Korzika, od 8.7. do 25.7.2007       

Nedelja, 8.7.

6.15-vžig s kabli , menjava baterije na meji- še zadnje potovanje s pašaporti. Ob 11sva v Pissi v kampu Torre Pendente(cena kampa-2osebi,šotor,avto-29E) v bližini poševnega stolpa. Postaviva šotor, skuhava kosilo in se kopava in sončiva v bazenu v kampu. Popoldne se podava peš do piazze di Miracoli, ogledava si katedralo, poševni stolp in krstilnico. Sprehodiva se do piazze Cavalieri, na kateri je palača z uro in palazzo dei Cavalieri. Nadaljujeva do reke Arno in ob njej do mostu Ponte della Fortezza-ogled obzidja in trdnjave. Do trga Vittorio Emanuelle, pod katerim so gradili podzemno garažo in je bilo vse ograjeno. Vzporedno z obzidjem prideva spet do reke Arno k cerkvici Santa Maria della Spina. Čez most in po ulici via Roma prispeva spet na trg s poševnim stolpom.

Ponedeljek, 9.7.

5.45- vstajanje, pakiranje in proti Livornu, ob 8.15 že imava trajekt za Korziko. Kolo, ki je bilo na strehi sva morala "sneti". Vožnja je ob kapučinu in sončenju na palubi hitro minila in ob 12.20 prispemo v Bastijo. Zapeljeva proti Saint Florent, strmo se dvigava in večkrat ustaviva, lepo se vidi na Bastijo, jezero Etang de Biguglia in na morje. Ustaviva se na prelazu Col de Teghime (536n.v.), sprehodiva se do bližnje vzpetine, od koder se vidi na Bastijo in morje in na drugi strani na Seint Florent. Miro za pokušino prepleza nekaj skal, nato pa nazaj do avta, v katerem je savna, sva brez klime. V krožišču pred Saint F. zapeljeva proti Nonzi , nato pa z glavne ceste proti kampu U sole Marinu- miren družinski kamp s svojo plažo iz kamenčkov (17.40E). S plavutkami in masko plavanje ob skalah za ribami, sončenje in počitek. Zvečer v mesto Saint Florent do informacijskega centra, ki so ga žal zaprli že ob 19. Ogledala sva si citadelo, cerkev in marino. V  marini sva iskala center Ponpeye, ki organizira vožnje z ladjicami do znane peščene  pleže Lodo. 

Torek,10.7.

Celo noč je zelo pihalo in zvračalo šotor, skoraj nič nisva spala. Za ta dan sva imela v načrtu zjutraj  kolesarjenje po Capo Corse- severni rt, popoldne pa pešačenje do plaže Lodo in nazaj z ladjico. Ker se veter ni umiril, sva se odločila , da spakirava. