Madeira, 24.12.2016-1.1.2017

Za Madeiro sva se odločila, ker ima blago mediteransko klimo, v tem letnem času od 16 do 20°C in ogromno označenih in urejenih pohodnih poti. Otok leži v oceanu nasproti Maroka in spada pod Portugalsko.

24.12., sobota: Letalske karte sprintam doma, a nama v Benetkah pri vkrcanju na letalo dajo nove z drugačno številko sedežev. Strgajo nama stare, ojej, na istem listu  imava tudi karte za naprej.  Letalo TAP-Portugal odleti v Lizbono z eno urno zamudo. Zaradi časovne razlike pridobiva eno uro. Let v Funchal na Madeiri imeva naslednji dan, ker so bile letalske karte na ta način ugodnejše.  Na letališču poiščeva vhod v podzemno, na avtomatu kupiva vsak svojo karto s štirimi vožnjami (14€). Enkrat se presedeva in izstopiva v predelu, kjer sva rezervirala sobo preko Bookinga. Bisengoto je stanovanje v pravkar prenovljeni visoki vrstni hiši, v kateri oddajajo sobe (22€). Odloživa prtljago in se s podzemno odpeljeva do morja. V slaščičarni si poleg kave naročiva božično slaščico »pastel de nata«, opazujeva domačine, ki kupujejo venčke sladkega kruha z ogromno sladkorja in želatinastimi božičnimi okraski- Bolo Rei. Avtobus za Belem (podzemne proge ni) odpelje šele čez pol ure, zato se odpraviva peš. Prehodiva skoraj 4km. Poslikava menda najdaljši most v evropi čez reko Tajo pred izlivom v morje.  Končno prideva k spomeniku Padraodos dos Descobrimentos, postavljenemu v čast vseh pomorščakov, ki so v 15. in 16. stoletju odkrivali nove svetove. Najin namen je bil, da se povzpneva na razgledišče, a ga nažalost obnavljajo. Tudi samostan Mosterio dos Jeronimos, kjer je grobnica Vasca da Game, je zaprt. Vrneva se nazaj do Praca de Comercio, vse ulice, ki vodijo do trga se svetijo v novoletnih lučkah, na trgu je ogromna jelka. Kljub božičnemu večeru so ulice polne obiskovalcev. Na trgu Praca dom Pedro si naročiva pozno večerjo- paello. Prisedeta Finca, ki že nekaj let božične praznike preživljata v Lizboni.

25.12., nedelja: S praznim metrojem se zapeljeva do letališča, na  avtomatih sprintava nove karte, ob 9:30h imava let za Funchal, glavno mesto Madeire. Po manj kot dveh urah pristanemo na letališču, del steze je grajen na 70m visokih stebrih nad morjem. Dočaka naju oblačno, vetrovno vreme. Šofer Bravacar-ja, ki naju je prišel iskat na letališče, pravi, da bova imela srečo, če bo ostalo samo oblačno brez dežja. Na srečo se vreme obrne in imava vse dni sonce. Par kilometrov od letališča prevzameva avto (najem avta Hyundai i10 naju stane za 6 dni 223€ z vsemi zavarovanji). Ta dan imava v načrtu ogled vzhodnega dela otoka. Ob cesti cvetijo aloe, peljeva pod stebri letališke steze. Vstaviva se nad Prainho, edino naravno plažo na otoku s črnim vulkanskim peskom. Z glavne ceste, ki potekajo po vrhu klifov, se spustiva proti morju skozi turistično naselje. Ob morju najprej naročiva pivo, prepriča naju jedilnik in naročiva polenovko. Odlično. Končna postaja je Baja d'Abra, parkirišče in izhodna točka za prvi pohod po označeni poti Vereda da ponta de Sao Lovrenco. Cel polotok je narodni park Nature 2000 z nešteto vrstami ptic. 4 km dobro zaščitene in skoraj tlakovane poti naju vodi gor in dol  po naravnih prehodih. Za vsakim ovinkom se nama odpirajo novi pogledi na klife in iz morja štrleče ostre skale. Na koncu se povzpneva na strm najvišji klif, razgledišče na travnat otoček, ki je bil nekdaj verjetno del polotoka. Najin naslednji cilje je Porto da Cruz, vasica na severnem delu otoka. Izbereva novo cesto, takoimenovano »rapidas«, ki naju skozi tunele hitro pripelje do željenega cilja. Zaradi svojega vulkanskega nastanka je otok izredno razgiban, stara ovinkasta cesta vodi po strmih, globokih soteskah in visokih hribih, ob morju ni cest, iz vasice v vasico se dvigaš čez klife in spet spuščaš do morja. Pričaka naju dež, a preden prideva po strmi cesti do morja, se že jasni. Star mlin za mletje sladkornega trsa še deluje, v njem izdelujejo rum. Iščeva prenočišče, en hotel je zaprt, drugi pa poln. Domačin nama svetuje, naj se zapeljeva do Machica na vzhodu otoka. Ker je otok  širok  le nekaj več kot 20km in čez pelje hitra cesta,  sva takoj na drugi strani otoka. Blizu morja dobiva hotelček Amparo(soba z zajtrkom 45€). Sredi mestaca so velike jaslice na prostem, sprehodiva se ob morju, posediva ob pivu in pici dolgo v noč.  (prevozila 46km)

