Majda Gregorič je ena od tistih umetnic, ki pri svojem kiparskem snovanju uporablja primarne materiale. Svoje umetniško delo skuša premišljeno prilagajati specifičnemu ambientu, kjer se ne okorišča s prostorom kot pasivnim plaščem okoli izoliranega objekta, ampak ga vključuje kot integralni del oblikovalnega in akcijskega prijema. S tem se njene ambientalne ureditve odpirajo predmetnosti vsakdanjega sveta brez umetniške predispozicije. Ambienti postanejo polja energijskih valovanj vsakdanjih materialov in predmetov, naključij in mikroemocij. Beuys je menil, da je oko tisto, ki vzpostavlja distanco, dobesedno vse ohlaja, izolira in ločuje povezano, zato je včasih važno, da slike slišimo, skulpture čutimo ali jih zaznamo z ušesi, da s tem predočimo to, kar je skupno organskemu in duhovnemu razvoju. Umetnica z svojimi premišljenimi postavitvami vključuje alternativno izrabo ostalih, tudi manj izkoriščenih čutov.

Majda Gregorič se na razstavi z naslovom Postelja št. 2 skuša dotakniti večne življenjske bipolarnosti, dveh središč fizičnega in duhovnega sveta. Postelja in miza ji predstavljata trdnost, stabilnost sveta, nad katerim visijo keramične dežne kaplje kot fragment telesnosti, ki pa utelešajo duhovno in subjektivno zgodbo. Dežne kaplje, ki se materializirajo v zemeljski element predstavljajo to večno prehajanje in kroženje življenja. Kajti dež pomeni simbol nebeškega vplivanja na zemljo in obratno. Zvok dežnih kapelj, ki se razlega po prostoru nam pričara vzdušje neke intimnosti. Postelja je polje akcije, najpomembnejših fizioloških dejavnosti v človekovem življenju, "postelja je simbol življenja", je zapisal francoski pisatelj Guy de Maupassant. Zvočno kiparska postavitev Majde Gregorič je življenjski prostor nabit z mislimi, čustvi in domišljijo.

Jadranka Ljubičič

Biografija:

Majda Gregorič je rojena leta 1960 v Kopru, kjer je obiskovala italijansko gimnazijo. Med leti 1979 in 1986 je študirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani. V letih 1987 do 1990 je veliko raziskovala in si pridobivala neformalno likovno znanje.

Med leti 1992 - 1993 se je izpopolnjevala na Šoli za keramiko v Kogoshimi na Japonskem, zdaj pa živi in ustvarja v Ljubljani.

Samostojne razstave: Gravitation at Morningside (1993) in Looking for Harmony (1996), Galerija Nikanbashi, Kagoshima; 25 keramičnih objektov in 5 nadomestkov, Galerija v KUD France Prešeren, 1998; Razkritje, Galerija Ivan Grohar, Škofja Loka, 2000; Popek, Galerija Atelje, Ljubljana, 2001; Prisebnost v samoti, postavitev s performansom, Moderna galerija Ljubljana, Likovni salon Celje, Studio Tommaseo Trst 2003.