Bližnja srečanja
Razmislek o vrednotah kiparske gmote
Kiparsko soočanje s prostorom je načelno vedno zelo občutljivo, še posebej če gre - tako kot v primeru razstave na notranjem dvorišču Ljubljanskega gradu - za (vsaj na videz) odprt prostor, ki pa ga vedno opredeljuje kontekst. V konkretnem primeru je to tako imenovana stoletna zelo nemirno raščena arhitektura z izrazitimi postmodernističnimi interpolacijami in z odprtim zračnim prostorom nad njimi. Postavitev devetih kipov na izrazito funkcionalizirani grajski ploščadi, in to na več višinskih ravneh, na katerih
prevladuje travnata površina, izjemoma tudi skromni drevesni "horizont", mora torej upoštevati dane prostorske razsežnosti in koordinate, bolje, treba se jim je prilagoditi v prvotnem pomenu te besede. Pomembnost tega kiparskega" dogajanja" v poletnem trimesečju, ko se pričakuje največji obisk, pa seveda ostaja conditio sine qua non, morda je v tem smislu tudi uprto v razmislek o morebitni stalni postavitvi sodobnih kipov tudi na drugih javnih urbanih in poslovnih površinah slovenske prestolnice.

(Pri tem bo verjetno treba še marsikaj postoriti, ne samo v investicijskem pogledu, temveč tudi na področju kulturne vzgoje in vedenja na takih javnih mestih, saj huliganski primeri poškodovanja ali celo kraje javnih spomenikov Ljubljani niso ravno za zgled in ponos).

Izbrano kiparsko deveterico, ki pripada širšemu umetniškemu krogu, vezanemu
sicer na članstvo v Društvu likovnih umetnikov Ljubljane, lahko predstavimo v treh skupinah.

Trojici Frančišku Smerduju (njegova vključitev v razstavo je hommage stoti
obletnici rojstva tega avtorja številnih javnih spomenikov in najvidnejšega umetnika male ženske figurine), Alenki Vidrgar in Dragici Čadež pomeni kip (v predstavitvenem izboru te razstave) umetniško figuro s konkretnim izhodiščem v človekovem telesu. Smerdujeva ženska figura v naravni velikosti, ki je njegovo zadnje delo, ima vse značilnosti modernističnega evropskega, ekspresivno poudarjenega modela (v smislu njegovega velikega učitelja Ivana Meštrovića): to je v klasičnem kontrapostu vzdrževana figuralna
masa z vsemi obveznimi ženskimi konotacijami. Tudi moški Torzo Alenke Vidrgar je ustvarjen po značilnih klasičnih, tudi že rodinovskih na-čelih, Tri figure Dragice Čadež pa so abstrahirane v temeljnem antropometrič nem razporedu mas, pri čemer je še vedno mogoče slediti izbrano oblikovani antropomorfnosti.

Kipoma Mojce Smerdu in Jiríja Bezlaja je skupna abstrahirana kiparska masa. Usločena kot "spletena" terakota Mojce Smerdu prikriva v sebi intimo figurativne (predvsem antropometrične) zaznavnosti. Bezlaju je uspelo v kamnu uravnotežiti osnovno težko maso z v višino razpotegnjenima organskima, vegetativnima zaključkoma. Oba umetnika sta tako vsak na svoj način zadostila razmišljanju in predstavitvi kipa kot figure.

Prehod v tretjo, izrazito konstruktiv(istič)no kiparsko usmeritev napoveduje Valovanje Lovra Inkreta: njegov kiparski sklop sestavlja neke vrste vertikalni ready-made, sestavljen iz glinastih zidarskih votlakov, ki na vrhu preide v mehko oblikovane, zvalovane forme.

Povsem drugačna in samosvoja je preostala umetniška trojica. Bogatajeva Fontana je stereometričen konstrukt par excellence: praznina obrnjenega in prirezanega stožca se vpisuje v odprt prostor kot kip, ki zavestno zanemarja težo kiparske gmote. Pri Vrščajevi Skladnici pa dobivamo vtis, da prav abstraktna kombinacija lesenih horizontalnih povezav in železne vertikalne konstrukcije vzpostavlja ravnotežje med zunanjimi in notranjimi votlimi prostori. Mobil Milene Braniselj - rezultat njenih v slovenskem prostoru primarnih raziskav že v osemdesetih letih - sprošča zaradi gibanja v vetru energijo, ki "oživlja" svojevrsten ekvilibrium na videz spet skoraj breztežne kiparske abstraktne mase.

