Tunizija, 21.12. 2012 - 1.1. 2013
21. 12. – Ob 3.30 naju pelje Nina do Benetk, ob 6. 30 imava let v Rim. Letalo ima zamudo, zato nas v Rimu že čaka letališki delavec, ki nas hitro pospremi do letala za Tunis. Pred pristankom moramo izpolniti poseben obrazec za vstop v državo. Napisan je v arabskem in francoskem jeziku, zato mi pomaga pri izpolnjevanju tunizijka, ki sedi poleg mene. Zapletemo se v pogovor in povabi naju, da se oglasimo pri njej doma. Na letališču bi naju moral čakati avto, ugotoviva, da agencija nima poslovalnice na letališču. Najina znanka iz letala pokliče agencijo, obljubijo, da bo avto v pol ure tu, a ga ni. Že pri rezervaciji sva bila skeptična, da ni bilo treba plačati nobenega pologa. Po izgubljeni uri čakanja najameva Kio pri Hertzu. Namestiva Garmin, ki sva ga prinesla s sabo in že sva na poti proti severu. Zapeljeva se do konca polotoka Jabel Nadour, sprehodiva se po dolgi, peščeni obali. Nazaj grede začne deževati, ustaviva se v ribji restavraciji z ribarnico in ob okusnem kosilu počakava, da neha padati. Pri vasi Ghar el Melle poiščeva stezo, ki vodi na greben na sredini polotoka. Ob sledenju potepuških psov prisopihava na vrh. Odpre se čudovit pogled na vse strani, na vasico Rafraf na drugi strani z ogromno skalo sredi morja in na plitvine lagune Sidi ali el Mekki. Začne močno deževati, hitro se spustiva do avta. V vasi Ghar el Melh si ogledava obzidano pristanišče,nekdanje gusarsko zatočišče in tri otomanske utrdbe. Proti severu vedno bolj lije, vse ulice skozi vasi so poplavljene, na cestah je ogromno vode. Končno prideva v Bizerte, ura je šele šest, pa je že temno. Iščeva hotel, končno dobiva eno prosto sobo v hotelu Orient (30TD za sobo). Ni tople vode, ni čisto. Zvečer raziskujeva mesto, v čajnici poskusiva okusne slaščice. (109km)
22.12.- sobota: čez mestno tržnico v medini prideva do starega pristanišča. Sprehodiva se ob ogromni Kazbi, prvotno naj bi bila to bizantinska trdnjava. Nasproti zaliva je manjša kazba, v kateri je oceanografski muzej in zanimive belo sive hiše s plavimi okni in vrati. Ugotoviva, da imajo dobro kavo, uživava na soncu ob kafe direct. Peljeva proti zahodu mimo rodovitnih polj, slano sladkega močvirja Lac Ichkeul, ki je menda raj za ptice in del narodnega parka. Čez nižji prelaz, kjer otroci ob cesti prodajajo borovnice, prideva do Cap Serrata. Peščeno plažo seka pritok reke v morje, sezujeva se, prečkava reko na plitvem delu in se sprehodiva po plaži. Obhodiva še skalnati del rta, po katerem vodi steza. Ob zalivu je restavracija s prenočišči. Lastnik govori angleško, pokaže nama urejene in čiste apartmaje (polpenzion 25 €). Na soncu počakava, da nama speče ribo. Pri jedi vedno postrežejo s predjedjo; hariro (pekoč namaz , verjetno iz paprike), olivno olje in še en pekoč, zelen namaz. Najin naslednji cilj je obmorsko mestece Tabarka. Parkirava tik pred pešpotjo za Les Aiguiles, skalne okraste skale, ki štrlijo kot igle ob morski obali v zalivu. Mesto ima dolgo zgodovino, bilo je piratsko pristanišče, v rimskih časih so od tu v Evropo vozili leve, marmor…Na otoku, ki je povezan s celino z nasipom, še vedno stoji grad z utrdbo. Od tu