Sirija

Sirija, Jordanija, 23. 7.- 16. 8 .2010

O potovanju v Sirijo in Jordanijo sva začela resno razmišljati lani, ko sva v Turčiji srečala popotnika iz Žiri, ki sta se ravno vračala iz teh krajev.

Petek, 23.7. Ob 15.45 se odpraviva na pot, tokrat naju skrbi vročina, saj nimava klime v avtu. Ob 22 sva v Srbiji, Miro vozi do 2, pred Nišem prespiva s trumo turških gasterbajterjev na bencinski. (842km)

Sobota, 24.7.-Od 7. startava in po dveh urah vožnje sva v Bolgariji. Plačava vinjeto, ki je za dva evra dražja kot lani (8E), ceste pa nič boljše. Obvoznica okoli Sofije je ozka, luknjasta, avtocest skorajda ni, spet voziva po nekih čudnih obvoznicah. Ob 16. končno prideva na turško mejo. Vizo (15E na osebo)in ostalo urediva v 10 minutah. Zavijeva v Edirne, pretegneva noge, menjava solde in se najeva v Mirotovi »domači« restavraciji. Ob 22 že šibava mimo Istanbula. Pred Bolu prespiva v avtu, je lepo hladno, saj sva na višini čez 1000m.

Nedelja, 25.7.- Pred izhodom za Gerede se spet ustaviva na znanem počivališču, ki nama je od lani ostalo v lepem spominu, pozajtrkujeva ob obveznem turškem čaju, nato pičiva za Ankaro. Cesta pelje čez prelaze,v avtu je prijetno hladno. Ob 13 sva pri slanem jezeru Tuz Golu, lani sva se zaman trudila do njega z nasprotne smeri. Med množico domačinov hodiva po pobeljenem obrežju in nizki vodi. Za suvenir si vzameva kristalen kamen soli. Za Adano zavijeva z avtoceste in iščeva grad Yilikale (armenski grad iz 12 stoletja). Zagledava ga vrh hriba, ozka asfaltna cestica naju pripelje do gostišča pod gradom, od tu vodi tlakovana stezica pod grad. Mrači se, midva pa iščeva prehode med skalami do vhoda. Spodaj se nabere vaška mularije, ko vidijo, da sva našla prehod, jim je zaslužek splaval po vodi in se spustijo nazaj v vas. Sprehodiva se med ostanki zidov, v temi se vrneva na parkirišče. Z lastnikom se zmeniva, da lahko tu prespiva. Imava dva potepuška psa čuvaja. Ravno, ko se Miro tušira, dobiva družbo treh moških, ki pa kmalu odidejo. (815 prevoženih km)

Ponedeljek, 26.7.- Po obveznem turškem čaju se spustiva v dolino, psa naju spremljata. Na cesti za Osmaniye začne deževati. Se ne moreva odločiti, ali nadaljujeva kar za Sirijo, ali se, kot sva prej načrtovala, za dan ustaviva ob morju. Premami naju morje. Za mestom Iskanderun, kjer je veliko težke industrije –železarstva , peljeva ob obali in najdeva kamp Palmera(10tl na noč). Je bolj v zapuščenem stanju, a je ob morju in sva sama. Za dobrodošlico dobiva fige. Popoldne pripelje v kamp turški avto, iz njega se usuje 9 ljudi, dve ženski iz kofana. Ženske se kopajo oblečene in zakrite, pečejo kebabe in sva takoj vabljena zraven. Dan hitro mine ob kopanju in počivanju v senci. Turki spakirajo in ostaneva sama. Na naju navalijo komarji in komajda kaj spiva. (122km)