26.12., ponedeljek: Peljeva se proti Santani. V načrtu sva imela ogled severnega dela otoka, a naju premamijo vrhovi sredi otoka, ki so se končno prikazali izza oblakov. Zavijeva za Ribeiro Frio čez prelaz  Poise do tretjega najvišjega vrha Madeire, Pico do Areeiro.Na 1818mnv je izhodišče za pohodno pot na najvišji vrh, Pico Ruivo. Višji je le  za 44metrov. Dobro označena in od začetka tlakovana pot se spušča in dviga, speljana nad prepadi in skozi neštete tunele. Ponekod je videti sledi starejših prehodov, ki se krušijo v prepadne doline. Na najstrmejšem delu so postavljene železne stopnice, ki jim ni videti konca. Prečiva manjši greben in po široki stezici prispeva do koče. Še zadnji vzpon in sva na  1862 m visokemu Pico Ruivo. Bolj kot razgledi na morje in strm reljef otoka naju očara sama pot, tako razgibana in speljana po naravnih prehodih, da je vredna vsake kaplje potu (mojega, Miro se verjetno ni niti spotil). Po 5-ih urah hoje sva nazaj na izhodišču. V koči se regenerirava s paradižnikovo juho in tradicionalnim česnovim kruhom Bolo Do Caco ki ju zalijeva s pivom. Vrneva se nazaj proti  Ribeiro Frio. Na ravni pohodni poti Vereda dos Balcoes si raztegneva noge. Pripelje naju do razgledišča v dolino Ribeira da Metade, na drugi strani se dvigajo skalne špice. V vasi si ogledava še ribogojnico postrvi, sledi vzpon nazaj na prelaz Poise in strm spust proti Funchalu. Pred glavnim mestom se odcepiva proti zahodu, kjer v Ribeiri Bravi iščeva prenočišče. Ulica ob morju je zabita s prometom, na promenadi se sprehaja ogromno turistov. Hotel ob morju nama je predrag, en je zaprt, tudi hostel, ki sem ga dobila preko Bookinga je zaprt. Tudi v naslednjem mestecu Ponta do Sol so hoteli dragi, nad 80€. Promenada in glavna ulica sta praznično okrašeni, sprehodiva se ob polnih lokalih turistov. Že malce nervozna se odločiva, da greva naprej. Končno v temi dobiva prenočišče v Calheti. Za apartma Beira Mar ob morju plačava 40€. Najameva ga za 2 noči. (109km)

27.12., torek: Pozajtrkujeva v apartmaju, sprehodiva se ob morju, posediva ob kapučinu. Ko prideva do avta, naju čaka listek s kaznijo za parkiranje. Po otoku lahko brez kazni parkiraš kar na cesti, modre cone so pa svete. Na njih je parkiranje brezplačno samo ponoči, od 8h zjutraj je plačljivo. Preparkirava in si v mestecu ogledava mlin za mletje sladkornega trsa. V njem je restavracije, kjer lahko probaš pijačo Poncha in slaščico Bolo del Mel, ki ju izdelujejo iz ruma, pridobljenega iz sladkornega trsa. Ime otoka pomeni les, ko so začeli saditi sladkorni trs, so gozdove požigali, naredili terase, kjer danes rastejo še bananovci, trte, krompir, fižol, buče, solata, paradižnik… namesto plevela cvetijo rože. V tem času so cvetele predvsem strelicije in aloe. Zapeljeva se proti notranjosti otoka na planoto Paul da Serra, približno 1400mnv. Parkirišče je že polno. Kdor želi, se lahko od rampe navzdol pelje s kombijem, ki ima označen urnik prevozov. Midva se po asfaltni cesti spustiva peš v sotesko. Danes naju čaka prva levada. Levade so vodni kanali, vklesani v skale,  za dovajanje vode iz deževnega  severa na sušni jug. Gradili so jih sužnji, katere so na otoku pretovarjali na poti iz Afrike. Poti za vzdrževanje so danes namenjene tudi pohodnikom. Pri koči naju kažipot usmeri po kamnitih stopnicah do Levade 25. izvirov. Pot je speljana ob kanalu, izklesanem v skalo, spusti se na mostiček, od koder je pogled na dvojni slap Rico, nato ob drugem kanalu do visokega naravnega amfiteatra. Na sredini je laguna, v katero pada visok slap, naokoli pa tečejo manjši izvirki iz skal. Vrneva se do križišča in greva še ob Levadi do Risco. Tudi ta naju pripelje do slapa. Pot naprej je zaprta, odnesel jo je plaz. Pod slapom je tunel, na drugi strani se še vidijo ostanki nekdanje poti. Po treh urah sva spet pri avtu. Na soncu pomalicava in posediva ob pivu. Sledi strm spust proti obali. Obiščeva še Jardim do Mar, na koncu promenade je kamnita plaža, kjer se martinčkava. Ob pečeni polenovki opazujeva sončni zahod,  ki je menda na tej strani otoka najlepši. (86km)

