S kanujem po Vipavi, julij 2004

Miha nas je z avtom odpeljal do Dobravelj in naprej prot Velikim Žabljam. Pri mostu pred vasjo smo porinili čoln v Vipavo. Miro, Danila in Nina smo se vkrcali in takoj zapluli v brzice.Naš cilj je bil Miren. Na mostu za Brje nas je čakal šofer Miha, napravil par fotk, mi pa smo veselo veslali naprej, kajti po prvih brzicah se je reka umirila. Na obeh straneh Vipave so nas obdajali breskovi nasadi. V tem času so bile breskve ravno zrele, ztato smo se vsake toliko časa ustavili in si jih privoščili. Pred vasjo Batuje nas je ustavila pregrada, čoln je bilo treba prenesti in se spustiti proti mirnemu odseku. Reka naredi oster ovinek, bregovi so zaraščeni, veslamo v samoti, okoli nas neokrnjena narava,  oglašanje ptičev in že ves čas nas spremlja ogromno kačjih pastirjev. V Steskah je treba čoln spet prenesti čez pregrado. Po mirnem plutju nam kar prija nekaj brzic, nato se Vipava spet umiri.Veslamo pod mostom mimo Saksida, velike skale nas prisilijo, da čoln spet prenesemo. Sledi velik ovinek okoli Dornberka. Mirno veslamo pod železniškim in cestnim mostom. Popoldan se prevesi v večer, naveličani mirne Vipave  pokličemo Miha, da nas pride iskat takoj za mostom pri Dornberku, kjer potegnemo kanu iz vode. Odsek od tu do Mirna nas še čaka.