Torek, 27. 7. – Ob 6 se vsa popikana in neprespana odpeljeva naprej. Voziva po oznakah za Reyhanli po rodovitni pokrajini, polni bombažnih polj. Pred Turško-Sirsko mejo je nekaj kilometrov dolga kolona kamionov, ki jo počasi prehitevava po nasprotnem voznem pasu. Eno uro rabiva za prestop Turške meje, potrebujeva nek žig za izstop iz države, nato nama odprejo par ramp in sva na Sirski strani. Na policiji se nikomur ne mudi, postrežejo naju s čajem in čakava 1 uro za vizo, ki jo nato plačava na banki (34E na osebo). Urediti morava papirje za avto- Zavarovanje in začasni uvoz avta-carnet. Vsako pri svojem okencu, poiskati vse žige, plačila na bank 134$, nekaj žigov za 2$. Na meji pregled, če je avto res pravi, še žig in končno sva v Siriji. Nekaj kilometrov za mejo sva pozorna na oznake zaSt.Simeon katedralo (Quaalat Samaan). Vožnjo Miro prilagodi mnogim neoznačenim visokim ležečim policajem. Peljeva skozi zanimivo vas Deir Semaan, priključiva se cesti, ki pripelje iz Aleppa. Katedrala (vstopnina 150SP na osebo) je zgrajena na mestu, kjer je sveti Simeon na stebru živel in pridigal skoraj 40 let. Privabil je mnoge romarje in kraj je postal znan. Od stebra je ostal le okrogel kamen, saj so ga po koščkih odnesli romarji . Obhodiva razvaline, tu je nekaj klopi v senci dreves. Nasproti si ogledava krstilnico, od koder se lepo vidi v dolino. V senci si privoščiva dobro sirsko kavo-turški način kuhanja. V Aleppu naju prijazen domačin vodi do centra mesta. Mesto je menda eno najstarejših stalno naseljenih mest v zgodovini. Najprej poiščeva ulico Babaj Faraj, kjer so poceni hoteli (hotel Damasc- 600SP dvoposteljna soba), parkirava v podzemni avtopralnici, na ulici je parkiranje za 1 uro 100SP. Slučajno najdeva turško restavracijo, Miro je navdušen nad njihovim rižem in zelenjavo. Sprehodiva se do velike Umajadske mošeje (Jami Zakariya). Na vhodu so mene zavili, Miro je imel kratke hlače, zato je dobil dolgo krilo (50SP).Vstopiva na ogromno dvorišče, pokrito s ploščicami. Pod oboki sedijo bolni, invalidi, katerim verniki dajejo miloščino. Na sredini je pokrit vodnjak, muslimani se tu umijejo, preden vstopijo v molilnico. V molilnici je prijetno hladno, vse pokrito s tepihi, dostop do svetega groba, kjer je menda oče Janeza Krstnika, je ločen za ženske in moške. Iz mošeje vodi veliko izhodov na pokrite souqse- bazarje. Mimo neštetih trgovinic prideva do mestne citadele, ki stoji na hribčku sredi mesta. Menda je bila tu naselbina že 3st. pred našim štetjem, sedanja struktura pa iz 13 st. našega štetja. Tu naj bi Abraham molzel svojo kravo, od tu arabsko ime Halep. Zapleteva se v pogovor s prijaznim taksistom, ki nama priporoča, kaj obiskati v bližini Aleppa- ravno to, kar je Miro načrtoval. Izgubiva se v neštete souqe, povabljena sva v karavansaraj Khan al Wazir, še danes so v stenah privezi za kamele, pokukava v hamam, muzej Biramistan Arghoun je zaprt. Ogledava si tovarno mila. Vrneva se do mestne stolpne ure pod hotelom, srkava čaj in opazujeva ljudi. Počutim se kot v Iranu, vse ženske so zakrite, veliko jih je v črnini. Zvečer obiščeva še krščansko četrt s tremi znanimi cerkvami. Na trgu imajo mladi umetniki nekakšno predstavo s plesom in glasbo- verjetno so leta kriva, da me ne pritegne. (168km)

Sreda, 28.7.- Ob čaju si privoščiva sirske slaščice, narejene iz vlečenega testa. Domačini že navsezgodaj vlečejo vodno pipo. Pod citadelo v senci srkava kavo, ob 9 odprejo vhod(150SP na osebo), po stopnicah se skozi utrjena vrata povzpneva do ruševin starega mesta. Očara naju popolnoma obnovljena »throne« soba s poslikanimi lesenimi stropovi. V obzidju je zemljevid, s katerim si pomagava pri ogledu. Pri turkih kupiva pečenega piščanca s krompirjem in se odpeljeva proti tako imenovanim mrtvim mestom. Od cvetočih mesti iz časov Bizantinskeg cesarstva je ostalo veliko na pol podrtih stavb. Ustaviva se v Al Bari, med oljčnimi nasadi odkrivava oboke, ostanke stavb, pred cerkvijo so table z napisi in slikami zanimivosti. Področje razvalin je tako veliko, da se okoli voziva z avtom. Zanimivi sta dve piramidi s sarkofagi. Obiščeva še znano mesto Sirdjillo (150SP), v vročini se sprehodiva po ogromnem območju nekdanjega mesta polnega napol podrtih stavb, ostankov vodnih cistern, cerkva. Zanimivosti so opisane na tablah. V senci gostilnice pojeva piščance, za posladek nama lastnik nareže hladno melono. Na poti proti Apamei, znani po stebriščni ulici, dolgi dva kilometra, začnejo cviliti zavore. Ker ne veva točno, kaj je, sva v skrbeh. Parkirava v senci, domačinka naju povabi, naj prespiva pri njej, a ker je še zgodaj, jo prijazno zavrneva. Prehodiva Cardo Maksimus (150SP na osebo),2 km dolgo ulico s stebri. Na drugi strani čakajo motoristi na obnemogle turiste, da jih prepeljejo nazaj do vhoda. Malo pihlja, a je zelo vroče. Odpeljeva se proti Hami, v Qualat Sheizar prečkava reko Orontes, zagledava prve noriase, ogromna lesena vodna kolesa, ki so jih včasih uporabljali za namakanje polj. Ustaviva se v senci, v reki se kopajo otroci in….čez čas je Miro z njimi v vodi. V Hami sva iskala mestno uro. V bližini sva parkirala pri banki z varnostnikom. Poiskala sva Rial hotel- Miro je odločil, da enkrat prespiva na strehi (500SP štarmac za dva). Večerni ogled mesta, veliko vodnih koles nič kaj romantično ne škripa. Ob zdaj že obveznem čaju v arabskem svetu gledava domačine ob družabnih igrah- dama, rubikub.. Pred spanjem deliva razkužilo za želodec- borovničke s sostanovalci na strehi. (230km)

