Primerjava kart I: Barvna podlaga je karta dr. Karla Gržana, ČB plast je zvezdna karta (do Plejad).

---

Primerjava kart II: Barvna podlaga je karta dr. Karla Gržana, ČB plast je nekoliko vertikalno skrčena zvezdna karta.

Ozvezdje   Leto vstopa  Leto izstopa
Bik 	   4500 PRK 	2000 PRK
Oven 	   2000 PRK 	 100 PRK
Ribi 	    100 PRK	2700 POK 

---

Vsebina tabel v angleščini - Text in English [The Orion's Way - Slovenia]

-----------Notice board 1--------------
Like the sacred Eridanus river, the Gračnica links together ancient constructions

With its power and bright signs, the sky has always reached down to people. The connection is particularly intense in sacred places. This is why our distant ancestors were so fond of depicting cosmic relationships in the form of mirror shapes or symbolic formations, as attested to by the countless constructions (megalithic formations made by human hands) that we can still see today. Even the name Gračnica tells us that the river links together constructions (»gradišča«), around which it has murmured for so long until they were rediscovered. The farming cultures of the Neolithic period developed a religious system that could be described as cosmic religion, since it was based around the central mystery- a periodic renewal of the world. Experts believe that the evolutionary step of the Neolithic Revolution had its origins in the Mesolithic nad later periods as well as the Middle Palaeolithic period. The celestial symbols that were seen as the fundamental assurance of the earthly reality and safety had a crucial impact on people. Any change in the sky was seen as the prediction of an event that would soon take place on earth. There is no such thing as coincidence in the sky, so any unusual celestial phenomenon must be inextricably linked to life. Such symbols must be monitored, recognised and integrated into the laws of life existence. We konw that the first agricultural societies developed alongside rivers and on the edges of large forests. The Gračnica Valley has both of these features as well as other standout elements that likely stirred the emotions and increased the interest in this area. There is every reason to believe that in the symbolically rich location of the valley, our ancestors recognised the enormous value of the area, particularly beacuse they saw the symbols of the sky »incarnated« in the geographical reality. To walk – to go on a »pilgrimage« - into this area meant not only to embrace the spiritual side of the existing reality but to build on this reality, add to it and introduce into it your own religious experience through meaningful expressions – through symbols. This is another way in which the celestial and the earthly side come together in a deep spiritual connection. Much like the Eridanus in the sky, the Gračnica has many drops and turns as it wends its way through the picturesque landscape that it has helped to create. We firmly believe that to our ancestors, the Gračnica symbolised the river constellation of Eridanus. In the Middle Ages, the constellation was named after the river that flowed through the country or through a particularly important part of the country, e.g. the Euphrates in Mesopotamia, the Nile in Egypt, the Jordan in Judea, the Po in Italy... Walking along the waters of the Gračnica is an unforgettable experience. So often we travel to faraway destinations beacuse we don't know how to be close and we can't see the stunning beauty that surrounds us. Let's treat ourselves to a view of the Marof Waterfall and then continue towards the central part of our walk.

-----------Notice board 2--------------
Where the Sky and the Earth come together is the sacred Space of Orion.

According to Neolithic and later beliefs, including Celtic (Druid), the sky and the earth are in harmony with the external as well as the internal world of people. The self, which is focused on a breakthrough (many initiation rituals took place in caves, i.e. the subterranean world that we would now interpret as the subconscious), searches for harmony between the sky and the earth. In me, the earthly reality is connected with the endless expanse of the sky. The celestial and the earthly are fatally linked. The constellation of Orion reflects this duality in the sacred ritual space of three stars in the Belt of Orion. This is just one of the reasons why Orion recieved so much attention even in ancient times. In its constellation, which includes fourteen stars (the ancient Greek astrologers counted seventeen), there are two triangles that stand out. The first triangle is celestial; it dominates the sky and symbolises the Holy Trinity. At the Belt of Orion with its three stars, the celestial triangle meets the earthly. This juncture is a sacred place. The constellation of Orion in itself is the largest symbol of how microcosmic and earthly dimensions open up into macrocosmic dimensions in an area that is sacred and in the sign of the sacred (three stars of the Belt of Orion). The juncture where both spheres meet is particularly sacred and consecrated. This is where the divine touches the material and where the earthly is consecrated by the power of celestial forces. The tops of pyramidal constructions were golden places, the temples of human life. The fascinating Orion and even more so its earthly reflection in the Gračnica Valley is an image of the fatal connection of the two. This connection, this juncture is happening in the central area where we are standing – in the Belt of Orion with its three stars – the three hills where both spheres meet, making it a ritual area. It is well known that the sacred place of the Slavs living on the shores of the Baltic Sea was situated in the modern-day Szczecin near the Polish Baltic coast. Sources describe three hills that symbolised three interconnected worlds, much like the three stars in the Belt of Orion: the heavenly, the earthly and the underground world. Similarly, the positioning of the three large pyramids in Giza is believed to mirror the stars in the Belt of Orion. Furthermore, Orion is a central constellation in the Sanskrit Vedas, to which we are connected through our shared Indo-European heritage. The three hills have similar altitudes (591 m, 586 m and 589 m) and a unique position. When entering this area, special, almost ritual emotions are awakened in us. While the lower, south side is mysterious and impenetrable, the view from the grassy plain behind the hills is bright and clear. We will approach the three hills from the »lower world«, on the trail where Dr. Karel Gržan discovered Orion in the Gračnica Valley. The trail that you will follow is sure to bring up a number of questions, the answers to which can be found in the V znamenju Oriona (In the Sign of Orion). At this point, we just want to bring to your attention the wall that links the three hills (stars) in the Belt of Orion – this is a »sacred bond«, the famous Trinity from which the Indo-European religious tradition originates. With its clearly visible walls integrated in the mountain and the unusual layout that eliminates the possibility of secular use, this area is clearly a (ancient) sacred space.

-----------Notice board 3--------------
The Taurus constellation still dominates the area of Blatni Vrh

Remains from the Neolithic period, the Bronze Age and, to a lesser extent, from later periods show that these cultures lived according to the belief that the earthly is connected to the celestial, the cosmic. It was this belief that sparked interest in the constant observation of the universe and its laws. Unlike today, for them lookin into space was not just a scientific act but an intuitively comprehensive one that emphasised the relationship with people and their lives. The constellation of Taurus where we are standing now is particularly interesting, as the constructions that mirror it in the area of Blatni Vrh have been preserved in their entirety until the present day. We can only admire the extensiveness of this construction project that testifies to the dedication of its makers. Their dedication is easily understood if you consider that we are witnessing a ritual centre – the »centre of the world« for a particular area. The locations of megaliths represent cult areas of the highest order. This is where ceremonial performances, ritual sacrifice, etc.took place – in other words, this was the centre of social life. Orion and other constellations in the Gračnica Valley are an extraordinary symbol of the Neolithic period as well as its spiritul beliefs and comprehension. The star sign of Taurus is closely related to Orion and his dogs – Canis Major (Greater Dog) and Canis Minor (Lesser Dog). A celestial warrior, Orion dominates the bull with a raised club in one hand and protects himself with a shield held in the other hand. The Taurus has enormous power – it was Zeus himself who was transformed into a bull, resulting in a fatal connection with the beautiful Europa. According to an ancient Greek myth, one day Zeus transformed himself into a snow white bull and came down from Mount Olympus to a blossoming meadow where he saw the beautiful Europa. The princess was enchanted by the tame, majestic bull; she caressed it and eventually climbed onto its back. The bull immediately galloped towards the sea and swam with the princess on its back to the island of Crete. It transformed back into Zeus and proposed to Europa. She bore him three sons: Minos, Rhadamanthys and Sarpedon. The constellation shows the bull as it started to climb out of the water, so only the front part of the mighty animal is visible in the sky. In many cultures, the bull is a sacred animal beacuse of the perceived connection between the power of the eagerly anticipated spring and the power of the bull. The Egyptians worshipped Apis, a sacred bull held to be the earthly embodiment of the celestial Taurus and the Sun. Apis was black with a deeply meaningful mark on the forehead: a triangular white spot. The bull deity represented a source of life, so women prayed to it for fertility. Similarly, the god of fertility and light was depicted in the form of a bull in the Sumerian, Assyrian and Babylonian civilisations. The chief deity in ancient Persia was Mithras, the god of light, truth and justice. He was often depicted slaying a bull; according to Persian myths, the bull's blood was the source of energy for life on Earth, for people as well as plants and animals. Since the Celtic religion was similarly dominated by rituals and beliefs related to the »mysteries« of womanhood, fate, death and another world, we can assume that they easily applied their spiritual and religious expression to the ritual places in the Gračnica Valley. At the moment, we are standing on the Bull's eye and our tour will now take us to one of the Bull's horns.

-----------Notice board 4--------------
The sacred river Eridanus and the mythical depiction of its source at the food of Orion

In his research (see the book V znamenju Oriona – In the Sign of Orion), Dr.Karel Gržan posits the theory that ancient constructions in the Gračnica Valley are the remains of a Neolithic (or Copper Age) culture – a megalithic shrine in the triangular area between the Savinja and the Sava that represents the »centre of the world« and the central part of what was eventually dubbed the Polis Noricon. Based on the parallels, the beginnings and the prime of this sacred area can be placed in the time before the dissolution of what was a relatively uniform cultural space that happened in the second half of the 16th century BCE or the Late Bronze Age. This was the time of the Vučedol culture. In the Neolithic period, this place was a distinctly spiritual centre; in later times, the spiritual relevance of this »sacred area« was preserved to a smaller but nevertheless important extent. The area was mostly considered a suitable settlement location, remote enough to be safe in times of conquering invasions and the Migration Period. The area was desecrated by Romans (the act was probably intentional), who built two roads across it. The original Neolithic and later (to a lesser extent?) Celtic connections between the celestial and the earthly in this area were gradually lost and forgotten. Nevertheless, the energy of this sacred area has been preserved for us to luxuriate in even today. We are now standing at the Počerenski slap Waterfall. This is where the Gračnica – the sacred river Eridanus – enters a very special area through a fascinating rocky gorge that ends at the ponds in Marof. This is where we find the »source« of the river »as in the sky, so on earth«: from the star Rigel (the foot of Orion), the river wends its way across close to a quarter of the sky all the way to the sothern horizon, where it disappears into the brightest star of the constellation, Achernar (Arabic for »the end of the river«). Achernar is best seen from North Africa. The long and winding course of the Eridanus links together a mass of weaker stars – even with naked eye, a trainde observer can count close to 300. Along the river's course on earth, there are several important constructions to admire before the river reaches the Sava. Many of these constructions are circular in shape. Some of the most noticeable monuments are just the last page of a very long story. The best preserved monuments were reconstructed most recently either beacuse they were considered particularly sacred and were thus maintained the longest, or because their location was particularly suitable for settlement. To sum up: the most clearly visible monuments that we encounter are newer and often have the most mysterious origins, while the less fascinating, less well preserved manmade constructions date back to an older period. The latter are composed of megaliths – large stones that are the remains of a millennia-old culture that once inhabited this territory. Traces of this culture are worth exploring and evaluating. It is only by basing our lives on roots from the past that we can achieve growth in the present. The ancient constructions that mirror the image of Orion and other constellations on earth can be identified as a special area that is still significant today. Not just as an astroarchaeological monument but also as a message of the importance of seeking harmony between the sky and the earth for the good of life. A respectful dialogue between the human race and all creation is becoming increasingly important for our survival.

