Moja, najina in naša potovanja, srednja šola, študij ...
Zorko Vičar (nov. 2026)
To so bili časi konec 70-ih let in 80-a leta 20. stoletja,
ko so imeli nekateri mladi denarja le za mesečno vozovnico, če so bili vozači v srednjo šolo.
Mnogi pa so bili finančno v celoti odvisni od staršev ali starih staršev, celo starejših
zaposlenih bratov, sester, dobrih stricev ali tet.
Dijaškega dela je bilo zelo malo.
Tudi sam sem denar zbiral skoraj iz vseh naštetih virov, tudi stara mama mi je kaj stisnila v žep.
Do tretjega letnika gimnazije sem nabral denarja za cca 200 mark. Večino mark sem kupil od 5 let starejšega
prijatelja, imenitnega fanta, ki je že delal.
To je bilo približno denarja zgolj za potovanje z vlakom v Švico in nazaj ...
A vseeno smo sanjali, kako bi obiskali oddaljene prestolnice Evrope, se kopali v Atlantiku, se potepali po Alpah
in drugih pokrajinah Evrope. In tako smo mladi radovedneži iskali možnosti v avtoštopu - a o njem smo zgolj bežno slišali
in smo si ga ne samokritično predstavljali tudi zelo idilično.
A denar je bil le eden od problemov.
Mladi fantje sploh niso dobili potnih listov za pot v tujino, na zahod (potne liste
so načeloma dobili po služenju vojaščine).
Takoj po drugi vojni in tudi pozneje so zato mnogi bežali na zahod.
Nekateri so žal bili na meji tudi ustreljeni (tudi znan prof. matematike g. J.,
a ni bežal v tujino, le plezal je v hribih na meji z Avstrijo -
a so ga JNA vojaki vseeno
ustrelili - uradna verzija je bila, da je pač zdrsnil v prepad in to leta 1982 ...).
Morilec, vojak pa je za tako dejanje dobil celo nagrado.
Sam sem dobil potni list po napaki uradnika. Zdravnik mi je predpisal kontaktne leče (sem zelo kratkoviden)
v Gradcu v Avstriji ... dovolili so mi potni list z veljavnostjo štirih mesecev.
A uradnik je spregledal zapisano omejitev in tako sem dobil potni list z veljavnostjo še v študijska leta.
Moj sošolec, s katerim sva potem štopala, pa je dobil potni list najbrž preko zakona,
ko so
prebivalci obmejnih območij lahko uporabljali posebne maloobmejne dokumente za prehajanje meje.
Živel je namreč bližje meji.
Vzhodni blok ni imel konvertibilne valute, kar je pomenilo črni trg za menjavo
dinarjev, kron, forintov, rubljev, zlotov ... v marke ali švicarske
franke, dolarje. Kupna moč je bila tako napram zahodu še toliko nižja - a ker marsičesa
ni bilo za
dobiti v
Sloveniji (ali si predolgo čakal), so recimo gradbeni material, sadje, kavo, kavbojke,
pralne stroje, ostalo belo tehniko, kamere, igračke, orodja ...
ljudje kupovali kar v Avstriji ali v Italiji, kdaj tudi v Nemčiji in drugod po zahodu ...
Veliko je bilo skrivanja dobrin po (večinoma malih) avtomobilih (katra, spaček,
mali fiati ...), v nahrbtnikih ... - cariniki na
naših državnih mejah so bili
kar zoprni (v glavnem so to bili Srbi). Kdaj smo se morali na meji sleči ...
Tudi sama potovanja so bila zelo draga, tudi po Sloveniji. Tako so redki, najbolj pogumni,
potovali kar z avtoštopom - tako doma, kot po tujini.
V tujini je bilo tudi kar nekaj težav na mejah (bali so se kraj, tudi terorizma
s strani ljudi z naše
bivše države, ječe narodov in ekstremne ideologije ...). So pa bile izjeme - recimo
po vprašanju mejnega uslužbenca, iz katerega dela države si in po odgovoru da iz Slovenije (s severa),
so te večinoma z olajšanjem pustili čez mejo.
