.    GOLOB 	3957   

    
Zanimivi piimki v Sloveniji (bogastvo slovenstva):

Število oseb s priimkom KOKOŠ: 5
Število oseb s priimkom BISTER: 11
Število oseb s priimkom BARON: 13
Število oseb s priimkom HRČEK: 13
Število oseb s priimkom PICEK: 24
Število oseb s priimkom PRAŠIČEK: 17
Število oseb s priimkom ČEBELA: 70
Število oseb s priimkom KORUZA: 42
Število oseb s priimkom PŠENICA: 35
Število oseb s priimkom RAKUN: 154
Število oseb s priimkom CUCEK: 36
Število oseb s priimkom HRAST: 285
Število oseb s priimkom KUNSTEK: 117
Število oseb s priimkom ČESENJ: 36
Število oseb s priimkom PLEVNIK: 683
Število oseb s priimkom MIŠ: 25
Število oseb s priimkom TOLAR: 243
Število oseb s priimkom ŽEMLJA: 49
Število oseb s priimkom KRUH: 99
Število oseb s priimkom LAKOTA: 131
...
 RAZŠIRJENA ZBIRKA PRIIMKOV
 Pomenljivi slovenski priimki 
     



    

 ZANIMIVA IMENA NEKATERIH SLOVENSKIH KRAJEV:

DUH NA OSTREM VRHU
SINJI VRH
SKALNICA
KOG
SREDIŠČE
POKOJIŠČE
JASTREBCI
LAČAVES
...
 RAZŠIRJENA ZBIRKA IMEN KRAJEV

 --------------------------------------------------------------------

    
http://www.cvetkovci.net/index.php?option=com_content&task=view&id=16&Itemid=2
Prleška  (Dere sem jaz mali bija)
- pesem, ki je zelo razširjena v Prlekiji, 
le njeno besedilo ni enotno, se razlikuje
glede na kraj (avtor je uradno Jakob Gomilšak, 
ki je tudi avto znamenitega 
besedila "Slovenec sem," od zibeli do groba ... 
(ljudska himna Slovenije) ).

Jakob Gomilšak (duhovnik, pisatelj), priložnostni pesnik, 
poljudni pisec domoznanskih člankov, 
zbiratelj ljudskega blaga, pisec biografskih in zgodovinskih člankov 
ter potopisov, se je rodil 1. maja 1843 v Bišu v dolini Pesnice sredi 
Slovenskih goric. 


Dere sem jaz mali bija

te je lušno blo

kolca sem po hiš potaka

varva mačkico.

tralala tralala tralalalalalala

tralala tralala tralalalala

dere so cigoni prišli

te je bija joj.

te sem beža kak podgana

v markob štrti štok.

tralala tralala tralalalalalala

tralala tralala tralalalala.

...............






Vse kar lazi po ten sveti,
napni vüha zlo,
da boš čülo zaj zapeti
pesen visoko.

2. Pesen hujša kak ropoče
dvajsti proznih stop,
da se vsaka močka juče
škriple vsoka klop.

3. Tota pesen podvičila
dę vas vse vokrog,
kakšna čenča sn jaz bija
že od malih nog.

4. Z repišča me je privleka,
močka k nan domu,
mi je naša dekla rękla,
kaj je men za to.

5. Kdo sn jaz še v janjki leta
je veselo blo,
kolca v hiši sn potaka,
varva močkico.

6. Pa poleti sn po vęsi
se potepa rad,
pleza sn po stori lesi,
kota repno kad.

7. Če pa vida sn cigone,
aj pa čiča joj!
Te sn bejža kak podagana
v pormo aj za gnoj.

8. Pravli so mi oča, mati,
šlatek no vtrgoč,
če boš stalno fteja ležati,
ne dobiš pogoč.

9. Dostikrot je šiba pela,
lepše kak kokot,
drva v mene so zletela,
aj pa kakšen hlod.

10. Komaj so mi janjnko slekli,
že v brgüšicah,
s silo so me v šolo vlekle,
oj ta grozen stroh.

11. Ton me školnik je zabija,
tak kak ton soho,
I, U, E, O, A je vleva
s palcoj je v glavo.

 
12. Nategova mi je vüha,
pipa mi lase,
krsta me za potepuha
osla no žrebe.

13. Fteja klestiti čohati
pomeni je vsak,
jaz pa moga sn držati
pohjeni srmak.


14. Hlače moga sn glodati
v šoli seden let,
navča sn se nekaj brati,
štete to deset.


15. Zdaj so oča rekli: France,
dobro moš glavo,
vidin, kę rad ješ gibanco,
šrükle no meso.

16. Nesi za nobeno delo
idi se vičit,
čast bi bla za faro celo
če češ mešnik bit.

17. To le bila turška sila,
oj ti saprament,
grota z mene motovila,
nogla je študent.

18. Mati so mi nabasali
krüha no klobos,
oča so me zapelali
v Marprog štrte klos.

19. Zaj so bili srečni časi,
celi paradiž,
leta sn po blatn gasi,
kak po lajti miš.

20. V pisane reči v štacünah
n najrojši zjo,
in po sladkih figah sline,
stalno sn cedija.

21. Gnüsno se mi res je zdelo
nemško lajanje,
misla sn si leto celo,
to je ne za me.

22. Potli prišlo je latinsko
in pa grško še,
ker gospodon je slovensko
to ne v redi pre.

23. Matematik, hidrostatik
ino geograf,
da svetniki iz vseh pratik,
bi se jokali.


24. Oča pa so še hodili
 Marprog mene bit,
bogme bija sn v taki sili
večkrat bit kak sit.

25. Dobro resęn sę nositi,
krikati že ven,
še cigare zmes kaditi,
če jih le iman.

26. Znoni  so mi vsi jeziki,
ki so dobra jed,
coprjak sn tüdi vejki,
te kdo priden v klet.

27. Vejki sn že za ženitev,
pa me je strašno sron,
rajši gren čez petsto britev,
kak pa z babon v hram.

28. Če pa vtegna bi še priti
kdo enkrat na svet,
pač študent več nečen biti,
rojši gren boba mlet.

29. Zaj ste čüle poslušalci
kakšen sn jaz ftič,
vüha mon kak stori zofci
samo v glovi nič.

30. Vüčte pa se stori mladi
s tote pesmi vsi,
ako ravno že po brodi
kozlovi diši.

31. Da ni vsaki za gospoda
žmeten zlo je vük,
deco v šolo phati je škoda,
rojeno za plüg.


    

1. Vse kar lazi po ten sveti,
    napni vüha zlo,
    da boš čülo zaj zapeti
    pesen visoko.

    2. Pesen hujša kak ropoče
    dvajsti proznih stop,
    da se vsaka močka juče
    škriple vsoka klop.

    3. Tota pesen podvičila
    dę vas vse vokrog,
    kakšna čenča sn jaz bija
    že od malih nog.

    4. Z repišča me je privleka,
    močka k nan domu,
    mi je naša dekla rękla,
    kaj je men za to.

    5. Kdo sn jaz še v janjki leta
    je veselo blo,
    kolca v hiši sn potaka,
    varva močkico.

    6. Pa poleti sn po vęsi
    se potepa rad,
    pleza sn po stori lesi,
    kota repno kad.

    7. Če pa vida sn cigone,
    aj pa čiča joj!
    Te sn bejža kak podagana
    v pormo aj za gnoj.

    8. Pravli so mi oča, mati,
    šlatek no vtrgoč,
    če boš stalno fteja ležati,
    ne dobiš pogoč.

    9. Dostikrot je šiba pela,
    lepše kak kokot,
    drva v mene so zletela,
    aj pa kakšen hlod.

    10. Komaj so mi janjnko slekli,
    že v brgüšicah,
    s silo so me v šolo vlekle,
    oj ta grozen stroh.

    11. Ton me školnik je zabija,
    tak kak ton soho,
    I, U, E, O, A je vleva
    s palcoj je v glavo.

     
    12. Nategova mi je vüha,
    pipa mi lase,
    krsta me za potepuha
    osla no žrebe.

    13. Fteja klestiti čohati
    pomeni je vsak,
    jaz pa moga sn držati
    pohjeni srmak.


    14. Hlače moga sn glodati
    v šoli seden let,
    navča sn se nekaj brati,
    štete to deset.


    15. Zdaj so oča rekli: France,
    dobro moš glavo,
    vidin, kę rad ješ gibanco,
    šrükle no meso.

    16. Nesi za nobeno delo
    idi se vičit,
    čast bi bla za faro celo
    če češ mešnik bit.

    17. To le bila turška sila,
    oj ti saprament,
    grota z mene motovila,
    nogla je študent.

    18. Mati so mi nabasali
    krüha no klobos,
    oča so me zapelali
    v Marprog štrte klos.

    19. Zaj so bili srečni časi,
    celi paradiž,
    leta sn po blatn gasi,
    kak po lajti miš.

    20. V pisane reči v štacünah
    n najrojši zjo,
    in po sladkih figah sline,
    stalno sn cedija.

    21. Gnüsno se mi res je zdelo
    nemško lajanje,
    misla sn si leto celo,
    to je ne za me.

    22. Potli prišlo je latinsko 
    in pa grško še,
    ker gospodon je slovensko
    to ne v redi pre.

    23. Matematik, hidrostatik
    ino geograf,
    da svetniki iz vseh pratik,
    bi se jokali.


    24. Oča pa so še hodili
     Marprog mene bit,
    bogme bija sn v taki sili
    večkrat bit kak sit.

    25. Dobro resęn sę nositi,
    krikati že ven,
    še cigare zmes kaditi,
    če jih le iman.

    26. Znoni  so mi vsi jeziki,
    ki so dobra jed,
    coprjak sn tüdi vejki,
    te kdo priden v klet.

    27. Vejki sn že za ženitev,
    pa me je strašno sron,
    rajši gren čez petsto britev,
    kak pa z babon v hram.

    28. Če pa vtegna bi še priti
    kdo enkrat na svet,
    pač študent več nečen biti,
    rojši gren boba mlet.

    29. Zaj ste čüle poslušalci
    kakšen sn jaz ftič,
    vüha mon kak stori zofci
    samo v glovi nič.

    30. Vüčte pa se stori mladi
    s tote pesmi vsi,
    ako ravno že po brodi
    kozlovi diši.

    31. Da ni vsaki za gospoda
    žmeten zlo je vük,
    deco v šolo phati je škoda, 
    rojeno za plüg.


  • Original Prešernove Zdravice v bohoričici iz leta 1844 .

    Zanimivo je, da nam navadno predstavljajo prav faksimile Zdravljice iz leta 1846, ki takrat ni bila objavljena, kakor tudi ne Zdravica leta 1844. Čemu torej takšno ravnanje? Čemu nam raje ne predstavijo prvega Prešernovega rokopisa Zdravice iz leta 1844, ki bi bil takrat objavljen takšen, kot smo ga prej predstavili, če ne bi tega preprečila cenzura? Saj tudi drug pesnikov poskus objave pesmi ni uspel. Zdravica je tako izšla šele v »tretjem« poskusu, po padcu Metternichovega absolutizma, 26. Malega travna 1848, tokrat napisana v gajici in z naslovom Zdravljica. Izšla je v Bleiweisovih Novicah, kjer so takrat že popolnoma prevladovali zagovorniki gajice in panslovanskega gibanja. Najbrž je prav zato naslov pesmi Zdravljica in ne Zdravica.
    Kljub temu je tudi v kasnejših pesmaricah, marsikje v naslovu pesmi zapisano Zdravica in ne Zdravljica. Toda naši vrli poslanci, so ob sprejemu Ustave RS, v njena določila zapisali kot himno Zdravljico in tako smo Slovenci prodali del duše tistemu, od kaderega smo hoteli zbežati!


    Zdravica - primerjava besedila

    ZDRAVICA (original)

    Spet terte so rodile,
    prijatl'i vince nam sladkó,
    ki nam oživlja žile,
    serce razjásni in oko.
    Ki vtopi
    vse skerbi,
    veselo upanje budi.

    Komú pervo zdravico
    napili bomo krog in krog?
    Slovencov porodnico,
    deželo našo živi Bog.
    Brate vse,
    kar nas je
    sinov slovenske matere!

    V sovražnike 'z oblakov
    rodu naj na'šga treši gróm!
    Prost, ko je bil očakov
    naprej naj bo Slovencov dom!
    Naj zdrobé
    njih roké
    verige vse, ki jim težé!

    Edinost, sreča, sprava,
    k njim naj nazaj se vernejo!
    Otrók kar ima slava
    vsi naj si v róke sežejo,
    de oblast
    spet in čast,
    ko ble ste, boste naša last!

    Bog živi vas Slovenke,
    prelepe žlahtne rožice!
    Ni take je mladenke,
    ko naše je kervi dekle;
    ko do zdej,
    za naprej
    slovite drage vekomej!

    Ljubezni sladke spone
    naj vežejo vas na naš rod,
    v njim sklepajte zakone
    de nikdar več naprej od tod.
    Hčer, sinov
    zarod nov
    ne bo pajdaš sovražnikov!
    Mladen'či! Zdaj se pije
    zdravica vaša, vi naš up!
    Ljubezni domačije,
    noben naj vam ne osmerti strup!
    Ker po nas
    bode vas
    jo serčno varvat' klical čas.

    Živé naj vsi naródi,
    ki dan dočakat hrepené,
    da koder sonce hodi
    ne bo pod njim sužne glave!
    Kup'ca ta
    njim velja
    naj Bog jim dobre sreče da!

    Visoko zdaj prijatl'i,
    kozarce zase vzdignimo!
    Saj smo se vsi pobratli,
    saj eno misel mislimo;
    Bog naj te,
    Bog naj me,
    naj nas živi tovar'še vse!

    Amen.
    		 ZDRAVLJICA (ponaredek)

    Prijatl'i! Obrodile
    so trte vince nam sladkó,
    ki nam oživlja žile,
    srce razjásni in oko,
    ki vtopi
    vse skrbi,
    v potrtih prsih up budi!

    Komú najprej veselo
    zdravico, bratje č'mo zapét'!
    Bog našo nam deželo,
    Bog živi ves slovenski svet,
    brate vse,
    kar nas je
    sinov sloveče matere!

    V sovražnike 'z oblakov
    rodú naj naš'ga trešči gróm;
    prost, ko je bil očakov,
    naprej naj bo Slovencov dom;
    naj zdrobé
    njih roké
    si spone, ki jih še težé!

    Edinost, sreča, sprava
    k nam naj nazaj se vrnejo;
    otrók, kar ima slava,
    si naj si v róke sežejo,
    da oblast
    in z njo čast
    ko préd, spet naša bosta last!

    Bog žívi vas Slovenke,
    prelepe, žlahtne rožice;
    ni take je mladenke,
    ko naše je krvi dekle;
    naj sinóv
    zarod nov
    iz vas bo strah sovražnikov!

    ...
    To
    kitico
    so
    nam
    izbrisali!
    ...

    Mladen'či, zdaj se pije
    zdravica vaša, vi naš up;
    ljubezni domačije
    noben naj vam ne usmŕti strup;
    ker zdaj vas
    kakor nas,
    jo sŕčno bránit kliče čas!

    Živé naj vsi naródi,
    ki hrepené dočakat dan,
    da, koder solnce hodi,
    prepir iz svéta bo pregnan,
    ko rojak
    prost bo vsak,
    ne vrag, le sosed bo mejak!

    Nazadnje še, prijatl'i,
    kozarce zase vzdignimo,
    ki smo zato se zbratli,
    ker dobro v srcu mislimo;
    dókaj dni
    naj živí
    vsak, kar nas dobrih je ljudi!



    Včasih smo se učili tudi zgornjo kitico, sedaj v "svobodi" je izpuhtela iz učbenikov.

    Prva stvar, ki nam takoj pade v oči, ob spremembi besedila pesmi iz bohoričice v gajico, je naslov pesmi. Zdravica je nenadoma postala Zdravljica! Danes nam beseda zdravljica zveni tako domače, da se večina niti ne zavzame, da beseda ni slovenska! Ne verjamete? Ste se kdaj vprašali, zakaj je naslov Prešernove napitnice Zdravljica in ne Zdravica? Najbrž ne! Vpišite besedo zdravljica v slovensko izdajo programa word, pa boste videli, da vas bo program popravil. Seveda, saj zdravljica sploh ni slovenski izraz! Ne boste ga našli v slovarjih slovenskega knjižnega jezika. Slovenski pravopis iz leta 1962, npr. besede zdravljica ne pozna, kljub temu, da ga je izdala SAZU. Šele v najnovejši elektronski izdaji SSKJ, najdemo izraz »pozdravljica«, ki je najverjetneje nekakšen nov umotvor, predstavljen kot »staroslovenska« beseda, ki se več ne uporablja. Posebej zanimiva je pri tem podobnost besede »pozdravljica« in zdravljica, kar očitno kaže na to, da je beseda »pozdravljica« nastala prav zaradi zdravljice. Nekomu je le kanilo v glavo, da imamo Slovenci celo naslov državne himne v tujem jeziku, zato je bilo potrebno hitro najti nekakšno podobno »staro besedo«. Toda tudi takšen obupan poskus ne more izničiti dejstva, da je Prešernova pesem v bistvu napitnica, torej zdravica, kar je leta 1844 pesnik tudi sam zapisal, tako v naslovu, kot v besedilu pesmi. Pesem je torej povezana z zdravjem in s splošno uveljavljeno slovensko frazo »na zdravje«, nikakor pa z neslovenskim »zdravljem« oziroma frazo »na zdravlje«. Tudi razlaga, da gre v primeru besede »zdravljica« za pozdravljanje, ne vzdrži kritične presoje, saj Prešeren s pesmijo ni nikogar pozdravljal, temveč je pel zdravico Slovencem in Slovenkam.


    Eden najpomembnejši mož "Slovenske narodne podporne jednote" v ZDA je bil Prlek, rojak Vincenc Cajnko ali Cainkar Vincent, slovenski društveni delavec, * 22. november 1879, Jastrebci, † 24. september 1948, Chicago, ZDA. V Združene države Amerike se je preselil leta 1904 ter začel nekaj let kasneje delovati med slovenskimi izseljenci. Leta 1918 je bil na 7. kongresu slovenske narodne podporne jednote (SNPJ) izvoljen za poklicnega predsednika, ter bil na naslednih konvencijah vedno ponovno izvoljen, tako da je bil na čelu te največje slovenske narodne organizacije skoraj 30 let. V času njegovega predsednikovanja je postala SNPJ največja dobrodelna organizacija Slovencev v ZDA. Pri vodenju SNPJ je bil odločen in načelen. V času 2. svetovne vojne je veliko deloval v odborih za zbiranje pomoči ljudem v domovini. Najbrž je njegova rojstna hiša danes pod številko Jastrebci 9 - prodana je bila drugi družini.

    Poglejmo kaj vse so naredili naši zdomci v ZDA, tudi pod njegovo taktirko.

    Začnimo s slovensko polko in valčkom, izseljenci, in z vplivom Slovencev, naše kulture in politike, na svetovno zgodovino, itn.
    Po spletu "naključij" je najbolj uspešen izvozni ustvarjalni del slovenske glasbe bil(a) živahna polka, oziroma zanesen valček. Hkrati pa ni nobeno naključje, da danes to zvrst glasbe sistematično izganjajo iz "svobodne" Slovenije. Slovenijo vodi paradržava, ki je močno navezana na Beograd in Zagreb, ki vsiljujeta Sloveniji bizantinski melos. Največji dokaz so novoletna praznovanja v Ljubljani, kjer ni ne polke, ne valčka in skoraj ne več slovenskih izvajalcev, ampak samo še melos in izvajalci iz bivših "bratskih" republik (postajamo sao krajina). Domača zvrst glasbe, s katero smo Slovenci zavrteli pol Evrope in celotno Severno Ameriko, je bila priložnost, ki so jo nekateri Slovenci izjemno uspešno zagrabili in tako promovirali sebe, Slovenijo in slovenski jezik. A brž, ko se je pojavila priložnost, so doma janičarji udarili po njej in danes slovenska polka živi bolj v zahodni Evropi, v ZDA, Avstraliji in Kanadi, kot v Sloveniji. Proti tej zvrsti so sprožili medijski molk ali perfidno in sistematično zaničevanje. Mlade v Sloveniji so prepričali, da je naša glasba goveja, hkrati pa so jim vcepili čaščenje tujega botra iz Jajca in jih odvrnili od slovenske tradicije in jim zamolčali, kako uspešna je lahko domača glasba, tradicija, izročilo, zgodovina (noben skoraj ne ve, da je ustoličevanje karantanskih knezov, oziroma ljudska karantanska demokracija bila vzor Thomasu Jeffersonu za pisanje Deklaracije o neodvisnosti ZDA). Si predstavljate, da bi Švedi zaničevali ansambel ABBA ali da bi Irci zavračali lastno glasbo in glasbenike The Dubliners, itn. Slovenska polka in valček sta bila "mainstream" glasba (1947-1953) v ZDA pred prihodom rocken rolla. Tudi legenda, glasbenik Bob Dylan (rojen 1941) je priznal, da je odraščal ob zvokih slovenske polke, ki je v Minnesoti bila glasba veselja, druženja, zabave in je tako delno zaznamovala tudi Dylanovo življenjsko pot. V ZDA so posneli prve plošče s slovensko glasbo že leta 1917, na TV so redno predvajali našo glasbo že (1949) desetletje preden je Slovenija sploh dobila lasten TV program in studie. Slovenska glasba pa je v ZDA na radiju zazvenela pol leta preden je Slovenija sploh začela s prvimi poskusnimi radijskimi prenosi - prenos koncerta Glasbene matice iz Ljubljane 26. januarja 1926. Joe Valencic ima zbirko več kot 3000 plošč s slovensko glasbo posneto v ZDA od leta 1917 naprej, zbira tudi filmske in TV posnetke pevcev in skupin. Danes imamo v ZDA tudi muzej slovenske polke in valčka. Tudi pri tem ima veliko vlogo Joe Valencic, ki, kot je bilo že rečeno, večino svojega časa posveča raziskovanju vloge Slovencev in Slovenk v ZDA, ter promovira in raziskuje slovensko glasbo in glasbo izseljencev. V Clevelandu je ogromna slovenska skupnost, ki po ocenah šteje okoli 80.000 pripadnikov (eno največjih "slovenskih" mest), ki so postavili trenutno edini slovenski glasbeni muzej, Dvorana polke slavnih (Polka Hall of Fame). Muzej je bil ustanovljen leta 1987. Vsako leto poteka podelitev priznanj polka glasbe po zgledu podelitve grammyjev. Vsakoletni festival privabi mnoge iz ZDA in drugod, tudi ogromno Nizozemcev, ki obožujejo slovensko polko. Na Nizozemskem je slovenska clevelendska polka pravi kult. Ni čudno, da toliko Nizozemcev obišče Slovenijo. V muzej polke je vkljućenih 1500 ljudi, tudi Nizozemci.

    Še o pomoči zdomcev domovini svojih staršev, Sloveniji. Leta 1988 je jugovojska zaprla domoljube Janeza Janšo, Ivana Borštnerja, Davida Tasiča, sodila pa je tudi Franciju Zavrlu. Ta zločin je dvignil celo Slovenijo v njeno pomlad, v boj za svobodo izpod srbskega in hrvaškega hegemonizma, potujčevanja - leta 1991, ko so nas brutalno napadli še z vojsko, predvsem Srbi, so Joe Valencic in ostali Slovenci v ZDA in drugod, stalno telefonirali v Belo hišo in vladam ostalih držav za priznanje Slovenije. Zbrali so tudi neverjetnih 50000 podpisov podpore za neodvisno svobodno Slovenijo - enkratno in tega Slovenci ne smemo nikoli pozabiti.

    Joe Valencic - ambasador slovenstva v ZDA, v Sloveniji je malo takih, pa še te mediji ignorirajo.
    Glejte tudi     Polka Hall of Fame (Muzej polke slavnih).



    Joe Valencic je sicer eden od najaktivnejših ameriških Slovencev, deluje v Clevelandu. Med drugim je že 20 let regionalni predsednik 22 lož Slovenske narodno podporne jednote (SNPJ) z okrog 8000 člani. Ne pozabimo, da je eden najpomembnejši mož Slovenske narodne podporne jednote bil tudi rojak Vincenc Cajnko ali Cainkar Vincent (rodil se je v Jastrebcih 1879 - umrl 1948 l. v Chicagu) - skoraj 30 let je bil njen poklicni predsednik. SNPJ je največja slovenska zavarovalnica v ZDA, ustanovljena leta 1904, ki ima danes okrog 40.000 članov. Nedaleč od Clevelanda stoji farma SNPJ, ki bo leta 2009 praznovala 90. obletnico. Na farmi se zbirajo ameriški Slovenci, ki imajo vsako nedeljo plesne prireditve, ob sobotah so poroke, med tednom tudi upokojenski pikniki in podobne prireditve. Joe Valencic je tudi ambasador slovenskega filma v ZDA. Očitno zelo dobro pozna razmere v slovenskem filmu, saj pravi: "Najboljši slovenski filmi po mojem še prihajajo." Upajmo, da ima prav, saj so ti "naši" filmi po letu 1992 v bistvu filmi proti Slovencem, saj večinoma uvoženi filmarji ne prenašajo slovenske kulture, v filmih jo zgolj zaničujejo (pod krinko filmske umetniške izpovedi smo fašisti, posiljevalci, pedofili, incestniki, idioti brez trdne identitete, alpski zavrteži, ...).
    Vrnimo se k slovenski glasbi. Vse te resnice o uspešnosti slovenske glasbe v tujini so Slovencem neznane (šola je za te resnice gluha, mediji in javni delavci pa uvažajo balkanski kič). Avseniki, Slaki, Trutamora Slovenica (ansambel za arhivsko oživljanje slovenske ljudske glasbene dediščine) in njim podobni ansambli, glasbeniki, pevci, skupine, rešujejo kar se še rešiti da. Škoda, da smo poskočnega vlečnega konja zamenjali z oslom, ki samo jamra o "tugi" in kdaj s "trubo" dela nered v svetu zvokov. Slavimo torej tujo glasbo in tuje junake, pesmi naših babic in slike hrabrih slovenskih mož in deklet pa so samo še v muzejih nekje daleč čez morje.


    Thomas Jefferson, ameriški politik, agronom, vrtnar, arhitekt, etimolog, matematik, kriptograf, inšpektor, paleontolog, pisatelj, odvetnik, izumitelj in violinist, * 13. april 1743 , † 4. julij 1826. Slovenski učbeniki in podtaknjena kulturna in politična elita stalno zamolčujejo (če pa že kaj povedo, potem pa vse skupaj relativizirajo), da je ustoličevanje karantanskih knezov, oziroma ljudska demokracija Karantanije bila vzor Thomasu Jeffersonu za pisanje Deklaracije o neodvisnosti ZDA. Preko Jeffersona smo Slovenci posejali seme svobode po večini razsvetljenega sveta. Večina pomembnih starih civilizacij (Rim, Egipt, itn) je gradila na moči - le slovenska civilizacija je gradila na svobodi in demokraciji in kot kaže, je ta princip svobode in demokracije zmagal.

    Joe Valencic med drugim razkriva, kdo so v ZDA še vplivni Slovenci (ali slovenskega rodu), naštejmo jih nekaj iz različnih poklicev in dejavnosti:
    - igralec, režiser Mickey Dolenz, v šestdesetih je nastopal v skupini The Monkees kot bobnar in pevec, hčerka Ami Dolenz je tudi igralka,
    - Gregor Dolenz, Mickeyev oče, je tudi igral v Hollywoodu (igral je vloge Rimljanov, opernih pevcev, elegantnih likov, ...),
    - izjemna plesalka s kroglo in obroči Daša Podgoršek, pred drugo vojno je delala v New Yorku,
    - harmonikar, kralj polke, Frank Yankovich,
    - džezist Leo Coach
    - pesnik Ray McNiece, ki pravi, da se v njem borita irski menih in slovenski pastir,
    - znamenita igralka Audrey Totter, film "The Postman Always Rings Twice" (20.dec.1918, Joliet, Illinois - umre 1995),
    - animator Michael Lah, leta 1957 je bil nominiran za oskarja (delal je z W. Disneyjem),
    - plesna mojstra Tadej Bernik, Chris Komar,
    - astronavti Sunita Lyn Williams (poletela s kranjsko klobaso), Ronald Šega, Jery Linenger,
    Ronald Šega - 1996 več kot 420 ur v vesolju v Miru,
    Septembra 1994 je dr. Jerry M. Linenger (babica Francka Pušavc živi v Dvorski vasi pri Begunjah) prvič poletel v vesolje, 12. januarja 1997 pa je sodeloval pri poletu na vesoljsko postajo MIR in tam preživel 132 dni in 4 ure.
    - Lynn Marie kot prva glasbenica, ki je prejela nominacijo za glasbeno nagrado GRAMMY za svoj album ''Best Polka Album'', umetnica LynnMarie iz Nashvilla danes spreminja podobo polke - v polki nove generacije preliva rock in pop (info lynnmarie net),
    - Frank Lausche (Franc Lavše) je bil senator v ZDA in župan Clevelanda,
    - sestra J. Valencica, Cecilia, že 30 let vodi Slovenski mladinski pevski zbor,
    - fizik Prof. dr. Dušan Petrač je višji znanstveni sodelavec Jet Propulsion Laboratory na tehnološkem inštitutu v Pasadeni, Kalifornija, ZDA. Kot fizik, specializiran za razmere, ki vladajo v vesolju (ekstremno nizke temperature, breztežnost),
    -
    Frank Gorenc
    Ameriški predsednik Barack Obama je leta 2013 za novega poveljnika zračnih sil zveze Nato predlagal generalpodpolkovnika Franka Gorenca, ki je iz Slovenije v ZDA kot otrok prišel pred pol stoletja. Frank Gorenc se je rodil leta 1957 v Ljubljani. Ko je bil star štiri leta, se je s starši in štiri leta starejšim bratom, zdaj prav tako generalom ameriških zračnih sil Stanleyjem Gorencem, preselil v ZDA, v Milwaukee v zvezni državi Wisconsin.
    - Tone Petkovšek že od leta 1962 vodi slovensko radijsko oddajo, je tudi organizator novembrskega slovenskega festivala v Clevelendu, ...
    - Cleveland Slovenians, slovenian ClevelandSeniors.Com

    "Slovenians, Thomas Jefferson and the Declaration of Independence plaque in downtown Cleveland." Slovenci in Thomas Jefferson, obeležje Deklaraciji o neodvisnosti v centru Clevelenda. Sledi tekst iz plošče.

    Text from Senator Frank J. Lausche's (Ohio) speech of November 28, 1967, in the United States Congress about Slovenians (sic!)


    SLOVENIANS,
    THOMAS JEFFERSON
    and
    THE DECLARATION OF INDEPENDENCE


    ..... IN HIS COPY OF BODIN'S "REPUBLIC", THOMAS JEFFERSON HAD INITIALED TWO PAGES. ON ONE PAGE WAS BODIN'S DEFINITION AND CHARACTERIZATION OF A TYRANT, WHICH WAS QUITE SIMILAR IN CONCEPT AND PHRASES USED IN THE DECLARATION OF INDEPENDENCE. ON THE OTHER INITIALED PAGE WAS A DESCRIPTION OF THE INSTALLATION OF THE DUKES OF CARINTHIA. A SLOVENIAN RITUAL WHICH MAY HAVE CONTRIBUTED GREATLY TO THE FOUNDING OF OUR GREAT COUNTRY.....

    .....THIS CUSTOM, WHICH WAS STILL BEING PRACTICED DURING THE TIME OF AMERICAN REVOLUTION, WAS LIVING PROOF THAT THE SOCIAL CONTRACT DID, IN FACT, EXIST, AT LEAST AMONG SLOVENIANS.....

    .....THE SLOVENIANS BELIEVED THAT THE POWER TO GOVERN RESTED WITH THE PEOPLE WHO WERE TO BE GOVERNED, NOT THOSE WHO WERE GOVERNING. THEY BELIEVED THAT THEIR RULERS SHOULD BE MEN OF THE PEOPLE, OF ALL THE POEPLE. THEY BELIEVED THAT THE TRUE QUALITIES OF THOSE IN GOVERNMENT SHOULD BE COMPETENCY AND CONCERN. THEY BELIEVED THAT THEIR LEADERS HAD A SOLEMN DUTY TO THE PEOPLE TO BE RIGHTEOUS. AND WE AMERICANS BELIEVE IN THESE SAME PRINCIPLES TODAY. SO DID THOMAS JEFFERSON DURING THE TIME OF THE REVOLUTION.....

    UNITED STATES SENATE, NOVEMBER 28, 1967

    FRANK J. LAUSCHE, U.S. SENATOR

    SLOVENIAN-AMERICAN HERITAGE FOUNDATION
    SLOVENSKO-AMERISKI KULTURNI SVET
    CLEVELAND, OHIO
    BICENTENNIAL 1976


    Odlomek iz govora senatorja Franka J. Lauscheta (Ohio) dne 28. novembra leta 1967, v kongresu Združenih držav Amerike o Slovencih (sic!)

    SLOVENCI,
    THOMAS JEFFERSON
    in
    DEKLARACIJA O NEODVISNOSTI

    ..... V BODINOVI KNJIGI "REPUBLIKA" (francoski zgodovinar Jean Bodin, 1529 Angers - 1596 Laon, napiše znamenito delo "Šest knjig o republiki" kjer utemeljuje argumente absolutne oblasti in suverenosti, ko narod prostovoljno prenese svojo suvereno oblast na vladarja, a se kljub vsemu zavzema za neke vrste demokracijo, demokratično republiko z načelom tolerance, v njej opiše tudi karantansko obliko demokracije, ustoličevanje knezov s strani ljudstva, ko pride do prenosa ljudske oblasti na kneza), SI JE THOMAS JEFFERSON OZNAČIL DVE STRANI. NA ENI STRANI JE BILA OZNAČENA BODINOVA DEFINICIJA IN OPIS TIRANIJE, KI JE PRECEJ PODOBNA DELU BESEDILA V DEKLARACIJI O NEODVISNOSTI. NA DRUGI STRANI PA JE OZNAČEN TEKST Z OPISOM USTOLIČEVANJA KARANTANSKIH KNEZOV. RITUAL SLOVENCEV JE TAKO NAJVERJETNEJE POMEMBNO PRISPEVAL K USTANOVITVI NAŠE VELIČASTNE DOMOVINE, DRŽAVE (ZDA) ...

    ... TA NAVADA, KI SE JE ŠE VEDNO IZVAJALA V ČASU AMERIŠKE REVOLUCIJE, JE ŽIV DOKAZ, DA JE SOCIALNI DOGOVOR V RESNICI OBSTAJAL, VSAJ MED SLOVENCI ...

    ... SLOVENCI SO VERJELI, DA MOČ OBLASTI IZHAJA IZ LJUDSTVA, KI JE VLADANO IN NE OD ONIH, KI SO VLADALI. VERJELI SO, DA MORAJO BITI LJUDJE, KI JIM VLADAJO, LJUDJE IZ LJUDSTVA, OD VSEH LJUDI. PREPRIČANI SO BILI, DA MORA BITI BISTVENA LASTNOST VLADAJOČIH SPOSOBNOST IN SKRB. VERJELI SO, DA JE ČASTNA DOLŽNOST VODITELJEV, DA SO PRAVIČNI. IN MI, AMERIČANI, VERJAMEMO V TA ISTA NAČELA ŠE DANES. VERJEL JE TUDI THOMAS JEFFERSON V ČASU AMERIŠKE REVOLUCIJE ...

    SENAT ZDRUŽENIH DRŽAV, 28. NOVEMBER 1967

    FRANK J. LAUSCHE, U. S. SENATOR

    SLOVENIAN-AMERICAN HERITAGE FOUNDATION
    SLOVENSKO-AMERIŠKI KULTURNI SVET
    CLEVELAND, OHIO
    DVAJSETLETNICA 1976



    Spomenik ameriški deklaraciji o neodvisnosti v Clevelandu (Ohio) in slovenskemu izvoru demokracije. Zraven stoji senator in župan slovenskega rodu Frank Lausche.


    Francoski zgodovinar Jean Bodin, 1529 Angers - 1596 Laon, napiše znamenito delo, ki je izšlo leta 1576, Les Six Livres de la République - "Šest knjig o republiki", kjer utemeljuje argumente absolutne oblasti in suverenosti, ko narod prostovoljno prenese svojo suvereno oblast na vladarja. Kljub pojmu absolutne oblasti, se zavzema za neke vrste demokracijo, demokratično republiko z načelom tolerance. V tekstih opiše tudi karantansko obliko demokracije, ustoličevanje knezov s strani ljudstva, ko pride do prenosa ljudske oblasti na kneza. Njegova razmišljanja so imela vpliv na mnoge humaniste, politike, filozofe. Pravi, da je Bog res kreator sveta, a da se ne bi smel vmešavati v odnose znotraj sveta (temu na nek način zadosti krščanstvo s svobodno voljo vsakega posameznika). V njegovem delu Thomas Jefferson najde tudi slovensko obliko demokracije - karantansko ustoličevanje knezov s strani ljudstva, ta princip prenese tudi v Deklaracijo o neodvisnosti ZDA. Deklaracijo o neodvisnosti razglaša, da so vsi ljudje enaki in imajo enake pravice, vlada pa je v službi ljudi, ne njihov vladar – tiran.

    Bodin v svoji Republiki navaja: 'NIČESAR NI, KAR BI BILO MOGOČE PRIMERJATI Z OBIČAJEM, KI JE BIL V NAVADI V KARANTANIJI', kjer še danes najdemo blizu kraja Šentvid sredi travnikov marmornati kamen. Obkrožen od množice, držeč z desnico na povodcu marogasto govedo in z levico prav takega konja, sede na ta kamen kmet. Ta pravica mu gre po rodu. Tisti, ki naj bi postal knez, pristopi s številnim spremstvom. Pred njim nosijo prapore. Vsi so pražnje oblečeni v rdeče, le knez stopa oblečen kot ubog pastir. V roki drži pastirsko palico. Kmet, ki sedi na kamnu, zakliče v slovenskem jeziku: »Kdo je ta, ki se bliža tako hrupno?« Ljudstvo mu odgovori, da je to njihov knez. Nato kmet vpraša: »Ali zna prav razsojati? Ali ve, kaj je dobro za deželo? Je rojen svobodnjak? Prave vere?« Vsi mu odgovorijo: »Tak je in tak bo ostal!« Nato kmet lahno udari kneza po licu. Potem, ko knez zagotovi kmetu, da je odvezan javnih obveznosti, se sam povzpne na kamen, zavihti svoj meč na vse štiri strani sveta in obljubi ljudstvu, da bo pravičen sodnik.

    Stran 129 iz knjige Lex Six Livres de la Republique, napisal Jean Bodin, Pariz 1576. Na tej strani je opis ustoličevanja karantanskih knezov – Forme d'investir le Duc de Carinthie. Bodin začenja z besedami: 'Nič se ne more primerjati s tem obredom…' Izvod te knjige se je nahajal tudi v zasebni knjižnici Thomasa Jeffersona, avtorja ameriške Izjave o neodvisnosti, leta 1776. Ta stran je posebej označena.
    Povezavo med ustoličevanjem, Bodinom in T. Jeffersonom je našel profesor Jožef Felicijan in jo opisuje v knjigi iz leta 1967 »Geneza kontraktualne teorije in ustoličevanje karantanskih knezov«.

    Knežji kamen levo in prestol desno - Koroška, zibelka svetovne demokracije.



    Knežji kamen na Gosposvetskem polju v ozadju levo je Gospa sveta. Kamen je bil postavljen na vzpetini ob Krnskem gradu "Karnburg", danes je tam samo še cerkvica s pokopališčem. Začenjajo se tudi arheološka izkopavanja, a zadeva je omejena z nemškim pogledom na zgodovino, kot je v Sloveniji s srbskim in ruskim. Pojdite na te čudovite kraje slovenske preteklosti (Krnski grad, Gospa sveta, Gosposvetsko polje, Šentpeter - rojstni kraj Jožefa Stefana, katedrala v Krki - Gurk - kraj svete Heme, Milštat [Millstatt] - kraj danes zamolčanega karantanskega svetnika Sv. Domicijana, itn, Slovenci na Koroškem nas čakajo). Največja žalost današnjega trenutka je, da smo Slovenci pozabili na Koroško, če sta že "slovenska" politika in zgodovina prodani, pa bi vsaj navadni ljudje lahko več obiskovali kraje naše prve države - izlet in ogled koroške nam več da, kot poniževalno lumpenproletarsko pohajkovanje po "baščaršijah", "jajcih", itn. Tudi cerkev bi lahko tukaj naredila več, recimo z romanji, itn. Leta 2007 sem v celem dnevu v teh krajih srečal samo eno družino iz Slovenije. Če navadni ljudje ne bomo spoštovali običajev in krajev naše zgodovine, se nam bo zgodilo to, kar se je Korošcem - za nami ne bo ostalo drugega kot kakšen kamen kje v muzeju. Tuje kulture ne bodo cenile naše domovine, če je ne bomo sami in jo bodo hitro kulturno in "zgodovinsko" priključile k svojim centrom moči (Rim, Zagreb, Dunaj, Beograd, Budimpešta, Ankara že čakajo na podalpski biser).

    Obred ustoličevanja karantanskega kneza - umetniška podoba po zapisih.


    Ustoličevanje karantanskih (slovenskih) knezov na Gosposvetskem polju, ilustracija Leopolda Stainreuterja (1340-1400).

    Nato kneza posadijo na črno belega konja in peljejo tri krat okrog Knežjega kamna. Pri tem vsi skupaj pojejo, majhni in veliki, žene in možje, staro slovensko hvalnico, zahvaljujoč boga, da je dal njim in njih deželi vladarja po njihovi volji. Medtem sta smela dva kmeta kositi in žeti, kar se jima je ljubilo. Ne smemo tudi pozabiti opravila požigalnika oz. kresnika, ki je v trenutku, ko je knez na kamnu vihtel meč in prisegal, v bližini zažgal nekoliko grmad v dokaz goreče ljubezni in vdanosti vsega naroda do bodočega vojvode. Šlo je verjetno še za starodavni običaj na podlagi staroslovenske vere, ki se je ohranil tudi v obdobju krščanstva.

    Sprva se je v skoraj celotni današnji Avstriji govorilo predvsem slovensko. Ulrik Liechtensteinski v svoji pesnitvi »Frauendienst« (1255), omenja, da se je na Koroškem uporabljal slovenski jezik. Sam deželni vojvod Bernard Španhajm, je s spremstvom več kot stotih vitezov, pozdravil njega in njegove ob prihodu iz Italije, v Vratih ob vstopu v Zilsko dolino, v slovenskem jeziku z besedami »buge waz primi gralva Venus«, ali bog vas prejmi kraljeva (kraljica) Venus.
    Tudi tirolski pesnik Oswald Wolkenstein (1367-1445), ki je deloval že stopetdeset let pred Primožem Trubarjem, je slovenski jezik uvrstil med najpomembnejše evropske jezike tistega časa. V njegovih dveh večjezičnih pesnitvah, je slovenščina (windisch) našla prostor ob latinščini, nemščini, italijanščini, francoščini, madžarščini in flamščini. Te dve Wolkensteinovi pesnitvi pomenita prve znane zapisane in objavljene slovenske ljubezenske stihe. Ena izmed večjezičnih ljubezenskih tožb se začenja prav s slovenskim pozdravom: Bog te primi. Zraven teh besed so zapisane tudi jaz sem toj (tvoj), najdobriši služba, kaku moreš, jaz sem djal, te prošo, pomagi mene, v zelenem logu in nate strojo.


    "Klagenfurt - Landhaus Gr Wappensaal Herzogseinsetzung",
    Freska, slika ustoličevanja karantanskih knezov v mestni hiši v Celovcu (Gr Wappensaal), Fromiller l. 1740.

    Še imena imenitnih ustvarjalcev, znanstvenikov iz Avstralije (povzeto po znani novinarki Stanki Gregorič - mariborčanka je kar 28 let preživela v avstraliji - brezplačno je urejala časopis Glas Slovenije, itn):
    - Tanya Pliberšek (ministrica za stanovanjska vprašanja in problematiko žensk),
    - dr. Marjan Filipič (očesni kirurg svetovnega slovesa),
    - prof. Božidar Kos (glasbeni konservatorij Sydney - skladatelj komorne glasbe),
    - Mišo Lajovic (prvi neangleški senator v Avstraliji),
    - Dušan Lajovic (podjetnik),
    - arhitekt Kovač,
    - dr. Jožica Paddle Ledinek, strokovnjakinja za opekline (v Melbourne-u je učilnica z njenim imenom),
    - dr. Edi Gobec (ZDA - naredil je Čitanko za slovenske šole po svetu, pomembno tudi za Avstralijo, izdelal je tudi seznam za svet pomebnih Slovencev, izdal je mnoge knjige, ...)

    * Slovenci, ki jim ni vseeno za lasten obstoj, kulturo, mi občasno pošljejo določene povezave na spletne strani z zgodovinsko tematiko - zgodovino Slovenije (Slovencev), celo v tujih jezikih (angleščina, švedščina, itn). Veliko odličnih vsebin prispevajo tudi zamejci in zdomci - ki še toliko bolj čutijo manjko zgodovinskih in kulturnih vsebin na svetovnem spletu. Nekatere spletne povezave so objavljene tudi na tej strani, kot recimo - tudi delo rojakov iz Slovenskih goric:
    *www.slovenienhistoria.se (Švedska - zanimiv jezik) - odlično

    ---------------------------------------------
    * Seznam znanih Slovencev iz ZDA (dopolnjuje zgornji seznam), vir: http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_Slovenian_Americans
    List of Slovenian Americans
    This is list of notable Slovenian Americans, including both original immigrants who obtained American citizenship and their American descendants. This list is incomplete; you can help by expanding it. To be included in this list, the person must have a Wikipedia article showing they are Slovenian American or must have references showing they are Slovenian American and are notable.

    * Louis Adamič - author
    * Mike Adamle - American football player - Northwestern Wildcats and NFL - also a television and radio sports reporter and WWE wrestling announcer
    * Tony Adamle - American football star - Ohio State Buckeyes and Cleveland Browns(member of 1950 and 1954 NFL Championship teams)
    * Friderik Irenej Baraga - bishop
    * John Blatnik - Congressman United States House of Representatives
    * Frank Brimsek - ice hockey player
    * Ferdinand J. Chesarek - general
    * Joe Cimperman - Cleveland, Ohio City Councilman and 2008 candidate for the United States House of Representatives
    * Ami Dolenz - actress
    * George Dolenz - actor
    * Micky Dolenz - musician (Drummer/Singer of "The Monkees")
    * Bob Golic - American football star (Notre Dame Fighting Irish and NFL - Cleveland Browns, among other teams) - also an actor Saved by the Bell: The College Years
    * Mike Golic - American football star (Notre Dame Fighting Irish and NFL - Philadelphia Eagles, among other teams) - also ESPN radio personality and host on Mike and Mike in the Morning
    * Randy Gradishar - American football star (Ohio State Buckeyes and Denver Broncos)
    * John Gruden - ice hockey player
    * Tom Harkin - United States Senator
    * Eric Heiden - Olympic speed skater, winner of five gold medals at the 1980 Winter Olympics
    * Luke Hochevar - athlete, Major League Baseball pitcher
    * Željko Ivanek - Emmy-Award winning actor
    * Wally Judnich - Baseball player
    * Karen Kamensek - Orchestral and Operatic Conductor
    * Amy Klobuchar - United States Senator
    * Jim Klobuchar - author and journalist
    * Raymond P. Kogovsek - Congressman
    * Joe Kuhel - Baseball player and manager
    * Les Kuntar - Ice hockey player
    * Charles Kuralt - journalist
    * Frank Lausche - United States Senator and Governor of Ohio
    * John S. Lekson - United States Army Major General
    * Jerry Michael Linenger - astronaut
    * Anton Mavretič - NASA (Voyager - The Interstellar Mission)
    * Joey Miskulin - (Grammy Award-winning Musician / Record Producer)
    * Ignatius Mrak - Roman Catholic bishop
    * Ken Novak - American football player
    * Michael Novak - philosopher, journalist and diplomat
    * James Oberstar - Congressman
    * Anton Peterlin - soccer player
    * Francis Xavier Pierz - Roman Catholic bishop
    * Philip Ruppe - Congressman
    * Ronald Sega - astronaut
    * Joe Sutter - father of the Boeing 747
    * Melania Trump - fashion model and wife of entrepreneur and celebrity businessman, Donald Trump
    * George Voinovich[1][2] - Mayor of Cleveland, Ohio, United States Senator, and Governor of Ohio
    * Peter Vidmar - gymnast, U.S. team captain and winner of two gold medals and a silver medal in the 1984 Olympics, was the highest scoring gymnast in U.S. history (with a 9.89 average)
    * Sunita Williams - astronaut
    * Frankie Yankovic - musician, known as "America's Polka King", popularized Slovenian-style polka
    * Fritzie Zivic - boxer
    * Ronald Zlatoper - admiral
    * Mark Zupan - athlete, wheelchair rugby team captain


    RAZLIČNO DELOVNO GRADIVO
    Nekaj kart, slik, tekstov ...
    rimske ceste v Sloveniji
    Rimske ceste v Sloveniji. Iz: www.avtoceste.si/?id=70032


    Iz: http://images.google.com/imgres?imgurl=http://img84.imageshack.us/img84/4808/70588082xt6.th.png&imgrefurl=http://karantanskazaveza.mojforum.si/karantanskazaveza-about272.html&h=111&w=150&sz=5&hl=de&start=55&um=1&tbnid=8sY1G0rrPNyw6M:&tbnh=71&tbnw=96&prev=/images%3Fq%3Dveneti%2Bv%2Bevropi%26start%3D40%26ndsp%3D20%26um%3D1%26hl%3Dde%26lr%3D%26sa%3DN


    Kostanj v M. Brebrovniku pod goricami, priblizno dober km proti Vinskemu vrhu. Slikal Franc Krnjak - januar 2008.






