Rusija, 21.7.- 17.7.

Priprave na to potovanje so nama vzele še največ časa od vseh potovanj- viza,učenje ruščine, zbiranje informacij. Kot vedno Miro preštudira potovalne vodiče in naredi načrt potovanja.

Četrtek, 21.7.

Miro je dopoldne še v službi, jaz spakiram še zadnjo prtljago v avto. Po skupnem kosilu z otroki se odpraviva na pot na vzhodni koridor. Mimo Murske Sobote, mejnega prehoda Pince sva ob 23 uri v Budimpešti. Peljeva skozi mesto, obvoznice še ni, označene so le številke cest in ker nimava navigacije , kar nekajkrat vprašava za smer. Po polnoči sva pred Egerjem, prespiva v avtu. Zunaj dežuje, za ta letni čas je zelo mrzlo.(730km)

Petek, 22. 7.

Ob 7. sva že v centru mesta, parkirava na ulici Kossuth pri baziliki. Ogledava si klasičistično stolnico z veličastnimi stebi in kipi. Sprehodiva se do glavnega trga Dobo Istvan, kjer stoji ena najlepših madžarskih baročnih cerkva. Pred to minoritsko cerkvijo je kip , ki spominja na turško vladavino v 16 st. V tistih časih so vse cerkve spremenili v mošeje, še danes v mestu stoji minaret. Skozi ozke uličice se povzpneva na grad, na obzidju je vlit relief turških napadov na grad. Spustiva se v mesto, ob kapučinu opazujeva dogajanje na tržnici, polni sadja in predvsem rož. Premamijo naju majhne, dišeče marelice, ki jih takoj zmaževa.  Zapeljeva se po vinorodni pokrajini od toplic Egerszalok. Vroča termalna voda je polna kalcija in žvepla. Na vrhu vzpetine je vrtina in kalcij se odlaga v umetno narejene bazenčke po pobočju, zgleda kot pomanjšane turške Pamukale.  V načrtu sva imela prečkanje meje z Ukrajino v Beregovi, a naju obvoz pripelje do Tiszebees. V 10 minutah opraviva formalnosti na madžarski meji,  na ukrajinski čakava uro in pol, pašaporta romata skozi štiri pare rok, preverijo številko šasije, pregledajo avto in končno sva v Ukrajini. Čez mejo menjava, saj v Sloveniji na banki ni bilo mogoče dobiti Griven. Pozdravi naju slaba, poflikana in luknjasta cesta z najedenimi bankinami, ki vodi iz naselja v naselje.V enem se ustaviva na  okusen ukrajinski bobgulaž. Prvič poskusiva kvas, a nama pivo bolj tekne.  Ob reki Tisi, polni lesenih brvi, se počasi vzpenjava na Krpate. Kak kilometer iz Dilove si ogledava  geografsko središče Evrope, ki se pa ves čas premika s širitvijo mej. Ogledava si table s predstavitvijo evropskih držav, poslikava se pred slovensko. Na stojnicah prodajajo lesene ročno izdelane suvenirje, zanimiva je  restavracija, polna starin, ki so našle svoj prostor v vseh kotičkih,  celo na stropovih. Cesta se strmo dvigane čez prelaz Jablunyckyl, zunaj je mraz, rosi. Prespiva v krpatskih gozdovih. (465km)

Sobota, 23.7.