Tako smo mnogi spoznali svet in domovino preko avtoštopa - tisto malo
deviz (za nakup kruha in mleka ter poštne kartice ...) smo menjali na črnem trgu,
ki so ga vzhodne države
seveda dovoljevale za male mešetarje in delno tudi sodelavce obveščevalnih služb ...
V takem orwellovskem vzdušju so si mladi toliko bolj želeli svobode
in so jo delno našli, kot smo že omenili, tudi preko avtoštopa.
Avtoštop ima določne zakonitosti - ki pa so več ali manj
zgolj stvar izkušenj in seveda osebnostnih lastnosti posameznika.
Nekaterim mladim je avtoštop zelo uspeval - spet drugi pa so
(Bog vedi zakaj) imeli precej malo sreče (nekateri so celo cel dan obstali na enem mestu
in nato obupali - noben šofer se jih ni usmilil -
spet drugi se še niti niso prav zbudili in
že jim je ustavil dober človek in jih v avtu še postregel s kako dobroto
ali kavo). Kako te vidi nekdo iz avtomobila
in ti ustavi ali ne, je velika uganka - psihologije avtoštopa še ni bila raziskana.
Z njo (psihologijo avtoštopa) bi odgovorili na mnoga vprašanja človeških odnosov,
simpatij, antipatij,
ljubezni in sovraštva na prvi pogled ...
Kaj vse nas avtoštop še lahko nauči?
Vemo, da se večinoma spi zunaj v spalnih vrečah,
da so tukaj še zelo nepredvidljivi
vremenski izzivi (vročina, mraz, dež, neurja ...). Če stopaš v paru - pa je naenkrat
lahko za vse kriv kolega ali kolegica, ki je s tabo - ker ne zna štopat, se ne zna postavit,
ne drži dobro
palca in roke, ker
se ne zna obnašat, ker cmoklja, ker predolgo spi, ker predolgo
in stalno lula, ker je vsako uro lačen (lačna), ker se je odločil
za neprimerno cesto ..., ker sopotnika enostavno kar naenkrat lahko (žal) skoraj zasovražiš ...
Če sta oba naenkrat sovražno nastrojena, se štop klavrno konča,
če pa je bil eden od ekipe povezovalen, se je večinoma vse uredilo v novem sobivanju, seveda
po kakšni uri pridig in nato tihe maše ...
Zdi se, da sočloveka najbolje spoznaš, se dva spoznata na avtoštopu, na potovanju, ki zahteva kar nekaj
prilagajanja, odrekanj. Če dva brez večjih
prask preživita nekajtedenski avtoštop, sta potem zares dobra prijatelja ...,
morebiti kdaj tudi bodoča mož in žena, če gre za mešano ekipico ...
Danes so avtoštop nadomestili večinoma prevozi, ko udeleženec tudi nekaj plača
za prevoz. Klasičnega avtoštopa po letu 2010 skoraj ni več - v ljudeh je tudi nekaj več
strahu - zakaj že ...?
Avtoštop nam na nek način razkrije (nas pouči), da je v resnici skoraj večina ljudi
zelo dobronamernih, odprtih, radovednih, zabavnih, srčnih ... -
vsaj Evropa je tako delovala zadnjih 100 let
(če seveda odmislimo krute vojne, ki so posledica masovne hipnoze psihopatov ...).
Avtoštoparji po Evropi so imeli sicer zelo različne izkušnje
(tudi pijane ali slabe voznike) - a večina je prav preko avtoštopa dobila vero v
sočloveka in zaupanje vanj - v lepoto srečanja z neznano osebo. Je pa (kot je bilo
že rečeno) pričakovano
bilo tudi nekaj
neprijetnih incidentov - a mnogokrat tudi zaradi naivnosti in neizkušenosti nekaterih
mladih udeležencev
(kot se to tudi dogaja v vsakdanjem življenju).