    Moja rojstna hiša leta 1959 - foto: Franček Vičar.




    Srečanje brtrancev in sestričen na vasi - vsi bosonogi, skoraj vsak s kako domačo živaljo v naročju. Foto: Franček Vičar.


    Trgatev okrog leta 1970 (Justina in Treza ...).


    Mimika in mucek, 10. jun. 2017.


    Matjaž, babica Mimika in lušten ježek.


    Mimika in kokoška 2022.


    Gospa stara 91 let pri fotografu, 20. okt. 2021. Še zmeraj urejena - pozorna na svoj izgled, držo, frizuro, obleko, čevlje, ruto ...







    FSE, KAR LAZI (LEZE) - LJUDSKA IZ SV SLOVENIJE

    FSE KAR LAZI PO TEN SVETI NAPNI VÜHA ZLO,
    DA BOŠ ČÜLO ZAJ ZAPETI PESEN VISOKO!
    TRALALA, TRALALA, TRALALALA, LALALA,
    TRALALA, TRALALA, TRALALALALA.

    DERE SEN JAS MALI BIJA, TE JE LÜŠNO BLO,
    KOLCA SEM PO HIŠ POTAKA, VARVAL MAČKICO. TRALALA…


    DERE SO CIGONI PRIŠLI, TE JE BIJA JOJ,
    TE SEN BEŽA KAK PODGANA F PARMO AL ZA GNOJ. TRALALA…


    SEDEN LET SEN HLAČE TRGA PO ŠOLSKIH KLOPEH,
    NAFČA SEN SE NEKAJ BRATI, ŠTETI DO DESET. TRALALA…


    NIJE FSAKŠI ZA GOSPODA, ŽMETEN ZLO JE VÜK,
    DECO F ŠOLO PHAT JE ŠKODA, ROJENO ZA PLÜG. TRALALA…

    ZAJ STE ČÜLI, POSLUŠALCI, KAKŠI SEN JAS FTIČ,
    VÜHA MON KAK STORI ZOFCI, SAMO V GLOVI NIČ. TRALALA…

    Matjašek je gujdeka kla

    Zima je bila sneg je fejst ša
    Matjašek pri brati je gujdeka kla
    ja ja ja, ja ja ja
    Matjašek je gujdeka kla
    ja ja ja, ja ja ja
    Matjašek je gujdeka kla

    Liter žganice dedi so spili
    potlan pa svijo po vesi lovili
    ja ja ja ...

    Dvakrat al trikrat so se metali
    potlan pa svijo so v gnojšnici klali
    ja ja ja...

    Kožo tri vüre doj so jemali
    potlan pa svijo po tleh so skotali
    ja ja ja ...

    Čreva so psi po dvori nosili
    močki pa z jetrami so se mastili
    ja ja ja...

    Dobro so jeli dobro so pili
    skoro do punoči se veselili
    ja ja ja...

    juhuhu Matjašek
    je priša v gatah domu.
    Pesem - Matjašek je gujdeka kla, mp3



    Prleški vasovalec (plošča ansambla Alojza Grnjaka)



    Vasovalec

    Tam dolah na polji v eni vesi,
    imena že več ne ven, sen meja
    jas negda diklino, to lehko van pač poven.
    Je Micka bla lepa kak ejngel, za mene
    je bila zlato, če keri mi toga ne
    vervle, pr moji veri je istina to.

    Enkrat al dvakrat na tjeden, hodja
    sem k Micki to dol. Fčosik se skrija
    na škeden, fčosik sen beža kak nor.
    Te pa je Micka potihen zazvola me:
    "hodi no sen!". Sma gučala, rada
    se mela, paj dela se beli den.

    Leta so hitro potekla,
    nama so minola tri,
    midva pa rada se mela,
    mela še izda bi tri.
    A prišlo je čista drgači,
    što krif je za to, se ne ve,
    da prišla sma z Mickoj narozno, nej
    pesen van tota pove.

    Čehi pa mene so pazli, gda
    godi sem ša domu,
    naenkrat iz teme so zrasli,
    pod oknom me dobili so.
    Z batjagami, s koli, no cepci, na
    mene skočili so fsi, me bili, brsali,
    metali, potrli so rebra mi tri.

    Potla pa dumah sen
    leža, f posteli tjedne tri,
    eno in ovo štendera, kej fse se
    na sveti zgodi.
    Micko pa z misli sen püstja,
    predaleč do je je bilo,
    a rajši kak še enkrat bi fasa,
    vzeja od nje sen slovo,
    a rajši kak še enkrat bi fasa,
    vzeja od nje sen slovo.

    Opomba - besedilo je približno zapisano iz poslušanja - zvočnega zapisa mp3. Problem so soglasniki, tudi končnice (...en ali ...em, itn), hitro zapete povezovalne besede, itn (razlog za zapis pesmi je - veliko povpraševanje po besedilu, ki ga ni bilo na spletu, popravkov se ne branim) - V. Zorko !
    Kmalu je besedilo dobil v roke tudi Marko Rusof, ki mi je zelo pomagal izboljšati zapis.
    Pesem - Prleški vasovalec, mp3

    gaspari
    Iz slike - M. Gasparija.

    Šmarnica Je Večna

    Daj mi poljubček na gobček še enkrat...
    Pijan, pijan, pijan,
    pijan pa vsaki dan,
    pijan, pijan, pijan,
    oj ljubca saj nisem pijan!
    Šmarnica je večna, je hišica nesrečna,
    kjer je pijanček hišni gospodar.

    Ko žena v gostilno pride, moža lepo pozdravi:
    klada ti pijana, večerja je neslana,
    jaz pa sirota nimam več soli.
    Šmarnica je večna, je hišica nesrečna,
    kjer je pijanček hišni gospodar.

    Ko hčerka v gostilno pride, očeta lepo pozdravi:
    tak dolg ste me možili, da doto ste zapili,
    jaz pa sirota nimam še moža.
    Šmarnica je večna, je hišica nesrečna,
    kjer je pijanček hišni gospodar.

    Ko sin v gostilno pride, očeta lepo pozdravi:
    konjičke ste prodali, za sladko vince dali,
    mi pa bomo orali z mačkami doma.
    Šmarnica je večna, je hišica nesrečna,
    kjer je pijanček hišni gospodar.



    Zajček se bi ženil rad
    (prleška, prisluhni -     wav)

    Zajček se bi ženil rad
    pa si znal nevesto izbrat,
    la la la la la la la la la la la la la la la la la la
    la la la la la la la la la la la la la la la la la la.

    Lisica bi družica bla,
    tak lepo plesati zna,
    la la la la la la la la la la la la la la la la la la
    la la la la la la la la la la la la la la la la la la

    Mačka pa bi dekla bla,
    tak lepo pomivat zna,
    la la la la la la la la la la la la la la la la la la
    la la la la la la la la la la la la la la la la la la.

    Sraka bi kelnarca bla
    lepi bel predpasnik ima,
    la la la la la la la la la la la la la la la la la la
    la la la la la la la la la la la la la la la la la la.

    Kosi pa bi godci bli,
    k majo dolge kljune vsi,
    la la la la la la la la la la la la la la la la la la
    la la la la la la la la la la la la la la la la la la ...

    Še pesem iz zahodnega dela slovenskega etničnega ozemlja (wav)

    Slovenske pesmi iz - http://www.dln-krsko.si/tabori/pesmi-st.htm



    Sveti Bolfenk (danes Kog) pred drugo svetovno vojno. Na sliki je tudi šola, ki so jo obiskovali moji starši, leta 1945 pa je bila med fronto (Nemci - Rusi, Bolgari), popolnoma uničena. Fronta je zahtevala tudi žrtve med domačini, tudi otroci so umirali ... Sliko (čudovito razglednico) nam je ohranil gospod Frnac Krnjak.

    Nekaj kratkih spominov na predvojno šolo. Prvi šolski izlet so učenci in učitelji opravili peš in sicer v Štrigovo - kjer so recimo otroci občudovali cerkev z dvema zvonikoma. Takrat je Štrigova še spadala pod Slovenijo - leta 1947 pa so s pomorom vsaj 30 Slovencev iz Štrigove Hrvati na silo priklučili kraj v Hrvaško cono. Drugi izlet je bil v Središče ob Dravi, seveda spet peš. Vmes so se ustavili na Vitanu pri Čurinu, kjer jim je prijazna gospodinja Micika pripravila kislo mleko in kruh. Jedli so iz iste sklede in bilo je imenitno in okusno, se spomni mama Mimika. Nato so si ogledali še rimsko cesto. V Središču si je mama kupila skromno čokoladico za kovanček, ki se je babici skotalil pod posteljo ... To je bil zanjo poseben dogodek, njena prva čokolada in zdelo se ji je greh, da bi jo sploh pojedla. Večina otrok je na izletu zgolj gledala izložbe trgovin, pekarn ... Bilo je veliko otrok in malo hrane, denarja, veliko dela in malo časa za učenje, a učitelji so bili strogi. Danes pa je ravno obratno - malo otrok in veliko hrane ...



    Poštni žig sv. Bolfenka pri Središču 1906 in slika kraja - arhiv Ptuj. Sliki mi je poslal gospod G. Lavrenčak, na njegovi (njihovi) spletni strani http://www.dar-radovljica.si/ objavljajo poštne žige vseh pošt v Sloveniji.


    Sv. Bolfenk v ruševineh, tudi šola desno - leto 1945.

  • Šolska fotografije moje mame Marije Vičar (rojena Rotar leta 1930). Mama čepi v drugi vrsti, druga z leve. Podoba razreda je najverjetneje nastala leta 1940 - oš Sv. Bolfenk, slikano pred šolo. Uciteljica na sliki je Matkovič Pepca. Bila je zelo mile narave, otroci so jo imeli zelo radi, revnim otrokom je občasno kupila sladkarije. Učencev ni pretepala, to je bil za tiste čase pravi pedagoški čudež.

    Mimike so nebogljene gudeke hranile tudi s flaško (pred mašo).

    Pisava dajnčica - Štajerska (med Muro in Dravo)
    Iz: http://blog.domovoj.com/wp-content/uploads/2007/12/dajncica.gif
    Prlek duhovnika Peter Dajnko, je leta 1824 vpeljal, v knjigi Lehrbuch der windischen Sprache (Učbenik slovenskega jezika), lastno slovensko pisavo dajnčico. Zanimivo je, da so takrat še, kot povsem sprejemljiv, uporabljali izraz windisch za tisto, kar je slovensko ... Danes iščejo v tej besedi venetski izvor Slovencev. Dajnčica se je uporabljala od leta 1824 do 1839 - zlasti na vzhodnem Štajerskem (prleška abeceda). V tej pisavi se je precej pisalo, seveda jo je uporabljaj sam Dajnko in mnogi drugi - baje so v njej izdali 50000 knjig.


    Spravljanje sena - eno težjih opravil za ljudi, otroke, krave - vročina, prah, obadi, nemirna živina, ...




    Pohod po Maistrovi poti Kog - Središče, 12.4.2008 - res veliko pohodnikov. Maister in njegovi fantje tako živijo naprej, ..., naj bo tako še na mnoga leta.
    Foto: Dominik Grmek
    (vir: http://picasaweb.google.si/miran.fiser/PohodPoMaistroviPotiKogSrediEObDrav/photo#5188703997963608466)
    Franc Krnjak takole pravi:
    "Imeli smo se lepo, kljub slabemu vremenu. Tri stotnije pohodnikov iz cele Slovenije, večinoma iz vseh veteranskih vrst, je tako počastilo našega vrlega generala. Na Kogu smo bili lepo sprejeti in pogoščeni, tudi program so pripravili. Po dobri uri hoje smo imeli prvi in zadnji postanek v Godenincih pri pili, nato pa je ostala le še slaba ura do cilja. Na cilju je bilo finale s programom in golažem. Vino pa je tako ali tako ... Lep pozdrav iz cvetoče Prlekije.
    Franc"


    Odkritje spominske plošče dr. Ivanu Dečku (pravnik, politik in vodja štajerskih Slovencev, 1859 - 1908 Središče ob Dravi), 22.nov.2008. Gradivo poslal gospod Franc Krnjak.

  • Vladimir Vauhnik
    (Prlek - svetovno pomemben agent, izjemno brihten, na svoj način protislovna osebnost, a Maistrov borec - torej domoljub, iz srca nacionalsocialisticne zalege - Berlina, kjer je bil vojni ataše - je opozarjal Evropo na datume napadov na Rusijo, Poljsko, Jugoslavijo - preko žena pomembnih nemških oficirjev je črpal informacije, ..., bil zaprt v Nemčiji in izpuščen po obljubi sodelovanja, ... Več spodaj)

    Vladimir Vauhnik (24. junij 1896-1955)

    Kraj rojstva: Svetinje pri Ormožu
    Kraj smrti: Buenos Aires, Argentina
    Pripadnost: Avstro-Ogrska
    Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev
    Kraljevina Jugoslavija
    Veja: Pehota
    Aktivna leta: 1914 - 1944
    Čin: Brigadni general
    Oboroženi
    konflikt(i): Prva svetovna vojna
    Druga svetovna vojna
    Vladimir Vauhnik, slovenski general, obrambni ataše in vohun, * 24. junij 1896, Svetinje pri Ormožu, † 1955,Buenos Aires, Argentina.
    Življenjepis
    Vladimir Vauhnik se je rodil 24. junija 1896 v Svetinjah v Slovenskih Goricah, v učiteljski družini. Imel je še dva brata in sestro. Pred vpisom v peti razred realke v Mariboru se je odločil za vojaško realko (kadetnico) v Mariboru. Bil je odličen kadet in je po tretjem letniku vojaške realke že dobil čin poročnika avstro-ogrske vojske ter odšel na fronto. Med prvo svetovno vojno je služil v 17. pehotnem polku. Ob razpadu Avstro-Ogrske se je kot Maistrov borec boril za severno mejo. Bil je ranjen, odlikovan in povišan v stotnika.
    Potem je postal častnik Vojske Kraljevine Jugoslavije, kjer je hitro napredoval po hierarhični lestvici. Končal je generalštabno šolo v Beogradu, nato še znamenito Ecole de Guerre v Franciji. Tam je bil sošolec kasnejšega francoskega generala in predsednika republike Charlesa de Gaulla (mnogi viri dvomijo o tej informaciji) ter jugoslovanskega generala in voditelja četniškega gibanja med 2. svetovno vojno Draže Mihajlovića. Leta 1936 je postal načelnik štaba Drinske divizije.
    Leta 1938 je bil postavljen za rezidenčnega obrambnega, vojaškega, letalskega in pomorskega atašeja v Berlinu. Takrat polkovnik Vauhnik se je vpisal v vojno zgodovino, ko je nekaj dni pred nemško operacijo Kazenska sodba obvestil generalštab Vojske Kraljevine Jugoslavije, da namerava Tretji rajh napasti Kraljevino Jugoslavijo zaradi državnega udara, ki je spodnesel vlado, ki je podpisala pristop k silam osi. Vauhnik je odkril to operacijo skrito pod kodo Projekt 25'.
    Po kapitulaciji Jugoslavije je bil izgnan iz Nemčije. Postal je častnik Vojske NDH, a se je kmalu vrnil v italijansko okupirano Ljubljano. Tu je še istega leta ustanovil obveščevalno službo Berliner Börsen-Zeitung (BBZ), ki je delovala za potrebe Združenega kraljestva. Ta skupina je delovala vse do leta 1944.
    Zgodaj leta 1944 ga je Draža Mihajlović postavil za vršilca dolžnosti poveljnika Jugoslovanske vojske za Slovenijo (slovenski del Jugoslovanske vojske v domovini, JVvD), hkrati pa ga je Kraljeva jugoslovanska vlada v begunstvu povišala v brigadnega generala. V tem času je uporabljal tudi psevdonim general Račič. Zaradi sodelovanja z zahodnimi zavezniki je Gestapo sredi leta 1944 aretiral več vodilnih poveljnikov JVvD, medtem ko je Vauhnik oktobra istega leta uspel pobegniti v Švico in od tam poskušal doseči zavezniško izkrcanje na Jadranu, pri tem pa je poudarjal strateški pomen Trsta in Slovenije. Leta 1948 je emigriral v Argentino in se zaposlil kot uradnik in hkrati pomagal slovenskim emigrantom. Pozneje so ga spoznali za partizanskega (sovjetskega) obveščevalca.
    Kaj je res in kaj ni - za kaj se je sam zavzemal - bo najbrž za vedno ostala skrivnost. Vredno, da se po Vladimirju Vauhniku posname film.
    Dela
    Nevidna fronta v slo. izšlo leta 1965,
    Nevidljivi front v sr/hr/ izšlo leta 1984,
    Memoiren eines Militarattasches v /de/ leta 1967,



    Filozof Franz WEBER (France WEBER ali Veber)
    Gornja Radgona, 20.9.1890 – Ljubljana, 3.5.1975,
    ko so ga po drugi vojni, leta 1945, nasilno degradirali, se je spet začel podpisovati z dvojnim v (Weber) - to zgodbo nam je povedal, danes žal že pokojni, prof. filozofije Frane Jerman. Po vojni je bil za dva meseca zaprt in še v istem letu 1945, zaradi ideoloških razlogov, predčasno upokojen.

    Učenec Alexiusa von Meinonga in prvi profesor filozofije na novo ustanovljeni Univerzi v Ljubljani, eden najpomembnejših Slovenskih filozov 20. Stoletja, oče slovenske moderne filozofije.
    Življenje
    Po maturi (1910) je odšel za tri semestre v semenišče Maribor. Od 1912 do 1917 je študiral filozofijo in klasično filologijo na univerzi v Gradcu. Od 1915 do 1918 je bil na služenju vojaškega roka, kjer je delal v vojaški cenzuri za področje slovanskega jezika v Feldkirchu (Vorarlberg). 1917 je pridobil doktorat pri pri slovitem Alexiusu von Meinongu z delom "Die Natur des Gegenstandes Sollen und dessen Beziehung zum Wert ist zu untersuchen und das Ergebnis womöglich den Grundproblemen der Ethik nutzbar zu machen" (to je bilo razširitev raziskovanj, za katere je že leta 1916 dobil Wartingerjevo nagrado). Alexius von Meinong (1853 - 1920) je eden izmed začetnikov eksperimentalne psihologije. Bil je prvi profesor za filozofijo na novoustanovljeni Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Ob ustanovitvi leta 1919 je sprejel mesto privatnega docenta, bil leto kasneje izvoljen za docenta, v letih 1923 in 1929 pa sta sledili še imenovanji za izrednega oz. rednega profesorja filozofije. Njegovo delo je imelo med obema vojnama močan vpliv tudi na širši krog slovenskih izobražencev. Tako je bilo vse do leta 1945, ko so Vebra prisilno upokojili, izključili z Univerze in Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ter mu prepovedali objavljanje. Umrl je v Ljubljani 3. maja 1975.
    Leta 1954 je v Gradcu, na povabilo filozofskega društva, imel cikel treh predavanj: "Osnove zaznavanja - predmetnostna teorija", "Občutek in vrednost" in "Človek in zgodovina". Leta 1937 je v Parizu prejel Medaljo Renéja Descartesa, leta 1939 prejme državno priznanje, leta 1970 mu je graška univerza podelila zlati doktorat. Leta 1996 je Slovenska akademija znanosti in umetnosti Webera posthumno rehabilitirala.
    Vplival je tudi na finsko filozofijo - eden izmed Fincev se je naučil slovensko, da bi lahko bral Webra v originalu.




    zg_os_pogled
    zg_os_pogled

    Martin Kojc

    Martin Kojc (vzdevek Iki), slovenski psiholog, parapsiholog in publicist, * 14. 9. 1901, Središče ob Dravi, † 18. 3. 1978, Maribor.

    Kojc se je šolal v Središču ob Dravi in na Ptuju. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru in jo končal leta 1918. Pred 2. svetovno vojno je deloval v Nemčiji, kjer je med letoma 1930 in 1933 vodil praktično življenjsko posvetovalnico in dosegal s svojo psihoterapijo pomembne uspehe, nato se je vrnil v domovino. Pri njem je iskala nasvete tudi znana igralka Marlen Dietrich in znameniti pisatelj Paul Thomas Mann. V teh letih je imel strokovna predavanja v Berlinu, Haagu, Amsterdamu in Rotterdamu. Še pred drugo vojno v nemščini napiše tri knjige (Učbenik življenja, Samozdravljenje živčnih [nervožnih] težav in Pot k sreči). Med letoma 1939 in 1941 je v Ljubljani vodil posvetovalnico za praktični življenjski pouk. Med okupacijo (druga vojna) je bil občinski tajnik v fari sv. Bolfenka - Kog (rešil je veliko ljudi - tudi moje stare starše, očeta, ... pred nemško deportacijo v taborišča). Po vojni je napisal še štiri knjige s filozofsko tematiko in eno dramo. Bil je prvi slovenski hipnotizer, napisal je več knjig, ki so največji odmev doživele v tujini, predvsem na Nizozemskem, kjer ponatisi izhajajo še danes, in v Nemčiji. Pokopan je v Središču ob Dravi. Slovenskim bralcem je bil povečini predstavljen šele v tretjem tisočletju. Še zanimivost, Kojca je zelo rad prebiral bivši predsednik države Slovenije dr. Janez Drnovšek.
    Gospod Kojc je v spominu mnogih dobronamernih Kogovčanov ostal kot človek, ki je znal v vojni vihri, iz žalostnih časov in usod, potegniti moralni in zgodovinski maksimum - s svojo avtoriteto in imenom je rešil mnoge družine gotove smrti. Nemci so ga degradirali v uradnika - občinskega tajnika majhnega kraja, a tudi v tem težkem položaju je pokazal svojo človečnost in veličino. Res pa je tudi, da so ga hoteli nekateri "zavedni" domačini po vojni linčati kot sodelavca okupatorja, kar pa so, hvala Bogu, pametni posamezniki dovolj zgodaj preprečili.
    Bibliografija
    - Učbenik življenja (Das Lehrbuch des Lebens) (1935), je preveden v več jezikov- nemščino, nizozemščino, japonščino, esperanto...
    - Samozdravljenje nervoznih težav
    - Pot k sreči (Der Weg zum Glück) (1938), (1967)
    - Razsvetljeni človek
    - Prebujajoči se človek (prevedla Francka Premk in Janez Premk iz nem.) založba Domus/Litisia, leto 2015.

    Iz Učbenika življenja (Das Lehrbuch des Lebens - 1935):
    " Praktični nasveti, kako doseči notranje ravnovesje in notranji mir (ki sta potrebna za duhovni preporod).
    Preproste življenjske resnice, ki vlivajo novih moči.
    Če hočemo bolje živeti, moramo poiskati boljše poti in po njih hoditi.
    Želje se nam lahko uresničijo, če vanje resnično verjamemo in če zaupamo v dogajanje okrog nas.
    Vse v življenju ima svoj določen smisel in smoter."





    Kojc je bil mnenja, da je modrost življenja dostopna vsakemu, izobrazba ni odločilna. Pravi tudi, da moraš potrpeti in počakati na rešitev. Rešitev pride, a ne smeš si je preveč želeti. Pomaga nam seveda tudi razum, imenuje ga "sivi možiček". Vsekakor moramo biti aktivni, a ne izsiljevati rešitve - in potem iskrica odrešenja zagotovo zasveti. Rad je tudi nastopal na odru, igre je tudi režiral. Njegove knjige prevaja iz nemščine v slovenščino žena Tončka (hči Antona Kosija, ravnatelja središke o. šole, tudi glasbenika). Prvo knjigo je prevedla leta 1935 - Učbenik življenja, baje je to zelo zanimiva stara slovenščina.
    Kojc se je zavedal, da ima poseben dar, a zdelo se mu je, da navdih prihaja od nekod drugod. "Kdo je to napisal?": je včasih vprašal ženo. Čeprav je bral lasten tekst.
    Pravi tudi, da ko je stiska največja, je reštev najbližje. Zmeraj se je potrebno spraševati o tem in onem. Potrebno se je tudi zavedati, da je življenje sreča - kako štajersko (prleško) razmišljanje. Vse je prav tako kot je - tudi bolezen. Samemu življenju se moramo odpreti brez vseh navlak. Govori o zaupanju v prasilo (nadzavest), ki nam omogoča, da izidemo iz vsakega labirinta, v katerem se znajdemo v danem trenutku - v danem času in prostoru. Da razumemo druge, okolico, moramo izskočiti iz okolja v katrem smo (skupaj) bivali (prispodoba skoka iz žabje mlake in pogleda nazaj v mlako). Nevarnost premagamo z zaupanjem.
    Nečak Lev Detela pripovrduje, da je Kojc ob delu v gozdu in drugje, trenutni navdih, misel, spoznanje hranil do povratka domov, ko je nemudoma inovativno spoznanje, misel, idejo zapisal, natipkal s pisalnim strojem. Zavedal se je, kako se dobra ideja lahko hitro izgubi v ritualih vsakdanjega življenja. Veliko je dal na samo pot, metodo, po kateri rešujemo izzive življenja. Ne samo tisti, ki nam želijo dobro, tudi tisti, ki nam namerno škodijo, imajo nek smisel v našem življenju, v razvoju vsakega posameznika. Bil je na nek način zagovornik znane krilatice - da kar nas ne uniči, nas okrepi. Priporočal je meditacijo - ljudje poznajo podobno izkušnjo iz stare tradicije molitve ... - svetuje, da se umaknemo na samoten kraj (lahko zgolj v mislih), kjer se dobro počutimo, in ko se umirimo in znebimo vseh želja, postanemo močni. Pravijo, da se je Kojc prebijal do bistva brez t. i. ezoterike - a mnenja so tukaj deljena. Njegove zapisane misli so mešanica izvirnih navodil in hkrati hipotez o tem, kako zavestno živeti in razumeti svoj položaj - do samega sebe, do soljudi, kako živeti zdaj, v tem trenutku. Rad je uporabljal konkretne primere, tudi prispodobe in izjemno jasen jezik, ki je mnogim odprl (odpira) vrata v svet samorefleksije (samovidenja), v metodo lucidnega razmišljanja o samem sebi v razmerju do drugega in to v konkretnih življenjskih izzivih, težavah. To je počel nevsiljivo, a na prepričljiv način, zato še danes prvlači številne bralce, mislece, pedagoge, vsakdanjega človeka. Njegov jezik je univerzalen za vse čase, saj človeka razbremenjuje pretirane teže iskanja lastne krivde, zadnje resnice in mu ravno zato daje upanje, pot do smisla. A mu (nam) obenem svetuje, kako pristopiti do sočloveka, recimo s prijaznim nasmehom ...
    Nekateri prav v tem njegovem jasnem sporočilu vidijo sporočilno šibkost njegovih knjig, hipotez, navodil. Kritika je zmeraj zaželjena, a Kojčeve knjige so tudi v tem primeru nekaj posebnega. Zakaj - če poznamo Kojca vemo, da prav vsebina njegovih knjig, člankov, aforizmov skriva v vsebi rešitve, ki si te kritike nadvse želijo in so torej del njegove filozofije, del rešitve ... Kojc namreč zagovarja stališče, da je vse prav tako kot je - tudi bolezen, tudi tisto kar nam ni všeč (tukaj delno črpa iz Svetega pisma - vede ali nevede). Kojc si tudi ni prilaščal končne (zadnje, edine) resnice - saj je zmeraj znova ustvarjal, pisal, predaval, svetoval, sam na sebi preizkušal lastna dognanja, ... V mnogih trenutkih je bil v stiski, je kaj izgubil, je doživel situacijo izven njegove moči razrešitve - čeprav je svetoval drugim, si kdaj ni znal sam pomagati (čisto človeško), a je zmeraj bil vesel tuje pomoči - to (hvaležnost) je tudi pokazal.
    Še beseda o "Kojčevi" prasili
    Prasila je zanimiv koncept (pojem) iz 20. stoletja - delno se navezuje na pojem prapoka ob nastanku vesolja. Pelje nekako vzporednico med fizičnim in duhovnim svetom - prvim začetkom (prapok - prasila), ki se posredno nujno odraža v sedanjsoti in bodočnosti. Tako v fizičnem kot duhovnem razvoju sveta - človeka - prostora in časa.
    Bil je fizično visok možakar, žena pa manjše postave - že pred drugo vojno je imel motor. Skupaj z ženo na motorju, sta bila za sovaščane že kar znamenita, legendarna podoba drugačnosti, svobode in hkrati odgovornosti - zmeraj znova sta se vračala domov, v delo, tudi za druge. Veliko je torej potoval, taboril - seveda z motorjem. Po drugi vojni si je kupil avto. Martin Kojc je igral Violino, žena Tončka klavir in skupaj s posinovljencem arhitektom Dušanom Moškonom so imeli svoj mini hišni orkester. Pri njih je bil smeh doma. Enkrat na teden se je postil - in post je, po lastnih izkušnjah, (zgolj) svetoval tudi drugim.
    Kojc je na nek način nepogrešljivi člen v nizu oseb iz SV Slovenije (dela Štajerske - ki je delno poznana tudi pod imenom Prlekija), za katere je značilno, da so svojo izvirnost brez sramu, zadreg, črpali (črpajo) iz sebe - podobnost z antiko - in tozadevno drugih mislecev skorajda ne navajajo - se nanje ne sklicujejo. Med te osebe, poleg Martina Kojca, lahko štejemo še filozofa Franceta Webra, dr. Antona Trstenjaka, Edvarda Kocbeka, dr. Vinka Brumma, "prvega" filozofa Frana Kovačiča in še mnoge druge (naštete v tem slovarčku). Zanimivo je, da je večina ustvarjalcev veliko modrosti, razmišljanj, zaključkov ... črpala kar iz pogovorov, situacijskih prigod, izkušenj, izročila samih domačinov. Da so ti ljudje drugačni od ostalih Slovencev, pove skorajda vsakdo, ki se sreča s kulturo bivanja, razmišljanja in dela ljudi med Dravo in Muro. To je hkrati dežela vinogradov, njiv, sadovnjakov, pašnikov, pomirjujočih prevetrenih hribčkov s katerih daleč seže pogled ... To je dežela, ki premore drugi Jeruzalem. Tudi ni nepričakovano, da so prvi tabori samozavedanja slovenske biti, kulture, entitete v 19. stoletju vzniknili prav v Prlekiji. Seveda smo kdaj to svojo odprtost in drugačnost drago plačali - a kar je dobro, izvirno, globoko, kar je na robu dojemljivega ... ima visoko ceno. Tako ontološko, kot bivanjsko, v iskanju noranjega in zunanjega ravnotežja, samega preživetja in iskanja poti do sočloveka, občestva.




    Kopiji tujih člankov o Martinu Kojcu.

    Kojc je očitno v tujini prava zvezda, le Slovenci smo nanj pozabili.
    Zanimivo je, da njegovih knjig v naših krajih praktično nismo poznali, po letu 2000 se stanje majčkeno izboljšuje. Podobno je z našimi glasbeniki, pesniki, umetniki nasploh - jih v logiki zapovedanjega javnega molka brišemo iz spomina, si režemo korenine iz katerih bi naj postali veliki - kako že lahko rastemo brez lastnih korenin (kot prirastki, priveski nekoga drugega)? Kojc in njegova zapuščina sta bila po drugi vojni izključena iz zavesti naših krajev. Jaz sem za njega slišal zgolj zaradi pozitivne družinske zgodbe - rešil je našo družino. V šoli, na proslavah, v lokalnih medijih, je Kojc (in mnogi drugi pomembni domačini) bil in ostaja večinoma zamolčan ... Vsaj v šolah bi se moralo mladim radovednežem predstaviti ustvarjalce iz samega kraja in iz bližnje okolice - predstaviti še marsikaj, tudi narečja - dobesedno materni in očetov jezik ... (mladim bi se morala predstaviti tudi vsa naravna in kulturna dediščina danega okolja), a to je v Sloveniji še zmeraj tabu tema ...

    A če zaključimo v duhu Martina Kojca in se odrečemo vseh želja, Kojc pravi:
    "Sreča pride šele potem, ko smo se ji odrekli. Ničesar hoteti pomeni, vse želeno dobiti. "

    Pa vendar moramo vsako njegovo misel razumeti v kontekstu življenja, določene situacije. Potrebno je poslušati življenje in mu slediti, kot je to počel (poskušal) Kojc - in nikakor ne idealizirati zgolj zunanjih materialnih dobrin, čeprav so tudi te izjemno pomembne, predvsem ozaveščena pot (delo) do njih ...

    Oglejte si filmček o Martinu Kojcu iz leta 2006 - youtube (RTVS):
    https://www.youtube.com/watch?v=ufRqYkVGgO4 .


    Martin Kojc in žena Tončka na motorju.


    Martin Kojc
    Vir: Tednik, št. 28 (25. 7. 1974), str. 9

    Še dve spletni povezavi:
    - https://zenartblog.wordpress.com/martin-kojc/
    - http://www.goodreads.com/author/show/3181343.Martin_Kojc

    Na spletu sem našel - najbrž napačna - datuma rojstva g. Kojca:
    Born: in Središče ob Dravi, Slovenia
    January 01, 1901
    Died: January 01, 1978




    Fran Kovačič

    Fran Kovačič je slovenski rimskokatoliški duhovnik, filozof, teolog, urednik, diplomat in filozof, * 25. marec 1867, Veržej, † 19. marec 1939, Maribor.

    Kovačič je eden najpomembnejših slovenskih filozofov prve polovice 20. stoletja in avtor prvega znanstvenega filozofskega dela v slovenščini.
    Življenjepis Diplomiral in doktoriral (1897) je na rimski dominikanski Univerzi St. Maria supra Minervam. Leta 1897 se je zaposlil kot ordinarij za filozofijo in fundamentalno teologijo na mariborskem Bogoslovnem učilišču.
    Poleg filozofsko-teološkega dela se je posvečal preučevanju zgodovine; v tej funkciji je sodeloval kot izvedenec za etnično mejo v sklopu jugoslovanske diplomatske delegacije na pariški mirovni konferenci leta 1919.
    Med leti 1897 in 1909 je bil urednik teološke revije Voditelj v bogoslovnih vedah.

    Dela
    Filozofija
    * Občna metafizika ali Ontologija (1905)
    * Kritika ali noetika : nauk o spoznanju (1930)
    Zgodovina
    * Maribor in bodoča državna meja (1916)
    * La Styrie: la Question du Prekmurje, de la Styrie et de la Carinthie (1919)
    * Doctor Angelicus sv. Tomaž Akvinski (1923)




    Župnik Anton Krempl



    Anton Krempl, slovenski narodni buditelj, rimskokatoliški duhovnik, zgodovinar, pesnik in pisatelj, * 29. januar 1790, Polički vrh, †21. december 1844, Mala Nedelja.

    Življenje
    Anton Krempl se je rodil 29. januarja 1790 na Poličkem vrhu pri Gornji Radgoni očetu Mihaelu Kremplu in materi Magdaleni. Izhajal je iz revne najemniške družine. Za krstnega botra mu je bil kaplan Anton Bohanec.

    Ljudsko šolo je obiskoval v Gornji Radgoni, potem pa se je po zaslugi botra vpisal v gimnazijo v Mariboru. Gimnazijo je nadaljeval v Gradcu, kjer se je leta 1811 vpisal na bogoslovje. Že v tretjem letniku je bil posvečen v duhovnika. Po končanem študiju teologije je šel za kaplana v Svetinje pri Ljutomeru, že čez pol leta pa so ga premestili v Ormož. Tekom svojega življenja je služboval še na Ptuju, Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah in nazadnje pri Mali Nedelji. V Mali Nedelji je tudi umrl in je tam pokopan. 21. decembra leta 1844 je umrl po kratki bolezni zaradi vnetja pljuč.
    Delo
    Ko je Krempl študiral v Gradcu, so tam začeli poučevati slovenski jezik. Prvi graški profesor slovenščine Janez Nepomuk Primic je zbiral okrog sebe slovenske bogoslovce ter jih navduševal za slovenski jezik. Tudi Krempl se je pridružil tem bogoslovcem in se vneto učil materinščine. V Gradcu se je tudi izoblikovalo njegovo zanimanje za zgodovinopisje, ki ga je s predavanji spodbudil Albert Muchar.
    Ko je Anton Krempl končal šolanje, je začel s službovanjem kot kaplan. Njegov prvi župnik je bil Mihael Jaklin, ki ima največje zasluge, da je Krempl oblikoval narodno zavest. Spodbujal ga je, da je vadil pisanje in izgovarjavo slovenščine. Ko je bil Anton premeščen v Ormož, je začel s prvimi pisateljskimi poskusi v materinem jeziku. Na Ptuju je bil najprej kaplan, nato pa nadžupnikova desna roka. Tam je spoznal zgodovinarja Simona Povodna, ki ga je navdušil za domače zgodovinopisje. Ko je Krempl prevzel v upravljanje župnijo sv. Lovrenca, je bilo tam vse zapuščeno, zato je obnovil cerkev in župnišče. Krempl je bil tudi odločen govornik, a ga je nekaj ljudi kljub temu in prav zato sovražilo in preganjalo. Ni mu preostalo drugega, kot da zamenja delovno mesto in tako se je preselil k Mali Nedelji.
    Dogodivšine štajerske zemle
    Anton Krempl je bil tudi pesnik in pisatelj, pisal je namreč pesmi, pridige, molitvenike in šolske učbenike.
    Njegovo najpomembnejše delo je zagotovo Dogodivšine štajerske zemle, saj je prva obsežnejša zgodovinska knjiga v slovenskem jeziku. V tej knjigi se Krempl ni osredotočil samo na politiko, temveč se je ukvarjal tudi z verskim, kulturnim in vsakdanjim življenjem Slovencev. Knjiga prav gotovo ni brez napak, vendar jo je potrebno jemati kot produkt, ki je nastal v zgodnejšem obdobju proučevanja zgodovine v slovenskih pokrajinah. Zato je to delo zelo pomembno, saj je vseeno prvo obsežnejše zgodovinsko delo v slovenščini. Večina Kremplovih tekstov je bilo pisanih v bohoričici, Dogodivšine pa so bile v celoti pisane v gajici. Ker pa je Krempl to delo pisal v času predmarčni dobi, je moral knjigo dati v pregled in cenzuro pred tiskom. Ker je bilo cenzurnih predpisov veliko, je moral knjigo pred izdajo zaradi pripomb cenzorjev štirikrat predelati in na novo prepisati. Tako je to pomembno delo v celoti izšlo šele leta 1845.
    Dela
    * Nemško- slovenski Katekizmuš
    * Molitvena knjižica
    * Kratke predge
    * Male molitvenice
    * Dogodivšine štajerske zemle. Z' posebnim pogledom na Slovence

    Zanimivosti
    France Prešeren je po izidu Dogodivšin, po Krempljevi smrti, zapisal naslednjo zbadljivko:
    »Krempeljnu.
    Nisi je v glavo dobil, si dobil le slovenščino v kremplje;
    duh preonemčeni slab, voljni so kremplji bili.«
    Dela Krempla Dogodivšine Štajerske zemle je bila vir dele Jožefa Košiča: Zgodbe vogerszkoga králesztva je bila prva prekmurska zgodovinska knjiga.

    Iz starih kronik za deželo Štajersko (iz “Dogodivšine štajerske zemle - 1845”, zapiše župnik Anton Krempl [1790 - 1844, izjemno delo, prva prava zgodovina v slovenščini, hkrati vir informacij za klimatologe, a ...] iz Male Nedelje v Slovenskh goricah in Krones Lapajnetove “Pripovesti iz zgodovine Štajerske”).
    - leta 820 je bilo nerodovitno, umirajo od lakote,
    - leta 872 so roji kobilic zakrili Sonce in uničevali vse zelene rastline, lakota,
    - leta 993 je na božič nek sij tako razsvetlil nebo, da je bilo svetlo kot podnevi (komet, meteorit, polarni sij, ...), sledila je huda zima,
    - leta 1186 je meseca februarja cvetelo sadno drevje, v maju so bila zrela vsa žita, trgatev je bila konec avgusta (smo blizu temu),
    - v letih 1187 in 1188 je bila huda zima, ki je trajala vse do binkošti, zato je vse zelo pozno dozorelo, trgatev je bila ob božiču,
    - leta 1194 je bilo slabo leto, polno raznih nadlog: povodnji, kužnih bolezni, kug, ki so uničile cele vasi (posledice - danes imamo recimo vas Puščava, Slovenska vas, Nemška vas, itn); ponoči je bilo moč videti "krvave" zvezde repatice (meteorski roj?); pojavljali so se požari in nadležna mrces,
    - leto 1248 je bilo zelo mokro,
    - leta 1255 je po hudi zimi bila strašna suša, da njive, sadovnjaki in vinogradi niso nič obrodili,
    - leta 1270 je bila najprej ostra zima, potem pa je prišla strašna suša, ki je vse pokončala; nastala je takšna lakota, da so cele kupe mrličev, ki so od lakote umrli, metali v skupne jame,
    leta 1289 so se letni časi čisto zmešali ...
    - leta 1312 so žito za naše dežele vozili iz Sicilije,
    - leta 1570 je bila strašna lakota, otroci so po livadah lazili in travo jedli,
    - "po 1600 hude zime“,
    - leta 1767 je bil 4, maja hud mraz, 6. maja pa je močno snežilo, sneg je do vznožja pokrival Ivančičo še nekaj dni,
    - LETA 1788 JE BILO IZVRSTNO VINO, KI JIH JE VELIKO V GROB SPRAVILO,
    - 24. maja 1866 je bil hud mraz, ki je po vinogradnih in na poljih naredil veliko škode (sem preveril v našem met. arhivu).




    Sveti Hieronim, Dürerjev portret. B. Flegerič pravi (1880 - časopis Slovenski gospodar), da je učenjak sv. Hieronim bil rojen l. 346 prav na Kogu - Sv. Bolfenk. Sveti Hieronim, polno ime Hieronim Sofonij Evzebij, teolog v času Rima, * 347 (verjetno), v kraju Stridon v Sloveniji, † 30. september 419 ali 420, Betlehem, Palestina
    Bil je eden od štirih velikih cerkvenih učiteljev, kamor sodijo še Gregor Veliki, sv. Avguštin in sv. Ambrož. Po Flegariču bi se naj rodil na Kogu po drugih domnevah pa je njegov rojstni kraj rimsko naselje Stridon, cerkveni zgodovinarji ga postavljajo v neposredno bližino današnje vasi Starod v ilirskobistriški občini - Slovenija. Kdo ima prav? Hrvati in Nemci ga hočejo postaviti v Štrigovo, ki je bila tudi slovenska do leta 1945.
    Staro antično gradišče nad vasjo, bližina nekdanje rimske ceste, ki je povezovala tržaški zaliv s Kvarnerjem, dajeta slutiti živahnost in pomembnost te lokacije. Stridon so porušili do tal uporni Goti leta 378.
    Vzgojen je bil v katoliški veri. Starši so ga poslali na študij v Milano in Rim, kjer je spoznaval latinske in grške klasike. V Trieru je stopil med menihe. Bivanje v Ogleju leta 370 mu je omogočilo stike s katoliško skupino v Emoni. Kmalu je odšel na obisk svetih krajev, vendar je na poti zbolel, se izpopolnjeval v Antiohiji in se za nekaj let umaknil v puščavo. Leta 379 so ga posvetili v duhovnika. Obsežno jezikovno znanje in poznavanje številnih bogoslovnih dokumentov, ki jih je lahko študiral v izvirniku, mu je že za življenja prineslo posebno veljavo in čast enega najbolj izobraženih mož zahodnega sveta. Papež Damaz ga je povabil v Rim za tajnika in svetovalca ter mu naložil zahtevno nalogo - revizijo obstoječega prevoda evangelijev. To je začetek njegovega monumentalnega dela, prevoda Svetega pisma v latinščino, ki ga imenujemo Vulgata (razširjena). To sicer ni bil prvi tovrstni prevod, pred tem so obstajali že drugi, ki jih skupno poimenujemo Vetus Latina, vendar jih je s svojo kakovostjo postopno povsem zasenčil. Nastal pa je po hebrejskem in grškem izvirniku. Cerkev ga je uporabljala dolga stoletja.
    Leta 384 je odšel v Betlehem, kjer je ostal do svoje smrti. Čeprav je slovel kot izjemen cerkveni mislec in največji teolog vseh časov, je umrl onemogel, slep in osamljen. Njegove posmrtne ostanke so v 13. stoletju prepeljali v Rim in jih pokopali v cerkvi Marije Snežne.
    Je zavetnik teologov, učenjakov, učiteljev, študentov, prevajalcev, znanstvenih ustanov, asketov, Dalmacije in mesta Lyona. Je tudi priprošnjik proti očesnim boleznim.
    Vir: wiki


    Zanimivo branje (pisma spodaj) - Hieronim baje po rojstvu izhaja nekje iz rel. bližine Emone (iz Stridona ??), nekateri pa trdijo, da je rojen pri Sv. Bolfenku - Kog - preberite pisma stara 1600 let ... (bil je zelo, zelo jezne narave ..., kot smo Slovenci ..., hkrati pa zelo priden, izjemen poliglot in neprekosljivi "provokator", ki ni popuščal, tudi za ceno starih prijateljev ...). Začrtal je tok zgodovine s prevodom svetega pisma v latinščino (Vulgata) - prevod velja kot uradni nauk cerkve skoraj vse do danes - drugi. vatikanski koncil po drugi vojni pa se trudi, da prevod spremeni ...!
    Še beseda o Jeronimu - kraj ima ime po Sv. Hieronimu, enemu izmed štirih očetov zahodnega sveta ...
    Ja - to je del naše zgodovine, ki jo žal zmeraj bolj zavračamo ...

    Pismo svetega Hieronima devicam v Emoni
    sveti Hieronim
    Prevod: Andrej Cizl, november 2014, po angleškem prevodu W.H. Fremantle, G. Lewis in W.G. Martley, Letter 11: To the Virgins of Amona; v: Nicene and Post-Nicene Fathers, druga zbirka, knjiga 6, uredila Philip Schaff in Henry Wace, Christian Literature Publishing Co., Buffalo, New York, 1893; za New Advent pregledal in uredil Kevin Knight.
    ---------------------------------------
    Ta majhen listič priča o tem, v kakšni puščavi živim, zaradi česar moram zdaj s čim manj besedami povedati čim več. Saj bi vam želel sporočiti stvari bolj obširno, a moram zaradi tega ubogega koščka papirja mnogo stvari izpustiti. K sreči se da s spretnostjo besed nadoknaditi prostorski primanjkljaj, in tako tudi jaz z malo pisanja lahko povem veliko. Le poglejte, kako vas ljubim, da mi niti v težavah, ko mi primanjkuje materialnih sredstev, nič ne more preprečiti, da vam ne bi pisal.
    Ne zamerite mi prosim, ker sem žalosten. Če vam pišem objokan in jezen, je to zato, ker sem ranjen. Čeprav sem vam redno pisal, mi niste odgovorile niti z besedico. Vem, da svetloba nima nič opraviti s temo in tudi Božje služabnice z grešnikom ne, pa vendar, tudi vlačugi je bilo dovoljeno, da je s svojimi solzami Gospodu umila noge, in tudi psi smejo jesti drobtine, ki ostanejo za njihovimi lastniki. Naš Odrešenik je vendar prišel klicat grešnike, ne pravičnih, saj, kot je sam rekel, tisti, ki so zdravi, ne potrebujejo zdravnika. On si želi spreobrnitve grešnika, ne njegove smrti, in tudi nesrečno ovco, ki se izgubi, prinese domov na svojih ramenih. Podobno je tudi z zapravljivim sinom, ki ga ob vrnitvi domov oče sprejme z velikim veseljem. Še več: apostol celo pravi: »Ne sodite prehitro.« »Kdo pa si ti, da boš sodil tujega služabnika? Če bo ostal ali šel, je to odvisno od njegovega gospodarja.« In še: »Kdor je na svojem mestu, naj raje pazi, da ga ne bo izgubil. Nosite bremena drug drugemu.«
    Drage sestre, človekova zavist sodi po svoje, Kristus pa po svoje, in šušljanje za vogalom ni isto kot razsodba Njegovega razsodišča. Mnogi načini se zdijo človeku pravi, pa se kasneje izkažejo za napačne. In zaklad je pogosto shranjen prav v lončenih posodah. Peter je trikrat zatajil Gospoda, a je zaradi svojih solz prišel nazaj na svoje mesto. »Komur se mnogo odpusti, ta močno ljubi.« Pravtako se ne gre za celo čredo ovac, ampak se angeli v nebesih veselijo zato, ker je bila bolna ovca rešena. In če kdo mogoče dvomi v to razlago, je Gospod sam rekel: »Tovariš, ali se tebi zdi to krivično samo zato, ker sem jaz dober?«

    Pismo svetega Hieronima Antoniju, menihu v Emoni
    Prevod: Andrej Cizl, november 2014, po angleškem prevodu
    ---------------------------------------
    Ko so se učenci prerekali glede prvenstva, je Gospod, ki je učitelj ponižnosti, vzel v naročje otročička in rekel: »Če se ne boste spreobrnili in postali kakor otročički, vam ne bo uspelo priti v Nebeško kraljestvo.« Da pa ne bi kdo rekel, da tako samo uči, ne pa tudi dela, je svoje pravilo zvesto izpolnjeval v svojem življenju. Učencem je na primer umil noge, svojega izdajalca je sprejel s poljubom, pogovarjal se je z žensko iz Samarije, o Nebeškem kraljestvu je razlagal Mariji, ko je sedela pri njegovih nogah, in ko je vstal od mrtvih, se je najprej prikazal dvema čisto navadnima ženskama. Napuh je nasproten ponižnosti, in zaradi tega je tudi Satan kot nadangel izgubil vso svojo veličino. Judom je spodletelo zaradi njihovega napuha, saj so si prilaščali vodilne položaje in odobravali častne pozdrave v javnosti, naposled pa so jih izpodrinili pogani, ki so jih šteli za "kapljo v morje". Dva čisto navadna ribiča, Petra in Jakoba, je poslal, da zapreta usta vsem posvetnim učenjakom in modrijanom. Kot pravi Sveto pismo: »Bog se upira napihnjencem, do ponižnih pa je usmiljen.« Poglej, brat, kakšen greh mora to biti, da ima Boga samega za svojega nasprotnika! V evangeliju je farizej zavrnjen zaradi napuha, mitničar pa je sprejet zaradi ponižnosti.
    Če se ne motim, sem ti do sedaj napisal deset pisem, vdanih in iskrenih, ti pa mi nisi blagovolil nameniti niti ene uboge vrstice. Gospod govori s svojimi služabniki, ti, moj brat služabnik, pa nočeš govoriti z menoj. Verjemi mi, da če ne bi zadrževal svojega pisala, bi ti lahko tako podlo pokazal svojo nejevoljo, da bi že zaradi tega moral odgovoriti, čeprav bi bil verjetno jezen. Vendar, ker je jeza človeška, kristjan pa se ne sme vesti pohujšljivo, te še enkrat prosim in rotim, da ljubiš tega, ki tebe ljubi, in mu kakor služabnik svojemu sotrpinu primerno odpišeš. Bog s teboj.