Aleksander Bassin

Close Encounters
Reflections on the Values of the Sculptural Mass
In principle, a sculptor's confrontation with a space is always a sensitive matter, and more so when the site is - like the inner courtyard of the Ljubljana Castle - (at least apparently) an open space, determined nonetheless with a specific context. In this particular case, this is a centuries- old, quite erratically grown architecture with clear postmodernist interpolations, and open skies above. Nine sculptures will be installed in
this function-oriented yard that has several, predominantly grassy levels and a modest tree "horizon." The installation must take into account the given dimensions and oordinates of the space, or better, must adapt to them in the fullest sense of the word, and give due credit to the significance and weight of this sculptural event, which is to last over the summer months when the place is most frequented. It might serve as an instigation to consider possible (future) permanent installations of contemporary sculptures in other public urban spaces and buildings in Slovenia's capital.

(Prior to that, however, quite a few things will have to be accomplished, not only in terms of investments, but also in the sense of educating the public and raising its cultural awareness; instances of hooligans damaging public sculptures or even stealing works for the metal are a disgrace to the city.)

This exhibition presents the works of nine sculptors, all members of the Association of Fine Artists of Ljubljana, which can be grouped into three sections.

The inclusion of Frančišek Smerdu, the author of numerous public monuments and a sculptor who dedicated himself most successfully to the female figurine, is a homage to the 100th anniversary of his birth. To him, and to Alenka Vidrgar and Dragica Čadež, a sculpture (in terms of the works selected for this presentation) is an art figure specifically derived from the human form as its point of departure. Smerdu's life-size female figure, his last work, displays all the characteristics of the modernist European, expressively stylized model (calling to mind his great teacher, Ivan Meštrović): a figural mass in classic contrapposto, with all the requisite female connotations. Also Alenka Vidrgar's male Torso is made according to traditional, if not downright Rodinesque, principles. Dragica Čadež's Three Figures, on the other hand, are abstracted in the fundamental anthropometric distribution of masses, remaining nonetheless delicately anthropomorphous.

What the sculptures of Mojca Smerdu and Jirí Bezlaj have in common is, first and foremost, an abstracted sculptural mass. Mojca Smerdu's slenderly arching, "coiled" terracotta conceals an intimate figural (predominantly anthropometric) perception. Bezlaj has managed to balance in stone the basic heavy mass with two tall, organic, vegetal protrusions. In their distinct ways, the two artists thus contemplate and present a sculpture as a figure.

Lovro Inkret's Undulation introduces the third, distinctly constructive( ist) group of sculptures: his work is a kind of vertical ready-made composed of hollow clay bricks with a softly undulating, rippled top.

The remaining three artists are completely different. Rok Bogataj's Fountain is a stereometric construct par excellence: the emptiness of the inverted and truncated cone engages the open space as a sculpture deliberately ignoring the weight of the sculptural mass. Jože Vrščaj's Stack gives the impression that it is the abstract combination of wooden horizontal ties and the vertical iron construction that achieves the balance between the outer and the inner hollow spaces. Moving in the wind, Milena Braniselj's Mobile - resulting from her primary explorations in the 1980s - releases an energy that brings alive the singular equilibrium of this apparently weightless abstract sculptural mass.