---

Vsebina tabel v nemščini - Der Text in Deutsch [Der Orionweg - Slowenien]


-----------Die Tafel 1--------------
DIE GRAČNICA ALS HEILIGER FLUSS ERIDANUS VERBINDET URALTE WALLBURGEN

Der Himmel neigte sich mit seiner Macht und seinen Lichtzeichen immer wieder dem Menschen zu. An heiligen Plätzen fand diese Verbundenheit besonders intensiv statt. Deswegen gaben unsere Urahnen die kosmischen Verhältnisse in Spiegelfiguren oder symbolischen Abbildungen zu ihrer Realität wider, worüber heute zahlreiche Wallburgen (Standorte mit von Menschenhand aufgestellten großen Steinen – Megalithen) Aufschluss geben. Allein schon der Name der Gračnica erzählt, dass dieser Fluss Wallburgen verbindet, neben welchen dieser lange sein Lied plätscherte, bevor diese wiederentdeckt wurden. Die landwirtschaftlichen Kulturen des Neolithikums entwickelten allmählich Religiosität, die um das zentrale Mysterium verdichtet war – die periodische Welterneuerung, weshalb man diese Ausdrucksform komische Religion nennen könnte. Experten vermuten, dass die „neolitische Revolution“ in ihrem Evolutionsschritt in den mesolitihischen und jüngeren, sogar mittelpaläolithischen Ausgangspunkten ihren Ursprung hatte. Die Himmelssymbole, die die grundlegende Garantie für die irdische Sicherheit/Realität darstellten, hatten einen entscheidenden Einfluss auf den Menschen. Jede Änderung am Himmel war ein Indikator eines Ereignisses, das auch auf der Erde stattfinden wird. Am Himmel gibt es einfach keine Zufälle und jede herausragende Himmelserscheinung ist schicksalhaft mit dem Leben verbunden. Man muss diese begleiten, erkennen und an die Gesetzmäßigkeit des alltäglichen Daseins anpassen. Wir wissen, dass sich die ersten landwirtschaftlichen Gemeinschaften entlang der Wasserläufe und in den Randbereichen großer Wälder entwikelt haben, wofür das Gračnica-Tal sehr geeignet war, indem dieses durch einzelne herausragende Elemente zusätzliche, besondere bzw. Überwälitgende Gefühle und derart ferner ein erhöhtes Interesse wach rief. Man kann berechtigt vermuten, dass sie in der symbolisch äußerst reichen irdischen Situation dieses Tals einen Mehrwert des Raumes erkannt haben, inbesondere, da diese die „inkarnierte“ Himmelssymbolik in der irdischen Realität erkennen konnten. Das Betreten dieses Gebietes - „Pilgern“- in dieses Gebiet bedutete nicht nur die geistige Erfassung der bestehenden Realität, sondern diese Realität zu ergänzen, auszubauen, das heißt, in diese sein eigenes religiöses Erlebnis in sinnvollen Begriffen – Symbolen einzubringen. Auf diese Weise verflechten sich auch das Himmlische und Irdische zu einer tiefen gegenseitigen Verbundenheit. So wie der Fluss Eridanus am Himmel erlebt auch der Fluss Gračnica auf Erde zahlreiche Abfälle und Kurven, wenn er sich durch die malerische Landschaft windet, die diesen mitgestaltet hat. Mit einer großen Wahrscheinlichkeit sind wir der Meinung, dass gerade die Gračnica dieses Flusssternbild dargestellt hat, da man dieses im Altertum einfach nach Fluss benannt hat, der durch das Land oder auf einem bestimmten, besonders bedutenden Gebiet floss, wie z.B. der Euphrat in Mesopotamien, der Nil in Ägypten, der Jordan in Judäa, der Po in Italien... Wer den Weg zurücklegt, den die Gewässer der Gračnica zurücklegen, wird eine lebensnahe Unvergesslichkeit erleben. Oft reist man weit, da man sich nicht genug nahe sein kann, und sieht deshalb nicht, was uns in der Nähe in herrlicher Schönheit umgibt. Wir gönnen uns einige erlesene Aussichten neben dem Marof-Wasserfall und setzen den Weg anschliessend in Richtung des zentralen Teils unseres Weges fort.

-----------Die Tafel 2--------------
DORT WO SICH HIMMEL UND ERDE VERBINDEN, IST DER HEILIGE RAUM DES ORION

In der neolitischen und späteren, auch keltischen (druidischen) Denkart waren Himmel und Erde nicht nur mit der äußeren, sondern auch der inneren Welt der Menschen abgestimmt. Mein ich, das in sich eine Penetration darstellt (zahlreiche Initiationsriten waren an Höhlen – d.h. die Unter-, heute würden wir sagen unbewusste Welt - gebunden), sucht nach der Harmonie zwischen Himmel und Erde. In mir verbindet sich die irdische Realität mit den Dimensionen des Himmels. Das Himmlische und Irdische ist schicksalhaft verbunden. Orion ist ein Sternbild, das auf diese Dualität hinweist und zu dem heiligen rituellen Raum der drei Sterne des Oriongürtels verbindet. Auch deshalb zog der Orion bereits in der Vorzeit eine besondere Aufmerksamkeit auf sich. In seiner Konstellation, die vierzehn Sterne zählt (die altgriechischen Astrologen zählten siebzehn hinzu), heben sich zwei Dreiecke besonders hervor. Das erste – d.h. das himmlische, das am Himmel thront und auf die heilige Dreiheit hindeutet, berührt in Bereich dreier Sterne des Oriongürtels das irdische. Dieser Berührungspunkt ist ein Heiligtum. Das Sternbild des Orion stellt selbst an sich das größte Ebenbild dar, wie sich die mikrokosmischen – irdischen Dimensionen in dem Bereich, der heilig ist und in Zeichen des Heiligen (dreier Sterne des Oriongürtels) steht, zu makrokosmischen Dimensionen öffnen. Der Kontaktpunkt, Berührungspunkt beider Sphären, ist besonders heilig und geweiht. Dort berührt das Göttliche das Irdische und das Irdische befindet sich in der heilig machenden Macht der himmlischen Kräfte. Die Spitzen der Pyramidengebäude waren goldene Plätze, Tempel – Heiligtümer für die menschliche Existenz. Der Orion, der unser Interesse weckt, vor allem jedoch sein Standort im Gračnica-Tal, ist das Ebenbild des Göttlichen und Irdischen bzw. Besser gesagt: deren gegenseitiger schicksalhafter Verbundenheit. Diese Verbundenheit, dieser Berührungspunkt, findet im zentralen Bereich statt, in dem wir uns befinden, d.h. im Oriongürtel dreier Sterne – dreier Hügel, wo sich der Berührungspunkt beider Sphären befindet und deshalb das rituelle Gebiet ist. Es ist bekannt, dass die Welt der Ostsee-Slawen in heutigen Stettin an der inzwischen polnisch-baltischen Küste lag. Quellen sprechen von drei Hügeln, die drei miteinander verbundene Welten symbolisieren sollen, die auch die drei Sterne im Oriongürtel darstellen: die himmlische, irdische und unterirdische Welt. Auch die Lage der drei großen Pyramiden in Gizeh wird anhand der Stellung der Sterne im Oriongürtel erklärt. Der Orion ist ebenfalls das zentrale Sternbild des Sanskrit-Veda, mit dem uns das indoeuropäische Erbe verbindet. Der Eintritt in das Gebiet der drei Hügel, die mit in etwa derselben Höhenlage (591, 586 und 589 m) eine herausragende Stellung im Raum einnehmen, weckt ganz besondere, d.h. rituelle Gefühle. Wenn diese Gefühle von der unteren Südseite in eine mysteriöse Verdecktheit gehüllt sind, ist jedoch der Blick von der grasbewachsenen Hochebene hinter diesen hell und klar. Wir nähern uns den drei Hügeln von der »unteren Welt«, und zwar auf dem Weg an, von dem aus Dr. Karel Gržan den Orion im Gračnica-Tal entdeckte. Der Weg, den Sie beschreiten werden, wird Sie gewiss mit zahlreichen Fragen plagen, auf welche Sie die Antworten im Buch V znamenju Oriona (Im Zeichen des Orion) finden. Lassen Sie uns Sie an dieser Stelle lediglich auf die Mauer hinweisen, die die drei Hügel (Sterne) des Oriongürtels verbindet – es handelt sich um ein »heiliges Band«, die berühmte Dreiheit, in der die indoeuropäische religiöse Tradition ihren Ursprung hat. Diese Gebiet mit den auffallenden Mauern, die in den Berg eingebunden sind, und mit der Anordnung, die nicht üblich ist und den weltlichen Zweck ausschließt, ist ein (urzeitlicher) heiliger Raum.

