Škotska, 24.4- 4.5.2009
24.4.- petek
Po delu z avtom do Bergama, parkirala na privat parkirišču ~ 1km od letališča, od koder sva imela ob 20 let za Prestwick, letališče J od Glasgowa. Ob 23 pristanek z Ryanair, po avto- FordFiesta, rezerviran preko iste družbe in nočna vožnja mimo Glasgowa na S do jezera Loch Lemond.
25.4.-sobota
Ker sva prečmurila ostanek noči kar v avtu, si premražena že ob 6 zjutraj ogledava mestece Ballock. Ribiči so že na reki, ki se izliva v jezero. V bližini si ogledava parni stroj, parnik, ki vozi po jezeru in se prvič (na srečo pa tudi zadnjič, ker se je shladilo) srečava z roji komarjev. Sprehodiva se po grajskem parku sredi mesta do gradu, srečujeva same sprehajalce psov, ki niso nič bolj olikani od naših. Po V strani jezera se odpeljeva do Balmaha, kjer se ustaviva pri info centru. Na hitro se odločiva, da greva pešačit na bližnji hrib, vreme se je zjasnilo. Široka pot, polna vode, je na začetku označena s tablo, kasneje pa ni oznak, tako je na vseh pešpoteh - domačin nama je pojasnil, da zato, ker želijo čim manj posegati v naravo. Srečujeva tekače, ki tečejo 80 km. Povzpneva se na Conic Hill. Piha, v dolini je mrčasto, vrhovi so v megli, hitro se spustiva nazaj do avta. V načrtu sva imela vzpon na Ben Lemond, a ker je bil vrh v megli, ne bi imela razgleda. Vožnja nazaj in po Z obali jezera do vasice Luss. Sprehodiva se po obali, nato skozi vasico nizkih hišk s cvetličnimi vrtički, komaj popijeva kavo, katere okusu se kasneje privadiva. Prvič srečava moškega v kiltu. Zapustiva jezero Lemond, čez prelaz Glen Croe, kjer sva se spet povzpela na hribček nad parkiriščem, od koder je lep razgled na jezero in prelaz. Vožnja do Inverary-ja, mesteca z gradom, ki je žal zaprt. Na travnatem igrišču sva si ogledala hokejsko tekmo na travi. V Tyndrumu, mestecu s kampom, je bilo za spanje vse zasedeno, saj je bil tu cilj teka na 80 km. Bridge of Orchy, na zemljevidu označeno kot naselje, je samo hotel ob ceste. Za hotelom je bankhous, nekakšen hostel v sklopu hotela. Dobiva sobo, ki jo deliva z angležem. Pove, da pešači West Higeland walking road, nekakšno transverzalo od Glasgowa do Fort Williama.
26.4.- nedelja
Ob 7 startava, voziva se skozi močvirnato pokrajino Ranoch Moor. Valovito travnato grmičasto površje vseh barv od rumene do rjave, polno jezerc in potokov. Pred dolino Etive sva približno 2 km za Kinghowse (hotel, kamp...) ob cesti zagledala oznako za pešpot- Kinlochleven by Devils Staircase. Ime se nama je zdelo zanimivo in komaj sva čakala, da stopiva na te hudičeve stopnice, a jih nisva našla. Nad vasjo ob koncu poti sva srečala prvega pohodnika, Škota, vrnila sva se z njim in ugotovila, da so to ovinki v klanec na začetku poti. V Glen Coe obiščeva info center, dobiva informacije za hojo po okoliških hribih. Odločiva se za hojo do Lost Valley, ki se začne na prvem velikem parkirišču v dolini. Pod "tremi sestrami"- vrhovi, se začne pot spuščati v levo in zavije na prelaz med hribi. Po enournem vzponu prispeva med hribe v Izgubljeno dolino. Ob slapu se povzpneva do začetka megle. Močno začne pihati in rahlo rosi,, višje je še sneg. Spustiva se do avta in se odpeljeva v Fort Williams. Hitro najdeva hostel nad mestom. Zvečer greva peš v mesto, se sprehodiva po peš ulici. Prvič poskusiva škotske jedi- higgins in stick pie, vse je dobro, najboljše je pa pivo-svetlo, lahko.