imava lep pogled na zaliv in mestece. Po ovinkasti cesti se dvigneva na 900mnv, za mesto Aim Draham, najvišji del Tunizije. Okoli naju so v oblakih vrhovi Kroumirije hribov, rahlo rosi, zato pešačenje in ogledi odpadejo. Spustiva se proti mestu Bon Salem. Ob 5.30 je že noč, sprašujeva za prenočišče, vendar v mestecu ni hotelov. Ko sprašujeva za cesto proti Dougga, nama odsvetujejo nočno vožnjo, menda ponoči postavljajo nasprotniki režima na cesto barikade in ropajo tako domačine kot tujce. Mlad fant nama ponudi prenočišče, najprej sva malo skeptična, a na koncu se izkaže za odlično priložnost obiska domačinov. (246km)
23.12.-nedelja: že zgodaj se posloviva od gostitelja, na križišču pobereva policaja, ki gre v službo v Tebersouk. Peljemo se čez gorovje Tebersouk. V mestecu se ustaviva v čajnici, vidiva, da imajo jajca in jih naročiva. Dobiva jih v juhi z veliko začimbami in nadrobljenim suhim kruhom, prilijejo deci olja - blebi. Končno prispeva na planoto do arheološkega rimskega naselja Dougga (vstopnina 5TD). Sva prva obiskovalca, ogledava si dobro ohranjen amfiteater, kopeli, tempelje,..sprehodiva se po široko tlakovani ulici do Aleksandrovega slavoloka. Sonce prijetno greje , vse naokoli so dobro ohranjene ruševine , kamor sega oko pa nasadi oljk. V El Kefu se povzpneva po ozkih uličicah na kazbo nad mestom. Odpre jo star možakar, ki nama razkaže vsak kotiček. Mesto pod nami se sveti v belih in modrih tonih. Vzameva si čas , nastavljava se soncu in poklepetava z domačinom. Kava naju na koncu stane toliko, kot bi jo pila na Markovem trgu v Benetkah. Izuči naju, da odslej vedno najprej vprašava za ceno. Že do zdaj sva videvala na križiščih veliko policijskih patrulj, proti alžirski meji se jih podvoji. Na poti za goro Jugurtha naju dvakrat ustavijo in prečekirajo dokumente. Želijo vedeti, kam greva, kdaj prideva nazaj…Imava srečo, v vasi Tajerouine pri cesti čaka domačin, ki gre v vas pod goro. Vzameva ga s sabo, pripeljeva pod goro in pokaže nama makadamsko cesto , ki pelje pod vrh. Pod vznožjem strmih skal se cesta konča. V skale so izklesane strme stopnice, ki vodijo na plato-1271mnv. Gora je dobila ime po kralju Jogurtha, ki je goro uporabljal kot naravno trdnjavo v boju proti rimljanom. Sprehodiva se po ogromnem platoju, na vse strani so prepadne stene in čudovit pogled na okolico. Pokrajina je kraška z veliko kamenja, naokoli so ruševine in nekakšne obzidane jame v tleh. Pred odhodom obiščeva majhno svetišče, ki vsebuje grob islamskega svetega moža Sidi Abd el-Juada. V njem živi pastir, pove nama, da so ga policisti obvestili o najinem obisku. Ponudi nama, naj prespiva pri njem, a ker je še zgodaj, vljudno zavrneva ponudbo in se spustiva po edinem prehodu na goro k avtu. Do zdaj sva vozila ob rodovitnih poljih, proti Kasserine je pokrajina vedno bolj pusta. Večeri se, na cesti proti Gafsi naju še nekajkrat ustavijo obcestne patrulje. Poiščeva najprej hotel, nato restavracijo. (411km)