Zanimivi so profili voznikov, ki ustavljajo - ni pravila. Ustavi ti lahko
kmet s starim spačekom ali fiatom, stara gospa s hroščem, ki te poheca, da saj nimaš noža,
da bi jo napadel ..., ustaviti ti lahko kombi hipijev ali kombi s komplet družino,
ki se že tako drenja v starem "folksvagnu" z zavesami,
ustavijo ti lahko vozniki in voznice vseh
ras ..., ustavijo ti lahko muzikanti, pleskarji, zidarji, mnogi zanimivi tovornjakarji,
rešilci, profesorji, diplomati, celo "kavboji", vojaki, seveda tudi ljubitelji
dobre muzike in hitrih
ter udobnih avtomobilov, lastniki avtodomov ... Mnogi te povabijo na slastno malico,
pijačo.
Pri različnih narodih tako lahko ugotoviš,
kako zelo imajo recimo radi svojo domovino - ko recimo
italijanski tovornjakar iz Švice prispe v Italijo, torej domov,
takoj na meji naglas vzklikne "vivat Italija"
in ves navdušen maha mimoidočim ...
in si seveda takrat tudi štoparji z njim delijo
to veselje do domovine ... Nemci so seveda
bolj zadržani, a zmeraj
korektni ... Kdaj te je recimo lahko kdo iz Nizozemske celo preko celotne Belgije
(čeprav to ni bila njegova pot) odpeljal
v Francijo - samo da ti je pomagal, da se je s tabo pogovarjal, delil izkušnje ...
Izjemno prijazni so tudi Portugalci, da ne omenjamo Čehov, Poljakov, Madžarov,
Slovakov, tudi Francozi so se izkazali ...
Takrat je bila dostopnost do znamenitosti po Evropi
zelo enostavna. Nikjer nobene pretirane gneče, prišel si do
katedrale Notre-Dame in kar vstopil (brez plačila). S kolegom Tomijem
sva skoraj sama postopala po častitljivi dami Notre-Dame, listala zapise, note gregorijanskega
korala, slika vitraže ...
V Louvru pred Mona Lizo ni bilo nobene gneče, posebne zaščite, ograj - z njo si se lahko "zbližal",
noben te ni oviral ...
V Parizu sva nekaj dni spala v hostlu, cena je bila cca 5 mark. To so poleg Eifflovega stolpa
(Louver je bil v nedeljo zastonj), metroja, kakšnega mestnega avtobusa in mleka ter kruha, edini stroški
v Parizu ... A tudi to je za naju bil kar velik strošek.
Zadnji dan nama ni uspelo pridet iz Pariza in sva pozno
v noč šla v hostl po prtljago. A kjer je ena od najinih postelj bila prosta,
sva dejala, da po tej ure najbrž ne bo nobenega več in da lahko kar prespiva - a bila sva že odjavljena.
Vsa utrujena takoj zaspiva kot medveda in glej ga zlomka, tam nekje ob 2. h je prišla
mlada dama in povedala, da ona tam spi. Midva sva se ji opravičila, izpadla sva prava
klošarja, a bila je prijazna,
dejala je, da lahko ostaneva ..., a sva ji posteljo seveda pustila, sicer že segreto ...
Dijaška potepanja so se prenesla tudi v študijska leta, sedaj z drugimi sopotniki, London, Pariz, Budimpešta,
Praga, Dunaj, Amsterdam. Ko pa je država 1983 uvedla depozit (plačilo za pot v tujino),
smo si ogledali tudi mesta južnega
Jadrana, Sarajevo, Mostar z okolico, tukaj je bil tečaj potapljana na Lastovu preko študentske organizacije,
tudi tečaji smučanja. Ti tečaji so prišli na vrsto proti koncu študija - ko so glavne obveznosti
na fakulteti bile že za nami, ti tečaji so namreč zmeraj padli v izpitni čas ...
No, v oddaljeno Azijo, recimo na Kitajsko, pa je bil avtoštop nerealen.
A obstajal je recimo vlak in zelo ugodna menjava dolarjev v rublje na črnem trgu vzhodne Evrope.
To ni bilo ravno varno početje, a vzhodni blok je rabil konvertibilno valuto
in je ta črni trg dopuščal, ga celo vzpodbujal - vodil. A potovanja vseeno niso bila masovna,
bila so filigransko nadzorovana, omejevana. Bile so se prava psihološke vojne
med popotniki in prodajalci kart - recimo v Budimpešti, Pragi ... Pridet v Rusijo je bilo zelo težko.
