Kontakt
Zgodovina
Organizacija:
> Predsednik
> Odbori

Sprejem novih članov
O spletni strani



A B C Č D E F G H I J K L M
N O P R S Š T U V W Z Ž

Seznam vseh članov DLUL



Društvo likovnih
umetnikov Ljubljana.

Komenskega 8
tel: 01 434 94 65
Uradne ure:
ponedeljek in sreda
od 10-12



Bojan Bensa

Koncept spolne razlike v figuraliki Bojana Bense

Umetniški akti so v okviru figuralnega slikarstva največkrat reprezentirani kot telesa z jasno spolno opredelitvijo znotraj binarne strukture ustaljenih pojmov moškosti in ženskosti, s čimer se hote ali nehote že vpisujejo v koncept spolne razlike. Na ta način so zaznamovana tudi najnovejša dela Bojana Bense, ki za razliko od predhodnega abstraktnejšega in spolno neobeleženega cikla Glav na vsebinski ravni vzpostavljajo temeljno ločnico med reprezentacijami aktivnih moških borilcev na eni strani in med erotiziranimi podobami ženskih aktov na drugi strani.

Novi cikel slik Bojana Bense z naslovom Borilci je grajen predvsem iz moških figur, upodobljenih v značilnih telesnih držah in ob posebnih, robnih stanjih zavesti, ki jih sprožajo borilne veščine. V delih se odražajo avtobiografski elementi, ki temeljijo na avtorjevih osebnih izkušnjah obvladovanja borilnih praks. Tako je tudi v njegovem slikarskem delovanju mogoče prepoznati spoj fizičnega in umskega, ki je sicer značilen za praktike azijske tradicije, kjer razlika med dušo in telesom ni razumljena v dualističnem smislu zahodne racionalistične filozofije. Poleg same nuje slikarskega ustvarjanja je s slik Bojana Bense razvidno tudi tiste vrste samonadzorovanje, ki ga skozi posvečenost, koncentracijo, vztrajnost ali disciplino učijo in razvijajo prav borilne vaje. Gre za sistematično, premišljeno gradnjo slikovnega polja, ki se zdi razumsko strogo nadzorovano in strukturirano v siceršnji izjemni svobodi pestrih barvnih nanosov slikarjevih mojstrskih potez. Na slikah je vzpostavljen tiste vrste red, ki oblikuje harmonično celoto skozi dinamično napetost živahnih koloritnih in kompozicijskih nasprotij, ki ves čas sledijo ekspresiji prepoznavnih borilnih kretenj. Figure so preko značilnih zakonitosti gibanja vpete v središče likovno izčiščenega prostora, zaznamovanega z enobarvno praznino, doseženo predvsem skozi zamaknjenost meditativnih stanj zavesti. Bojan Bensa je borilce naslikal kot posameznike, ki zazrti sami vase premagujejo lastne sile brez dialoga z drugimi. Vsak zase je prikazan avtonomno zgolj v relaciji do samega sebe in ne v odnosu do svojega nasprotnika oziroma soborilca. Ikonografija borilnih teles se skozi celoten opus razvija v variacijah različnih kretenj posameznih akterjev kot umetnikova samorefleksija ali zavest o lastnem telesu.

