Homo Europeanus
Bojan Mavsar se v svojem delu nenehno spogleduje s preteklostjo Človeške civilizacije. Njegove skulpture, ki so, kot bi bile zraščene s tlemi, delujejo arhaično in na pogled niso prav nič tipične za današnji čas. Prej spominjajo na antične spomenike ali celo na prazgodovinske megalite in prav tu že od vsega začetka tiči tudi samo konceptualno jedro Mavsarjevega kiparskega opusa.
Tudi Mavsarjev najnovejši kiparski cikel na vrtu ZDLSU se ne odmika od te avtorjeve umetniške pozicije. Pravzaprav jo še poglablja v smeri zelo konceptualno zasnovane prostorske postavitve, v kateri skuša avtor ustvariti pravi metaforični ambient nekega skupnega historičnega spomina. V Mavsarjevem delu je ponovno glavni junak nagrobnik ali stela. Za stelo vemo, da je v vsej zgodovini umetnosti imela simbolno spominsko funkcijo in, da se jo je, običajno narejeno v kamnu in opremljeno z napisi, postavljalo v spomin umrlemu. Mavsar pa jo je skušal v svojem projektu pokazati v vseh njenih možnih simbolnih razsežnostih. Tako se je odločil, da za najnovejši projekt izdela kopije določenega števila stel, ki jih poznamo iz zgodovine. Izbral je tiste, ki hranijo na svojih kamnitih površinah najbolj izdelane risarske mojstrovine svojega časa in tiste z zanimivo tipografijo. Tako je skušal v svojem delu združiti obe svoji fascinaciji, navdušenje nad idejo in funkcijo same stele in navdušenje nad njeno formo. ce posebej se je posvetil poustvarjanju risbe. Želel jo je na ta način oživiti, osvetliti, se približati potezi avtentične risbe, ki že od nekdaj velja za najbolj neposreden človekov izraz, za najbolj neposredno sled človekove roke, njegovega dela in stika z materialom, za dejansko sled neke minule človeške prezence. In to velja tako za risbe v prazgodovinskih jamah, ko človek resda še ni vedel za pojem umetniškega dela, pa je vendarle čutil potrebo po izrazu, kot tudi za risbe na stelah. In Mavsar se je zavedal tega pomena. Skoznjo je skušal razvijati svojo idejo naprej, v smeri iskanja nekdanjih vrednot, korenin človeka in sveta, ki je bil v primerjavi z današnjim še nekako čist in nedolžen. Avtor se je morda tudi zato skušal kar najbolj približati tem minimalističnim, skoraj otroškim potezam, ki so bile še naivne, nevirtuozne, nekako nerodne, pa vendar izrazno močne, minimalistično čiste, grafično jasne.
Vse te stele, posebej za vrt izdelane kamnite kose, si je Mavsar zamislil kot skupinsko postavitev, kot rekonstrukcijo nekega preteklega časa. Stelo avtor namreč razume kot spominsko točko, s katero pa je mogoče ustvariti tudi širši prostor spomina in potovanje skozi čas, v preteklost. Prav od “tam” pa skuša Mavsar ustvariti zase in za nas tudi pogled “nazaj“, v današnji svet. Pri tem si prizadeva zavzeti jasno družbeno-kritično pozicijo. V središču polja kamnitih stel si je zato zamislil veliko figuro človeka in sicer “Homo Europeanusa“ (prazgodovinskega prednika sodobnega evropskega človeka), kot neke vrste klicaj, ki zre iz preteklosti v nas, nekako presenečen, tudi zgrožen nad tem, kar vidi. Kot bi ne bil zadovoljen s podobo novega sveta. In to je tudi jedro celotne Mavsarjeve zgodbe, torej osnovno sporočilo s katerim želi gledalcu postavljati nekoliko apokaliptična vprašanjo o tem, kam plove ta družba.
Morda ni odveč na tem mestu omeniti, da se je Mavsar med drugim ukvarjal tudi z vsebinskimi in formalnimi vprašanji mejnega kamna, kot simbolične kamnite cezure, ki naj bi nekoč, nekje pa še danes, označevala meje. V tem je Mavsar vselej videl nesmisel, negativno plat - vir banalnih sosedskih prepirov, pa tudi vir vojn, največjega zla tega sveta. Torej vir tistega, zaradi česar je Mavsarjev človek na vrtu, sredi polja stel, zdaj pravzaprav tako nezadovoljen. In tu gre iskati tisto logično, le na videz paradoksalno, konceptualno vez med cikloma Mavsarjevih mejnikov in Mavsarjevih stel. V obeh ciklih namreč lahko prepoznamo avtorjevo težnjo po ukinitvi vsakovrstnega razmejevanja našega planeta in težnjo po iskanju pozitivnih, fizičnih in simbolnih prostorov. Morda si velja avtorjev mejnik zato razložiti kot možno, doslej neprepoznavno točko srečevanj, prehodov in ne le ločitve, torej kot pozitiven prostor človekove misli. Prostor, ki ga je s ciklom stel zdaj še razširil in njihovo prvotno simbolno polje spomina nadgradil v območje simbolnega prehoda. Ne le med tem in posmrtnim življenjem onkraj, ampak tudi prehoda iz našega časa v preteklost in nazaj, v prostor pozitivne samokritične in samozavedajoče misli. S tem je Mavsar skušal poustvariti dediščino naših prednikov, opozoriti na korenine in na to, da moramo čuvati ta planet. Njegove stele so tako več kot le spomin na konkretne ljudi ali dogodke.