    Pismo svetega Hieronima Kastorini, svoji teti po materini strani
    ---------------------------------------
    Apostol in evangelist Janez prav reče v svojem prvem pismu, da kdor sovraži svojega brata, je morilec. Kakor umor pogosto izvira iz sovraštva, je tudi ta, ki sovraži, v svojem srcu morilec, pa čeprav svoje žrtve še ni pokončal. Mogoče se sprašuješ, zakaj sem začel s temi besedami. Preprosto, da bi lahko odstranila staro zamero in očistila najina srca, da bi v njima lahko prebival Bog. Jezite se, pravi David, vendar ne grešite, oziroma, kot pravi apostol še boljše, Naj sonce ne zaide pri vaši jezi. Kaj bova sicer midva počela na dan sodbe, ko pa je sonce zašlo pri najini jezi, in to ne enkrat, ampak veliko let? Gospod pravi v evangeliju: Če prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat nekaj proti tebi, pusti svoj dar pred oltarjem in se pojdi najprej pobotat s svojim bratom. Šele potem pridi in daruj svoj dar. Gorje meni nesrečniku, da ne rečem tudi tebi, ker v tem dolgem času nisva darovala ničesar na oltar, ali pa sva darovala, ko sva gojila zamero brez pametnega vzroka. Kako neki sva bila v svoji vsakodnevni molitvi sposobna reči Odpusti nam naše dolgove, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, ko pa se najino življenje ni skladalo z najinimi besedami in je bila najina molitev v nasprotju z najinim ravnanjem? Zato te ponovno prosim kot že v pismu pred enim letom, da bi bil mir, ki nam ga je Gospod zapustil resnično tudi med nama in da bi moja želja in tvoj namen našla v Njegovih očeh naklonjenost. Kmalu bova stala pred sodnim stolom, kjer bova prejel a nagrado za pobotanje ali pa kazen zaradi sprtosti. V primeru, da ne bi sprejela moje ponudbe – kar upam, da se ne bo zgodilo – bom jaz, kar se mojega dela tiče, oproščen. S tem namreč, ko bo to pismo prebrano, bom rešen svojega bremena.
    -------------------------



    Antón Puklavec (10. jan. 1872 - 22. avg. 1930)
    Foto: N.Č.
    ZD Ormož in TD sta v petek 13.8.2010 odkrili spominsko plošo velikemu vinogradniškemu strokovnjaku Antonu Puklavcu. Ta je v 19.stoletju vzpodbudil razvoj vinogradništva na slovenskem oz. v Prlekiji.

    Foto: F.K.
    Pred tem je bila zanimiva okrogla miza oz. simpozij na katerem so nastopali Tonček Luskovič, Roman Štabuc, specialist za vinogradništvo KGZ SLO, Zavod Maribor, Stane Kocutar, dip.ing. vinogradništva (tudi zgodovinar ter odgovorni urednik Radia Maribor). Prireditve se je udeležila zainteresirana javnost, recimo Stanko Čurin, vinogradnik s Koga, itn.

    Foto: F.K.
    Škoda, da ni plošča pritrjena na njegovo rojstno hišo na Vitanu (dolgo znana kot Tomažičeva domačija).

    Foto: F.K.
    Poroča član ZD Ormož - g. Franc Krnjak.
    Prireditev - Dnevi turizma na Kogu - že petnajstič

    -------------------------------------------------------------------------------------------




    Matija Zemljič je bil duhovnik, pesnik in prevajalec, ki je bil rojen 25. januarja 1873 v bližini Gornje Radgone. Večino svojega življenja je preživel kot župnik pri Svetem Tomažu pri Ormožu. Umrl je leta 1934 in je tudi pokopan pri Svetem Tomažu.

    Matija Zemljič - avtor besedila slovenske gorniške himne "Oj, Triglav, moj dom"

    Triglav kot najvišja gora v deželi Slovencem veliko pomeni in pomeni nacionalni simbol. Triglav je slovanski bog in ljudje so gori nadeli ime »beli triglavski očak«. Znamenito pesem o Triglavu je leta 1894 napisal duhovnik Matija Zemljič iz Gornje Radgone, leta 1896 pa jo je uglasbil duhovnik Jakob Aljaž iz Dovjega na Gorenjskem. Gre za velika domoljuba, ki sta v veličastni kamniti gori videla simbol lepote, trdnosti, zavetja, samobitnosti in ponosa, kar je Slovence povezovalo in domoljubno utrjevalo.

    Matija Zemljič,
    slovenski rimskokatoliški duhovnik, pesnik in prevajalec, * 25. januar 1873, Gornja Radgona, † 26. julij 1934, Tomaž pri Ormožu.
    Zemljič je med leti 1886-1893 obiskoval gimnazijo je v Mariboru nato prav tam bogoslovje (1893–1897) in bil 1897 posvečen v duhovnika. Po številnih kaplanskih službah (Šmartno pri Slovenj Gradcu, Vuzenica, Dobrna in drugod). Leta 1905 je postal oskrbnik cerkve na Jurskem Vrhu in od 1906–1914 prav tam župnik, potem pa do smrti župnik v Tomažu pri Ormožu.
    Zemljič je že kot bogoslovec pisal versko-lirične pesmi in jih objavljal v raznih listih. V rokopisnem glasilu Lipica (1894) je s psevdonimom Slavin izšla njegova pesem "Oj, Triglav, moj dom", katero je kasneje uglasbil J. Aljaž in jo objavil v svoji Slovenski pesmarici II (1900), danes je ponarodela.
    Želja, ki jo je lavantinski škof M. Napotnik izrazil v svoji knjigi Einweihungsfeier d. neuerbauten Pfarrkirche zur Hl. Maria … je sprožila Zemljičevo prevajanje staronemške srednjeveške pesnitve kartuzijana Filipa iz Žič; 10.133 Filipovih verzov je prepesnil v 11.272 slovenskih in k izdaji z naslovom »Kartuzijanskega brata Filipa Marijino življenje« napisal tudi kratek uvod.




    Flegeričev nagrobni spomenik.
    (Fotogr. L. Muzek.)
    Nagrobnik pesnika Bozidarja Flegeriča (1841 - 1907), Sv. Bolfenk (Kog). Nagrobnika žal ni več, mama (92 let) se še spomni kje je stal (lahko bi ga spet postavili).
    Vir:     http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-XHF36371/38c007dd-4cb6-4681-b2a7-87790132f510/PDF
    flegaric_bozidar_zivljenjepis_in_pesmi_1813.txt (tekst iz leta 1913 je strojno prevedenm zato ima določene črkovne zamejave ...)

    Glede spomenika v brošuri Antona Kosa najdemo sledeče podatke: 
    
Prošnja do + Božidarja Flegeriča prijateljev in znancev.

»Večni popotnik Slov. goric«, pesnik in pisatelj slovenski Božidar Flegerič, 
je minulo leto za vselej zatisnil svoje trudne oči. Pesnikovo truplo počiva v 
domači župniji Sv. Bolfenka blizu Središča in ker gomila njegova nima primernega
 spomenika, zato je izreklo mnogo Flegeričevih ožjih prijateljev in znancev željo, 
naj bi se pokojnemu pesniku na gomili postavil dostojen nagrobnik in
 naj bi se v njegovo domačo hišo v Vodrancih vzidala spominska plošča. 
To željo upoštevajoč se je nedavno v Središču osnoval poseben »Odbor 
za Flegeričev spomenik«, ki si je postavil nalogo, poskrbeti, da se
 uresniči zgoraj navedena želja častilcev Flegeričevega spomina.

Rodoljubi slovenski, zlasti pa Vi, prijatelji in znanci pokojnega pesnika ! 
Do Vas se obračamo tem potom z.iskreno prošnjo, da nam z denarnimi prispevki
 pomagate izvesti nalogo, ki smo si jo naložili. Nikdar več ne bode potrkal
 popotni Flegerič na Vaša gostoljubna vrata — prispevek, ki nam ga vpošljete, 
je poslednji čin pijetete, ki ga doprinesete Flegeriču v spomin.
Blagohotne doneske, ki se bodo po časopisih objavili, sprejema Ivan Kolarič, 
tržan v Središču, kakor tudi vsak odbornik. Ako se nabere o pravem času
 primerna vsota denarja, se bode letos meseca avgusta s primerno slavnostjo 
odkril na gomili pri Sv. Bolfenku Flegeričev nagrobnik, doma na Flegeričevem 
domu pa se bode odkrila spominska plošča.

Odbor za Flegeričev spomenik v Središču, dne 10. februarja 1908. 
J. Šinko m. p.  	Anton Kosi m. p.	I. Kolarič m. p.
načelnik	        tajnik	                blagajnik
Robert Košar m. p.      Anton Porekar m. p.     Maks Robič m. p.
           odborniki

    Do trenutka, ko to pišem, se je nabralo 425 K 50 v. 
Prispevke je odbor izkazal javno po listih, za denar je naročil pri
nasledniku kamnoseka Horvata, Fr. Kobanu v Račjem nagrobnik: piramido 
iz sivega marmorja in črno, granitno ploščo za 359 K 28 v in sicer 
stane nagrobnik z belim podstavkom — skala iz 
umetnega kamna z napisom   275 K 48 
v plošča z napisom pa       83 » 80 »
                        --------------
                   skupaj  359 K 28 v
Nagrobnik je s skalo vred blizu 3 m visok in nosi napis:
Tukaj počiva
večni popotnik Slov. goric 
pesnik in pisatelj slovenski 
BOŽIDAR FLEGERIČ.
Roj. 30. 1. 1841 
Umrl 9. 6. 1907
Postavili pesnikovi prijatelji in znanci.

Plošča je 80 cm široka in 60 cm visoka. 
Na nji stoje besede:
Dom pesnika
BOŽIDARJA FLEGERIČA.
* 30. 1. 1841 
+  9. 6. 1907.

    Božidar Flegerič, slovenski književnik, * 30. januar 1841, Vodranci, † 9. junij, 1907, Vodranci.
    Življenje in delo
    Po končani ljudski šoli v rojstnem kraju je nižjo gimnazijo obiskoval v Varaždinu (1857–1860), 5., 6. in tečaj 7. razreda v Mariboru (1860-1863). Ko je zaradi slabega učnega uspeha izgubil oprostitev šolnine, se je vrnil v Varaždin, kjer je 1865 uspešno končal gimnazijo. Nato je odšel na graško univerzo študirat klasično filologijo in slovanske jezike. Po končanem študiju je postal 1871 suplent na gimnaziji v Osijek, a ker se je vdal pijančevanju, je bil zaradi zanemarjanja službenih dolžnosti odpuščen. Vrnil se je v ožjo domovino, bil nekaj časa zaposlen v pisarni ptujskega odvetnika Gregoriča, opustil službo in se nato brez dela preživljal do smrti kot »večni popotnik Slovenskih goric« pri očetu ter bivših šolskih tovariših in znancih.
    Za hrvaščino in slovenščino so ga kot tretje- in četrtošolca navdušili varaždinski profesorji, slovenski rojaki, Valentin Mandelc, Matija Valjavec in Sebastijan Žepič, ki je ob nedeljah privatno poučeval slovenščino in ga seznanil s Prešernom; v višjih razredih se je učil francoščino, italijanščino in angleščino. Kot pesnik se je javno prvič oglasil v mariborskem dijaškem almanahu Lada (1864) s ciklom Potočnic in z elegijo umrlemu almanahovemu uredniku Ivanu Vrbanu-Zadravskemu, v kateri posnema obliko Prešernove V spomin Andreja Smoleta. Še več pesmi je nato objavljal v različnih časnikih.
    Talent, ki je v začetku mnogo obetal, se zaradi bednih življenjskih razmer ni razvil, pesnitve zadnjih let kažejo stalno propadanje. Svet njegove lirike so predvsem vinorodne Slovenske Gorice, Slovenska krajina na Ogrskem (danes Prekmurje), lepota narave, ljubezen do domovine, svoboda, izgubljena mladost; skromni erotični motivi so brez globljega čustva, romantika črnogorskih in srbskih bojev za svobodo je našla odmev v par epskih poskusih. Oblikovno so nanj vplivali Prešeren, Jenko, Josip Stritar in Simon Gregorčič, visoko je cenil in posnemal Stanka Vraza (Domačinke, Zora 1876); poleg običajnih preprostih kitic je uporabljal gazelo, stanco, sonet, posebno pa distih.
    Zložil je nešteto prigodnic: pozdrave društvom, svojim dobrotnikom, odličnim rojakom in književnikom ob svečanih prilikah, nagrobnice itd., poslovenil je dva odlomka iz Byrona (Childe Harold, Zora 1874, 1877) in iz italijanščine prevedel Cantújev Dober razum in dobro srce. Lokalnega značaja so zgodovinska črticaTrg Središče po štirih sto letih (1888) in življenjepisi Štefana Modrinjaka (Celovec 1881), Štefana Kočevarja (1890), Davorina Trstenjaka (1898), katerega mladinsko poučno povest V delu je rešitev je prevedel v slovenščino (1894), Frana Miklošiča in še nekaterih drugih.


    Božidar Flegerič
    Rojstvo 30. januar 1841
    Vodranci
    Smrt 9. junij 1907 (66 let)
    Vodranci

    Vir: Wiki




    Jakob Gomilšak
     Rojstvo 1. maj 1843 Biš (Slovenske gorice)
    Smrt 23. marec 1906 (62 let) Trst
    Državljanstvo Avstro-Ogrska
    Poklic duhovnik, pesnik, pisatelj

    Oče besedila slovenske ljudske himne "Slovenec sem", od zibeli do groba ... (1866)

    Jakob Gomilšak, priložnostni pesnik, poljudni pisec domoznanskih člankov, zbiratelj ljudskega blaga, pisec biografskih in zgodovinskih člankov ter potopisov, se je rodil 1. maja 1843 v Bišu v dolini Pesnice sredi Slovenskih goric.

    Življenje

    Prve razrede šole je dokončal v Gradcu, nato pa ga je stric poslal v Maribor, kjer je končal višje razrede. V letih 1863-1867 je opravil teološki študij v Gradcu. Po mašniškem posvečenju leta 1867 je služboval najprej v Radgoni, kjer je bil kaplan do 1876. leta, nato pa so cerkvene oblasti ugodile njegovi prošnji za mesto nemškega pridigarja v Trstu. To službo je opravljal desetletje in pol, nakar je poklicno pot zaključil kot profesor verouka na realni gimnaziji v Trstu (1891-1905). Umrl je 23. marca 1906 v Trstu.

    Publicistični prispevki

    Krajše publicistične prispevke je Gomilšak objavljal v več slovenskih časopisih (npr. tržaška Edinost in Brivec, Slovenski narod) ter v Slovencem naklonjenih nemških listih, poleg tega je objavljal geografsko-etnografske članke, folkloristične in zgodovinske spise, potopise, biografije in leposlovna besedila.

    Potovanje v Rim
    Pohorje
    Sveta Trojica
    Haloze in Haložani
    Trst
    Nekaj o mogilah (arheološki članek)
    https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-WRF8C4AU/19a9bc16-9e38-449d-8c76-75f7880821ba/PDF

    Prispevek k slovenskemu lokalnemu zgodovinopisju in folkloristiki

    Turki pri Radgoni
    Pogovori in besedila na Štajerskem
    O volkodlaku


    Leposlovje

    Sprva je pesnil v nemščini, po prihodu na mariborsko gimnazijo pa je nemški verz zamenjal s slovenskim. Najbolj znane pesmi:

    Devica oglejska
    Iskrice
    Slovenec sem!


    Pesem Slovenec sem! predstavlja vrh njegove lirike in je po uglasbitvi Gustava Ipavca ponarodela in bila kandidatka za slovensko himno. Gomilšak je tudi avtor znane prleške pesmi Dere sen jaz mali bija.

    Jakob Gomilšak (Nekaj o mogilah)
    VIR: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WRF8C4AU
    316
    Dostavek k spisu: „Nekaj o mogilah." *)
     V lanskih in letošnjih praznikih po slovenskem Stajarskem potovaje vidil sem v marsikterih krajih mo-gile paganskih Slovencev. Večidel so že vse našim sta-rinarjem znane, in tu pa tam prekopane. Zvedil pa sem nedavno, da se nahajajo tudi sred slovenskih goric, blizo pesničke doline. In resnično! kazali so mi kmetje v vasi Branj govi in v Oseku mesta, na kterih je obilo mogil nasipanih. V Branjgovi sem jih naštel nad dvajset in pet, v Oseku nad petdeset, ki so še dobro ohranjene. Oboje so vredjene v lepe vrste, kakor drevje po sadovnjakih; visoke so menda na seženj, v okrožji merijo vsaka do šest in štirideset stopinj ali korakov. Vidi se toraj, da so posebne velikosti. Oboje stojijo na podolji (Abhang) hriba in kakor drugod, proti zahodu. Nektere so načete, nektere do dna prekopane. Povedal mi je kmet, da so jih nekdaj pokojni duhoven Vrbnjak prekopali, in tudi v njih najdene ostanke v gračko Ivanišče poslali. Ker je drevje po njih nasajeno, pre-kopanje ni lahko delo. Večidel se neki v teh mogilah nahaja v podobi visoke peči nakopičeno kamenje, in pod njim mastna črmljena zemlja (ki je iz pepelja). Da bi se posebni pepelniki, orodje itd. našlo, nisem zvedil. Morebiti ob času eno sam preiščem. — Smeha vredno je, da nekteri trdijo na vrat na nos: to niso mogile, to so nasipi ali šance iz turških bojev, na ktere so tope stavili. Kako bedasto je to, mora vsakega, komur je za pravično razsodbo mar, prvi pogled na te mogile prepričati. — Omenim le še, da so pod mogilami v Oseku močirnati travniki; ljudstvo pravi, da se je nekdaj tam mesto s cerkvo vred pogreznilo.
    V slovenskih Goricah. J. Gomilšak.
    *) V liotu 35. str. 284. vrsta 2. in 43. od zgorej namesti „naspeli mogile" beri „nasipali mogile", in v listu 36. vrsta 40 od zgorej namesti nkjer je tabor imel" beri „kjer je tabor imel kralj Atila."
    Pij.

    ---------------------

    Slovenec sem (ljudska himna Slovenije)

    Slovenec sem! Slovenec sem!
    Tako je mati d’jala,
    Ko me je dete pestovala,
    ko me je dete pestovala.
    Zatorej dobro vem:
    Slovenec sem! Slovenec sem!

    Slovenec sem! Slovenec sem!
    Od zibeli do groba
    Ne gane moja se zvestoba,
    ne gane moja se zvestoba!
    S ponosom reči smem:
    Slovenec sem, slovenec sem!

    ----- org. verzija: Slovenec sem -----

    Slovenec sem!
    Tako je mati djala,
    Ko me je dete pestovala;
    Zatorej dobro vem; Slovenec sem!

    Slovenec sem!
    To jasna pamet v glavi,
    To v srcu blagi čut mi pravi;
    S ponosom reči smem:
    Slovenec sem!

    Slovenec sem!
    Jaz ljubim očetnjavo
    Gorim za njeno čast in slavo;
    Kar čutim, to povem:
    Slovenec sem!

    Slovenec sem!
    Od zibeli do groba
    Ne gane moja se zvestoba,
    Da vsikdar reči smem:
    Slovenec sem."

    Avtorja pesmi sta Gustav Ipavec (melodija 1882) in Jakob Gomilšak (besedilo 1866).


    Gustav Ipavec,
    slovenski skladatelj in zdravnik, * 15. avgust 1831, Šentjur (pri Celju), † 20. avgust 1908, Šentjur.
    Vir: http://m.mevki55.mojforum.si/mevki55-ntopic3887.html

    Še o fenomenu vzhodne Štajerske - Slovenskih goric. Večina filozofov je iz teh naših prelepih krajev in tudi ljudski himni "Slovenec sem" in gorniška himna "Oj, Triglav, moj dom", sta plod dveh duhovnikov rojenih v Slovenskih goricah:
    Jakob Gomilšak - oče besedila slovenske ljudske himne "Slovenec sem", od zibeli do groba ... (1866)
    IN
    Matija Zemljič - avtor besedila "Oj, Triglav, moj dom" (1900)

    To samo kaže, kako srčni, razmišljujoči, pogumni, povezovalni in ponosni so ljudje vzhodne Štajerske.






    Vinko Štrucl

    Vinko Štrucl, slovenski skladatelj, dirigent, aranžer, pozavnist in tekstopisec,* 1933, Pavlovski Vrh pri Ormožu, † 11. maj 2006, Ljubljana.

    Štrucl je bil vsestranski glasbeni ustvarjalec, znano je njegovo delo na področju narodnozabavne in skladanja za pihalne godbe ter vodenju Orkestra slovenske Policije. Je avtor več kot 80 izvirnih koračnic in 500 narodno-zabavnih viž. Glasbeno žilico je najverjetneje podedoval po očetu in vseh stricih, ki so bili prav tako glasbeniki. Leta 1948 je napisal svojo prvo skladbo, leta 1978 pa prevzel vodenje Policijskega orkestra, takrat še edinega profesionalnega pihalnega orkestra s simfoničnega zasedbo pri nas.

    Njegova najbolj znana koračnica je Mimohod (Koračnica SPDU), ki jo je napisal za Svetovno prvenstvo v dviganju uteži leta 1982 v Ljubljani. Danes pa jo poznamo kot koračnico, ki jo izvajajo v okviru slovenskih protokolarnih prireditev, pri katerih sodeluje Orkester Slovenske policije, sicer tudi originalni izvajalec te skladbe. Štrucl je znan tudi po tem, da je za pihalni orkester priredil Zdravljico Franceta Prešerna, ki jo je sicer uglasbil Stanko Premrl. Napisal je tudi okrog 30 besedil, največ za Slovenske muzikante kjer mu je kot tekstopisec bil v navdih Fran Milčinski. Bil je tudi član Društva pesnikov slovenske glasbe in član Društva slovenskih skladateljev.

    Še en podoben opis
    Vinko Štrucl je avtor več kot 80 izvirnih koračnic in okoli 500 narodno-zabavnih viž.
    Njegova dela so izvajali številni ansambli in godbe, največ pa jih je napisal za Slovenske muzikante. Prav tako pomembna je njegova dejavnost v godbeništvu, s katerim je bil povezan pol stoletja. Ob 80 izvirnih skladbah za godbe je zanje napisal tudi 500 priredb, ki jih je sam pomagal izvajati na pozavni in baritonskem krilnem rogu.
    Ljudska pesem v godbeništvu
    73-letni Štrucl je bil z godbo povezan do konca, saj je v svoji prepoznavni glasbeni govorici, v katero je rad vpletal motive slovenske ljudske pesmi, skladal do zadnjega. Vinko Štrucl je tudi skladatelj, ki je za pihalni orkester priredil Zdravljico Franceta Prešerna, ki jo je sicer uglasbil Stanko Premrl.
    V Pavlovskem Vrhu pri Ormožu rojeni skladatelj, ki je večino življenja preživel v Ljubljani, pa je bil dolga leta povezan tudi s Policijskim orkestrom v Ljubljani. Vodenje zasedbe je prevzel leta 1978, ko je bil to še edini profesionalni pihalni orkseter s simfonično zasedbo v Sloveniji.
    *** Prisluhni - Mimohod-Štrucl Vinko (uradna skladba protokola države Slovenije).




    Majda Renko

    Majda Renko se je rodila leta 1944 v Ormožu.
    Začetki petja
    Njeni začetki petja segajo v najbolj rosna leta, ko je pri klavirju, že pri štirinajstih letih spremljala svojo mamico (ko je rada obujala spomine na čas njenega petja v gledališču). Seveda je zraven pela tudi sama in tako je bila njen prvi pevski učitelj prav mati. Vzbudila ji je ljubezen do opernega petja.

    Ob študiju solopetja je pela v SNG Maribor in dobila lepe kritike odličnih opernih div in pevcev mariborske Opere. Ob tem je poklicno končala pedagoško akademijo ter poučevala v Mariboru in v Ljubljani.
    Ob študiju solopetja je pela v SNG Maribor in dobila lepe kritike odličnih opernih div in pevcev mariborske Opere.

    Morda boste vprašali, kaj neki je prekinilo njeno ljubezen do te umetnosti? Vzrok je bil v tem, da je kot mezzosopranistka imela na izbiro pretežno vloge sitnih tet, našemljenih v očala in kapice, debelih-postaranih ... Še vizažistu se je smilila! Za neko vlogo ji je rekel, kako hudo mu je, ko mora nagubati tako mlad obraz.

    No in nenazadnje je bil tu Vili. S svojimi prelepimi melodijami pisanimi njej na kožo, vedno zelo izbirčen za besedila, vedno pozoren. Kaj mislite, ali ga je lahko zavrnila? Seveda ne! Tudi ko jo je prosil za roko, je rekla »da«! Postala sta mož in žena ter skladna v glasbi. Njegove pesmi je vedno pela doživeto. V njih je nekako čutila svoj jaz. Mnoge med njimi so segle tudi poslušalcem v srce:
    - Ko se ptički ženijo
    - Sije zvezda
    - Maja vse cveti
    - Sestrica
    - Spominska knjiga
    - Kadar slovenec zapoje, itd.
    Morda je ravno zaradi tako doživetega interpretiranja od strokovne komisije bila nominirana z ZLATO LASTOVKO in pozneje s KORENOVO PLAKETO. Vabljena je bila tudi k prestižnim slovenskim ansamblom z željo, da bi bila njihova stalna pevka. Seveda je odklonila. Družinsko življenje ji je vedno pomenilo največ in le z Vilijem sta lahko usklajevala družinske obveznosti in dolžnosti z glasbo.



    Njen izjemen talent se opazi tud na nastopu:
    Ansambel Lojzeta Slaka in Majda Renko - Minili sta že leti dve


    Muzej - ureditev Košarkine hiše na Kogu



    Občina Ormož Košarkino hišo obnavlja po fazah in obnovljeni kletni prostori hiše pomenijo zaključek II. faze obnove, od štirih. V prvi fazi sta bila obnovljena dva prostora v gospodarskem delu objekta in preša, zdaj v drugi fazi pa še kletni prostori hiše. V naslednji fazi, ki naj bi se kmalu nadaljevala, pa je predvideno, da se v celoti uredijo kletni prostori, prav tako pa preostali del ostrešja in fasada ter ureditev vseh prostorov v pritličju, kjer bi naj enkrat, kot so si Kogovčani zamislili babičina kuhinja in razstavni prostor.

    Prav tako pa bo v sklopu prenove v celoti zamenjano še vso stavbno pohištvo ter zamenjane vse elektro in strojne instalacije.
    »Košarkina hiša ima bogato zgodovino«, ja na slovesnosti 12.08.2015 povedal domačin in ljubiteljski zgodovinar Tone Luskovič in dodal, da je prav, da se spomnimo , kaj je ta hiša za kraj pomenila v preteklosti in kašna je naša odgovornost, da zgradbo in njeno zgodbo ohranimo za prihodnje rodove.

    Zgrajena je bila v drugi polovici 19. stoletja. Zakonca Benedikt Zenkovich in Filomena Zenkovich sta se odločila, da si na Kogu postavita svoj dom. Benedikt je bil rojen leta 1848, Filomena pa 1851. Zenkovici niso bili domačini, gre za avstrijsko rodbino, ki se je ustalila v Ljutomeru in je na Kogu imela obširno posest vinogradov. Za kogovske razmere je tako zrasla mogočna hiša z gospodarskim poslopjem s prešo in obokano kletjo. Mogočnost hiše je poudarjal stolpič, ki je v osrednjem delu stanovanjskega dela zgradbe. Ko je Benedikt Zenkovič leta 1906 umrl, je v hiši ostala samo vdova z osebjem, ki je delalo na posestvu.

    Približno v tem času je prišel na Kog učitelj Robert Košar rojen leta 1881, ki se je začel prehranjevati pri Zenkovičevi vdovi. Iz tega prehranjevanja se je kmalu rodilo nekaj več in vdova Filomena, je postala gospa Košar. Velika razlika v letih ( Rilomena je od njega bila starejša 30 let) je sprožila številne govorice in obrekovanja. Mogoče je bilo to krivo, da je Filomena Košar zbolela in svoja zadnja leta preživela v postelji. Mladostno krepak Robert Košar, je negovanje bolne žene prepustil osebju, ki je delalo na Košarkovini, sam pa je na enem od svojih številnih potovanj v avstrijskem samostanu spoznal vrstnico po letih Ano Ackerl, rojeno 1893. Spletla se je nova ljubezen in Košar je Ano pripeljal v Jastrebce, kjer je nekaj časa preživela pri družinah, ki so delale na Košarjevem posestvu, pozneje pa jo je pripeljal v svojo hišo, kot negovalko njegove bolne žene Filomene. Ko je Filomena Košar leta 1935 umrla se je Robert Košar še isto leto poročil z Ano Ackerl, ki je tako postala gospa Ana Košar.

    Njuno skupno zakonsko življenje je bilo kratko, saj je Robert Košar tik pred začetkom II. svetovne vojne umrl in v hiši in na vinogradniškem posestvu je Ana Košar ostala sama. Tu je dočakala vojno. Njena hiša je bila vedno polna ljudi, k njej se je nastanil tudi takratni nemški duhovnik Schweighofer, ki je v farni cerkvi nasledil domačega župnika Franca Molana, ki so ga Nemci izselili. (Župnišče so namreč zasedli Nemci in v njega namestili občinski urad.) Hiša, ki jo danes imenujemo Košarkina hiša je nepoškodovana dočakala zaključne vojne operacije v aprilu 1944. Ko se je začelo frontno obstreljevanje Koga, ki je trajalo nepretrgano 8 dni, (od 7. do 15.aprila), je v Košarkini kleti našlo zatočišče 17 ljudi. Poleg Ane Košar, njenega hlapca ter župnika Schweighoferja so v kleti bili skriti še trije italijanski vojni ujetniki, dve viničarski Prapotnikovi družini Jožef in Terezija Prapotnik, njuna snaha Mimika s sinom Frančekom (dojenčkom), ter bratranci Vanček, Liza in Anica. Skupaj z njimi so bili tudi člani družin Mravljakovih in Drozgovih: Antonija, Pepca, Mica in Zvonko. V neprestanem topovskem obstreljevanju vseh osem dni ni bilo mogoče iti iz kleti. Hranili so se samo z ostanki kruha in zaseko. Jajčka pa so si pekli v raztopljeni zaseki, na cilindru, ki so ga sneli s petrolejke. (Tako se teh dni spominja Pepca Zabavnik, ki je tudi bila na otvoritvi obnovljenih prostorov). Ko so po osmih dneh prišli iz kleti so samo z grozo opazovali porušeni Kog. Sicer tudi Košarkini hiši ni bilo prizanešeno. Zgorelo je gospodarsko poslopje s štirimi kravami in konjem. Tudi glavna zgradba je bila precej poškodovana in deloma porušena. S pomočjo dobrih ljudi je Ana Košar deloma obnovila gospodarsko poslopje in stanovanjski del hiše, tako, da je v njej bilo mogoče bivati. Ko je Ana Košar leta 1964 umrla je zgradba nekaj časa ostala prazna, nato pa je služila za učiteljska stanovanja. Pozneje so v njej stanovali še drugi stanovalci.” A je zgradba do leta 2012 bila deležna le nujnih vzdrževalnih del in je počasi klavrno propadala.

    In leta 2012 se je Kogovčanov začela uresničevati želja, da se hiša obnovi, in tako je pred njimi tudi že nova pomembna naloga, da v obnovljeni »Košarkini« hiši pripravijo program takšnih dejavnosti, ki so primerne za takšen objekt, in ki bodo seveda prinašale ekonomske učinke, je svoj govor zaključil Anton Luskovič.

    Zbrane so na otvoritvi pozdravili tudi predsednica TKD KOG Špela Borko, ki je predstavila dogajanja v času Dnevov turizma, predsednik KS Kog Slavko Bedekovič, ki je opisal prizadevanja domačinov, da se zgradba obnovi ter župan občine Ormož Alojz Sok, ki je izrazil upanje, da bo obnovljen del Košarkine hiše dobila primerno vsebino, kdaj bi se obnova lahko nadaljevala, pa ni vedel napovedati, seveda bo nadaljevanje obnovitvenih del še velik zalogaj za občinski proračun. Napovedal pa je, da se bo prihodnje leto v KS začela gradnja čistilne naprave in kanalizacija v Jastrebcih in Lačavesi, v načrtu pa je tudi obnova ceste v Lačavesi ter obnova Doma kulture na Kogu.
    V kulturnem programu otvoritvene slovesnosti je nastopil priložnostni mešani pevski zbor pod vodstvom Leona Laha in domača Folklorna skupina pod vodstvom Anice Pevec.
    Tribarvnico pred vhodom v klet so prerezali župan občine Ormož Alojz Sok, predsednica TKD Kog Špela Borko in predsednik KS Kog Slavko Bedekovič, potem pa so se zbrani, med katerimi je bil tudi častni občan občine Ormož in legenda Kogovskega vinogradništva Stanko Čurin preselili do vhoda v pritličje, kjer jih je dočakalo še eno prijetno presenečenje: Razstava pogrinjkov, ki so jo pripravile članice Aktiva kmečkih žena. Gre za pogrinjke za različne priložnosti in praznike, poseben čar razstavi pa daje starinska posoda, starinsko pohištvo in številni predmeti, ki so jih članice Aktiva po podstrešjih domačinov iskale nekaj mesecev, jih skrbno očistile in namestile v smiselno zgodbo domačnosti.

    Več na:     http://ktv-ormoz.si/z-otvoritve-obnovljenih-prostorov-v-kosarkini-hisi-na-kogu/

    Sledi nekaj podob iz Košarkine hiše - obiščite jo!


    Ana in Robert Košar


















    Veduta Koga s cerkvo Sv. Bolfenka, Košarkino hišo in s spominsko tablo posvečeno generalu Rudolfu Maistru.

    Sledi članek Franca Petriča o zgodovini fare iz: http://www.kam.si/romarske_cerkve/kog.html

    Župnijska cerkev sv. Bolfenka


    Na skrajnem vzhodnem delu našega narodnega ozemlja, kjer se Slovenske gorice že stezajo proti hrvaškemu Medžimurju, leže kraji, ki jim po lepoti ni para. Od Ptuja, Ormoža do Ljutomera se preliva mehka pokrajina z griči in dolinami, kakor da bi jo slikal mojster vseh mojstrov, najboljši med vsemi slikarji. Skrbno obdelana polja, gozdovi in - najsvetejše, kar premore ta svet: vinogradi, dajejo obiskovalcu vtis, da je Stvarnik hotel tukaj pričarati košček obljubljene dežele - Kanaana tudi za Slovence.

    Ko je leta 1199 Friderik Ptujski s pomočjo križniškega reda iztrgal Ogrom ozemlje okoli Velike Nedelje, Ormoža in Središča, je opustošeno področje podaril križnikom z nalogo, da ga varujejo in obnovijo. S prihodom teh vitezov je vsa bližnja in daljna okolica gospodarsko in duhovno močno zaživela. Prva listina, ki govori o dušnopastirskem delu križnikov, je bila napisana 26. januarja leta 1236. Takrat je salzburški nadškof Eberhard potrdil, da pripada velikonedeljska cerkev in župnija, ki sta jo darovala ptujska plemiča Friderik in Hartnid, križniškemu redu. V to veliko župnijo je sodilo veliko vasi in zaselkov. Dušno pastirstvo je bilo težko in zahtevno, zato so se počasi iz te župnije ustanavljale nove kaplanije in pozneje župnije, kjer so živeli duhovniki, ki so bili ljudem pomočniki v dušnih pa tudi v gmotnih stiskah. Tako so se razvile v samostojne župnije: Ormož, Središče, Sv. Miklavž, Sv. Tomaž, Sv. Lenart, Svetinje in Sv. Bolfenk na Kogu.

    Kog je razloženo in izrazito vinogradniško naselje, kamor pridemo po lepi cesti iz Središča ob Dravi. Leži na dveh slemenih in ga zato sestavljata naselji Veliki in Mali Kog. Po vojni se je "izgubilo" prvotno ime: Sv. Bolfenk, ostal je le še drugi del: Kog. Na teh gričih raste najboljša trta, ki rodi grozdje, iz katerega pridobivajo tukajšnji vinogradniki prvovrstna vina.

    Pravijo, da so v davnini tukajšnje plodno gričevje pokrivali obširni bogati gozdovi. Šele sčasoma so jih ljudje skrčili in začeli zemljo obdelovati. Križniški vitezi so prebivalstvo naučili dela v vinogradu. Več kamnitih sekir in rimski denar sicer pripovedujejo o starejših naseljencih, vseeno pa je prav ta doba najbolj zaznamovala Kog. Za ljudi je bilo daleč ob nedeljah in drugih priložnostih, ko so morali v župnijo v Veliko Nedeljo. Iz takih duhovnih potreb so na kogovskem griču najprej postavili sliko, nato kapelico in nazadnje cerkvico sv. Bolfenka. Temu svetniku, ki je ljubil samoto, so navadno postavljali kapelice in zidali cerkve v pustih in neobljudenih krajih v spomin na njegovo dolgoletno bivanje v gozdu in puščavi.

    Na kraju, kjer je današnja župnijska cerkev sv. Bolfenka, je že leta 1607 stala kapela. Skoraj osemdeset let pozneje so tu začeli zidati večjo cerkev. Pobudo za to je dal Matija Mihael Sager, župnik pri Sv. Miklavžu. Leta 1688 je bila s prostovoljnim delom in prispevki okoliških ljudi dokončana. To cerkev so večkrat prezidavali. Leta 1750 so prizidali dve stranski kapeli, leta 1881 pa povečali prezbiterij. Svojega rednega duhovnika so dobili šele leta 1788, prvega pravega župnika pa sto let kasneje. Ta cerkev je doživela pravi ognjeni krst ob koncu druge svetovne vojne. Bila je bombardirana in razdejana, saj je bila v teh krajih fronta ob prodiranju rdeče armade 1945. Skoraj štirinajst let so se morali ljudje zbirati v župnišču in šele leta 1958 jim je uspelo cerkev zopet obnoviti.

    Današnja cerkev nima velikega umetniškega bogastva, vse to je bilo požgano in uničeno med uničujočo fronto 1945. Za ljudi pa ima veliko dragocenost: to je kip sv. Antona, puščavnika. Ta priljubljeni ljudski svetnik, ki ima na Slovenskem čez 50 cerkva, je ob župnijskem zavetniku sv. Bolfenku pridobil med ljudmi kot priprošnjik za zdravje pri ljudeh in živini, izredno čast. Na "antunovo" je tu največji praznik.


    Kog v Ruševinah leta 1945.



    NAŠI DUHOVNIKI - kot piše na pokopališču na grobu dušnih pastirjev fare Sv. Bolfenka na Kogu.


    FOTO okt. 2020, Z. Vičar. Duhovniki, ki so pokopani na Kogu ali tudi rojeni v naši fari:
    Pirker Ignacij (1788 - 1870)
    Čurin Jurij (1834 - 1910)
    Planinc Franc (1873 - 1927)
    Zadravec Janez (1855 - 1942)
    Orešnik Franc (1908 - 1945)


    Vsi župniki rojeni v fari. Sv. Bolfenka (zbrala Milena Orešnik):
     ------------------------------------------------------------------------
    - Jernej Rojko (1737 - 1820) - umre pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju,
    - Ivan Evangelist Mravljak (1738 - 1816)
    - Mihael Špešič (1781 - 1861),
    - Čurin Jurij (1834 pri Sv. Bolfenku na Kogu - 1910 pri Sv. Bolfenku na Kogu),
    - Anton Luci (1935 - ),
    - Alojzij Pevec (1848 Vitan - ?),
    - Alojzij (Blaž) Zabavnik (1848 Lačaves - ?),
    - Zadravec Janez (1855 - 1942),
    - Matevž Munda (1860 Vodranci - ?),
    - Franc Čurin (1887 Jastrebci - 1948 Črni Lug, Gorski Kotar, HR), bratranec župnika Franca Orešnika,
    - Frančišek Munda (1859 Vodranci - 1892 Črnomelj),
    - Orešnik Franc (1908 Jastrebci - 1944 Jesenovec, HR, na nagrobni plošči na Kogu piše 1945),
    - Vincek Toš (? Zagreb, a celo mladost je preživel v Jastrebcih, Ciganiji - 1990 samostan Pleterje).



    Nekateri župniki, ki so službovali na Kogu - fara Sv. Bolfenka:
     -------------------------------------------------------------------------
    - Pavel ZAPPAN (? - 1793), prvi kurat, deloval 1788 - 1793,

    - Andraž KRALJ (? - 1809 Varaždin), služboval 1793 - 1805, pride iz Sv. Jakoba pri Murski Soboti,

    - Matija LAMUT (? - 1818 Zavrč), služboval 1805 - 1810, pozneje župnik pri Devici Mariji v Fari, 1817 gre v pokoj v Zavrč,

    - Martin MIKLOŠIČ, službuje od 23. maja do 1. novembra 1810, večino časa službuje pri Sv. Miklavžu ,

    - Andraž ŽIGERT (? Kapela - ? Gradec), služboval 1810 - 1826, pozneje župnik v fari Sv. Simona in Jude, umre v Gradcu kot beneficiat,

    - Jakob ZEMLJIČ, služboval 1826 - 1831, pride iz fare Sv. Petra, leta 1831 gre za župnika v faro Sv. Antona v Slovenskih goricah,

    - Ignacij PIRKER (1788 Sv.Brbara v Halozah - 1870 Sv. Bolfenk na Kogu), služboval 1838 - 1870,

    - Ivan Aleksander SIMONIČ, služboval 1870 - 1871, nekaj več kot pol leta,
    - Ivan TRAMPUŠ (1823 Sv. Rupert v Slovenskih goricah - ?), služboval 1871 - 1898 ,

    - Jurij ČURIN (1834 Sv. Bolfenk na Kogu - 1910 Sv. Bolfenk na Kogu), služboval 1898 - 1899, upokoji se je že 1886,

    - Ivan ZADRAVEC, služboval 1899 - 1916, prišel je s Kapele,

    - Franc PLANINC (1873 - 1927 Sv. Bolfenk na Kogu), služboval 1916 - 1927,

    - Franc MOLAN, služboval 1927 - 1958, med drugo vojno je bil izgnan ma Hrvaško, po vojni je bil eden izmed prvih članov Ciril-Metodove družbe (večina članov je sodelovala z zloglasno SDV ...),

    - Schweighofer, služboval 1941 - 1945 (nemški župnik med drugo vojno, nadomestil je na Hrvaško izgnanega slovenskega Franca MOLANA), bil je prijazen župnik, ni tepel otrok, z njimi se je igral, igral jim je tudi harmoniko, baje se je rad vozil s kolesom, nemške učiteljice so mu nagajale,

    - Ignacij KLASINC, služboval 1958 - 1964, prej trapist v Rajhenburgu, prišel je iz Žetal,

    - Anton MAŠIČ, služboval 1964 - 1972 (pri tem sem začel z veroukom),

    - Ignacij KRESLIN, služboval 1972 - 1975, odpoklican, ker je pozitivno govoril o demokraciji v ZDA, imel je zelo kratkovidno kuharico, ki jo je naučil voziti avto (kdaj me je peljala v šolo),

    - spomnim se še mladega kaplana X Y (z mladimi je igral nogomet, zato ga oblast ni dolgo trpela ...),

    - Jože GERIČ, služboval 1975 - 1981,

    - Karel BEDERNJAK, služboval 1981 - 1987, doktor moralne teologije, obnovil cerkev, kupil e. orgle,

    - Janez Mohorič, službuje že od leta 1987 (leta 2022 je to že 35 let duhovništva na Kogu, kar je rekord med vsemi znanimi župniki fare Sv. Bolfenka), postavil nove zvonove.


    Pokopališče na kogu je izjemno slikovito. Žal je veliko grobov ostalo brez skrbnikov (to simbolizirata tudi dva samotna litoželezna križa na sliki) - ljudje odhajajo ali družine izumirajo.

    Pokopališče je obkroženo z veduto Slovenskih goric - Jeruzalem, Temnar, Mali Kog ...

    Dokaj izrazita žalostna posebnost pokopališča na Kogu je velika površina, ki je (bila) namenjena pokopu otrok. Skoraj vsak od nas, ki smo bili rojeni nekje do leta 1970 ima na tem delu pokopališča strica, teto ..., ki so umrli kmalu po rojstvu tam nekje do 50-ih letih 20. stoletja. V preteklih stoletjih je žal umrlo ogromno otrok in tudi mam med porodom ali kmalu po porodu (problem je bila higiena, porodi na domu, pomanjkanje zdravnikov, zdravil, težaško delo žensk, mam, kdaj lakota, slabo ogrevane hiše, na splošno skromen nivo medicine ...). Žal je večina majhnih grobov danes zaraščena, opuščena ali je na njih smetišče ... Sam sem večkrat s staro mamo Justino šel na grobek njenih dveh otrok ... (leva slika, grobek ob živi meji, ni ga več ...). Grobek, majhna travnata gomilica, je imel majhen lesen križek, grob sva uredila, nanj položila šopek rož in prižgala skromno svečko. Otroci smo na otroškem grobu doživljali posebne občutke - tukaj so ležali naši majčkeni sorodniki, ki jim ni bilo dano niti razposajeno odraščanje s prijatelji, v igri, kot je to bilo dano nam. Mati nikoli ne pozabi svojih umrlih otrok - so del njenega, našega življenja. Njena sestra Treza pa je izgubila kar vseh 8 otrok kmalu po porodu. Ta čas umiranja otrok je skoraj izginil, a lahko se tudi vrne, zato naj ostane spomin. Zato bi lahko na tem otroškem delu pokopališča postavil vsaj kako znamenje umrlim otrokom in posebni skrbi naših prednikov za "male angelčke" ... No, danes je tudi zelo malo rojenih otrok, kljub ali zaradi izobilja ... Kateri čas je torej prinašal več veselja do življenja?


    Ni ga čez raj bolfenških goric - Kog, jun. 2021, foto (s Klumpe - Mali Kog): Z. Vičar.




    Irena Polanec

    Irena Polanec, slovenska slikarka, * 1948, Maribor.

    Njena babica je bila Veronika (Feruna) Polanec (rojena Vičar, sestra mojega dedka Vičar Naceka - Ignaca)

    Slikarska kariera

    Njena mednarodna slikarska kariera se je začela leta 1975, ko je strokovna žirija uvrstila njena dela na XVI. mednarodni Pariški likovni salon. Na tem salonu je dobila priznanje strokovne žirije. Kasneje je imela pommbnejše razstave v pariški galeriji Mona Lisa, v Milanu, Monte Carlu…

    Leta 1997 je bila izbrana za Slovenko leta.

    Slovenska slikarka Irena Polanec se je razveselila vabila, s katerim se bo novembra 2012 predstavila v samem vrhu svetovnih umetnikov. Leta 2009 je nagrajenka razstave v Grand Palaisu v Parizu namreč tako navdušila poznavalce likovne umetnosti, da so jo znova povabili na veliki salon. irena-polanec2 irena-polanec-pariz

    Iz spleta
    Francija, meka slikarske umetnosti, je pred desetletji privabila tudi slikarko Ireno Polanec, ki je svoje prve uspehe požela prav v Parizu. Pri 19 letih je razstavljala v galeriji Mona Lisa, skupaj s Salvadorjem Dalíjem. »Ko je galerist dobil prvič moje slike, jih je obesil naravnost zraven Dalíjevih. V tistem času je nastal slaven portret Mone Lize z Dalíjevimi brki,« se spominja Irena.
    Takrat jo je v Pariz gnala želja študija umetnosti, a je hitro ugotovila, da ne bo zlahka preživela.
    »Konkurenca v Parizu je velika, saj je vsak tretji umetnik slikar. Po nekaterih statistikah obišče Pariz letno 300.000 slikarjev z vsega sveta. Takrat se spominjam, da me je mesto s svojim utripom tako navdušilo, da sem si začela kupovati starine. Raje, kot da sem si kupila hrano, sem si kupila kakšen star kos pohištva, skulpture in druge dragocenosti ... Velikokrat sem se pozneje ob pogledu na te stvari spomnila, kako sem bila kot študentka lačna.«
    Irena je takrat prestala veliko preizkušnjo in zdaj je ena tistih, ki so s svojimi slikarskimi deli redni gostje velikih razstav v Grand Palaisu. Prav na slednjih pa je požela tudi že kar nekaj nagrad, ki so ji odprle nova vrata do novih galerij. Leta 2009 je bila v Parizu izbrana med umetniki, ki so zastopali evropske slikarje na svetovni razstavi Shanghai 2010.
    »Na največjem dogodku 21. stoletja, kot so takrat označili to razstavo, je sodelovalo 189 držav z vsega sveta. Ogledalo pa si jo je več kot 70 milijonov obiskovalcev,« se spominja Irena.
    Vse to so majhni mozaiki v velikem ustvarjanju naše slikarke. V vseh teh letih je poskrbela za prepoznavnost Slovenije ne samo v Evropi, ampak po vsem svetu.
    Leto 2012 je bilo za Ireno v znamenju češenj. In prav njena Eva s češnjami je jeseni 2012 parirala vsem umetnikom, ki so se predstavili na veliki razstavi Art Actuel v Grand Palaise.