28.12., sreda: Miro mi spet scvre jajčaka za zajtrk. V Prazerasu parkirava, posediva ob kavi in načrtujeva dan. Pri hotelu visoko nad obalo se začne pot, ki pelje strmo k morju, Caminho Real do Paul do Mar. Zgrešiva pot in greva po krožni poti, po kateri naj bi hodila bosa. Podlaga je iz kamnov, nato storžev, peska, listja... končno sva na 535mnv, kjer se začne pravi spust. Cikcakasto se po strmi, s kamenčki tlakovani potki strmo spuščava k morju. Na dveh mestih je stezico odneslo. Odpre se nama pogled na visok slap, ki je skrit v soteski Ribeira Seca. Po uri hoje me mišice pečejo, končno sva na cilju. Vzameva si čas in slikava ozke, tlakovane uličice, vodnjake z modrimi poslikanimi ploščicami, ploščice s pobožnimi motivi na pročeljih hiš...Ob morju srkam poncho in se hrabrim za pot navzgor. Gre lažje, kot sem si predstavljala. Zapeljeva se do najzahodnejše točke otoka, Ponta do Pargo. Parkirava sredi vasi in greva peš do svetilnika, ki stoji na klifu 300m nad morjem. Po drugi potki greva ob klifu do gostišča , nato strmo v breg k avtu. Miro je slišal za staro, enosmerno, panoramsko cesto iz Sao Vicente  do Porto Moniza, zato se vrneva proti Ribieri Bravi in čez otok. oz. skozi tunel do Sao Vicente. Mestece ima kot zanimivost v bližini podzemne jame, ki jih je naredila tekoča lava. Take sva videla na Islandiji, zato jih ne obiščeva. Končno dobiva pošto, kjer lahko plačava kazen za parkiranje. Oddahneva si in si privoščiva ribje kosilo –spet polenovka, ki je meni najboljša. Izveva, da je panoramska cesta zaprta zaradi padajočega kamenja. Malo razočarana se peljeva po novi cesti, spet z veliko predori. Ustavljava se na odcepih, ki zavijejo na zaprto cesto. Nekatere dele je odnesel slap, veliko je kamenja, ki pada po nezavarovanih pobočjih. En del jo le prevoziva- na lastno odgovornost. V Ribiera do Janela se razgibava na pešpoti na razgledišče na vulkanske stebre v morju. Večeri se že, ko sva v Porto Moniz. Sprehodiva se ob lavinih jezikih, ki so ustvarili skoraj naravne bazenčke. Par betonskih pregrad in oceanska voda je ujeta v bazene, ki jih greje sonce. Med njimi so speljane betonske stezice. Kar malo mi je žal, ker imava rezervirano sobo v vasi Santa, visoko nad mestecem. Zapeljeva se po cikcakasti cesti, garmin naju pripelje do Pasao Fernandez. Ugotavljava, ali je to gostilna ali trgovina, zanemarjen lastnik nama pokaže sobo. Diši po zatohlem, ko odgrnem rjuhe, najdem dlake. Lastnik se name jezi, noče dati čistih rjuh. Pokaže nama drugo sobo, jamra, kako težim tako staremu človeku in očetu ne vem koliko otrok. Kljub temu, da nama bodo nekaj trgali s kartice, ne ostaneva. Spustiva se v Porto Moniz in prenočiva v snažni sobici AlojamentosRodriques (soba z zajtrkom 30€). Ob morju naročiva vino tinto- ma ni iz Madeire, je s Portugalske. (56km)