Četrtek, 29.7- Ponoči je prijetno pihljalo, ob 4 nas zbudi jutranja molitev iz minareta. Jutranji sprehod ob reki, nato pa že voziva proti Homsu. Namenjena sva na ogled križarskega gradu Krak des Chevaliers. Iz glavne ceste slediva oznakam za Qalaat Hosn, cesta se začne strmo vzpenjati v hrib, peljeva skozi vasico v bregu in kmalu sva na parkirišču pred najmogočnejšim in najbolje ohranjenim križarskim gradom (150SP na osebo). Sprehodiva se po enem od dveh obzidij, pogledava v hleve, prazne dvorane, kapelo…, povzpneva se na vse stolpiče. Ob poti nazaj sva prvič jedla surovo zelenjavo, poskusila sva humus- čičirikin namaz in upala, da bo želodec zdržal. 50 km pred Damaskom zavijeva za Malule, grško krščansko vas, v kateri še vedno govorijo aramejščino, jezik , ki ga je govoril tudi Kristus. Vasica v skalnatem pobočju je znana po dveh samostanih. Ogledava si samostan Sv. Tekile, svetnice, ki seje skrila in živela v jami v steni, katera je zdaj del samostana. Menda se tu nahajajo njeni ostanki. To je sveti kraj, kamor hodijo verniki po blagoslov. V temačnem prostoru, dišečem po kadilih in polnem svetih podobic, sveč.. je nuna s koščkom vate, namočenim v sveto olje, mazala mlado žensko po trebuhu, ob tem so vsi prisotni molili. Odkrijeva potko po soteski, ki vodi na vrh pečin do samostana Sv. Sargija (Mar Sarkis). Cerkev v njej je zidana na ostankih poganskega templja. Ves čas naju spremlja mlada sirka, ki naju že na začetku opozori, da ne smeva slikati in snemati. Kmalu se nama pridruži duhovnik, razkaže in razloži nama zanimivosti, kot je oltar (iz časov, ko krščanstvo še ni imelo lastne arhitekture in je skoraj kot poganski žrtvenik, le da nima luknje za odtekanje krvi), pomen slik-ikon, med njimi tudi zadnjo večerjo, ki razkriva značaj apostolov, pa tudi, kako so že v 4 st. to cerkev zgradili proti potresom. Zmoli nama »Oče naš« v aramejščini. Povabi naju na kozarček vina, a se potem nekam izgubi. Peljeva se proti Seydnayi, še enem znanem grškem pravoslavnem samostanu in romarskem krščanskem kraju, ki slovi po čudežni ikoni device Marije. Ogledava si samostan z lepimi mozaiki, kapelo Marije z ikonami in relikvijami, kjer vlada posebna atmosfera. Nune mazilijo bolne s svetim oljem in molijo, pred kapelo so bergle, menda od čudežno ozdravljenih. Glavna cerkev je zaprta, a nama jo odprejo za par minut. Je bogato okrašena. Iščeva hotel, vsi so zasedeni. Prespiva v avtu pri spodnji cerkvici.(298km)

Petek, 30.7.- Ob 6 zjutraj sva že na poti v Damask. V mestu so dobre oznake za center in ker je petek, za muslimane prost dan, ni pretiranega prometa. Najprej sva iskala hotel, vsi v najinem cenovnem razredu so bili polni. Odločila sva se za Al mahaba &Al salam hotel (2500SP soba za dva). Za hotelom je ogromno parkirišče, avto je bil ves čas v senci, kar je bilo za naju pomembno, saj nimava klime. Naspiva se, nato greva raziskovat star del mesta. V hotelu nama receptor zagotovi, da bodo popoldne zaradi turizma odprte vse trgovinice v sukih, a se kasneje izkaže, da je petek le prost dan. Večina trgovinic v labirintu pokritih ulic je zaprtih, ljudi je pa kljub temu celo morje. Sprehodiva se do Neptunovega templja, na trgu stoji velika mošeja (Umayad mosque)s tremi minareti. Najprej je bil na tem mestu asirski tempelj, nato Jupitrov rimski tempelj, pred mošejo pa še cerkev. Miro spet v krilu, jaz zavita v črno bosa vstopiva (50SP na osebo) na ogromno dvorišče s stenami, pokritimi s poslikavami na zlati podlagi. Na sredini je vodnjak, ob straneh pa dva okrašena doma. Po pekočih ploščicah obhodiva dvorišče in se zaveva veličine mošeje. Med ogromnim številom romarjev odkrijeva Irance, vodi jih mula. Slediva jim v molilnico, razdeljeno na moški in ženski del. Začudena spremljava molitev, na začetku mi ni jasno, ali mula joka, ali se smeje. Kmalu vsi jočejo. Na sredini molilnice je sveti grob z glavo Janeza Krstnika. Posediva v tišini in hladu molilnice, opazujeva običaje. Pri svetem grobu Huseina verniki božajo, poljubljajo vrata, preden vstopijo. Veliko jih joka. Pred prostorom, v katerem je grob, vtikajo glavo v luknjo, ki je kot slika na steni, kot nevernika ne poznava pomena. Zapustiva mošejo, obiščeva še iransko Rouqayya, opremljeno s čudovitimi ploščicami. V Saladinovi grobnici srečava skupino alžirskih študentov. Slovenijo poznajo po nogometu, saj so igrali proti nam na svetovnem prvenstvu. Dekleta so zelo zanimiva, od popolnoma evropsko oblečenih do muslimansko pokritih. Izgubiva se v pokritih ulicah s trgovinicami v katerih je veliko vhodov na pokrita dvorišča s palačami. Pokukava v Khan Assad Pasha, dvorišče z vodnjakom, pokrito z ogromno poslikano kupolo. Ogledava si Azem Palace (150SP na osebo), bivališče paše iz 18 stoletja. Polna je vodnjakov. Prostori, ki obdajajo dvorišče, so bogato opremljeni. Stene in stropovi so izrezljani iz lesa in poslikani z mozaiki. V nekaterih so predstavljeni običaji, kot je priprava na poroko, ples dervišev…Popoldne počivava v hotelu, pošteno sva že zdelana od potovanja in vročine. V načrtu imava še ogled Shrine of Saidda Zeinab,modro Iransko mošejo z zlato kupolo, do katere naju pelje taksi. Počutiva se kot v Iranu, medtem, ko se Miro svobodno –le da ne zaide na žensko stran, sprehaja okoli sem, zavita v čador,omejena na žensko stran. Ne smeva slikat. Modra mošeja z zlato kupolo je mnogo lepša kot marsikatera, ki sva jo videla v Iranu. Molilnica s svetim grobom, načičkana s steklenimi mozaik, je nabito polna. Ob povratku v center imava težave s taksistom, saj kar naenkrat ni zadovoljen s plačilom, za katerega smo se prej dogovorili. Ne zamudiva večernega Damaska. Pod citadelo se sprehodiva mimo Saladinovega spomenika, čaščenega zaradi zmage nad križarji, skozi suk do velike mošeje. Pritegne naju slaščičarna s sladoledom, polna domačinov. Tvegava in poskusiva znan sirski sladoled, je samo enega okusa. Kot veliko kocko ga režejo kar s špahtelnom in potrosijo s pistacijami, njammm…(34km)