Povsod v vzhodni Evropi so imele roke nad prodajo kart ruske obveščevalne službe ...
Sam sem sodeloval v tej bitki psihe,
policijskega nadzora, vztrajnosti, sprenevedanja ... Mnogi so obupali ali
celo doživeli živčni zlom - tudi temu sem bil žal priča.
Potrebno je bilo urejati še vize v oddaljenem Beogradu ..., tukaj se je zelo angažirala Marjetka.
Več naslednjič ...
Evropa_poletje_1980_01.jpg
Evropa_poletje_1980_02.jpg
Evropa_poletje_1980_03.jpg
Evropa_poletje_1980_04.jpg
Štop najinega življenja se je zgodil nenadejano.
Po uspešnem štopu do Tomijevih tet v Švici in Nemčiji
in spoznavanju življenja delavcev v Nemčiji - zelo zananimiva izkušnja -
sva si zadala še en svetovljanski cilj, obisk Pariza.
V Strasbourgu (glavno in hkrati obmejno mesto francoske Alzacije) sva si napisala na
listek "Paris" in kar kmalu nam je ustavil velik Mercedes-Benz z gospodom srednjih let.
Povabil naju je v avto in povedal, da pelje do Pariza. Kmalu je stekel pogovor v nemščini,
in povedal nama je, da je delal mnogo let v Nemčiji in da
se sedaj vrača z novim avtom nazaj k družini na Portugalsko - severno od Lizbone.
Vožnja je bila res prijetna. Nato Tomi čez kako uro naglas razmišlja,
kaj če bi midva šla kar z njim na Portugalsko. Tudi meni je ta misel bila blizu - a kaj ko je od
Strasbourga do Lizbone cca 2200 km. Malo sva se pričkala, a ker sem imel s sabo tudi zemljevid Španije
in Portugalske (tako intuitivno) - previdno sem ga izrezal kar iz šolskega atlasa in potem po vrnitvi
prilepil nazaj - sem se po premisleku tudi sam strinjal, z "argumentom",
da že ne bova zastonj nosila tega zemljevida s sabo
in sva gospoda prijazno vprašala, če lahko greva znjim do Portugalske.
Bil je prijazen in je odobril tako odločitev. Dal nam je tudi okusne sendviče iz kajzarc.
On je spal v avtu, midva pa v spalkah nekoliko stran od avta - na atlantski obali Francije.
Morje je bučalo, moje zaloge maminega kruha iz Slovenije pa so že dodobra splesnele (sploh nisma mogla pojesti
vseh zalog - malo časa, dobra kuhinja tet) in tako so jih pojedle ribice
v Atlantiku.
In drug dan zvečer sva se že približla Lizboni - s tovornjakarjem, ki naju je povabil v gostilno
(tam je bil tudi TV prenos OI). To je bilo edinkrat, ko se je zdelo - ker sva iz Jugoslavije - da bi
naju gostilniški pijančki lahko nadlegovali - a je šofer vse pomiril.
Tako sva doživela res štop vseh štopov - cca 2200 km Strasbourg - Lizbona.
Na sliki smo vsi trije na meji med Francijo in Španijo. Sploh nisva vedela, a se rabi kaka
viza za Španijo, Portugalsko. A skrajni režimi v obeh državah so že padli in
tako se je izkazalo, da je bila najina pogumna odločitev kar pravšnja ... Nobenih težav, izjemna izkušnja - Portugalci
so se izkazali kot zelo fejst ljudje.
Evropa_poletje_1980_05.jpg
Evropa_poletje_1980_06.jpg
Evropa_poletje_1980_07.jpg
Evropa_poletje_1980_08.jpg
Evropa_poletje_1980_09.jpg
Evropa_poletje_1980_10.jpg

Slika iz poletja 1980 - Španija.
In letos 2026 prvič od dijaških let spet v Španiji.
Avtoštop (hitchhiking) Slovenija - Avstrija, Švica, Nemčija, Francija, Španija, Portugalska, Italija ...