29.12., četrtek: zgodaj se sprehodiva ob prazni obali, po zajtrku se zapeljeva po S otoka proti Santani. Pred mestom zavijeva v hrib za Queimadas. Pri parkirišču stoji obnovljena tradiciona hiša, naprej naju usmeri kažipot za Lavado Caldeirao Verde, 6.5km dolgo pot ob levadi. Najprej hodiva po široki gozdni poti, ki se kmalu spremeni v kamnit zid, zaščiten z ograjo. Levada je vkopana visoko nad strmo sotesko in čudiva se, kako so jo lahko klesali. Veliko vode kar prosto teče v slapkih na pot. Mimo visokega slapu je speljan mostiček, pot pelje še skozi par  tunelov in se konča pri 100m visokem slapu Caldeirao. Nazaj grede srečujeva veliko pohodnikov, iščemo prostor za izogibanje. Po 3 urah hoje sva pri avtu. Spustiva se po zelo strmi cesti v Santano. Pri cerkvi so spet velike jaslice na prostem, nedaleč stran pa edina zanimivost v vasi, lesene hiške s slamnato streho do tal. V raznih vodičih sva brala, da je to tipična madeirska vasica, malo sva razočarana, ker je samo nekaj hišk, postavljenih za ogled turistov. Zaželim si posedeti ob morju, zapeljeva se v Porto da Cruz, ob kapučinu uživava na soncu. Zgodaj je še, zato se odločiva, da si ta dan ogledava še nunsko vas. Po »rapidi« hitro prideva do Funchala. Zelo strma, ovinkasta in ozka cesta ob robu soteske naju pripelje do Eira do Serrado, razgledne točke 1000m nad dolino. S  parkirišča se dvigneva do razgledišča, vidi se v dolino, vulkanski krater, stisnjen med visoke vrhove, v katerega so se nune v 16. st. skrile pred pirati. V vasico vodi steza, prvotni načrt je bil, da greva peš na kostanjeve jedi, vendar se je že pričelo nočiti, zato si premisliva.  Zapeljeva se proti Funchalu in iščeva prenočišče. Preko Bookinga rezerviram sobo v majhnem hotelčku The Flame Tree (soba 25€).  V restavraciji imajo kar visoke cene, zato greva malo naokoli. Za dnevno juho, caldo verde, presenečena dobiva smukavc. Mlademu fantu, natakarju , poveva, da je to tipična idrijska jed. Pozna Slovenijo in ima prijatelje od tam. Polenovko zalijeva z rdečim vinom, razložijo nama, katero je tipično madeirsko vino. (146km).

30.12., petek: Na zajtrku se ustaviva ob cesti proti Monte. Dopoldne si ogledava Monte, hrib nad Funchalom, na katerem stoji cerkev z dvema zvonikoma Nosa Senhora do Monte. Pred njo je kip zadnjega avstroogrskega cesarja Karla I. Habzburškega, ki je pokopan v cerkvi. Za cerkvijo je trg, naravni amfiteater s fontano. Največja zanimivost dandanes je vožnja s posebnimi sanmi. Turista ali dva se vsedeta v sani, dva v posebne noše oblečena moška krmarita sani z vrvmi. S posebnimi obuvali zavirata, če gre prehitro po 2km klancu navzdol. Ogledava si zanimiv tropski park (12€ na osebo), ob glavni poti so ogromne slike, sestavljene iz ploščic in prikazujejo portugalsko zgodovino. Tematski  parki- orientalski, japonski, afriški.... si sledijo eden za drugim. Park je postavljen v hribu, vmes je speljana voda z majhnimi slapovi, ki se na sredini stekajo v umetno jezero. Po dveh urah ogleda se zapeljeva  v mesto, kjer oddava avto. Z avtobusom do centra, kjer imava rezerviran hostel Santa Maria (38€ soba z zajtrkom) na istoimenski uličici. Odloživa prtljago, v kiosku kupiva karte in se z avtobusom odpeljeva spet visoko nad mesto v Jardin Botanico (vstopnina 5.5€ na osebo). V nejm si ogledava drevesa iz vseh koncev sveta, kaktuse, rože, palme... Na razgledišču posediva ob kapučinu in uživava na toplem soncu. Peš se spustiva po ozkih, strmih uličicah do morja. Za kosilo naročiva mečarico z ocvrto banano- menda madeirska specialiteta, sardince, zraven dobiva majhne fižolčke, krompir, malancane, zelje in ananas. Pozno popoldne si ogledava trdnjavo Sao Tiago in star del mesta, zona Velha. Posediva ob sladkem madeirskem vinu. Sprehodiva se še ob morju do katedrale. Na glavni aveniji so stojnice, pijeva 10 let staro sladko vino Henry and Henry, ki je menda najbolj znano. Poskusiva raznovrstno sadje, od tega kar štiri vrste bananic, pečejo kostanje, kruh in kuhajo tipične jedi. V parku Sao Franceska je koncert  pihalne godbe, v starem delu mesta, kamor se še nazadnje sprehodiva pojejo fado.            (18km)

