TWO WAY
Aleksandra Saška Gruden & Saba Skaberne
vrt ZDSLU komenskega 8, ljubljana
19. 10. 2009
kustosinja: Barbara Sterle Vurnik

Večina bi se strinjala, da je t.i. "mala PVC nakupovalna vrečka" danes zagotovo eden tistih tipičnih proizvodov, ki kot produkt sodobne potrošne družbe, v istem hipu, ko jih po uporabi zavržemo, ne sodijo več! v neko urejeno in kultivirano okolje, še posebej ne v vrtove, na parke ali zelenice. Toda dejstvo je, da ko enkrat vrečka preneha biti v funkciji embalaže, se običajno znajde prav med tistim odpadnim materialom, ki, če se po uporabi ne vrne v proces predelave, ali obleži vsaj v smetnjakih, "najraje" konča prav v naravi. Pravzaprav je v vsem tem času postala skorajda "obvezen" itinerarij urbanega okolja, ki je prenasičen z vse mogočim, postala je prava ikona onesnaženja, tako močna, da si brez nje skorajda ne moremo več predstavljati sodobne krajine. V tem neuglednem, surovem svetu banalnih, vsakdanjih odpadkov pa je umetnost našla kreativen potencial; še preden se je uspela o njegovi uporabnosti ekološko osvestiti širša družba. Takšno vrsto umentosti danes nekateri označujejo kot "Junk art", ima pa vse tipične značilnosti modernističnega asemblaža, ki temelji na načelu reciklaže materiala v kontekstu ustvarjanja umetniškega dela. Tako ima danes takšna umetniška praksa za sabo zgodbo, staro vsaj toliko, kot je star Duchampov Bicycle Wheel. In v duhu te tradicije je nastalo tudi najnovejše delo Grudnove in Skabernetove, ki je v tem kontekstu na vrt namenoma naselilo nič drugega kot prav malo pvc vrečko.
Avtorici, obe kiparki po izobrazbi, sta namreč med mnogimi materiali prav v vrečki odkrili tisti pravi vsebinski in formalni potencial. Prepoznali sta jo kot možen estetski ready-made objekt in kot ustrezno polje za družbeno angažirano umetniško izjavo. Izrabili sta slikovitost njenega potiska, strukturo fleksbilnega pvc-ja , geometrično formo, prepoznali pa sta jo hkrati tudi kot čisto informacijo, ki shranjena počiva neposredno v samem materialu in zelo neposredno priča o "izvirnem" grehu naše onesnaževalske družbe. S tem, ko sta jo vključili kot nosilni medij v svoj site-specific projekt, sta poseglji v polje, ki odpira mnogo vprašanj povezanih tako s pojmom sodobne skulpture kot tudi s problematiko sodobne družbe. "Two Way" moramo razumeti predvsem kot razširjeno skulpturo ali že kar ambient. Na prvi pogled svojevrstna javna parkovna postavitev ni estetski okras parka, ampak predvsem, sicer diplomatski in vljuden, a zelo opazen in odločen klicaj avtoric. Je specifična eko-umetniška izjava, ki je v današnjem času pri umetnikih še posebej priljubljena. Zdi se, da t.i. "Junk-art" ali "junk-skulptura", torej asemblaž narejen iz odpadnega, zavrženega materiala doživlja po tistih prvih pionirskih časih zgodovinskih avantgard, kakršna sta bila dadaizem in nadrealizem, danes pravo zlato dobo; če pomislimo le na nedavno razstavo v new yorškem New museum of modern art, kjer so npr. prav tej zvrsti posvetili razstavo "Unmonumental". Da je delo Skabernetove in Grudnove nastalo prav v tem duhu, torej nikakor ni naključje, ampak je še kako logična posledica stanja sodobne družbe, kjer je potreba umetnikov po lastnem komentarju sveta skozi ta specifičen umetniški jezik še toliko večja, skorajda nujna.
Avtorici sta pri svojem delu na vrtu upoštevali vsa tipična načela takšnega asemblaža, od koncepta preko uporabe revnega materiala, improvizacije do vključevanja naključij in nepredvidenih okoliščin. Poleg ukvarjanja s formo in estetiko konstrukcije svojega objekta, pa sta se preko ikongrafije zavržene nakupovalne vrečke zavestno dotaknili še ene akutne problematike, to je pozicije sodobnega umetnika v družbi in umetniškem sistemu. Njun objekt je namreč tudi izjava umetnika o današnjem umetniku, ki ga, v kolikor se ne uspe zriniti v nek zaprt in favoriziran umetniški krog, sistem vse bolj izrinja na rob družbe, kjer je prisiljen zaradi svojega slabega družbenega in finančnega položaja , vse bolj glasno opozarjati na dane razmere. Za Skabernetovo in Grudnovo je zavržena, nakupovalna pvc vrečka tako vsestranska metafora z večplastnimi pomeni. Ker pa je kreativnost umetnika brezmejna in lahko iz še tako banalnega surovega materiala ustvari umetnino, bo za ustvarjalce kakršni sta tudi Skabernetova in Grudnova, k sreči vedno obstajala pot. Njun reciklirani "Two Way" tako ni nihilistično pritoževanje ampak kreativen vizualni eksperiment , ki odpadek povzdigne v ekološko osveščeno estetsko kategorijo z lastno zgodbo. Tako se hkrati z odpadkom kakor val širi in zajeda v naša življenja, v naš svet in prihodnost, tudi sporočilo obeh umetnic. "Two Way" zato lahko beremo dobesedno ali pa v prenesenem pomenu, torej kot dve izjavi dveh umetnic, kot dva načina možne uporabe odpadkov po načelu uporabi ali zavrzi, ali kot dva pogleda na isto stvar, lahko pa tudi kot fuzijo vsega skupaj.

BARBARA STERLE VURNIK