    Ormož je bil včasih mesto izjemne medicine (križniška bolnišnica z dr. Antonom Hrovatom na čelu in zdraviliško mesto, kopališče na Dravi je ustanovil dr. Otmar Majerič),
    žal so po drugi vojni vse te pridobitve uničili!

    Pa začnimo zgodbo o Ormožu kot mestu evropske medicine (do leta 1945) z ženico Justino Vičar.
    Babica Justina je bila izjemno brihtna, strpna in zmerna ženska, dočakala je visoka leta - 91. Do zadnjih dveh mesecev je sama skrbela zase, sama vodila račune, ni imela znakov starostne demence. Ogromno je brala. V srednjo šolo ni smela, ker so bile doma same punce, čeprav so učitelji in župnik prepričevali mamo Heleno in očeta Filipa, da naj gre naprej v šolo. Justina je na začetku 30-ih let hudo zbolela na črevesju (takrat so rekli, da se ji je črevesje sušilo, zavozlalo - v resnici ji je del črevesja odmrl). Justina je izgubila lase, shujšala je do kosti, sorodniki je niso več poznali, župnik jo je že spovedal. Zdravila se je v bolnici v Ormožu pri doktorju Hrovatu (dr. Anton Hrovat [1886-1948], zdravnik - kirurg križniške bolnišnice v Ormožu). Ali jo je rešila njena trdoživost ali doktor, se ne ve gotovo. Bila je ena prvih, ki je po "čudežu" prebolela to bolezen in doktor Hrovat je postal evropsko poznan - k njemu so baje hodili zdravniki iz cele Evrope. Justina je po tej bolezni živela še skoraj 60 let. Znana je zgodba, da je njen mož Nacek šel s kolesom v Maribor (čez 70 km po makedamu) po pomaranče, ki so ji takrat neizmerno zadišale. Doktor Hrovat ji je zaradi "čudežnega" preživetja znižal stroške bolnice za polovico. Ko so jo na vozu pripeljali iz bolnišnice, je pes od veselja kar skočil na voz. Vsi so si oddahnili ob njeni čudežni vrnitvi, najbolj pa mali Franček, ki je menil, da ga brata premalo upoštevata in se je tako takoj izpovedal mami.
    Zdravila se je bolnišnici križniškega reda - za bolnike so lepo skrbele sestre (nune) križniškega reda. Tam je, poleg dr. Antona Hrovata, deloval tudi dr. Rosina. Po drugi vojni so odlično bolnišnico žal ukinili, oprema je šla na jug, v Ormožu pa so prečudovito zgradbo križniške bolnice (novi oblastniki so jo nacionalizirali) namenili ljudem z duševnimi težavami, alkoholikom, mamilašem ... Bog ne daj, da bi pristal v takratni umobolnici - dostojno so preživeli le tisti, ki so imeli svojce, ki so jih sprejeli v domačo nego (vem za gospo z diplomo, ki je v umobolnici, iz protesta, umrla od lakote ...). Če v Slovenskih goricah danes omeniš, da si iz Ormoža - se vsi takoj namuzajo in pomenljivo nasmejijo ... Tudi kaka naša gimnazijska profesorica iz "Lotmerka" se je zdravila v Ormožu - alkohol ... Dr. Antona Hrovata se da videti na zvočnem filmu o Ormožu (1935), ki ga je dal posneti dr. Otmar Majerič (Majerič v Ormožu leta 1932 ustanovi prvo kopališče in zelo znano zdravilišče na Dravi - po vojni mora zapustiti domovino in umre v New Yorku - ZDA). Dr. Anton Hrovat je svoje delo in življenje žrtvoval za dobrobit stroke, pacientov - ni razlikoval med bogatimi in preprostimi ljudmi. Tako je tudi ozdravil kmečkega fanta, ki ga je ugriznil pes okužen s steklino. Fanta je sam vozil v Celje na inekcije - zdravljenje. Še danes srečaš ljudi, ki so poznali dr. Hrovata in vsi ga hvalijo (tudi njihovi potomci) kot svetnika.





    Zgornji sliki - dr. Anton Hrovat in sestre pred križniško bolnišnico v Ormožu in prizor iz bolniške sobe (film o Ormožu 1935). Spodnja slika - zdravilišče in kopališče ob Dravi dr. Otmarja Majeriča (film o Ormožu 1935 - financiral dr. Majerič). Vir:     https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/prvi-zvocni-film-o-ormozu.html (podatke mi je poslal prijatelj slavist Srečko Maček - knjižnica Celje).

    Vrnimo se k naši Justini!

    Justina je umrla zaradi kapi, ki jo je v dveh mesecih kar nekajkrat prizadela (danes bi ji najbrž podaljšali življenje). Med posameznimi kapmi je kar dobro (čudežno) prihajala k sebi - v bolnici na Ptuju mi je ob obisku najprej povedala, da je kužeka Pikija zbil avto, a da je preživel. Ko se je zdelo, da je recimo noga za zmeraj negibna, je nad njo spet, čez nekaj dni, vzpostavila toliko kontrole, da jo je vsaj v postelji lahko premikala. Izjemno se je borila. Nikoli v žeivljenju nikomur ni hotela biti v breme in tako je tudi umirala. Umirala je brez vsakega sovraštva, slabih misli (bil sem zraven). Vsi ki so ji stali ob strani, ki so ji pomagali, so to tudi čutili in spoštovali. Še ob slovesu je svojcem dala vse kar je lahko - mir, kot je to počela celo življenje. Po nekaj kapeh je spoznala, da umira, a ko je občasno prišla k sebi, in ko ni več mogla govoriti, je večkrat pokazala z rokami, da želi svinčnik in papir, na katerega je napisala kar nekaj zahval vsem za pomoč, vsem je zaželela srečo ... Hkrati je spoštljivo pokazala trpljenje in tesnobo nad nezavidljivim položajaem brez vrnitve, nad nezmožnostjo samooskrbe, omejene komunikacije z bližnjimi - napisala je "nesrečna mati". Do konca je ohranila izjemno dostojanstvo - le redko je padla v halucinacije, občasno se ji je spomin zavrtel nazaj - enkrat je mislila, da rodi in je prosila, da ji otroka vzamemo vstran ... Eno izmed pisem, nekaj dni pred slovesom, objavljam spodaj.

    Draga Justina se poslavlja s pismom - 23. dec. 1990.






    Dragotin Cvetko

    Dragotin Cvetko, slovenski muzikolog in skladatelj, * 19. september 1911, Vučja vas pri Ljutomeru, † 2. september 1993, Ljubljana.

    Življenje in delo
    Dragotin Cvetko, brat Cirila Cvetka, je študiral na glasbenem konzervatoriju in na Filozofski fakulteti v Ljubljani, iz kompozicije se je izpopolnjeval še v Pragi. Leta 1938 je doktoriral z disertacijo Problemi občega muzikalnega vzgajanja ter izobraževanja. Med leti 1938-1943 in 1945-1962 je bil docent, izredni in redni profesor na ljubljanski Akademiji za glasbo. Kot odposlanec se je udeležil Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. Od 1944-1945 je bil član kolegija Zanstvenega inštituta pri Slovenskem narodnoosvobodilnem svetu. Med leti 1962-1981 je bil profesor za zgodovino slovenske in novejše svetovne glasbe in predstojnik oddelka za muzikologijo na Filozofski fakultet v Ljubljani. Leta 1982 mu je Univerza v Ljubljani podelila naslov zaslužnega profesorja. Bil je podpredsednik Mednarodnega muzikološkega društva (1967-1972) in od 1970 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od 1968 dopisni član Srbske akademije znanosti in umetnosti, od 1979 Hrvaške akademije znanosti in umetnosti ter od 1978 častni član Hrvatskega glasbenega zavoda. Prejel je Prešernovo nagrado (1961) za Zgodovino glasbene umetnosti na Slovenskem, Herderjevo nagrado (1972), nagrado Avnoja (1982) in Kidričevo nagrado (1988).

    Sprva se je zanimal za probleme glasbene teorije in vzgoje, že kmalu po 1945 pa se je osredotočil na glasbeno zgodovino. Z obsežnimi deli, ki temeljijo na kritičnem študiju virov in upoštevajo problematiko glasbenega stila, je postavil trdne temelje slovenski glasbeni zgodovini in dal pobudo za nastajanje sorodnih del pri drugih jugoslovanskih narodih. Izredno so pomembne njegove kritične izdaje kompozicij, prve te vrste na Slovenskem (Skladatelji Gallus, Plautzius, Dolar in njihovo delo, 1963; J. Gallus Carniolus, Harmoniale morales, 1966; J. Gallus Carniolus, Moralia, 1968). V jugoslovanskih in tujih revijah je objavil številne razprave. Sodeloval je na mednarodnih muzikoloških kongresih in simpozijih ter predaval na raznih univerzah, znanstvenih ustanovah in radijskih oddajah. Po letu 1945 se je zavzel za študij muzikologije v Sloveniji in Jugoslaviji. Rezultat njegovih prizadevanj je bila 1962 ustanovitev oddelka za muikologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. leta 1965 je začel izdajati Muzikološki zbornik s prispevki domačih in tujih strokovnjakov. Leta 1972 utemeljil Muzikološki inštitut SAZU, ki je začel delovati 1980.
    Vir: wiki

    V Vučji vasi odslej kip nestorja slovenske muzikologijenedelja, 18.09.2011
    avtor: P. K.
    Med znamenite Prleke, ki so zaznamovali svoj čas, nedvomno spada tudi akademik dr. Dragotin Cvetko iz Vučje vasi, ustanovitelj oddelka za muzikologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ob 100. obletnici rojstva muzikologa in skladatelja so danes v njegovi rojstni vasi odkrili njegov doprsni kip, ki ga je izdelal akademski kipar Edo Dolinar. Slavnostni govornik na prireditvi akademik dr. Kajetan Gantar je o svojem nekdanjem kolegu na filozofski fakulteti povedal, da je opravil velikansko delo, ko je v težkih razmerah postavljal temelje slovenski muzikologiji in ji zagotavljal mesto v mednarodnem svetu. Spominjal se ga je kot pogumnega in skromnega človeka, ki ni nikoli pozabil svojih prleških korenin. V kulturnem programu so nastopili domači rogisti, ljudske pevke, mladi folkloristi in komorni zbor Orfej, po odkritju spomenika pa so v bližnjem gasilskem domu, rojstni hiši Dragotina Cvetka, odprli še razstavo V prostoru in času Dragotina Cvetka, na kateri so razstavljene Cvetkove fotografije in pisma, ki jih je pisal v Prlekijo.
    Vir: http://www.pomurje.si/aktualno/pomurje/v-vucji-vasi-odslej-kip-nestorja-slovenske-muzikol/


    Temnar in njegova zgodovina



    Dvorec Temnar stoji severno od Kajžarja sredi vinogradov v Hermancih (leži med Jeruzalemom in Kogom) - občina Ormož. Zgrajen je na mestu stare fevdalne postojanke iz 13. stoletja, ki je služila kot strelski dvorec ptujskemu militu Hermanu in je bil kasneje večkrat prezidan. Hermanci so dobili ime po Hermanu ptujskemu ( ptujski vitez Herman se v listinah omenja leta 1235 ). Nekateri domnevajo, da je bil grad najprej v lasti Templarjev - tudi zaradi imena.
    Templarji so bili krščanski cerkveni red, ki ga je ustanovil francoski vitez Hugo Paynski, da bi ščitil krščanske romarje na poti v Sveto deželo, predvsem v Jeruzalem, in da se uprejo napadom muslimanov na Jeruzalem (red je bil ustanovljen leta 1118 po prvi križarski vojni po vzoru cistercijanov). Pravih vitezov med templjarji je bila le desetina. Od tod najbrž tudi bližina slovenskega prelepega Jeruzalema. Francoski kralj Filip IV. Lepi si je od njih sposodil veliko količino denarja, ki pa je ni mogel vrniti, zato je dal vse templjarje aretirati v petek, 13. oktobra leta 1307 (od tega dne velja petek, trinajstega za nesrečen dan). Nato so jih mučili, tako da so večinoma pod prisilo priznali, da so pljuvali po križu ter priznali homoseksualnost, kar pa ni bilo res. Papež Klemen V. je 22. marca 1312 s papeško bulo Vox in excelso Templarje razpustil (papež skoraj ni ieml izbire, dolgo je nasprotoval ukinitvi, a francoski kralj Filip IV. mu je postavil ultimat) 18. marca 1314 sta bila zadnji "veliki mojster" templjarjev Jacques de Molay in njegov pomočnik, sežgana na grmadi (Jacques de Molay je pred grmado napovedal božjo sodbo za krivica smrti in ukinitve templarjev, za kralja Filipa IV. in papeža Klemena. Sodba se je še istega leta uresničilo: papež je umrl od nenadne bolezni dober mesec kasneje, kralj pri 46 letih v lovski nesreči čez devet mesecev, inkvizitorja Guillaumeja Humberta pa so še pred kraljevo smrtjo smrtno zabodli. Junaška smrt in usoda templarjev sta povzdignili Jacquesa de Molaya in celoten Templjarski red v eno največjih nesmrtnih legend vseh časov. Branili so Jezusov grob, a so jih lastni pokončali.).
    Še beseda o Križnikih. Ta rimokatoliški verski red je bil ustanovljen konec 12. stoletja v Akri v Palestini. Med obleganjem Akona (1189–1191) je skupina nemških križarjev leta 1190 (ali 1191) ustanovila poljsko bolnišnico, v kateri so skrbeli za bolne in ranjene križarje. Ker se je obleganje zavleklo, je začasna bolnišnica postala stalna. Po osvojitvi Akona so redovniki dobili prostor, na katerem so zgradili bolnišnico, kapelo in bivalne prostore in kmalu zatem prevzeli tudi vojaške dolžnosti. 19. februarja 1199 jih je papež Inocenc III. z bulo Sacrosancta romana priznal kot samostojen cerkveni red in posebej poudaril, da se morajo zgledovati po templjarjih in hospitalcih. Nosili so enaka bela oblačila kot templjarji, le da je bil na njih namesto rdečega črn križ. Križniki in Templarji so si bili torej na nek način bratje in od tod tudi sklepanje o povezanosti obeh redov s Temnarjem.
    Križniki so se v okolico Velike Nedelje priselili okoli leta 1200 na vabilo salzburškega ministeriala Friderika Ptujskega. Po odločilni zmagi nad Ogri leta 1199 (na veliko nedeljo) so v okolici Velike Nedelje dobili obsežna zemljišča in polovico cerkvene desetine in v Veliki Nedelji ustanovili komendo in hospic Device Marije (ustanovili so tudi odlično bolnico v Ormožu, kjer so pozdravili mojo staro mamo Justino V. - ker je bila do takrat ona edina, ki je preživela težko črevesno bolezen, je tako bolnica v Ormožu pred drugo vojno, trideseta leta, postala svetovno znana; po vojni je žal delovala zgolj še nekaj let, nakar so opremo odnesli na jug ... in v njej tako zdravijo zgolj še duševne bolnike, odvisnike ...).
    Naloga Križnikov je bila obramba meje proti Ogrom, kolonizacija ozemlja med Dravo in Muro, ki je bilo redko nenaseljeno, in duhovna oskrba lokalnega prebivalstva. Sedež komende je bil v velikonedeljskem gradu, ki je bil prvič omenjen leta 1321 in je ostal v njihovi lasti vse do druge svetovne vojne. Danes (2020) je v Sloveniji pet križnikov, njihov predstojnik - prior je p. Janko Štampar, župnik v Veliki Nedelji.
    Vrnimo se v Temnar. Sedanja stavba je iz 18. stoletja. Njena fasada spominja na baročno členitev, klet pa prekrivajo mogočni oboki. V vzhodnem delu dvorca je kapela, v prizidku pa preša iz leta 1848. V hišni kapeli je zvonček želja.
    Lastniki gradu, Križniški red, so obdelovali vinograde v okolici. Po 2. vojni jim je enopartijska oblat vsa posestva in zgradbe zaplenila (ogromno kulturne dediščine je bilo tako uničene - dvorec Temnar je ob vrnitvi izgledal že zelo klavrno, v določenih prostorih se je že rušil strop). Denar za obnovo gradu Temnar je meniški red dobil kot odškodnino za povojni odvzem Križank v Ljubljani. V dvorcu je zdaj vinogradniški muzej. Upravlja ga vinogradnik Stanko Čurin (moj sošolec iz OŠ Miklavž/Kog).
    Še beseda o vinu šipon.
    Trta furmint je dobila ime po žitno-zlati barvi vina. V Sloveniji je pogosteje uporabljano ime šipon, izhajalo pa naj bi iz napoleonovih časov, ko naj bi vino oficirji hvalili z besedami »Si bon« (kako dobro). Izvor trte je neznan, izhaja pa baje iz antike ... Trta obrodi pozno in se večinoma obira v drugi polovici oktobra. V Sloveniji najbolje uspeva prav v ljutomersko ormoških goricah. Napoleonovi enologi so ocenjevali vina po vsej takrat zasedeni Evropi in med najbolje ocenjenimi vini so bila prav vina v okolici Jeruzalema, Temnarja (Hermancev), Koga, Miklavža ... Veliko k kvaliteti grozdja (vina) prispevajo ilovnata tla in seveda klima, ne preveč padavin, prevetrena pokrajina - veter tako zmanjša možnost bolezni, plesni. Pomembni so tudi ravno prav strmi hribčki med 230 in 340 metrov nadmorske višine - in seveda pridni ljudje.

    Še o dobrem imenu vin okolice Ormoža in Ljutomera. Celjan Herman se je leta 1377 odpravil s svojim sinom in vitezi na križarski pohod proti poganskim Litovcem. Pred vrnitvijo (po zmagi) je priredil gala slovesni obed. Udeležencem so postregli z devetimi različnimi jedmi, ki so jih poplaknili z vipavskim in ljutomerskim vinom ...

    Sledi galerija slik, vir: splet in lastne fotografije.


    Temnar v jeseni, ko se pobira grozdje.


    Temnar jul. 2010, foto: Zorko Vičar.


    Temnar med poletjem, ko trta raste, se grozdje debeli.


    Temnar počiva, okrašen s slano.


    Temnar v zimski idili, ko je grozdni sok, mošt že zavrel in vino dozorelo.


    Dvorec Temnar - velika preša iz leta 1848.


    Dvorec Temnar - velika obokana vinska klet, polna skrivnosti prejšnjih desetletij.


    Dvorec Temnar - dobra družba, 5. sep. 2020.


    Dvorec Temnar - med ogledom prikupne notranjosti.



    2013 je v zgolj 300 izvodih izšla odlična knjiga dr. Antona Perdiha - IZVOR SLOVENCEV IN DRUGIH EVROPEJCEV.

    Zadnjih trideset let spet potekajo razprave o tem ali smo Slovenci na svojih ozemljih prvotni prebivalci ali pa so se naši predniki priselili sem izza Karpatov v 6. stoletju. Take razprave niso nekaj novega, saj so potekale že v 19. stoletju in so izzvenele po 1. svetovni vojni. V začetku prejšnjega tisočletja so nedvoumno vedeli, da živimo Slovenci na svojih ozemljih že od nekdaj in to vedenje se je nadaljevalo do prevlade naselitvene teorije v akademskih krogih. Domneva o kasnem prihodu z vzhoda se je pojavila pred okoli 500 leti ob tedanjem razumevanju antičnih spisov in so jo počasi razvijali do trditve o prihodu iz Pripjatskih močvirij. Že pred tridesetimi leti so tvorci Venetske razlage o izvoru Slovencev pokazali, da je razlaga o prihodu izza Karpatov le domneva, ki nima neposredne opore v znanih virih in temelji le na razlagah nekaterih opisov dogajanj v nekaterih virih. Nasprotno pa da ima védenje o prvobitnosti Slovencev neposredne podatke v zgodnjih virih. V zadnjih petih letih so na podlagi rezultatov genetskih raziskav razvili novo vejo genetike – DNK rodoslovje, katere rezultati dajejo podatke, ki v mnogočem pojasnjujejo izvor raznih evropskih ljudstev, njihove selitve in razvoj. Ti podatki pojasnijo veliko doslej neznanih ali spornih stvari in temu je posvečen del te knjige. Ob tem se lahko vprašamo, ali so morda naši zgodovinarji, ki zagovarjajo domnevo o zgodnjesrednjeveškem prihodu naših prednikov izza Karpatov, zgrešili poklic, jim bije zadnja ura, jih čaka propad?
    NIKAKOR!
    Čaka jih le nujnost opustitve preživelih paradigem in zamenjave z novimi, boljšimi.
    V tej knjigi so zbrani novi podatki, ki bodo podlaga nove paradigme, katere zasnove so tu predstavljene.
    Knjiga ima veliko znanstveno vrednost, saj njene teze izhajajo direktno iz objektivnega vrednotenja DNK rodoslovja. Določene mutacije na Y-kromosomu se namreč prenašajo samo iz očetov na sinove - preko zaporedja mutacij pa se da našemu globalnemu praočetu slediti tam nekje do 200 000 let v preteklost.
    Pri iskanju pramame pa se uporablja mitohondrijska DNK (mtDNK), ki se prenaša na otroke zgolj preko mame. Tudi ta raziskava je prišla vsaj do 200 000 let v preteklost in sicer na področje Afrike.


    dr. Antona Perdiha na predstavitvi knjige "IZVOR SLOVENCEV IN DRUGIH EVROPEJCEV", sreda 13. november 2013 v prostorih SVETOVNEGA SLOVENSKEGA KONGRESA na Cankarjevi cesti 1/IV v Ljubljani.

    Avtor je na predstavitvi knjige dal velik poudarek tudi zunanjim dejavnikom, recimo izbruhu vulkana Toba (Sumatra - Indonezija) pred približno 70 000 leti - ki je bil eden najhujših izbruhov v času prevlade sesalcev. Izbruh je pomenil zdesetkanje naših prednikov - neke vrste evolucijsko sito. Preživelo bi naj le 15000 naših prednikov ( to je recimo št. prebivalcev občine Ormož - iz njih je danes človeštvo narastlo na 7 milijard) - na to kažejo mutacije Y-kromosona ter mitohondrijska DNK in seveda razmeroma nizka stopnja genske variacije med današnjimi ljudmi.

    "Evine" hčere malo podrobneje.
    Pri raziskavah ženske dedne linije je genetikom v pomoč zapis DNK, ki ni shranjen v celišnem jedru, ampak v mitohondrijih. V daljni preteklosti je neki naš evolucijski enocelični prednik požrl bakterijo, ki je bila, kot se je pokazalo, koristna, saj je znotraj celice proizvajala energijo. Daljni potomci te požrte bakterije so mitohondriji v naših celicah, ki, povedano zelo poenostavljeno, delujejo kot nekakšne celične elektrarne. Za genetike pa so mitohondriji zanimivi, ker imajo svoj genom. Ta je sicer majhen, saj se je med evolucijo veliko pomembnih genov iz mitohondrija preselilo v celično jedro, a zapis, ki je ostal, je zanimiv, saj se pri dedovanju ne premeša, ampak se deduje nespremenjen iz roda v rod. Vsaka mutacija, ki ni smrtna, se ohrani tudi pri potomcih. V nasprotju s kromosomom Y se mitohondriji dedujejo samo po ženski liniji. Podobno kot pri kromosomu Y so tudi variacije mitohondrijske DNK največje med današnjimi prebivalci Afrike. Ocenjujejo, da je mitohondrijska Eva živela v Afriki pred približno 200.000 leti.
    Nekaj o DNK najdete tudi na:
    http://rodoslovje.si/index.php/sl/domov/16-drevesa/122-slovenski-dnk-bazen-znotraj-balkana-in-evrope

    Perdih je tudi povedal, na kak način ga ljudje iz univerze želijo diskreditirati (na srednjeveški način) - kaj vse se torej valja po naših akademskih krogih ..., grozljivo in to v 21. stoletju v "razsvetljeni" Evropi.




    Zgodba afriške deklice Terese - iz Mozambika, ki poje prleško pesen "Dere sen jas mali bija" in njene mentorice pogumne prleške dikline Mateje Rus.



    Bogdej, Zorko!
    Posnetek afriške deklice Terese, ki popevle prleško pesen "Dere sen jas mali bija", je f Pomurji pa tüdi širše grota provi hit!!! Na Youtube ma že več kak 14000 ogledof!!!
    Posnetek so predvajali tüdi na POP TV 24h (petek, 2. avgusta), prispevek z intervjujoma z mojo sestro Matejo in Majo pa lehko nejdeš tüdi na Planet TV (negi od 29 minute napre):
    http://www.siol.net/planet-tv/arhiv.aspx?caID=13&zaID=0&sort=1&cid=42543
    Lep den še napre!
    Srečno!

    Marko Rus iz Veržeja,
    na nejlonsko štünfo pretočene Prlek

    Še jezikovni komentar na prispevek z vestnika!
    De trebalo novinara malo za lase pocukati. Pri besednih zvezah "sen jas" ali pa "jas sen" je zameja samoglasnika, taka je vün sprava naslednje stafke: .. JES SAN PRLEČKA... pa DERE SAN JES MALI BIJA.
    Taka de si neše nepoznavalec SV dela Slovenije misla, ka gučimo prekmarščino....

    Prispevek o naših puncah, prleški pesmici in Afriki je tudi na koncu informativne oddaje planet-tv:
    http://www.siol.net/planet-tv/arhiv.aspx?caID=13&zaID=0&sort=1&cid=42543

    Še predstavitev Terese na youtube-u

    http://www.youtube.com/watch?v=l-EG4pgh6dI
    Published on Jul 7, 2013
    Teresa iz mozambiške Namaache, kjer so v misijonu sester salezijank delovali slovenski prostovoljci, prepeva prleško pesem Dere sen jas mali bija.





    Predvsem prlšeki otroci smo radi nabirali gobe (globaje), nekateri so z njihovo prodajo kar nekaj zaslužili. Deklice so recimo porabile denar za blago, za obleke, sandale, fantje za kako bojno igračko, nekatere družine pa tudi za plačevanje davkov, oziroma so si z gobarjenjem kar popravili družinski proračun. Gobarjenje, sploh s starimi starši (mati, oča), je bilo nekaj imenitnega - spoznavali smo naravo, skrite kotičke, globeli, dolinice naše deželice, poslušali smo zgodbe iz davne preteklosti, vojn, spoznali usode ljudi, družin (določenih krajev smo se zelo bali, obšli smo jih v velikem loku). Mati in oča sta imela s sabo palico, mi pa smo v gozdu brž poiskali najprimernejšo vejo, jo polomili, obrezali v neke vrste palico in kot recimo oča, z njo samozavestno rajžali po gozdu.








    Nekateri dogodki iz zgodovine naših krajev ...
    Na praznik Sv. Terezije (Terezijino) 16. oktobra, kmalu po prvi vojni, je naše kraje prizadela tako huda toča, neurje, ki je stolklo ves pridelek v vinogradih, grozdje - baje je "mošt" tekel kar po grabicah vinogradov. Sestra stare mame je bila Treza in si je datum tega dogodka (na njen god) brez težav zapolnila.

    Jan Baukart - Hongapaj

    Avtor izjemne knjige:
    Štorije Vüjeca Balaža
    no drüge
    Zmisla no stisna
    Jan Baukart - Hongapaj
    Pomurska založba, MS 1968.

    Knjigo mi je maja 2014 predstavil kolega Marko Rus. Oba sva bila presenečena - da je gospod Baukart (po rodu Čeh) - že leta 1968 napisal tako izjemno duhovito knjigo o Prlekih, ki nam je bila tako dolgo praktično zamolčana (izvodov je bilo baje za vzorec). V knjigi je 27 imenitnih zgodb o kšajtnih Prlekih in to v žlahtni prleščini. Odlično.


    Jan Baukart
    (1889–1974)
    Skoraj že pozabljen šolnik, rojen v Celju, ustanovitelj in dolgoletni ravnatelj meščanske šole v Ljutomeru, avtor zabavnih Štorij vüjeca Balaža iz Vujdrimlake in opisovalec šaljivih vaških grbov, predavatelj na klasični gimnaziji in prvi upravnik Pionirske knjižnice v Mariboru.
    Več na:
    http://www.pomurje.si/media/e-pen.200903.pdf





    Pogled na Prlekijo rojaka Janeza Kocjana - JanKa

    Janko podaja zanimiva razmišljanja in dejstva o Prlekiji iz 60-ih let 20. stoletja. Takrat so recimo privzeli, da je meja Prlekije na Pavlovskem potoku (danes proga Ormož -Ljutomer), naši kraji (Vinski Vrh, Kog, Miklavž ...), pa so bili 'Vinski vrhovi'. V resnici je ta meja še danes tudi razmejitev glede narečij (besede "prle" v naših krajih ni v besednjaku - torej mi po tem kriteriju nismo Prleki). Kaj je torej Prlekija? Še danes o tem ni enotnega dogovora. A so to kraji, kjer se "guči"? O tej dilemi smo spregovorili že v uvodu v slovarček ...

    Janez Kocjan - JanKo pravi takole (leto 2020 - začetek covida 19):
    "Na strani Prlekija on net, sem našel povezavo na vašo stran, Društvo Antonovanje na Kogu! Potem 'sem padel notri' in sem kar bral in bral in bral, tako, da na koncu že nisem več vedel, kaj vse sem našel! Seveda, sem bil prijetno presenečen (in vesel hkrati), nad odkritjem vašega '****' dela!
    Ker, se imam sam, za izjemno aktivnega in zadnjih trideset let aktivno delujem na različnih področjih, me je odkritje vaših vsesplošnih aktivnosti in njih širina, pozitivno presenetila! Najbolj pa sem vesel ohranjanja jezika in kulture Vinskih goric (v preteklosti - Vinski vrhovi)! Moj oče (rojen v Miklavžu), je bil zaprisežen Prlek, sam se imam za 'Goričana', saj sem rojen v Vinskih goricah (rojen na Vinskem Vrhi), kajti vsa dejstva, ki jih poznam, trdijo, da je meja Prlekije na Pavlovskem potoku (danes proga Ormož -Ljutomer), naši kraji, pa so bili še v času, ko sem sam živel tam 'Vinski vrhovi'. To dokazuje, predvsem naš govor, ki se od prleškega dialekta, močno razlikuje! Predvsem vsi široki a-ji in u-ji, ki jih prleki manj uporabljajo, imajo pa predvsem povdarjeno o-kanje. Sam sem živel na Vinskem vrhu, v Hermancih in v Vuzmetincih, sorodnike pa sem imel (še imam) tudi na Kogu.
    Vsi Kocjan-i od Svetij pa do Zasavcev (in Koga) so moji sorodniki, čeprav se zaradi moje odselitve (1964), z marsikom ne poznamo več. Tudi moj govor, se je od tistih časov, močno spremenil, čeprav me ljudje z dobrim posluhom (in poznavanjem narečij), takoj postavijo na štajersko. Žal, po naše ne 'gučim' več, zato se s sorodniki 'spomijam' na neki čudni, mešani način!
    Pa naj končam, z mojo predstavitvijo, ...
    Lep, prijzen in uspešen dan,
    Janez Kocjan - JanKo.
    PS: seveda, zadnjih trideset let dela, sem oddelal v Cankarjevem domu kot oblikovalec svetlobe in tehnolog scenske razsvetljave, sedaj pa sem zaslužni penzioner (brez časa). ;))
    Kaj počnem, sem počel:
    *     Janko Kocjan: Moje letenje od Slovenskih Goric do Bohinjskih gora ali 'I...
    * Aljaževa pot od doma do doma | Gore-ljudje
    * Prvi vzlet, z vzletišča "Krka - Stene", na robu gozdnate planote Ragljevka, nad izvirom reke Krka / pilot: Janez Kocjan - JanKo.
    * www.sindikat-glosa.si
    * BIOKOZMIZEM::IZREKA
    * eKumba AGRFT

    (Za-nalašč ne uporabljam lj-ja in nj-ja, tam kjer jih naš slovenski govor ne pozna! No, razen, v lepopisnih pisanjih, seveda!)
    Čeprav sem si "napravil delo", zadaj za hišo, sem prav z veseljem prebral tvoje pisanje. Tkoj sem zapisal "par reči", ki so mi bile v glavi in ti jih pripete tudi pošiljam!
    Tudi sam imam "grozno" izkušnjo iz otroštva, saj sem se preselil v tretji razred OŠ v notranjsko B*ico, ki uporablja poddialekt rovtarščine! Iz odlične ocene za slovenski jezik, sem padel na slabo 'xy', ki sem jo s težavo spravil na 'xy' v šestem in 'xy' v sedmem razredu, pa še to zaradi slovnice in ne spisov. Verjetno zato, danes toliko več pišem.
    Pripeto pošiljam majhen prispevek k PS (prleški slovar), več pa, ko ga celotnega predelam, da ne bi stvari podvojeval. Pripel sem tudi rodovnik Kocjanov ter k njim priženjenih Ozmecov in Miklošičev, ki ga delam že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja (tisočletja) in sem ga, tudi s pomočjo sorodnice Janje (harmonikašica) Kocjan iz Zasavcev, dodelal vse od leta 1754 pa do sedanjosti (jaz sem Janez, roj 15. vinotoka 1954)! Fotografija, ki sem jo pripel, je posneta (1962!) pred našo hišo, Vuzmetinci 38 (ob cesti proti Temnarju), prikazije pra "maškare", ki čakajo na ženina in nevesto, ko prihajata iz cerkve Tiste čase muzika ni smela v cerkev (ali njeno bližino). Harmonikar je Vinko Tušek (...), konja (maškere), ki sta pred vozom v ozadju, pa sta, moj oče in brat od muzikanta Vinka. Na pragu hiše stojim jaz, v beli ruti so naša mati, v temni ruti pa soseda. Maškare so bile obvezne na (takrat) več dnevnih porokah! Drugo sliko sem dodelal sam, po spominu, ker jo je slikar (ameter) zelo lepo naslikal, za darilo bratu, ob 60-letnici, saj je brat v tej hiši rodil. Pripenjam še fotografijo, posneto ob priliki vujčeve poroke leta 1960, na kateri smo, naša družina brez najmlajših dveh bratov, ki sta se rodila 1961 na Ptuju in 1968 v Ljubljani (zadaj stojijo mati od mamike). Pa bodi dovolj, več pa ob drugi priliki!
    Slike:







    "Kruci so Turke bili!" :)
    Tako bi rekla moja mamika, ko bi videla, kaj sem danes naredil, namesto tega kar bi moral narediti! Še kosilo bi kmalu prismodil, tako sem "not padu"!

    Zorko, pozdravlen! Škoda, da se nisva srečala, ko si prišel v Lublano, ali pa vsaj, pred dobrimi dvajsetimi leti, ko je ...! Bi razdrla marsikatero "prleško", pa zagotovo, tudi kaj dobrega, skupaj naredila ...
    Največji šok za mojo učiteljico slovenščine, ki me je učila od 5. do 8. razreda, pa je bil, ko sem ji podaril Vodnik po Aljaževi spominski poti. Ja, se kar redno dobivamo na obletnicah, tako, da ni bilo težav s priliko!
    Kar se pa tiče fotografij, jih imam pa kar nekaj, tudi starejših, saj sem se že kar dolgo nazaj, lotil monografije Kocjanov, ki sem jo nameraval napisati v našem govori. No, pa sem ugotovil, da sem preveč besed že pozabil! Seveda, sedaj, ko sem našel tvoj slovar, bo zadeva, verjetno prišla na vrsto! Trenutno, je pa kar nekaj, "bol pomembih" reči, ki se jih lotevam.
    No, me veseli, da sem lahko tudi jaz, kaj prispeval za PS. Če se pa spomnim še kakne besede, si jo pa zapišem in kdaj kasneje, tudi vse skupaj pošlem.
    Lep in uspešen dan!
    Janko "

    Janez Kocjan - JanKo, nekaj dopolnil za PS in tudi malce besedoslovja (kar mi je poznano):


  • jezero - tisoč (moja mati -atekova mamika, so vedno uporabljali to besedo za število tisoč; Tudi Vramec,uporablja v svoji Kroniki, to besedo za število tisoč. Bil je (baje) rojen v okolici Ormoža, vsekakor pa se je sam imel za Slovenca!) Tukaj bi dodal, da je bilo v časih mojega otroštva v Goricah in pa tudi kasneje, "vikanje" starejših, nekaj samo po sebi umevnega! bezjak, bezjaki - slovenci, ki so živeli od Čakovca ter Varaždina pa vse do Virovitice in še naprej (V Štrigovi z okolico, pa so bili, do konca druge svetovne vojne, itak sami Slovenci!)
  • jolen - nevoščljiv
  • cintika - cvetlica hijacinta
  • prprek - na hrbtu nositi; tudi, majhni grozdki (nekaj jagod), ki ostanejo na trsju po bratvi (Vinski Vrh in tudi drugje)
  • fača - šal; tudi krpa ' krpanka (lutka iz krpe in kroglice papirja za glavo)'fačok = lutka iz krpe; tudi otrok - samo v slabšalnem smislu (To zagotovo drži, saj je očetova mati delala mojim sestram fačoke (punčke), za igranje!) glivci, tudi glifci - podvrsta gobe lisička (lisička = navzgor obrnjen rob - raste posamezno / glifci = navzdol obrnjen rob - obvezno raste v skupini, običajno v vrsti), nekjev Prlekiji tudi za gobe šampinjone
  • hiža - hiša; tudi bivalna (običajno s pečjo) soba v hiši
  • mamika - mati; mati = babica; babica = prababica(tako so poimenovale svoje prednice,moje ženske prednice) babica; tudi klapača = železni podstavek za klepanje kos in srpov klapač;tudi det (ded?) = kladivo za klepanje (kos in srpov) Moj atek je uporabljal vse štiri izraze, čeprav najpogosteje babica in klapač, ki pa je bil običajno sedež z nogo (taco) iz debelejšega ril-a (cca 15 cm debeline), v katerem je bila zabita babica (klapača)!
  • ril - krajši kol; tudi tramič
  • naveke - od vedno, lahko tudi, za vedno; navekov veke(navekof veke) = za vedno (za večno) Z brotiHrvoti, smo se naveke, dobro razmili! Z brati Hrvati, smo se od negdaj, dobro razumeli!
  • razmiti - razumeti
  • vroštvo - zdravilo, vročaje(copraje) = čaranje (v ruščini je "vrač"= zdravnik)
  • vujec - materin brat; njegova žena je vuna= tudi materina sestra;od strica žena je strina = tudiod očeta sestra
  • kleti - preklinjati Pobožne ženske (tudi očetova mati), so za kletev (preklinjanje) vedno uporabile le: "Čuk te piči"! Še danes ne vem, kaj naj bi to dejansko pomenilo. Na koncu še dodatek k poimenovanju domačij!
  • Jugi - Kocjan-i, ki so živeli v zgornjem Miklavžu nad izvirom Libaje; kraju kjer je stala domačija se je reklo tudi "Na trati" (malo pod Jeruzalemom). Domačijo so "granitirali" ruski vojaki, ko so obstreljevali železniško postajo v Ivajnkovci-h. Kocjan-i so po vojni dobili nadomestno domačiji v Hermancih, kjer njihovi potomci, še danes živijo. In zakaj Jugi? Ko so sinovi (baje 9) pred hišo peli, se je ob južnem vetru, njihovo petje slišalo tudi do Svetij, kjer je takrat živela večina Kocjanov in so svoje sorodnike, v drugi fari, zato poimenovali Jugi (vse po pripovedovanju očetove mame).Mojega očeta Janeza, so med našimi obiski v Goricah (tudi na Kogu, v Zasavcih, Hermancih ter na Vinskem vrhu), vsi domačini, vedno klicali "Jug" (tudi, Črni Jug)!
    Pri starih moških imenih, vsekakor ne smemo pozabiti, na pogosto ime Vinko (Vincek, Vinek, Vanek, tudi Vanč)!





    Kako je izgledala naša šolska vozovnica 1976/77, OŠ.



    Zgodbe o "Mimikah"

    M1) Rotarova Mimika iz Šalovec

    izročila mi je vec slik, nekako je hotela ostati med nami
    Dekle - v kopiranje mi je posodila več slik, hotela je ostati med nami.

    19. septembra 2008 nas je nepričakovano zapustila Rotar Mimika (Angela) iz Šalovcev pri Središču ob Dravi - rojena je bila 19. aprila 1947. Prezgodaj je odšla še ena prleška "Mimika". Dolga desetletja je skoraj sama obdelovala kmetijo svojih staršev. Bila je garač, v njenem hlevu so kraljevale izjemno lepo rejene krave in zraven še kakšen bik. Krave so bile zanjo, tako kot za večino prleških "Mimik", božanstva, vredne več kot vse ostalo na kmetiji, tudi v življenju - vse je bilo podrejeno kravam. Živela je samosvoje samotarsko življenje, kar ni tako redek pojav v naših krajih.

    Rotarova Mimika
    Mimika na obisku pri sestrični Mimiki na Veliko noč 2007.

    Po osnovni šoli je končala kmetijsko in kuharsko šolo v Celju. Kratek čas je delala tudi v Avstriji. Hotela je biti in živeti sama, po drugi strani pa je rada obiskovala ljudi, iskala družbo. Ni si ustvarila družine, čeprav jo je najverjetneje cel čas iskala, a namesto nje je našla samoto, v kateri se je najlažje znašla v razmerju do sveta in same sebe. Mimika je bila eno z okoljem, izredno dobro je opazovala, prepoznala je mnoge ptice, vedela je za gnezdišča, kje in koliko mladičev ima srna v bližnjem gozdu, kje domuje polh ... Poznala je mnoga zelišča, vse gobe. Iskala je pomoč in zavetje pri sorodnikih in sovaščanih, a je z leti postajala zmeraj bolj nezaupljiva do večine znancev, sovaščanov. V svoji nebogljenosti, zaradi občutka ogroženosti, je hkrati iskala bližnjice v odnosih z ljudmi in je tako velikokrat prišla v konflikt s sovaščani.

    Rotarova Mimika
    Če ji je kdo kaj pripeljal, je to pustil pred mostom v dolini, od koder je Mimika pripeljano odnesla ali odpeljala s samokolnico ali kolesom skozi gozdiček do domačije.

    Mimika in kolo sta bila nerazdružljiva prijatelja in skoraj vsak dan si jo srečal kje na poti med Sv. Bolfenkom in Središčem. Tako je v zadnjih letih stiske s kolesom (in tudi v sebi) begala od človeka do človeka, od hiše do hiše - kje je ostala dolžna kak denar, kdaj je mislila in ravnala, kot da je vse na tem svetu zastonj, kdaj je gojila zamere, kdaj je verjela v zaroto.

    Rotarova Mimika
    Mimika julija 2007. Prinesla je perutničke, ki smo jih spekli na žaru, ta dan se je popolnoma vživela v našo družino.

    Do določene mere so bili njeni strahovi upravičeni, ljudje namreč nismo nedolžne ovčice, po drugi strani pa jo je absolutna nezaupljivost ujela v samoto in past socialne izločenosti, iz katere sama ni našla poti, drugim pa ni pustila blizu. A sanjam se ni odrekla, mislila je na obnovo doma - pri domačiji potrebni obnove, je tako recimo ležalo že 10 let staro, a še zmeraj zapakirano okno. Večkrat mi je rekla, da bo pa zdaj prodala les in živino za obnovo hiše. A nobenemu ni zaupala pri obnovi, sama pa ni več zmogla.

    Rotarova Mimika
    Račja družina ob Mimikinem studencu julija 2006. Razpoke v času se poznajo tudi na Rotarjevem studencu.

    Živela je v idiličnem a samotnem okolju, na vzpetinici, obdana z gozdovi. Ob grdem vremenu se do hiše, zaradi nevzdrževanih mostov in poti, ni več dalo pripeljati z avtom.

    Rotarova Mimika
    Na Mimikinem dvorišču julija 2006. To je bila včasih zelo urejena kmetija.

    V ogroženosti samote in lastnih strahov je bila pripravljena braniti svoj dom tudi z orožjem, tako me je večkrat spraševala, kje bi lahko kupila puško. Veliko je brala, bila je na tekočem z vsem, bila je brihtna in splošno razgledana. Delala je vse kar se ji je zdelo, da zmore, bila je priučen živinozdravnik ("tirartc"), vsega se je lotila - otroci še danes ne morejo pozabiti, kako je pri babici, en dva tri, vzela nož iz mize in mačku Belini prerezala gnojno bulo na ušesu, da bi se mu uho čim prej pozdravilo. V mladih letih je bila dokaj družabna, a hkrati s časom zmeraj bolj ujeta v samoto praznega doma, v lasten skrivnostni svet, toliko drugačen od drugih. Postajala je tudi zmeraj bolj razdražljiva.

    Rotarova Mimika
    Mimika pri svoji živini, za katero je garala, julij 2006.

    K doktorju ni zahajala (razen na koncu, ko je obnemogla), mislila je, da bo vse zmogla sama, kmetijo in tudi bolezen, za katero je slutila, da prihaja. Tako je še avgusta 2008, ko je prišla k naši mami, začela listati po starem učbeniku anatomije in iskati razloge za slabo počutje. Hkrati je vse kar je pojedla izbruhala, mama je mislila, da je to le začasna slabost - a izkazalo se je, da je bil to njen zadnji kolesarski izlet do naše mame, do sovaščanov, ki se jih je tako bala, a jih hkrati tako iskala.

    Rotarova Mimika
    Dragocena kmečka vrata Mimikine domačije so se zanjo za zmeraj zaprla 19. septembra 2008.

    V bolnici je spraševala po kravi, domačih živalih. Socialna služba jo je v bolnici nekajkrat obiskala, na koncu so ji previdno ponudili dom za ostarele, kar pa je Mimika v svojem stilu ostro zavrnila, da ona gre le domov. Po nekaj tednih agonije je umrla med operacijo grla v bolnici na Ptuju za pogosto in hudo boleznijo naših krajev - za rakom. Tako je odšla še ena prleška Mimika, a njena podoba iskanja samega sebe, sočloveka, vztrajanja na samotni domačiji z živino, podoba Mimike s cekarjem na kolesu, bo ostala med nami do konca naših dni, kot da še živi. "Mimike" tako ali drugače živijo v vseh nas.

    ------------------------------------------
    Na Mimikino zadnjo pot je prišlo zelo veliko ljudi. Dan po pogrebu sem se, na poti v gozd, šel poslovit še od njene domačije. Ko sva se približala domačiji na nekaj metrov, je kot blisk zbežalo nekaj kur, muc in njihovih mladičkov v vse smeri.

    Rotarova Mimika
    Obleke so že posušene.



    Rotarova Mimika
    V zodihiži.



    Rotarova Mimika
    Kolo čaka na Mimiko.



    Rotarova Mimika
    Kura s piščanci se ne da, tako kot Mimika vztraja na svojem domu (24.9.2008).



    Rotarova Mimika
    Piščanček je prijetno čebljal v toploti dlani.



    Rotarova Mimika
    V praznem hlevu.



    Rotarova Mimika
    Mimikina pručka za molžo.



    Rotarova Mimika
    Dvorišče 24.9.2008. Samokolnica spredaj levo, orodje, kolo ob hiši desno, metla, ključ v vratih, nekaj najbolj zvestih živali čaka, da se Mimika vrne.



    Rotarova Mimika
    Mimikin oče Bolfenk je bil izučeni krovec, na steni je njegovo stojalo za pokrivanje.



    Rotarova Mimika
    Pridem takoj, pokliči me.



    Rotarova Mimika
    Metla naslonjena na vrata, zgoraj desno pa zataknjen listek.

    Kolo je čakalo na Mimiko, kot da ga je ravnokar prislonila na steno, oprane obleke so bile na štriku, samo pobrati jih je bilo potrebno - potem pa presenečenje, v skednju se je koklja glasno in skrbno ubadala s pravkar zvaljenimi puhastimi piščančki. Za večino živali je poskrbel nekdo iz vasi, vzel jih je k sebi v varstvo, a nekaj majhnih živali (muce in nekaj kur), kot Mimika, vztraja na domačiji in čakajo, da se gospodarica vrne. Kmetija torej še živi. Samokolnica je bila pri hlevu, orodje, kladiva, sekire in vse ostalo, je bilo odloženo, kot da bi ga pravkar uporabljala. Na vratih je bila prislonjena navzgor obrnjena metla (varnostni ukrep), stari ključ je bil kot zmeraj v ključavnici, nad njim pa listek z napisom "pridem takoj, pokliči me".


    M2) "Mimika", ovenela roža

    Ivica Z.
    "Mimika" s svojim otrokom nekaj mesecev pred smrtjo.

    Njeno življenje je bilo hkrati polno smeha, joka, veselja, prelepega petja s sestro, žalosti in seveda, kot je to bila navada v naših krajih, preveč pijače. A bila je izjemno družabna, pridna, zabavna in v njenem obnašanju ni bilo nobene zavisti ali spletk do kogar koli. Ko sva jo z mamo šla kropit, mislim da še ni imela 40 let, sva na poti do njene domačije naletela na velike madeže popolnoma požgane trave. Tam kjer je, v smrtni agoniji na poti iz grabe proti hiži, bruhala popit pesticid (najverjetneje Gramokson), je trava dobesedno zgorela, se je popolnoma posušila.

