Planinska jama, 11. 8. 2006

Iz Postojne , na začetku naselja Planina, v kačjih ridah zavijemo desno (oznaka) na ožjo pot, po klancu navzdol proti Ravbarjevemu stolpu, kjer je označeno parkirišče. Vrnemo se do lope, kjer nas že čaka naš vodič.Oblečemo kombinezone, rešilni jopič,čelado, škornje in svetilko. Po  stezi se spustimo do Unice, jo prečkamo po lesenem hodniku ob rakah, ki vodijo vodo na žago. Nadaljujemo ob desnem bregu do vhoda v jamo. Pred nami se odpira obokana votlina pod visoko navpicno steno. Voda se vali cez širok jez in bucanje Unice nas spremlja, ko vstopamo v temno kraško podzemlje.Tipaje stopamo po prvem mostu cez podzemeljsko Unico. Onkraj mostu se pot strmo vzpenja v Visoko dvorano in le mocna luc seže 70 m visoko do stropa, sicer pa vidimo le pot pod nogami in slišimo bucanje vode v strugi. Malo pred Sotocjem se strop glavnega rova zniža in pot zavije v kratek umetni rov, ki nas privede do zacetka Pivškega rokava. Po mostu cez sotesko Pivke dosežemo razgledišce na sotocju. V daljavi slišimo bucanje podzemeljskega Raka, ki pada cez 5 m visok slap, predno se zlije v Pivko. Prišli smo do čolna, s katerimi se bomo zapeljali po podzemnem svetu. Čoln je bil dvignjen na skalo, tako da ga reka Pivka tudi ob višji vodi ne more doseči.s skupnimi močmi smo ga spravili v vodo in zaveslali.V reki smo opazovali neverjetno veliko človeških ribic, ki so se večino zadrževale ob robu vode. Mirno veslanje je tu in tam zmotil kakšen nižji prehod,  preneseš čoln in greš naprej.Veslanja je konec , sledi plezanje, plazenje. vlačenje skozi ozke razpoke in rove. Veliko blata, peska in  vode. In tu je Paradiž, vreden svojega imena. Kapniki vseh sort, zastori, spominjam se, da se je vse bleščalo, kot da je apnenec pomešan s kremenom . 

Povezava za več informacij: http://www.planina.si/