-----------Die Tafel 3--------------
DAS STERNBILD DES STIERS IST NOCH IMMER GÄNZLICH VOM RAUM AUF BLATNI VRH GEPRÄGT

Die Kulturen des Neolithikums, der Bronzezeit und in kleinerem Maße auch der späteren Zeit, die aus deren Umrissen entnommen werden, lebten nach der Erkenntnis, dass das Irdische mit dem Himmlischen – Kosmichen – verbunden ist. Gerade dies hat das Interesse an der kontinuierlichen Beobachtung des Weltraumes bzw. Der Gesetzmäßigkeiten der Sterne geweckt. Mit dem Unterschied zu heute erfolgte der Blick in den Weltraum nicht nur wisenschaftlich, sondern auch intuitiv ganzheitlich, vor allem stand er jedoch in Beziehung zum Menschen und dessen Leben. Das Sternbild des Stiers, auf dem wir uns befinden, ist ganz besonders interesant, da es noch heute in den irdischen Wallburgen auf dem Gebiet von Blatni Vrh die gesamte Struktur bewahrt, die man am Himmel beobachten kann. Man kann die Dimensionen des Bauprojekts bewundern, das vom Eifer der Erbauer zeugt. Dieser Eifer ist verständlich, wenn man berücksichtigt, dass wir dem rituellen Zentrum, dem »Zentrum der Welt« eines bestimmten Gebietes zugegen sind. Die Orte, an denen die Megalithen stehen, sind die herausragendsten Kulträume. Hier fanden zeremonielle Aufführungen, Opferungen u. Dgl. statt- hier war folglich das Zentrum des gesellschaftlichen Lebens. Der Orion des Gračnica-Tals mit den zugehörigen Sternassoziationen ist ein herausragendes Symbol der neolitischen Zeit, ihres geistigen Zustandes und ihrer Auffassung. Das Himmelszeichen des Stiers ist eng mit dem Orion und dessen zwei Hunden-Großer und Kleiner Hund (Canis Major un Canis Minor)- verbunden. Der Orion, dieser große Himmelskrieger, beherrscht die Kraft des Stiers mit einem gehobenen Knüppel und verteidigt sich mit einem Schutzschild. Die Kraft des Stiers ist gewaltig, da sich der große Zeus selbst in diesen verwandelte und die schöne junge Frau Europa mit diesem schicksalsbedingt verbunden ist. Die Geschichte aus der griechischen Mythologie besagt, wie sich Zeus eines Tages in einen schneeweißen Stier verwandelte und vom Olymp auf eine blühende irdische Wiese kam, auf der die hübsche Europa spazierte. Der Stier, der wunderschön und zahm war, beeindruckte Europa in höchstem Maße. Sie streichelte ihn und ritt aufgrund seiner Sanftmut sgar auf ihm. Zu dem Zeitpunkt galoppierte der Stier jedoch in Richtung Meer und scwamm mit der jungen Frau in Richtung Kreta, wo er sich in Zeus verwandelte und Europa um ihre Hand anhielt. Europa gebar Zeus drei Söhne: Minos, Rhadamanthys und Sarpedon. Die Sternkostelation stellt den Stier zu dem Zeitpunkt dar, als er aus dem Wasser blickte, weshalb am Himmel lediglich der vordere Teil dieses mächtigen Tiers zu sehen ist. Da die Kraft des schwer erwarteten Frühlings mit der Kraft des Stiers verbunden wurde, war er genau deshalb bei vielen Kulturen ein heiliges Tier. Die Ägypter verehrten den heiligen Stier Apis, der die irdische Verkörperung des himmlischen Stiers und mit diesem auch der Sonne darstellte. Er war schwarz mit einem bedeutungsvollen Mal auf der Stirn: einem weißen dreieckigen Fleck. Er personifizierte die Quelle des Lebens, weshalb er insbesondere für Frauen einen mächtigen Fürbitter für Fruchtbarkeit darstellte. Auch die Sumerer stellten den Gott der Fruchtbarkeit und des Lichts in der Gestalt des Stieres dar; ähnlich auch die Assyrer und Babylonier. Für die alten Perser war Mitra der bedeutendste Gott. Er war der Gott des Lichts, der Wahrheit und des Rechts. Sie stellten ihn dar, wie er einen Stier schlachtet. Sein Blut war in ihrer mythischen Erzählung die Quelle der Kraft für das Leben auf der Erde, sowohl für den Menschen als auch für die Pflanzen und Tiere. Da auch in der keltischen Religiosität Bräuche und Glauben in Verbindung mit den »Geheimnissen« der Weiblichkeit, des Schicksals, des Todes und des Jenseits an erster Stelle standen, kann man vermuten, dass diese die Kultstätten im Gračnica-Tal umso leichter in ihrem geistig-religiösen Ausdruck personifizierten. Gegenwärtig befinden wir uns in der Position des Stier-Auges und die Besichtigung führt uns zu einem der Stierhörner.

-----------Die Tafel 4--------------
HEILIGER FLUSS ERIDANUS UND MYTHOLOGISCHE DARSTELLUNG SEINER QUELLE UNTERHALB DES FUSSES DES ORION Dr. Karel Gržan verteidigt in seiner Forschungsarbeit (im Buch V znamenju Oriona) die These, dass die urhistorischen Wallburgen im Gračnica-Tal die Überreste der Kultur der neolithischen (oder kupferzeitlichen) Völker, folglich ihr megalithisches Heiligtum darstellen, das ime Dreieck zwischen der Savinja und Save das »Zentrum der Welt«, der zentrale Teil des später benannten Polis Norikon ist. Auf Grundlage der Parallelen werden die Entstehung und die volle Entfaltung dieses heiligen Gebietes in die Zeit vor dem Zerfall des relativ einheitlichen kulturellen Raums eingestuft, der in der zweiten Hälfte des 16.Jahrhunderts v.Chr. oder in der späten Bronzezeit stattfand. Es handelt sich um die Gleichzeitigkeit der Vučedol-Kultur. In der neolithischen Zeit ist der »Ort« ein ausgesprochenes geistiges Zentrum, später bewahrt jedoch dieses »heilige Gebiet« seine geistige Bedeutung in einem kleineren, wenngleich nicht unbeträchtlichem Maß. Zu dem Zeitpunkt gewinnt dieses vor allem als Daseinsort an Bedeutung, der aufgrund der Abgeschiedenheit für die Besiedlung in der Zeit der Eroberungszüge und Völkerwanderung immer wieder aktuell war. Der Raum wurde insbesondere von den Römern (man kann vermuten, dass sogar absichtlich) desakralisiert, als diese über diesem zwei Straßenverbindungen errichteten. Die neolithische alteingesessene und später (in kleinerem Maß?) keltische Verbindung des Himmlischen und Irdischen auf diesem Raum geht allmählich verloren und gerät in Vergessenheit, wobei die Energie dieses heiligen Raumen erhalten bleibt, die man erfassen und mit der man sich aufladen kann. Wir befinden uns beim Wasserfall Počerenski slap, wo die Gračnica – der heilige Fluss Eridanus – in das ganz besondere Gebiet durch die interessante Felsenschlucht eintritt, die bei den Teichen in Marof endet. Dort kommt er »wie im Himmel, so auf Erden« neben dem Stern Rigel – dem Fuß des Orion »als Quelle« an den Tag und windet sich anschließend fast über ein Viertel des Himmels bis zum südlichen Teil des Horizonts, wo er im hellsten Stern dieses Sternbildes Achernar (arabisch »Ende des Flusses«) verschwindet, der jedoch erst von Nordafrika aus wieder sichtbar wird. In seinem langen, kurvigen Flusslauf verbindet der Eridanus eine Vielzahl schwacher Sterne – mit dem bloßen, jedoch geübten Auge kann man fast dreihundert von ihnen zählen. Auf seinem irdischen Weg kann man jedoch bis zur Mündung in die Savinja gleich einige bedeutungsvolle Wallburgen bewundern – zahlreiche unter ihnen stehen in Zeichen des Kreises. Bestimmte am meisten herausragende Gedächtnisstätten stellen lediglich die letzte Stufe einer langen Geschichte dar, die vorgefallen ist. Die am besten erhaltenen Gedächtnisstätten sind die jüngste Rekonstruktion, da diese als besonders heilige Räume durch Erneuerungen am längsten instand gehalten und derart erhalten wurden oder aber deren Standort durch die Eignung der Besiedlung erhalten wurde. Um abschließend zu sagen: Die ersichtlichsten Gedächtnisstätten, denen wir begegnen, verschleiern unter Umständen am meisten die Grundlage, auf der sie errichtet wurden, während die weniger faszinierenden und zeitlich eher verschwommenen von Hand errichteten Felskomplexe den älteren Nachlass darstellen. Diese sind auch aus Megalithen, großen Steinen, zusammengesetzt, die die Überreste der mehrere Jahrtausende alten Kultur auf unserem Gebiet darstellen, die es sich lohnt, auf ihren Spuren zu entdecken und zu bewerten. Wer nicht aus den Wurzeln der Vergangenheit lebt, hemmt sein Wachstum auch in der Gegenwart. Die uralten Wallburgen, die das Bildnis des Orion und der übrigen Sternbilder in den irdischen Raum spiegeln, kann man als besonderes Gebiet erkennen, das gewiss auch für unsere Zeit bedeutend ist. Nicht nur als astroarchäologisches Denkmal, jedoch auch als Botschaft, wie bedeutend es ist, für das Wohl des Lebens die Harmonie zwischen Himmel und Erde zu suchen. Für unser Überleben wird nämlich ein respektvoller Dialog zwischen Mensch und Schöpfung immer entscheidender.

------------------------------------------------------------
Še potrditev osnovne misli - »kakor na nebu tako na zemlji« - iz drugih virov.



Zanimivi so recimo pridatki v grobnici znamenitega Tutankamona. Tam so našli okrašeno bodalo (Tutankhamun's meteoric iron dagger) iz železa, ki ga stari Egipčani takrat še niso znali pridobivati. Ugotovili so, da je narejeno iz kovinskega meteorita (ki so v glavnem sestavljeni iz zlitine železa, niklja, kobalta ...). To samo kaže - da so sploh v puščavah, kjer je kamne iz vesolja lažje najti (ni vegetacije) - kovinski meteoriti bili prvi čvrsti gradniki človeških orodij in orožij. Tudi izjemen steklen dodatek v Tutankamonovi grobnici je posledica stopljenega peska ob udaru meteorita v bližnji puščavi. Tutankamon je živel od 1332 pr. Kr. do 1323 pr. Kr. V Meki recimo častijo kamen, ki bi naj bil ravno tako meteoritskega izvora (a hipoteza še ni potrjena preko nedvoumne spektroskopije ...). Poleg Sonca (toplote), letnih časov, padavin, skrivnostnega in čudovitega zvezdnega neba, je nebo podarilo človeštvu tudi kovinske meteorite, posledično tudi prva čvrsta kovinska orodja, steklo ... - in vsi ti dogodki so v človeku utrdili intuitivno prepričanje, da smo neločljivo povezani z nebom, z vesoljem. Da nam le to daje dobrine za življenje, ga sploh omogoča. Torej - »kakor na nebu tako na zemlji«.