Aleksander Bassin

Frančišek Smerdu (1908-1964) v počastitev stoletnice rojstva
rojen v Postojni, umrl v Ljubljani. Akademijo za likovno umetnost končal v Zagrebu 1932, specialni študij kiparstva pri Ivanu Meštroviću 1933.
Stoječa figura, bron, 1964, višina 180 cm

Jirí Bezljaj (1949, Ljubljana)
Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani končal leta 1974.
Vegetativna oblika, apnenec, 2007, 120x50 cm

Rok Bogataj (1974, Ljubljana)
Akademijo za likovno umetnost v Benetkah končal leta 2002.
Fontana, les, 2004, 150x300 cm

Milena Braniselj (1951, Ljubljana)
Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani končala 1977, kiparsko
specialko pri Slavku Tihcu 1979.
Mobil na veter, varjeno in barvano železo, 2001, 2350x1850 cm

Dragica Čadež (1940, Ljubljana)
Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani končala 1963, kiparsko
specialko pri Borisu Kalinu 1965.
Tri figure, les in bron, 1994, 240x40 cm

Lovro Inkret (1949, Ljubljana)
Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani končal leta 1976.
Valovanje, terakota, 2000, velikost 120x50x50 cm

Mojca Smerdu (1951, Ljubljana)
Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani končala leta 1974, kiparsko
specialko pri Dragu Tršarju 1976.
Iz ciklusa Del nas, terakota, 2000/2006, 160cm

Alenka Vidrgar (1958, Ljubljana)
Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani končala leta 1983, magistrski
študij pri Slavku Tihcu in Dragu Tršarju 1985.
Torzo, bron, 1990, 105x50x50 cm

Jožef Vrščaj (1950, Črnomelj)
Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani končal leta 1977.
Skladnica, les in železo, 2008, 200x70x120 cm

ARCADIA
Polona Demšar, Paola Korošec
12. 8. - 5. 10. 2008, Kazemate

Arcadia
Kazemate na Ljubljanskem gradu so (poleg samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki) eden najbolj atraktivnih, a zahtevnih alernativnih prostorov in so za sodobnega umetnika svojevrsten izziv zaradi svoje vsebinske tihote, mračnosti in arhitektonske strukture, ki ohranjajo spomin na nekdanjo jetniško-kaznilniško funkcijo. Prav to je v dosedanjih predstavitvah - v mislih imam izrazito kiparske instalacije - izjemno občutljivo opredelil barcelonski gost Jaume Plensa (2001), ki je svojim polnim kiparskim gmotam v tedaj še neprenoveljeni Hribarjevi dvorani dodal v Kazematah vizualno-zvočno-svetlobno instalacijo, v kateri je zvok, v določ enih časovnih predsledkih izpod stropa kapljajoče vode v odprto bronasto kiparsko posodje, povzdignil mračno tihoto do kar najbolj intenzivnega doživljanja.
Skupen nastop kipark Polone Demšar in Paole Korošec v prepleteni ambientalni predstavitvi v Kazematah je spet eden od pomembnih likovnih dogodkov v tem prostoru. Naslov razstave Arcadia izhaja iz poimenovanja mitske domovine starogrškega boga Pana v notranjosti Peleponeza, ki od antike naprej pomeni idilično, najsrečnejšo deželo, vse do znamenite Poussinove slike (iz leta 1638) Et in Arcadia ego. Tedaj se je "pomen napisa v celoti spremenil - dramatično srečanje s smrtjo je zamenjalo otožno razmišljanje o preteklosti" (cit. iz gesla Arkadija v Evropskem umetnostnozgodovinskem leksikonu dr. Luca Menašeja, str. 98, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1971). Kiparki v svojem umetniškem jeziku uporabljata zlasti prozorne materiale Demšarjeva (pleksi steklo, Koroščeva steklo, ogledalo) v kombinaciji z železom (Koroščeva), skupna jima je tudi izbrana vsebina
predstavitvenega dogajanja v prostoru: na eni strani je to obuditev spomina na mračni historiat tega prostora, ki ga Demšarjeva povzema in posreduje v kačastem razporedu svojih prozornih figuralnih silhuet Dedinj (memento nekdanjim zapornicam, posredno tudi sodobnim jetnicam, talkam); Koroščeva pa nas v istem kontekstu s soočenjem v zrcalnem odsevu, z železnimi ostanki vegetativnega prepleta kot vinske trte (memento bukolični idiliki Arkadije in hkrati tamkajšnjemu lanskoletnemu požaru oziroma sodobni ekološki katastrofi) opozarja še dalje - na moreč nadzor naših osebnosti, naše (ne)svobode v globalizirani dobi.
Ambient Kazemat tako "zaživi" v vizualno sublimirani (ne)resničnosti
težkih morastih sanj obeh izjemno občutljivih umetniških osebnosti.