Sobota, 31.7.- Iz mesta naju vodi policaj na motorju, kajti oznake naju zapeljejo krožno do izhodišča. Vožnja skozi pusto pokrajino se 80 km pred Jordansko mejo popolnoma spremeni, voziva po ravnini obdani s polji bombaža. Vsake toliko je nomadsko naselje s šotori. Iz avtoceste se peljeva skozi mesto Dara do meje. Pol ure porabiva za izstop iz Sirije(1100SP izstop za dva in avto), za vstop v Jordanijo pa še eno uro (viza 20JD na osebo, avto 120JD), tudi na jordanski strani se ne uredi vse pri enem okencu, je treba malo pešačit od okenca do okenca. Odpeljeva se za Umm Qeis, razvaline starega mesta, enega od desetih v Decapolisu, združenju desetih antičnih mest. Kasneje sva si enotna, da bi ga lahko spustila iz programa. V neznosni vročini si ogledava ostanke amfiteatra, cerkve, bazilike stebriščno ulico. V ozadju v meglicah vidiva Golansko planoto in Galilejevo jezero v Izraelu. Ko stopiva v muzej v hlad, naju šele oblije znoj. Zunaj je 39 stopinj. Mirotu dam napotke, kako naj ravna, če mi bo slabo od vročine, nadaljujeva vožnjo po dolini ob reki Jordan ob meji z Izraelom. Ob cesti je veliko kontrolnih točk, vojaki preverjajo pašaport, vizo. Ustaviva se ob mrtvem morju, nomadi imajo postavljene senčnike, ponujajo jahanje na konju ali kameli ob obali. Preizkusiva plovnost in res lahko na morju le lebdiš. Občutek imam, kot da sem v topli juhi in ni mi všeč, še posebej, ko skušam s sebe sprati sol. Odpeljeva se na Mt. Nebo, kjer stoji Mojzesova spominska cerkev. Je zaprta, zato se povzpneva na hribček, od koder se vidijo lučke Jeruzalema. Štirje mladi fantje kuhajo čaj, povabijo naju zraven. Povedo, da hodijo vsak dan peš iz Madabe sem delat, zvečer se vračajo domov. Zapojejo nekaj pesmi, popijemo čaj, oni se odpravijo v dolino, midva pa prespiva na varovanem parkirišču. Slabo spiva, shladi se šele proti jutru. (350km)

