Theatrum mundi
Karel  Zelenko spada v tisto generacijo slovenskih umetnikov, na katero danes gledamo kot na nesporno ključno  za razvoj slovenskega povojnega modernizma, saj se je takrat kot prva oblikovala na slovenski Akademiji za likovno umetnost. In Karel Zelenko ima tu prav posebno in unikatno mesto, saj se je loteval svojega  umetniškega ustvarjanja iz treh zanimivih smeri. Ni deloval  le na področju razvoja slovenske grafike( t.i. Ljubljanska grafična šola), zaradi katere je morda kot avtor tudi najbolj prepoznaven,  pač pa je uspešno  krmaril tudi med klasično sliko in slikano keramiko. Tu je na svoj način poudarjal prilagodljivost slike in jo iz ploskega dvodimenzionalnega in štirioglatega platnenega nosilca lahkotno selil v svet keramike. Jo krivil,lovil v druge formate, ji dodajal nove kontekste. In od takrat, ko ga je ta svet zasvojil, ostaja v njem. Razstava v Peterokotnem stolpu je zato tokrat posvečena prav temu srečnemu avtorjevemu dolgoletnemu druženju s klasično sliko in slikano keramiko, kjer ponovno do izraza prihaja tisto, kar je dokazala že njegova grafika, torej slikarjeva  filigranska risba. Večinoma gre za izbor novejših oziroma mlajših del, s katerimi želi razstava pokazati na avtorjevo, še vedno aktivno nadgrajevanje njegovega več desetletnega preteklega ustvarjanja. Izjema je starejši cikel del iz opusa keramičnih miniatur, saj doselj še ni bil predstvaljen širši slovenski javnosti.
Najnovejši Zelenkov slikarski opus je kot vsi njegovi pretekli cikli še vedno iskreno zagledan v svet nekje na meji med realnim in sanjskim. V magični svetlobi se kopajo sicer ostri obrisi podob, ki s tem dobivajo neko ožarjeno ozadje. Ko zremo vanje dobimo občutek, kot da se vračamo v čas magičnega realizma, intimizma, v čas slikarjev kot so Perušek, Šuštaršič, Planinc. V svoji klasični lepoti  zato delujejo  nekako osvežilno za današnje slikarsko podobje.   Prav taka klasična lepota obdaja tudi svet  Zelenkove slikane keramike. Avtor jo že od nekdaj jemlje kot enakovredno in pomembno slikarsko polje.  Tudi  v tem zaobljenem svetu živi Zelenkova bogata scenografija in ikonografija , ki zajema vso pestrost kontrastov  človekovega bivanjskega sveta; torej vse od cirkusantov, harlekinov, plesalk, pa do basni in antične mitologije. Estetika stare grške umentosti se meša z današnjim časom, žalost gleda v obraz veselju, tragika komediji. Zelenko jih niza, kot si sledijo tudi v našem resničnem življenju. Ne, resda Zelenko s svojo slikano keramiko še zdaleč ni edini umentik, ki je medij keramike popeljal v svet slikarstva. A zanimivo je tu poudariti, da se delo na tem področju še vedno podcenjuje, kljub vsej kilometrini.  Spomnimo se samo antičnega vaznega slikarstva, tradicija se ni nikoli končala, pač pa se je nadaljevala vse v 20.stoletje s  Chagalom, Picassom, Legerjem, Mirojem pa do danes. Zelenkova slikana keramika, polna fine risbe, zglajenih in stiliziranih figur in kontrastnega kolorita, ki se razteza od mehkobne lazurnosti do dramatičnih poudarkov je tako še en dokaz v vrsti umetniških del v tem mediju.
Poleg poslikanih krožnikov, ki jim na razstavi lahko sledimo od leta 2005 dalje, pa predstavljajo prav poseben del Zelenkovega ustvarjanja tudi keramične miniature nastale od konca 80.let dalje. Prav na njih je  prišla še posebej do izraza, že prej omenjena avtorjeva risba. Minaturna in natačna slikarjeva poteza prepreda površino kakor drobna čipka, da se figuralni motivi kar raztapljajo v abstraktne vzorce. V tem polju in prav v tem duhu so nastali tudi številni medaljoni, s katerimi je Zelenko hkrati vzdrževal tudi vez z uporabno/dekorativno keramiko. Mnoge broške predstavljajo avtorjev unikatni  nakit, kjer se je razživel še en slikarjev ustvarjalni naboj. Ker gre za nemajhen opus izdelkov, ki so nastajali od 50.let pa vse do konca 80.let 20.stoletja i n so predstavljali avtorju posebno poglavje, si ga je želel po vseh teh letih končno vendarle enkrat pokazati tudi širšemu krogu ljudi. In tu se nekako tudi zaokroža zgodba same razstave.
Janez Mesesnel je nekoč zapisal, da gre pri Zelenkovih delih za pravi »Theatrum mundi« in imel je prav. Pogled  na vse te podobe zgodb, polne nasprotij namreč  res kaže tisto znano Shakespearjevo sliko o svetu kot odru, kjer vsak igra svojo vlogo. Sliko o svetu torej , ki jo vsi ne le dobro poznamo ampak vedno znova tudi živimo.

Barbara Sterle Vurnik

KAREL ZELENKO je bil rojen 1925 v Celju. Šolal se je na umetno-obrtni šoli v Ljubljani in Gradcu ter nadaljeval študij na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju in v Ljubljani, kjer je leta 1949 diplomiral na oddelku za kiparstvo pri profesorju Borisu Kalinu. Leta 1951 je končal specialko za grafiko pri prof. Božidarju Jakcu ter nadaljeval študij na specialki za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Po študiju se je zaposlil v keramični industriji v Kamniku. Med leti 1954 – 1959 je poučeval na Šoli za oblikovanje v Ljubljani. Od leta 1959 deluje kot samostojni umetnik v Ljubljani in Grožnjanu.

V času predsedovanja Društvu slovenskih likovnih umetnikov je bil leta 1965 med soustanovitelji likovne kolonije Mesto umetnikov Grožnjan. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko, keramiko in ilustracijo.

Njegova dela se nahajajo v zbirkah Moderne galerije, Muzeja novejše zgodovine, Mednarodnega grafičnega likovnega centra, Etnografskega muzeja (vsi v Ljubljani), ter v številnih javnih in zasebnih zbirkah  na Hrvaškem, Italiji, Nemčiji, Belgiji, na Nizozemskem, v Maroku, Franciji, Srbiji, ZDA in drugje. Doma in v tujini je imel več kot osemdeset samostojnih razstav. Prejel je več nagrad, med drugim nagrado Prešernovega sklada leta  nagrado Vstaje slovenskega naroda leta 1974. Leta 1978 je bil odlikovan z redom dela z zlatim vencem.