Tutankamonov železni nož (iz kovinskega meteorita) in nožnica okrašena z zlatimi ornamenti, 14. stol. pr. Kr.


Vir slike: https://www.pinterest.com/pin/308496643194965322/
Tudi položaj treh velikih piramid v Gizi pojasnjujejo s položajem zvezd v Orionovem pasu.

Smo otroci zvezd - gradniki (atomi), iz katerih smo sestavljeni, so nastali v zvezdah ali ob eksplozijah in trkih zvezd (kratko razlago podaja spodnji tekst, spodnji graf in odstavka pod njim)!!!

Osnovni masni gradnik vesolja po velikem poku je vodik, ki ga gravitacija (lastna teža zvezd) tako močno stiska, da se posamezna jedra vodika, protoni (in tudi nevtroni) združujejo v masivnejša jedra atomov (v helij, ogljik, kisik, dušik, ... železo). Med protoni sicer delujejo odbojne sile, a pri visokih temperaturah se lahko toliko približajo, da prevlada močna jedrska sila nad odbojno silo in protoni se tako zlepijo v gradnike iz katerih smo sestavljenitudi ljudje, življenje nasploh - naš planet iz katerega rastemo. Energijo pa nam pošilja Sonce prav preko fuzije - zlivanja lažjih jeder v težja atomska jedra (preko znamenite povezave, enačbe za energijo: E = Δmc², kjer je Δm razlika v masi osnovnih gradnikov pred in po tvorbi atomov v zvezdah).
Zvezde so sejalke! Težje elemente od vodika pa so po vesolju posejale prav eksplozije zvezd - supernove, delno nove, trki zvezd ... Tako so nastale mlajše generacije zvezd in planetov, ki že na zaćetku vsebujejo težje elemente od vodika. Tudi naše Sonce in seveda naš planet! In čarobni krog je sklenjen. Kaj je torej čudež življenja?




Graf vezavne energije na nukleon (E_B/A) glede na maso atomskega jedra. Vezavna energija na nukleon pada nekje do E_B/A = - 492,3 MeV/56 = -8,8 MeV pri železu ⁵⁶₂₆Fe, nakar pa začne naraščati. Razlog se skriva v ravnovesju med močno jedrsko silo in odbojno silo med protoni, njihovo število označimo s črko Z. Pomembno vlogo pa igra tudi število N nevtronov (A = Z + N), brez njih ni stabilnega atomskega jedra - razen vodikovega. Graf je zelo pomemben s stališča razumevanja narave nastanka elementov in razlage enormnih količin energije, ki jo sproščajo zvezde. Na njem se skriva tudi del odgovora o verigi dogodkov, ki so privedli do življenja.
Še pojasnilo. Elektronvolt (eV) je zgolj še ena enota za energijo (1 eV = 1,602 · 10^-19 J), ki je zelo prikladna za določanje energijske bilance v svetu atomov (kjer nastopajo elektroni, protoni z osnovnim nabojem |e| in zaradi eletričnih sil električni potenciali, ki se merijo v voltih).

Absolutna vezavna energija na nukleon (E_B/A) je torej največja v jedru železa ⁵⁶₂₆Fe. Elementi z atomskim masnim številom okrog 56 ali 60 so zato zelo stabilni - protoni in nevtroni so v teh jedrih najmočneje vezani. Ta ugotovitev ima zelo zanimive posledice za razlago narave nastanka atomov do železa in spet drugačno razlago za tvorbo velike družine težjih elementov od železa (zlato, uran ...). V zvezdah se pri zlivanju lažjih v masivnejša jedra (do železa), sprosti veliko več energije, kot je je potrebno, da se premaga odbojne sile med protoni bodočega jedra. Vsi ti elementi torej nastajajo v zvezdah, sproščena energija fuzije pa omogoča zvezdam, da sevajo milijarde let dolgo enormne količine energije - tudi naše Sonce. Vsi masivnejši elementi od železa pa rabijo več energije za premagovanje odbojne sile, kot se je nato sprosti v vezavni energiji jedra (pri velikih jedrih pričakovano pada vpliv močne jedrske sile, saj ima le ta kratek doseg in posledično se veča vpliv odbojnih sil). Masivnejši elementi so torej neto porabniki energije in zato nastajajo večinoma med eksplozijami supernov in med trkih zvezd, tudi pri trkih nevtronskih zvezd - recimo zlato. Zlivanje v težje elemente od železa, bi zvezdo ohladilo in s tem ustavilo nuklearne reakcije (sintezo masivnejših elementov) ... Pri razlagi razlik med fuzijo in fisijo si torej pomagamo s silami med nukleoni v jedru in z vloženim delom pri združevanju nukleonov (premagovanju odbojne Coulombove sile, bariere) ter sproščeno energijo zaradi dela močnih privlačnih sil v samem jedru med nukleosintezo (a globlja razlaga presega namen tega teksta).
A še enkrat torej velja - »kakor na nebu tako na zemlji«.


Strnjena slikovna zgodba vesolja skozi čas do nas, trenutnega vedenja in sklepanja preko meritev in opazovanj - kako se je začel prostor-čas, kdaj so nastali kvarki, atomi, zvezde, planeti, galaksije, kako se vesolje širi in razvija. Kako je nastalo življenje, človek in preko njega se vesolje samo razlaga ... A vprašanje obstoja, "nastanka" in dinamike vesolja ... ostaja skrivnost! Povzel Zorko Vičar.

---

Sledi nekaj podob iz Orionove poti - 21. sep. 2013.


Podoba trenutne preslikave zimskega šesterokotnika ("manjka [še]" ozvezdje Voznika z vodilno zvezdo Kapelo) v dolino Gračnice. Označena krožna pešpot zaobjema večinoma samo ozvezdji Oriona in Bika - slika spodaj.


Orionov pas je pri številki 122. Začetek poti je samostan Jurklošter, nato Šmidov mlin (to pot smo prevozili - se vmes seveda 2x ustavili), parkirali pa smo v Mrzlem Polju, kjer pot zavije iz glavne ceste (označena z modro barvo) na stransko proti vzhodu (vse je razločno označeno, na karti sledimo poti označeni z rdečo barvo).


Zgoraj je še izrez preslikave neba na Zemljo, kjer poteka označena pešpot. Črka Z označuje začetek poti, od koder je vožnja z avtom nemiselna - parkira se pri kozolcu blizu trgovine (Mrzlo Polje) in sledi markirnim stebrom na Orionovi poti. Pot traja od 2 do 4 h - odvisno od hitrosti in temeljitosti "raziskovanja" na poti. Obiščemo del gradišč od Mrzlega Polja (451,7 m nad morjem) in Marofa, do Blatnega Vrha (590,1 m nad morjem) in se vrnemo spet nazaj na izhodišče. Pot je ob suhem vremenu nezahtevna. Priporočam gojzarje. Pot je zelo slikovita in na svoj način pravljična.


Cesta Rimske Toplice - Jurklošter - dolina Gračnice.


Ruševine samostana Jurklošter s slikovito sončno uro Jurija Maria (Georga) Keindla - patra iz Kartuzije Pleterje.


Samostan Jurklošter s cerkvijo v ozadju - točka postanka. Kartuzija v Jurkloštru, je bila ustanovljena leta 1170. Ohranjen je del obzidja, obrambni stolp in pokopališče.


Slikovit Šmidov mlin - točka postanka.


Šmidov mlin - pred obnovo.

GRAČNICA KOT SVETA REKA ERIDAN POVEZUJE PRASTARA GRADIŠČA
Like the sacred Eridanus river, the Gračnica links together ancient constructions

Nebo se je s svojo močjo in svetlimi znamenji vedno znova sklanjalo k človeku. Na svetih mestih se je ta pavezanost dogajala še posebej intenzivno. Prav zato so naši davni predniki odslikavali kozmična razmerja v zrcalnih likih ali simbolnih upodobitvah k svoji stvarnosti, o čemer danes pričajo številna gradišča (lokacije s človeško roko postavljenih velikih kamnov - megalitov). Že samo ime Gračnice pripoveduje, da ta reka povezuje gradišča, ob katerih je dolgo šumela svojo pesem, preden so bila ponovno odkrita.
Poljedelske kulture neolitika so razvijale religioznost, ki je bila zgoščena okrog osrednje skrivnosti - periodičnega obnavljanja sveta, zato bi lahko to izrazno obliko poimenavali kozmična religija. Strokovnjaki domnevajo, da je »neolitska revolucija« v svojem evolucijskem koraku izhajala iz mezolitskih in mlajših, celo srednjepaleolitskih izhodišč. Nebesni simboli, ki so bili temeljno zagotavilo za zemeljsko (st)varnost, so imeli odločujoč vpliv na človeka. Vsaka sprememba na nebu je bila kazalec dagodka, ki se bo zgodil tudi na zemlji. Na nebu preprasto ni naključij in vsak izjemen nebesni pajav je usodno povezan z življenjem. Treba jim je slediti, jih prepoznati in uskladiti v zakonitosti vsakodnevnega bivanja.
Vemo, da so se prve poljedelske skupnosti razvile vzdolž vodnih tokov in na obrobjih velikih gozdov za kar je bila dolina Gračnice zelo primerna, s tem da je s pasameznimi izstopajočimi elementi budila dodatna, posebna oziroma presežna abčutja in tako še pavečano zanimanje. Upravičeno lahko domnevamo, da so v simbolno izjemno bogati zemeljski situaciji te doline prepaznali presežno vrednost prostora, še pasebej, ker so lahka v zemeljskostvarnem prepoznali "inkarnirano" nebesno simboliko. Stopiti - "poromati" - v to območje je pomenilo ne le duhavno zajeti iz obstoječe stvarnasti, ampak to stvarnost dopolnjevati, dograjevati, kar pomeni vnašati vanjo svoje religiozno doživljanje v pomenljivih izrazih - simbolih. Tudi na ta način se nebesno in zemeljsko prežema v globoki madsebojni povezanosti.
Tako kot reka Eridan na nebu - doživi tudi Gračnica na zemlji številne padce in vijuge, ko se vije po slikoviti pakrajini, ki jo je soustvarila. Z veliko verjetnostjo menimo, da je prav Gračnica predstavljala to rečno ozvezdje, saj so slednjega v starem veku imenavali kar po reki, ki je tekla po deželi ali daločenem, pasebej pomembnem območju, kot na primer Evfrat v Mezopatamiji, Nil v Egiptu, Jordan v Judeji, Pad v ltaliji ... Kdor bo prehodil pot, ki jo opravijo vodovja Gračnice, bo doživel življenjsko nepozabnost. Mnogokrat potujemo daleč, ker si ne znamo biti dovolj blizu, in zato ne vidimo, kar nas v bližini obdaja v veličastni lepoti. Privoščimo si nekaj izbranih pagledov ob Marofskem slapu in potem nadaljujemo pot proti osrednjemu delu naše poti.