Nedelja, 1. 8.- Ker zgodaj vstaneva in je vse zaprto, si najprej ogledava bližnje mesto Madabo, znano po mozaikih. Prijetno pihlja. Parkirava blizu grške pravoslavne cerkve St. George. Žal je talni mozaik pokrit, saj poteka maša. Greva do cerkve Janeza Krstnika, zgrajeni z vpetimi rimskimi stebri v fasadi. V njej je mnogo mozaikov. Ob cerkvi je razstavni prostor s fotografijami, ki prikazujejo kraj pred 100 in več leti. Duhovnik naju postreže z Jordansko kavo. Iz vljudnosti jo spijeva, ima pa nama ogaben okus- kava z marcipanom. Spustiva se do cerkve apostolov, talne mozaike si ogledava z mostičkov. Odpeljeva se nazaj na Mt. Nebo. Ogledava si spominsko ploščo Mojzesu, cerkev obnavljajo, zato je zaprta. Z razgledišča naj bi se videlo v Izrael, a je vse mrčasto. V muzeju je nekaj mozaikov. Komot bi spustila ogled. Spustiva se v dolino, pokrajina je pusta, peljeva se mimo nomadskih naselij. Voziva ob Mrtvem morju, kljub vročini naju ne mika kopanje v njem. Ustaviva se pri Wadi Mujib bridbe, mostu, pri katerem se konča dolina Mujib. Turističen center ponuja več vodenih tur. Odločiva se za samostojen ogled doline - Siq trail (12JD na osebo). Dobiva rešilni jopič, fotoaparat in kamero zavijeva v nepremočljiv najlon. Po železnih mostičkih in lestvah se spustiva v široko dolino s tekočo rečico in prodom. Po 100m se dolina zoži, opečnate skale z zanimivimi vzorci se dvigajo visoko v nebo. Hodiva po deroči reki, ozračje je prijetno hladno. Prideva do skale, ki jo preplezava po klinih. S pomočjo vrvi preplezava slap. Malo nad njim je zadnje varovalo , s pomočjo katerega obhodiva še zadnjo skalo ob slapu in že sva na koncu 2 km poti. Pod visokim slapom je nizek bazenček. Uleževa se v vodo, nekaj naju grebe po hrbtu in nogah. Vidiva majhne ribice, ki nama grizljajo kožo. Trudim se, da bi uživala v naravnem pilingu, a ne zdržim. Pomalicava, nato se počasi vrneva. Miro lovi ribice, kljub njihovi hitrosti mu uspe eno ujeti, da jo poslikava. Vrneva se v soparo. Od Mrtvega morja se dvigava po pusti pokrajini proti Karaku, vidiva namakalne cevi in grede, a ne ugotoviva, kaj raste. V vasi greva v hotel tik pod gradom, Tower Castle (15 JD soba za dva), zelo umazan. Križarski grad je že zaprt, a nama ga odprejo. Na hitro si ogledava ruševine, je v mnogo slabšem stanju kot Krak des Chavalier. Ob večerji, kjer je lastnik prej spal pod šankom, Miro skoraj proda Nino. Me nekaj črviči po trebuhu, lastnik mi zrihta zdravilno limonado- celo noč čepim na wc-ju.(186km)

Ponedeljek, 2. 8. – Šele ob 9 se odpraviva na pot, ležim zadaj v avtu čisto ošfohela. Miro že obupa, da bo našel narodni park Dana, ko pride končno na pravo pot. Ustaviva se na razgledišču nad sotesko. Miro spije čaj z domačinom, jaz malo poslikam nato se odpeljeva do vasi Dana. Ogledava si lepo urejen info center z informacijami o živalskem in rastlinskem svetu. Miro se spusti v dolino, po uri pride nazaj rdeč kot rak. Pri hotelu se ofriša, pove, da je spodaj peklensko vroče (ni čudno, saj je ura 12), da pa je dolina vredna ogleda, polna je različnih skalnih tvorb. Dvigneva se do glavne ceste. Spet zavijeva na stransko cesto do gradu Shouback. Ogledava si ga le od zunaj. V istoimenski vasi si Miro privošči kosilo, jaz le suhe biškote. Končno prispeva v Wadi Musa, vas pri znanem skalnem mestuPetra. Najdeva soliden hotel Petra gate (20JD soba za dva), lastnik nama predlaga obisk male Petre, ki je na drugi strani doline, 10 km od tu. Na parkirišču pred vhodom beduini prodajajo ročne izdelke. Vstopiva skozi nekaj metrov dolg prehod (siq) na odprt prostor. Ogledava si v steno izdolben tempelj, v skalah so vidne zlizane stopnice, ki so nekoč vodile do višjih prebivališč. Na drugem odprtem prostoru si ogledava poslikano sobo, na stropu so slabo vidne freske vinske trte. Skozi ozek prehod se po stopnicah, izklesanih v steno, dvigneva nad sotesko. Tu se skalnata pokrajina bolj odpre. Po skalah prideva do beduinov, ki si kuhajo čaj. Ne morem jim dopovedat, da sem na dieti, zato ga spije Miro. Hitro se povzpneva še malo više, opazujeva sončni zahod, skale dobijo rdečkaste odtenke. Nazaj grede se ustaviva pri vhodu v Petro. Osupne naju cena. Lani je bila vstopnina 21JD, letos je 33, v sezoni(spomladi in jeseni) pa 50JD. Ravnokar se je začel nočni pohod v Petro, vso osvetljeno z baklami. (200km)

Torek, 3. 8. – Ob 4 naju zbudi jutranja molite, ob 5.30 sva pred vhodom v staro nabatejsko mesto, oborožena s hrano in pijačo. V samoti jo mahneva po široki makadamski poti mimo prvih vklesanih grobnic do vhoda v sotesko Wadi Musa Siq. V skale je vklesana napeljava za vodo, speljana v rezervoarje za vodo. Po kilometru hoje se soteska odpre, zagledava zakladnico s helinistično fasado, sklesano v steno čudovitih rdečkastih barv. Nadaljujeva skozi sotesko, po 100m zavijeva za kioskom po stopnicah na Jebel Mad Bah, hrib nad dolino, na katerem je žrtveni oltar. Vidiva po vsej dolini, vrneva se mimo obeliskov na drugo stran hriba. Spustiva se mimo levjega vodnjaka po vklesanih stopnicah do praznih vrtnih grobnic. Počivava v senci, malicava in hraniva potepuške mačke. Sonce vedno bolj pripeka, vzpneva se do faraonskega obeliska, obhodiva hrib Al Habis nad visoko sotesko Wadi Numeir. Nekajkrat počivava, nabirava pisane kamne in pesek. Potka, vklesana v skalo, naju pripelje do muzeja, vklesanega v steni. Spustiva se do Quaser al Bint, gradu faraonove hčere. Sva na glavni postaji za najem oslov, ki te ponesejo do Monastirja, največje grobnice nad dolino. Pol ure vzpona mimo beduinskih prodajalen ročnih izdelkov v katerem koli drugem letnem času bi bila prava malica, pošteno piham, preden pridem na vrh. Je pa res, da sem se ves čas podila za Mirotm, ki nima nikoli zmernega tempa. Velikanska nabatejska grobnica iz 3 st. p.n.š. zgleda, kot bi bila končana včeraj. Razkomotiva se v jami, pokriti s tepihi in počivalniki, nasproti grobnice. Uživava v hladu in razgledu. Malo zadremava, pomalicava, kupim si mrzlo kokakolo, sem slišala, da je dobra za želodčne težave. Spočita se dvigneva še do najvišje razgledne točke, od koder se vidi vse do arabske puščave. Sledi samo še spust v dolino. Izveva za topel izvir, premami naju misel na kopanje. Po suhi strugi Wadi Siyagh prideva do kotanje z umazano vodo, v kateri se kopa vaška mularija. Razočarana se vrneva mimo razvalin starega mesta, kjer so ostanki amfiteatra, templja, ..zapuščava dolino. Pod grobnicami kraljev prideva spet v sotesko in do izhoda. Še vedno je vroče. Vrneva se v hotel, Miro poje večerjo, jaz suhe biškote, preko interneta rezervirava sobi v dveh hotelih na Rdečem morju in se javiva domov. (10km)