24.12.-ponedeljek: Zjutraj si ogledava dva velika bazena iz rimskih časov, poleti ju napolnijo z vodo. Poslikava lepo obnovljen kazbah sredi mesta, je še zaprt. Ta dan je najin glavni cilj mesto Metlaoui. Najdeva železniško postajo z zgodovinskim vlakom Lezard Rouge. Upava, da bo ta dan vozil, vozi namreč le nekajkrat na teden, pa še na internetu se ne da dobiti točnega urnika. Imava srečo, ker imajo tudi tunizijci počitnice,vlak vozi ta teden vsak dan. Kupiva karte in ker imava še uro časa, se sprehodiva po mestecu. Ustaviva se v čajnici in na soncu srkava dobro kavo. Končno se lahko vkrcamo v vagone. Vsak vagon je drugačen, izbereva nama najlepšega, s šestimi starinskimi, žametnimi fotelji. Poslikava starinsko stranišče na vlaku, ki kmalu po odhodu dobi tipičen »tunizijski videz«. Vlak vozi v sotesko Seldija (ledena). Proga je bila prvotno zgrajena za rudarski vlak, saj na koncu soteske še vedno pridobivajo fosfate. Kraljevski vlak je bil zgrajen v začetku prejšnjega stoletja za kralja, ki se je vsake toliko peljal na panoramsko vožnjo po prekrasni soteski. Peljemo se v 15 kilometrov dolgo in na njenih najožjih delih le nekaj metrov široko, divjo sotesko z do 200 m visokimi, strmimi stenami, v katere so izklesani tuneli. Vsake toliko se ustavimo, zapustimo vlak in slikamo. Na tem koncu je zanimiva tudi Rommelova pista. Začne se pri Redeyefu in konča v Chebiki. Ker pa nisva sigurna, če je 32km dolga makadamska cesta čez gore prevozna z avtom, sva raje šla po običajni cesti. Ob robu vasi Mides, skoraj na alžirski meji, se peš spustiva v kanjon, v katerem so snemali Vojno zvezd ( v Tuniziji je kar nekaj krajev, kjer se še zdaj vidijo kulise iz filma). Prehodiva širok kanjon, obdan z visokimi zaokroženimi stenami, ki se proti koncu ožajo. Ustavijo naju tolmunčki, polni vode. Nazaj grede najdeva sredi soteske prehod, ki naju pripelje na najvišjo točko. Domačin ima tu postavljene stojnico, polno puščavskih rož in suvenirja iz kamelje kosti. Skozi star, zapuščen del naselja se vrneva so parkirišča. Ob cesti pred Tamerzo se ustaviva ob Grand Cascad, slapom , ki se nama ne zdi nič posebnega. Zapeljeva čez prelaz, prispeva do Chebike. Po puščavski oazi vodi krožna pot. Pelje po dolinici ob potočku, polni palm, slapov. Na koncu je jezerce s toplo vodo, nato se povzpneva nad dolinico. Ob sončnem zahodu se skale obarvajo v okraste tone. Čez slano puščavo se v temi pripeljeva v Tozeur. Najdeva kamp z »bungalovi«. (206km)
25.12.-torek: Zajtrkujeva v sosednji restavraciji, zapeljeva se mimo palmerije do Belvedere Rock. Zlezeva na skalo, od koder se vidi oazo z menda več kot sto tisoč palmami. Spodaj je topel izvir. Ouled el Hwadef, staro mestno jedro iz 14. st., je zgrajeno iz rjavo oranžnih opek. Ozke ulice krasijo stene, sestavljene iz geometrijskih vzorcev. Zavijeva v mini muzej v lasti posebneža. Ogledava si razstavljene predmete in ob mandljevem čaju poslušava glasbo, ki jo sam ustvarja. Preden zapustiva mesto, se sprehodiva še po palmeriji. Ob slani puščavi Chot de Jardin, v tem letnem času teče po njej nekaj vode, pa tudi daleč v ozadju se sveti veliko jezero, prideva do Nefte. Zavijeva v center vasi, na pobočju hriba je razgledišče s pogledom na palmerijo in topel izvirek z jezerom. Lokalni vodiči nama ponujajo vodenje do 16 km oddaljenih kulis Vojne zvezd v puščavi. Ker je Miro že prej preštudiral