Mrzlo Polje - smiselni kraj parkiranja in začetek pešpoti.


Črka "Z" - označuje začetek pešpoti.




Pogled na izhodišče - gruča hiš (Mrzlo Polje).


Nepričakovano se nam je pridružil vodič "VELIKI PES" - povzročil je pravo veselje ...








Naenkrat se znajdemo v pravljičnem gozdu - kmalu nas čaka presenečenje. Trem gričem se bomo približali s "spodnjega sveta", in sicer po poti, s katere je dr. Karel Gržan odkril Orion v dolini Gračnice. Pot, po kateri boste stopali, vas bo gotovo vznemirila s številnlml vprašanji, ...


Orionov pas iz zraka.


"Veliki pes" (Canis Major) na Orionovem pasu.




Orionov pas.

KJER SE NEBO IN ZEMLJA POVEZUJETA, JE SVETI PROSTOR ORIONA
Where the Sky and the Earth come together is the sacred Space of Orion.

V neolitski in poznejši, tudi keltski (druidski) miselnosti sta bila nebo in zemlja usklajena ne le z zunanjim, ampak tudi z notranjim svetom ljudi. Moj jaz, ki je v sebi prodor (številni iniciacijski obredi so bili vezani na jame - tj. podzemni, danes bi rekli nezavedni svet), išče skladnost med nebom in zemljo. V meni se zemeljska stvarnost povezuje z razsežnostmi neba. Nebesno in zemeljsko je usodno povezano. Orion je ozvezdje, ki to dvojnost nakazuje in povezuje v sveti obredni prostor treh zvezd v Orionovem pasu. Tudi zato je Orion že v davnini razvnemal posebno pozornost. V njegovi konstelaciji, v katero prištevajo štirinajst zvezd (stari grški astrologi so jih prištevali sedemnajst), poudarjeno izstopata dva trikotnika. Prvi - tj. nebeški, ki kraljuje na nebu in nakazuje sveto Trojstvo - se na območju treh zvezd Orionovega pasu dotika zemeljskega. To stičišče je svetišče.
Ozvezdje Oriona je samo po sebi največja podoba, kako se mikrokozmične - zemeljske razsežnosti na območju, ki je sveto in je v znamenju svetega (treh zvezd Orionovega pasu), odpirajo v makrokozmične dimenzije. Stičišče - dotikališče obeh sfer - je posebej sveto in posvečeno. Tam se božje dotika zemeljskega in je zemeljsko v posvečujoči moči nebeških sil. Vrhovi piramidalnih stavb so bili zlata mesta, svetišča - svetlišča za človekovo bivanje.
Orion, ki budi naše zanimanje, predvsem pa njegova lokacija v dolini Gračnice, je podoba božjega in zemeljskega oziroma bolje rečeno: njune medsebojne usodne povezanosti. Ta povezanost, to dotikališče se dogaja v osrednjem območju, na katerem se nahajamo, to je v Orionovem pasu treh zvezd - treh gričev, kjer je stičišče obeh sfer in zato območje obrednosti.
Znano je, da je bil sveti prostor pribaltskih Slovanov v današnjem Sčečinu ob sedaj poljsko-baltski obali. Viri govorijo o treh gričih, ki naj bi simbolizirali tri med seboj povezane svetove, ki jih predstavljajo tudi tri zvezde v Orionovem pasu: nebeški, zemeljski in podzemeljski svet. Tudi položaj treh velikih piramid v Gizi pojasnjujejo s položajem zvezd v Orionovem pasu. Orion je prav tako središčno ozvezdje sanskrtskih Ved, s katerimi nas povezuje indoevropska dediščina. Vstop na območje treh gričev, ki s približno enako nadmorsko višino (591, 586 in 589 m) zavzemajo izjemen položaj v prostoru, budi prav posebna, tj. obredna, občutja. Če so s spodnje, južne strani ta občutja zajeta v skrivnostno prikritost, pa je pogled s travnate planote za njimi svetel in jasen. Trem gričem se bomo približali s "spodnjega sveta", in sicer po poti, s katere je dr. Karel Gržan odkril Orion v dolini Gračnice. Pot, po kateri boste stopali, vas bo gotovo vznemirila s številnlml vprašanji, na katere lahko najdete odgovor v knjigi "V znamenju Oriona". Na tem mestu naj vas opozorimo le na zid, ki povezuje tri griče (zvezde) Orionovega pasu - gre za "sveto vez", znamenito Trojstvo, iz katerega izhaja indoevropska religiozna tradicija. To območje z očitnimi zidovi, ki so vpeti v goro, in z razporeditvijo, ki ni običajna in izključuje posvetno namembnost, je (pradavni) sveti prostor.



























OZVEZDJE BIKA ŠE VEDNO V CELOTI ZAZNAMUJE PROSTOR NA BLATNEM VRHU
The Taurus constellation still dominates the area of Blatni Vrh

Kulture neolitika, bronaste dobe in v manjši meri tudi paznejše, ki jih razbiramo iz njihovih obrisov, so živele po spaznanju, da je zemeljsko povezano z nebesnim - kozmičnim. Prav to je budilo zanimanje za nenehno opazovanje vesolja oziroma zvezdnih zakonitasti. Za razliko od danes pogled v vesolje ni bil zgolj znanstven, ampak tudi intuitiven celosten, predvsem pa je bil v odnosu do človeka in njegovega življenja.
Ozvezdje Bika na katerem se nahajamo, je še posebej zanimivo, saj še danes v zemeljskih gradiščih na območju Blatnega Vrha ohranja celotno strukturo, kot jo lahko opazujemo na nebu. Občudujemo lahko razsežnosti gradbenega projekta, ki govori o zagnanosti graditeljev. Ta zavzetost je razumljiva, če upoštevamo, da smo priča obrednemu središču - "središču sveta" določenega območja. Kraji, kjer stojijo megaliti, so najodličnejši kulturni prostori. Tu so se odvijale ceremonialne predstave, žrtvovanja itn. - tu je bilo torej središče družbenega življenja. Orion doline Gračnice s pripadajočimi sozvezdji je izjemen simbol neolitske dobe, njenega duhovnega stanja in pojmovanja.
Nebesno znamenje Bika je tesno povezano z Orionom in njegovima psoma - Velikim in Malim psom. Orion, ta veliki nebesni bojevnik, obvladuje Bikovo moč z dvignjeno gorjačo in se brani s ščitom. Moč Bika je silna, kajti vanj je spremenjen sam veliki Zevs in z njim je usodno povezana čudovita mladenka Evropa. Zgodba iz grškega bajeslovja pripoveduje, kako se je Zevs nekega dne spremenil v snežno belega bika in prišel z Olimpa na cvetoč zemeljski travnik, kjer se je sprehajala brhka Evropa. Bik, ki je bil čudovito lep in pohleven, je popolnoma prevzel Evropo. Ljubkovala ga je in v njegovi pohlevnosti celo zajahala. Takrat pa je bik zdirjal proti morju in z mladenko odplaval proti Kreti, kjer se je spremenil v Zevsa in Evropo zasnubil. Evropa je rodila Zevsu tri sinove: Minosa, Radamanta in Sarpedona. Zvezdna situacija prikazuje bika v trenutku, ko je pogledal iz vode, zato je na nebu le prednji del te mogočne živali.
Ker se je moč težko pričakovane pomladi povezovala z močjo bika, je bil prav zato sveta žival pri mnogih kulturah. Egipčani so častili svetega bika Apisa, ki je bil zemeljsko utelešenje nebesnega Bika in z njim tudi Sonca. Bil je črn s pomenljivim znamenjem na čelu: belo trikotno pego. Poosebljal je vir življenja, zato je bil zlasti ženam mogočen priprošnjik za plodnost. Tudi Sumerci so boga plodnosti in svetlobe prikazovali v podobi bika; Podobno tudi Asirci in Babilonci. Za stare Perzijce je bil najpomembnejši bog Mitra. Bil je bog svetlobe, resnice in pravice. Prikazovali so ga, ko kolje bika. Njegova kri je bila v njihovem mitskem pripovedovanju vir moči za življenje na zemlji, tako za človeka kot tudi za rastline in živali. Ker so bili tudi v keltski religioznosti na prvem mestu običaji in verovanja v povezavi s "skrivnostmi" ženskosti, usode, smrti in drugega sveta, lahko domnevamo, da so v svoj duhovno-religiozni izraz toliko lažje poosebili obredna mesta v dolini Gračnice. Trenutno se nahajamo na položaju Bikovega očesa in ogled nas bo vodil na enega izmed Bikovih rogov.



Bikov rog - Blatni Vrh.