Sreda, 4. 8.- Ob 8 že potujeva proti Aqabi. Po vrhu hribovja se voziva po nerodovitni pokrajini. Priključiva se na puščavsko avtocesto in se počasi spuščava proti Rdečemu morju. Postaja vedno bolj vroče. Zaradi del na avtocesti morava skozi mesto, midva sva namenjena še bolj na jug, skoraj k meji s Saudsko Arabijo. Kar nekajkrat na krožiščih vprašava za pravo pot, končno se voziva ob morju v pravo smer. Najdeva Bedouin Moon Vilage. Prijazen lastnik Mohamed nama spusti ceno na 22JD. Dobiva bungalov z vključenim zajtrkom za dva. Takoj vklopiva klimo, počivava, se kopava v bazenu, …Ob 17 je še vedno zelooo vroče,vzameva plavutke in masko in k morju 100m od bungalova. Z obale vidiva plitve koralne grebene, plavava ob njih, občudujeva korale vseh vrst, barv in oblik z raznovrstnimi ribami. Po več kot uri plavanja, ki mine kot hip, se ohladim, uživava na samotni plaži in občudujeva sončni zahod, ki pričara na nebo vse odtenke oranžnih barv. Ozračje se tudi zvečer ne ohladi, po večerji- jaz dobim velik krožnik riža, Miro dišečo zelenjavno pašto, se kopava v bazenu in sprehodiva do razgledišča nad bungalovom. Čez Rdeče morje vidiva lučke na Sinajskem polotoku, ki je le kak kilometer čez zaliv. (146km)

Četrtek, 5.8. – celo noč naju je hladila klima, spiva zelo dolgo, do 9. Kopanju v bazenu sledi pink-ponk, spet hladitev v bazenu. Po zajtrku na plavanje ob koralnih grebenih, ki sva jih razparcelirala in vsak dan obplavala en del. Pri restavraciji je potapljaški center, tabla z označenimi koralnimi grebeni, plakat s slikami in imeni rib in koral.

Petek, 6. 8.- Zjutraj sva prvič videla papigo-ribo vseh barv. Popoldne sva zaplavala do potopljene ladje, ki je 15m pod gladino, zaradi čistega morja se jo dobro vidi. Plavava po celi dolžini, en domačin se spusti do nje, se usede nanjo in nama maha. Je pregloboko. Na obali pričakava čudovit sončni zahod. Nabere se veliko domačih turistov, petek je njihov prost dan. Za večerjo poskusiva ribo, je zelo okusna. Tu imajo celo pivo, hitro ga morava spiti, saj je takoj toplo.

Sobota, 7. 8. – Zjutraj naju s kombijem odpeljejo proti jugu. Miro se gre potapljat k tanku. Popoldne obplavava greben George2, vsakokrat odkrijeva kakšno drugačno ribo.