pot, je kar sam vodič in se po asfaltni cesti brez težav pripeljeva na cilj. Kulisa je postavljena sredi sipin, na veliko prodajajo puščavske rože. Nazaj grede poslikava vodnjak sredi puščave in dečka s puščavsko lisico. Cesta pelje naprej ob slani puščavi. V Kebili poskusiva tradicionalno jed –ožo. Po panoramski cesti se peljeva preko Blidette, Zafrane do Douza. V centru najdeva hotel Tente, vzameva sobo na terasi (28 TD soba z zajtrkom). Zvečer je na souku zelo živahno, veliko je turistov, saj je mesto znano kot izhodišče za ogled Sahare. Ogledava si trgovinice, spijeva čaj in se pozanimava za izlete v puščavo. Ko sva že v postelji , Miro sliši glasbo. Ne da miru, dokler ne vstanem in se odpraviva po temnih ulicah za zvokom. Prideva na velik trg sredi hiš, na eni strani sedijo na preprogah ženske, na drugi stojijo in plešejo moški, spredaj so glasbeniki, na sredini pa velika praznina. Povabijo naju medse, Miro se lahko usede med ženske. Izveva, da je poroka. Opazujeva ženina v belem , ki se ves čas vrti med moškimi, ki mu zatikajo denar za rdeče pokrivalo. Pogosti naju ogrnjen moški, ki kot zgleda, skrbi za red. (242km)
26.12.- sreda: zapeljeva se do turistične cone ob sipinicah. Odločiva se, da se bova za spremembo malo sprehodila po belih peščinah. Ker sva zgodnja, je puščava še prazna. Prideva do majhne oaze, se poslikava, puščava počasi oživi, ponujajo konje, kamele, štirikolesnike. Zapeljeva se spet v center, s tuaregom spijemo kavico, nakupim dateljne, Miro se obrije pri brivcu. Pohajkujeva po souku, za kosilo si naročiva okusen kuskus. Po dopustniškem dopoldnevu se odpeljeva proti drugem izhodišču za puščavo, Ksar Gilan. Pokrajina je ravna in pusta, le nekaj nizkih grmičkov. Pred vasjo se asfaltna cesta konča. Malo naju skrbi, da ne zakopava v pesek, a počasi se pripeljeva do kampa ob dveh termalnih bazenčkih. Spala bova v beduinskem šotoru (30TD). Zmeniva se za vožnjo po puščavi s štirikolesniki. Peljemo se do ksara, ki je bil nekoč ob robu puščave. Slikava sončn zahod v sipinah, večer zaključiva ob toplih bazenih. (154km)
27.12- četrtek: Miro ob sončnem vzhodu vstane in slika sipine, jaz spim. Jutranji sprehod po praznih sipinah, nato pa zajtrk, dobra kava in kopanje v toplem vrelcu. Iskali so nafto, na plan pa je privrela topla voda. Spet dopoldne hitro mine in že se peljeva na S proti Matmati. Kraj je znan po bivališčih tuaregov, ki so skopana v vznožje hribov, dvorišče je odprto, okoli so izkopane sobe. Pred Matmato si ogledava enega od mnogih. Domačini si na ta način povečajo družinski proračun. Poiščeva hotel Sidi Driss, domačini se ponujajo kot vodiči, za hotel ni označb. Mestece je majhno, zato ga takoj najdeva. Znan je po snemanju Vojne zvezd, a od tistega časa v hotel niso dosti vlagali, ni tople vode, stranišča so zanemarjena, prav tako sobe. Odločiva se, da vzameva sobo v hotelu Marhala (50TD z večerjo in zajtrkom). Zgrajen je pod zemljo, do odprtih dvorišč vodijo podzemni hodniki. Dobiva sobo 13. Ker je še zgodaj, se zapeljeva do vasi Haddaj, v LP sva brala, da imajo še delujočo stiskalnico olja. Stiskalnice ne najdeva, v hotelu izveva,da je ni več. (129km)
