SLIKARKE BREZ PLATNA NA VRTU

Ideja o skupnem nastopu štirih slikark na Vrtu je zrasla spontano. V želji po medsebojnem soočenju lastnih slikarskih izkušnj, izven običajnege ustvarjalnega polja in proč od platna, so se umetnice odločile podati se v, njim doslej »neznani«, svet kiparskega materiala, kakršna je glina. Preizkusiti lastne slikarske prste je pomenilo dobesedno fizično potopiti se v njeno zemeljskost, taktilnost, v njeno gnetljivo strukturo in iz nje izvabiti podobe, ki so doslej prebivale le v njihovih slikah. Doslej še nobene od avtoric nismo poznali iz te plati, spoznale pa so se v novi luči tudi ustvarjalke same. Pravijo, da jim je ta eksperimentalni skok v svet keramike razprl nove ustvarjalne možnosti, omogočil jim je prespraševanje lastnih dosedanjih slikarskih idej iz neke druge perspektive, iz nekakšne distance. Pomembno dejstvo pri tem je, da slikarke kljub drugačnemu načinu delu, ki ga zahtevata specifičen material in prostorski koncept niso »skrenile« iz svojih ustaljenih poti, niso zavrgle tistega kar gojijo kot slikarke ampak so, ravno obratno, še bolj nadgradile svojo ustaljeno slikarsko prakso. Tudi skupinski ustvarjalni naboj, ki se je izoblikoval med pripravo razstave, ki je ves čas nastajanja del potekala v skupnem ateljeju, vsa pomenkovanja in srečevanja, so jim predstavljala izziv, ki ga sicer samoten slikarski svet običajno ne pozna. Uspele pa so ves čas dela ohraniti določeno mero kontemplativnega ozračja, vsaka zase, da so lahko vendarle ustvarjale v svojem značilnem vizualnem jeziku.
Tako je Vesna Čadež vrezala in vtisnila v glineno plast svojo značilno arkadijsko krajino. Subtilnost in nežnost potez, ki jih je prenesla v materijo, učinek risbe, ploskovitost materiala so podobo »zadržali« od vseh štirih avtoric še najbolj blizu klasičnemu pojmovanju slike, hkrati pa ji je tak način omogočil mehko in slikovito povezanost z naravo in drevesi, med katere je razobesila te svoje tihe podobe . Prav tako tesno povezana s krajino je tudi Evgenija Jarc, ki se tudi sicer v svojem slikarstvu ukvarja s podobami gozda, dreves, zlasti pa z idejo svetlobe znotraj tega, večno spremenljivega sveta. Za razliko od Čadeževe, in tudi sicer med vsemi štirimi, se je kot slikarka najbolj vidno »spopadla« z izzivom volumna in prostora. Njeno drevo s slikovito in zelo plastično ter gestualno obdelano krošnjo se je tako izvilo iz slikarske ploskve naravnost v v prostor , v nebo, med drevesa vrta. Volumen ostaja nabrekel, ponekod močno gestualno ekspresiven tudi pri Živi Žitnik, ki pa se za razliko od prvih dveh avtoric giblje izključno v polju figure. Slednja je pravzaprav izredno zahteven izziv, saj je slikarska percepcija figure v kiparskem svetu obrnjena. S tem zavedanjem postane jasno, da ni toliko pomembno samo modeliranje glav, ampak zlasti prenos in udejanjanje slikarske poteze in gestualnosti v novi materiji. To je tudi sicer ena najbolj prepoznavnih lastnosti avtoričinih slik glav in nenavadnih, psihološko krepko karikiranih portretov, ki tu mestoma postajajo celo nekakšne groteskne maske. Če ostanemo pri posebnostih ustvarjanja posameznih avtoric , je potrebno poudariti , da se od vseh štirih v kontekstu razstave najbolj intenzivno ukvarja z vprašanjem slike kot medija in njene problematike zlasti Nika Zupančič, ki tudi sicer v svojem delu izhaja iz podobnega razmišljanja. Presprašuje možnosti, dileme slike, njenih možnih transformacij z vsemi svojimi prednostmi in slabostmi. Tudi avtoričini fragmentarni frizi na vrtu ostajajo v polju abstraktnega, v preigravanju razmerij ploskev, prostor, tekstura in videz. Fragmentarnost podobe, vzete iz konteksa neke urejene, ritmične vizualne celote (ideja vzorca)je abstrahirana z namenom raziskovanja slikarskih učinkov, tokrat v polju stika z materijo. Ta ji omogoča novo svežino, razširjeno polje v pojmovanju abstraktne slike, ki se je v modernizmu »obrabila« in avtorici ponuja možen izhod iz zatečenega stanja.

Štiri individualne in med seboj sicer dokaj različne avtorske pozicije pa na vrtu seveda povezuje narava . Iz nje so izhajale že v izhodišču, bila jim je položena v dlan že sama po sebi v trenutku, ko so se srečale s tem prvobitnim materialom. Stik z glino je slikarkam, vajenim čopiča in platna, pomenil neposreden, fizičen stik z zemljo. Drugače kot sicer so lahko udejanjale potezo, gesto, barvo, uporabile so drugo percepcijo, začutile težo in teksturo materije, ki jo na sliki ne zazanaš, skočile so iz iluzije v realnost. Sliko so zdaj lahko gradile, jo zgrabile in pregnetle, pobožale, preprijemale med prsti....S svojimi idejami in novo izkušnjo pa niso presegle le same sebe ampak tudi vsem drugim razširile obzorje, žal še vedno splošnega prepričanja, polnega streotipov, da je keramika zgolj področje izdelkov uporabne umetnosti. Te štiri slikarke resda niso prve »zamenjale« platna za glino, keramiko, zemljo. Že davno pred njimi so se tega lotili slikarji kot so Picasso, Chagall, Leger, Miro ali npr.naša Maleš in Zelenko. Zato je potrebno vedno znova poudariti tradicijo in avtonomijo te umetniške zvrsti in zato je razstava del štirih slikark, štirih močnih umetniških osebnosti, toliko bolj pomembna. Slikarke seveda ostajajo slikarke še naprej. Obogatene z novo izkušnjo, pa prispevajo tudi svoj delček v svet keramike, da bi le-ta v sistemu umetnosti nekoč postal končno razumljen tako, kot mora biti.

BARBARA STERLE VURNIK