Na improvizirano potovanje z
avtoštopom sva se med poletjem 1980 odpravila Zorko V. in Tomi N., dijaka
Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer. Najprej sva hotela z vlakom iz Gradca do Tomijeve tete v Švici,
potem do druge tete v Nemčiji,
potem morebiti še do Pariza,
a so bile karte za vlak takrat kar okrog 100 nemških mark, midva pa sva jih vsak takrat imela v žepu le nekaj malega več.
Kaj sedaj?
In, začela sva štopati. Na najino veliko presenečenje večinoma nisva čakala predolgo. Prvi štop v Gradcu
sva dobila še preden sva se prav okrepčala in sem jaz tako za hec štopal kar s kurjim bedrom in glej - takoj nama je ustavil
Madžar s kombijem, ki je leta 1956 po ruski vojaški intervenciji v Budimpešti zbežal
v Avstrijo - letos mineva 70 let.
Bilo je res veliko doživetje, ogromno srečanj, pogovorov, improvizacij, krasnih ljudi, tudi voženj 200 km/h ...
in to za fanta iz Slovenskih goric stara 18 let
brez vseh izkušenj, kaj je tujina, Evropa, kako potovati po njej, kako varno je, kako je spati na prostem v spalni vreči
... (Strasbourg, Lizbona, Pariz, Zürich,
Innsbruck - Inomost
[kjer sva spala kar pod skakalnico], nemška mesta, španska vročina ... ) - dobri stari časi stare Evrope.
Na sliki od leve proti desni: "Štajerca" Zorko V., Tomi N., najin dobrotnik "galski petelin" iz Francije,
ki naju je peljal skozi Španijo v Francijo.
Od takrat do leta 2026 nisem obiskal Španije.
S Tomijem sva si precej različna po karakterju. On je bolj samozavesten, jaz manj.
Pogled na sobivanje in praktične vrednote imava precej različen - sva namreč odraščala v precej
različnem okolju. Tudi podedovane lastnosti imava kdaj diametralno nasprotne.
A oba sva strastna iskalca "resnice" in ta lastnost naju je nekaj
časa močno zaznamovala (povezala) - čeprav se nama ta ljuba resnica še zmeraj izmika, vsaj meni.
In to iskanje resnice naju je tudi pogumno pognalo na kar nekaj skupnih potovanj, projektov - ki se ne bi zgodila,
če se ne bi srečala v lotmerški gimnaziji in če ne bi imela opisanih lastnosti.
Ta najina najstniška gimnazijska potovanja so namreč bila tako nenavadna za tisti čas in okolje (ogromno improvizacije
in predrznosti, hipnih odločitev - a še zmeraj znotraj večine moralnih norm), da jih doma nisva niti
mogla, skušala razložiti - ker ...
A vse se je začelo seveda v Sloveniji. Tako smo se takoj po prvem letniku gimnazije 1978
trije (jaz, Tomi, Dušan)
odpravili kar na Triglav - Bohinj, Vogar, Velo polje, Planika, Triglav, Triglavska jezera,
Komarča, Bohinj.
Večina od nas ni imela prav veliko izkušenj z visokogorjem.
Jaz sem bil zgolj z gondolo na Voglu - na končnem izletu v osmem razredu - in končno je bil to tudi
izlet po Sloveniji, dlje od Celja ...
(vsa leta smo namreč večinoma hodili v Kumrovec, tudi zadnje leto bi, a sem nekako prosil razrednika Cirila Vnuka,
če bi lahko šli kaj več po Slovenij - in to željo je upošteval, hvala Ciril - pred časom sem izvedel, da se je žal pred leti
poslovil).
Ta Triglav nam je vseeno odlično uspel - a strah v steni, med klini je bil zelo velik
- iz Planike na Mali Triglav je bilo vse polno
plošč nesrečno poginulih, padci, nesrečni udari padajočih kamnov, kapi, največ pa udarov strel ...
Triglav smo tako ponovili v drugi kombinaciji še naslednje leto ...