28.12.-petek: zapeljeva čez hribovje Matmata. Potujeva na ozemlje ksarov, starih , manjših bivalnih prostorov s polkrožno streho, zgrajenih okoli skupnega dvorišča. Pred Toujane se povzpneva na razgledišče, lastnik kavarne in suvenirja se trudi, da nama bi kaj proda. Zanima naju le panorama, greva do razvalin in slikava vas na nasprotnem bregu. Par km naprej zavijeva za Halg Jemel proti Ksaru Hallouf. Ksar je na vzpetini nad vasjo. Okoli ogromnega dvorišča so postavljena ozka, dvonadstropna bivališča. Takoj dobiva vodiča, razkaže nama bivalne prostore, stiskalnico olja, mošejo, obnovljeno okroglo peč za kruh, poročno sobo..Nad zapuščenim naseljem so ruševine manjše mošeje, od koder je lep pogled na nasad palm in okoliške vrhove. Vodič hoče od vsakega 20 evrov, a se mora sprijazniti z veliko manjšim zaslužkom. Spet se zaveva, da je veliko pametneje, da se vnaprej pogajaš za ceno. Naslednji cilj je Ksar Haddada. Ves čas naju spremlja pogled na pogorje Jabel Dahar s stožičastimi, na vrhu ravnimi vrhovi. Ksar je dobro vzdrževan, obnavljajo tudi starejši del, ki je propadal. Uličice vodijo ob visokih, ozkih bivališčih, nekatera si ogledava tudi odznotraj. Menda bodo spet služila kot hotelske sobe. V senci dvorišča je kavarna, ob kavi si privoščiva oddih. V Guermessi zapeljeva pod dva vrhova, povezana s prelazom, na katerem stoji mošeja. V oba vrhova so izdolbena bivališča s sezidanimi vhodi in dvorišči . tlakovana potka vodi na prelaz, hriba sta prepredena s potkami. Ogledava si še eno, večjo, a tudi veliko bolj turistično obiskano podobno vas na prelazu- Chenini. Hiše so zidane v terasah, zapuščena bivališča so polna amfor, v katera so nekoč shranjevali olivno olje. Vrneva se v Tatouine, daobiva hotel Rezidence Hamaza (25TD za sobo z zajtrkom). Na J naju čaka še zadnji ksar Oulet Soltane. Pričaka naju obsijan z zahajajočim soncem. Na žalost hitro dobi sive barve, bivališča so visoka in sonce se hitro skrije. (281km)
29.12.- sobota: odpeljeva se proti S. na Djerbo. Na J prideva na otok po dolgem nasipu. Prehodiva kar nekaj plaž, veliko je hotelov. Sprehodiva se po polotoku Ras Remel. Pogledava največje mesto na otoki- Houmt Souk. Nič posebnega. Otok je poln turističnih naselij, ostalo so nasadi oljk. V Ajim skoraj dve uri čakava na vkrcanje na trajekt. Oba se strinjava, da bi otok komot izpustila. Pred mestom Gabez so kilometri stojnic z lončevino. Prodajajo tudi libijsko nafto v kantah. Hotel Ben Nejima (20TD za sobo). (224km)
30.12.-nedelja- dan začneva v kavarni pod hotelom- tako, kot sva ga včeraj zaključila. Postavljajo stojnice, najbrž bo v mestu trg. Voziva ob morju, skozi vasi je veliko ležečih policajev. Zavijeva za El Jem, vas z rimskimi ostanki. Ogledava si tretji največji rimski amfiteater sredi vasi (9TD na osebo). Podzemni pasaži za živali in sužnje so popolnoma ohranjeni, vidiva slike mozaikov, ki so shranjeni v muzeju. Muzej je zgrajen na mestu rimske vile in se ga splača ogledati. Spet zavijeva k morju v Mahdijo. V mesto vstopiva skozi 50m dolg pasaž Skifa El Kahla, ki je bil nekoč edini vhod v mesto, ki ga je obdajalo obzidje. Po ozkih uličicah mimo dveh mošej, Mustafa Hamza in velike