Barbara Sterle Vurnik

Homo Europeanus
In his work Bojan Mavsar constantly alludes to the distant past of human civilisation. His sculptures seem to grow out of the earth and possess an extraordinary ancient aura. They have echoes of age-old monuments or prehistoric megaliths and this primeval aspect lies at the heart of his work.
His latest sculptural cycle exhibited in the garden of ZDSLU follows this pattern. His skilful and haunting use of space creates an atmosphere which is steeped in an ancient collective historical memory. Here the tombstone and the stele
are central features of Mavsar’s work. Throughout history these stelae have had a symbolic memorial function. Usually made in stone with carved inscriptions they served as monuments to the deceased. In his project Mavsar emphasizes all of their symbolic meanings. He has created a number of stelae replicas choosing those which exhibit the most refined and masterly designs or the most sophisticated lettering of their time. By doing so he combines his fascination with both the function of a stele and its shape. His mission in recreating the design is to bring it to life, to illuminate it and to embrace truths which have been expressed by human hand over countless millennia, forging a link between the craftsman’s skill and his material. Before there was any concept of “art“ humanity possessed an unquenchable desire to create powerful symbols and beautiful images both in cave-painting and stelae. Mavsar is well aware of the significance of all this and explores the question further, delving deep into the past values and roots of mankind seeking an ancient world still pure and innocent compared with the present. For this reason the author’s strokes are deliberately minimalist and almost childish, giving the appearance of naivete and a lack of skill. Despite this apparent clumsiness his works have great purity and clarity.
The stone stelae, designed exclusively for the garden, are conceived as a group, a reconstruction of a past time. The author sees a stele as a single memory point from which a wider recollection of a shared past enables us to travel back in time. From this ancient vantage point we can look forward critically to the present and make our judgement on it. To illumine this, a large human figure is placed in the midst of the stelae field. It is “Homo Europeanus“ (the Europeans’ prehistoric ancestor), a stark presence staring at us from the past, somewhat surprised, even horrified with the current state of the world. This is the core of Mavsar’s story and his basic message. The spectator is being asked an almost apocalyptic question as to where our society is heading.
Significantly Mavsar also turns his attention to that other stone edifice, the milestone. Enshrined in both its structure and function he sees something deeply sinister. The boundaries that it marks represent territory and ownership and these have had a baleful influence on mankind for centuries. Milestones are the symbol of age-old disputes about land. From these has sprung everything from neighbourly disputes to that greatest of all evils, war. It is for this reason that Mavsar’s man dwelling among the stelae in the garden seems so discontent.
Here we can find the logical link between Mavsar’s milestone cycle and stelae cycle. In both of them he strives for abolition of all kinds of boundaries on the planet and searches for its positive places in the physical and symbolic sense. The milestone is meant to be a venue of encounters and transitions and not a demarcation mark, a positive space symbol. With his stelae cycle Mavsar upgrades this space from a symbolic memory field to an area of symbolic transition, not only between here and the afterlife, but also from the present in to the past and back again in to the realm of self-critical and self-aware thinking.
In his project Mavsar tries to recreate the heritage of our ancestors and remind us of our roots, so we won’t forget the need to protect our planet.
In this context his stelae are much more than the memory of certain people and events.