    Tega prizora se ne da zbrisati iz spomina, zmeraj ko zagledam ta klanec, mi slike v glavi potujejo nazaj na požgano pot, ovenele rože trpeče mame. "Mimika" je, zaradi spora s sosedom (zaradi neke škode v vinogradu) v ihti svete jeze (v afektu, iz obupa) in vinjena, spila pesticid, da bi se tako rešila trenutne hude stiske. Seveda ji je kmalu postalo žal, predvsem zaradi otroka, a tak strup ne da nobenega upanja. Človek se dobesedno začne sušiti kot poškropljen plevel, trava. Ovenele rože, požgana trava do njene domačije, to je (bil) še en križev pot na poti do nepotrebne in tragične smrti prleške mame. A to ni (bila) edina samomorilska zastrupitev nekega dekleta, mame, s pesticidom. Premnogokrat nekritično opevajo vinsko trto in njen produkt vino, zato je prav, da se tudi zavedamo, koliko gorja lahko prinaša ta opojna pijača. Žrtve vina večinoma niso slavni poeti, ki ga častijo, ampak viničarske družine, predvsem otroci.

    Da pa je življenjska pot, veriga iz preteklosti v bodočnost, nekega rodu (družine) skrivnost vseh skrivnosti, kaže usoda Mimikinega otroka in njegove mlade družine. Fant je zrastel v pridnega moža, se izšolal - vestno opravljal svoj poklic, se srečno poročil in dobil hčer. A ga še ni romana, ki bi opisal usodo mlade družine - mladi mož in oče, je nesrečno padel iz strehe (pomagal je prijatelju) in se pridružil mami v večnosti, mlada žena pa se jima je pridružila v pol leta - žalost, tragična izguba moža, ji je ustavila srce. A ostala je hčerka, kot upanje in dokaz, da je moč življenja močnejša od smrti.
    O tragiki opoja z "žlhtno kapljico" poje ganljiva Tomaževa pesem.

    Tomaž Domicelj - Stari pijanček
    ===============================
    (akordi so nad tekstom)
    G C G C G
    D G
    D7 G C G
    Res upam, da sončna bo Vipavska
    D7
    kajti bliža se že spet trgatve čas.
    G C G
    Moj edini dom mi daje topla krčma
    D7 G
    sam s kozarcem pogovarjam se naglas.
    D G
    Pogled mi zdrsne tja za šank, v ogledalo;
    D
    človek v njem se kakor znanec mi zazdi.
    G C G C
    Ko še enkrat dobro ga pogledam ......,
    G D G
    zdrznem se in rečem:
    "TA STARI PIJANČEK SI VENDAR TI!"
    D G
    "TA STARI PIJANČEK SI VENDAR TI!"

    Najprej šla je služba, potem pa hiša
    ženo je odpeljal sosed daleč stran.
    Mislil sem, da v vinu bom vse pozabil,
    a sem žalosten in vedno bolj bolan.

    Pogled mi zdrsne tja za šank, v ogledalo;
    človek v njem se kakor znanec mi zazdi.
    Ko še enkrat dobro ga pogledam,
    zdrznem se in rečem:
    "TA STARI PIJANČEK SI VENDAR TI!"
    Ta stari pijanček si vendar ti
    Ta stari pijanček si vendar ti
    Ta stari pijanček si vendar ti
    Ta stari pijanček si vendar ti ...

    TomazDomicelj Stari pijancek.mp3




    M3) "Mimika", ki na pogrebu ni smela jokati

    Racunica
    Podoba po spominu, povzeto po neki drugi sliki neznane osebe.

    To je bila "Mimika" nekoliko močnejše postave, s tipično ruto na skuštrani sivolasi glavi, s skromnim številom zob, z izrazitimi obraznimi potezami, zelo preprosto oblečena, oblek tudi ni menjavala ravno pogosto, predpasnik se je že "svetil" od ..., zmeraj v gumjastih škornjih (batačih), iz žepa pa ji je štrlela flaša vina ali šnopsa. Otroci smo jo poznali samo po vzdevku ..., malo smo se je bali, hkrati pa nam je bila všeč njena neposrednost, svoboda, nobenega se ni bala, njena razpuščenost je bila privlačna. To je bilo pravo nasprotje odnosov, izkušenj, avtoritete iz šole. Pogumna gospa ni nikoli šparala jezika, njene besede so bile lahko tudi zelo robate ("nezmastne"), bila je ostra kot britev, znala je tudi po moško pluniti in se na glas vsekniti, zatrobiti v velik robec, v robec z dolgo kilometrino. Nobenemu ni ostala dolžna besede.
    Ko je tragično umrl nek nenavaden gospod, vaški posebnež (v resnici mu je pomagala umreti zloglasna SDV - hudo so ga pretepli), je tudi naša "Mimika" prišla na skromen pogreb. Bila je vsakdanje skromno oblečena. Govornik je seveda govoril to in ono, da zakaj je gospod bil srečen, in da zakaj ni bil srečen, o lahki domači zemljici, ..., pa še kakšna politična parola je bila vmes, o dialektiki smrti, ... To je bil poseben pogreb, z malo pogrebci, saj je "umrl" poseben človek (sam je živel v ruševinah domačije, popravljal je mopede, kolesa, v delavnici je imel posterje s pomanjkljivo oblečenimi puncami, ...). Pogreb je bil poseben tudi zaradi "Mimike", ki je ob slovesu edina jokala, - a zgodilo se je, ne bi verjeli, da jo je kmalu eden iz "protokola" skregal, da naj vendar neha (naj utihne). In "Mimika" je utihnila, je nehala jokati. Kako opisati ta trenutek, najbrž je dovolj zgovoren ... Po tem dogodku omenjene gospe nisem več srečal, a ostala mi je v spominu globlje kot tisti, ki so jo imeli zgolj za primerjavo lastne "veličine" in "avtoritete".


    M4) "Mimika", ki je premagala "tierarzta"
    - če si pravi bik, boš ...



    Ta kratka zgodbica je vedra, zgovorna na poseben način. Bili so časi, ko so telički bili spočeti na naraven način - krava je bila prepuščena k biku. Nato so stroka, veterinarji in še kdo, ugotovili da je bolje, če bika nadomesti veterinar (v naših krajih imenovan tudi "tierarzt"). Javna hiša za krave je bila na Vitanu, ob križišču, ob starem zapuščenem gasilskem domu, na katerem se je pojavil tudi prvi grafit v naših krajih (mladina je nanj napisala zgovorno besedo "jebejok"). Škoda, da so to staro zgradbo podrli. Tako so, v glavnem ženske, "Mimike", vsak teden ob določeni uri pripeljale krave osemenit na Vitan. To je bila priložnost za klepet, za izmenjavo novic pa tudi za opolzke pripombe, vezane na osemenitev. Tudi veterinarji so si radi dali duška, majčkeno so zlorabljali svoje delo za hudomušno zbadanje prleških žensk. Tako je eden izmed bolj pikrih veterinarjev začel nagovarjati eno izmed "Mimik", češ, da katera se bolj "goni", katera je bolj potrebna, krava ali njena lastnica. Mislil je, da jo bo spravil v hudo zadrego. A brihtna "Mimika" mu ni ostala dolžna. Odrezavo mu je zabrusila: "Če si pravi bik, boš pa že zavohal (če si provi bik, boš pa že zavoho)." In vsa druščina je planila v smeh - še krave so veselo gledale, kakšen izmed otrok pa je postal rdeč, mlajši pa so se nevedni smejali skupaj z Mimikami in kakšnim Tunekom. Veterinar je bil premagan v eni "Mimikini" potezi. "Mimika" ni imela diplome, imela pa je naravno inteligenco, oplemeniteno s kmečkimi opravili, s trdim življenjem, z bojem za preživetje, ki zahteva veliko izkušenj, spretnosti, hitrih in odločnih odločitev, jasne besede (kdor jezika špara, kruha strada). Ta veterinarček je po tem besednem porazu dvakrat premislil, preden je spet zbadljivo nagovoril naše "Mimike", ki so mu na vse zadnje dajale tudi delo, kruh. Naučile pa so ga tudi žlahtnega humorja, ki ga lahko srečaš samo v Prlekiji.
    Danes se veterinarji pripeljejo kar na kmetije, do hleva, a kaj, ko je zmeraj manj Mimik, oziroma so že zelo v letih. Samo še nekaj ostarelih "Mimik" bije zadnji boj za ohranitev zadnje krave v štali. Tako je krava na vasi postala že prava redkost. Podobno se dogaja z ostalimi domačimi živalmi. Tudi kure so za moderno "vas" že moteče, baje vse "poserjejo". Takšna je (bil) prleški humor, erotika naših "Mimik". A koliko časa še, ..., prleška vas namreč radikalno spreminja svojo podobo. Očitno brez "jebejoka" ni (ne bo) življenja.


    M5) Deviška "Mimika" iz tujih krajev


    Kot otroci smo srečevali staro ekstravagantno učiteljico naših staršev. Nosila je črn klobuk izpod katerega so štrleli dolgi in skuštrani beli lasje. Oblečena je bila v široko črno obleko, ki je segala do tal. Impozantna starka, iz nekih »davnih« časov, je počasi, s pomočjo palice, stopicala po »Bolfenki«. Mlajši otroci smo se je kar malo bali, danes take like lahko srečaš zgolj še v filmih. O njej so krožile take in drugačne govorice, recimo da se umiva z mlekom. Baje je med poukom dala glavo v vrečko in iz nje, da je nihče ne bi opazil, jedla klobase. Ko so prišle določene pritožbe na njen račun do samega ministrstva - so baje kraljevi inšpektorji njeno neoporečnost, učiteljsko kompetentnost, dokazali z ginekološkim pregledom, kjer so ugotovili, da je še devica. Zanimiv kriterij, sploh za današnje čase.


    M6) Presnete gudike


    Tudi v naše odročne kraje počasi prodirajo "moderni", baje "napredni" vplivi iz mestnega okolja in iz tujine. Prodirajo preko medijev, nekaj preko domačinov, ki se iz večjih mest vračajo domov, preko turizma, politike, šole, ... V Prlekiji je kar nekaj termalnih vrelcev. Tako so v nekem prleškem kraju, na zgražanje starejših in na veselje mladih, zgradili termalni bazen - toplice. V sramežljivo vaško okolje so se na široko odprla vrata turistom, maldim, ki so odvrgli obleke in za kmete kar v gatah (kopalkah) "brezsramno" čofotali po vroči mlakuži, se nastavljali sončnim žarkom in seveda grešnim pogledom. Še huje od grešnih adamovih kostumov pa je bilo, da se na kmetih ne spodobi poležavati, lenariti - ampak so Frančeki in Mimike rekle: "Odürne nesnoge, ton ležijo pa se čoperdijo, namesto ke bi nam šle pomogat na travnik, na jivo okopovat, plet, v štalo zmetovat." A čez leta so lokalni poltiki naredili še korak bližje k grehu, peklenščku. Bazen so povečali z namenom, da bi se na njem lahko družili, kopali, kdo drug - kot nagci (nudisti). Tako so modrovali, da smo Prleki in s tem naša dežela med Muro in Dravo, najbolj napredna in moderna regija v Sloveniji. Kaj v Sloveniji, celo na svetu - saj imamo vendar prvi socialistični nudistični bazen in kaj takega ni moč najti ne na gnilem zahodu, ne do Kamčatke na daljnjem vzhodu Sibirije, kjer Sonce vzhaja. Ni dvoma, da se je tako zapolsilo nekaj več domačinov, prodalo nekaj več vina, hrane. A bilo je izrečeno mnogo dovtipov, domišljenih afer, zarot, povezav, mogočih in nemogočih razmišljanj. Erotična domišljija pa je skrivaj navdihovala kmečke fante in dekleta, žene in može, babice so se križale in molile za grešne nagce - nagice, lahkoživke pa so prvič delovale na odprtem trgu, ... Vsi poznamo staro resnico, da: "Pridne punce (fantje) pridejo v nebesa, poredne pa povsod!"
    A kmalu po tem, ko smo postali najmodernejši kraj v Sloveniji - celo naprednejši od "nezmastnih" Avstrijcev - je v naše kraje prišla precej huda bolezen, prašičja kuga - kazen božja, bi dejali starejši. Veterinarji so nemudoma urno stopili v preventivo in začeli cepiti naše vrle ogrožene gudeke. Takrat so praktično vse hiše gojile vsaj enega gudeka - izjema so bili učitelji in kakšen občinski gospod. No pa je ena starejša "Mimika" pomenljivo vprašala mladega navihanega veterinarja ("tierarzta"), da kaj je krivo za izbruh te nesrečne kuge. Pa je mladi učenjak hitro potegnil na dan nadvse "logičen" odgovor. Mimiki je resno razložil, da so prleške vodne vire okužile brezsramne nage babe, ki svoje gole riti namakajo v termalno vodo grešnega bazena in jo tako kužijo s kugo, okužena voda se pretaka v ostala zajetja - to kužno vodo pa nato pijejo bogi gudeki. Mimiki so se kar odprle oči in usta ter takoj odvrne: "Joj, joj - se sem jos znola, ka s totoga greha nede nič dobrega, proklete prasice, ke so to napravile - moj Franček pa je še neka zagovorjo toti moderni turizem, stori nori ded."
    No in tako je skupaj z nudizmom v naše kraje prišla tudi kuga. Danes je ostal bazen, kuga pa nima več moči, saj gudeki postajajo v Prlekiji redkost, kot še marsikaj.


    M7) Mimika gre na ginekološki pregled

    V pripravi!
    Ob bolezni kolegice pravi: "Prokleta kurba, ve se mi na vse zodje smili."
    Živela je gospa, ki ni šparala jezika - erotična Mimika.
    Njena vprašanje in trditve so bile v stilu: "Kera pizda si te ti?"
    "Ka si ded al baba?"
    "Na kamni sedim pa si pizdo hladim."
    Ko so med drugo vojno nacisti odpeljali vaško lahkoživko v taborišče je izjavila:
    "Na konci pa mi je za toto kurbo še žo."
    Bila je znana po neposrednosti, recimo, ko ji je bil določen zdravnik splošne prakse všeč, je šla kar k njemu v ambulanto in od njega zahtevala ginekološki pregled. Ob tem dogodku je cela čakalnica od smeha šla v "luft" in vsi so, vsaj za hip, pozabili na lastne zdravstvene težave. Vemo, da je zdravnik, sploh na vasi, tudi neke vrste spovednik - ljudje (sploh starejši) ga radi obiščejo, da se z njim kaj pogovorijo. Kdaj pa jim pomeni tudi simpatijo - in če kdo, je prav erotična Mimika znala to čustvo najbolje in direktno izrazit, brez vsakih zadržkov, brez dlake na jeziku, ubesedit.


    M8) Mimika in registerska številka

    Bil je čas, ko sta se na makedamskih cestah vršila tako avtomobilski promet, kot promet s konjsko, volovsko in kravjo vprego. Franček je po navadi z bičem vodil živino in komandiral z vzkliki (čo, hok Roža, Šeka, üüü, tüp Ričko), Mimika pa je sedela na vozu (v listju, na šibju, krmi, krompirju, koruzi, repi, slami ...). Občasno je prehajalo tudi do večjih ali manjših nesreč, trkov med vozovi in takratnimi ropotajočimi avtomobili. Tudi ceste so bile ozke in luknjaste ...
    Tako se je nekega sončnega dne zgodilo trk voza z Mimiko in avtomila, ki ga je vozil hormonsko nabit mladenič z Elvisevo frizuro, s čikom v ustih in glasno navitim radijem ... Trk je bil dokaj nežen, a bil je dovolj, da je Mimika padla z voza na hrebet direktno v jarek, z nogami v luftu. V tistih časih je večina Mimik še bila brez gat ... In tako je Mimika nehote za hipec postala vaška striptizeta. A v šoku se je vsa otrpla, z nogami v luftu, na ves glas drla na Frančeka, naj ja že pogleda številko drvečega avtomobla ... No, na vaški cesti je zmeraj polno radovednežev in posledično dovtipov. Vaškim očem nič ne ostane skrito, in ko so vaščani opazili, da Mimiki ne bo nič hudega in še zraven njeno striptiz pozo, in ko so hkrati slišali še Mimikine odločne komande Frančeku glede registrske številke, so se iz okolice vrstili, šlišali hudomušni glasovi: "No Franček, preberi že njeno registersko številko, a ti jo jaz preberem, u kakšna registrska tablica, ha ha ha ..."
    Vse se je torej dobro končalo. No, Frančeku in Mimiki je bilo malo nerodno, a ostal je hudomušen spomin na poletni striptiz v vaškem jarku in vas je tako vsaj za kratek čas pozabila na vse težave vsakdanjega življenja, trdega dela, odrekanj za družino ...


    M9) Pa saj se to ne bo poznalo v juhi

    Mimike s kuhanjem skrbijo za celotno družino in ob kmečkih opravilih še za pol vasi. A to včasih ni bilo lahko, ni bilo vodovoda, suša je vzela vodo kdaj še iz studenca ... Tako so se občasno morale znajti. Franček je bil kdaj po celodnevnem delu v gozdu, oranju ... siten in lačen je samo stopnjeval svojo nejevoljo. Tako je nekega dne na hitro morala skuhati vsaj juho, vode v studencuje bilo ravno še za vzorec, pa še ta je bila precej blatna. Kaj sedaj - in dejala je - pa saj se to ne bo poznalo v juhi. In Franček je bil tako lačen, da mu je tudi malo muljasta juha nadvse teknila.
    Nedvomno pa so današnje juhe iz vrečke ekološko precej bolj sporne od Mimikine nekoliko rjave juhe.


    M10) Sošolka Alenka nas uči spoštovanja do življenja


    Slika Alenkine kontrolne naloge iz leta 1980, angleški jezik (razmnožena s ciklostilom).

    Bil sem pri mami. Na njivah, vrtu, travniku, sadovnjaku ... smo se cel dan bolj ali manj uspešno trudili rešiti pridelek iz plevela, krompir pred lačnimi hroščki, tla pred sušo, ... Zvečer pred spanjem sem ves zmatran, "čisto slučajno" vzel v roke, po 36-ih letih, angleško berilo "Readings in English and American Literature" iz četrtega letnika gimnazije 1980/81. Prelistal sem besedila, se vživel in hkrati vrnil v tisti čas preko danes že klasičnih tekstov: The Great Gatsby, Lady Chatterley's Lover, Moby Dick ... in naletel še na šop zloženih listov iz ciklostila (ja, takrat je bil pisalni stroj ali kar ročna pisava na matrico, še zmeraj skoraj edina tehnika kopiranja tekstov v slo. šolah - računalništva smo se učili kar s kredo na tablo in beseda Pascal je strašansko zabavala eno izmed sošolk ...). Rahlo vlažne liste začnem previdno odpirati in glej, to so kontrolne naloge (testi) mojih sošolcev, tudi moje, iz angleščine, nemščine. Po vrsti si sledijo podpisi Darka, Tomija, Jane ... in naenkrat zagledam brezhibno rešen test sošolke Alenke, njen podpis. Alenka je bila tako za trenutek spet med nami, živa; njen podpis, njeno imenitno znanje, njen mladostni nasmeh, temperament ... so hipoma zaživeli, kot da bi se čas ustavil v letu 1980. A takoj za tem se mi je v zavest prikradla resnica, da nas je sošolka Alenka nedojemljivo, nepričakovano zapustila že pred več kot tridesetimi leti - prometna nesreča ... Študirala je medicino.
    Oba sva bila kratkovidna in oba sva se že v gimnaziji matrala s kontaktnimi lečami. Sedela sva spredaj - ona v prvi vrsti, jaz v drugi, da sva lahko sploh kaj prebrala iz table. Bila je zelo pridna, vestna, urejena učenka - kar nam je fantom kdaj manjkalo. Bila je tudi zelo duhovita, družabna, angažirana. Za pusta (na fašenk) nam je tako, skupaj s sošolkami, vsem v razredu priskrbela blazno hipijevska ogromna štirioglata sončna očala, nenavadno živih barv. Ta očala so nato na leta, tudi po Alenkini smrti, odlično služila moji stari mami Justini. So ji varovala njene občutljive oči pred vetrom, soncem, morebitnimi poškodbami - udari vej. Vsak, ki je zagledal ostarelo kmečko ženico s temi očali, se je začudil njenemu nadrealističnemu slogu ... A Justina se ni ozirala na te pripombe - "Alenkina" očala so ji zaščitila oči bolje kot vsi ostali nasveti, zdravila.

    "Alenkina" očala, najbrž iz leta 1979, sem spet slučajno našel to poletje (2017) - in - še danes so po obliki in barvnih odtenkih izven konkurence.

    Spomnim se tudi njenega glasnega iz srca iskrenega smeha ravno v trenutku, ko nam je ravnatelj pripovedoval nek stari vic. Seveda je ob tem Alenkinem smehu bil ves iz sebe, kako da je duhovit ... A nikoli ni izvedel, da se Alenka ni smejala njemu, ampak mojim kretnjam ob izpadu leče iz okvirja očal. Moja večna težava so bila očala, ki so bila več polomljena kot cela. Vsake toliko časa mi je vanje priletela žoga ali so mi med "petelinjimi pretepi" padla na tla ... Večkrat sem jih zgolj provizorično zlepil - uporabil sem lepilni trak ali kako poceni lepilo, ki mi je bilo takrat pri roki ... A taka hitra rešitev je hkrati imela za posledico, da mi je ena izmed leč večkrat padla iz okvirja. In to se je zgodilo ravno med ravnateljevim pripovedovanjem vica. Sam sem na hitro refleksno preveril situacijo tako, da sem potipal s palcem in kazalcem ali je leča še v okvirju ... Ta burleskni dogodek je zagledala Alenka, ki je bila ravno takrat obrnjena proti meni in spontani smeh ji je kar izskočil iz ust. Oba sva se zavedala, da sva pridobila nekaj točk pri ravnatelju, ki je tako nenadejano pridobil še dodatno potrditev o svoji "veličini".
    Alenka mi je ta dogodek omenila še ob najinem ŽAL zadnjem srečanju.
    Otrokom sem pokazal kontroloko in jim povedal, da je to izdelek tiste pridne punce, katere bel grob ob prvem novembru obiščemo v Ormožu, ko se hkrati poklonimo tudi mojemu stricu Milanu. Tako so se tudi otroci na poseben način srečali s sošolko Alenko. In Veronika mi je priznala, da se preverjanje znanja (zahtevnost) od takrat do danes praktično ni spremenilo ... Mladi kdaj nezavedno, mladostno nekritično mislijo, da so današnje šole veliko težje kot včasih ... (no - mi smo bili prav enaki). Ob poštenem pregledu (primerjanju) znanja na različnih gimnazijah pa vsekakor pridemo do sklepa, da si v resnici danes mnoge "gimnazije" ne zaslužijo tega imena (nizki standardi, plonkanje brez vsakih meja, ki se je s pametnimi telefoni še bolj razrastlo, preselilo celo na fakultete, Pitagorov izrek je danes že prava znanost ..., otroci in dijaki so zaščiteni kot polarni medvedi ..., ki pa vseeno izumirajo !!!). No, naš "Lotmerk" še kar drži nivo (leta 2014 je bil po znanju kar na petem mestu v Sloveniji - vse čestitke naši šoli - nato pa so vrle šolske oblasti rangiranje šol skrile pred javnostjo ... in pol ni čudno, če zmeraj bolj velja tale stara resnica - ..., da tukaj počiva zelo mlad in dober človek, a žal slab električar ...). Danes imamo inflacijo gimnazij, vpisa nanje - kar je tragedija za mlade in našo kulturo - kot da bili Slovenci 3x bolj pametni od ostalih narodov. Kako že uničiš neko kulturo - tako, da ji omogočiš odraščanje in življenje v iluzijah ... A vrnimo se k Alenki.
    Ob takem nedojemljivem dogodku se v nas odprejo večna vprašanja minljivega bitja, prijateljev, sošolcev, sorodnikov, staršev ..., zakaj ravno Jaz, Ti, Alenka, zakaj sploh nesreča, bolezen ... Pravijo, da Bog pokliče k sebi mlade, ker jih ima rad. In Alenko smo imeli, jo imamo vsi radi in tako Alenka živi naprej ... nas uči živeti, spoštovati dar slehernega življenja.
    Skoraj vsaka generacija žal doživi protislovno smrt "mladosti" ... a Alenka nam je hkrati pokazala, odstrla pot življenja (Vide Cor Meum) in zagotovo se spet vsi srečamo, mladi, ostareli, pozabljeni, zavrženi, ubogi na duhu, ki mislijo da odločajo o drugih ...
    ZV
    Dodatek k tekstu

    Ciklostil - na boben se je pritrdila indigo kopija besedila, ki se je nato med vrtenjem vtisnila na vstavljen papir. To je "Copy And Paste" naše mladosti (tako je bila izdelana tudi zgornja kontrolka) - glede na današnje tehnološke zmožnosti (ko že mobilni telefon zmore veliko več, recimo shranjenih tekstov), zelo skromno orodje. A vedenje takrat akademsko izobraženega posameznika, je bilo na nek način globlje kot danes, saj svoje pameti takrat še nismo prenašali na svetovni splet. Zmeraj manj drži, da vse kar imam, nosim s seboj. Danes za nas, saj v določeni meri, misli svetovni splet - kar pa ima seveda tudi svoje velike prednosti, razbremenitev naših misli, manj napetosti ... Vprašanje je le, kako se znajdemo, ko zmanjka elektrike ...
    Profesorji (ki jih je čedalje manj) in profesorice so imeli včasih s pripravo kontrolk precej več dela ...


  • Četrti A razred, leto 1980/81 - Alenka stoji skrajno levo.

    Sprehod maturantov po Ljutomeru 1981. V ozadju je znameniti kip slavista dr. Frana Miklošiča.
    Slika našega 3.a (Alenkinega) razreda z ukori (G. F. M. Ljutomer, generacija 1977 - 1981). Za kaznijo je bila večini nerazumljiva ideologija skupinske (kolektivne) krivde. Upor proti kontrolni nalogi pri zgodovini je postal legendaren, zgodovinski. Vse občinske, partijske glave in šolske oblasti smo spravili pokonci in proti nam, bila so razčiščevanja, jok ... V resnici ozadja ni bilo, bila je samo mladostna nenamerna nagajivost - katero je (mladost) takratni sistem neokusno močno nadzoroval in usmerjal. Še dobro, da nismo vedeli, kaj vse bi se nam lahko zgodilo (zgolj zaradi slabega rezultata neke kontrolne naloge iz zgodovine, ki je vsebovala tudi vprašanje o apartheidu - "ločenosti" ... in to je vse).
    Slikanje z ukori nam je bilo večini v veliko veselje, še dobro, da so se strasti pomirile (nekateri so že v šali menili, da bomo maturo pričakali kar na Golem otoku). Večina dijakov se je politike na veliko izogibala (razen normalnega uporništva, ki pritiče mladim in še to preko debat v zaključeni družbi - kjer ni bilo zraven prodanih duš SDV, kdaj pa zanje seveda tudi nismo vedeli). Še tisti, ki so bili v partiji, se s tem "doseškom" niso ravno postavljali ..., jim je bilo nerodno. Kaj pa, če so te povabili v k. partijo? Mnogi smo se nekako izvili z odgovorom - da se ne počutimo dvolj zrele ... in smo tako lahko ohranili svoje dostojanstvo zunaj politične "elite".
    Mislim, da je bil to za večino v našem razredu edini ukor, ki smo ga prejeli v življenju ... in večina tudi ni vedela zakaj?! Zaskrbljenost nekaterih na sliki je očitna - kot je očitno tudi kljubovanje nekaterih ..., to smo ljudje. Problem takih kazni je bil, da so šle v kartoteko SDV in ta karakteristika je lahko pomenila izključitev iz šole, lahko si padel letnik ali celo dva in tako ostal brez izobrazbe, težave v vojski (vse smrti soldatov takrat niso bile zgolj nesreče, in vse prometne nesreče niso bile naključne in vse bolezni niso bile zgolj naravne in laži o ljudeh so bile plasirane namerno ...), težave pri izbiri študija in iskanju zaposlitve. Kolega Emil (iz študentskih let) mi je povedal, da so mu na neki gimnaziji v Ljubljani še leta 1988 povedali (ko je imel redovalnico že v roki), da ni primeren za učenje - vzgojo otrok in moral je takoj zapustiti zbornico, čeprav je bil zelo talentiran pedagog ...
    Tisto, kar je v vseh časih odrešilna bilka bivanja je, da vsaj polovica ljudi živi po naravnih vrednotah srca (zato vsaka mladost v naši zavesti ostane lepa) in se ne ozira na blodnje in bolane ukaze sistema - tako je bilo takrat in je zdaj ..., ko o naših usodah še zmeraj odločajo tisti, ki so nam takrat na ukaz talali ukore.
    Kaj pa je storiti s tisto slabo polovico, ki nadvse nekritično ljubi sistem, režim? Pomagajmo jim (a previdno in človeško), da pridejo iz zablode - pa čeprav je to težko in nam zmeraj (večinoma) ne uspe pa vendar ..., "Po njih dejanjih jih boste spoznali" - lažne preroke. Zanimivo je bilo pričevanje Jožka Berceta, ki je povedal zanimivo zgodbo in sicer, da so v fašistični Italiji na neki šoli na Primorskem (morebiti v Dornberku) otroci (tudi s petjem) prej naučili italijanske pedagoge, ki bi naj Slovence poitalijančili, slovenščine kot so se sami otroci naučili italijanščine. No - to je bila bolj izjema - pa vendar kaže na to, da se da s pravim - kulturnim - pristopom doseči v slabem tudi kaj dobrega - princip lovljenja vetra v jadra. In to je tudi eden glavnih izzivov življenja.
    O tej zagati krasno spregovori slovaško-češki film "Učiteljica" UČITELKA / THE TEACHER (Režija: Jan Hřebejk) - priporočam.

    "Off the record"
    Filma z vsebino in sporočilom, kot je recimo "Učitelka", Slovenija še dolgo ne bo sposobna posnet - morebiti nikoli. Bilo je nekaj naročenih (ali notranje samocenzuriranih) poizkusov, recimo Partljičev Kulak - a le ta je po pričakovanjih vsebinsko ostal izven resnične tragedije takratne in tudi današnje Slovenije (povojni čas je zgolj zbanaliziral in s tem prikril resnično trpljenje ljudi - kar danes avtor še dodatno potrjuje s svojim političnim delom, ko nekritično poveličuje rablje ...). V filmu Učiteljica pa so uspeli zaobjeti tako tragično dimenzijo slehernika v takratnem sisemu, kot tudi ironično, srčno plat življenja. Cankarjev Kačur je torej eden redkih takih uspelih poizkusov, ... A tudi to so nam zamolčali, da so Cankarja pred smrtjo hudo pretepli, in da je bil ta pretep najverjetneje naročen umor s strani "bizanca". Cankar je v svojih zbranih delih navedel trditev (na nek način je napovedal svojo smrt): "Imenuj se danes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen ne od nemških, temveč od ilirjanskih (srbohrvaških) šovinistov."
    Ko takole razmišljam, se zdi, da ukorov nismo dobili zaman. Kot je zapisal že Cankar v Podobah iz sanj: "Nobena solza ni bila pretočena zastonj, nobena kaplja krvi ni bila prelita zaman.":


    M11) Mimika, ki ve, zakaj se ženske najtežje prilagodijo

    Mimike so seveda univerzalne nosilke življenja - tudi v Slovenskih goricah.
    A obstaja nek pregovor, ki ženske primerja z rekami, ki dajejo vse, življenje, rodovitna polja, energijo za vrtenje mlinov, hrano, nas umijejo, napojijo ... Povedano pa "žal" ni vse. Kaj reke še lahko storijo? Žal pa reke (ženske) z eno potezo, ko prestopijo bregove, s poplavami, uničijo vse, kar so ustvarile, rodile, napojile.
    A srečal sem žensko, posredno povezano z našimi kraji, ki je bila do sedaj le ena od treh, štirih, ki je ob neki priložnosti samokritično razložila, zakaj se ženske tako počasi prilagodijo na nove razmere in zato trpijo tako one kot okolica, moški pa to večinoma storijo hitreje.
    Ta gospa ni bila poročena, a preživljala se je kot izredno dobra učiteljica. Izhajala je iz dokaj posebne družine, ki je cel čas bivanja na tem svetu iskala boljšega, idealnega človeka, boljši družbeni red, ki je delala red med sabo in v okolici in se je zaradi tega večji del življenja hudovala nad svetom in svet nad njo. Sama Mimika pa je bila pravo nasprotje lastne družinske filozofije. Razumela je tako starše kot učence, otroke, pridne in poredne, revne in manj revne, jezne in razmišljujoče, skopuhe in dobrotnike, nasilne in trpeče ... in vsa ta nasprotja je celo življenje gladila z umirjenim pristopom v razredu, med starši, v mestu, v lastni družini, v družbi znancev, prijateljev ...
    Na koncu je pristala v domu za ostarele in povedala je, da ji ni bilo ravno lahko sprejeti novega okolja, prilagajanja, ki ne kaže ravno nekega velikega optimizma lastne perspektive ...
    A ob neki priložnosti je družbi okrog sebe postavila zelo zanimivo vprašanje in nanj tudi odgovorila. Vprašala je prisotne, če vedo, zakaj se moški dokaj hitro prilagodijo na razmere v novem okolju, recimo v domu za ostarele, ženske pa večinoma nikakor ne. Moški so seveda slutili odgovor, a ga niso upali izustiti, zato pa ga je v svoji maniri pogumno povedala sama Mimika. Takole je dejala. Ženske se nikakor ne morejo navaditi na novo okolje, ker hočejo in zahtevajo, da je vse samo po njihovo!
    Seveda so si prisotni moški oddahnili, začutili posebno energijo, ženske pa so z majhno zakasnitvijo na koncu le vse planile v smeh in odobravanje povedane modrosti.
    Zagotovo lahko razumemo, zakaj je narava dala ženskam ta princip, da je skoraj vse po njihovo - vzgajajo vendar otroke in brez avtoritete bi otroci nikoli ne odrasli in tako nekoč ne bi znali poskrbeti zase in tudi ne za novo lastno družino.
    A vendar je problem, da je le potrebno ločiti med otroci in odraslimi ljudmi - in to nam je povedala naša ostarela pedagoginja Mimika. Le redke dame to zmorejo, poznal sem samo tri, štiri.
    Omenjena zagata glede simbolike reke in ženske narave v veliki meri določa razlike med kulturami. Nekatere družbe zato skrajno zatirajo žensko naravo (reko držijo za bregovi, a nasipi občasno popustijo), druge gredo v nasprotno smer, 'vodi prepuščajo prosto pot'. A katera civilizacija bo na koncu preživela? Zagotovo tista, ki ima, bo imela, dovolj otrok in s tem veselja do življenja. Tam, kjer reka presuši, ali uniči več kot ustvari, ni bodočnosti ...



    Mož in Žena - Štajerska - april 2019: ZV!






    ŠE O NAŠIH FRANČEKIH


    F1) "Franček" popotnik

    Prišel je k hiši, sedel na klop in molčal, popil je kar si mu natočil, z "zoblnom" namazan kruh si je včasih dal kar v žep, v jeseni je s sabo tovoril veliko malho gob - ki jih večina vaščanov ni upala nabirati. Kdaj je pokadil kak "cigaretšpic" ali "fajfo", nosil je ogromne "batače". Imel je izrazite poteze, pronicljive zgovorne oči, globoke brazde minulih časov, ki so mu dajale poseben čar. Njegov molk nam je vsem veliko povedal (to je bila prleška meditacija) - bil sem majhen, a se ga nisem bal, izžareval je neko zaupanje. Bil je vesel, če si zraven njega zgolj sedel. Naenkrat je vstal in molče odšel. Enkrat sem ga slikal in to je odobraval z zadovoljstvom na obrazu. Do starosti je bil imeniten in brihten vaški mojster, imel je družino - popravljal je šivalne stroje, krpal (nehtal) luknjaste lonce, itn. Umrl je, najbrž, nekje na poti v raju Bolfenških "bregof".


    fricek_kozarec_1980_zorko.jpg


    fricek_1980_1_1.jpg


    fricek2_1980_zorko_.jpg


    F2) "Franček" strah za fante

    Občasno smo srečali hudomušnega pijančka, ki nas je fante hudo strašil - ko nas je zagledal, je segel v žep po pipec in zagrozil, da nam bo odrezal našo moškost. Kaj hujšega - to smo jo popihali, da se je pod nami kar iskrilo, kri nam je zavrela, srce pa nam je padlo v hlače ... Tako kot večina pijančkov, si je z "vojko" okrog vratu sam pomagal na oni svet.


    F3) Pastirček "Franček" in njegov angel varuh

    To je bil fant, ki mu je usoda namenila služenje pri tuji hiši - kot se reče, bil je za hlapca. Vemo da so na kmetih vsi zelo obremenjeni, a hlapci toliko bolj - težka dela jim niso ušla, od dela na njivi, z živino, v gozdu, v hlevu, paše, ..., od jutra do večera. Se je zgodilo, da so pastirčki in hlapci tudi med kosilom bili zaposleni ali so jedli posebej. Včasih so bile velike družine in malo hrane, sploh v naših krajih je zemlja težka in skopa. Seveda ni vsak hiša imela hlapca in povsod hlapec ni bil zgolj suženj. Se zgodi, da imamo ljudje nad sabo krutega gospodarja, a se hkrati do svojih podrejenih vedemo enako kruto - tako je bilo, je in bo, samo forma in imena se spreminjajo. Včasih tlaka, danes služba, včasih desetina, danes polovica ... Ljudje hitro prečitajo drug drugega in že v skupini socialno in statusno enakih, se kmalu pojavijo neformalni voditelji, podrejeni člani in tudi uporniki proti nadvladi, pa še kakšni, ki radi služijo gospodarju in vestno izpolnjujejo njegove ukaze ... Odnos do hlapcev je bil (je) v veliki meri odvisen od olike in narave določene družine ali tudi od narave hlapca - kdaj je tudi hlapec žleht. Človek se lahko tudi samoumevno postavi v vlogo hlapca (da drugi mislijo namesto nas) - kdaj lahkomiselno vse zapravimo in se vdamo v usodo podrejenosti, kdaj nas drugi potisnejo v hlapčevstvo, ... Hkrati pa so kdaj ljudje bili veseli, da so lahko služili pri spodobni družini. Vprašanje je, če kdaj današnje ustanove niso bolj krute do varovancev (modernih "hlapcev") kot včasih dobre družine. Sploh pa so bili in so določeni vzorci med ljudmi kar zakoreninjeni, samoumevni - za hlapca se to in to ne spodobi, da spi v hiši, da je lepo oblečen, obut, da je umit - čist, da se dobro uči, da lepo govori, da se poroči, da je skupaj z družino, da dobi slabšo in manj hrane, ... Otroci radi prevzamejo vzorce odraslih, jih celo občudujejo, a ni zmeraj tako.
    Tako je neko nedeljo cela družina, stari straši, starši, otroci, zbrani okrog mize, kosila. A hlapec Franček je bil, kot po navadi, pri "svojih" kravah ... Na mizi je ostal le še en košček mesa in eden od odraslih ga je vzel. Nato pa obred kosila prekine eden od domačih otrok in žalostno vpraša: "A za našega pastirčka Frančeka pa ne bo nič ostalo?" Vsi so ostali brez besed - zavladala je tišina resnice. To je bilo vprašanje in hkrati bolečina, ki je noben prisoten do smrti ni pozabil. Na nek način so zaradi otroške skrbi, solidarnosti do pastirčka, vsi postali boljši ljudje, bolje rečeno, bolj občutljivi do sočloveka. Večkrat slišimo ali preberemo, bodimo kot otroci. Sveto pismo pravi: "Bodite kakor otroci, zakaj njih je nebeško kraljestvo." Tako je pastirček Franček postal, skupaj z domačim otrokom, ki je v sebi začutili angelsko dušo, junak posebne sorte in verjamem, da smo vsi kdaj doživeli tak klic - kaj pa pastirček Franček(!?).
    ------------------------------------------
    Dodatek
    Zanimivo - Čehi pod besedo otrok razumejo sužnja, fanta pa imenujejo hlapec (chlapec), v Sloveniji je to obrnjeno - ali smo slučajno zamenjali prvotni pomen, ali so ga Čehi?
    Slovencem podrejenost, kot samoumevena drža, ni tuja. Zavojevalce celo bolj cenimo kot sami sebe - zdi se, da jih celo kličemo nazaj ... Hlapec nehaš biti, ko hlapca nehaš čutiti v sebi. To pa je težko, sploh če ti poguma, zdravega ponosa in samozavesti ne dajo v otroštvu - družina, šola, okolica, mediji ... in to skozi dejanja, besedo, pesem, skozi spoštovanje prednikov in vrlih žena in mož sedanjosti. Kaj počnemo danes, koliko truda pa vlagamo v vzgojo, v lepoto, v resnico in dobroto, da bi ne bili več hlapci?

    Slika iz: sl.wikipedia.org/wiki/Pastirček


    F4) "Franček", ki je mlad zapustil ta svet

    To je bil fant vedrega duha. V učenje ni vložil prav veliko truda - je pa občudoval sošolke in sošolce, ki so se dobro učili. Šole ni dokončal v osmem razredu, ampak že prej. Ko je postal polnoleten, je splezal na drevo blizu šole in mimoidoči (m)učiteljici "modro" povedal: "Tak ze sem punoleten, pa mi nič več namreš, če ti rečem jebenti boga ..., no se ti toga nam reko." Enkrat sem slučajno šel skupaj z njim v šolo, mislim pa, da je on že takrat končal s šolo in je opravljal občasna priložnostna dela pri različnih družinah, obrtnikih, itn. Strašno je bil navdušem nad mojimi sestrami, ki da so znale slikovito pripovedovati o Pohorskem bataljonu, Šarhu, njegovih pogumnih fantih. Dejal je, da se je od njiju, med šolskim spraševanjem, naučil več kot od učiteljice. Te besede sem rad poslušal in čeprav sem bil veliko mljaši, se je z mano pogovarjal kot s sebi enakim. Občudoval je junake naše mladosti, kavbojce, indijance, partizane, tarzana, ... Bral je stripe in gledal indijanarice ... Velikokrat nas je počakal kje blizu šole in nam tako predstavil kako svojo novo pridobitev. Večinoma je nosil kavbojske klobuke, enkrat pa je na kolo, namesto klasične balance, pritdil velik star volan, najbrž s kakega odsluženega tovornjaka. To nam je mlajšim bilo posebej zanimivo - inovacija. Malo smo se mu nasmihali, tudi opravam in obnašanju, a v resnici smo občudovali njegovo svobodo - nič šole, posnemaje stripovskih junakov, nekonvencioanlno razmišljanje (tudi inovativnost)...
    Franček je, kljub muham odraščanja, zelo pronicljivo dojemal ta svet. Relativno zgodaj je izgubil mamo in zdi se, da je iskal bližine pri drugih ljudeh, tudi pri nas mlajših. Smrt mame ni bila nikoli raziskana (še moja stara mati ni smela odgrniti mrtvaškega prta z njenega obraza - s strani moža je bila osorno zavrnjena - ali je tragedijo celo pokrila Služba državne varnosti, ne vemo, a določeni indici kažejo na to možnost). Franček je slutil ali poznal resnico in jo je očetu kdaj povedal v obraz - in to tako naglas, da je očitek donel, bil slišen, do oddaljenih "bregof". Poznal sem tragično zgodbo, jo dobesedno slišal na lastna ušesa in taki dogodki nekako za zmeraj zaznamujejo slehernika, sploh otroka.
    Zdi se, da je Franček izgorel za druge ljudi. Bil je skromen, pridno je delal, kdaj je spal na skednjih in v "listjakih", večkrat ga je zeblo. Neredno je jedel, lahko da je bila zraven še pijača (?). Če se prav spomnim, so ga našli mrtvega v nekem skednju, mislim da še ni dopolnil trideset let. Govorilo se je o odpovedi ledvic ali jeter ... Vse, ki smo ga poznali in vedeli za njegove skrivnosti, nismo mogli verjeti, da nas je zapustil fant s kavbojskim klobukom ... A pravijo: "Kogar Bogovi ljubijo, umre mlad."
    Usode ljudi, množic, bistveno določajo političnimi sistemi (primer - če gremo vstran od naše dežele in se recimo spomnimo na Rdeče Kmere - polja smrti, je to dovolj ...), a usoda posameznika (ne glede, kako lepe besede poslušajo o nekem političnem sistemu otroci v šolah) je večinoma povezana s kulturo, rahločutnostjo nekega okolja. Tudi pri tem mladem junaku je bilo tako. Žalostna zgodba iz nekega oddaljenega kraja, zapisana v kakem učbeniku, romanu, se zdi večini zelo tragična in vsi obsojajo tiste tuje razmere, dežele - v domačih razmerah se pa težko življenje, recimo mladega fanta, zmeraj da opravičiti - če ne drugače, z molkom, socialnimi razmerami in t.i. "nemogočim" karakterejem človeka. Čeprav nam danes nekateri radi govorijo, kako nam je včasih bilo lepo (da je recimo vsak prišel do zdravnika, da ni bilo razlik, itn) - to zagotovo ne drži, oziroma kakor za koga "iz Koga".

    ------------------------------------------
    Dodatek
    Deklarativna družba enakih možnosti še zdaleč ne pomeni enakih možnosti za vse. Znotraj take t. i. egalitarne družbe je lahko Vrzel med položajem ljudi tako velika - kot je recimo velika razlika med formalno demokracijo nekje na Danskem glede na (enako formalno) demokracijo neke afriške ali balkanske države. Je pa zgodovina polna presenečenj. Postavlja se namreč še neko drugo vprašanje, oziroma scenarij preživetja; katera družba pa ima bodočnost - odgovor na to vprašanje seveda ni enoznačen. Kdo bi stavil na družbo blagostanja in evropskega načina življenja, kjer mladi načeloma več ne umirajo na senikih (kot pripoveduja resnična zgodba z moje vasi, mladosti) - a so indici, ki morebiti kažejo na precej drugačen "konec". V Evropi izobilja se namreč ne upošteva več stare modrosti, da je rojstvo močnejše od smrti, saj je rojstev zmeraj manj. V tem primeru to lahko pomeni še en konec (drugega) "Rima" (Evrope) in preživetje ter prihod narodov, ljudstev iz t.i. tretjega sveta, kjer je junak moje mladosti, ki mlad umre na skednju, nekaj vsakdanjega. Paradoksalno, vse kaže na to zadnjo možnost. Narodi evropske bodočnosti najbrž ne bodo narodi socialnega udobja, staroselci, ampak prišleki, v občestvu katerih se mora posameznik truditi, tudi otroci in mladi, za vsakdanje preživetje, socialno vključenost - kjer otroci niso zgolj okrasek, ampak del filozofije preživetja - a večinoma zato bolj srečni. Zakaj? Ker nas je narava postavila in izoblikovala v svetu "džungle" in nikakor ne v svetu samoumevnega izobilja in uničujočega potrošništva.


    F5) "Franček" in evolucija

    V naših krajih je živel "Franček" Močnik, ki je bil čisto fajn možakar, a narava se je poigrala z njegovo podobo. Ko so učenci v šoli spoznavali različne stopnje evolucije in razvoj človeka od Prokonzula do Homo sapiensa, so na tej lestvici človečnjakov takoj prepoznali gospoda Močnika. Pa ne, da bi bili zlobni, tako je pač bilo. Ko se je gospod Močnik vsedel na prag pred hišo, komolce naslonil na kolena, glavo podprl z dlanmi in se zazrl v daljavo, je bila ta podoba popolni odsev teorije človeške evolucije - prizor iz naših pradavnih dni. Na naš Bolfenk je nekoč prišel nek učeni gospod in se je srečal tudi z gospodom Močnikom. Po srečanju je učenjak med prijatelji izjavil, da pa sedaj zares verjame, da se je človek razvil iz opice. A po pripovedovanju starejših, zgolj v spominu katerih še živi gopsod Močnik, ljudje niso bili zlobni - tudi ne do Močnika - vsi skupaj so živeli v slogi brez vsakih predsodkov - brez očitkov, kdo je komu podoben in iz katerih "davnih" časov prihaja.


    F6) "Franček" in koza

    Živel je "Franček" belih las, urejenih belih brkov, z drobno ženico, ki je imela zmeraj ruto lično povezano nazaj. Redila sta koze in tako v sožitju z naravo živela svoje dni v idilični vasi Grüškovje. A se je zaradi starosti živali in hude zime zgodilo, da je zadnja koza zmrznila in hkrati še primrznila na pod skromnega (špranjastega) hlevčka. Tako je na Bolfenki v mrzlih zimskih dneh, nočeh, dolgo krožila prispodoba, da ja ne boš končal svojih dni na tem svetu kot nesrečna Šümakova koza, ki je primrznila na pod. Časi takega skromnega (a zato toliko bolj polnega) življenja se zdijo daleč, a se lahko kmalu vrnejo, kot da nikoli niso minili - morebiti kot odrešitev "modernega" človeka, zasužnjenega s potrošništvom in puhlo informatiko.