Ogledava si leseno pravoslavno cerkvico v Jeremičah in samostan v Dori. Ob cesti je veliko pokopališč. Na  vsakem grobu je železen križ z vencem iz plasičnih rož. V Diljatyn se sprehodiva po tržnici. Prodajajo vse mogoče, od oblek do kruha.  Domačini srkajo kvas (brezalkoholno pivo) ob posušenih ribicah, nama zadiši kafe. Ob luknjasti cesti za Kolomiyo in Sujatyn ves čas prodajajo sveže gobe. Pred mejo z Romunijo se končno opogumiva in naročiva kvas, ki postane Mirotu v prihodnjih dneh všeč. Za restavracijo poslika stranišče (vsa so na štrbunk, samo luknja v beton ali v lesenih tleh in ne preveč čista). V Parubni prečkava mejo. Na Romunski stani naj bi čakala 3 ure. Zaradi tihotapljenja cigaret, alkohola, orožja... natančno pregledajo vsako vozilo. Grem do policaja, v desetih minutah sva čez. Presenečena sva nad cestami in urejenostjo vasi. Ustaviva se na Bucovanski juhi- tipični jedi za te kraje. Tu  srečava prvega in edinega Slovenca na celem potovanju. Čas ob prijetnem klepetu in dobrem romunskem pivu kar zbeži. Po planu si na S v pokrajini Bukovina ogledava tri od neštetih samostanov, ki so znani po svojih poslikavah na zunanjih in notranjih stenah. Samostani Sucevita, Moldovita in Voronet, zgrajeni med leti 1530 in1600, so pod UNESCO-vo zaščito. Vse freske so obnovljene, prikazujejo zgodbe iz stare in nove zaveze. Menda se med seboj ločijo po barvah, ki prevladujejo, midva tega ne opaziva. Samostane obdajajo obzidja, ki so jih pozidali kasneje, za obrambo pred turškimi vpadi. Pred Voronetom naju zapeca domačinka, nudi nama prenočišče v vili. Padeva na finto, pelje naju domov, raztegne kavč, ker se nama ne da iskati kaj boljšega, se stuširava in se sprehodiva po mestu Gura Humorolului. V bližnji restavraciji povečerjava boršč Bukovina, postrežejo ga v hlebcu s čebulo.(317km)

Nedelja, 24.8.

Kljub zgodnji uri čakava na meji z Ukrajino več  kot uro. Spet voziva po slabi ukrajinski cesti. Ogledava si mestece Kamjanec Podilskyi , okoli katerega je reka izdolbla globoko sotesko in je z okolico povezan z mostovi. Na vseh mostovih je priklenjenih ogromno ključavnic z datumi in imeni. Številni mladoporočenci s tem simbolično zapečatijo svojo zvezo in vržejo v reko ključ. Tudi na ta dan se po starem delu mesta sprehajajo ženini in neveste s svati. Kot zanimivost si ogledava cerkev Sv. Petra in Pavla ob kateri stoji minaret, ki so ga turki dodali v 17. st. Ob izgonu turkov minareta niso porušili, na vrh so postavili zlat kip device Marije. Ogledava si še mestno hišo, stolpno uro, tržnico, povzpneva se do razgledne točke nad turškim mostom, čez katerega vodi pot na grad. Po uri vožnje se zaradi močnega naliva ustaviva ob cesti. Voziva mimo ogromnih polj pšenice, začne liti dež. Ustaviva se na kvasu , naročiva pilmenje- ukrajinsko jed, podobno tortelinom, a močnejšega okusa, saj so polnjeni s svinjino. 50 km pred Kijevim se promet zgosti, na srečo je cesta boljša, razširi se v tripasovnico. Najdeva kamp Prolisak. (689km)

Ponedeljek, 25.7.

Z avtobusom se odpeljeva do postaje metroja, z metrojem do postaje Arsenal.  V parku gori večni ogenj neznanim padlim vojakom. Presune me obeležje ženskim žrtvam lakote po drugi svetovni vojni, ko je Stalin do smrti izstradal pol milijona prebivalcev Kijeva. Najin cilj je  samostan  Pečerska Lavra (Cave  monastir).  Samostan je poln zanimivih cerkva, parkov, vodnjakov, znan pa je predvsem po podzemnih jamah, v katerih so živeli menihi že v 10 stoletju. Vhod v daljne in bližnje jame je skozi cerkve. Kupiva svečo in se spustiva po rovu , v vdolbinah se balzamirana trupla menihov v steklenih krstah, nad njimi so slike in tablice z imeni. Spodaj  je kapela, v katero pa lahko vstopajo le verniki. Po nekaj urah se vračava peš v center mesta. Na poti si ogledava nekaj cerkva, palač, mimo Leninovega kipa in skozi park prideva do kipa Tarasa Schevnhenko, najbolj znanega ukrajinskega pesnika. Na sofijskem trgu si ogledava katedralo sv. Sofije in Zolotoverkhy samostan.  Po mestu rastejo kot okrasna drevesa marelice, polne zrelih sadežev.(0km)

Torek, 26.7.

