BOJAN ŠUMONJA
je eden najpomembnejših sodobnih hrvaških slikarjev. Umetnik prihaja iz Pule in se tokrat predstavlja s štirimi velikimi kompozicijami, na katerih nas preseneti različica
istega motiva - črede ovac.
Ob tem se najprej spomnimo na parafrazo Kristusa pastirja, ki pase ovce, te pa simbolično predstavljajo vernike. V času sekularizacije in naraščajočega individualizma je simbolika ovac na zahodni polobli pridobila slabšalni prizvok. Danes so ovce vsi tisti ljudje, ki ne mislijo s svojo glavo, ampak se udinjajo kolektivni maniji, pa naj bo to nacionalizem, potrošništvo, pehanje za uspehom za vsako ceno, množičnim medijem itd.. To so prevladujoči vzorci v kapitalizmu, ki pa najbolj izstopajo v deželah tranzicije. Zato pri nas ne rečemo zaman, da so nekateri ljudje pri koritu, kar pomeni, da bodo po vsej verjetnosti tam tudi ostali, če bodo le poslušni in lahko vodljivi, kakor so ovce. Kadar pa se čreda znajde v nevarnosti, oziroma jih pastir nažene proti staji, se pričnejo stiskati, plezati ena na drugo in v popolni tišini, s pogledom uprtim v gospodarja, čakajo na svojo usodo. Oglejmo si, kako je Bojan Šumonja predstavil ta trenutek?
Prva značilnost, ki jo opazimo je bližnje kvadriranje motiva, kar omogoča gledalcu, da se znajde v sliki oz. se z motivom lažje poistoveti. Čreda je v nedoločenem prostoru vzniknila iz teme. Na ta nič zbuja v nas nemir, kar poudarja tudi z dramatičnim chiaroscurom, ki ga dopolnjujeta barvi modre in vijolične. Na ta način prizor postane nadrealen in sanjski, ki ga podpira nervozen in vibrirajoč rokopis slikarja. Od tod prepričljiv dotik z našim nezavednim, z vso tisto strašljivo votlino, ki jo še ne poznamo in s katero nas neposredno sooča slikar. Na tej točki se na videz jasen motiv in ironična distanca razkrojita in vzdušje postaja vse bolj strašljivo. Občutek bližine smrti in stik z neznanim, sproža tisto posebno ugodje, ki so ga nekateri kritiki povezali z občutjem v filmih Davida Lyncha.
Drama, mit in alegorija, ki jih uporablja umetnik, so postopki postmodernega slikarskega repertoarja, tako imenovane nove slike, ki je vzniknila v osemdesetih letih in jo poznamo pod imenom transavantgarda. Bojan Šumonja je študiral v Benetkah, kjer se je ta usmeritev ustoličila na bianalu leta 1984 in za katero je značilno črpanje iz zakladnice vizualne kulture. Poudarek je na ekspresivni podobi, ki pogosto združuje prvine stripa, filma, še posebej žanra grozljivke. Od tod filmsko kadriranje in dramatična fotografska osvetljava črede ovac. Kvalitete slikarstva Bojana Šumonje niso le v izbiri univerzalne tematike, temveč v užitku očesa, ki drsi po platnu, na katerem slikar kombinira različne poteze in sicer od precizne risbe prek zabrisovanja nanosov do skiciranja in nizanja povsem abstraktnih znakov. Videz teh slik zastavlja več vprašanj kot ponuja odgovorov. Zdi se, kakor da lebdijo v vmesnem prostoru med originalom in kopijo, med fotografijo in sliko, med umetnim in naravnim, med računalniško animacijo in snovno površino.
Bojan Šumonja je s svojo impozantno serijo ostal zvest humanim in duhovnim vrednotam ter jih tako postavlja v kontrapunkt današnji kolektivni informativni izenačenosti. Njegovo slikarstvo ni le duhovito, kar je redkost v današnji umetnosti, ampak zastavlja vprašanja o resničnosti današnjega časa, videza stvari in pogumno odpira polja nezavednega, tako kolektivnega kot individualnega.
Bojan Šumonja je nedavno razstavljal v Obalnih galerijah; s predstavitvijo v Galeriji "Kresija" pa ima možnost spoznati tega sijajnega hrvaškega umetnika tudi slovenska prestolnica.

Vid Lenard