    F6) Mali "Franček" vest odraslih

    O mrtvih vse dobro, kaj pa o živih?
    Otroci kdaj starše in odrasle nasploh vidijo skoraj kot bogove, jim slepo verjamejo. To je po zakonih narave najbrž nujno. A pride čas, ko se mali Franček znajde v protislovju simbolike in trde realnosti sveta odraslih. Tako mali Frančeki in Frančike s široko odprtimi očmi spremljajo mimiko staršev in z velikimi ušesi poslušajo, srkajo starševsko opravljanje sosedov, stricev in tet, znancev ... In zdi se jim, da starši natančno poznajo, točno zadanejo, vse hibe (kdaj tudi kakšno redko vrlino) sorodnikov, znancev, sosedov.
    Pa je tako umrl nek stric, katerega podoba našemu malemu Frančeku ni bila ravno vzorno predstavljena. V resnici je bil ta stric za življenja čisto pošten in priden človek, a imel je neke svoje posebne navade, ki pa prav nobenemu niso prav nič škodile - a saj poznamo človeško naravo, če kdo malo izstopa, je že na seznamu za obrekovanje. Pa je mali Franček poslušal pogovore odraslih ob slovesu, pogrebu, kropljenju, na sedmini, ... Čudno se mu je zdelo, da kako naenkrat vsi lepo govorijo o pokojnem - pa kaj taka žalost, če je gospod ja imel toliko in toliko napak. Ko je hvaljenje kar trajalo in trajalo, se je nekega dne mali Franček le opogumil in starše povprašal: "Pa kaj 'strica' sedaj toliko hvalite in žalujete za njim, ko je bil še živ, pa ste ga samo šimfali?" Starši so kar obnemeli in se nato bridko nasmejali. To vprašanje je odmevalo globoko v zavesti odraslih, je ostalo v spominu za vsak trenutek, ko smo se med pogovorom spet srečali s stricem, ki si je po smrti zaslužil toliko hvale, za življenja pa toliko opazk ...
    O mrtvih vse dobro, kaj pa o živih?


    F7) "Franček" modrijanček

    "Franček" je bil med drugo vojno hudo ranjen, a je začuda po operaciji (seveda kar na nemški fronti), ne samo preživel, ampak solidno okreval in je tako lahko še naprej živel dokaj normalno in med ljudmi nadvse vedro življenje.
    Kamor je pišel je bil toplo sprejet, župnik se na njegovem pogrebu kar ni mogel sprijazniti, da je za večno odšel ta naš prinašalec večnega optimizma in izvirnih modrosti.
    Za vsako priložnost je našel kako izvirno misel. Tako je odvetnike imel za "doktorje", ki zdravijo "zdrave" ljudi.
    Do religije je imel zelo uravnotežen odnos, nobenih skrajnosti, nobenega sovraštva. Znal pa se je pohecati na račun nam vsem samoumevnih pojmov. Tako je recimo govoril, da on ni pripadnik rimokatoliške vere - ampak "mimokatoliške" vere.
    Takrat so učitelji (sistem) zelo pretiravali in so uboge prleške otroke preveč maltretirali po osnovnih šolah. Nekateri otroci so bili hudo lačni, drugi so morali doma preveč delati, kje je alkohol krojil usodo družin in predvsem otrok ... in taki otroci so imeli v šoli večinoma hude težave (ponavljanje, pretepanje, zasramovanje, ...). Kar nekaj jih je tako končalo šolanje pred petim razredom osnovne šole. On je zmeraj take otroke potoložali. Kdaj je dejal, da so ti otroci posebej natančno preštudirali učno snov (recimo) četrtega razreda in zato niso brezglavo drveli iz nižjega v višji razred.
    Kdaj se je pošalil, da bodo po smrti iz nas najbrž oblikovali in žgali glinene vrče (dükle).
    Sam je komaj preživel pekel druge svetovne vojne in zato so njegove misli bile še kako čiste, verodostojne.

    ------------------------------------------
    Dodatek
    No - danes smo šli s strogostjo v šolah v drugo skrajnost - glede na našo mladost. Ne samo, da vsi naredijo osnovno šolo, smo država z največ študirajočimi na svetu (70 % mladih študira), a primerjalno najbrž z najmanj znanja in reda v državi (kar še daje videz urejenosti, je odsev kulture stare srednje evrope, ki smo jo začeli leta 1918 izgubljati - nadomeščati pa z bizantinsko kulturo t. i. "premetenosti" in argumenta moči ne glede na ceno). Imamo inflacijo akademskih naslovov - a vsaj polovica otrok ve, da nič ne ve in je zato njihova samopodoba zelo nizka. Niso krivi mladi, ampak država in tisti, ki v njenem imenu zlorabljajo mlade ljudi - jim uničujejo bodočnost. To - kar se je zgodilo muslimanom v Srebrenici 1995, se dogaja Slovencem po letu 2008 - a tokrat preko kulturnega genocida, da ne uporabimo še ostalih primerjav.


    F8) "Franček" izumitelj

    Izumitelj "Franček" je oseba, ki jo pomnijo samo še najstarejši.
    Imel je izjemen prirojen talent za tehniko, inovacije, kreativnost ... Tako je skupaj z brati izdelal avto v lastni delavnici, na domačem prašnem in kdaj blatnem dvorišču in to v časih, ko so Prleki o vozilih na motorni pogon (avtomobilih, traktorjih, motorjih, ... ) zgolj brali v redkih časopisih, prevoz in obdelava zemlje pa je temeljila na konjih, kravah, volih. Takrat tudi kolo še ni bilo samoumevno in veliko ljudi se s kolesom ni upala ali ni znala vozit ...
    A izumitelj Franček je z lastno brihtnostjo, marljivostjo, kljub kaki opazki soseda ali sokrajana, iz starih koles, štang, pokvarjenih motorjev, verig, ... sestavil avto, ki se je celo peljal čez vas in to je bil takrat za krajane, sploh za otroke, pravi čudež. Si predstavljate ta hrup, prah, vonj - ki se je otrokom vtisnil v spomin kot čudež na čudeži. In še danes se kdo spomni, kako je zapeljal prvi, doma narejen, avto čez in med našimi bregovi.


    F9) "Franček" se zahvali Bogu

    Zemlja je bila včasih skromno obdelana. Vprežna živina je pri obdelavi zemlje zelo trpela, plug je komaj spraskal površino tal, semena so pojedle miške, ptice, bolezni. Kje je bila tudi zemlja izrazito manj rodovitna - ilovnata. Vpliv vremena pa je bil tako še usodnejši kot danes. Velikost večine kmetij pa ni presegala nekaj hektarjev - deset hektarjev velika kmetija je bila že kar redkost. V obdelavo zemlje so bili vključeni tako otroci, kot stari starši. Otroci so, največkrat s praznimi želodci, vodili shirane vole, krave pri oranju, pobirali pridelke, pasli živino (na paši so si, vsaj kdaj, lahko na ognju spekli kako jabolko, kostanj, krompir, koruzo, kdaj pomolzli kravo ... in si s tem vsaj malo potešili lakoto). Glede na povedano, je bila večina družin lačna, kar so posebej težko doživljali otroci.
    Da bi vsi skupaj lažje prenašali lakoto, so dali poudarek na zahvali Bogu, vsaj za tisti skromen prigrizek, ki so ga vendarle bili deležni. Tako so se pred kosilom vsi skupaj zahvalili bogu: "Bog hvala za naš vsakdanji kruh."
    A otroci so brihtni in kljub tradiciji, ritualu zahvale za hrano, so se domislili, da se Bogu lahko zahvalijo tudi za to, da so lačni. Tako je mali Franček nekega dne pri mizi po vsakdanji zahvali le zbral pogum in dodal še stavek, misel:
    "Bog hvala ti tudi, ker smo lačni."
    Mati in oče seveda nista bila navdušena nad tem nagajivim dodatkom, otroci pa so se nagajivo hihitali. Oče je sicer razumel ta realistično-humoristični socialni vložek lačnih ustec, a zaradi splošnega vtisa ohranjanja avtoritete, je hotel Frančeku blago naviti ušesa. A otroci so se ob zavedanju, da bo oče ukrepal, urno in solidarno pobrali iz kuhinje ter razbežali po kmetiji. Jeza zaradi kršenja pravil se je kmalu polegla, a dopolnitev vsakdanje molitve, zahvale za hrano in tudi za lakoto pa je še dolga leta zabavala častne ljudi gričev Slovenskih goric.
    A prav ti otroci hrepenenja po hrani, navajeni skromnosti, so tvorili najbolj ustvarjalno generacijo moderne Evrope. A danes se otroci Evrope kopljejo v izobilju hrane in ostalih dobrin, a ustvarjalnost in smisel življenja sta za večino praktično izgubljena ... Taki ekstremi se zdijo kot naravni zakon. Revščina pomeni začetek napredka, izobilje pa začetek razkroja neke civilizacije - zakonitost zagotovo velja za Evropo (propad Rimskega imperija, antične in moderne Grčije, Avstro-Ogrske države, tudi Slovenije ...).
    Lakota povezana s skromnim pridelkom sv Štajerske se je vlekla še do osemdestih let 20. stoletja. A razlogi niso bili več toliko v skromnem pridelku. Zadaj so bili še politični razlogi pa delno podzavestno varčevanjem naših mam in očetov, zaradi slabih izkušenj iz njihove mladosti - velike skrb za zadostne zaloge ... Veliko naših mam je tudi zastopalo filozofijo, da se otrok ne sme razvajati in imele so še kako prav! Seveda, nobena skrajnost ni dobra - ne izobilje, ne premalo hrane ...


    F10) "Franček" divji lovec - veliki obračun pri mlaki


    Tudi divji lov ("raubšic") tem krajem ni bil tuj. Otroci lovcev so se tako v šoli naduto hvalili, da kje vse bo njegov atek to noč čakal tega in onega "skrunitelja ravnotežja" v naravi (recimo našega strica, ki je bil poročen z učiteljico ...) ... Na to temo je bilo v vasi veliko smeha. Bilo pa je tudi kar nekaj nasilja med lovci in "raubšici" - a divjadi (recimo fazanov) niso praktično iztrebili "raubšici", ampak lovci in "moderno" kmetijstvo (stroji, škropljenje s pesticidi, s strupi tretirana semena).
    Kako smo pa otroci doživljali divji lov? Večina lačnih otrok se je zelo, zelo veselila najboljše slastne večerje vseh časov, ko je recimo na mizi bila perutnina prav posebnega okusa - okusa po fazanu ali recimo, ko smo jedli zajca, ki nikakor ni bil podoben domačemu ... A take večerje so bile redke in zakaj večerje? Ko je Franček že skoraj v mraku šel kosit travo ali deteljo za krave, gudeke, zajce - je bila to tudi dokaj varna priložnost, da je v travi (sedaj že v zavetju teme) pripeljal domov še recimo fazana skritega v travi ... Če lovci na veliko lažejo, se bahajo, pa zagotovo ne lažejo njihovi otroci in bila je javna skrivnost (povedali so nam jo otroci lovcev), da lovske družine (večina njih) nezakonito pohrustajo veliko več na črno ustreljene divjadi kot družine divjih lovcev. Kot otroku mi je bil tako zelo ljub priljubljen vic divjih lovcev na račun napihnjene zelene bratovščine - in sicer, da zakaj imajo lovski psi povešena ušesa - poznate odgovor? Da ne slišijo, kako zelo lovci lažejo!
    A rivalstvo med kmeti, ki so si kdaj privoščili fazana, divjega zajca in lovsko bratovščino ... je bilo izjemno, lahko da je bilo kdaj tudi politično motivirano (vedelo se je, da nekateri lahko opravljajo divji lov in se jim ne bo nič zgodilo). Tako so enega izmed Frančekov neutrudno pazili, zasledovali (kar je bistroumni Franček tudi opazil in lovci niso imeli prav nobenih šans), če slučajno enkrat na mesec poje fazana - ki pa je tudi, brez povrnitve škode, jedel dobrote iz Frančekove kmetije, zemlje, kjer se je zaradi hribovite pokrajine, ilovnate zemlje res trdo garalo. Ker jim nikakor ni uspelo, so mu nastavili past v obliki podkupljenega "prijatelja" - poštarja. Skupaj sta šla na divji lov na datum in v gozdiček, ki ga je določil poštar. Oba so v trdi temi pri mlaki počakali nekateri srboriti jagri. A Franček je bil vseeno pripravljen tudi na tak črn scenarij (imel je strašno dober vid, tudi v temi) - in pri znameniti mlaki se je tako začela velika in nadvse silovita bitka, obračun - a se je na srečo skoraj vseh tudi zelo hitro končala (in spet znova je David premagal Goljata). Franček je namreč v hudem adrenalinskem boju za preživetje prebutal (premlotjo) skoraj celotno ekipo iz zasede (vsi tudi niso bili tako zelo za stvar kot nekateri vročekrvneži, nekateri pravičneži so tako v hipu končali v mlaki in so se dobesedno takoj ohladili). Po tej hitri samoobrambni akciji jim je tako lahko urno ušel v temno noč, skozi gozd proti domačiji. Ni si namreč smel privoščiti visoke kazni, celo zapora. Noben od njih ni imel tako dobrih refleksov, vida, orientacije v temi in še v gozdu povrh, kot naš Franček. Pa tudi nikakor niso pričakovali tako srditega in učinkovitega odziva. Frančeka so pričakovano podcenjevali - bilo jih je veliko, kot prikazni so stopili iz teme in bil je v hipu obkoljen, a hkrati izjemno motiviran, da jim uide (kakšen od bedakov se tako zaradi bušk kar nekaj dni ni prikazal iz hiše - tudi kakšen zob je odletel, a ne Frančeku). V rokah jim je ostala samo kapa in odvržena fazana s strani poštarja, kot relativno skromni dokazi ... Še dobro, da ni prišlo do streljanja.
    Takoj na isti dan zjutraj je Frančeka obiskal policaj (takrat miličnik) na mopedu TOMOS. Zasliševanje pa je potekalo kar na gnoju (kot se to seveda spodobi za kraje Slovenskih goric, no policaj je cel čas sedel na mopedu, s prvim kolesom že v gnoju). Nečaka sva slutila, da se dogaja nekaj nenavadnega. Po obnašanju, šepetanju staršev sem kmalu dojel, da se za zaslišanjem skrivajo naše redke dobre večerje, izdaja Frančeka s strani "prijatelja" in "velika zgodovinska" bitka pri mlaki. V šoli pa naju je z bratrancem zasliševal nekoliko starejši učenec, žal tudi moj sorodnik, seveda sin lovca - z besedami: "Ne tajita, vsi vemo, da je vajin stric raubšic in sedaj ga bodo hudo kaznovali ('za bode pa končno najabo, kunec je z jim ...')." V otrokovih grožnjah se je čutilo njegovo kruto sovraštvo do Frančeka, otroci so kot antene in ojačevalci - vse slabe stvari poberejo od staršev, odraslih in jih nekritično potencirajo - zato so tudi lahka tarča manipulacij - kdor ima čez šolstvo in medije bo vladal preko zavedenih otrok ..." Pa saj poznate tisto staro resnico, da nam hišo najbolj poserjejo kure in otroci (a hvala Bogu, ne vsi otroci). Seveda sva zanikala vsako vedenje, nisva in ne bova izdajalca, pa seveda tudi nikoli nisva videla strica pri divjem lovu. Divji lovci so bili večinoma zelo previdni in se niso hvalili pred otroki, nečaki (kar so pa seveda na veliko počeli "zakoniti" lovci). Pa še večerje po Frančekovem divjem lovu so bile nekaj najboljšega, kar sem kadar koli v življenju jedel (še vse restavracije z Michelinovimi zvezdicami se lahko skrijejo) ... Zadaj je tudi princip neskončne privlačnosti prepovedanega sadeža (drevo spoznanja) in velikih otroških oči ... ter selektivnega spomina, ki nam sploh omogoča znosno preživetje. In še - otroci in tudi odrasli, so takrat bili večkrat bolj lačni kot siti, kar pa daje divjemu lovu poseben čar in tek - celo status legitimnosti in pravičnosti, socialnosti in celo preživetja (ljudje smo primarno lovci in tega nagona nam ne more kar vzeti neka država, ki je še po vrhu mnogi nismo imeli za svojo - dokazali leta 1990/91 - s priviligirano lovsko združbo, ki taca po naši zemlji in lovi divjad, ki smo jo "mi" nahranili ...). Večina divjih lovcev ni nikoli pretiravala z odstrelom - niso bili sadisti (če ne, bi šli med lovce ..., no, seveda vsi lovci niso sadisti, se pa najdejo med njimi, žal ...). Nasprotno, večinoma so divji lovci zelo cenili in ohranjali naravo in divjad (če ne, bi lovci, "jogri" ne imeli kaj loviti).
    Zadeva je po velikem obračunu pri znameniti mlaki romala na sodišče, se vlekla (saj veliko dokazov ravno ni bilo), forenziki so iskali lase, pomerili so ali kapa paše na Frančekovo glavo ... Poštar pa seveda ni upal pričati proti Frančeku - bil je zgolj vaba, pa še fazana je nosil. Pol sorodnikov in vasi se je že kar drug dan na moč skregalo, saj so bili eni na strani lovcev, drugi (večina) na strani malega človeka, ki je bil, kot zmeraj, za veliko večino sovaščanov njihov pravi junak. In prav je bilo tako! A vseeno je Franček po dolgem sojenju, zaslišanjih, moral plačati kazen, ki pa je bila zaradi majavih dokazov zgolj v višini stroškov ali nekaj takega (a zanj visoka).
    Med režiserji ne tako nedolžne drame je bil tudi kak pozneje "pomemben" mož - žal na strani lovcev in sam lovec, a o imenih ni potrebe ... Noben od nas ni brez greha pravi stara knjiga ...
    Večina akterjev "velike bitke" pri mlaki je že pomirjenih na onem svetu. Danes v naših krajih skoraj ni več lovcev, ne raubšičev, večino živali (veliko več kot včasih Frančeki) pa zmeljejo kosilnice, obračalniki, balirke, avtomobili, strupi ... Žal.
    Zakone je potrebno spoštovati, a jih ne slepo in za ceno človečnosti izvajati - sploh če niso pravični, življenjski in kršitelj ne škoduje drugemu. Veliko bitko pri mlaki so izvedli sovaščani, tudi kak sosed, celo sorodniki, čez dan najbrž celo prijatelji, vsi po vrsti preprosti ljudje - ki so jih naščuvali veljaki (večinoma lovci) iz ozadja, ki se umazanega zalezovanja in pretepa niso udeležili, niso si mazali rok ..., kot je to zmeraj v zgodovini - nastrada slehernik v imenu višjih idej ... Nekateri med njimi so celo skupaj s Frančekom nastopali v znameniti ljudski igri F. S. Finžgarja, Divji lovec - ironija življenja pa taka.
    A na koncu ostanejo spomini na nek čas, ki ni bil lahek, a ker smo bili mladi, se v njem zrcali nekaj romantike, skrivnosti, čarobnosti, ki nas povezuje z našimi predniki - a sedaj so vsi režišerji in udeleženci velike bitke pri mlaki že pomirjenimi v večnih loviščih ...
    Mi - takrat otroci - pa smo kmalu pozabili na medsebojne zamere zaradi nekaterih groženj in tako je tudi prav (na grožnje pa seveda nismo pozabili). Le spomin, takrat večkrat lačnih otrok, na redke okusne večerje je še zmeraj zelo živ, kot da se je zgodilo včeraj. Te, še kako domače in pristne zgodovine preživetja nas in naših prednikov, praktično ni nikjer zapisane. Naj bo ta kratek spomin na obračun pri mlaki med "raubšicom in jogri" posvečen vsem tistim, ki so se kdaj prekršili zoper (lahko rečemo za mnoge še danes sporen) zakon o lovu in vsem tistim, ki so jih strastno preganjali. In danes se te skrbi zdijo skoraj smešne, a včasih (pred 50-imi leti) je šlo zelo zares, celo za življenje.


    F11) Mali "Franček" in žrebiček

    Skoraj vsi otroci se navežejo na mladičke domačih živali. Večina se naveže na male mucke, zajčke, piščančke, kužke, ovčke ... A kdaj se navežejo tudi na teličke, konjičke, prašičke ...
    Še pred drugo vojno je živel fantek, ki je postal izreden prijatelj žrebička. Takoj, ko je imel kaj prostega časa, je skočil do žrebička, ga spustil na prostost in že sta neizmerno uživala. Skupaj sta tekala po dvorišču, sadovnjakih, travnikih ... Fantiček se je večinoma prej utrudil in žrebička je takoj priskakljal k njemu, se stisnil k Frančku - malo sta počivala in dirka se je kmalu spet nadaljevala.
    A tako kot je to v življenju - ni dovolj sama teža trdega dela, šole, bolezni, kdaj krutih odnosov s sovrstniki ... - se je kot strela z jasnega na družino in živino zgrnila nesreča. Zagorela je domačija, hlevi ... Ko fantiček priteče iz hiše, v grozi ognja zagleda, da gori tudi hlev z živino. Čeprav so ga odrasli klicali nazaj, je ves odločen in v solzah stekel v goreči hlev, da reši vsaj svojega žrebička. Ko vstopi v hlev do žrebička, se zgodi, kar se po našem razumevanju sveta in pravičnosti ne bi smelo ... Goreči tram pade na fantička in tako se povsem nedoumljivo konča življenjska pot majhnega Frančka, ki je iz ognjenih zubljev (ne da bi pomislil na svojo varnost) nesebično reševal svojega izjemnega prijatelja žrebička.
    Izredno tragična in hkrati humana zgodba je seveda hudo, hudo prizadela vse domače, posebej starše in tudi celotno vas ... Mnogi ljudje so rojeni za nesebično pomoč trpečim in znano je vprašanje: "Kako naj mi, že večinoma osiveli možje, spet postanemo otroci, da bi lahko vstopili v Božje kraljestvo?"


    F12) Odnos do starih "Frančkov" - ki so kdaj veliko bolj brihtni, kot vaški "modreci"

    Frančeki so na stara leta večinoma imeli ob sebi še žene Mimike. A ker možje gredo prej v večnost, so redko ostali v starosti sami, večinoma so jih Mimike preživele vsaj za 10 let (a Frančeki se radi hecajo in pravijo, da je temu tako zato, ker jih ima Bog rajši ... in jih tako odreši težav na Zemlji). A zgodilo se je, da je tudi kak Franček preživel ženo. Kljub slovesu ljubljene žene, je Franček večinoma zadržal v hlevu ali prašiča ali nekaj kur, rac, zajčka, kakega petelinčka. Družbo pa so mu delali še mucki in še kak majhen kužek ali papagajček. V naravi pa so mu bili prijatelji ptički, tudi sovice, ježki, kdaj kak lisjak, srnica, ki je veselo priskakaljala pod jablano polno sočnih jabolk ali je malo razredčila vrt solate, fižola ...
    Ozimnico in drva si je pripravil v sodelovanju z vnuki in sinom, ki ga je tudi kdaj zapeljal k zdravniku, kamor pa je šel bolj zaradi radovednosti kot iz potrebe. Za svoja leta je bil kar zdrav (v določeni meri celo bolj od lastnih otrok - živel je mirno življenje) - razen občasno kake viroze, manjše poškodbe, ni imel nobenih kroničnih bolezni. Bil je tudi nekoliko pretirano šparaven, a ta lastnost pride z leti ..., da je imel rezervo, kar pa je v resici zelo smiselno. Sploh pa so včasih ljudje bili življenjsko odvisni zgolj od tega, kar so si sami pridelali ali prišparali. A vnukom in vnukinjam je zmeraj dal žepnino - za pomoč in kot dedek.
    Kljub vsemu se je kak sovaščan, potem ko je bilo že vse narejeno, pripravljeno na zimo, hvalil, da je Frančeku pomagal - a ga ob težkem delu nikoli ni bilo zraven. Pozimi je, recimo kak z dolgim jezikom, prišel 2x na obisk in Frančeku iz 10 m oddaljene ute prinesel drva na 5 m in se je potem na okrog na veliko hvalil, da mu je pripravljal drva... Ker je imel Franček občasno nekaj bolečin v kolenih - starosti primerno - so ga vaški obveščevalci zmeraj znova prepričevali, da gre na operacijo, da zakaj otroci ne ukrepajo ..., a Franček je vedel, kako hud poseg je to in kake posledice lahko pusti narkoza in dolgotrajno zdravljenje in se ni pustil prepričati pametnim modrecem iz vasi.
    Vsa dvoličnost posameznih dušebrižnikov iz vasi pa se je pokazala, ko je eden izmed njih spet prišel na čvek k Frančeku - ga podučevat. A v času, ko sta sedela v dnevni sobi, je prišlekov pes Frančeku pomoril vse kure in petelina na dvorišču, muce so se pravočasno skrile (kure so bile, poleg ostalih živeli, del Frančkove družine - druženja, za vsako žival je imel dobro besedo, ime, je poznal njene navade ...). Kure so mu znesle frišna domača jajca, dal jih je tudi otrokom in vnukom - a vse so umirale naravne smrti, nobene ni hotel pokončati - saj so bile vendar del družine. Frančeka je ob pogledu na masaker skoraj kap, a ker je preživel že marsikaj v življenju, tudi krutost 2. vojne in povojne norosti ter vojno 1991, je kmalu sprejel nepovratno izgubo svojih prijateljic in petelinčka - spoštljivo jih je pokopal ...
    Da pa je zadeva dobila tragikomično nadaljevanje je poskrbel prav ta isti "dobrotnik". Še isti dan mu je prinesel nadomestne kure in petelina in je hkrati trdil, da so te kure stare zgolj eno leto. A Franček ja takoj opazil, po starem kremplju, ki je štrlel iz nog (to je značilno za stare kure), da so kure že na poti v onostranstvo. In res, prva kura je poginila že čez slab teden, od ostalih pa je le ena nesla drobna jajca na vsake tri dni - le petelin je pel, kot se spodobi, a še ta ni imel krone ... Tako se je vaški obveščevalec (poleg škode in šoka, ki ju je povzročil že kar zelo staremu Frančeku) dodatno rešil še lastnih starih odvečnih kur. Da je bila mera polna, se je hkrati naokrog še hvalil, kako da je dober ... Ta kljukec je še moledoval, da ja Franček tega dogodka ne bi omenil otrokom ali policiji. Seveda - Franček kaj takega nikoli ne bi naredil (glede policije je vedel, kake sitnosti bi imel ta "dobrotnik" zaradi psa in mu kljub starim kuram tega ni privoščil), a tudi nikoli ne bi nobenemu v zameno prinesel hirajočih kur ... Tako se je Franček vsaj rešil kljukca (obveščevalca) iz vasi, zelo dolgo se ni več prikazal in "delal dobrih del" (nepotrebno prenašanje drv na 5 m), pametovanje o kolenih in zdravju nasploh ... Franček je še dolgo žaloval za svojim petelinčkom in kurami, a se hkrati smejal neumnosti lažnivega kljukca, ki je mislil, da ne ve, da mu je podtaknil onemogle kure, ki so mu bile doma že dolgo v napoto ... A življenje celi rane in že to, da mu dobrotnik ni več solil pameti, mu je prineslo nov mir v življenje ...
    Cela vas se je zamislila, a hkrati nasmejala nad kurjo prevaro, kure so namreč bile stare eno leto pred petimi leti ... Za nekaj časa so tudi ostali vaščani imeli mir pred vaškimi dobrotniki, obveščevalci in modreci ... Pamet ni vezana na starost ampak na osebnost ... Eni pameti nikoli ne morejo izgubiti, ker je nikoli niso imeli. No - pa saj je tudi norost človekova pravica, nihče se ni sam naredil (še dobro) ... in s tem je potrebno živeti.


    F13) Preveč radoveden Franček

    Živel je Franček, ki je bil na svoj način zelo brihten (tako, da mu je to tudi škodilo), hkrati pa kdaj preveč trmasto samozavesten v razmišljanju in dejanjih - dejansko prepričan, da praktično razume in ve vse, da je boljši v reševanju težav kot vsi izučeni tehniki, inženirji ..., skratka, da je najpametnejši na svetu. Ta lastnost ga je stala tudi kakega ponavljanja razreda v osnovni šoli ..., a ni iskal krivde v sebi - še zmeraj se je počutil kot genij! To lastnost je ohranil do konca svojih razburljivih in poučnih dni. Kdaj so se ob njegovem prihodu vaški možje prenehali pogovarjat o problemih, ker so se zbali, da jih bo Franček še bolj zapletel ... in tudi niso radi slišali znanega refrena: " ... vi ste ja čisto nori ..."
    Kljub temu, da je bil večinoma težak sogovornik, je zaradi svoje vztrajnosti kar nekaj stvari naredil v dobro vse skupnosti.
    Kako težak svetovalec je bil, priča naslednja prigoda. Njegovemu nečaku se je pokvaril tovornjak. Nečak je zato povabil dva kolega mehanika, da sta mu ga popravila - a popravilo je trajalo kar dva dni. Ko je stric Franček izvedel, kaj da se razburljivega dogaja pri nečaku, oz. njegovi sestri - je brž pohitel na obisk.
    Zgodilo se je pričakovano - takoj se je nalepil na mehanika in tovornjak. To še ne bi bil problem - če ne bi kmalu začel poučevati mojstrov, kako naj vrtita ključe, da bi morala najprej odviti to in to cev, dal jima je vedeti, da najbrž ne vesta kaj delata ... Ko je minilo pol ure, sta raje prenehala s popravilom in jo urno oddrvela na malico. Brž, ko sta se oddaljila od pametnega Frančeka, sta nečaka vprašala, da kdo je ta težak gospod, ki "vse zna" ... in nečak v zadregi izjavi: "Ah - tam en sosed, ne se ozirati nanj ..."
    Ker mojstra nista bila čisto gotova, ali se kolega ni zlagal (v odgovoru sta čutila zadrego), sta ob prvi naslednji priložnosti vprašala še njegovo mamo. A ker sestra ni videla večjih težav v svojem bratu (dokaj razumljivo ..., bila mu je podobna, a kot ženska tega pametovanja ni izražala tako silovito ...) je vsa vesela izjavila, da je to vendar njen bat ... Mehanika sta nato kolega cel čas hecala, da kako je sedaj s tem modrim sosedom ... Malo sta si le pozdravila živce od "pametnega soseda" z zbadanjem nečaka v stiski, ki je v zadregi izgube lastne spodobne podobe dokaj logično zatajil "prepametnega" strica ...
    Zgodba je še dolgo ostala kot prvovrstna šala med družinskimi srečanji in obujanji spominov na pametnega strica Frančeka (ki je bil hkrati tam nek sosed in tudi brat, stric ...).
    Eni pač hitreje govorijo kot mislijo, spet drugi, ki znajo pa se lahko tega celo sramujejo ... Veljata pa seveda oba znana pregovora: Kdor jezika špara, kruha strada - ali, da 2x premisli, preden kako zineš!
    In naše življenje teče med tema dvema resnicama - naša prirojena narava pa odloča o tem, kako spretno bomo živeli ti dve izbiri. Žal (ali kdaj hvala bogu) se teh prirojenih pasti življenja večinoma niti ne zavedamo ... Kdor pa se ...
    V resnici se na ta bistven vidik življenja, videti sebe v razmerju do drugih - spoznati samega sebe (vzgajati tudi malo pozitivne samoironije), premalo poudarja med šolanjem, sploh v nižjih razredih. Pri tem je potrebna taktnost učiteljev, prijateljev, staršev ..., a brez prikaza te dimenzije življenja ljudem (otrokom) vzamemo možnost, da postanemo vsi skupaj boljši ljudje in si tako prihranimo veliko razočaranj ter kreganja ... Idealnih odnosv ni, so pa lahko veliko boljši!


    F12) "Franček" avtoštopar in zdravnica

    V osemdesetih letih 20. stoletja je Evropa še zmeraj živela dvojnost svobode preko železne zavese hladne vojne. Na vzhodu je veljala prepoved političnega združevanja, ni bilo svobode tiska, za posedovanje prepovedane literature so te zaprli, kupna moč ljudi je bila skromna, nadzor nad mišljenjem ljudi je bil stalen in kazni tudi - oporečniki, če so sploh preživeli, so težko dobili službe, stanovanja - njihovi otroci so bili v šolah večinoma diskriminirani, poniževani ... Kristjani in ostali verniki so bili deležni diskriminacije glede služb in napredovanj - kdaj tudi poklicno in študijsko onemogočani. Edina duhovna in miselna svoboda je bila v cerkvi - pa še tam so bili deloma vrinjeni udbovci (sodelavci tajnih služb). Tudi določen procent župnikov je sodeloval z udbo, saj so jih spečali z lahkimi dekleti ali dobili na druge podobne šibke točke človeške narave ... (tudi preko homoseksualnosti in pedofilije) in jih potem izsiljevali. Mnogi so tako raje pristali na sodelovanje s tajno policijo, kot pa bi sem jim zgodili škandali ali celo zapor. Nekatere duhovnike pa so kar brez krivde zaprli in jih v zaporih mučili, mnoge so tudi umorili, nekateri pa so pristali na ovajanje, drugi pa so spet ostali pokončni, a stalno nadzorovani, prisluškovani. Dogovor takratnih oblastnikov je bil, da v primeru vojne vse duhovnike pobijejo ..., v vsaki fari je bil določen morilec (prizanesli bi samo župnikom, ki so bili sodelavci sdv ...). Ta opis samo kaže na velike težave in stiske svobodomiselnih ljudi. Mnogi starejši in tudi mladi so tako globoko v sebi hrepeneli po svobodi, ki pa so jo le delno našli v zasebnosti in v manjših družbah starih znancev. Kdaj tudi ni bilo zaupnja med sorodniki ... Sploh starejši ljudje so zelo trpeli, ker so še poznali čase, ko te niso preganjali zaradi lastnega razmišljanja ... Seveda - tudi časi stare Avstrije in sploh srbske kraljevine niso bili idealni - a vsaj tako izrazito izključevalni niso bili, tudi ne tako nevarni za samo življenje. Socialno - ekonomsko pa je bil v naši mladosti najbolj izključen kmečki živelj (sploha pa kmečki otroci), bili so precej na slabšem kot razred vladajočih ... Večina kmetij je imela le 4 ali 5 hektarjev zemlje ..., take skromne kmetije pa so težko zagotavljale dovolj velike donose za spodoben družinski standard (Kardelj je celo dejal, da je traktor v rokah kmeta enako nevaren kot tank v rokah kontrarevolucionarja ...). Kmečki otroci so bili dobri za delat (pridnosti so bili vajeni od doma), v službah pa so lahko napredovali na najvišja mesta le preko včlanitve v komunistično partijo ... Razen malih obrtnikov, je bila vsa proizvodnja dobrin v rokah komunistične partije ... Skratka - Orwellova Živalska farma je bila naša realnost.
    Mladi fantje sploh niso dobili potnih listov za pot na zahod (potne liste so načeloma dobili po služenju vojaščine). Takoj po drugi vojni in tudi pozneje so zato mnogi bežali na zahod. Nekateri so žal bili na meji tudi ustreljeni (tudi znan prof. matematike g. J., a ni bežal v tujino, le plezal je v hribih na meji z Avstrijo - a so ga JNA vojaki vseeno ustrelili - uradna verzija je bila, da je pač zdrsnil v prepad in to leta 1982 ...). Morilec, vojak pa je za tako dejanje dobil celo nagrado.
    Vzhodni blok ni imel konvertibilne valute, kar je pomenilo črni trg za menjavo dinarjev, kron, forintov, rubljev, zlotov ... v marke ali švicarske franke, dolarje. Kupna moč je bila tako napram zahodu še toliko nižja - a ker marsičesa ni bilo za dobiti v Sloveniji (ali si predolgo čakal), so recimo gradbeni material, sadje, kavo, kavbojke, pralne stroje, ostalo belo tehniko, kamere, igračke, orodja ... ljudje kupovali kar v Avstriji ali v Italiji, kdaj tudi v Nemčiji in drugod po zahodu ... Veliko je bilo skrivanja robe po večinoma malih avtomobilih (katra, spaček, mali fiati ...), v nahrbtnikih ... - cariniki na naših državnih mejah so bili kar zoprni (v glavnem so to bili Srbi).
    Tudi sama potovanja so bila zelo draga, tudi po Sloveniji. Tako so najbolj pogumni potovali kar z avtoštopom - tako doma, kot po tujini. V tujini je bilo tudi kar nekaj težav na mejah (bali so se kraj, tudi terorizma s strani naše bivše države, ječe narodov in ekstremne ideologije ...), a po vprašanju, iz katerega dela države si in po odgovoru da iz Slovenije (s severa), so te večinoma z oljašanjem pustili čez mejo. Tako so mnogi "Frančeki" spoznali svet in domovino preko avtoštopa - tisto malo deviz (za nakup kruha in mleka ter poštne kartice ...) so menjali na črnem trgu, ki so ga vzhodne države seveda dovoljevle za male mešetarje in delno tudi sodelavce obveščevalnih služb ...
    V takem orwellovskem vzdušju so si mladi toliko bolj želeli svobode in so jo delno našli, kot smo že omenili, tudi preko avtoštopa. Avtoštop ima dolečne zakonitosti - ki pa so več ali manj zgolj stvar izkušenj in seveda osebnostnih lastnosti posameznika. Določenim mladim je avtoštop zelo uspeval - spet drugi pa so (Bog vedi zakaj) imeli precej malo sreče (nekateri so celo cel dan obstali na enem mestu in nato obupali - noben šofer se jih ni usmilil - spet drugi se še niti niso prav zbudili in že jim je ustavil dober človek in jih v avtu še postregel s kako dobroto ali kavo). Kako te vidi nekdo iz avtomobila in ti ustavi ali ne, je velika uganka - pshilogije avtoštopa še ni bila raziskana. Z njo (psihologijo avtoštopa) bi dgovorili na mnoga vprašanja človeških odnosov, simpatij, antipatij, ljubezni in sovraštva na prvi pogled ...
    Kaj vse nas avtoštop še lahko nauči? Vemo, da se večinoma spi zunaj v spalnih vrečah, da so tukaj še zelo nepredvidljivi vremenski izivi (vroćina, mraz, dež, neurja ...). Če stopaš v paru - pa je naenkrat lahko za vse kriv kolega ali kolegica, ki je s tabo - ker ne zna štopat, se ne zna postavit, ne drži dobro palca in roke, ker se ne zna obnašat, ker cmoklja, ker predolgo spi, ker predolgo in stalno lula, ker je vsako uro lačen (lačna), ker se je odločil za neprimerno cesto ..., ker sopotnika enostavno kar naenkrat lahko (žal) zasovražiš ... Če sta oba naenkrat sovražno nastrojena, se štop klavrno konča, če pa je eden od ekipe povezovalen, se je večinoma vse urerdilo v novem sobivanju, seveda po kakšni uri pridig in nato tihe maše ... Zdi se, da sočloveka najbolje spoznaš, se spoznata, na avtoštopu. Če dva brez večjih prask preživita nekajtedenski avtoštop, sta potem zares dobra prijatelja ..., morebiti kdaj tudi bodoča mož in žena ...
    Danes so avtoštop nadomestili večinoma prevozi, ko udeleženec tudi nekaj plača za prevoz. Klasičnega avtoštopa po letu 2010 skoraj ni več - v ljudeh je tudi nekaj več strahu - zakaj že ...?
    Avtoštop nam na nek način razkrije (nas pouči), da je v resnici skoraj večina ljudi zelo dobronamernih, odprtih, radovednih, zabavnih, srčnih ... - vsaj Evropa je tako delovala zadnjih 100 let (če seveda odmislimo krute vojne, ki so posledica masovne hipnoze psihopatov ...). Avtoštoparji po Evropi so imeli sicer zelo različne izkušnje (tudi pijane ali slabe voznike) - a večina je prav preko avtoštopa dobila vero v sočloveka in zaupanje vanj - v lepoto srečanja z neznano osebo. Je pa (kot je bilo že rečeno) pričakovano bilo tudi nekaj neprijetnih incidentov - a mnogokrat tudi zaradi naivnosti in neizkušenosti nekaterih mladih udeležencev (kot se to tudi dogaja v vsakdanjem življenju). Zanimivi so profili voznikov, ki ustavljajo - ni pravila. Ustavi ti lahko kmet s starim spačekom ali fiatom, stara gospa s hroščem, ki te poheca, da saj nimaš noža, da bi jo napadel ..., ustaviti ti lahko kombi hipijev ali kombi s komplet družino, ki se že tako drenja v starem "folksvagnu" z zavesami, ustavijo ti lahko vozniki in voznice vseh ras ..., ustavijo ti lahko muzikanti, pleskarji, zidarji, mnogi zanimivi tovornjakarji, rešilci, profesorji, diplomati, celo "kavboji", vojaki, seveda tudi ljubitelji dobre muzike in hitrih ter udobnih avtomobilov, lastniki avtodomov ... Mnogi te povabijo na slastno malico, pijačo. Pri različnih narodih tako lahko ugotoviš, kako zelo imajo recimo radi svojo domovino - ko recimo italijanski tovornjakar iz Švice prispe v Italijo, torej domov, takoj na meji naglas vzklikne "vivat Italia" in ves navdušen maha mimoidočim ... in si seveda takrat tudi štoparji z njim delijo to veselje do domovine ... Nemci so seveda bolj zadržani, a zmeraj korektni ... Kdaj te je recimo lahko kdo iz Nizozemske celo preko celotne Belgije (čeprav to ni bila njegova pot) odpeljal v Francijo - samo da ti je pomagal, da se je s tabo pogovarjal, delil izkušnje ... Izjemno prijazni so tudi Portugalci, da ne omenjamo Čehov, Poljakov, Madžarov, Slovakov, tudi Francozi so se izkazali ...

    Opišimo dokaj nenavaden avtoštop študenta iz Ljubljane na Štajersko ... Zdi se, da na tej poti ne bo kaj posebnega zgodilo - pa vendar. Večinoma so avtoštoparji napisali na velik karton tudi cilj poti, recimo Ptuj. Bil je oblačen dan, sobota in študentu Frančeku (v Črnučah) po desetih minutah štopanja ustavi škoda s (takrat) českoslovaško registracijo. Mladenič star 22 let se ves vesel vsede v avto neznanke. Nakar ves presenečen zagleda za volanom izjemno urejeno in krasno damo srednjih let. Postalo mu je kar nerodno ... Nakar sta prebila led in spregovorila prve besede. Gospa je bila plastična kirurginja in je bila na strokovnem izpopolnjevanju na kliničnem centru v Ljubljani. Vračala se je domov k mami v Košice, Slovaška. Zdravnica "Aniko" je bila del madžarske manjšine na Slovaškem. Kmalu po nekaj stavkih je začelo rahlo deževati in zdravnica je urno ustavila avto. Mladenič se je rahlo ustrašil, da kaj gre narobe. In gospa iz torbe urno potegne brisalca in ju namesti na prednjo šipo. Nato mu še razloži, da na Češkoslovaškem redno kradejo brisalce iz parkiranih avtomobilov (Košice), in da ni druge rešitve, kot da jih snameš ... Izkušnja, ki je v Sloveniji v bistvu nismo poznali - redko. Nato je priznala, da ga je vzela v avto tudi zato, da se ne bo zgubila na naših cestah ... Razumna odločitev. Potem, ko sta izmenjala osnovne informacije, je bila vožnja precej bolj sproščena. A presenečenj ni bilo konca. Čez nekja časa gospa žalostno prizna, da ima tako malo denarja, da je spala kar v ambulanti v kliničnem centru. Pove tudi, da v Košicah praktično ne moreš dobiti pomaranč in ostalega južnega sadja ... (tudi v Sloveniji ni bilo teh dobrin ravno na pretek, a v Ljubljani se je občasno kaj dobilo - sploh na tržnici) Ker ima Anika zelo rada mamo, ji je kupila vrečko sadja. A kmalu je spoznala, ko je pogledala v denarnico, da ji bo zmanjkalo denarja za cestnino na hitri cesti - od Celja naprej ... Kaj sedaj? Vrnila se je do prodajalca in vrnila sadje ter vzela denar nazaj. To je mladeniča popolnoma šokiralo, zdravnica s tako skromno plačo, da še za sadje nima, da bi razveselila mamo. Tako je fant spoznal, da je del vzhodnega bloka še v večji stiski kot mi v Sloveniji ... in da se tam tudi zdravniki komaj preživljajo. To mu je še dodatno dalo misliti o razmerah v vzhodnem bloku in zakaj je temu tako ... Bi ji fant kar kupil sadje - a se ga na poti ni dalo ...
    V vzdušju solidarnosti sta pripeljala vožnjo do Slovenskih goric, nakar je mladenič izstopil in se poslovil od izjemne dame, zdravnice, ki se je sama prebijala skozi življenje in zraven skrbela še za mamo.
    Avtoštop je bil in bo odlična šola življenja.

    Franček je odrasel, si kupil avto in tudi sam ustavljal štoparjem ali pa kakemu dedku ali počasni babici, pastirici kar tako, kot pomoč sočloveku ...


    F12) Naši dedki "Frančeki" so šli v špitol

    To bo hkrati opis doživetij otrok rojenih po drugi vojni, ki so morali kdaj tudi na zdravljenje v bolnišnice, kjer je bil standard varnosti bolnikov pred dodatnimi okužbami milo rečeno precej srednjeveški.
    Naši generaciji je še ostal v zavesti poseben izraz za bolnišnico, ki ga danes praktično noben več ne uporablja, to je špitol. Takrat so skoraj vsi starejši ljudje Slovenskih goric govorili, da gredo v špitol (to je bila štajerska različica latinskega imena hospitium za bolnišnico). Da je v teh krajih ostajala neka kontinuiteta z rimskim obdobjem, priča tudi naš izraz za pokopališče, to je cintor (iz latinskega izraza coemeterium). A tudi razmere v naših lokalnih bolnišnicah so bile na določenih oddelkih prej antične kot sodobne, primerne času 20. stoletja.
    Ko je kateri od odtrok bil hospitaliziran (no ta izraz je ostal), so recimo dedki in babice po opravljenm delu dejali (recimo v nedeljo): "Tak, za pa moram obiskati še naše deklete v špitoli - küpjo jim bom še kakšno žemlo!" In seveda otroci so bili zelo veseli dedka in žemlje ...

    Večina otrok je bila sprejeta v bolnišnico - v glavnem na Ptuju - zaradi zlatenice in črevesnih okužb. Veliko je bilo kontaminirane vode (problem so bili studenci, v katere je teklo vse živo, gnojnica, greznica ...), ki bi jo morali pred uporabo vsaj prekuhati - a temu ni bilo tako ...
    Kako so pa otroci doživljali hospitalizacijo?
    Nekaj zelo zgovornih spominov.
    Na Ptuju je bila izolirnica (stavba za nalezljive bolezni) odmaknjena v majhen gozdiček. A to ni bil največji problem. Zraven je namreč bila tudi mrtvašnica in obdukcijska soba. Otroci so tako skozi okna videvali moške s krvavimi predpasniki in krste, ki so jih odnašali, prinašali v mrtvašnico ... To so bili za mnoge otroke šokantni prizori.
    A recimo, da je smrt del življenja - a kaj, ko tudi ostali standardi niso bili v prid mladim in odraslim iskalcem zdravja. Eno od pričevanj je prav šokantno. V izolirnici je umiral mladi fantek Miloš. Zaradi ciroze jeter in ostalih bolezni, je imel izrazito napihnjen trebuh. Zadnje tedne je preživel v hudih bolečinah in je zato veliko jokal in stokal. Vso to tpljenje so doživljali, spremljali in poslušali tudi ostali otroci v izolirnici. Ves čas so se bali ali bo ubogi Miloš umrl in kdaj to trpljenje doleti tudi njih, težko so zaspali, se zbujali, pozneje še večkrat sanjali ubogega fanta ... A vrhunec je bilo neprevidno ravnanje zdravnikov. Ko so ubogega Miloša večkrat punktirali, so zdravniki uporabljene gumjaste rokavice kar odvrgli v navaden koš za smeti. In kaj so hospitalizirani otroci iz Slovenskih goric, Haloz potem storili. Brž, ko so doktorji odšli, so skočili do koša, pobrali rokavice in jih začeli napihovati v balone ..., si jih podajati, brcati, odbijati z glavo, skakali po posteljah ... Takrat so namreč bili baloni - pa tudi če iz gumjastih rokavic - prvovrstno veselje, igračka za revne otroke SV Slovenije. Da se noben ni okužil (najbrž noben), je bila izjemna sreča za otroke in zdravniško osebje.
    Otroci so tudi z velikimi ušesi poslušali, kaj se pogovarja medicinsko osebje in hospitalizirani pijančki iz Haloz in Slo. goric zvečer med kartanjem ... A to jih je v resnici zabavalo. Večkrat so tudi videli, kako so od pijače sesuti starčki dajali blato - tako da so posodo naponili z zeleno drisko do vrha in čez ... Kdaj ubogi dedki niso vedeli, katero posodo naj uporabijo za blato in so vzeli kar vazo iz mize ... Vse to je bila šola življenja za otroke, ki so komaj čakali, da se vrnejo domov. No - ne vsi. Mnogi so namreč doma imeli tako grozne socialne razmere (pijača, pretepanja, strah, kdaj tudi lakota ...), da jim je bolnišnični statos celo koristil v umiritvi vsakdanjika, ki so ga bili navajeni - kljub nezavidljivim razmeram v izolirnici - in v katerega so se morali po ozdravitvi vrniti. To so bili časi, ko je največ življenj rešila infuzija - vnos fiziološke raztopina ali raztopine glukoze ali nekaterih zdravil preko¸podkožnega vboda, lahko tudi direktno v veno za preprečevanja hude dehidracije. itn. Takrat pa so - v primeru bakterijskih okužb - že delali čudeže antibiotiki (recimo pri zelo neprijetni šigeli [bakterijska dizenterija], dovolj je zgolj cca 100 bakterij za okužbo, recimo preko vode; na leto umre zaradi šigele okrog milijon ljudi, dehidracija, odpoved organov - takrat je bila ta bakterija kar pogosta v SV Sloveniji). Kdaj so antibiotike uporabili tudi pri hudih virozah, saj so le te lahko ohromile odpornost telesa do te mere, da so bili pacienti dodatno ogroženi s strani bakterij. Takrat je bil med ljudmi penicilin sinonim za vse antibiotike. Seveda pa so po drugi svetovni vojni že napredovala tudi ostala zdravila, tudi pomen prehrane - diete, čiste vode ... - je zmeraj bolj prihajal v zavest ljudi in zdravnikov (govorimo seveda večinoma o nalezljivih boleznih - ki so se takrat zdravile v izolirnicah).
    Danes je ptujska izolirnica zapuščena in sameva v miru in v spominih na vse usode štajerskih otrok, starčkov - kar je prav. A v resnici bi jo bilo potrebno zaščiti, kot simbol nekega časa in razvoja medicine v odročnih krajih Slovenije 20. stoletja.
    Sledi še mekaj zgovornih podob trpečih sobolnikov, dedkov, ki jih je v izolirnici skiciral mladenič, ki je vse to doživljal.


    bolnica_ptuj_jes1980_1.jpg


    bolnica_ptuj_jes1980_2.jpg


    bolnica_ptuj_jes1980_3.jpg


    bolnica_ptuj_jes1980_4.jpg


    bolnica_ptuj_jes1980_5.jpg


    Slika zapuščene ptujske izolirnice iz jun. 2021. Zgradba bi lahko postala muzej nekega časa, neke generacije, stanja duha in medicine po drugi svetovni vojni v SV Sloveniji. Zgradba dejansko stoji na antičnih zgradbah - hčerka fanta skic iz izolirnice je tudi oparvljala arheološka izkopavanja ob izolirnici. Seveda so takoj naleteli na antiko in tudi na človeške ostanke - lahko da so bili delno antični, lahko pa celo del bolnišničnega pokopališča ali pa celo iz neprijetne zapuščine tragičnih zgodovinskih zgodb, ki jih je Slovenija žal polna ...
    Skozi ta gozdiček so do rešetk izolirnice dostopali starši, dedki in babice hospitaliziranih otrok, tudi prijatelji in prijateljice ... Vsi v izolirnici, če so le bili toliko pri močeh, so bili neizmerno veseli teh kratkih obiskov - čeprav le oddaljen pogled in nasmešek skozi rešetke.
    Enemu od mladeničev so sošolci prinesli v izolirnico, v razposajenosti mladosti, celo svečo v "uteho morebitnega slovesa". Prišli pa so kar nekoliko skregani, ker so v trgovini (na poti v izolirnico) enemu od kolegov v žep na skrivaj porinili veliko čokolado, kar je blagajničarka takoj opazila kot krajo. A k sreči je ni prijavila policiji, pomagali so tudi hudomušni kolegi, ki so incident tudi povzročili, da se je vse izteklo v prid žrtve. Sošolec se je kljub vsemu nadvse razhudil - ni bil problem sam hec - kolega se je namreč dobro zavedal, da če bi trgovka "krajo" prijavila na policijo - bi fant imel v kartoteki hud madež, ki te je spremljal tako pri soldatih kot izobraževanju, delu ... Večino malih tatvin so takrat odgovorni na terenu spregledali, zavedajoč se posledic ... Ljudje so večinoma bolj pametni od totalitarnega režima - a žal so tudi izjeme, bedaki, ki naredijo veliko gorja - sploh mladim.
    Izolirnica je žal večino bolnikov zavila v atmosfero tesnobe, v tančico zavedanja končnosti življenja ... Mnogi so tukaj žal zadnjič slišali petje ptic ... Večini (sploh mladih) pa so pomagali na pot vrnitve v objem bližnjih, vsakdana. Hvala vsem medicinskim sestram in zdravnikom, ostalemu osebju, ki so delali po svojih najboljših močeh - v kontekstu časa in političnega režima. To je zgradba mnogih spominov, mnogih prijetnih, a žal tudi manj prijetnih ...