Ta dan potujeva z avtobusom proti J mesta. Najin cilj je Muzej narodne arhitekture. Na ogromni površini je razstavljenih sedem tipičnih vasi iz različnih območij Ukrajine iz 17. stoletja do današnjih časov.  Lesene hiše, krite s slamnato streho, so opremljene s starimi predmeti in spominjajo na hiše nekoč pri nas. Razstavljena so oblačila, pohištvo, orodja…Zanimivi so leseni mlini na veter,  lesene pravoslavne cerkve, v celoti opremljene in odprte za oglede. Prehodiva cel muzej, vmes misliva, d sva se že izgubila, saj so Zakrpati skriti za hribom. Oskrbnica ene od hiš nama pove, da si tukaj ob penziji Kijevčani služijo dodaten denar. Pri izviru si natočiva svežo vodo in se po drugi strani hriba spustiva spet do jezerca. Za kosilo si privoščiva Kijevski kotlet, ki ga prejšnji dan v mestu nisva dobila. Pozno popoldne se odpeljeva v mesto na Kontraktov trg s Samsonovo fontano. Posediva v parku ob kvasu in opazujeva vrvež okoli naju. (0km)

Sreda, 27.7.

Ob 4.30 sva že na poti, kljub redkemu jutranjemu prometu rabiva za obvoz Kijeva 40 minut. Vmes naju 2-krat ustavijo policaji.  Zaračunati nama hočejo za prehitro vožnjo,  pa za vinjenost za volanom, a ker se Miro drži pravil, ne zaslužijo z nama nič. Voziva po enolični, ravni pokrajini, polni polj pšenice in sončnic do Rusije. Dodobra spoznava ukrajinsko korupcijo, saj se že pri prvi carinarki začnejo pogajanja. Hoče denar ali pa nama jasno pove, da bova čakala. Malo presenečena ji plačam, a ko se nadaljuje s carinikom, ki zahteva plačilo ali pa naj izprazniva cel avto, rečem, da ne razumem. Glasno se jezi name, a ko vidi, da ne bo pomagalo, me spusti . Prav tako policistka pri pregledu pašaportov začne jezno nakladati, da sva imela le prehodno vizo in da sva prekoračila čas bivanja v Ukrajini. Ne padeva na finto, za Ukrajino nisva delala vize, saj je ne potrebujemo. Nekam odvihra z dokumenti, čez čas se vrne, še enkrat me jezno ogovori, a ker samo še čakam, mi vrne potne liste in končno sva na ruski strani. Prvi formular za emigracijsko karto hitro izpolniva, saj je treba napisati le nekaj osnovnih osebnih podatkov, cirilico sva pa itak gulila cel mesec preden sva šla na pot. Zatakne se pri obrazcu za avto. Dolg je celo stran in večina izrazov mi je neznanih. Šele tretjič ga pravilno izpolniva, po dveh urah na meji sva končno v Rusiji. Ceste niso nič boljše, skozi vasi voziva počasi, saj se po cesti sprehajajo race in gosi. V Kursku premakneva uro za dve uri naprej. Nadaljuje se ravna pokrajina s polji pšenice in sončnic, srečava kolono ogromnih kombajnov, ki vozijo v koloni v nasprotno smer, nekaj jih že opravlja delo na poljih. Pozno ponoči se ustaviva v hotelu z visoko železno ograjo in varnostnimi kamerami. (757km)

Četrtek, 28.7.

V gostem prometu prevoziva Voronež. Cesta je vsake toliko v popravilu, veliko policajev nadzira promet in preži na prekrškarje. Nekaj časa sva celo na avtocesti, ki pelje proti Moskvi, nato zavijeva za Lipeck. Pokrajina se nekoliko spremeni v gričevnat svet z brezovimi gozdovi. Proti večeru sva sita celodnevne vožnje in se ustaviva pred Kuzjeckom. Prvič prespiva v »gastinici«. (751km)

Petek, 29.7.

Celodnevna vožnja po večino slabi cesti, na kateri je veliko kamionov. Kamazom Miro pravi kar smrdači,  ker se za njimi  vali gost, črn dim, lezejo pa po polžje. Večino voziva od 40 do 60 km na uro. Cesta je dolgočasna, ves čas rahlo dol in gor, ob njej se menjujejo polja in brezovi gozdovi. Na oznakah se pojavi posebna pisava. (842km)

Sobota, 30. 7.