(Darko, Marjan, Milan in Jaz - Vrata, Tominškova pot, Kredarica, Triglav,
Triglavska jezera,
Komarča, Bohinj)
Triglavski ledenik je bil takrat še kako živ, prostran, res bel. Tujcev je bilo takrat res malo v hribih,
večinoma kaki Nemci, kakšen Čeh, Hrvat ...
To so bile prve pomembne izkušnje za daljše poti, ki so potem vodile tudi v tujino ...
Kot se razbere iz slik (tukaj je zbran le kak procent zgodnjega gradiva),
se je ta tradicija potovanj, spoznavanj sveta,
kljub šoli, študiju, delu na kmetiji,
pozneje tudi s prvimi malčki, vsakih nekaj let razširila v nove kraje Evrope, tudi tja do daljne Kitajske ...
Z redno zaposlitvijo, se je vse skupaj precej umirilo, a vsakih nekaj let nam je uspelo, tudi preko
astronomije, meteorologije, poučevanja,
spoznati nove prelepe kraje našega planeta, čudovite ljudi, se naučiti in spoznati ogromno
novega ...
Kdaj ni bilo enostavno, a potovanja so nas večinoma zelo pomirila.
Ljudje se spreminjamo, kdaj nam denar več pomeni, kdaj manj,
a tisti člani družine in tudi prijatelji, ki so se kdaj najbolj upirali
potovanjem v zelo neznane kraje, ustanove, parke, mesta - so na koncu bili najbolj veseli,
da smo jih odvlekli tja, kjer so morebiti prej imeli največ predsodkov.
A nikoli nismo pozabili na Slovenijo. Zmeraj smo otroke navajali, da spoznajo majhno,
a skoraj neskončno raznoliko in lepo domovino Slovenijo. Tudi kraje dedkov in babic.
Kdaj so nas znanci čudno gledali, ja kako pa to, da dopust preživljate kar v Sloveniji ...
A kljub temu, nam v Sloveniji ostaja še ogromno predelov, ki čakajo na nas.
Ko smo tako kdaj skromno preživljali prelepe trenutke z malčki, večinoma v šotoru,
smo prihranili tudi nekaj denarja za kak večji podvig.
Evropa_poletje_1980_11.jpg
Evropa_poletje_1980_12.jpg
Evropa_poletje_1980_13.jpg
Evropa_poletje_1980_14.jpg
Evropa_poletje_1980_15.jpg
Evropa_poletje_1980_16.jpg
Evropa_poletje_1980_17.jpg
Evropa_poletje_1980_18.jpg
Evropa_poletje_1980_19.jpg
Evropa_poletje_1980_20.jpg
Grcija_poletje_1981_01.jpg
Za nami je bila matura - to so bile naše zadnje sproščene počitnice - fantje so čakali na poziv v negotovo
JNA, dekleta pa na študij. In seveda, želeli smo potovati - namen je bil Češka, a smo se
nekako odločili za Grčijo - kar med samo potjo.
Pot v Grčijo (ekipa, Zorko, Breda, Darja, Tomi) z bratovim avtom Audi 100, ki pa je bil že zelo star in še bolj
zmahan - že
ko smo prečkali slovensko mejo, je odpadel "auspuh", a s mo ga privezali z žico iz bližnje ograje.
Nato so pri Varaždinu odpovedale bremze, počila je cev za zavorno olje. Ustavili smo se na stopnicah in
obviseli s polovičko avta v zarku - kot v kakšni grozljivki.
A mehaniki so zadevo dokaj hitro popravili. A mi smo vseeno nadaljevali pot do Grčije, morja ...
WC-ji na poti so bili kot minska polja, na redkih odsekih avtocest so se sprehjali tudi osli ...
Na grški meji so nam povedali, da rabimo vizo, ki smo jo tako šli iskat nazaj v Skopje,
kjer nas je na dom povabil prijazen policaj, ki je varoval grško
ambasado. Tako smo se lahko po treh dneh negotove poti končno fajn umili in naspali.
Grcija_poletje_1981_02.jpg
Grcija_poletje_1981_03.jpg
Grcija_poletje_1981_04.jpg
Grcija_poletje_1981_05.jpg
Grcija_poletje_1981_06.jpg
Pot v Prištino - Kosovo je obdajal trojni obroč vojske in policije.