mošeje, prideva do utrdbe na najvišji točki rta. Na koncu je ogromno pokopališče s svetilnikom. Naslednje mesto , kjer se ustaviva, je Monastir, rojstno mesto prvega tunizijskega predsednika. Po Habib Bourguibi je imenovano veliko ulic, ustanov, letališč. Bil je zelo priljubljen zaradi naprednih reform , ki jih je uvedel v času vladanja. Pri obzidani medini si ogledava njegov mavzolej. Mesto ima dobro ohranjen Ribat, obrambno utrdbo, ki so jo uporabljali tudi za razmišljanje in študiranje korana. Pozno zvečer pripeljeva v Tunis. V Medini imava rezerviran hostel. Avto parkirava na Place de la Kazbah, polno policistov. Najprej naju ne pustijo v Medino, da je preveč nevarno hoditi ponoči peš. Čez nekaj časa si premislijo, presrana hitiva po praznih uličicah, Garmin naju pripelje pred zaklenjen hostel. Pozvoniva, odpre nama črnka, najina soba je zasedena, ker sva prepozna, prespiva na skupnih ležiščih, posebej moški, posebej ženske. (452km)
31.12.-ponedeljek: navsezgodaj se domeniva za sobo, naslednji dan imava letalo. Hostel (Tunis Auberga Medina, 16€ soba za dva z zajtrkom) je zidan in opremljen v tipično arabskem slogu, zelo lep, na žalost ne preveč čist. Avto imava v najemu do enih, izkoristiva ga za še zadnje oglede. Najprej se zapeljeva v Cartagino, ustanovljeno že pred našim štetjem, v rimljanskih časih pa drugo največje mesto Z rimskega imperija. Ruševine so raztresene po precej velikem območju, ogledava si pristanišče, amfiteater, takoj ugotoviva, da vsega ne bova videla, zato dava to v plan za naslednje potovanje. V načrtu sva imela tudi obisk razstave zaseženega bogastva nepriljubljenega pobeglega predsednika Ben Alija, zmanjkuje nama časa. Raje se odpeljeva do obmorskega mesteca Sidi Bou Said. Skraj je zelo slikovit, bele hiše z modrimi okni in vrati leži na vzpetini nad morjem. Pomarančevci, posajeni kot okrasna drevesa, so polni pomaranč. Potepava se po uličicah, po naključju odkrijeva tradicionalno hišo Dar el-Annabi, ki je oprta za oglede.Islamska hiša iz 18 st. je zidana v andaluzijskem slogu. Ob prvem dvorišču so urejene sobice za sprejem gostov, na drugem dvorišču je vodnjak in velika ptičja kletka. Naokoli so kuhinja, knjižnica, molilnica… V senci spijeva čaj in uživava v prijetnem ambientu. Zgoraj so bivalni prostori, povzpneva se še na streho- teraso, od koder se vidi vse do Tunisa. Na soncu kavarnice kosiva kebab, srkava čaj in loviva še zadnje počitniško sonce. Nazaj grede vrneva avto na letališču. S taksijem prideva v Tunis, pohajkujeva po medini in nakupujeva zadnje spominke. Skušava kupiti steklenico vina ali piva, od lokalcev izveva za dve restavraciji. Polni sta ljudi in praznih pivovskih steklenic. Izveva, da ne smeš nositi alkohola iz lokala. Večer preživiva v medini ob šiši in čaju, okoli 10 zapirajo. Najdeva še eno odprto kavarno, pijeva kavo, pridruži se nama tunizijec, ki zna nekaj rusko. Polnoč prespiva. (46km)
1.1.2013. konec počitnic, potovanje domov.
Stroški:
Letalska karta AIitalia: 380€ za dva ( v Tunizijo ne vozijo nizkocenovne letalske družbe)
Najem avta: 250€
Cestnine: 83€
Bencin: 105€ Prevozila sva okoli 2500km.
Spanje : 107€
Hrana: 100€
Vstopnine : 70€