Proti jutru začne rahlo rositi.  Prehitevava kolone kamionov. Ugotoviva, da sva z našim časom štiri ure v plusu. Cesta se rahlo dviga in končno sva na Uralu.visokih hribov na tem koncu ni, je pa nešteto jezer. Zavijeva v mesto Zlatoust, znano po železarstvu. Brala sva, da tu organizirajo trekinge po gozdovih. Ustaviva  se v centru mesta, se sprehodiva po tržnici, ogledava si katedralo, spomenik padlim, nikjer na najdeva info centra in nihče ne ve za pohodne poti tu okoli. Kasneje prebereva, da se za trekinge dogovarjaš v Yekatrinburgu. Obvoziva jezero Tavanaj, najin cilj je jezero Turgojak  z najbolj znano »zlato« plažo.  Po pričakovanju je polna domačinov,  na njej je veliko stojnic s hrano in pijačo, povsod se kaj cvre in peče. Premami naju na ražnju pečen šašlik. Ob jezeru se sprehodiva do razgledne točke na pečini. Spet začne rositi, odločiva se, da poiščeva miren kraj ob enem od številnih jezer. Peljeva skozi mesto Kičtim. Črn dim se vali iz dimnikov, vse naokoli so visoki nasipi odpadnega črnega peska. Pokrajina je uničena, kamor seže oko , se vidi le črne nasipe in gole griče. Cesta za Kasli je zaprta in oznake naju peljejo po obvoznici iz zemlje, polni lukenj. Začne liti dež, luknje zapolni voda in z avtom skoraj plavava. Prenočevanje ob jezeru v takem vremenu odpade in se odpeljeva do Yekaterinburga.  Pred mestom dobiva gastinico. (484 km)

Nedelja, 31.7.

Zapeljeva se v center mesta, znanega po krvavi zgodovini, od usmrtitve zadnje ruske carske družine Romanovih do poboja mafijcev leta 1990.  Usmrtitev carja Nikolaja so boljševiki izvedli v kleti hiša, ki jo je dal podreti Jelcin, ker se je bal, da bi postala mesto čaščenja. Kasneje je na tem mestu zrasla cerkev na Sveti krvi. Prevladuje bizantinski stil z ikonami na oltarni steni. Pod cerkvijo so spominski prostori s spominskimi ploščami, fotografijami, oltarjem, ikonami na pozlačeni podlagi. V mračnih prostorih diši po kadilu in presune te usoda mladega prestolonaslednika in njegovih sester. Sprehodiva se po mestu, ogledava si guvernerjev dvorec, trg 1905, na katerem pozimi zrastejo ledene skulpture. V Rusiji verjetno tudi ni mesta brez Leninovega spomenika. V parku je geološka aleja, sem so prinešene skale iz celega Urala. Ustaviva se v kapeli sv. Katarine, pred katero je vodnjak s komunističnimi simboli. Rosi in je samo 10 stopinj. Sva na najbolj V točki najinega potovanja, proti Moskvi je boljša cesta. Tod poteka en krak Transibirske železnice. Po približno 10 km prečkava mejo med Azijo in Evropo. Poslikava se pri obeležju. Ob cesti ves čas prodajajo lisičke. 100 km pred mestom Perm prenočiva  v obcestni gostilnici. (468km)

Ponedeljek, 1.8.

Stanje ceste je katastrofalno, nekateri odseki so že popravljeni, večina voziva 40 km na uro. Popoldne prispeva v Kazan, staro Tatarsko prestolnico, kjer se arabska kultura meša s pravoslavno . V Kremlju stoji mošeja Kula Šarif  z muzejem arabske kulture ob pravoslavni cerkvi vseh blagoslovljenih . Ogledala sva si stolp Syuymbike. Legenda pravi, da ga je dal zgraditi Ivan Grozni,  ko je princesa Syuyumbike zavrnila njegovo snubljenje. Da bi rešila mesto pred uničenjem, mu je postavila pogoj, da mora v enem tednu zgraditi višji stolp, kot je katerakoli mošeja v mestu. Ker mu je uspelo,  se je iz njega pognala v smrt. S Kremeljskega  obzidja je čudovit pogled na mesto in Volgo. Sprehodiva se po mestu do pešulice Baumana , kjer si ulični umetniki služijo kruh.  (716 km)

Torek, 2.8.