Tako so nas večkrat ustavili vojaki in policaji, nas spraševali, zakaj se peljemo čez Kosovo.
Za naš napol vozen avto se noben ni zanimal.
To je bil čas, ko se je z Albanci zelo grdo ravnalo - in mi smo rinili par v ta balkanski kotel ...
Sosed iz Slovenskih goric je povedal, da ko je bil v stari Jugoslaviji vojak na Kosovu,
so večkrat s konji vkorakali v albanske vasi in so na povelje kar morali streljati na ljudi, ki so jih
srečali na ulicah ... Grozljivo - sam paravi, da je streljal mimo ...
Na kosovskih cestah smo predrli tank za bencin - mehaniki so v luknjo tanka zabili leseno kajlico
in ta je res držala do Slovenije (to je bila najhitrejša rešitev).
Grcija_poletje_1981_07.jpg
Albanski otroci v predmestju Skopja - dali smo jim hrano,
a so vanjo metali kamenje.
amsterdam_jul_1984.jpg
Amsterdam leta 1984 je bil že takrat svet v malem - babilon.
Bilo je še ogromno poulčnih pevcev s kitarami ...
To je bilo takrat mesto z največ kakci na svetu.
Brez kakih večjih naporov sva si recimo ogledala znamenito in ogromno sliko
Nočna straža - avtor: slikar Rembrandt van Rijn.
Nočna straža - avtor: slikar Rembrandt van Rijn. Amsterdam.
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_01.jpg
Z Marjetko sva se dokaj nenadejano in zelo hipno odpravila kar na
Kitajsko: 12. jul. - 30. avg. 1988.
Od Moskve do Pekinga naju je popeljala znamenita transibirska železnica.
A pot do Moskve je bila kot triler ...
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_02.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_03.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_04.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_06.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_07.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_08.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_09.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_10.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_11.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_12.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_13.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_14.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_15.jpg
Ko sva prvič čakala na avtobus na kitajskem, se je ustavil tako, da bi lahko
prva stopila nanj. A zgodilo se je ravno obratno - vsi so, na najino veliko presenečenje,
zdrveli v avtobus pred, ob nama. Slika kaže, kako vneto se vsi rinejo v avtobus.
A po tej izkušnji, sploh če je bila pot daljša, sva se kmalu naučila kitajskih manir
in večinoma nisva več zadnja vstopila v avtobus.
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_16.jpg
Chengdu (Kitajska 12. jul. - 30. avg. 1988) - simpatčen sprehod otrok iz vrtca
po mestu. Takrat so na kitajskem prevladovala kolesa, tricikli, kak moped,
redki motokultivatorčki, redek javni prevoz, tudi še parni vlaki, na deželi vprežna živina ...
Otroci so nosili kratke hlače, ki so imele med nogami velik razporek za nujne potrebe ...
Prebivalci, ki so bili oddaljeni o Pekinga - jedra Kitajske - so bili izredno
prijazni, nič nestrpni.
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_17.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_18.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_19.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_20.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_21.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_22.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_23.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_24.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_25.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_26.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_27.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_28.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_29.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_30.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_31.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_32.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_33.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_34.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_35.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_36.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_37.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_38.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_39.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_40.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_41.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_42.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_43.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_44.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_45.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_46.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_47.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_48.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_49.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_50.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_51.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_52.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_53.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_54.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_55.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_56.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_57.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_58.jpg
kitajska_12jul30avg1988_zv_mj_59.jpg
koper_maj1986_marjetka_greg_vid_nac.jpg
koper_maj1987_zorka_marjetka_otroci.jpg
lastovo1987sep_mar_zor_prijatelja.jpg
ljubljana_mati_nacek_vida_simon_avg1986.jpg
london_1986_lady_Marjetka.jpg
mama_nace_smejcek_1985.jpg
marjetka_1977_7razred_sevnica.jpg
Marjetka_2letnik_gim_celje.jpg
marjetka_dela_most_simon_1985.jpg
maturansti_ples_celje_1982_Marjetka_Jene.jpg
Po maturi 1981 s Tomijem na pot v Prago.