    Izolirnico sedaj krasijo tudi zgovorni grafiti - jun. 2021.


    Vhod v staro ptujsko izolirnico, jun. 2021. Povsod rešetke.






    Fx) "Frančeki in Mimike" zlorabljeni za "višje" cilje

    V pripravi!




    Srečanje generacij (slika zgoraj), sošolcev, 1925, 1926, 1927 na Vitanu (Kog), maj 1999. To so bile generacije, ki so najlepša leta mladosti preživele v strahu, na prisilnem delu, v taboriščih, mnogi fantje (skoraj otroci) pa kot nemški prisilni mobiliziranci na grozovitih frontah - veliko jih je padlo ali so se vrnili domov kot invalidi, s slikami grozot v spominu in podzavesti. Leta 2022 je zagotovo živ še eden od udeležncev srčanja - star 95 let.
    No - februarja 2023 pa sem spoznal še eno gospo s slike. G. Mimika me je prosila, da pozdravim njenega sošolca V. Frančeka. Torej - zagotovo med nami še prebivata dva sošolca rojena leta 1927 - čudovito.

    G. Mimika mi je tudi pripovedovala, da so si med drugo vojno v dolinici, okrog 500 m od hiše, v gozdu v zemljo skopali bunkar. Nad njimi so leta 1945 potekali boji med Bulgari in Nemci, a so ostali vsi živi - a strah je bil obupen.
    Prav tako so jim Nemci pripeljali na oskrbo 4 ujetnike, 3 Francoze in Ukrajinca. Ukrajinca so kar razumeli, Francozov pa žal ne. Dali so jim prenočišče, hrano, skupaj z domačini so kopali strelske jarke ... Po vojni jim je ukrajinec pisal, da je prišel srečno domov, in da ga je družina počakala ... Upajmo, da so tudi po strašnem brutalnem napadu Rusov na Ukrajino 2022/23 sorodniki živi in na varnem ...



    ---------------------------------------------------------------------------------------------





    Primer geodetske listine in zračnega posnetka iz leta 1959.



    Primerjalni sliki iz 2018 za tri dokumente spodaj - Jastrebci, začetek vasi.


    Začetek vasi Jastrebci leta 1959 iz zraka! Bilo je posajenega veliko več sadnega drevja - od prodaje jabolk, hrušk, breskev, sliv se je dalo zaslužiti kar nekaj denarja, nato je na trg prispelo pivo in ...


    Primer geodetskega dokumenta iz leta 1958 - lastnik parcel 388 in 389 je bil nekoč dedkov brat Janez Vičar. Parcelo je kupila Lasič Zora. Na parceli desno od rdeče črte je imel vikend drug dedkov brat Matjašek Vičar - operni pevec (žena iz Zagreba je bila hudo jezna nanj, ker je s svojim petjem na dvorišče privabljal domačinke iz mladosti ..., nakar je bil primoran pracelo zapustiti - njegov mlajši brat Janez pa je parcelo za majhen denar praktično podaril babičini nečakinji v katero je bil hudo zaljubljen, ta pa jo je prodala za normalno ceno in od ljubezni je ostal samo denar v rokah nesojene neveste). No - vsote so bile majhne - a časi so bili zelo težki in vsak cekin je štel ... Danes so že vsi pomirjeni med zvezdami.


    Primer geodeskega izračuna parcel 388 in 389 iz 1958. Skupaj okrog 48 arov.






    Priložnostni govori, skovanke, pregovori, izreki.

    Pridni bote, zdravi bote pa v nedelo k maši hote.
    Bog vam daj dosti picik, dosti racik, dosti meso. (za Sv. Barbaro)
    Stora cesta, Mekotjok
    ke je hiša tan je tot.

    Tunek je prišo molit k pokojnemi Lujzeki, pa mo je reko: "Keko krot sem ti reka, grema k Bobjare (gostilna Bobnjar) pa si reka ka nemas cajta - alzo, za pa mos cajt tu ležati! "

    Pogrebniki v gostilni so naričili še en špricar za pokojnega.

    Keri besedä špara, krüha stroda. guči kak raztrgani doktor (*DBV) - učeno govori, čeprav ni izobražen, delati se pametnega (blefer)

    doktor kürje fizike - delati se pametnega

    Če se na svečnico jasno zdani, te še zima dolgo trpi.

    Če bode na Jurjevo vedrina, te da dosti vina.
    - Jurjevo 24. april - zacetek paše, zelene pomladi

    Čebela umira, ker za svečko vosek nabira.

    Vsako prase rije zase.

    Število tri - recimo trije otroci, eden za držovo, eden za mamo, eden pa za ateka.

    Praznika Marijino vnebovzetje (15. avgust) in Marijino rojstvo (8. september) imata slovenska imena:
    veliki in mali šmaren oziroma velika in mala maša. Obdobje med tema dvema praznikoma je znano kot obdobje romanj v Marijina romarska svetišča. Ponekod v skladu z izročilom na malo mašo ohranjajo navade (npr. blagoslov rož itn.). Ta dan pomeni simbolno že začetek jeseni, saj ponekod mala maša za suknjo vpraša ali pa odpre dolinsko pašo (mala maša – v vsakem grmu paša).



    • Fraze:
    na pametevo - na tepežni dan
    iti po pametevi - pohajati na okrog na tepežni dan
    Se sprovlaš kcoj kak lačen srat - "komentar ni potreben"
    kršele v riti meti (*DBV) - ne moreš biti na miru
    kä moš sršene v riti - nemiren, živčen človek
    Vsaka vas ima svoj glas.
    Ko bo kralj Matjaž kraljeval, bo kmet lahko kmetoval.



    Prleške jedi
    so lahko zelo enostavne in zdrave, lahko so pa tudi take, sicer okusne, a ob nezmernem uživanju za telo obremenjujoče.


    Naštejmo nekaj lahkih jedi:
    - KRUH, Prleki ne moremo brez dobrega, v krušni peči pečenega kruha (črn, bel, ajdov, koruzni, mešan, ...), mame so nam kot otrokom zmeraj spekle male hlebčke (koločke) - testo, bodoči kruh pa smo k peči nosili v lesenih posodah (krničkah), na vrhu kruha je zmeraj bil s prsti vtisnjen križ; mnogi otroci so zrasli ob kruhu in mleku z minimalnimi dodatki ostalih dobrot, omehčan kruh, krajčki v mleku ali beli kavi, so zmeraj bili nebeška dobrota, Prleki jemo kruh skoraj k vsaki jedi, razen k poticam, ...
    - zosi (recimo ejnpren [ejnpren ali einpren je na masti popečena moka s čebulo, lahko papriko, itn], zalit z vodo, doda se smetana, fižol [v zrnu ali še bolje stročji], začimbe, ...)
    - sokon (posebej kuhano kislo zelje s fižolom, einpren s čebulo, kimin, paprika, malo popra, arman, lahko dodatki prekajenega mesa, itn)
    - prežganka (prežgonovica, lahko se doda kumina [kimin], med kuhanjem lahko dodamu tudi streseno jajce, itn) - zelenjavne juhe iz stročnic, krompirja, zelja (surovega, kislega), korenja, čebule, ..., razne omake,
    - juhe iz kaš (ajda, proso),
    - žganci vseh vrst (koruzni, ajdovi, ...), zabeljeni, lahko tudi popečeni, ...,
    - štrudlji (zavitki): jabolčni, skutin, mešan, iz buč (izjemna specialiteta), iz kislega tenstanega zelja z malo popra (izjemna specialiteta), iz repe, iz grozdja (skupaj s skuto), rozin ...,
    - pocani vügorki, murki (mlade kumare dan do dva potopljene v mešanico kisa in vode [v razmerju 1/5 v prid vode, stvar okusa] z dodatkom kopra [lahko še češnjev list, višnja]), šele pred uporabo se narežejo na mm debele kolutke (rezine debeline "kovančka"), posolijo, popoprajo, doda se rdeča paprika v prahu, žlico do dve bučnega in belega olja in tako nastane izjemno enostavna in osvežilna solata, ki je večini Slovenije, sveta (po tem receptu), neznana,
    - krompirjeve dobrote, juhe, solate, pogače, pečen krompir na sto načinov, kuhan zabeljen krompir, ...,
    - kuhan in pečen fižol,
    - solate zelene, iz surovega ali kislega zelja, paradižnika, kumar, fižola, boba, krompirja, čebule, česna, motovilca (repincl), regrata (mlečec), ... (obvezna mešanica bučnega in belega olja),
    - materin kompot (narezana jabolka prekuhana v vodi, 15 % vina, dodan sladkor, cimet, lahko klinčki) - ob prehladu odlična pijača, mrzel pa zelo osveži,
    - mlečni izdelki, trdi "sir" (posušena skuta z mešanico kumine, paprike v prahu in smetane, sol je obvezna), ...,
    - veliko raznolikega sadja (jabolka, hruške, slive, češnje, ribez, breskve, marelice, maline, nešplji, jagode, ...)
    - klecinprot (sadni kruh), skrivnost dobrega klecinprota je sadje, ki je eno noč namočeno v žganje,
    - razni knedli iz krompirja, sliv, itn,
    - veliko se tudi vlaga sadja, dela marmelade, sokove, kisa zelje, repo, ...
    - Prlekija je tudi dežela buč, bučnega olja, ki je lahko rastlina bodočnosti (enostavna pridelava, skoraj brez kemije, same buče so zelo uporabne za prehrano ljudi in živali),
    - kdaj so tudi gobe pomenile pomemben del prehrane, enako kostanji, kot začimbe hren, kislica, tudi zelišča za čaje in zdravila (lipa, kamilice, šipek, bezeg, meta, sok iz stebla vinske trte, ...), sploh pa med, ki je bil včasih edino sladilo in pomemben del gospodarstva, ...


    Naštejmo nekaj zelo okusnih jedi, a manj zdravih, če nismo zmerni pri uživanju (no to tako velja za večino jedi):
    - pohana akacija (tega drugje v Sloveniji skoraj ne poznajo),
    - "treščje" (flancati iz kvašenega testa, otroci uživajo ob "treščju"),
    - peciva: krofi (fenki), biskvit, orehove potice, potice iz rozin, piškoti, buhtli, ...
    - jedi iz jajc (cvrtje, solate, pohanja, ...),
    - perutnina, zajci, redko ribe, divjačina je bila na mizah pogumnih,
    - svinske jedi ("tünkino" meso, je prekajeno, posušeno in popečeno meso, konzervirano v zaseki, kaj je zobl, kako se ga naredi (?) - špeh se nekoliko popeče, nasoli in zmelje, tako nastane zaseka ["zobl"], ki se da v posodo z imenom "tünka", kjer se prekajeno meso, klobase, "ritjak", ... konzervirajo v zaseki); razne šunke, pečenke, ocvirki, pečena jetrca, krvavice, prekajena slanina, ..., to so izjemne dobrote, a v zmernih količinah in ne vsak dan, mnoge izdelke izboljša česen, poper, kumina, paprika, kdaj čebula, korenje, ...,
    - črna žüpa (črna juha, te jedi najverjetneje več ni na meniju kmetij Slovenskih goric), sestavine: svinske kosti z malo več mesa, stegno, rebra, itn, se da v posodo z ozko odprtino (recimo dükel), na kosti se doda vsedena kri in polije kis [jesih], vse skupaj posoli, vsebino se pusti kakšen teden v zorenju, po enem tednu se odstrani zgornja plast (ce je plesniva) in se celo vesbino ali samo kosti (odvisno od okusa, dolije se tudi voda) skuha z ajdovo kašo - mnogi pravijo, da je to izjemna juha,
    - skrivnost okusne prleške kuhinje je tudi že omenjena zaseka (zobl), s katero se pripravlja mnoge jedi, ... (seveda se ne sme pretiravati),
    - piškoti iz svinskega sala in moke ("salovjoki", večini neznana a okusna jed),
    - žganje (žganica) iz sliv, tropin grozdja, hrušk ali jabolk (najstarejši in najbolj zdrav "antibiotik", v zmernih količinah seveda),
    - jabolčnik je bil pred prihodom piva zelo priljubljena pijača,
    - vina (izabela, klinton, šmarnica in "žlahtne" sorte, kot so renski rizling, traminec, muškati, ...),

    Še imeniten Markotov opis vsebine naše tünke (rešiteljice naših prednikov), med branjem postaneš kar lačen ...,
    "Esej o tünki":
    "Zobl je resen takša univerzalna jed, ki se do ponücati v fsakšen agregatnen stanji (razen f plinasten). Naši prleški predniki so razvili resen takšo metodo konzerveraja meso, ki je nema vendar niše na svete. Se marsige meso polejejo z žmocon, samo to je ne isto... Skrivnost prleškega zobla je glih f ten, ka še ma žmah po mese, žmah po nejbojšen mese, ki se rasprostera na pujceke. Z lastnih izkušenj ven, ka ma fsakši rad (tüdi nePrleki) prleški zobl pa meso s tünke! Pa poleti je glih tak dobro kak pozimi, ne nücaš nibenega hladilnika pa kakšega nenaravnega ohlajaja... Škoda edino, ka ga gnes den ne mremo teko pojesti; s sidejon pred računalniško kišto glih ne kürimo kej dosti maščob.
    Fsekakor pa brez zobla pa meso s tünke ne gre, sej mota f kombinaciji s črnin krühon pr moj düše nejbojši žmah na toten svete. Še posebej, či je poleg še lük, kakšen pocani murk, paradejs ali pa paprika, pa kakša kupica domočega vina...Taka pri fsakšen pejse derek začütiš, kak vün veje modrost naših prleških prednikof..."
    Januar 2011
    Tekst o tünki je imenitno premislo in zapiso naš Marko Rusof z Veržeja

    Jabolka - velikokrat hrana otrok ter babic in dedkov


    Če s čim, naša dežela ni skoparila (ne skopari) s sadjem - recimo z nadvse radodarnimi jablanami različnih sort. Na sliki je sicer zaradi zmrzali in suše skromen pridelek iz leta 2021 (leto 2020 pa je bilo izjemno obilno, kar se tiče pridelka jabolk). Na sredi sta (nekoliko zgoraj desno od sredine) recimo primerka botolenk - danes redka sorta precej samosvojega okusa (kar dolgo ostane sveža). Nekoliko zgoraj levo od sredine je oranžna okusna mošancika, od sredine nekoliko levo spodaj pa izjemen jonatan, zraven njega pa zlata parmena (tudi goldprmenka), spodaj majhen pramenast bobovec, desno spodaj in zgoraj sta primerka "kronprinca" in še nekaj res okusnih "london peping" jabolk ter ostalih sort. "London peping" je uspešnica Slovenskih goric (tudi ob zmrzali kaj rodi). Vsi primerki so bili pridelani brez vsakega škropljenja - zato so morebiti malo manj "lepi", a zagotovo okusni in zdravi (lepše primerke so otroci že pohrustali - začetek novembra).
    V Slovenskih goricah so poznane še sorte kot:
    rambor (recimo za kis, iz družine ramburjev), slodkica, špicl, kanada, ledrnica (kosmačka), zlati (zloti) delišes, škrobotofka (rdeča okusna jabolka, tudi meso je rdeče - če jo potreseš, slišiš ropot koščic - od tod tudi ime; imajo torej zelo odprto peščišče), najde se tudi kaka sevniška voščenka, boskopski kosmač in še paleta ostalih sort.
    Jabolka so v moji mladosti bile velikokrat hrana lačnih otrok ter babic in dedkov. Z njih smo si kuhali kompote, delal se je sok, potem jabolčnik, izjemen kis, v štrudlih in pogačah pa so jabolka dobila kraljevi pridih. Kdaj smo si jabolka pekli tudi med pašo na ognju (jabolko smo nataknili na palico in jo vrteli nad plameni, ali smo zanjo naredili celo posebno stojalo). V letih, ko je bilo jabolk v izobilju, smo jih natikali na dolge palice in se šli igro, kdo s palico zaluča jabolko dlje - z rotacijo in dolgo ročico, je jabolko prejelo izjemno hitrost (ko se je snelo, je letelo na drugi breg ...) - pravo sadno orožje ...


    Ko smo že omenjali pomen narečij in jih primerjali s pomenom raznolikosti poljedelskih rastlin za dolgoročno stabilnost - za preživetje ljudi - omenimo tragičen primer monokulture (krompirja) v 19. stoletju v Evropi - sploh visoko ceno je plačala Irska (je tudi najbolj dokumentiran primer lahkomiselne uporabe ene poljedeslke kulture). Tudi v Sloveniji imamo hude izbruhe lakote - nekaj zaradi politike in vpadov tujih vojska, nekaj pa zaradi klimatskih sprememb in premajhne raznolikosti poljedelskih kultur in tudi domačih živali.

    V zgodovini je veliko podobnih primerov. Nazco indijanci so recimo izumrli zaradi kombinacije podnebnih sprememb in lastnega poseganja v naravo. Hkrati so prepozno dojeli realnost in se niso izselili na bolj obljudeno ozemlje. Od leta 500 dalje je začela civilizacija propradati in leta 750 propadla v celoti. Domnevajo, da je pojav El Nin~o sprožil splošne in uničujoče poplave in s tem težave v kmetijstvu. Podatki kažejo, da so ljudje zaradi teh poplav postopno posekali drevesa Prosopis pallida, da bi naredili prostor za njive s koruzo in bombažem. Ta drevesa so bila zelo pomembna za ohranitev pokrajine, zlasti za preprečevanje rečne in vetrne erozije. Odstranitev dreves je dodatno prispevala k učinkovanju El Nin~a.
    Prebivalci Velikonočnih otokov so doživeli podobno usodo.
    Vrnimo se v Evropo.

    Pomembnost krompirja
    Krompir so na Irsko prinesli okoli leta 1590. Gojenje krompirja je bilo zelo uspešno, saj ima Irska vlažno in blago klimo, obenem pa je krompir tudi nezahteven glede prsti. Z njim so se prehranjevali tako ljudje kot živali. Do sredine 19. stoletja so na malo manj kot tretjini vse plodne zemlje gojili krompir. Skoraj dve tretjini so ga pridelali za prehrano ljudi. Povprečen Irec je vsak dan jedel krompir – in le malo kaj drugega!
    Ker je bilo toliko ljudi prehransko povsem odvisnih od krompirja, so bile te razmere nadvse primerne za katastrofo. Kaj bi se zgodilo, če bi bil pridelek slab?
    Leta 1845 je slabo letino povzročila plesen, phytophthora infestans, znana kot krompirjeva plesen. Ta plesen, ki se prenaša po zraku, se je hitro širila z enega polja krompirja na drugo. Okužen krompir je v zemlji dobesedno zgnil, tisti v skladišču pa se je »raztopil«. Zaradi sajenja samo ene vrste krompirja je bil prizadet ves pridelek v državi. In ker je bil semenski krompir za naslednje leto iz te letine, je plesen uničujoče delovala tudi na naslednjo letino.
    Irska vsekakor ni edina, ki je doživljala lakoto. Mnoge države so podobno trpele. Vendar pa je bila velika lakota na Irskem v marsičem izjemno tragična. Irska je imela leta 1845 okoli osem milijonov prebivalcev. Do leta 1850 je zaradi lakote umrlo najverjetneje milijon in pol ljudi! Nadaljnjih milijon ljudi pa se je v iskanju boljšega življenja preselilo večinoma v Britanijo ali Združene države.
    Med šestletno lakoto je pet tisoč ladij preplulo nevarno, 5000 kilometrov dolgo pot čez Atlantik. Mnoge ladje so bile stare. Nekatere so prej uporabljali kot suženjske ladje. Še naprej so jih uporabljali le zaradi izrednega stanja. Utesnjene prostore za potnike so kaj malo izboljšali. Na ladjah ni bilo nikakršne higiene in potniki so morali preživeti le z najosnovnejšimi obroki.
    Tisoče potnikov, ki jih je oslabila že lakota, je zbolelo. Mnogi so med potjo umrli. Leta 1847 so ladje, ki so bile namenjene v Kanado, imenovali ladje krste. Od približno 100.000 emigrantov jih je na teh ladjah med plovbo ali pa kmalu po pristanku umrlo več kot 16.000. V pismih, ki so jih preživeli pošiljali prijateljem in sorodnikom na Irsko, so pisali o teh nevarnih razmerah. A emigranti so se še vedno množično izseljevali.
    Danes so povsod po Irskem porušeni zidovi in razvaline hiš kot nemi spomeniki težkih časov, ki so povzročili veliko razseljenost irskega prebivalstva. Samo v Združenih državah je več kot 40 milijonov ljudi, ki izvirajo z Irskega. Ameriški predsednik John F. Kennedy in Henry Ford, izumitelj motornega vozila ford, sta bila neposredna potomca emigrantov, ki so na ladjah lakote pripotovali z Irskega.
    Vir teksta o lakoti na Irskem: http://wol.jw.org/sl/wol/d/r64/lp-sv/102002726

    - klima (podnebje) v Prlekiji je značilna celinska, imamo do štirikrat manj padavin (800 l/m^2 na leto) kot sz gorata Slovenija (kjer namerijo čez 3000 l/m^2 na leto), relativno mrzle zime in vroča poletja (izjemoma lahko temperatura doseže tudi do + 40 st. C), kdaj tudi sušna poletja, v dolinicah Slovenskih goric so mrazišča (hladen gostejši zrak se spušča - temperature do - 30 st. C v "grabah" niso nemogoče, problem so lahko tudi pomladne in jesenske slane), zato so naši predniki sadovnjake in vinograde dvignili nekaj 10 m nad doline, sama pokrajina je relativno dobro prevetrena, kar vse vpliva, skupaj s sestavo tal, na izjemno ugodne pogoje za sadjarstvo in vinogradništvo,
    ...

    Primerjava temperatur med Kogom (merjeno pri potoku Trnava, glavna cesta Jastrebci - Vitan, 30 m od mostu, proti izviru), Jeruzalemom in Mursko Soboto - zima 2009/10. Termo gumbek in zaklon je posodil Iztok Sinjur, graf je izrisal Gregor Vertačik, ki pravi: "[...] Kot kaže je Kog pri Tmin povprečno malenkost hladnejši od Murske Sobote, a na žalost je bila zima preveč oblačna, da bi to z gotovostjo lahko trdil. [...] Se pa lepo vidi zelo milo podnebje višjih leg (kjer so vinogradi) - Jeruzalem je bil brez hudega mraza."

    Podnebne spremembe preko umetniških slik.


    Led na Dravi leta 1766 - Ptuj (org. mestna hiša - zbirka iz gradu - avtor: Franz Josef Felsner).
    Po pripovedovanju dijakov pred drugo vojno (stric Franček Vičar) so na most čez Dravo na Ptuju v zimskem času zmeraj namestili eksploziv za primer, če bi proti koncu zime gmote ledu in snega zamašile reko pod mostom in s tem povzročile poplave Drave v samem mestu Ptuj in v okolici. Če bi se torej nabral prevelik zamašek ledu, vejevja in snega ob samem mostu, bi takrat še lesen most razstrelili in tako sprostili tok drveče Drave in s tem odstranili nevarnost poplav.


    Hunters in the snow’ (Lovci v snegu), Pieter Bruegel starejši, februar 1565, pokrajina v času ostre zime (Nizozemska danes ne pozna tako ostrih zim).

    Še nekaj misli na temo prehrane, pitja, itn.
    V času, ko še ni bilo hladilnikov in zamrzovalnikov in je bilo veliko lačnih ust po naših hižah, veliko napornega kmečkega dela, itn, so tunkine dobrote, v zmernih količinah, našim gospodinjam "Mimikam" omogočale v vsakem trenutku pripravo vsaj minimalnega obroka. Zabelile so žgance, zelenjavne juhe, na polju, v gozdu, travniku, vinogradu je bila zaseka na kruhu s čebulo in česnom dovolj okusna in kalorična hrana za težke napore. Sem sodi tudi presušena slanina in občasno skromni koščki klobas, tunkinega mesa, itn. Perutnina (kure, race, gosi, purani, tudi kdaj kakšen fazan, ...) je bila rezervirana večinoma za nedelje, večje praznike ali recimo trgatev. Vsak košček kure je bil v naprej rezerviran za točno določenega družinskega člana (otroci perutničke, starejši so imeli radi drobovino - slabi zobje zahtevajo prilagajanje, ...). Poseben praznik so bile koline, trgatev, velika noč z žegnano šunko, hrenom, klobasami kuhanimi jajci (tem dobrotam se niso odrekli niti člani k. partije, ki so lahko že naslednji dan zbirali podatke, kdo od otrok ima pobarvane roke od barvanja jajc, in ki so radi zaničevali "neuko" ljudstvo, ki se je večinoma držalo vere in običajev naših prednikov), Božič s poticami, "klecinprotom" in pust s krofi ("fenki"). Seveda so tukaj še družinski prazniki: poroka, krst, god, kjer se ni šparalo z dobrotami.
    Mnogokrat je narobe, da so mnogi živeli (živijo) skorajda izključno od vina, tudi žganja, nekateri pa obilno jedo in zraven dobrote še prekomerno zalijejo z alkoholom. Povprečna življenska doba Prlekov je tako nekoliko nižja od slovenskega povprečja - tukaj je še problem zgaranosti, onesnažene vode, pesticidov in posebne narave naših ljudi, ko recimo mladi Prleki zelo radi garajo, se razdajajo, a se tako prehitro izčrpajo. Največja žrtev alkohola so otroci, pri pitju prednjačijo moški, če je pa še mati odvisna na alkohola pa je sploh težko, ...! A v zgodovini ni Prlekija prednjačila v alkoholizmu, ampak nam sosednja pokrajina - Haloze - kjer je bilo zaradi terena in sestave tal, lažje dobiti vino kot vodo. Tam je bilo tudi veliko otrok zelo prizadetih, zanemarjenih - razlog je večinoma tičal prav v odvisnosti staršev in otrok od vina, žganih pijač. Stara povojna oblast se nekako ni zmenila za te kraje. Bil sem presenečen (70-a leta 20 stoletja), ko je tuja TV postaja poročala o Halozah, kot o eni najbolj zaostalih pokrajin takratne države, hkrati pa je Slovenija takrat prispevala veliko denarja za pomoč drugim republikam - sama pa se ni smela razvijati (vodovod se komaj danes napeljuje v to idilično pokrajino, a na žalost nekoliko pozno - mnogi so se namreč iz teh krajev izselili, ...).
    "Vino za vodo"
    Slišal sem tudi zgodbo, da je nek gospod izpod Pohorja (Dravsko polje) rad potoval v haloške hribe, s sabo je vzel nekaj 10 litrov vode. Vso to vodo pa je v hribih Haloz brez težav zamenjal za toliko litrov vina ali za ustrezno količino mesa in ostalih dobrin. V Halozah je namreč v višinah bila dostopna zgolj kapnica - ki pa ni bila ravno dobra za pit - mnogi so si tako gasili žejo kar z alkoholnimi pijačami, večinoma so pili kar vino ali jabolčnik. Posledice so bile katastrofalne - sploh za otroke - kot smo to že omenili. Prebivalci, ki so živeli na 500 m nadmorske višine ali več, so imeli v dolino žal predaleč, da bi lahko nanosili ali navozili dovolj pitne vode.

    N A R A V N E B A R V E Z A P I R H E
    Rožnati/lila/roza pirhi:
    - z vložene rdeče pese odlijemo tekočino,jo nekoliko razredčimo in v njej kuhamo ter ohladimo jajca. Lahko pa vzamemo pol kilogramski paket zamrznjenih malin,jih odmrznemo, prilijemo malo vode, zmiksamo, precedimo,dodamo malo kisa in v tej tekočini kuhamo jajca.
    - trdo kuhano jajce namočimo v grozdni sok z dodatkom limoninega soka
    - jajce skuhamo v šipkovem čaju ali pa trdo kuhano jajce namočimo v sok vložene rdeče pese ali v borovničev, brusnični ali ribezov sok; jajce lahko skuhamo v zavrelici od kuhanja rdeče pese (500 g pese na liter vode) ali v zavrelici iz zamrznjenih malin (250 gramov na liter vode);

    Rdeči pirhi:
    - jajca kuhamo v šipkovem soku ali v zavrelici iz suhih lupin rdeče čebule, vode in rdečega kisa;
    Skoraj črni pirhi:
    - jajca kuhamo v gostem ruskem čaju
    - jajca kuhamo v pravem čaju;

    Oranžni/pomarančni pirhi:
    - v vroči vodiraztopimo nakaj žlic rdeče paprike in v tej tekočini kuhamo jajca.
    - jajca kuhamo v zavrelici vode in nekaj žlic mlete rdeče paprike;

    Rumeni pirhi:
    - v vodi najprej skuhamo skodelico ognjičevih cvetov z malo kisa in soli,nato precedimo in v zavretku skuhamo jajca.
    - za rumena pa žafranika ali kurkuma.
    - v vodi skuhamo olupke 6 jabolk sorte zlati delišes, 3 žlice mlete kurkume, žličko žafrana v prahu, 2 žlici kamilic ali 4 pesti suhih bezgovih cvetov;

    Zeleni pirhi:
    - v vodi pol ure kuhamo špinačo,zeleni čaj,koprive,preslico,kislico in regrat (na 2 litra vode naj bo kar pol kilograma zelišč,žlica zelenega čaja,in deciliter kisa)Nato z paličnim mešalnikom vse skupaj zmiksamo precedimo skozi gazo in v tej tekočini štirideset minut kuhamo jajca( ) nato jih kar v tej vodi tudi ohladimo.
    - jajca skuhamo v zavrelici iz špinače ali kislice, lahko pa tudi v zmiksani mešanici vode in mladih listov kopriv, praproti, bršljana, bezga ipd. (250 gramov listov na liter vode). Nežne zelene odtenke dosežemo s kuhanjem jajc v zelenem čaju;

    Rjavi pirhi:
    - rjave pa že veste,da se kuhajo v vodi skupaj z olupki čebule.
    - v vodi skuhamo suhe lupine rjave čebule
    - vroče trdo kuhano jajce namočimo v skodelici instant kave z dodatkom kisa ali limoninega soka (1 žlička na 2 dl kave)
    - jajca kuhamo v precejeni instant kavi ali turški kavi; odtenke barve reguliramo s količino kave.

    Vijolčni pirhi:
    - za vijolična jajca je dobro rdeče zelje
    - v vodi skuhamo suhe lupine rdeče oziroma vijoličaste čebule
    - jajca kuhamo v zavrelici iz enakega razmerja vode in soka iz črnega ribeza

    Sivi pirhi:
    - jajca kuhamo v zavrelici iz 2 pesti zdrobljene hrastove skorje in litra vode


     Hišna imena iz Prlekije in okolice
    O hišnih imenih v Prlekiji je na svetovnem spletu zelo malo podatkov. Prlekija ni kaj drugačna od ostalih pokrajin - hišna imena so stara, izhajajo pa iz generacij(e), ki so močno zaznamovala neko domačijo. Mnoga hišna imena se spreminjajo, predvsem pa nekatera hitro izginjajo. Naštejmo jih nekaj:
    1. - Lisjokova kmetija,
    2. - Poštejokova domačija,
    3. - Jozbečovi,
    4. - Fajfarovi,
    5. - Pesjokovi,
    6. - Pintarovi,
    7. - Kovočovi,
    8. - Tišlerova domačija,
    9. - pri Kolorovih,
    10. - Ftičarovi,
    11. - Močkovi,
    12. - pri Sraki,
    13. - Šefovi,
    14. - Kosova domačija,
    15. - Pefčova domačija,
    16. - Vroblova domačija,
    17. - Smrečnikovi,
    18. - Polončova domačija,
    19. - Petlorovi,
    20. - Kunstekovi,
    21. - Šintarovi,
    22. - Košorovi,
    23. - Škrijarovi,
    24. - Godčevi,
    25. - Špilerovi,
    26. - Zadravčeva domačija,
    27. - Koroščevi,
    28. - Zasavčevi,
    29. - Haložanovi,
    30. - Žagarjevi,
    31. - Ribičevi,
    32. - Praprotnikovi,
    33. - Žitnikova domačija,
    34. - Nemčevi,
    35. - Čehovi,
    36. - Županova domačija,
    37. - Škofovi,
    38. - Kraljevi,
    39. - domačija Knez,
    40. - Kožarjevi,
    41. - Puhovi,
    42. - Ježevi,
    43. - Jelenovi,
    44. - Srnčevi,
    45. - Hrenovi,
    46. - Korenovi,
    47. - Dolinarjevi,
    48. - Dolinščakovi,
    49. - Podbregarjevi,
    50. - Rusovi,
    51. - Kamnarjevi,
    52. - Rogovilčevi,
    53. - Kurentovi,
    54. - Vindiševi,
    55. - Benetkovi,
    56. - Zalarjevi,
    57. - Šuštarjevi,
    58. - Lesarjevi,
    59. - Pajkovi,
    60. - Gabrovi,
    61. - Bukovčevi,
    62. - Hrastarjevi,
    63. - Breznikovi,
    64. - Miškovi,
    65. - družina Zavec,
    66. - družina Lakota,
    67. - družina Boc,
    68. - družina Kruh,
    69. - Mlakarjevi,
    70. - Rožičevi,
    71. - Čebularjevi,
    72. - Bobjarjevi,
    73. - Balažek,
    74. - Ostermanovi,
    75. - Starčevi,
    76. - domačija Kosec,
    77. - Kuščarjevi,
    78. - Kunčevi,
    79. - Dečkovi,
    80. - Malekovi,
    81. - Prosenovi,
    82. - Podleskovi,
    83. - Hlebčevi,
    84. - Konjarjevi,
    85. - Severjevi,
    86. - Bombekovi,
    87. - Soldotovi,
    88. - Cestnikovi,
    89. - Pokrivačevi,
    90. - Šnajdarjevi,
    91. - Listovi,
    92. - Žgončovi,
    93. - domačija Mraz,
    94. - Hudomaljevi,
    95. - Žitnikovi,
    96. - Škrjančevi,
    97. - Krtovi,
    98. - Mihalekovi,
    99. - Novokovi,
    100. - Vodarjevi,
    101. - Sitarjevi,
    102. - Grobarjevi,
    103. - Mlinarjevi,
    104. - Obržjokovi,
    105. - Brüsovi,
    106. - Sršenovi,
    107. - Kopünčekovi,
    108. - Požgonovi ali Požganovi,
    109. - ,
    110. - ...

    Še bi lahko naštevali. To so izjemno zgovorna poimenovanja - bogastvo Prlekije, cele Štajerske, Slovenije, posredno pa Evrope in sveta. Kažejo na bistrost in pronicljivost naših ljudi - kdaj tudi na hudomušnost in še kaj ... Kot vidimo so hišna imena vezana na: poklice, opravila, živali, geografsko lego, socialni status, določeno značilnost neke generacije (vedenjsko lastnost, zvijačnost, posebno podobo določene osebe), rastline, drevesa - kažejo tudi na geografski izvor neke družine (Koroščevi, Haložanovi, ...) ... Kdaj je bilo hišno ime priimek, večinoma pa so se - zaradi porok, smrti (kuga, jetika, davica, griža, vojne, sušna ali mokra leta, kobilice, ...), zadolževanja (pijača), - priimki na domačijah menjali. Tako smo otroci kdaj določeno osebo (družino) poznali zgolj po hišnem imenu in sploh nismo vedeli kako se v resnici piše ("Obržjokof" Štefek, "Kovočof" Milan, "Lisjokof" Franček, ...). Zaradi hišnih imen ali hudomušnih poimenovanj, je prihajalo tudi do zapletov, hudih sporov. Oglejmo si enega. Sv. Bolfenk je bil na koncu druge vojne skoraj popolnoma razrušen, brez živine - domačih živali, brez hrane, z množico pogrešanih, na stotine mrtvimi vojaki (tudi domačini), ki so nepokopani ležali po celem kraju, ..., polja so bila neobdelana, kašče porušene ali prazne. Le redkim je uspelo ohraniti kako kravo, kuro, prgišče semena, ... Redke preživele krave so bile tako povojni heroji preživetja Kogovčanov. Obdelale so namreč vse njive v dolinah in strminah naših "bregof". Tako je moja teta Anica (takrat stara 12 let), kmalu po koncu druge vojne, bila poslana k družini XY, da zaprosi za krave, s katerimi bi lahko pri babici zorali njive. Tako je Anica, ne da bi sploh vedela kako se v resnici piše družina XY, uporabila hudomušno hišno ime. Pogovor je začela nekako takole: "Dober den, so tü dumah Kopünčekovi? Mi bi nücali vaše krave." Gospodar je postal od jeze rdeč, mislil je, da ga deklica zafrkava in lahko si predstavljate, kaj vse se je odvilo v naslednjih nekaj trenutkih, kakšne besede je morala poslušati presenečena punčka ... No, na koncu so tudi pri moji babici zorali njive in tako ustvarili temelje preživetja preživelih, same kmetije. Njive sta jim seveda zorali "Kopünčekovi" kravi. No, saj veste, kdo najbolj "oserje" hišo - kokoši in otroci.

    Koliko domačih živali je ostalo moji babici po drugi svetovni vojni? Pri moji mami je bolgarski vojak, na prošnjo babice, med izgnanstvom družine na Hrvaško, hranil "criliko" (malo 'turško' kuro) s piščančki. In to so, poleg krave s teličkom, ki ju je pogumno rešil stric Albin izpred bolgarskih mesarjev, bile edine domače živali pri hiši po koncu druge svetovne vojne. Vse ostale kure, gudeki, krave so pogorele ali pa so jih zaplenili Bolgari. Ko so se ljudje po koncu vojne vsaj malo opomogli pa je prišla nad njih obvezna (prisilna) oddaja pridelkov in domačih živali za kumrovški režim.

    Ker Prlekija leži na robu Panonske nižine (panem pomeni v latinščini kruh), je vpliv tega bazena na naše kraje očiten (vremensko, kulturno, agrarno in zgodovinsko). Kot kaže simbol karantanije - črni panter, so v tem delu nekoč živele velike mačke - med njimi tudi levi in to še v Rimskem imperiju. Tukaj je prebivalo tudi govedo tur, ki so ga najbrž dokončno iztrebili v srednjem veku (Turjak ima ime po tem govedu, pa še kaj bi se našlo, ...).

    * Veliko informacij o KOGU in okolici je tudi v imenitni knjigi Kog (krajepis in zgodovinopis), avtorja Tončeka Luskoviča, izšla je leta 2009, založnik POZOJ, tiskarna Radovljica (300 izvodov, 543 strani). Predvsem starejša zgodovina je vsebinsko in kronološko zelo kvalitetno obdelana - tudi krajepis. V njej je kar nekaj gradiva iz moje osebne strani.

    ---------------------------------------------------
    * Kar nekaj zgodovine fare Sv. Bolfenka - Koga z okolico (v 20. stoletju) - se najde tudi v slikovitih opisih družine Rajka Topolovca, zbranih v knjigi "Pot do kruha". Knjiga "Pot do kruha" je bila izdana leta 1997.
    Rajko Topolovec je, kot sodelavec ZGODOVINSKEGA DRUŠTVA ORMOŽ, v Zgodovinskih zapisih, tudi podrobneje opisal potek neusmiljene fronte na Kogu leta 1945.










    Različne vsebine, pesmi, itn.

    Tabor v Ormožu
    Letos mineva 140 let od Ormoškega tabora. V petek (26.6.2009) smo organizirali znanstveni simpozij na to temo. Poroča soorganizator Franc Krnjak. Bili so sami eminentni referenti: Granda, Ratiznojnik, Riki, Puconja, Toš, Kresnik, Korpič, Cvirn, Fras in moja malenkost. Simpozij je uspel in je bil zelo odmeven. Zbornik referatov bo izšel na dan Ormoškega tabora 8. 8. 2009. Takrat bo osrednja proslava z odkritjem doprsnega kipa Božidarju Raiču v aleji prleških velikanov pred ormoškim gradom. Da vam malo približam naše slavje prejšnjega petka vam pošiljam še nekaj slik, ki jih lahko objavite na spletu. Namreč, ob tem dogodku smo na njegovem Žvabu odkrili obnovljeno spominsko ploščo. Slavnostni govornik je bil S. Granda. To vse je trud našega Zgodovinskega društva ... Ormoški tabor, 8. 8. 1869, je bil mogočna manifestacija prebujanja slovenske nacionalne zavesti in v tem smislu pomemben dogodek v novejši zgodovini našega naroda. Zelo močno taborsko gibanje je bilo tudi na Češkem. Glavna zahteva na vseh taborih je bila izpolnitev 19. člena ustave, ki je zagotavljal enakopravnost vsem narodom v državi. Os 1868 do 1871 so na slovenskem etničnem ozemlju organizirali 17 taborov. Osmi je bil, kot je že omenjeno, pred 140 leti v Ormožu. Govornik na taboru je bil Božidar Raič (župnik, deželni in državni poslanec, 9. 2. 1827 - 6. 6. 1886), ki je bil tedaj ena osrednjih slovenskih političnih osebnosti.







    GOVOR
    PREDSEDNIKA VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE JANEZA JANŠE
    NA SLOVESNOSTI OB 140. OBLETNICI PRVEGA SLOVENSKEGA TABORA

    Ljutomer, 9. avgust 2008
    Dragi Prleki,
    spoštovani gospod predsednik državnega zbora France Cukjati, spoštovani gospod župan Franc Jurša, kolegi ministri, poslanci, veterani, gospe in gospodje.