V mrzlem, deževnem jutru potujeva za Nižji Novgorod. Pred mestom širijo cesto, je še brez oznak in Miro začne prehitevati kamion. Nimava sreče, že naju ustavljajo policaji, ki ves čas prežijo ob cesti na prekrškarje. Že velikokrat sva opazovala, kako vozniki takoj izvlečejo denarnice in predvidevala, da barantajo za višino kazni, ki gre policaju v žep. Tudi midva zbivava plačilo, a pod 1000 rubljev ne prideva. V Bogoljubovem si ob cesti ogledava ženski samostan, nato odkrijeva tlakovano stezico do cerkvice sredi travnika. Najin naslednji cilj je zlati ring, starodavna mesteca severno od Moskve . Kremlji, samostani in cerkve, ki jih vidimo na vsakem koraku, so spomeniki ruske arhitekture od 12. do 18. stoletja. V Suzdalu zlezeva na najvišji stolp in občudujeva sončni zahod nad čebulastimi strehami cerkva. Pridružita se rusa, eden od njiju obvlada angleščino. Je eden redkih srečnežev, ki  zna veliko tujih jezikov in je obiskal že nekaj tujih držav. Povabi naju v bližnjo cerkev, ki je za turiste zaprta. (630km)

Sreda, 3.8.

Že navsezgodaj sva na obhodu mesta.  Skozi Kremelj prideva do muzeja ruske arhitekture na prostem. Na soncu si privoščiva kapučino, nato prepešačiva do največjega samostana v Suzdalu, odrešenika Sv. Evtimija.  Pri eni od mnogih cerkva je zvonik, na katerem ima vsako polno uro zvonar pravi koncert z zvonovi. V cerkvi sv. Nikolaja si ogledava  muzej cerkvenih relikvij iz 12 st. V Sergej Posad, naslednjem mestu zlatega ringa, si ogledava samostan Sv. Trojice. Vhod je skozi vrata cerkve J. Krstnika, polni fresk na stenah in stropovih. Posediva v vrtovih, poslikava in ogledava si nekaj cerkev, v katedrali sv. Trojice poslušava petje mladih punc, v cerkvi Marijinega vnebovzetja je maša, ob molitvah pojeta izmenično dva zbora menihov. V kapeli vsega dobrega je izvirek svete vode, natočiva si jo za osvežitev. Odločiva se, da kljub petim ringom okoli Moskve, poskušava priti čim bliže centru. Na tretjem imava gostega prometa zadosti, zavijeva z njega naravnost na železniško postajo Riznsky. Imava srečo in parkirava pred vrati z napisom  »nomer«, kar po rusko pomeni sobe.  Rezervirava sobo in se z metrojem odpeljeva na Aleksandrov trg. Na razsvetljenem Rdečem trgu je ogromno ljudi. Obhodiva Kremelj, ob reki Moskvi se vrneva na metro. (300km)

Četrtek, 4.8.

Ogledava si manjšo slovesnost z vojaško parado ob postavljanje venca neznanemu vojaku ob kremeljskem zidu. Skozi Aleksanderski park s cvetočimi gredicami, vodometom in pravljičnimi junaki Gorkyna prideva do Kremlja, največje moskovske znamenitosti. Nekdaj je bila obzidana utrdba sedež ruskih carjev, danes predsednika države. Ogledava si  Rdeči (Krasen) trg obdan s kremeljskim zidom,  katedralo Vasilija Blaženega z znamenitimi vrtinčastimi čebulastimi kupolami, veleblagovnico GUM, na severni strani trga stoji čudovita stavba Zgodovinskega muzaja. Obiščeva Lenina v mavzoleju, ob Kremeljskem zidu stojijo nagrobniki vseh velikih ruskih  mož. Ko se vračava , se sprehodiva po postajah podzemnega metroja, ki so menda med najlepšimi na svetu. V gostem prometu zapuščava Moskvo, promet steče šele 50km iz centra. Voziva ob Volgi in zagledava peščeno plažo ob reki. Izbereva jo za prenočevanje. Miro ribari, jaz kuham. Kmalu se nama pridruži ribič, ki ribari celo noč. Vso opremo ima uvoženo iz Anglije in nama jo ponosno razkazuje. Prvi ulov nama podari, a morava odkloniti, ribe nimava kje speči.(139)

Petek, 5.8.