Barbara Sterle Vurnik

Biografija
Bojan Mavsar se je rodil v Brežicah leta 1957. Po končani srednji šoli se je zaposlil v gledališču v Ljubljani, kjer je od leta 1991 vodja kiparskega oddelka. Med delom je končal študij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, in tam leta 1993 tudi magistriral pri profesorju Dragu Tršarju. Od leta 1978 je zaposlen v gledališču, sodeluje pa tudi na televiziji in filmu pri izdelavi kulis, skulptur, mask in rekvizitov, ter pri scenah za javne prireditve. Udeležuje se mednarodnih razstav in likovnih kolonij in je soustanovitelj združenja FLU, društva ART-Z, vodja vsakoletne mednarodne akcije Plakat miru, sodeluje z Amnesty International , ter je Elan Društva likovnih umetnikov Ljubljana. Danes živi in ustvarja na Vrhniki.

Biography
Bojan Mavsar was born in Brežice in 1957. After grammarschool he worked in the theatre in Ljubljana, where he became head of the scenic artist’s department in 1991. He graduated from The Fine Arts Academy in Ljubljana and took his Master’s degree under the mentorship of Drago Tršar in 1993. Bojan Mavsar has made a career in theatre and media since 1978, constructing scenery and making sculptures, masks and props for television, theatre, film and public events. He is a participant in international exhibitions and art residencies as well as being a leading member of various societies. Producing artistic events is also an important part of his work. Currently he is living and working in Vrhnika.

Izbor pomembnejših razstav in projektov / Selected exhibitions and projects
1983 Slovenica , Lutkovna serija RTV Slovenija , izdelava lutk,
1984 Mladinski celoveEerni film “Poletje v školjki?, (1. del), izvedba scenografije
TV nadaljevanka “Internat “, izvedba scenografije
1992 Koncertni atelje Društva slovenskih skladateljev Ljubljana ,
razstava risb Kapelica, Ljubljana , kiparska razstava
1993 Mednarodni bienale mladih Rijeka ,
Moderna galerija , kiparska razstava
1996 Nova akademija, razstava del podiplomcev in asistentov ALU ,Skopje, Mestna galerija
2000 Izdelava rekonstrukcije Homo Erektusa, Rijksmuseum, Amsterdam,
DLUL , galerija na vrtu, kiparska razstava
2002 Bienale malega formata, Ljutomer,
Galerija Antona Tersternjaka
2004 Cankarjev dom na Vrhniki, Slog in ritem podob, razstava portretov Ivana Cankarja
2005 Dolenjske toplice, postavitev skulpture
PEN klubLjubljana, razstava slik malega formata “Erotika?
2007 Washington DC, Palača ZN New York, National Art Gallery New York, Miami, Cleveland, Ottawa, “Move Moment? skupinska razstava članov DLUL
Vrhnika, postavitev skulpture? Forma V?

Naslov / Address
Mag. Bojan Mavsar, akademski kipar
Na Klancu 2, 1360 Vrhnika
Tel. ++386 1 755 15 96
Mobi ++386 31 755 303
e-pošta: bojan.mavsar@gmail.com

Organizacija razstave in izdajatelj / Organization of the exhibition and publisher: Društvo likovnih umetnikov Ljubljana / Ljubljana Fine Artists Society; za izdajatelja / For the publisher: Jurij Dobrila, Nina Zelenko; besedilo / Text: Barbara Sterle Vurnik; prevod v angleščino / English translation: Nina Zelenko; oblikovanje vabila in zloženke / Design: Visart Društvo; foto / Photo: Elo Mihevc - AFIAP,
Ljubljana, Slovenija 2010

Razstavo sta omogoEila Mestna obEina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije / The exhibicion has been supported by the City of Ljubljana and the Ministry for Culture of the Republic of Slovenia