Blatni Vrh - vaščani so seveda poznali gradišča že prej, a so si jih različno razlgali. Gosopa na Blatnem Vrhu je pripovedovala, da so večinoma verjeli, da so zidovi nastali zaradi paše živine. A pri Orionovem pasu ni pametne razlage, zakaj bi zidove gradili do vrhov strmih piramid (hribov) - saj živina tako ne more prečkati prepadnih strmin, tudi ne (Bikovega) grebena na Blatnem Vrhu.
Res je tudi, da se arheologi na veliko izogibajo teh krajev, izjemnih strateških spodmolov, kjer so zagotovo živeli, iskali zavetje, naši davni predniki - a seveda dvornih arheologov ta dediščina ne zanima. Kot tudi nočejo slišati o ostankih svetišč, ki bi kakorkoli bila povezana z astronomijo. Arheoastronomija je v Sloveniji praktično mrtva veja arheologije. Je pa zagotovo res, če so ostanki t.i. neolitskih astronomskih observatorijev razmetani po celi Evropi, so tudi po Sloveniji.
Slovenija živi v krču prepovedi akademske avtonomnosti na lastnem ozemlju, a o tem kdaj drugič.
Spomnimo se samo na piščal iz Divjih bab, kako so nagajali arheologu Ivanu Turku (bil sem na njegovem predavanju in bili smo zgolj trije, jaz s sinom in organizator ...), da bi ja njegovo najdbo strokovno izničili - le njegova vztrajnost je rešila zvok "neandertalske" piščali pred večno tišino pozabe. Danes je ta piščal na vrhu arheoloških najdb. Zmeraj več je tudi argumentov, da sta neandertalec in moderni človek živela nekaj časa vzporedno. Kdo je torej avtor prapiščali? No - to vprašanje ne spremeni dejstva, da je naš prostor že od pradavnine vzpodbujal ljudi k ustvarjalnosti (o tem priča tudi koščena piščal iz Divjih bab, kolo iz barja, Orion iz doline Gračnice, itn), pa naj bo to neandertalec ali naš prednik - moderni človek.


Domačini vestno pripravljajo in zlagajo drva za mrzle zimske dni ...


Iz Blatnega Vrha je čudovit razgled na Pohorje, Boč, Kum, ...


Kjer je "Veliki pes", je tudi "Mali pes" - hudo je lajal ...




Pot k "Bikovemu očesu".

Poti starih in novih verovanj se dopolnjujejo.






Oltarček na žal zapuščeni hiši.
Slišal sem tudi zgodbe, da se "država" prav trudi, da bi življenje v teh prelepih hribih izumrlo - saj
mladim ne dovoli novogradenj na lastni (svoji) zemlji.








Kaj opazimo na zgornji sliki?




Sonce in sence na Orionovi poti ...


Počitek v zavetju drevesa - človek in drevo, gozd in nebo se dopolnjujejo.






Orionov pas iz Blatnega Vrha - tri piramide (navpični hribi) kot simboli treh zvezd - tako razmišlja dr. Karel Gržan.




Umeščanje Oriona v prostor.



Orionov pas iz zraka.



Kozolci - prekrasna kulturna dediščina naših staršev ...


Veliki pes (desno) nam vestno kaže pot.





SVETA REKA ERIDAN IN MITOLOŠKI PRIKAZ NJENEGA IZVIRA POD VZNOŽJEM ORIONA
The sacred river Eridanus and the mythical depiction of its source at the food of Orion

Dr. Karel Gržan v svoji raziskavi (v knjigi V znamenju Oriona) zagovarja tezo, da so prazgodovinska gradišča v dolini Gračnice ostanki kulture neolitskih (ali bakrenodobnih) ljudstev - torej njihovo megalitsko svetišče, ki je v trikotu med Savinjo in Savo »središče sveta«, osrednji del pozneje poimenovanega polisa Norikona. Na podlagi vzporednic uvrščamo nastanek in polni razcvet tega svetega območja v čas pred razpadom dokaj enotnega kulturnega prostora, ki se je zgodil v drugi polovici 16. stoletja pr. Kr. ali v poznobronastem obdobju. Gre za sočasnost z vučedolsko kulturo.
V neolitskem obdobju je »kraj« izrazito duhovno središče, pozneje pa to »sveto območje« ohranja svoj duhovni pomen v manjši, čeprav ne zanemarljivi meri. Takrat pridobiva predvsem na pomenu bivanjske lokacije, ki je bila zaradi odmaknjenosti vedno znova aktualna za poselitev v času osvajalnih pohodov in preseljevanja narodov.

Prostor so še posebej desakralizirali Rimljani (domnevamo lahko, da celo namerno), ko so čezenj zgradili dve cestni povezavi. Neolitsko staroselsko in pozneje (v manjši meri?) keltsko povezovanje nebesnega in zemeljskega na tem prostoru se postopno izgublja in tone v pozabo, ohranja pa se energija svetega prostora, ki jo lahko zajamemo in se z njo obogatimo.
Nahajamo se pri slapu v Počereju, kjer vstopa Gračnica - sveta reka Eridan - v prav posebno območje skozi zanimivo skalno sotesko, ki se konča pri ribnikih na Marofu. Tam »kot izvir« pride na plan »kakor na nebu tako na zemlji« ob zvezdi Rigel - Orionovi nogi in se potem vije skoraj po četrtini neba vse do južnega dela obzorja, kjer izgine v najsvetlejši zvezdi tega ozvezdja Ahernar (arabsko »Konec reke«), ki pa postane vidna šele iz severne Afrike. V svojem dolgem, vijugastem toku Eridan povezuje množico šibkih zvezd - s prostim, a izurjenim očesom jih lahko preštejemo skoraj tristo. Na njeni zemeljski poti pa lahko do izliva v Savinjo občudujemo kar nekaj pomenljivih gradišč - številna med njimi so vznamenju kroga. Določeni najbolj izstopajoči pomniki so le zadnja stopnja dolge zgodbe, ki se je pletla. Najbolj ohranjeni pomniki so najmlajša rekonstrukcija, ker so bili kot posebno sveti prostori najdlje vzdrževani z obnavljanjem in tako ohranjeni ali pa je njihovo lokacijo vzdrževala primernost za naselitev. Če sklenemo: najbolj razvidni pomniki, s katerimi se srečujemo, morda najbolj zamegljujejo osnovo, na kateri so bili zgrajeni, medtem ko so manj fascinantni in časovno bolj zabrisani s človeško roko postavljeni skalni kompleksi starejša ostalina. Ti so tudi sestavljeni iz megalitov - velikih kamnov, ki so ostanki več tisočletij stare kulture na našem področju, ki jo je vredno v njenih sledeh odkrivati in ovrednotiti. Kdor ne živi iz korenin preteklosti, oslabi svojo rast tudi v sedanjosti. Prastara gradišča, ki zrcalijo podobo Oriona in ostalih ozvezdij v zemeljski prostor, lahko prepoznamo kot posebno območje, ki je gotovo pomenljivo tudi za naš čas. Ne le kot astroarheološki spomenik, ampak tudi kot sporočilo, kako pomenljivo je iskati sozvočje med nebom in zemljo za dobro življenja. Za naše preživetje postaja namreč vedno bolj odločujoč spoštljiv dlalog med človekom in stvarstvom.

Rimske ceste na slovenskem (vir

RIMSKE CESTE NA SLOVENSKEM

privatne ceste, ki so jih gradili posamezniki v različne namene.








Počerenski slap pred leti - poslopje levo še stoji, leta 2013 pa je podoba žalostna, slika spodaj.






Pot je res lično urejena.


Veliki pes (Canis Major) nas že čaka.










Mi o biku (Taurus), bik na travniku.




"Velikega psa" smo na koncu pospremili proti domu.


Planina pri Sevnici - s slikovitimi ruševinami gradu na skalni pečini. Planina pri Sevnici je gručasta vas v Občini Šentjur. Vas je dobila svoje ime po istoimenskem gradu. Grad Planina in vas se nahajata pod severnim vznožjem Bohorja ( Veliki Javornik 1023 m ) na Kozjanskem. Stoji na razvodnem prevalu v povirju Sevčnice, Gračnice in Dobjanskega potoka. Planina pri Sevnici je križiššče cest proti Šentjurju, Rimskim Toplicam, Sevnici in Kozjem. Nad vasjo se dvigajo vzpetine: na zahodu Pečine (670 m), na vzhodu Krampil ( 616 m ) in na jugovzhodu razgledna vzpetina z romarsko cerkvijo sv. Križa ( 730 m ).


Grad Planina, Jozef Franz Kaiser, Lithographirte Ansichten der Steyermärkischen Städte, Märkte und Schlösser, Gradec 1830

Grad Planina (nemško Montpreis, Monpreis ) se nahaja nad istoimenskim trgom Planina pri Sevnici v Občini Šentjur pri Celju in je danes v razvalinah.
Zgodovina
Obstoj gradu Planina je izpričan vsaj od leta 1190 naprej, ko se omenja prvi znani planinski vitez Ortolf - Ortolfus de Munparis. Ta je bil ministerial krških škofov, ki so to posest grofice Heme Breže-Selške pridobili preko krškega samostana. Prvotni grad je torej takrat že stal, v pisnih virih pa na njega naletimo šele leta 1227, ko se omenja kot castrum Momparis. Leta 1250 kot castrum Mvnparis, leta 1301 kot burg vnd vest Montpreis, 1320 vest Monpreis in 1478 gsloss Montpreis.

Planinski vitezi so gospodovali na gradu do sredine 13. stoletja, ko je malo pred letom 1250 umrl poslednji planinski vitez Ulrik, poročen s Heradis, hčerjo Friderika IV. Ptujskega. Grad je nato prešel v last Ptujčanov, ki so si privzeli ime vitezi Planinski.

Grad Planina z gospoščino je prešel v last Celjskih grofov leta 1341, ko ga je Ulrik Žovneški kupil od Henrika in Ulrika Ptujskega. Po izumrtju celjskih v letu 1456 je grad postal deželnoknežji.

Med deželnoknežjimi oskrbniki gradu so bili najprej Brestaniški vitezi (Reinprecht von Reichenburg ter njegova brata Jošt in Hanns); nato na kratko leta 1478 Andrej Hohenwarter. Še istega leta je bil grad in gospostvo podeljeno v zakup Joštu Katzendorfu, ki mu leta 1484 sledi brat Jurij Katzendorf. Leta 1490 je zakupnik postal Gregor Lamberger, dve leti kasneje pa njegov brat Žiga. Lambergi ostanejo zakupniki do leta 1564, ko grad in gospostvo v zakupu podeduje Jošt Jožef baron Thurn, ki je grad prejel tega leta od nadvojvode Karla in ga posedoval do leta 1576. Sledi zakupnik Jurij Ainkhürn, po letu 1588 pa je gospoščina z gradom prešla v roke rodovine Moscon. Za časa Mosconov, ob kmečkem puntu leta 1635, so uporni kmetje vdrli v grad in ga delno opustošili. Po smrti Franca Antona Moscona (1763), poslednjega planinskega graščaka iz rodovine Mosconov, preide okoli leta 1768 grad in posest v roke Franca Antona Prothasija. Lastniki ostanejo vse do leta 1823, ko jih nasledi Jurij pl. Maček (do leta 1830) in nato njegov sorodnik dr. Jožef Gorišek (do leta 1851), Uso baron Kinsberg in J. Holand pl. Gründenfels do leta 1863, tedaj pa je prevzel posest Gustav grof Bloome. Grad, ki je bil takrat že v zelo slabem stanju, je sicer kmalu po letu 1830 dal popraviti tedanji lastnik Gorišek. Bloome je nameraval grad temeljito obnoviti, kar naj bi izvedel znameniti dunajski arhitekt Theophil Hansen, a obnove ni izpeljal do konca zaradi prešibkega terena, ki naj ne bi zdržal novih dozidav. Grad je bil nato prepuščen lastni usodi, leta 1868 pa so pod njim pozidali vilo v katero so se preselili.