    Letošnje leto je dobesedno nabito s pomembnimi obletnicami. Našo največjo pozornost ali pa prvo pozornost v letošnjem letu smo upravičeno namenili 500. letnici Trubarjevega rojstva. On je postavil temelje, na katerih so potem gradili narodno zavest številni ugledni Slovenci. Naj zaradi okroglih obletnic tu omenim zgolj dve. Letos poteka tudi 250. obletnica rojstva Valentina Vodnika in 130. obletnica rojstva Otona Župančiča. In še bi lahko naštevali pomembne obletnice naših uglednih rojakov. Med političnimi dogodki je šla najbrž preveč tiho mimo nas, izjema je bil le mednarodni znanstveni simpozij v Lenartu, 160. letnica znamenitega leta 1848. Takrat so Slovenci prvič javno, doma in v mednarodnem prostoru, predstavili svoj narodni program, katerega osrednja točka je bila Združena Slovenija. To je bil najbolj radikalen program med vsemi narodi takratne habsburške monarhije. To je bil zelo pogumen za tiste čase. Iz njega je pravzaprav potem izhajalo vse bitje in žitje Slovencev do slovenske osamosvojitve leta 1991 in do letošnjega leta, ko je z ukinitvijo schengenskih meja v Evropski uniji, ki so delile tudi nove članice do 1. januarja letos, Slovenija v praksi postala združena. Danes lahko obiščemo naše rojake na avstrijskem Koroškem, v Trstu oziroma Furlaniji Julijski krajini, na Gradiščanskem, Madžarskem, ne da bi pri tem opravili kakršne koli administrativne postopke na nekdanjih mejah. To je natančno 160 let od takrat, ko je bila ideja o Zedinjeni Sloveniji postavljena. V letošnjem letu je ta obletnica vezana na številne druge dogodke. Prav bi bilo, da se je večkrat spominjamo in to kljub temu, da od preteklosti ni mogoče živeti. Vendar pa prav tako ni mogoče polno živeti brez narodne identitete. Ne zgolj zato, ker je temelj nacionalne kulture, ampak tudi zato, ker je ta identiteta globoko usidrana v preteklosti. Usoda vsakega naroda je odvisna predvsem od tega, če zna trezno presojati lastno zgodovino, družbo, človeka in svet, če gradi svoje vrednote na resničnih in trajnih spoznanjih. Proslave pomembnih obletnic so izraz hvaležnosti našim velikim prednikom. Enako pomembne pa so zato, ker nam osmišljajo sedanjost in nam kažejo pot v prihodnost. Zato ne smejo biti usmerjene proti nikomur, ne proti sosedom in še najmanj proti rojakom. Njihov namen je vztrajanje pri pozitivni zgodovinski dediščini, ki jo moramo spoštovati, hkrati pa ustvarjalno razvijati in nadgrajevati v vedno novih okoliščinah. Slovenski tabori, 17 jih je bilo oziroma, če štejemo še slovensko hrvaškega v Kastvu, 18, so v letih 1868 – 1871 ponovno zastavili temeljni slovenski politični cilj, to je Združeno Slovenijo. Izhajali so iz bogate dediščine pomladnega leta 1848, leta pomladi narodov, hkrati pa so bili predvsem odgovor na nove probleme, v katerih so se znašli po porazih takratne avstrijske države proti Italiji in Prusiji. Niso bili le izraz strahu pred mogočnimi procesi združevanja Italijanov in Nemcev, ki so seveda pogledovali tudi na slovensko ozemlje in sprožali občutek ogroženosti lastnega kulturnega razvoja, ampak prepričanja, da se je treba aktivno vključiti v mednarodne procese, ki izhajajo iz zmage narodne ideje po takratni Evropi. Razumeli so, da je aktivna drža, vključevanje v mednarodno dogajanje tisto, kar lahko omogoči narodu tako obstoj kot tudi napredek. Že v času med pomladjo narodov in tabori je slovenski narod dosegel razmeroma velik napredek. Ustanovljena ni bila le Mohorjeva družba, ampak tudi Slovenska matica. Poleg dotedanjih Bleiweisovih Novic je začela izhajati tudi vrsta drugih časopisov, med katerimi moramo omeniti tudi Slovenski narod, ki je začel izhajati v Mariboru, prav v letu prvega slovenskega tabora in bil potem desetletja eno osrednjih slovenskih političnih glasil. Izšla je vrsta slovenskih šolskih knjig. Poglavitna razlika pa je v tem, da se je po letu 1848. mlada slovenska inteligenca učila slovenskega jezika tudi v gimnaziji, za kar je bila starejša generacija do takrat prikrajšana. Ni slučaj, da je prišlo do prvega slovenskega tabora ravno v Ljutomeru. Na takratnem Štajerskem je živela približno tretjina vseh Slovencev, ki pa je bila hkrati tudi tretjina vseh prebivalcev takratne celotne dežele. Zaradi sobivanja z nemškimi sodržavljani, želje po enakopravnem položaju, so bili štajerski Slovenci vsa desetletja 19. stoletja, tako v nacionalnem, kot političnem in gospodarskem pogledu nekakšna slovenska narodna avantgarda. V krogu graških Slovencev je bila 1810 leta prvič zapisana beseda Slovenija. Dijaki tamkajšnjega liceja in kasneje univerze so ustanavljali kulturna društva, katerih temeljni namen je bilo pospeševanje slovenskega kulturnega razvoja, zlasti uveljavljanje slovenskega jezika v javnosti. Jezikoslovec Anton Murko je že v naslovih svojih nemško slovenskih slovarjev poudarjal, da Slovenci ne živijo le na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem, ampak tudi v Beneški Sloveniji in zlasti v Prekmurju. Občutek slovenske celokupnosti je bil na Štajerskem najmočnejši med vsemi slovenskimi deželami, kar se je posebno izražalo - namesto omenjanja deželne pripadnosti - v pogosti rabi besede Slovenec. Štajerski Slovenci so v pomladnem letu 1848 s pomočjo svojega slovenskega političnega društva Slovenija s sedežem v Gradcu, njegova osrednja osebnost je bil Prlek dr. Jožef Muršec iz Biša, organizacijsko in politično najbolj izpopolnili politično dejavnost med vsemi Slovenci. To se ni izražalo le v največjem številu podpisov k peticiji za Združeno Slovenijo, ampak tudi v uspešnih prizadevanjih pri volitvah v dunajski parlament, poleti 1848, ko so kar trije odlični rojaki kot zastopniki slovenske politike prišli v takratni dunajski parlament. To so bili: največji slovenski jezikoslovec vseh časov in tukajšnji okoličan Fran Miklošič, eden kasnejših najodličnejših avstrijskih pravnikov Jožef Krajnc in gospodarstvenik Andrej Dominkuš. Dosegli so celo, da so zapisnike sej štajerskega deželnega zbora v Gradcu prevedli v slovenski jezik. Kaj takega ni uspelo nikomur drugje. Na slovenskem Štajerskem ne moremo govoriti o tem, da je program Združene Slovenije podpiral samo del mlajše duhovniške in posvetne inteligence in študentov, ampak, da so ga sprejeli tudi kmetje oziroma najširši sloji prebivalstva. Če razumemo dogajanje v letu 1848 v teh krajih in ga povežemo potem s čitalniškim gibanjem po obnovi parlamentarizma v monarhiji, to je po letu 1860 oziroma 1861, potem nam je lahko jasno, da je prvi slovenski tabor lahko organizirala le ljutomerska čitalnica. Ljutomer je bi formalno sicer trg, se je pa že zdavnaj pred 1. taborom uveljavil kot upravno, gospodarsko, kulturno in politično središče Prlekije. Njeni prebivalci so se zaradi trgovine s kmetijskimi pridelki, zlasti vinom in žitom, že razmeroma zgodaj vključili v živahno gospodarsko življenje Štajerske, kar je imelo za posledico, da so bili bolj razgledani in predvsem narodno bolj osveščeni kot marsikje drugod na Slovenskem. Znano je, da so v dokaz svoje narodne pripadnosti celo cerkvene slovesnosti kot so bile na primer nove maše, spreminjali v narodno-prebudne akcije. Tu je bila tudi večja pismenost in tudi več kmečkih sinov je bilo poslanih v višje šole. Sprva predvsem za duhovnike, kasneje pa tudi v laične poklice. Prlekija je dala nadpovprečno število vrhunskih slovenskih izobražencev.
    Ljutomerčani so že pred letom 1848 imeli lastno bralno društvo, ki je v pomladnem letu razvilo bogato dejavnost. Ko je nastala ljutomerska čitalnica, je takoj postala glavna organizatorica kulturno-političnega dela v kraju in okolici. Značilno je bilo, da se pri tem ni naslanjala le na tržane, ampak tudi na podeželske prebivalce, ki so se kulturnih prireditev, katerih namen je bil predvsem utrjevanje vloge slovenskega jezika v javnosti, zelo radi udeleževali. Tako so v Ljutomeru in okolici obstajale ne le primerne narodnopolitične razmere, ampak so imeli tukajšnji ljudje tudi določene organizacijske izkušnje, predvsem pa pogum, lotiti se zahtevnejših političnih akcij. K sreči ali pa po zaslugi tukajšnjih ljudi, je imel Ljutomer takrat v svoji sredi tudi tako odlične ljudi kot so bili: župnik Anton Klemenčič, odvetnik Jakob Ploj in njegov sodelavec Valentin Zarnik in še številni drugi. Ni ključno vprašanje, kdo je prvi predlagal takšne politične prireditve, saj so poznali vzore tako iz Anglije kot takratne Češke. Pomembno je to, da so bili Ljutomerčani prvi, ki so tako zamisel uresničili tudi v praksi. Namesto, da bi njihova čitalnica organizirala veliko besedo – kot se je takrat reklo - pod milim nebom, se pravi nekakšno kulturno, zabavno prireditev, je prevagala odločitev za prvo slovensko množično politično zborovanje na prostem. To je bila dolgosežna odločitev, ki so jo potem posnemali do leta 1871 še v 16 krajih na Slovenskem. Ljutomerski tabor je bil vzor za vse ostale tabore širom po slovenskem ozemlju. Ko omenjamo delež Ljutomerčanov in Prlekov pri organiziranju slovenskih taborov, zlasti prvega, ki je bil potem zgled za ostale, se moramo spomniti še enega njihovih najboljših strokovnih poznavalcev, žal že pokojnega profesorja Prleka Viktorja Vrbnjaka. Pred 40 leti se je prav on osebno zavzel za to, da se je tako častitljive obletnice treba spomniti. Med zgodovinarji je namreč obstajal vtis, da takratna oblast temu ni naklonjena, ker naj bi bili tabori meščanskega značaja in premalo revolucionarni. Viktor Vrbnjak pa je vztrajal in tako so po zaslugi tukajšnjih ljudi, ljutomerski in ostali tabori dobili v slovenskem zgodovinskem spominu tisto mesto, ki jim upravičeno pripada. Udeležba na teh taborih je bila tudi za sedanje razmere impozantna. V časih, ko so se ti tabori organizirali, so bile potovalne razmere bistveno drugačne. V Ljutomeru je bilo na taboru okoli 7000 udeležencev, kar je bilo že v organizacijskem smislu izjemno zahteven podvig. Če upoštevamo, da v ni bilo nobene inštitucije, ki bi tako prireditev organizacijsko in finančno podprla in da je bilo vse je bilo na plečih tukajšnjih rodoljubov, smo še toliko bolj brez besed in polni občudovanja. K tako velikemu obisku je na eni strani prispevala narodna zavest, aktualne družbeno-politične razmere, predvsem pa dobra programska oziroma vsebinska zasnova, ki je znala povezati osrednje velike narodne teme z lokalnimi problemi. Na eni strani so zahtevali Združeno Slovenijo in slovenske šole, na drugi strani pa državno in deželno finančno podporo Štajerskim Slovencem skladno oziroma v ustreznem razmerju do njihovega številčnega deleža v deželi pri ustanavljanju in vzdrževanju slovenskih raznovrstnih zavodov ter regulacijo Mure, Drave in drugih vodotokov. Tabori kot so bili ljutomerski in ostali, so nam lahko ne le v vsebinskem, ampak tudi organizacijskem pogledu še vedno zelo velik vzor. Pravi pomen in veljavo jim lahko izmerimo pravzaprav šele s slovensko osamosvojitvijo in demokracijo. Tabori niso izhajali iz nekih prevratniških zahtev, niso hoteli rušiti, ampak preoblikovati državo v smislu ustave in zakona, ki sta na eni strani dopuščala politično združevanje in delovanje, na drugi pa uresničitev znamenitega ustavnega člena, ki je vsem narodom zagotavljal formalno enakopravnost. Drugo, kar velja poudariti je dejstvo, da so bili takrat ljudje politično že opredeljeni. Čeprav še ni bilo političnih strank, so za vsakega vedeli ali sodi med konservativce ali liberalce. Kljub obstoječim delitvam pa so se takratni Slovenci zmogli združiti okoli temeljnih narodnih zahtev, ki so bile dejansko nadstrankarske. Politična enobarvnost in nepriznavanje oziroma celo zatiranje političnih razlik, je nevarno in škodljivo tako za posameznika, kot za narod oziroma družbo. Vendar pa morajo vedno obstajati neke vrednote, ki so nad političnimi delitvami in so trdni »stebri« države, naroda in kulture. Poleg ideoloških delitev so na teh taborih presegli tudi socialne. Tabori so zbližali takratne Slovence ne glede na to ali so bili kmetje, meščani ali izobraženci. Vsi so čutili, da je treba narodno neenakopravnost odpraviti. Tabori so bili zelo jasno sporočili dunajski vladi, da ima slovensko narodno gibanje vsesplošno podporo. Ljutomerčani in Prleki ste lahko upravičeno ponosni na svojo bogato tradicijo. Slovenskemu narodnemu, materialnemu, duhovnemu in kulturnemu razvoju ste dali res veliko. Lahko ste ponosni tudi na svoje aktualne dosežke. Z občino upravljate dobro, razvoj v zadnjih letih je znaten in opazen, osnovno in srednje šolstvo nadaljuje tradicijo odličnosti vaših prednikov. V prihodnjem obdobju bomo skupaj naredili vse, da tudi slovenska država - z decentralizacijo, hitrejšo izgradnjo regionalne infrastrukture, podpori gospodarstvu in zagotavljanjem enakih izhodiščnih možnosti za razvoj posameznika in krajev – več prispeva k hitrejšemu izboljševanju življenjskih razmer tudi v tem delu Slovenije.

    Spoštovani!
    Ljutomerski tabor in ostali tabori nam govorijo o takratni državljanski kulturi, ki je bila v marsikaterem pogledu morda celo višja, kot je današnja. Na taborih so presegli kulturni boj, prepričanje v ekskluzivnost določene politično-kulturne mentalitete, ki zavira sproščen in odgovoren pogled nase in naš zgodovinski razvoj. Slovenci imamo, tudi po zaslugi taborov, kot je bil ljutomerski pred 140 leti, dovolj zgodovinske tradicije, da bi lahko še bolj izkoristili prednosti, ki nam jih prinaša lastna država. Za razliko od tistih časov, ko je bila naša usoda in prihodnost v veliki meri odvisne od razmer na Dunaju, držimo danes svojo sedanjost in prihodnost v svojih rokah. Nedavno smo dokazali Evropi in svetu, da se ne bojimo niti večjih in širših izzivov. Dojeti pa moramo, da obstoj in identiteta naroda nista odvisna od mednarodnih razmer, ampak od nas samih in naše nacionalne zavesti, ki je stvar posameznega pripadnika naroda. Tabori nam nedvoumno sporočajo, da biti Slovenec pomeni predvsem hoteti biti Slovenec.
    Hvala lepa.

    Predsednik republike Borut Pahor na slavnostni akademiji ob 50-letnici Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer
    30. avgust 2013, Ljutomer (športna dvorana GFML)

    »Zavest o pomenu šolanja se tudi danes v Ljutomeru oziroma Prlekiji odraža v visoki kvaliteti gimnazije. Odlični uspehi pri maturi kažejo njeno nadpovprečnost, ki se izraža tudi v uspehih njenih dijakov kasneje na univerzah. Mislim si, da takih rezultatov dolgoročno ni mogoče dosegati brez velike predanosti profesorskega zbora, njegove sposobnosti, da za znanje navdušijo mlade ljudi in starše, ki to vseskozi podpirajo. Želim, da to tradicijo po svojih najboljših močeh ohranite tudi naprej,« je poudaril predsednik in dodal, da smo Slovenci sorazmerno majhna nacija. »Svojo identiteto, samobitnost in razvoj bomo v pogojih odprte družbe dolgoročno lahko obranili in okrepili samo z znanjem. Slovenija, razen njenih naravnih lepot, marljivih in učečih ljudi, nima drugih orodij za uveljavitev njenih interesov, kot s tem razpolagajo večje nacije in države. Zdi se, da na ravni političnih zavez Slovenci s tem spoznanjem nimamo težav. Velja obče soglasje, da ima Slovenija prihodnost samo kot učeča se družba.«

    Predsednik Pahor je izpostavil tudi, da ima celoten izobraževalni sistem med ljudmi precejšen ugled in zaupanje, kar zlasti v času krize ni samoumevno, saj je potrebno z manjšimi javnimi sredstvi mlade ljudi še bolje izobraziti, kar od pedagoške stroke in vseh poklicanih terja veliko podjetnosti in iznajdljivosti.
    »Ne znam si namreč predstavljati, da ne bi v razumno kratkem času vsi učenci, dijaki in študentje zamenjali šolske torbe z najsodobnejšimi tehnološkimi pripomočki. V bistvu bo moralo priti v kratkem do prave male revolucije v uporabi sodobnih dosežkov komunikacijske tehnologije,« je še dejal predsednik in se v nagovoru osredotočil tudi na pomen vzgoje v izobraževanju, pri čemer je dejal, da si moramo zastaviti vprašanje, ali lahko celotni izobraževalni sistem kaj več in bolje pripomore k vzgoji mladih ljudi glede tistih vrednot, ki so za moralno trdnost neke družbe nevprašljive.
    Predsednik je tudi poudaril, da ko še ni bilo gimnazije v Ljutomeru, so Prleki svoje otroke pošiljali na šolanje v sosednji Gradec, Dunaj ali celo v Prago.
    »Izkoriščam torej to lepo imenitno priložnost, da ponovim našo skupno privrženost konceptu učeče se družbe in spodbudim razmišljanje o krepitvi pomena vzgoje. V dolgoročnem smislu ni skoraj nič pomembnejšega od tega za zdrav razvoj naše družbe in države. Ljutomerska gimnazija k temu prispeva svoj pomemben delež. Še enkrat čestitke in vse najboljše v prihodnje,« je zaključil predsednik Pahor.





    Prlekija - srce Slovenije - moja dežela.




    PTUJSKA GORA, 22. nov. 2014.


    Poljske vrane 10. januar 2015 - Jastrebci. Značilen zimski prizor sv Štajerske.


  • Pesem - Matjašek je gujdeka kla, mp3 ( - še besedilo )
  • Pesem - vasovalec, mp3

    Podarjeno Srcu - Aleksander Mežek (pesem je pospremila Slovenijo 25. junija 1991 v svobodo).


  • SLOVENSKA IN OSTALA GLASBA



    Boris Golec
    doc. dr., višji znanstveni sodelavec
    Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU
    Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana


    Ludvik Kofler s Koga (1876-1914) - eden zadnjih Valvasorjevih potomcev na Slovenskem in imetnik neznanih "družinskih zakladov"



    (Opomba Z. V.: stara mama Justina (rojena 1896) je še poznala Ludvika Koflerja in njegovo mamo baronico Antonijo Marijo, ki ni hotela jesti bikovega mesa, a ga je ... (Koflerjev grob pa je že dolgo zapuščen - ali v tuji lasti). Moja mama Marija (rojena 1930) pa je kot otrok z mamo Justino obiskala Breznikovo domačijo - bil je nek tečaj za žene - in se še spomni velikih lepih slik, z okrašenimi okvirji, ki so visele na stenah - lahko, da je videla še kaj slik Koflerjeve [Valvasorjeve] zapuščine. Pravi, da je bilo kot v kakem gradu.).


    Slika (najdena na Kogu) najmlajše Valvasorjeve hčerke Regine Konstancije Dienersperg roj. Valvasor. Na najmlajšo polihistorjeva hčerko smo po spletu naklučij za več kot sto let povsem pozabili. Tudi letnica na sliki - 1688 - je nekoliko napačna. Je letnica rojstva in ne čas nastanka slike. Valvasorjeva zadnja žena (mati Regine) je bila baronica Ana Maksimila Zetschker iz Vrhovega.
    Na sliki je torej Valvasorjeva hči Regina Konstancija Valvasor por. Dienersperg (ok. 1690, neznano kje - 1755, Novo mesto).

    Šele pred nedavnim, leta 2007, je prišla na dan ugotovitev, da rod kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641-1693) ni ugasnil z njegovimi sinovi in da živi potomstvo najmlajše hčerke še danes (več kot sto oseb), raztreseno po svetu, večji del v Avstriji. Skoraj vsi potomci kranjskega polihistorja so se namreč sredi 19. stoletja iz Spodnje Štajerske preselili v deželno prestolnico Gradec, potem ko je že leta 1823 v Ljubljani izumrla kranjska veja polihistorjevega rodu. Zasledovanje njegovih graških potomcev do današnjih dni je pokazalo, da so se v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja nekateri spet naselili na Slovenskem, kjer je zadnji stalno živel do leta 1941. Zadnje "slovenske" generacije polihistorjevih bioloških dedičev so bile po večini povezane s slovensko Štajersko, le dva potomca sta prehodno živela v njegovi rodni Ljubljani. Potem ko je v prvi polovici 90. let 19. stoletja prebivalo na slovenskih tleh še devet neposrednih potomcev znamenitega Kranjca, od tega kar sedem v Celju in dva na Kogu pri Ormožu, bi nekaj let zatem, na pragu novega stoletja, leta 1900, našteli le še štiri. Tri leta pozneje se je njihovo število povzpelo na sedem, skupaj z dvema soprogoma - nekrvnima sorodnikoma pa na devet, kar je v 20. stoletju številčno predstavljalo vrhunec. Vrhu tega so bili med njimi trije mladi fantje, dva še otroka, od katerih bi lahko upravičeno pričakovali, da bodo postali nadaljevalci rodu. Tem se je leta 1913 pridružil še četrti moški v prokreativni starosti, edini, ki se je kdaj oženil, ta celo dvakrat. Pred izbruhom prve svetovne vojne se je število "valvasorjevcev" spet skrčilo na štiri ali kvečjemu pet, upadlo do leta 1919 na tri in se tega leta znižalo na vsega dva, živeča v Mariboru: suicidno mater in verjetno že tedaj za shizofrenijo obolelega sina. Po materini smrti leta 1923 je kot edini polihistorjev potomec potrjeno še 18 let preživel na Slovenskem "umobolni" Karl Mayer, ki je sredi leta 1941, le nekaj dni po tristoletnici Valvasorjevega rojstva, prisilno zapustil okupirano Slovenijo in v Zgornji Avstriji postal žrtev nacistične evtanazije. Zadnji polihistorjevi potomci na Slovenskem so v rodovniku označeni s krepkim tiskom. Njihov karseda kratek opis pa bi bil takšen. Izvirajo iz treh vej Valvasorjev potomcev, ki so jih zasnovali trije otroci polihistorjevega pravnuka Franca Ksaverija barona Dienersperga (1742-1814) s Ponikve pri Šentjurju, pozneje graščaka na Dobrni. Iz prve veje, Resnikov - pl. Resingenov, izvirata obubožani neporočeni plemiški sestri Vetter von Doggenfeldovi, ki v začetku 20. stoletja živita v Celju. Njun mrzli pranečak, skladatelj Rudolf von Weis-Ostborn, pride malo pred prvo svetovno vojno iz rodnega Gradca v Ljubljano za direktorja Filharmonične družbe in kranjsko prestolnico zapusti kmalu po nastanku Kraljevine SHS. Iz druge veje Valvasorjevega potomstva izhajata zadnja potomca baronov Dienersbergov: mati, rojena kot baronica Dienersperg, ki se omoži na Kog pri Ormožu, in njen neporočeni sin brez plemiškega naslova z imenom Ludvik (Ludwig) Kofler, edinec in veleposestnik na Kogu, ki nekaj mesecev pred izbruhom 1. svetovne vojne umre za vodenico. Desetletje prej se iz današnje avstrijske Štajerske preseli v Maribor štiričlanska učiteljska družina Mayer, po materi iz tretje veje Valvasorjevega potomstva - vitezov Gadolla. Mlajši sin Hermann Mayer pade na soški fronti, starejši Karl med vojno psihično zboli in do tragične smrti na pragu druge svetovne vojne večinoma životari po umobolnicah. Njegov v Gradcu rojeni bratranec Johann-Hans Gadolla pa je zadnji, ki malo zatem v uniformi organizacije TODT zgolj "službeno" biva na Slovenskem, v takratni zasedeni "Untersteiermark". Na njegovo srečo ga maja 1945 ni več tu, sicer bi mesto zadnjega na naših tleh umrlega Valvasorjevega potomca prav zlahka pripadlo njemu, četudi so dva njegova brata ustrelili nacisti.

    Rodovnik zadnjih Valvasorjevih potomcev na Slovenskem v 20. stoletju

    Janez Vajkard Valvasor
    (1641, Ljubljana - 1693, Krško)

    hči
    Regina Konstancija Valvasor por. Dienersperg
    (ok. 1690, neznanokje - 1755, Novo mesto)

    vnukinja
    Jožefa pl. Dienersperg por. pl. Dienersperg
    (1712, Volavče pri Šentjerneju - 1769, Ponikva)

    pravnuk
    Franc Ksaverij baron Dienesperg
    (1742, Ponikva - 1814, Zg. Lanovž/Celje)

    Tri veje pravnukovih otrok:

    Spodaj so enaki podatki o osebah kot v zgornji tabeli, le da niso urejeni po "drevesu".

    baroni Dienersperg vitezi Resingen vitezi Gadolla
    sin
    Franc Ksaverij
    baron Dienersperg
    (1773, Dobrna -1846, Gradec) hči
    Terezija
    por. pl. Resingen
    (1776, Dobrna - 1849, Gradec) hči Barbara
    por. pl. Gadolla (1772, Dobrna - 1841, Blagovna )

    vnuk
    Anton Aleksander baron Dienersperg
    (1820, Dobrna -1889, Ormož )

    pravnukinja Antonija Marija baronica Dienersperg
    por. Kofler
    (1855, Gradec - 1908, Kog pri Ormožu)

    prapravnuk
    Ludvik Kofler
    (1876, Gradec -1914, Kog pri Ormožu)

    vnukinja
    Terezija pl. Resingen por. Vetter von Doggenfeld
    (1802, Tabor - 1890, Celje)

    pravnukinji
    Vetter von Doggenfeld
    1) Terezija (1837, Gradec - po 1908, neznanokje)
    in
    2) Evgenija (1839, Lvov (?) - 1908, Celje )

    vnukinja
    Jožefa pl. Resingen por. Pauer in pl. Carmasini (1800, Blagovna -1870, Gradec)

    pravnukinja
    Terezija Pauer por. Sterger
    (1826, Velenje -1869, Sv. Ana pri Borlu)

    prapravnukinja
    Angela Sterger por. Weis von Ostborn (1844, Gradec - 1921, Zeltweg)

    praprapravnuk Rudolf Weis (von) Ostborn
    (1876, Gradec - 1962, Gradec )

    vnuk
    Franc vitez Gadolla (1797, Blagovna - 1866, Gradec)
    pravnukinja
    Elise pl. Gadolla por. Mayer (1861, Turn pri Velenju - 1923, Maribor)

    prapravnuka
    1) Karl Mayer (1890, Zg. Osek/Arvež - 1941, Hartheim)
    in
    2) Hermann Mayer (1898, Zg. Osek/Arvež - 1917, Banjšice)

    Slabi dve leti, do jeseni 2008, je po mojem takratnem védenju veljal za zadnjega (znanega) Valvasorjevega potomca na slovenskih tleh Ludvik (Ludwig) Kofler (1876, Gradec - 1914, Kog pri Ormožu). Drugače kot večine polihistorjevih potomcev od prve polovice 19. stoletja do danes ga ni bilo prav težko izslediti, saj je bila njegova mati zadnja baronica Dienerspergova, tako da se je Ludvikovo ime pojavljalo v raznih plemiških rodoslovnih zbirkah. Hitro se je izkazalo, da je umrl samski in torej brez legitimnih potomcev, njegova življenjska zgodba pa se ni zdela posebej zanimiva: neplemiški sin plemenite matere umre na pragu prve svetovne vojne v zakotju Prlekije v komaj 38. letu. Z odstiranjem tančic nad Koflerjevim kratkim življenjem so na površje sicer prikapljale nove plati njegovih dejanj in značaja, tisto najbolj zanimivo pa je prišlo na vrsto šele nazadnje, potem ko je "počakalo" na splet naključij. Danes namreč vemo, da sta bili prav v Koflerjevih rokah dragocena zbirka portretov prednikov, ki seže vse do Valvasorjeve dolgo pozabljene hčerke Regine Konstancije pl. Dienersperg (ok. 1690-1755) in je v veliki meri še ohranjena, ter (samo)izpovedna družinska kronika njegovega pradeda in deda, baronov Dienerspergov. Ob tem spoznanju je tudi nesrečna zgodba prej ko slej anonimnega Ludvika Koflerja dobila drugačne razsežnosti. Ludvik je bil sicer že druga zunaj slovenskega ozemlja rojena generacija iz rodu baronov Dienerspergov oz. Dienersbergov, kot so priimek pisali v 19. stoletju. Njegov ded Anton Aleksander (1820-1889) je prišel na svet v graščini Dobrna pri Celju, a se je najpozneje pri štirinajstih s starši in sorojenci preselil v Gradec. Kot ne posebej uspešen častnik cesarske vojske je leta 1849 s činom poročnika zapustil vojaški stan, se takoj zatem v Jihlavi na Moravskem oženil in imel dva otroka: sina Antona, ki je kot pravkar poročen častnik leta 1905 umrl v Budimpešti (z njim je rod po moški strani tudi izumrl), in hčerko Antonijo Marijo, rojeno leta 1855 v Gradcu, kjer je družina živela od rente iz zapuščine Antonovega zgodaj umrlega brata Ferdinanda. Baron Anton je nato z ženo in otrokoma bival tudi na Dunaju, kjer se je njegova edinka 19. marca 1876 omožila s "pravim Spodnjim Štajercem" in odšla, verjetno ne pred letom 1880, z njim živet v "ožjo domovino" svojega očeta. Njen ženin Ludvik Kofler ni bil plemiškega, ampak meščanskega rodu s Ptuja, sicer veleposestnik na Kogu pri Ormožu. Baroničino poroko s "plebejskim sodeželanom" je zagotovo zakrivilo Koflerjevo znanstvo z nevestino polsestro Margareto, poročeno z znanim ormoškim odvetnikom dr. Ivanom Geršakom, sicer celih štirideset let (1871-1911) stebrom slovenstva v tem obmejnem štajerskem mestecu. Nostalgija po štajerskem podeželju in gmotna stiska ali kar oboje sta v Ormož privedli tudi starše Dienerspergove, ki so nato do smrti prebivali pri Geršakovih. Baronica Charlotte je preminila leta 1882, baron Anton Aleksander pa dobrih šest let pozneje, leta 1889. Tako so bili starši v zadnjih letih blizu obema hčerkama, Geršakovi, baroničini hčerki iz prvega zakona, in skupni hčerki Koflerjevi, ki je živela na bližnjem Kogu. Ker v to vejo Valvasorjevega potomstva seveda ne moremo šteti Geršakovih otrok, je bil njen zadnji člen Ludvik Kofler s Koga, ki se je rodil še v Gradcu 31. decembra 1876. Tudi njegov stric Ferdinand baron Dienersberg, častnik na Ogrskem, namreč ni imel potomcev. Njegova življenjska zgodba se je iztekla naravnost dramatično: ko se je pri 45-ih nameraval poročiti, ga je zadela kap in je zakonsko zvezo lahko sklenil samo v budimpeštanski vojaški bolnišnici, le nekaj ur pred smrtjo 15. decembra 1905. Bil je zadnji baron Dienersperg oziroma Dienersberg. Kogovska veja "valvasorjevcev" - Ferdinandova sestra in nečak Koflerjeva - ga je preživela samo za nekaj let. Najprej je 2. januarja 1908 za pljučnico preminila 52-letna mati Antonija Marija, za njo pa v 38. letu 12. februarja 1914 za vodenico še njen samski sin Ludvik Kofler, Valvasorjev petkrat-pravnuk. Oče Ludvik Kofler st. jima je sledil na skromno vaško pokopališče še isto leto, v katerem je izgubil edinca; v starosti 71 let je umrl 20. decembra 1914.
    [Slika 1:]
    Nekdanja Koflerjeva hiša na Kogu danes (foto: B. Golec, november 2009)
    Skopi rodoslovni podatki povedo o tej kogovski družini zelo malo. A tudi Koflerji so bili sami o sebi prej ko ne prepričani, da niso počeli v življenju ničesar pomembnega in vrednega spomina. Na vaškem pokopališču pri sv. Bolfenku pogrešamo vsakršen pomnik nanje, le Ludvikovi stari starši, ptujski župan Ferdinand in Marija, so veliko prej, leta 1858, postavili na domačem vrtu na Kogu t. i. "Koflerjevo znamenje", ki precej zapuščeno stoji še danes. Zadnji Koflerji so se "ovekovečili" zgolj s skromnimi besedami na koncu rokopisnih spominov zadnjih dveh baronov Dienerspergov - očeta Franca Ksaverja (1773-1846) in sina Antona Aleksandra (1820-1889). Po več kot polstoletni prekinitvi je eden od obeh Ludvikov med letoma 1908 in 1914 suho zapisal te vrstice, ki izzvenijo kot nekrolog obema družinama, Dienerspergom in Koflerjem: "Ferdinand državni baron von Dienersberg, sin Antona in Charlotte, državne baronice von Dienersberg, rojen 6. januarja 1850, c. in kr. topniški major, je umrl 15. decembra 1905 v Budimpešti, v garnizijski bolnišnici št. 16. Njegova sestra Maria Antonija rojena državna baronica von Dienersberg, se je po končanem dunajskem konservatoriju 19. marca 1876 omožila s posestnikom Ludwigom Koflerjem in umrla na svojem posestvu na Kogu v okraju Ormož 2. januarja 1908 ter počiva na pokopališču pri sv. Bolfenku. Rodila se je 12. januarja 1855 v Gradcu." Če kaj, preseneča dejstvo, da ni v zgornjih vrsticah niti z besedo omenjen edini Dienerspergov živeči potomec Ludvik Kofler ml., tedaj mož v Kristusovih letih in novi lastnik Koflerjevine na Kogu. Mogoče je dvoje: če je bil pisec dostavka oče Ludvik st., sina zaradi priimka Kofler ni štel k Dienerspergom, morda pa se je vodeničnega in nestanovitnega potomca celo sramoval. Kaj je pomenilo bolehati in umreti za vodenico, je najbolje vedel takratni kogovski župnik, ki je to bolezen kot vzrok Ludvikove smrti vpisal v mrliško matično knjigo. Koliko je bolezni in končno smrti botroval alkohol, lahko danes zgolj ugibamo, a glede na druga znana dejstva je alkoholizem več kot verjeten. Drugih pričevanj o Ludvikovem bolezenskem stanju nimamo in jih bo po skoraj stoletju časovne distance le težko kje izslediti. Nekoliko bolj povedne so navedbe v ormoški zemljiški knjigi, iz katerih lahko razberemo, da je Ludvik Kofler ml. živel neurejeno življenje, veljal za razsipneža in imel zato celo skrbnika. Kaj natanko se je z njim dogajalo, kogovska okolica in njeni današnji razseljeni potomci ne pomnijo več. Tudi o njegovi izobrazbi ni znanega ničesar, razen da ni obiskoval nobene od tedaj treh spodnještajerskih gimnazij. Gospodarjenje Koflerjev vsekakor ni bilo najboljše ali pa pri tem niso imeli srečne roke. Na Koflerjevini na Kogu je poleg kmečke hiše št. 61 z viničarijo stalo stanovanjsko in gospodarsko poslopje št. 72, mešano posest pa so sestavljale številne parcele. Tretjinska lastnica vsega je bila omožena sestra Ludvika st. kot dedinja po njunem očetu Ferdinandu, Ludvikovi dve tretjini pa je na dražbi leta 1880 kot najboljša ponudnica odkupila njegova žena Antonija (Antoinette) roj. baronica Dienersperg. Za poravnavo terjatev je bilo potrebno najeti posojila, največje leta 1906, ko je Antonija odkupila svakinjin delež in postala edina lastnica, a za ceno visokih hipotek. Po njeni smrti leta 1908 so posest na podlagi sklepa o dedovanju vknjižili na tedaj 32-letnega sina Ludvika, ki je v zemljiški knjigi označen kot varovanec (Curand). Leto prej, ko je bila mati še živa, mu je namreč mariborsko okrožno sodišče zaradi razsipnosti določilo skrbnika, verjetno očeta. Po sodnem sklepu so dve leti zatem, leta 1910, skrbništvo (Kuratel) nad Ludvikom odpravili, po treh letih pa leta 1913 ponovno uvedli, spet zaradi razsipništva, kar je potegnilo za seboj prepoved obremenitve in odtujitve posesti. Čeprav se zemljiškoknjižne listine po večini niso ohranile in smo odvisni le od zaznamkov v glavni knjigi, je jasno, da je šlo v ozadju za spore med očetom in sinom Ludvikom Koflerjem st. in ml. Za zadnjim dejanjem je stal oče, Ludvik ml. pa je imel očitno dobrega odvetnika, da mu je po slabih dveh mesecih uspelo doseči izbris skrbništva. Izbrisu 3. januarja 1914 je slabih šest tednov zatem sledila Ludvikova smrt v komaj 38. letu, kot rečeno, 12. februarja za vodenico. Konec istega leta je preminil tudi njegov 71-letni oče, ne da bi bilo lastništvo nad močno zadolženo posestjo zemljiškoknjižno že urejeno. Oče je imel zagotovljeno samo dosmrtno oskrbo, Ludvik pa je sredi leta 1912, potem ko je najel zadnje posojilo, celotno posest z oporoko izročil dr. Jožefu Špešiču, okrajnemu zdravniku v Središču, pač človeku, ki ga je zdravil. Špešič jo je naslednje leto prodal Zofiji Amaliji Wresnik (Breznik). Breznikova, roj. Skuhala (1884-1941), ki se je nato z družino naselila na Koflerjevini, je bila verjetno zadnja danes ugotovljiva oseba, ki je dobro poznala Koflerjeve družinske razmere, saj naj bi bila pred letom 1910 pri njih v službi. Prav Koflerjeva služinčad je v dom malih veleposestnikov na Kogu najbolj neposredno prinašala slovensko besedo, medtem ko je gosposka družina med seboj navadno ali sploh vedno občevala nemško. Ni naključje, da so ob ljudskih štetjih našteli na Kogu in v celotni kogovski občini vsakokrat samo dve ali največ tri nemško govoreče osebe, odvisno od tega, koliko članov je tedaj štela Koflerjeva družina. S smrtjo vseh treh Koflerjev in prehodom njihove posesti v tuje roke bi se naša dokaj suhoparna pripoved končala, ko se ne bi izkazalo, da so se prav na njihovem domu ohranili neprecenljivi "zakladi" - znaten del zapuščine rodbine Dienersperg. Predzadnji moški potomec "Valvasorjeve" veje te rodbine Anton Aleksander baron Dienersperg (1820-1889), ded Ludvika Koflerja ml., je podedoval družinsko zbirko portretov, ki se je morda še za njegovega življenja ali kmalu po baronovi smrti znašla pri hčerki Antoniji Kofler na Kogu. Predzadnja postaja zapuščine je bil po vsej priliki Ormož, kjer je obubožani baron Dienersperg pri svoji pastorki Geršakovi preživljal zadnja leta življenja in tudi umrl. Prej se je družinska "zakladnica" po vsem sodeč selila skupaj z njegovo družino - z Dobrne v Gradec, od tam bržkone na Dunaj in nato spet na slovensko ozemlje, najprej najverjetneje v Ormož in slednjič na Kog. Iz bližnjega Ormoža je skupaj s portreti prišlo v Koflerjev dom na Kogu tudi razno dokumentarno gradivo, ki ga je Anton Aleksander deloma ustvaril sam in deloma samo hranil, vendar ne seže noben dokument v čas pred njegovim otroštvom. Za vpogled v družinsko zgodovino in medsebojne odnose treh generacij Dienerspergov so nadvse dragoceni že omenjeni rokopisni spomini njegovega očeta Franca Ksaverija iz leta 1835, ki jih je nato Anton Aleksander po prekinitvi nadaljeval do okoli leta 1855. Iz rok družine Breznik, poznejših lastnikov Koflerjevine, je rokopis med obema svetovnima vojnama prevzelo Muzejsko društvo na Ptuju in ga danes hrani Zgodovinski arhiv Ptuj. Precej manj pomembna je druga arhivska zapuščina Antona Aleksandra, ki obsega nekaj njegovih zapisov, sicer pa razne načrte, upodobitve, drobne tiske in drugo. Glede na premoženje prednikov že močno obubožani baron se je, kot kaže, močno oklepal zbirke družinskih portretov - edinega vidnega dokaza nekdanje veljave Dienerspergovega rodu. Iz njegove zapuščine v Ormožu je na Kog zelo verjetno romalo tudi precej hišne opreme in nakita ter bogata knjižnica, o čemer govori družinsko izročilo Breznikovih.
    [Slika 2:]
    Štirje oljni portreti iz Kofler-Breznikove zbirke v Narodni galeriji v Ljubljani, desno spodaj je portret do nedavna neznane Valvasorjeve hčerke Regine Konstancije pl. Dienersperg (foto: B. Golec, november 2009)
    Kot kaže, Koflerji niso načeli zbirke portretov, pa četudi je Ludvik ml. veljal za razsipneža. Vse, kar je vrednega še ostalo v rokah tega zadnjega Valvasorjevega potomca iz Dienerspergove veje, je bila namreč stara, zdavnaj minula in zbledela slava. Družina davčnega uradnika Jožefa Breznika s Ptuja (1879-1945), ki je Koflerjevino kupila leta 1916 (lastnica je bila žena Amalija), je z njo prišla tudi do edinih otipljivih dokazov nekdanje Dienerspergove "veličine" - družinskih portretov. Ko je leta 1931 na obisku na Kogu galerijo slik evidentiral umetnostni zgodovinar dr. France Stele, so stekli pogovori o njeni prodaji Narodnemu muzeju v Ljubljani. Po daljših pogajanjih je muzej večino slik tri leta zatem resnično odkupil. Glavnino hrani danes Narodna galerija, manjši del (osem) še vedno Narodni muzej Slovenije, preostalih 5 do 7 manj vrednih slik, ki so ostale na Kogu, pa je izginilo po 2. svetovni vojni po nacionalizaciji Breznikove posesti. Od skupno 39 oljnih slik iz obdobja od konca 16. do prve polovice 19. stoletja, ki so leta 1934 prišle v ljubljanski Narodni muzej, jih večina upodablja člane Dienerspergove rodbine (15) in z njimi sorodstveno povezane Adelsteine (3-9), člane rodbine matere barona Antona Aleksandra. Z gotovostjo je mogoče trditi, da je na 6-7 Dienerspergovih portretih (eden je zdaj pogrešan) 8 ali 9 neposrednih potomcev Janeza Vajkarda Valvasorja. Za raziskovanje njegovega potomstva so portreti še kako pomembni, saj je bilo s pomočjo nekaterih datacij in navedb o starosti portretirancev mogoče rešiti več genealoških oziroma kronoloških zadreg. Še posebej pomembna je ugotovitev, da je na eni od oljnih slik Valvasorjeva najmlajša hči Regina Konstancija por. pl. Dienersperg (okoli 1690-1755), edina, ki je polihistorju dala potomstvo do današnjih dni in ki je vse do nedavna "čudežno" ostala prezrta. Tako kot portretom s Koga bi bilo treba posvetiti posebno obravnavo že omenjenim Dienerspergovim spominom iz obdobja 1835 do okoli 1855. Zadnji vpis v spominski rokopis, izvira, kot rečeno, prav s Koga, verjetno od Ludvika Koflerja st., lahko tudi od njegovega nesrečnega sina. Ali in v kolikšni meri se je Valvasorjevo kogovsko potomstvo zavedalo, kolikšno vrednost utegnejo imeti nekoč Dienerspergovi spomini in galerija portretov za (slovensko) kulturno in umetnostno zgodovino, pa je vprašanje zase. Glede na to, da je Valvasor v Dienerspergovih spominih zgolj mimogrede naveden kot eden od prednikov, in to brez kakršne koli še tako skromne omembe njegovega dela, lahko več kot dvomimo, da bi zadnji Dienerspergi in za njimi Koflerji vedeli za polihistorjevo delo in njegovo v njihovem času naraščajočo veljavo na sosednjem Kranjskem in v širšem prostoru. Tudi če jih je leta 1903 dosegla časopisna novica o odkritju Valvasorjevega monumentalnega spomenika v kranjski prestolnici, jih je skoraj gotovo pustila ravnodušne. Antonija Marija Kofler in njen razsipni edinec Ludvik v Valvasorju pač nista prepoznala svojega prednika. Najbrž je šele France Stele prvi postal pozoren na dekliški priimek Valvasor na enem od oljnih portretov, ki jih je leta 1931 videl obešene po sobah Breznikovega doma. A tudi če je v Radicsevi monografiji o polihistorju (1910) iskal ime upodobljenke Regine Konstancije Dienersperg roj. Valvasor, takšnega imena ni našel, saj gre prav Radicsu precejšnja zasluga, da smo na to najmlajšo polihistorjevo hčerko za več kot sto let povsem pozabili. Tudi z letnico 1688 pod njenim imenom - danes vemo, da gre za nekoliko napačno leto upodobljenkinega rojstva, in ne za čas nastanka slike - si Stele ni ne mogel ne znal pomagati. Vse kaže, da je portretiranka tedaj obveljala za "Valvasorjevo sestro", kot je leta 1990 po spominu izpričal Bogomil Breznik (1911-1999), ob Steletovem obisku na Kogu dvajsetleten študent. Portret Valvasorjeve "nesojene sestre" je bil kot portret pozabljene oziroma "izgubljene" hčerke predstavljen javnosti šele leta 2007, potem ko se je, brez povezave s polihistorjem, že prej pojavljal v literaturi. Pozabi ali uničenju ga je, tako kot druge slike s Koga, rešil splet srečnih naključij - od brezbrižnosti in nečimrnosti Koflerjev preko denarne stiske Breznikov ter slednjič do dobre volje ljubljanskih humanistov in uradnikov, ki so glavnino zbirke leta 1934 s pomočjo banovinskih sredstev še pravočasno spravili v polihistorjevo rojstno mesto in v ustrezno ustanovo. Razbitje korpusa slik po 2. svetovni vojni je malenkost v primerjavi z dejstvom, da so nam Koflerji in Brezniki ohranili vizualne podobe polihistorjevih potomcev iz kar petih generacij, nastale v stoletju od okoli leta 1738 do 1832.
    VIRI IN LITERATURA

    VIRI
    Budapest Főváros Levéltára, Budapest (= BFL):
    - Sterberegister: XV.20, XXXIII.1.a/Matrikel/A627 (Band 1805).
    - Trauungsregister: XXXIII.1.a/Matrikel/A592 (Band 1580).

    Diözesanarchiv Graz-Seckau, Graz (= DAG):
    - Matriken-Zweitschriften: Graz-St. Leonhard, Taufen 1876.
    - Indizes zu den Grazer Taufmatriken 1835-1889.

    Diözesanarchiv Wien (= DAW):
    - Matrikenarchiv, Matriken-Zweitschriften: Stadtpfarre St. Augustin in Wien, Trauungen 1876.

    Nadškofijski arhiv Maribor (= NŠAM):
    - Matične knjige: Ptuj-sv. Jurij: R 1822-1853; Sv. Bolfenk na Kogu: R 1856-1895.
    - Prepisi matičnih knjig: Ormož, R 1870-1899.

    Narodna galerija, Ljubljana:
    - Inv. št. NG S 712, 727-729, 879, 881, 888, 905-912, 918, 920-924, 930, 932-934, 962, 965-966.

    Narodni muzej Slovenije, Ljubljana:
    - Inventarna knjiga Deželnega muzeja za Kranjsko, zv. 2.
    - Akt 157/34.
    - Inv. št. N 15855, 17795-17799.

    Okrajno sodišče Ormož, Zemljiška knjiga:
    - k. o. Kog, gl. knj. 1-60.

    Österreichisches Staatsarchiv, Wien, Kriegsarchiv (= ÖStA, KA):
    - Conduite-Listen: K 70.
    - Qualifikationslisten: K 451.

    Pokrajinski arhiv Maribor (= PAM):
    - PAM/739, Klasična gimnazija Maribor: šk. 170-174.
    - PAM/795, Prva državna realna gimnazija Maribor: šk. 6-12.

    Steiermärkisches Landesarchiv, Graz (= StLA):
    - A. Dienersberg: K 1, 2.

    Upravna enota Ormož:
    - MKU Ormož 1862-1919.

    Upravna enota Ormož, Krajevni urad Kog:
    - MKU Kog 1867-1913, MKU Kog 1914-1933.

    Zgodovinski arhiv Celje (= ZAC):
    ZAC 845, Gimnazija v Celju: šk. 14-17.

    Zgodovinski arhiv Ljubljana (= ZAL):
    - ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka: šk. VIII.

    Zgodovinski arhiv Ptuj (= ZAP):
    - ZAP 6, Zbirka Muzejskega društva: MD-V-7.
    - ZAP 70, Rokopisna zbirka: R-45.
    - ZAP 82/1, Okrajno sodišče Ormož - zemljiška knjiga, Listine: 1883, 1906, 1908, 1915, 1916.
    - ZAP 142, Gimnazija Ptuj: šk. 3.

    Župnijski urad Ormož:
    - statusi animarum: 1860-1885, 1883-1913.

    Župnijski urad Sv. Bolfenk na Kogu:
    - status animarum 1901-1912.



    LITERATURA
    Becker, Franz Bernhard: Adressbuch der Landeshauptstadt Graz und Geschäfts-Handbuch für Steiermark. Graz : A. Leykam´s Erben, 1862.
    Golec, Boris: "Der Hudič ist hier zu Hause" - med uboštvom, glasbo, portreti neznanih prednikov, shizofrenijo in evtanazijo. Usode zadnjih Valvasorjevih potomcev na Slovenskem v prvi polovici 20. stoletja in njihova kulturno-umetnostna zapuščina. Zgodovina za vse XVII (2010), str. 51-100.
    Golec, Boris: Neznano in presenetljivo o življenju, družini, smrti, grobu in zapuščini Janeza Vajkarda Valvasorja. Zgodovinski časopis 61 (2007), str. 303-364.
    Golec, Boris: Nova spoznanja o življenju in pozabljenem potomstvu Janeza Vajkarda Valvasorja. V: Katarina Keber in Katarina Šter (ur.), Historični seminar 6, Ljubljana : ZRC, ZRC SAZU, 2008, str. 77-117.
    Golec, Boris: Polihistor J. V. Valvasor, njegovi bližnji in daljni potomci. Nova odkritja iz prezrtih arhivskih zakladov. V: Tatjana Šenk (gl. ur.), Arhivistika - zgodovina - pravo. Vilfanov spominski zbornik. Ljubljana : Zgodovinski arhiv (Gradivo in razprave 30), 2007.
    Golec, Boris: Valvasorjevo neznano potomstvo do današnjih dni (1. del). Zgodovinski časopis 62 (2008), str. 351-383.
    Gothaisches genealogisches Taschenbuch der Freiherrlichen Häuser. Jg. 61. Gotha : Justus Perthes, 1911.
    Krajevni leksikon Dravske banovine. Krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev Dravske banovine. Ljubljana : Uprava Krajevnega leksikona Dravske banovine, 1937.
    Lehmann´s Allgemeiner Wohnungsanzeiger nebst Handels- und Gewerbe-Adreßbuch für die k. k. Reichshaupt- und Residenzstadt Wien und Umgebung. Wien : Alfred Hölder: 12 (1874), 14 (1876), 16 (1878).
    Leksikon občin za Štajersko. Izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900. Dunaj : C. kr. Centralna statistična komisija, 1904.
    Luskovič, Tonček: Kog. Krajepis in zgodovinopis. Velenje: Pozoj, 2009.
    Munda, Mirko: Povojne nacionalizacije in zaplembe premoženja v Sloveniji 76. Večer (Maribor), XLVI, št. 218 (13978), 18. 9. 1990, str. 20.
    Orts-Repertorium von Steiermark. Obširen imenik krajev na Štajerskem. Wien : K. k. Statistische Central-Commission, 1883.
    Pirjevec, Avgust: Geršak Ivan, geslo v: Slovenski biografski leksikon. Prva knjiga Abraham - Lužar. Ljubljana : Zadružna gospodarska banka 1925-1932, str. 210-211.
    Specialni krajevni repertorij avstrijskih dežel. IV. Štajersko. Dunaj : C. kr. statistična centralna komisija, 1918.
    Special-Orts-Repertorium von Steiermark. Wien : K. k. Statistische Central-Commission, 1883.
    Special-Orts-Repertorien [etc.], IV. Steiermark. Wien : K. k. Statistische Central-Commission, 1893.
    Šerbelj, Ferdinand: Portreti goriških Attemsov v zbirkah Narodne galerije v Ljubljani. Goriški letnik 30-31 (2003-2004). Nova Gorica : Goriški muzej, 2005, str. 357-366.
    Vrišer, Andreja: Noša v baroku na Slovenskem. Ljubljana : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1993.
    INFORMATORJI
    - Breda Breznik Farkaš, Radenci
    - Božena Kramberger roj. Breznik, Lendava
    - Tonček Luskovič, Kog



    Koflerjeva - Breznikova hiša (Kofler je bil Valvazorjev potomec) - foto: Vičar Z., 15. jul. 2016. Fara Sv. Bolfenk - Kog.





    Vir slike: tednik Družina
    Zgornja karikatura je bila sicer objavljena v rubriki "SMEH JE POL ZDRAVJA", a v naših krajih so se taki prizori dejansko dogajali in sicer, ko je služba državne varnosti (v osemdesetih letih 20. stoletja) prepovedala prenos krste s pokojnikom v cerkev na pogrebno mašo. No - svojci pa so kdaj upoštevali pokojnikovo željo in krsto ponesli v cerkev, a kakšen pijan udbovec jo je začel vleči iz cerkve in nastalo je prerivanje, ki ...
    A ker so se časi prisilne "jugoslavije" končali in se je nekaj starih navad le vrnilo v našo deželo - je celo kakšen od teh udbovcev izrazil željo po cerkvene pokopu in ta želja mu je bila sveda uresničena ...