Slab nočni ulov ne spravi ribiča v slabo voljo. Pokaže nama ulov, pet majhnih ribic. Ob 12. Sva v Novem Novgorodu. Parkirava v stranski uličici ob Leninovem trgu s spomenikom. Ogledava si Kremelj, ta ima svoje ime-Detinets. V njem stoji spomenik tisočletja Rusije. Obdan je z znanimi osebami ruske zgodovine, na eni polovici so ruski carji in patriarhi, na drugi kulturniki. Katedrala sv. Sofije je znana po bronastih vratih z reliefi svetopisemskih prizorov. Zapustiva obzidje, čez reko Volhov s plažami in turističnimi ladjicami prideva do arkad ob reki. Na informacijski tabli vidiva, da je tudi to mesto polno cerkva, pravkar se nahajava na ploščadi, ki je obdana z njimi. Potujeva na najsevernejšo točko najinega potovanja- Petrozavodsk. Ob cesti se ustaviva v Staraja Lagoda, iz vodnjaka si natočiva vodo, ogledava si napol razpadajoč Kremelj. Po enolični močvirnati pokrajini z brezami in slabi cesti se pripeljeva v Republiko Karelijo. Od »meje«, oznake čez cesto, je nov asfalt. Ne najdeva prenočišča, zato sredi noči zapeljeva s ceste na gozdno pot. Prenočiva pri starem rudniku. Pri tuširanju me celo popikajo komarji. (812km)

Sobota, 6.8.

Celo noč lije dež. V Petrozavodsku  parkirava pri pomolu. Dež se ustavi. Do odhoda katamarana na otok Kiži imava še dve uri časa. Mesto, ki naj bi imelo čudovite parke, kaže žalostno podobo. Ceste in potke so polne velikih luž, rož skorajda ni. Pomalicava v gostišču ob obali, ugotoviva, da so lastniki Kitajci. Končno sva na katamaranu. Skoraj bi se obrnila, ko sva izvedela ceno za vožnjo- 2200 RUB na osebo. Na jezeru Onega je veliko otočkov, na otoku Kiži je pod UNESCO-vo zaščito muzej stare ruske arhitekture od 14 st. naprej  Najbolj znana je cerkev Transfiguration iz leta 1714 s 23. domi. Otok je velik, za ogled imava dve uri časa, zato si ogledava le del. Pri pomolu ruski »kozaki« ob kozarčku vodke pojejo ljudske. (534km)

Nedelja, 7.8.

Zgodaj zjutraj zapeljeva v St. Petersburg. Pri postaji metroja na Blagodatnayi ulici poiščeva hostel,  rezervirava sobo in se z metrojem odpeljeva v center. Po najbolj znani ulici Nevski prospekt prideva do baročnega zimskega dvorca Katarine Velike, ki je z dvema sosednjima stavbama urjen v najbolj znan ruski muzej zgodovine in umetnosti Ermitraž (Hermitage), ki hrani neprecenljive zbirke umetnin iz vsega sveta Vstopnice  sva plačala po internetu, tako da nama ni bilo treba čakati v dolgi vrsti. V muzeju je na ogled več kot 1000 čudovitih soban, vsaka drugačna od parketa do stropa. Spodaj si na hitro ogledava eksponate iz celega sveta iz obdobja pred našim štetjem. Po veličastnem stopnišču se povzpneva v najzanimivejši del, sobane Katarine velike (koncertna hala, plesna dvorana, knjižnica…) in prostore malega in velikega Hermitaga, opremljene z umetniškimi deli avtorjev od 15. do 18. stoletja. Med njimi so Rubens, Rembrant, Da Vinci, Botticelli…V tretjem nadstropju so razstavljene slike novejših avtorjev, med njimi tudi Van Gogh. Kljub temu, da nisva ne vem kakšna poznavalca umetnosti, sva po petih urah muzej zapuščala navdušena. Sprehodiva se po mestu, ob temi se vrneva v hostel.(50km)