27.4.- ponedeljek
Ob 6.30 sva že v jedilnici, zunaj rosi, temperatura 8°, odpeljeva se v destilarno viskija v mestu, ogledava si jo kar sama in vse poslikava, ob 8 pride vodič, ki vodi oglede šele od 9 naprej. Ta čas skočiva do začetka Kaledonskega prekopa, ki povezuje preko jezer atlantski ocean z V obalo Škotske, tako da ladjam in jadrnicam ni treba prepluti severnega dela Škotske. Ogledava si Neptunovo stopnišče, sistem zapornic, ki dvigne plovila na nadmorsko višino jezer. Vrneva se v destilarno na voden ogled. V mestu poskusiva "homemade soup" z opečenim kruhom in slanim maslom, nato zavijeva na obalno cesto za otok Sky. V Arisaig-u zavijeva na polotok Rubh, na koncu asfaltne ceste parkirava in v dežju pešačiva ob obali. Povzpneva se na najvišjo vzpetino, na morju je veliko otočkov s peščenimi, belimi plažami. Ob obalni cesti se kljub dežju še dvakrat ustaviva in pešačiva po osamljenih stezah, ki vodijo do Atlantika. Sprehajava po mivki in nabirava snežno bele školjke. Zadnjo minuto prispeva na trajekt za otok Sky. V Broadfordu in Sligachanu sta hostla zasedena. Miro je že ves živčen, toda kasneje ugotovi, da sva imela veliko srečo. V Portree sva v sobi v hostlu sama, v bližini odkrijeva bar z živo škotsko glasbo, ta večer igrajo na dude in violino, ob kateri srkava pivo in uživava ob poslušanju nam skoraj nerazumljive škotske govorice.
28.4.- torek
Ob 6. 30 sva že na poti v Sligachan, kjer se začne pot na Cullinse, črno granitno gorovje. Kar nekaj časa porabiva za iskanje začetka poti, nato pa pri hotelu srečava nizozemca, ki je namenjen na isto pot in ima s sabo natančen zemljevid. Začnemo pri hotelu levo čez cesto, takoj za starim kamnitim mostom. Steza je vsa na vodi, prečkamo lesen, nov most , nato prečkamo še en potok čez leseno brv. Po levi strani grebena se počasi vzpenjamo do platoja pod vrhovi. Tu se steza izgubi in slediva nizozemcu strmo čez melišča in snežne zaplate. Dosežemo sedlo med Sgur nan Gillean in Am Basteir. Spušča se megla, pot ni vidna, smo med špičastimi vrhovi, jaz zatežim, da greva nazaj. Mirotu je žal, on bi šel naprej in me pusti pri spustu zadaj ter me počaka šele pri mostu. Za nama je 5 ur hoje. Odpeljeva se proti S, k turistični točki Old man of Stor- 48 m visoki kamniti skulpturi, ki štrli iz hriba. Ob cesti domačin koplje šoto. Prijazno nama razloži, kar naju zanima. Menda jo je kar do 6 m v globino, opaziva tudi, da vrhnji sloj trave vedno postavi nazaj. Ob parkirišču ob cesti je začetek široke, urejene poti. Pod "možem", kjer je veliko turistov, zavijeva desno , povzpneva se na vzpetino, nato nadaljujeva čez ograjo na sleme in po grebenu do vrha, ki je označen s kamnitim znamenjem. Ob robu prepadne stene je lep pogled na kamnite skulpture, morje, zunanje Hibride- otoke in celo Cullinsi niso več v megli. Na V strani se vidi škotsko višavje. Zasije sonce. Miro bi krajšal pot čez "robe", a spet ga žlajfam in se spustiva po isti poti nazaj. Sprehodiva se okoli Old man of Stor in nazaj do avta- 4 ure hoje. V hostlu v Portree si pošteno odpočijeva, zvečer poskusiva še eno od značilnih jedi, Cullin Skink. Juha iz prekajenih rib, kuhanih v mleku nama je zelo okusna, le restavracija ob morju ima zelo neprijazno natakarico (na srečo sva na neprijaznost naletela le tu). Zavijeva še v Issles Inn na pivo, tokrat igrajo na harmoniki, violino in kitaro.