Nedelja, 8.8.- Že pred zajtrkom plavava v morju, hraniva ribe s kruhom takoj po zajtrku še zadnjikrat v morje, za slovo se usedem na ježa. Mohamed nama zrihta izlet v puščavo pri njegovem bratrancu. Ob dveh sva na poti v Wadi Rum, peščeno skalnato puščavo. V centru za obiskovalce naju že čaka šofer z džipom. Plačava vstop v narodni park (5JD na osebo), za šoferjem voziva po ozki asfaltni cesti mimo znane skale Seven fillar of Wisdom do beduinske vasice v puščavi. Pričaka naju Mohamedov bratranec, potrdi ceno (30JD na osebo-4 urna vožnja po puščavi z ogledi, večerja, spanje in zajtrk v puščavi). Z razpadajočim džipom se zapeljemo na pesek. Pri Lawrence*s spring, toplem izviru, ki je dobil ime po angleškem raziskovalcu, se prvič ustavimo. Na veliki skali je vidna nabatejska pisava, v bližnjem beduinskem šotoru naju v senci postrežejo s čajem. Zalogo vode imava s sabo. Po puščavi so raztresene visoke skalne stene, vozimo mimo njih, prispemo so »sand dunes area« visokih rdečkastih sipin. Zlezeva na vrh, Miro popleza še v stene skal. Zapeljemo se prav do visokih navpičnih sten, ob vznožju so risbe- anfashieh inscriptions- kamel in lovcev z loki. Ogledava si ostanke Lawrensove hiše. Pri little bridbe- naravnem skalnem mostu splezava na vrh, odpre se nama pogled na razmetana skalne tvorbe po pesku. Skozi ozek Kazali kanjon je speljana pešpot po strugici, ki je ob deževju polna vode, konča se po 10 minutah hoje. Naprej je treba plezati. Tik pred sončnim zahodom prispemo v beduinski kamp sredi puščave. Takoj pohitiva na bližnji skalni hrib. Sama uživava v toplih barvah, ki jih pričara sončni zahod v pesku in skalah. Piko na i doda kamelja karavana, ki ravno takrat potuje pod najino skalo. Z beduini se dogovoriva, da bova spala zunaj, ne v šotoru. Pripraviva ležišče. Za večerjo je ogromno jedi, s katerimi si sam postrežeš. Veliko je zelenjave, riž, pečen piščanec, čufti, krompir. Ozračje se prijetno ohladi, ponoči se pokrijeva z deko. Ne morem spati, opazujem zvezdnato nebo z mlečno cesto in ogromno zvezdnimi utrinki. (89km)

Ponedeljek, 9. 8. –Miro se pred sončnim vzhodom odpravi za eno uro na sprehod. Počasi se mi drobna pikica izgubi na skalnem hribu in sem v skrbeh, da se bo kje zvalil. Srečno pride nazaj, dobim čaj v »posteljo«. Po obilnem zajtrku se vrnemo v vas. Vožnja nazaj je vratolomna, džip kar skače po pesku. Nad vasjo Wadi Rum poiščeva ostanke Nabatejskega templja, delno je obnovljen. Na stebrih so vidni sledovi pisave. Odpeljeva se nazaj do centra za obiskovalce. Preko puščave se odpraviva peš pod skalnat hrib »sedem stebrov čudenja«. V pesku je veliko lukenj, bog vedi, ali so tudi od kač. Ohladiva se pod skalami, nazaj grede sonce vedno bolj pripeka. V centru si ogledava film o znamenitostih v parku. Sledi vožnja do starodavnega mesta Jeras (8JD na osebo). Skozi tržnico prideva do obnovljenega Hadrijanovega slavoloka. Pot naju vodi mimo hipodroma, ki je v celoti obnovljen. Postaven »gladiator« v bojni opremi čaka pred vhodom in služi denar s slikanjem s turisti. Čez okrogel tlakovan forum, obkrožen s stebri, prideva do amfiteatra. V njem ravnokar igrajo na dude. Povzpneva se na vrh, vidiva čez celo mesto, polno stebrov in delno ohranjenih stavb. Proti S si ogledava ostanke treh bizantinskih cerkva, v zadnji so na tleh mozaiki. V Artemisovem templju so visoki stebri s kapitoli povsem ohranjeni. Po ulici Decumanus prideva do veličastnega tetrapilona. Po tej ulici so včasih hodili v manjši S amfiteater. Po ulici Cardo Maximus se počasi vračava na izhod. Ogledava si še muzej s sarkofagi in mozaiki, veličasten vodnjak Nymphaeum, J tetrapilon na stičišču ulic in skozi južna vrata do pakirišča. Pred Sirsko mejo poiščeva v mestu hotel Ar Rathma (20JD soba z zajtrkom). Sva edina gosta. Povsod visijo slike iz boljših časov, zdaj razpada, za hotelom je zapuščen bazen. (404km)

Torek, 10. 8. –Ob 7-30 sva že na meji s Sirijo. V 20. minutah sva uredila vse formalnosti za izstop, plačala 21JD. Na Sirski meji sva čakala do 9, da so prišli v službo šefi. Tranzitna viza za 3 dni naju je stala 25$ na osebo, avto 95$, nabili so nama še eko takso, 500SP , žigi 200SP. Ob 10.45 sva končno čez. Ob rodovitni, ravni pokrajini, polno polj buč, pomidorov, oljk, krompirja se peljeva do Damaska. Po obvoznici se promet zelo zgosti, zavijeva proti puščavi za Palmyro. Pusta pokrajina z ravno cesto se vleče. Vsake toliko monotonost ubije kamnolom, iz katereih se močno kadi. Na sredi poti zagledava ob cesti čebeljo hišo, kot v Haranu. Ob njej je Bagdad cafe 66, prijetno počivališče s prijaznim lastnikom. Vse je neverjetno čisto. Popijeva kavo, lastnik nama razkaže prostore, ima tudi majhno prodajalnico, v njej zamenjamo majice. Na steni mu visijo zastave, zamen iščeva slovensko. Miro obljubi, da jo bo poslal. Končno prispeva do Palmyre, oaze sredi puščave. Tu so največji nasadi dateljevih palm v Siriji. Najdeva kamp pod Bell tower , veličastnim obzidjem. Albader camp (10$ na noč). Postaviva šotor v bližini bazena, se ofrišava, nato naročiva musafo, beduinsko hrano, ki je sestavljena iz riža s piščancem, solato in mnogimi vrstami namazov. Ta večer se sprehodiva po le delu ogromnega področja razvalin izpred 2. st. pnš. Začne močno pihati in ponoči je prijetno hladno. (390km)