31.12., sobota:Spakirava, kovčke pustiva v recepciji. Ogledava si glavno pokrito tržnico Mercado dos Lavradores. V njej so oddelki z rožami, sadjem, suhim sadjem in zelenjavo in ribarnica. Prodajalke rož so oblečene v narodne noše. Nakupiva eksotičnega sadja in sadik za rože. Po obmorski promenadi prideva do kipa Ronalda in muzeja, ki si ga na hitro ogledava- nisva ravno njegova fena. Povzpneva se v park St. Catarina, polnem cvetočih rož. Odpre se pogled na marino, v razburkanem oceanu se ziba rekonstrukcija Kolumbove ladje. Zraven sta zasidrani dve ogromni križarki. Mimo Kolumbovega kipa in kapelice sv. Katarine prideva do trga Infante, na katerem kraljuje kip Henrika Navigatorja. Prideva do stojnic, kjer zborček prepeva božične pesmi. Veliko skupin v narodnih nošah hodi po mestu. Ogledava si še trg Praca do Municipio z občinsko hišo, sodiščem, cerkvijo..na sredini trga je ogromno božičnih zvezd in okrašenih smrekic. Čaka naju le še ogled mestne katedrale. Pred njo skupina moških v narodnih nošah in mehih na ramenih prikazuje, kako so nekoč tovorili vino. Katedrala je zaprta, prosti čas izkoristiva za kosilo. Končno odprejo katedralo, v njej je maša, zborček poje. V vodičih bereva, da je strop iz cedrinega lesa z intarzijami slonove kosti. Mešanica dveh stilov manuelinskega in baročnega se vidi v nišah in baročni kapeli. Prižgeva svečko za slovo od otoka. Posediva še ob odličnem juicu, nato v hostlu dvigneva prtljago in na avtobus za letališče. Ustavi nama taksist, ki nama zaračuna isto ceno kot avtobus, saj gre na letališče po turiste. Ob 20:30h imava let do Lisbone. Ob 22h pristanemo. Z metrojem, ki je nabasan, saj vsi hitijo na glavni trg, kjer je silvestrovanje na prostem, se zapeljeva do postaje, najbližje najinemu prenočišču, Pensao Fernandez (25€ soba). Komaj ga najdeva, le na zvoncu je znak, da oddajajo sobe in zraven telefonska številka. Miro pokliče in takoj je tu lastnik, nekam čudno temen. Odloživa prtljago in peš hitiva proti Praci Comercial. Trume ljudi se valijo po vseh ulicah, na trgu se zgužvava mimo jelke, saj Miro pravi, da nama bo sicer zakrivala pogled na ognjemet. Nikjer šankov, kuhanega vina,  da bi se ogrela. Pričakava polnoč, okoli letijo petarde, pokajo zamaški, ogledava si ognjemet. Malo nama je žal, ker nisva na Madeiri, v Funchalu je največji ognjemet v Evropi. Nazaj grede hočeva nazdravit, domačini pijejo pivo, ki mi zaradi mraza ne tekne, nazdraviva z vodo.

1.1., nedelja: ob 6:30h začne vozit metro.  Na letališču je gužva, čakava več kot pol ure na pregled prtljage. Zatežijo mi zaradi marmeladic, ki sem jih kupila včeraj na letališču v Funchalu. Zagotovili so mi, da jih lahko nesem, ker mi jih zapakirajo v posebno vrečko. Tu mi jih odpakirajo, pregledajo in spet zapakirajo. Let imava ob 8:20h, tečeva čez letališče, nato pa na avtobusu čakamo še vse tiste, ki so obstali v gužvi. Let je točen, ob 12:30h sva v Benetkah.

Prevozila sva skupno 460km

Stroški:

Letalske karte: Benetke-Lisbona, Lisbona .Funchal, letalska družba TAP Portugal, povratne za dve osebi-700€

Najem avta- preko spletne strani Opodo- ponudnik Bravacar, najem za 5 dni- 223€

Benzin-60€

Prenočišča-270€

Hrana-350€