Nemško pišoča pisateljica slovenskega rodu Ana Wambrechtsammer (1897 - 1933), doma iz trga Planina nedaleč od ruševin gradu, je napisala zgodovinski roman »Danes grofje Celjski in nikdar več«. Grad Planino pa že v 13. stoletju omenja minnesängerski pesnik Wolfram von Eschenbach v svojem znamenitem epu Parsifal.

Še ena znamenitost. Parsifalov rod izhaja iz slikovitega gradu Borl. Grad Borl je zgrajen na mogočni skali v Halozah nad reko Dravo, Borl je kot dom prednikov viteza Parsifala prepleten z legendo. Vitez Parsifal je "zahodni" izraz svetovnega arhetipa o človekovi potrebi učiti se, naučiti se postavljati prava vprašanja ob pravem času, da bi odkrili pomen in se na osnovi tega razvijali. Legenda tudi poudarja, da je v tem procesu srce bistveno.


Rojstvo: 4. julij 1897
Planina pri Sevnici
Smrt: 4. avgust 1933
Gradec, Avstrija
Poklic(i): poštarica
Narodnost: nemško-slovenska


Ana Wambrechtsamer (tudi Anna Wambrechtsamer ali Ana Wambrechtsammer), nemško-slovenska pisateljica, * 4. julij 1897, Planina pri Sevnici, † 4. avgust 1933, Gradec. Vsebina
Življenje
Ana se je rodila kot drugi otrok trgovcu in posestniku Friedrichu Wambrechtsamerju, ki je izviral iz stare celjske meščanske družine, in Mariji, rojeni Rožanc, hčerki bančnega uradnika iz okolice Celja. V zgodnjih otroških letih se je srečevala z nemščino in pretežno tudi s slovenščino, ki so jo govorili domačini na domačen posestvu oz. širša kmečka okolica. Leta 1903 je začela obiskovati šolo na Planini, v letu 1908 pa je odšla v meščansko šolo v Celje, kjer je spoznala nacionalne napetosti med nemško in slovensko govorečimi prebivalci mesta in okolice. Naslednje leto je družina prodala posest na Planini in se preselila v Studence pri Mariboru. Leta 1913 je zbolela za hudo obliko pljučnice in opustila šolanje na učiteljišču v Mariboru. V letu 1914 ji je umrl oče. Mati je bila upravnica pošte v Studencih in tudi Ana je leta 1915 začela obiskovati tečaj za poštno uslužbenko. Kot pripravnica je bila dodeljena materi in tu delala do leta 1919. Po propadu monarhije sta Wambrechtsamerjevi nadaljevali službeno pot v St. Lambrechtu (Zg. Štajerska), po materini upokojitvi je Ana vodila tamkajšnjo pošto. S pomočjo knjig iz bližnjega samostana si je ustvarila obsežno znanje ter pridobila mnogo inspiracij za svoja literarna in zgodovinska dela. Leta 1920 jo je pot prvič zanesla na Dunaj, ki jo je tako prevzel, da je začela razmišljati o opustitvi starega poklica. Najprej je bila premeščena v Frauental pri Lassnitzu, nato pa v Liebenau pri Gradcu. 1922 se je poročila z dvajset let starejšim višjim poštnim uradnikom Hansom Sigmundtom. Zakon je razpadel že po dveh letih in Ana ga je v pismih označila kot svojevrstno napako. Po ločitvi se je povsem posvetila pisanju vse do zgodnje smrti. Pokopana je v rojstnem kraju.
Delo
Pesem Jung sterben je napisala v letu 1913 ob hudi pljučnici. Med bolj poznane pesmi spada tudi Anno domini 1919. Dela je objavljala v časopisu Deutsche Wacht, ki se je nato preimenoval v Cillier Zeitung in še kasneje v Deutsche Zeitung. Podpiral jo je urednik časopisa Franz Schauer. Zgodovinsko tematiko je objavljala tudi v graških listih Heimgarten in Tagespost. Zgodovinopisni članki kažejo na dobro poznavanje zgodovinskih dejstev. Ta tematika je sicer izrazitejša še v kasnejših delih, v glavnem romanu Danes grofje celjski in nikdar več in Kroniki trga in gradu Planina.
Pripovedi so začele nastajati po poroki, med leti 1922 in 1924. V delu Das letzte Triantschen [Poslednje pritrkavanje] prevladuje domovinska tema, v zgodbi Der Gusej pa se je dotaknila etičnih dilem ter odnosa med posameznikom in zakonom. Leta 1923 je izšla zgodovinska pripovedka Die Sage von Erbauung des Schlosses Montpreis [O zidavi gradu Planina]. Po ločitvi je preučevala arhivsko gradivo v Deželnem arhivu v Gradcu ter iskala snov za kroniko rojstnega kraja, ki jo je dokončala avgusta 1929. Ob pripravljanju je odkrila gradivo o celjskih grofih. Tej tematiki se ni posvetila le v svojem glavnem romanu, temveč tudi v krajših proznih delih, kot sta Die letzte Gräfin von Cilli [Zadnja celjska grofica] in Graf Friedrich II. als Gönner der Stadt Cilli [Grof Friderik kot zaščitnik mesta Celja]. Močno dovzetna je bila za vojne novice in podvržena domoljubnim mislim, kar se odraža v biografskem romanu Reinhold der Grenzer, ki pa ga zaradi zgodnje smrti ni uspela dokončati.
Roman o celjskih grofih je nastajal od 1928 do 1932. Šele naslednje leto je Ani uspelo skleniti dogovor z graško založbo Leykam. Delo je izšlo tik pred njeno smrtjo v letu 1933 ter doživelo številne izdaje v nemškem in leta 1940 prvič v slovenskem jeziku v prevodu Nika Kureta.
Ana Wambrechtsamer je sicer pisala predvsem v nemščini, imela pa je čut za slovenstvo in je bralcem želela pokazati pravo sliko Spodnje Štajerske. V slovenščino je prevedla svoji črtici Gospodič Jurij in Gospod prefekt ter spisala dramsko delo Za staro pravdo: zgodovinska igra v šestih slikah iz časa kmečkih bojev. V nemščino je prevedla Župančičevo Veroniko Deseniško in Novačanovega Hermana Celjskega.
Precej pisateljičinega gradiva hranijo v Deželni knjižnici v Gradcu. Vseh neobjavljenih del je 25, drugače pa njen opus obsega 22 literarnih del, 30 pesmi ter 10 zgodovinskih del.
V slovenščini so doslej izšla naslednja dela: Planina in njeni prvi gospodarji, Kronika planinskega gradu in trga, dramsko besedilo Za staro pravdo, roman Danes grofje celjski in nikdar več in zbirka pesmi, objavljena v zborniku Planina v pesmi in besedi.
Na rojstni hiši na je od leta 1995 spominska plošča z reliefnim portretom, ki je delo Nikolaja Pirnata. Prav tako je na Planini pisateljičin kip, ki ga je naredil Ivo Vrečko.
Bibliografija
Pripovedništvo
Das letzte Triantschen [Poslednje pritrkavanje] (Deutsche Wacht 1917)
Der Gusej (Cillier Zeitung, 1925)
Die Sage von Erbauung des Schlosses Montpreis [O zidavi gradu Planina] (Cillier Zeitung 1923)
Paul Hammerfjeld (Cillier Zeitung 1926)
Der Hof am Eicheck (Cillier Zeitung 1927)
Ein Soldatengrab (Deutsche Zeitung 1930)
Der Präfekt (Deutsche Zeitung 1931)
Das Glockenspiel (Deutsche Zeitung 1931)
Das Glückspiel des Grafen Tattenbach und andere hist. Erzählungen (1935) (COBISS)
Die Chronik des Marktes und der Herrschaft Montpreis (1927), Kronika planinskega gradu in trga (1929) (COBISS)
Heut Grafen von Cilly und nimmermehr (1933) (COBISS), Danes grofje celjski in nikdar več (1940) (COBISS)

Zgodovinopisni članki

Die Grafen von Cilli und die Veste Montpreis (Cillier Zeitung 1928) dlib
Die Marienkirche in Cilli (Deutsche Zeitung 1929) dlib
Der letzte untersteierische Bauernaufstand (Deutsche Zeitung 1929) dlib
Die letzte Gräfin von Cilli (Deutsche Zeitung 1929) dlib
Graf Friedrich II. als Gönner der Stadt Cilli (Deutsche Zeitung 1929) dlib
Das Spittal zu Tüffer (Deutsche Zeitung 1930)
Einiges über Gruft der Cillier Grafen (Deutsche Zeitung 1930) dlib
Aus Johann Gabriel Seidls Tagen (Deutsche Zeitung 1931) dlib
Aus dem Leben einer Bayreuther Sängerin (Deutsche Zeitung 1932) dlib






Nekaj utrinkov iz poti.
Že kmalu po začetku poti je k nam vsa evforična pritekla nadvse prijazna kužika, ki nam je zvesto sledila in kazala pot - vsi smo je bili veseli in hkrati presenečeni ... Na koncu smo srečali še bika - živino na travnikih, tako da se je simbolika poti, ozvedji Velikega psa in Bika, ujemala z realnim čutenjem in življenjem, ki v bistvu tudi danes ni kaj veliko drugačno, kot je bilo pred 6000 leti. Smo torej bolj povezani s predniki iz neolitika, ko se to zdi zaradi oslepljujočega blišča potrošništva. Tudi zato je ta pot vredna truda - je romanje med nebom in zemljo skozi čas v naš trenutek.
Pot je bogata prastare in novejše kulturne dediščine, izjemne naravne lepote, nobenega ne pusti hladnega - tudi mladih ne.