29.4. - sreda
Za spremembo vstaneva šele po 7. uri. Dan je namenjen ogledu S dela otoka. Odpeljeva se do klifov, ob cesti nekajkrat plezava čez bodeče žice na rob. Ob parkirišču je označena pešpot do pečine, po kateri se spustiš do nekdanjih skladišč "diatomitov", fosilnih plasti, ki so jih kopali v jezerih in jih tu mleli in shranjevali za nadaljnji transport. Nadaljujeva vožnjo do Klif Rock, pečin in slapu Lealt Falls, ki pada strmo preko klifov v morje. Na parkirišču je označeno, da so v bližnjem gozdu našli sledove dinozavrov. Za vasjo Staffin zavijeva na odcep čez prelaz Quirang. Na parkirišču najdeva oznako za krožno pešpot okoli skalnatih skulptur, rahlo rosi. Pot je shojena in naju vodi pod skalami na vulkanski plato Meail na Suiromach. Na vrhu se zjasni, imava lep razgled na otok , morje..3 ure hoje. Na S otoka si ogledava Duntulm Castle, podrt grad na pečini, ob katerem je obeležje v spomin na vladarja McDonalda. Pri kraju Kilmur si ogledava muzej na prostem, Sky Island Life, hiše, orodje, ki prikazujejo življenje na otoku nekoč. Odpeljeva se na Z otoka do gradu Dunvegan. Imava srečo in je odprt za oglede, žal pa se ne sme fotografirati. Grad je znan po tem, da ima vilinsko zastavo, ki jo je vladarju menda podarila njegova vilinska žena. Sprehodiva se po vrtovih- vodni, obzidan, okrogli... V zalivu so tjulni in si jih je mogoče vodeno ogledat z ladjico. Raje se odločiva za ogled svetilnika Neist Point. Na otočkih v zalivu opazim temne gmote, Mirotu pravim, da so verjetno tjulnji , pa me ne posluša. Kasneje, ko sva skoraj mimo, jih le opazi in mi zagotovi, da se bova po poti nazaj ustavila, a jih žal potem ni več. Tokrat je edinikrat zamočil s hojo, kajti avto je pustil 3 km od svetilnika in sva v dežju peš hodila po asfaltu, mimo naju so se vozili z avti. Ko sva prispela do konca ceste, sva videla, da je do svetilnika speljana sprehajalna pot, nama se pa ni dalo več hodit, vreme se je vedno bolj slabšalo, tako, da sva svetilnik samo poslikala z bližnjega griča in se odpravila nazaj. Vrnitev v Portree, tokrat sva Cullen Skink poskusila v drugi restavraciji in je bil spet zelo okusen. Ta večer sva ob pivu uživala ob petju, igranju na kitaro in saksofon.