Aleksander Bassin

Arcadia
The Kazemate site at the Ljubljana Castle must be one of the most fascinating alternative exhibition venues in Slovenia, in addition to the monastery church at Kostanjevica na Krki, and demanding, too; it is particularly challenging for contemporary artists due to its bleak character, its darkness and architectonic structure still reminiscent of the site's former function as jail. It was this aspect that a visiting artist from Barcelona,
Jaume Plensa, underscored with exceptional sensitivity in his 2001 sculptural installation: he complemented his full sculptural masses displayed in the then not yet renovated Hribar Hall with a visual-sound-light installation in Kazemate; the sound of water dripping from beneath the ceiling into open bronze bowls at regular intervals raised the subdued silence of the place to its maximum experiential intensity.
The current joint presentation of two sculptors, Polona Demšar and Paola Korošec, two intertwined site-specific works, is another notable artistic event in Kazemate. The title Arcadia refers to the mythical land of the ancient Greek god Pan in the central Peloponnesus, which represented, from antiquity on, an idyllic country of bliss, until, that is, Poussin's famous 1638 painting Et in Arcadia ego, when "the meaning of the inscription
changed completely - from a dramatic encounter with death, it went to melancholy ruminations about the past" (quoted from the entry on Arcadia in Luc Menaše's Evropski umetnostnozgodovinski leksikon [Encyclopedia of European Art History], Ljubljana: Mladinska knjiga, 1971, p. 98). In addition to the fact that they both tend to use transparent materials in their artistic language (Demšar Plexiglas, and Korošec glass and mirrors in combination with iron), the two artists have also chosen related subjects
for their presentations at this site: Demšar revives its dark history with a snaking arrangement of her transparent figural silhouettes in Heiresses, a memento to the women formerly incarcerated here, and generally, to contemporary female prisoners and hostages, and Korošec confronts us with mirror reflections of iron remains resembling intertwined vine-like vegetation (harkening back to the bucolic idyll of Arcadia and at the same time a reminder of last year's brush fires there, and generally, of contemporary
ecological disasters) to further remind us - of the suffocating control over our personal integrity, of our (lack of) freedom in the age of globalization.
In this way, the ambient of Kazemate is "resurrected" in a visually sublimated (un)reality of a troubled, nightmarish dream produced by these two extremely sensitive artistic personalities.

Aleksander Bassin

Polona Demšar (1979, Ljubljana)
Akademijo za likovno umetnost in oblikovanja v Ljubljani končala leta
2003, magistrski študij unikatnega oblikovanja stekla pri Tanji Pak 2007.
Dedinje, pleksi steklo, 2008, 165x45 cm

Paola Korošec (1969, Ljubljana)
Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani končala leta 1993.
Labirint 51009307, zrcalo, železo, 2008, 250x600 cm

Izdajatelj: Društvo likovnih umetnikov Ljubljana
Za izdajatelja: Jožef Vrščaj
Prireditelj: Umetniški svet Društva likovnih umetnikov Ljubljana
Tekst in urednik kataloga: Aleksander Bassin
Kustosa razstav: Aleksander Bassin in Jožef Vrščaj
Lektura: Vladimir Motnikar
Angleški prevod: Tamara Soban
Fotografija: arhiv avtorjev
Oblikovanje: Phant&Puntza
Tisk: Matformat
Maj 2008
Naklada: 400 katalogov
Društvo likovnih umetnikov Ljubljana
Komenskega 8, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel. +386 1 43 49 465
e mail: info@dlul-drustvo.si

Razstavo so podprili Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana in
Festival Ljubljana

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
730(497.4)"20"(083.824) BLIŽNJA srečanja : 29. 6.-31. 8. 2008, Grajsko dvorišče / [tekst
in urednik kataloga Aleksander Bassin ; angleški prevod Tamara Soban ; fotografija arhiv avtorjev]. - Ljubljana : Društvo likovnih umetnikov, 2008 ISBN 978-961-92049-4-8 1. Bassin, Aleksander 239097344