Lahko bi dejali, da je 2013 leto sliv - povsod jih je bilo na pretek, a malo obranih, ..., zdi se, da ni več očetov, ki bi kuhali žganje na Orionovi poti ...

---

POVABILO:

Organizatorja pohoda KS Jurklošter in Zavod Odon bosta pohod po Orionovi poti odslej organizirala vsako leto predzadnjo soboto v mesecu avgustu.




"Risbi" - povzeti iz otvoritve poti 24. 8. 2013 - Jurklošter, "Orionov pas" ...

---

---

---

---

Pot po dolini Gračnice 19. oktober 2013

Repatice in kometi - 17 pohodnikov.
Citat:
" Kdor bo prehodil pot, ki jo opravijo vodovja Gračnice, bo doživel življenjsko nepozabnost. Mnogokrat potujemo daleč, ker si ne znamo biti dovolj blizu, in zato ne vidimo, kar nas v bližini obdaja v veličastni lepoti."
Tokrat je bilo zagotovo temu tako.


Na pot smo se odpravili v meglenem jutru (ob 8:00) - a pri Hrastniku smo se že dvignili nad dolino hladnega zraka. Prekrasna dolina Gračnice nas je že sprejela v soncu. Na začetku nas je kar zeblo (Mrzlo Polje je opravičilo svoje ime), ko smo pa zakorakali na Orionovo pot, smo kmalu slekli bunde, plašče, ...


Jurklošter - cerkev in ostanki samostana ter graščine.

Jurklošter (naselje v Občini Laško), do leta 1972 Mišji Dol je razloženo naselje v dolini ob sotočju potokov Gračnice in Lahovgrabnice (Lahomščice). Od 1802 do 1860 je v Jurkloštru obratovala glažuta, nato papirnica, ki je bila ukinjena pred prvo svetovno vojno. Kartuzija Jurklošter, ki je bila v ustanovljena 1170, je bila ena od treh najstarejših srednjeevropskih kartuzij. Kartuzija je bila 1199 iz gospodarskih razlogov razpuščena, vendar pa leta 1209 ponovno obujena. Do leta 1227 sta bila postavljena enoladijska cerkev in samostan.
Tudi grofje Celjski so bili kartuziji izredno naklonjeni, tako je Miroslav Celjski dal v posest kartuziji cerkev sv.Egidija v Zidanem mostu. V samostanski cerkvi naj bi bila pokopana Veronika Deseniška. Dokončno so kartuzijo ukinili 1595 in samostan predali jezuitom, po ukinitvi jezuitskega reda 1780 so ga večji del podrli in konec 18. stoletja sezidali novo graščino v poznobaročnem slogu.
Graščino zgrajeno konec 18. stoletja na ostankih samostana so partizani požgali in porušili.
Še prej so samostan dvakrat napadli puntarji in enkrat Turki.



Most ljuberzni.
Zadaj je stolp v katerem je nekaj časa prebivala Svetlana Makarovič. Domačini se z njo niso najbolje zastopili, saj je zaprla poti čez Gračnico, na koncu pa je v stolpu (brez vsakih dovoljenj) porušila vse kar se je porušiti dalo. Posnela je celo film, ki domačine prikazuje v zelo slabi luči (enim t. i. umetnikom je res vse dovoljeno - zakaj le). Moderna posnemovalka "Veronike" se torej ni ravno izkazala.

Most čez Gračnico, kjer sta se srečevala Veronika in Friderik. To je edini most, ki ga voda do sedaj še ni porušila.
















Skrivna samostanska knjižnica - kot v filmu Ime rože.

Stopnice v skrivno Veronikino sobo - kot pravijo, so to stopnice, po katerih je Veronika dejansko stopala.













Grobnica Veronike Deseniške - bila je izropana.









Veliki pes - prijazna kuzika ("Džina") tokrat ni smela z nami, je bila na verigi ...







Pri Orionovem pasu - zidu, ki povezuje tri griče.



















Nekateri so videli v tem kamnu podobo ribe.

Pri "Bikovem očesu" smo postali že vsi žejni in "rahlo" utrujeni.
Gospa Margaret je prebrala angleški tekst in komentirala, da je tekst korektno preveden - v lep angleški jezik.

Marš na Blatni Vrh, ki se ni izneveril svojemu imenu - "nomen est omen".

"Bikov rog".

Na Blatnem Vrhu nas je domačinka postregla z izjemnim orehovcem, borovničevcem - res prijazna Štajerka iz prelepega Blatnega Vrha (10, družina Bevc).



Tokrat je mali pes ostal čisto brez glasu ...



Iz Blatnega Vrha se vidi tudi Ojstrica - Kamniško-Savinjske Alpe.











Marko in Vojko gledata proti trem gričem (Orionov pas - po interpretaciji dr. Karla Gržana).

























Planino pri Sevnici je že nemška pisateljica slovenskega rodu Anna Wambrechtsamer označila kot kraj, “ki je meni najlepši in najmilejši kraj na vesoljnem svetu”.


Nemško pišoča pisateljica slovenskega rodu Ana Wambrechtsammer (1897 - 1933), doma iz trga Planina nedaleč od ruševin gradu, je napisala zgodovinski roman »Danes grofje Celjski in nikdar več«. Grad Planino pa že v 13. stoletju omenja minnesängerski pesnik Wolfram von Eschenbach v svojem znamenitem epu Parsifal.
Še ena znamenitost.
Parsifalov rod izhaja iz slikovitega gradu Borl. Grad Borl je zgrajen na mogočni skali v Halozah nad reko Dravo, Borl je kot dom prednikov viteza Parsifala prepleten z legendo. Vitez Parsifal je "zahodni" izraz svetovnega arhetipa o človekovi potrebi učiti se, naučiti se postavljati prava vprašanja ob pravem času, da bi odkrili pomen in se na osnovi tega razvijali. Legenda tudi poudarja, da je v tem procesu srce bistveno.


Ko že omenjamo Celjane - kmalu bo minilo 600 let od kronanja Barbare Celjske za cesarico Svetorimskega cesarstva (1433 v Aachnu). Barbara Celjska je rodila Elizabeto Luksemburško, ki se je kasneje poročila z avstrijskim nadvojvodo Albrehtom Habsburškim (kasnejšim kraljem Albrehtom II.) - kralj Češke, kralj Nemčije (kot Albreht II.) - in kot vojvoda Luksemburga ter nadvojvoda Avstrije (kot Albreht V.). Tako so danes Brabarini potomci (potomci Celjanov preko Habsburžanov) na Angleškem, Danskem, Nizozemskem, ... dvoru.
V letu 2014 je Evropa praznovala 600. obletnico pričetka koncila v Konstanci. Udeležili so se ga kar trije Celjski, Herman II., Friderik II. in Barbara Celjska kot soproga Sigismunda Luksemburškega. Barbara je bila tega istega leta pred prihodom na koncil v Aachnu okronana za nemško kraljico.
Glej tudi:
https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_German_queens

Marjeta Volasko piše:
"Celjski so Postali za raziskovalce posebno zanimivi po letu 1991, ko so dokazovali posmrtne ostanke carja Nikolaja II. in njegove družine, pobitih leta 1918, in po materini liniji razkrili skupno genetsko prednico v Barbari Celjski. Nikolaj II. je, tako kot vsi drugi Barbarini potomci po ženski strani, genetsko pripadal mitohondrijski haploskupini T2 (mtDNA), ki jo ima le desetina Evropejcev in je zlasti pogosta med plemstvom, zato jo nekateri imenujejo kar "kraljevska". Molekularno rodoslovje je začelo novo poglavje v raziskovanju sorodstvenih vezi, spremljanje ženske dedne linije pa je v rodoslovju posebej pomembno, kajti materinstvo ostaja dejstvo, očetovstvo le opcija.
Celjani na britanskem dvoru
Potomci Barbare Celjske so na angleški tron prišli neposredno po ženski dedni liniji kar petkrat, in sicer s Karlom I. (1600-1649), Jurijem I. (1574-1619), Jurijem III. (1738-1820), kraljico Aleksandro Dansko (1844-1925) ter njenim sinom kraljem Jurijem V. (1865-1936). Ob tem je zanimivo, da so se rodovne povezave večkrat podvojile. Britanska kraljica Viktorija (1819-1901) je bila vnukinja Jurija III., neposrednega potomca Barbare Celjske po ženski strani in Barbarina štirinajsta pravnukinja. Poročila se je z bratrancem Albertom Saxe-Coburg in Gotha, ki je po drugi sorodstveni liniji dvanajsti pravnuk Barbare Celjske. Vseh njunih devet otrok, ki so torej vsaj dvakratni potomci Barbare Celjske, se je poročilo v vodilne evropske vladarske in plemiške družine."

Spodaj je tekst iz: http://ask.inwiki.org/Haplogroup_T_%28mtDNA%29
Haplogroup T is a human mitochondrial DNA (mtDNA) haplogroup. Haplogroup T derives from the haplogroup JT, which also gave rise to Haplogroup J. Haplogroup T is believed to have originated in Mesopotamia approximately 10,000 years before present, and to have moved northwards. It is found with particularly high concentrations around the eastern Baltic Sea.
In his popular book The Seven Daughters of Eve, Bryan Sykes (who is himself in haplogroup T) named the originator of this mtDNA haplogroup Tara.
Studies, which have since been proven wrong, had shown mitochondrial haplogroup T to be associated with reduced sperm motility in males. Family Tree DNA web site Such studies were not studies on fertility, and reduced fertility needn't be inferred from such results.
Notable people of haplogroup T
The last Russian tsar, Nicholas II, has been shown to be of haplogroup T. This was established when genetic testing was done on his remains to authenticate his identity. As a consequence, all his matrilineal relatives have haplotype T. Assuming all relevant pedigrees are correct, this includes all female-line descendants of his female line ancestor Barbara of Celje (1390-1451), wife of Sigismund, Holy Roman Emperor. This includes a great number of European nobles, including George I of Great Britain and Frederick William I of Prussia (through the Electress Sophia of Hanover), Charles I of England, George III of the United Kingdom, George V of the United Kingdom, Charles X of Sweden, Gustavus Adolphus of Sweden, Maurice of Nassau, Prince of Orange, Olav V of Norway, and George I of Greece.
The American outlaw Jesse James has been shown to be of the subgroup T2.

ŠE: http://www.eupedia.com/europe/origins_haplogroups_europe.shtml#JT