Ponedeljek, 8.8

Prvič zjutraj dolgo spiva, ob kapučinu preštudirava zemljevid mesta in narediva plan za ta dan. Z metrojem do Petropavloske trdnjave s katedralo sv. Petra in Pavla, kjer so pokopani tudi poslednji Romanovi. Prispeva ravno v času (točno ob 12), ko vsak dan ustrelijo iz topa čez reko Nevo proti mestu. Vstop v trdnjavo je prost, ogledi muzejev in cerkva v njem pa so plačljivi. Mimo spomenika Petra Velikega s čudnimi sorazmerji prideva do pomola, od koder so pošiljali zapornike na usmrtitev. Sprehodiva se do centra do najbolj znane ulice Nevski prospekt, ob kateri se nahajajo najlepše palače iz obdobja stare carske Rusije, kot so zimski dvorec, katedrala Sv. Izaka, cerkev Kristusa na preliti krvi, številni trgi, trgovine. Ogledava si vse znamenitosti mesta, nazadnje greva do slavne  križarke Aurore, kjer se je začela oktobrska revolucija. Pozno zvečer se odpeljeva do Petrovdvorca. (30km)

Torek, 9.8.

Navsezgodaj  prisostvujeva maši v cerkevi sv. Petra in Pavla. Ob 9. odprejo Petrov dvorec, slovito letno rezidenco in veličastne vrtove Petra I. na obali Baltskega morja. V Petrovem dvorcu sva občudovala 268 metrov dolgo Veliko Palačo z muzejem in dvema parkoma z več kot sto zlatimi fontanami in kiparskim okrasjem.  Končno se poslavljava iz Rusije, 1.30 ure čakava na izstop. Na srečo dobiva obrazec v angleščini, tako, da ga brez večjih težav izpolniva.  V Estoniji se odpeljeva do narodnega parka La Hemma pred Talinom. V vasi Vasa prenočiva na plaži. (328km)

 Sreda, 10.8.

Odpeljeva se v vas Kasmu, prehodiva peščeno, skalno plažo. Povsod so nanosi iz morja, ki smrdijo po fekalijah. Odkrijeva tablo z označenimi pešpotmi po narodnem parku. Po gozdu z borovnicami  prideva do jezera Kasmu.  Na poti proti Laulasmaa se vstaviva v Palmse z dvorcem in info centrom. V obcestni restavraciji pojeva odlično ribjo juho in surovo ribo-slanika. Ogledava si slap na reki Keila v vasi Keila Joa. Nazaj grede najdeva kamp. Prespiva v hišici. (184km)

Četrtek, 11.8.

Končno sije sonce. Parkirava v središču mesta Parnu, polnem parkov in lesenih hiš. Mesto je znano letovišče z blatnimi kopelmi. Pešačiva do peščene obale. Visi rdeča zastava, močno piha. Prideva do pešulice  Ruutli, hiše so iz 17 stoletja. Najstarejša stavba v mestu je rdeči stolp, v katerem je prodajalna spominkov. Že sva na poti za Latvijo.  Najprej se ustaviva ob izlivu reke Vitrupe. Peščeni nanosi so ustvarili polotok. Nabereva školjke, kmalu jih vrževa stran, ker smrdijo (ne po školjkah).  Vreme je spremenljivo- sonce, dež, sonce…Popoldne sva v Rigi. V centru je veliko hostlov, midva izbereva Riga hostel. Na trgu si ogledava mestno hišo, Blackheads, Menzendorff in Reiterns hišo. Na Arden ulici poslikava zgradbe Art Nouvean.  Mesto je polno zanimivih srednjeveških stavb. Noči se, zebe. Ob kavi z balzamom,  pokrita z odejo uživava  ob živi glasbi in plesu. (324km)

Petek, 12. 8.