30. 4.- četrtek
Razvadila sva se in spet vstaneva po 7. uri. Odpeljeva se na J v Bradford, zavijeva proti Z za Elgol. Ob cesti je veliko oznak za pešpoti, saj sva na J strani Cullinsov. Zgrešiva najino izhodišče in se pripeljeva vse do Elgola, cesta vodi strmo v vas ob morju. Obrneva se in se zapeljeva do Kilmarie, ob cesti le najdeva izhodišče za plažo Camasunary. Široka pešpot, vsa na vodi naju pelje čez nižji prelaz do peščenega zaliva. Na hiši je oznaka za Sligachan, slediva ji, saj gre mimo jezera Loch na Creitheach, ki je najin prvi cilj. Ob malici ugibava, katero pot naj ubereva do naslednjega jezera. Pot okoli jezera in čez nižji prelaz je vsa na vodi, zato si misliva, da bo pot ob obali bolj suha. Vrneva se do zaliva in ugotoviva, da mostu čez reko ni več. Višje prečkava tri rokave reke po kamnih, ob poti, ki se izgublja, iščeva suhe prehode, da ob vsakem koraku do gležnjev ne zabredeva v smrdeče blato. Tako se matrava celo uro, na koncu pa obupava ob spolzkih skalah. Kasneje ugotoviva, da bi morala na tem mestu zaviti čez prelaz in zadaj je bilo že jezero Loch Coruish. Končno do avta, v Breadfordu Miro vidi, da pušča desna prednja guma, zato jo napumpa. Napumpa za vsak slučaj še levo in že zapuščava otok Sky, Tokrat se peljeva čez most. Ob poti je grad, Ellian Donan Castle, ogledava si ga le od zunaj, je že zaprt. Pri avtu ugotoviva, da imava spuščani obe sprednji gumi, desno prav do tal, leva pa je le malo puščala pri ventilu. Telefon ne trza, zato nama prijazen anglež kliče na asistenco. Čez uro naju peljejo na servis v Kyle, nazaj proti mostu za otok Sky. Ob kapučinu počakava v vasi, na eni gumi nama zamenjajo ventil, druga ima luknjo in jo je treba zamenjat, a nimajo take. Voziva z rezervo. Večer je jasen, barve narave so čudovite. V Inverary-ju dobiva enkraten hostel v privat hiši- vsaka soba ima tuš in stranišče. Zgleda, da sva edina gosta.
1.5.-petek
Jutranji ogled zapornic na Kaledonskem kanalu v Fort Avgustusu. Ob njem je skulptura pošasti Nessie iz jezera Loch Ness. Ogled ruševin gradu Urquhart Castle. Sprehod do slapov in ogled starega mostu, ki je bil del projekta gradnje kaledonskega kanala v letih 1800- 1829, v kraju Invermoristen. Vožnja mimo jezer Oich in Lochy. Pri kraju Invergary sva zavila desno do spomenika komandosom, ki so se tu urili med drugo svetovno vojno. Po ozki cesti, ograjeni s kamnito ograjo, poraslo z mahom, sva se peljala do slapov Cia Aig. Kljub dežju je bila narava čudovita, žive barve vseh zelenih in oker odtenkov. S pelerino sva se povzpela do slapov in še više skozi gozd. Nazaj grede sva se ustavila pri spomeniku. V ozadju je bil vrh Ben Nevisa zavit v meglo. V Fort Williamu sva zapravljala čas za iskanje telefonske govorilnice in klicarjenja na Hertz zaradi gume. Na koncu sva ostala z rezervno gumo in srečno prišla z njo do cilja. Po rezerviranju postelj v hostlu ( bil je eden slabših, ma ne najslabši) sva se zvečer sprehodila po dolini Glen Nevisa od Lower Folls ob reki Nevis do zgornjih slapov, od koder ob reki ni več poti. Slabe volje, malo zaradi avta, malo zaradi hostla (čeprav je osebje prijazno, en je celo iz Avstralije, in namerava obiskati Slovenijo, ker pozna tam eno deklico), najbolj pa verjetno zaradi vprašljivega vzpona na Ben Nevis, se odpraviva spat v sobo s še šestimi kolesarji.
