Kar nekako navadili smo se že, da na ta droben, zeleni košček pod soncem za "Veselovo hišo", kjer domuje sedež slovenskih likovnih umetnikov in ga imenujemo Vrt, skorajda ne "vstopi" (več) kiparski kos, kakršna je figura. Navadili smo se na instalacije, abstraktna kiparska telesa, site-specific konstrukcije, konceptualne projekte, videoprojekcije. Dokler se ni v lanskem letu zgodila razstava Roka Bogataja in dokler nisem letos vstopila v atelje Tomaža Kolariča, se tudi sama, po pravici povedano, nisem zavedala, da jo pravzaprav pogrešam.

Kolaričeva figura seveda ni neka zaprta, dolgočasna gmota kiparskega materiala. Je mikropokrajina, ujeta v obličje človeške podobe. Zaradi omenjenega konteksta bo morda, na prvi pogled, v svoji nepričakovani prisotnosti na vrtu delovala sicer kot »motnja«. A moteče je v senzacija, predrami človekove otopele čute, iskri polje umetniškega dela. In četudi to v tem primeru ni bila avtorjeva posebna želja, saj se je zgodila skorajda sama iz sebe, kot posledica danega konteksta, je prišla v ravno pravem trenutku. Pri tem je nemara iskro spodbudila tudi sama historična pogojenost figure in njene identitete. Vemo namreč, da je figuralna forma v tem smislu lahko zelo zavajajoča in zna presenetiti in v Kolaričevem primeru je tako le navzven in le navidez omejujoča, dokončna.

Umetnik svoje kose gradi kot konstruktivist; v »surovosti« kovinskega materiala ustvarja polje svojih umetniških objektov. Svojevrstna Kolaričeva Artepovera preprostih, netedencioznih, iz vsakdanjega življenja vzetih ploskovitih in gibkih kovinskih mrež razkriva njihove skrite potenciale. Iz njih skuša avtor potegniti na plan skriti notranji volumen, jih toliko ukriviti, raztegniti, da vanje skorajda dobesedno, kakor globinsko risbo, z pre/napenjanjem površine skrajno subtilno vriše konkretne poteze človeka, podobo njegovega telesa, obraza. Slednje so tako preproste, minimalne, da so kakor dih, kakor trenutek valovanja kiparske povrhnjice, kože, opne. Efekt globine, ki ga v mrežasti teksturi proizvede prisotnost svetlobe, gibanja gledalčevega pogleda, ali celo gibanja samega objekta rojeva tisočero novih obrazov, tisočero »deformacij« istega človeškega obličja in znotraj tega razpira tisočero skritih ozadij, medprostorov, polj napetosti. Možnost spremenljivega pogleda na njeno podobo spominja na podobne efekte, ki jih poznamo iz računalniške grafike, ki omogoča simultano večpredstavnost večih dimenzij hkrati. Ta virtualni 3D efekt, kjer je izris ali risba nekega digitalnega bitja na ekranu setavljena iz plasti mrežnega sistema oziroma nekakšnih izohips, deluje kakor hipnotična iluzija volumna. Kolaričevi kipii recimo jim kar organizmi, ki jih občasno tudi sam preiskuša v digitalnem virtualnem svetu, seveda rastejo iz realnih 3D dimenzij, kjer vladajo drugačne zakonitosti. A prav ta paradosk ustvarjanja virtualnega 3D učinka v realnem 3D prostoru je morda najbolj zanimiv trenutek Kolaričevega kiparskega dogajanja.
No, Kolaričeva dela pravzaprav rastejo sama iz sebe, niso namenjena ne površnemu, že preveč fiksiranemu pogledu. Njegove kipe sem spoznala v ateljeju, v soju pritajene umetne svetlobe, kako se bodo obnašali na vrtu se ne ve, verjetno pa vsekakor drugače, kot bi se v nevtralni atmosferi galerijske bele kocke, in to kiparsko tipanje nekega novega terena je tudi smisel takšne postavitve. Vsekakor pa bodo verjetno Kolaričevi kipi spodbujala gledalčev um in duh, saj so ta obličja hkrati tudi pomenska polja, ki vodijo k mnogim filozofskim vprašanjem o človeku, transcendenci, bivanju v tem ali onem svetu; umetnik osebno skoznje udejanja poskus vmestitve lastne identitete v prostor, skoznje misli osebne zgodbe, o katerih pa morda ob kakšni drugi priložnosti.

Na koncu se nam zastavi vprašanje, kako to, da je tudi v samem Kolaričevem kiparstvu bila figura kot kiparski objekt doslej prej v ozadju kot v ospredju, vsaj kar se tiče prisotnosti na razstavah. Zanimivo pri tem namreč je, da jo je ves čas razvijal v svojem internem kiparskem življenju in v svetu računalniške animacije. Vsekakor je bil čas, da se je zdaj prebudila tudi v zunanji, javni prostor.

BARBARA STERLE VURNIK