V hostlu pozajtrkujeva, zunaj močno dežuje. Oblečeva pelerine in se še zadnjič sprehodiva po mestu. Odpeljeva se proti J do baročne  palače Rundale. Zgradil jo je  Italijanski arhitekt Francesco Bartolomeo Rastrelli. Nekoč poletna rezidenca je spremenjena v muzej in jo še zdaj počasi obnavljajo. Za palačo je lep park z vodometi, cvetličnimi gredicami in drevoredi. Ob 14 uri sva v Litvi. Nekaj km pred Šiauliai zavijeva za Kriyžin kalinis- hrib križev. Na vzpetini sredi travnikov stoji ogromno križev že od 14 st. naprej. Rusi so jih nekajkrat zravnali z zemljo, a so vedno znova zrasli. Poiskala sva križ papeža Pavla II, ki je bil tu leta 1993. Pokrajina v Litvi je bolj kmetijska, polja so obdelana. Na poti za Klaipedo dobiva kamp ob morju v vasi Karkle. (354km)

Sobota, 13. 8.

S trajektom  že zgodaj zapuščava celino,  plujemo na otok, ki ga je ustvarilo morje z nanosom sipin. Obiščeva narodni park Curonion Split. V vasi Juodkrante parkirava in prehodiva otok po širini, od ene  obale do druge. Pešpoti niso označene, a Miro ima kompas v …Prideva do rajskih peščenih plaž. Vreme  je toplo in sončno, uleževa se na sonce in uživava. Vračava se čez hrib čarovnic, ob poti je veliko lesenih skulptur vragcev, čarovnic in figur iz Litvijske folklore. Zapeljeva se naprej do mrtvih sipin. Z lesom tlakovana potka se strmo dviga na vrh sipin. Počutim se kot v puščavi.  Še nekajkrat najdeva sipine z urejenimi potkami, zadnje so pri mestecu Nide, tik ob Ruski meji. Pričakava sončni zahod na eni od peščenih plaž in tam prespiva.(104km)

Nedelja, 14. 8.

Sonce, dopoldne izkoristiva za sončenje in kopanje. V bližnji vasi kupiva prekajeno ribo Žuvis.  Ogledava si Amber bay, zaliv, kjer so kopali jantar. S trajektom nazaj na celino in zvečer najdeva pred glavnim mestom Litve kamp.(350km)

Ponedeljek, 15. 8.

Sonce. Zjutraj parkirava v starem delu Vilniusa, ki se nahaja ob bregovih reke Neris in se ponaša z več kot 1.200 srednjeveškimi zgradbami in 48 cerkvami. Najprej greva do spomenika Franka Zappe, nato v staro mestno jedro, ki je del svetovne dediščine UNESC-a. Ogledala sva si klasicistično katedralo, cerkev Sv. Ane z  gotsko arhitekturo, baročno cerkev sv. Petra in Pavla, parlament, najstarejšo univerzo v pribaltskih državah, predsedniško palačo, grad nad mestom z Gediminasovim stolpom iz 14. stoletja. Nad Spodnjimi vrati je kapela s čudodelno ikono device Marije. Postojiva pred njo in darujeva za zdravje vseh bližnjih. V ruski pravoslavni cerkvi Sv. duha ima pred oltarjem  posebno mesto  sveti grob treh balzamiranih svetnikov. Verniki jim poljubljajo noge, midva  prebereva tablo, ki opisuje njihovo trpljenje. 16 km iz Vilniusa prideva v  Trakai, srednjeveško prestolnico Litve. Ugotoviva, da je praznik (Marijino vnebovzetje), prost dan za Litvijce, ki so zapolnili staro mestece. Na hitro si ogledava dobro ohranjeni trdnjavo, nahaja se na prelepi lokaciji na otoku na Lake Galve. Kujeva načrte, kako se bova naslednji dan kopala, najela čoln in veslala med otočki. (40km)

Torek, 16. 8.

Prši, mraz. Ob 10 se megla še ne dvigne, zato se odpraviva proti domu.  Ob 12 sva na Poljskem. Vse ceste peljejo skozi centre mest. Velikokrat obtičiva v zastojih. Za kosilo naročim vse, kar je tipično Poljsko. Prinesejo mi juho z vampi-fuj in segedin. Miro dobi joto in pohan kotlet z zelenjavo. Pivo je pa odlično ( Lamža). V 12-ih urah prevoziva le 661km.

Sreda, 17. 8..

Od 5.30 do 20 ure se voziva proti domu. (1048 km).      Skupaj sva prevozila 12107km.       Prenočišča v gostilnah ob cesti so od 1000 do 1500 rubljev.