2. 5.- sobota
Dan D, kar bo, pa bo. Če ne bo vremena, se vrneva, se odločiva ob 8, ko sva pripravljena na vzpon. Prečkava reko čez lesen most, prestopiva ograjo in že se vzpenjava po široki , s kamni tlakovani poti. Vreme je še kar, višje je megla. Priključiva se na na Old Bridle Path. Pri jezeru se pot položi in odcepi za vrh in za jezero. Prečkava potok v razjedi hriba, začnejo se serpentine, prehitevava pohodnike in vesela sem, da nisva sama. Pred mejo megle začne padati leden dež in močno pihati. V megli zakorakava v sneg, poti ni več, sledi briše veter. Miro se kot stezosledec vzpenja ob kamnitih znamenjih v snegu, ki so preredka in ne vidiš od enega do drugega, desno zagledava prepadni rob, a sva kmalu na vrhu. Čeprav je Ben Nevis , najvišji vrh Velike Britanije, visok "le" 1343m, so tu prave zimske razmere. Začne pravi snežni metež, na hitro se poslikava ob znamenju, pokukava v bivak in že se vračava. Nižje sva zgrožena, začneva srečevati kolone turistov, nekateri so oblečeni v kratke hlače, dosti jih je kar v telovadnih copatah Spet pada leden dež. Po 4 urah in pol hoje sva spet pri avtu. Po kosilu in pivu, ki je bilo najboljše doslej, se počasi odpeljeva skozi dolino Glen Coe. Mirotu se začne spati, ustavi na parkirišču ob jezeru Orch. V narodno nošo oblečen dudaš igra na dude. Poslikava se, zaspanost mine in se odpeljeva v vasico Kilin. Sredi vasi so slapovi Dochart, mlin, most z znamenjem klana Macnab...Z glavne ceste sva spet zavila v vasico Balquhidder, k pokopališču, znanem po grobu Rob Roya, nekakšnega škotskega Robin Hooda. Po poti v Stirling sva iskala hostel, a je bilo povsod zasedeno, ker imajo ta čas škoti velik praznik-Early May Bank Holiday. V Stirlingu (ne najboljšem hostlu)dobiva postelji v ločenih sobah. Večerni sprehod do gradu in skozi mesto. Mladina je podivjana, vse kriči, kljub mrazu so le na pol oblečeni, vsi so v nekakšnih maškaradnih kostumih.
3. 5.- nedelja
Ob 7. 30 sva na gradu, seveda je še zaprt. V mestu si ogledava še stolpno uro in star most, povzpneva se na monument Williama Wallcea. Po cesti za Callander v narodni park Trossach. Nameravala sva se povzpeti na Ben Lemond, a je začelo močno liti. Po ozki cesti se vračava nazaj do Aberfoyle in čez prelaz Dukes Pass. Na parkirišču Lannach odkrijeva oznake za Ben Venue, ne dežuje več, oblaki hitijo čez nebo in občasno se celo zjasni. Na hitro se odločiva še za zadnji pohod. Makadamska pot, prvič označena z rdečimi trakovi na lesenih kolih naju pripelje do vznožja hriba, nato zavije za Z stran, prečkava lesen most in spet sva na šoti. Gaziva po blatu, iščeva trda tla pod nogami tudi tako, da hodiva po resju, ob slapu se vzpneva na prvi plato. Steza je speljana po S strani pobočja. Vmes si nekajkrat oblečeva in slečeva pelerino. Na vrhu piha, je jasno, pod nama Loch Katarina, v daljavi se nama smeji Ben Lemond. Pot nazaj se vleče, končno sva pri avtu. Še ena avantura, najin avto pelje tudi brez bencina. Na zadnjem parkirišču pred koncem prelaza ne gre več, a Miro, kot vedno, vse uredi. V pol ure je 5 litrov bencina v avtu. Peljeva se za Glasgow, Prestwick in še južneje proti gradu Culzean Castle. V kraju Maybole si končno privoščiva B&B.
4.5.- ponedeljek
Zjutraj naju čaka pravi angleški zajtrk (sva si ga tudi v gostilni naročala, a ta je bil poseben zaradi porcelana), nisva prva slovenska gosta v hiši, tudi sicer škotje poznajo Slovenijo. Še zadnji obisk- grad Culzean. Seveda je zaprt, ura je šele 8. Ogledava si grajske vrtove, škoda, da nimava celega dne za oglede. Odkrijeva zimske vrtove s sadnim drevjem, različnimi vrstami trt, rožami..Hitiva mimo labodjega jezera, ob klifih se vračava do gradu in ura prehitro teče. Točno ob 11 sva na letališču.
cena hostlov- od 15 do 17 evrov na osebo, B&B - 27€
