VRTAČA 2180m, ZELENJAK 2024m (15.marec 2014)

Ob 4h od doma. Preko Ljubljane, Tržiča, na parkirišče spodnje postaje žičnice na Ljubelju (n.v. 1060m), kjer sem ob 6h. Nadenem si zmučke in zagrizem v klanec pod sedežnico. Pred mano je že najmanj 20 ljudi (nekaj turnih smučarjev, večinoma pa planinci). Na zgornji postaji sedežnice sem v slabih 45-ih minutah. Ljudje se tu razkropijo v razločne smeri (Šentanski plaz, Centralna grapa, Smokuški plaz...), tako da mimo Doma na Zelenici napredujem sam, najprej skozi gozd pod skalnimi roglji Na Možeh, pa do prvega platoja (Suho ruševje), od koder je že viden Zelenjak, Palec, Vrtačo.... Ker imam čas, pa tudi sonce ne mehča snega, skočim na vrh Zelenjaka (Nemški vrh) (n.v. 2024 m), nato nazaj na sedlo levo od Zelenjaka (n.v. ~1980 m). Tam si nadenem dereze, smučke pa na nahrbtnih in prečim pod Vrtačo do začetka Y grape, od tam pa naravnost navzgor in po levi strani Y-na skoraj do vrha Vrtače (n.v. 2180 m).

Ker je grapa ozka, pa tudi sneg še ni ''popustil'', prvi del le bolj predrsam, ko pa se grapa razširi začnem z vijuganjem. Razmere odlične, tako da do roba gozda uživam. Z malo ''telovadbe'' se prebijem skozi gozd, po smučišču so razmere zopet idealne in uživam v smučanju do avta, kjer sem ob 9:15h.

BEGUNJŠČICA 2060m (22.marec 2014)

Z dvemi avti od doma ob 4h. Vremenska napoved za dopoldne je še ugodna, vendar že v Vipavi in Postojni rahlo dežuje. No, ko se peljemo proti Ljubelju se nazaj jasni, vrh Begunjščice pa je še vedno zavit v meglo. S parkirišča spodnje postaje žičnice na Ljubelju (n.v. 1060m) se na smučkah podamo v smeri Zelenice. Na vrhu klanca – nad vrtačo, zagrizemo levo po Šentantskem plazu. Nekje do dela kjer se plaz zoži se med sabo še vidmo, potem pa se zgubimo v megli. Pridemo do manjšega sedla, za katerega se kasneje izkaže, da je par deset m nižje od pravega. Od tu naprej se zaradi goste megle na vrh odpravimo peš. Prečimo pravo sedlo (tu se odpira večja razpoka) in potem v močnem vetru desno proti vrhu.

Sestopimo v smeri vzpona. Razmere za smučamnje so dobre, nagaja le megla, zaradi katere moramo biti malo bolj previdni.

OBIR –OJSTRC 2139m (3.december 2017)

Z dvemi avti (Miro, Zoran, Milan, Marko, Hari, Martin) se ob 6:30h iz Šempetra zapeljemo mimo Ljubljane

in Tržiča, skozi ljubelski tunel do Borovelj, kjer zavijemo desno do prelaza Šajdnikovo sedlo (1069m nv). Tu parkiramo in si nadenemo smučke in začnemo z vzponom po spluženi gozdni cesti, v smeri ki je označena na tabli – Simon Rieger Steig – (markirana planinska pot št.623). V spodnjem delu je še megla pri -5°C. Napredujemo delno po cesti, delno po bližnjicah, skozi zasnežene smerekove gozdove. Preden se cesta začne spuščati zavijemo levo in se strmo vzpnemo nad gozdo mejo pod Kravjim vrhom. V dolgem loku se vzpnemo na vrh grebena, potem malo navzdol in že smo pod vrhom Ojstrca, ki ga dosežemo po 3 urah hoje. Na vrhu se ne zadržujemo prav dolgo, saj je mrzlo in močno piha. Se pa prepričamo zakaj je s tega vrha eden najlepših razgledov v Karavankah. Po pršiču smučamo v smeri vzpona. Z zgornjim delom opravimo hitro, malo počasneje s srednjim skozi gozd, spodnji del presmučamo malo po cesti malo  naravnost navzdol preko zasneženih jas. Domov se odravimo preko Železne kaple in Jezerskega.