Podobe borilcev niso spolno neopredeljene, temveč jih predstavljajo izključno moška telesa. Avtor povezuje borilne spretnosti in posebna stanja telesa ter zavesti predvsem z moškim spolom, ki sicer klišejsko že pooseblja moč, razum, znanje, razsodnost in celo boj.
V opusu Borilcev gre za očitno odsotnost ženske figure. Kasneje, ko v drugi fazi najnovejšega cikla figuralnih slik nastopijo tudi ženske, se njihove upodobitve precej razlikujejo od borilcev, ki so kot disciplinirana telesa vendarle naslikani v aktivnih držah, v zamrznjenih trenutkih določenega napadalnega ali samoobrambnega giba, s čimer jim je nesporno dodeljena pozicija subjekta. Tako gre v Bensinih reprezentacijah družbenih teles moških in žensk za jasno ločnico, ki razločno kaže na spolno razliko. Zdi se, kot da avtor upodablja ženska telesa na nek način izzivalno skozi paradigmatske podobe ženskosti. Ko poskuša klasične ženske akte, kakor so bili ponavadi enostransko upodobljeni skozi celotno tradicijo patriarhalne likovne umetnosti, podati na nov način, se sproža vprašanje, če je pri tem tudi dovolj jasno razviden tisti paradigmatični obrat, ki bi skozi ironične, satirične ali kako drugače zasnovane subverzivne momente, poskušal nereflektirano žensko figuro iz pozicije objektiviranega pasivnega akta premestiti na raven aktivnega subjekta. Res je sicer, da naslikane ženske figure ne pozirajo na klasičen način kot pasivni modeli, vendar tudi niso podane na način aktivnega in s tem konstitutivnega subjekta, temveč delujejo po drugačnem principu: one kličejo po ljubezni z metaforami pesmi, rož in srca, ko pojejo (“Zapoj - zapoj”) ali podarjajo ljubezen ("Dajem ti svoje srce"). One se ne borijo, niso borilke. Razgaljene so v svoji goloti. Goli so sicer tudi moški borilci, vendar je v njihova telesa golota vpisana na neseksualiziran način za razliko od golote, ki ob telesih žensk deluje erotično. Ena od žensk je upodobljena z razprtimi nogami, tako da kompozicijsko točno v sredini slike ponuja na ogled svoje mednožje, s katerim prepeva o ljubezni. Ob imperativu (“Zapoj - zapoj”), ki ji ga zadaja avtor kot moški, poje na ves glas z odprtimi usti in razprtimi ustnicami spolovila, zaradi česar ostaja lep objekt brez lastnega glasu, ki “se kaže” in je kot tak namenjen predvsem čistemu užitku v gledanju. Obkrožajo jo cvetovi raznobarvnih rož, ki kot metafore narave ali simboli spolovil esencialistično namigujejo na najpogostejše družbeno konstituirane mite o povezovanju vsega ženstvenega z naravo. Pri tem se zastavlja vprašanje, če niso tako upodobljena ženska telesa v mediju vizualnega že preveč izpostavljena pogledu in s tem oblasti, kljub avtorjevim prizadevanjem po preseganju oblastnih razmerij prevladujoče tradicije heteroseksističnega prikazovanja ženskega telesa. Takšnim reprezentacijam ženskih podob bi nedvomno alternativo lahko predstavljale upodobitve žensk, pri katerih seksualno telo ne bi bilo razgaljeno in podano kot objekt, temveč bi bile upodobljene v nekoliko bolj aktivnih vlogah borilk ali vsaj žensk, ki obvladujejo veščine samoobrambe.

Sam avtor problematike spolne razlike v svoji slikarski naraciji eksplicitno sicer ne izpostavlja na ravni koncepta, temveč se skozi motiviko figur moških borilcev osredotoča predvsem na lastni spol, ki ga najverjetneje razume univerzalno ali normativno. Zato nam s svoje subjektivne pozicije govori o borilcih precej bolj objektivno kot o ženskih figurah. Vsekakor je očitno, da je svet borilnih veščin, ki je Bojanu Bensi tudi izkustveno inherenten, podan skozi tisto moč umetniškega izraza, ki deluje najbolj prepričljivo, in sicer tako na ravni motivike kakor tudi same slikarske ekspresije.

Alenka Spacal

 


BORILEC / PUGILIST 2004
olje - platno / oil - canvas
120 x 80


KAKUTOKA / PUGILIST 2004
olje - platno / oil - canvas
120 X 80


KAKUTOKA / PUGILIST 2005
olje - platno / oil - canvas
125 x 66


ZAPOJ - ZAPOJ / SING - SING 2005
olje - platno / oil - canvas
140 X 110


DAJEM TI SVOJE SRCE / I GIVE YOU MY HEART 2005
olje - platno / oil - canvas
85 x 75