Tomi je prosil sestro in njenega moža za motor MZ, da se odpeljeva
na Češko. To je kratica za Motorradwerk Zschopau, saj so
motorje izdelovali v mestu Zschopau v Vzhodni Nemčiji.
Najbrž je bil to model MZ ETZ 250.
Mene je bilo kar strah in sem razmišljal, če je to pametno.
A sem zaupal sošolcu. Oblekel sem se zimsko, bunda, dvojne hlače ...
A ko prispem zjutraj v Lotmerk mi Tomi razloži, da sestra in njen mož celo
noč nista mogla spati, ker sta se bala za naju, da se nama z motorjem kaj ne zgodi.
Tako sva (malo tudi pričakovano) ostala brez motorja. Kaj sedaj? Jutranja odločitev ob 6. h je bila hipna.
Ja - poskusiva spet z avtoštopom. Šlo nama je kot po maslu in postajalo je vedno bolj vroče,
jaz pa oblečen kot Eskim. Končno nama popoldne za kako uro noben ni ustavil, da sem se
lahko slekel in pot končno nadaljeval v poletni srajci in zgolj v enih hlačah.
Mislim, da sva zvečer že bila v zlati Pragi.
Praga_poletje_1981_01.jpg
John Lennon (1940 - 1980) je bil sicer leto prej umorjen s strani psihopata (vem, da smo s sošolci sedeli
na terasi hotela - ko smo slišali za to tragično novico). A njegova podoba
je s Tomijem živela naprej. Fotografirana sva na Hradčanyh (Hradčanih)
pred znamenito katedralo Svetega Vida - Praga.
Praga_poletje_1981_02.jpg
Tomi pred enim izmed mnogih propagandnih panojev na Češkem
(SLAVA SOVIETSKEJ ARMADE OSLOBODITELKE), preko katerih so okupatorji Rusi
vbijali Čehom v glavo, da so kar njihovi osvoboditelji. A Čehi s Havlom na čelu, so seveda
hrepeneli po svobodi in jim taka neinteligentna propaganda ni prišla do živega.
Čehi so zelo trpeli. Spomnim se, ko je ednem mladih dolgolasih pijančkov v Pragi
na železniški postaji prodajal ljudem prazne flaše piva. Seveda se noben ni odzval.
A nisem pomislil,
da v resnici nujno potrebuje denar. Šel je namreč na vlak in tam so ga,
ker ni imel denarja za karto, uklenili policaji in se nanj drli, da je sovražnik ljudstva
in socializma ...
Vsekakor pretirana reakcija, v duhu ustrahovanja vseh prisotnih, bližnjih ...
Bi mu plačal karto, a me je postalo kar strah pred skrajno militantno reakcijo policije ...
Praga_poletje_1981_03.jpg
Praga_poletje_1981_04.jpg
Pred znamenito Švejkovo restavracijo "U kaliha".
Tukaj smo lahko menjali marke v krone - se končno dobro najedli čeških knedlov in
okusnega golaža, popili odlično češko pivo. Češka je tako po menjavi
denarja na črnem trgu tudi za Slovence bila izjemno poceni.
Tam smo torej lahko kupili kake igračke, usnjene torbice za mame, šotore, kako orodje
za domačo delavnico, kuhinjski pribor, strojčke ... A za štoparje to ni bila opcija. So pa na Češko
v drugi polovici osemdesetih let vozili nakupovalni avtobusi iz Slovenije. Na carini ni ravno šlo zmeraj
vse gladko čez. To so bila težka, ahkrati
zanimiva
leta poti do svobode ...
Praga_poletje_1981_05.jpg
V izjemni katedrali Svetega Vida 1981 (tam je tudi moč videti
grb Celjanov, v njej so 1451 pokopali našo Barbaro Celjsko in to najbrž v današnji kapeli sv. Andreja
- danes tam piše: KRALOVNA BARBORA CELJSKA, 1392 - 1451). V katedrali leta 1981 ni bilo nobene gneče,
danes pa težko prideš vanjo.
Praga_poletje_1981_06.jpg