Sreda, 11.8.- Prijetno mrzlo piha, jutro izkoristiva za raziskovanje starodavnega mesta kraljice Zenobije, ki je vladala mestu v njegovih najboljših časih. Tu mimo je potekala karavanska pot med Irakom, Libanonom in Sirijo in svilna cesta iz kitajske do Sredozemlja. Obhodiva še grobnice, nekaj jih je dobro ohranjenih, a žal zaklenjenih. Skozi rešetke sva poslikala mozaične stropove, sarkofage. Vročina naju prežene v kamp. Pozno popoldne greva v nov del mesta na sadni sok iz svežega sadja. Na ulici prodajajo sokove kar v vrečkah za pakiranje. Poskusiva mareličnega, za ostale ne moreva ugotoviti, iz katerega sadja so . Posladkava se z dateljni in grozdjem. Sončni zahod pričakava na arabski citadeli, ki kraljuje na hribčku nad mestom. (20km)

Četrtek, 12. 8. – 200km ceste čez puščavo naju pripelje k reki Evfrat. Miro je siten, ker ni dobil svojega čajčka. Kasneje izveva, da se je začel ramadam, muslimanski enomesečni post, do sončnega zahoda so vse restavracije zaprte (razen v turističnih krajih). V mestu Deir Ez Zor se pomešava med domačine in nakupujeva na mestni pešpoti, polni trgovinic in »stojnic«. Prečkava viseči most čez širok Evfrat nato se vrneva in odpeljeva ob reki proti jezu. Cesta pelje med pasom rodovitne pokrajine (polno polj bombaža in zdaj že požete pšenice) in puščavo. Ko se nekajkrat približava reki, voziva ob namakalnih kanalih. V njih se hladi moški del prebivalstva. Pred jezom naju ustavi vojaška rampa. Vojaka z brzostrelko nama dopovedujeta, da je prehod prepovedan. Ker je na zemljevidu vrisana cesta, se ne pustiva odgnati. Vzamejo nama pašaporta, nekaj časa čakava, nato pride civilist. Na zemljevidu mu pokaževa, kam sva namenjene. Spet nekam izgine- Čez čas odprejo rampo in prečkava jez, poln kontrolnih točk z vojaki. Zapeljeva proti gradu Jaabar Qalaat, ki je nekoč stal visoko nad reko, zdaj pa na otoku ob robu jezera (150SP vstopnina na osebo). Grajsko obzidje je obnovljeno, vse zanimivosti pa so razstavljene v muzeju v ArRqqa. Pod gradom se hladiva v jezeru, je eden izmed najbolj vročih dni. Po drugi strani reke se vračava do ArRaqqe in po slabi cesti do turške meje. Plačava izstopno takso (1100SP), viza za Turčijo še velja. Čez eno uro se že voziva po dobrih turških cestah mimo ogromnih polj pšenice, koruze, bombaža…Prijetno hladno je. Bolj ko se spuščava proti mestu Sanliurfa,bolj toplo postaja. Namestiva se v hotelu s klimo Ipek Palas (45TL soba za dva z zajtrkom). Za večerjo obvezen turški riž z eno izmed številnih okusnih zelenjavnih omak. Pri Abrahamovih ribnikih je zaradi ramadama ogromno ljudi. Ker sva se vse zanimivosti ogledala že lani, se sprehodiva po parkih, bazar je že zaprt. Nakupiva baklav in ob čaju na ulici opazujeva vrvež. (655km)

Petek, 13.8. – Pred nama je cel dan vožnje do Kapadokije. Voziva po planotah, prelazih. Pozno popoldne kampirava v Goreme, kampu Dolunay (15Tl na noč). Preostanek popoldneva preživiva ob bazenu. Zvečer se zapeljeva v center zelo turističnega mesta, ob številnih mapah narediva načrt za oglede naslednjega dne. Pozno v noč obsediva pred šotorom in strmiva v zvezdnato nebo. Imava srečo in vidiva nekaj zvezdnih utrinkov.

Sobota, 14. 8. – Ponoči sva se je shladilo, zavila sva se v spalno vrečo in dobro spala. Zjutraj se zapeljeva do vasi Cavasin. Nad cesto je v tuf vklesana cerkev Janeza Krstnika (8TL), polna fresk. Po stezicah prehodiva Koyici Vadesi z značilnimi tufnimi tvorbami. Od tu vodi pešpot v Zelve Vally. Višje v vasi slediva stezi skozi tunele do rdečkastih skalnih tvorb. Miro najde potko, ki naju pelje po grebenu med rdečo in roza dolino. Spustiva se v dolino in na drugi strani prehodiva v klife vklesano mesto, ki se delno že podira. Na vrhu si ogledava menda najstarejšo cerkev v Kapadokiji. Zapeljeva se še do Pasabucagi, med številnimi turisti se sprehodiva po urejenih stezicah med zanimivimi tvorbami. Vroči del dneva preživiva ob bazenu v kampu, pozno popoldne pa spet na pot. Obiščeva dolino Meskendircayi. Po grebenu hodiva ob robu doline, sladkava se z grozdjem, ki raste nizko nad tlemi. Na drugem koncu iščeva prehod v dolino. Miro bi plezal po kozjih stezicah, ker mu ne sledim, se iskri. Vrneva se po isti poti in nad dolino pričakava sončni zahod. V Uchisarju obiščeva Redžepa, pri katerem sva lani prespala.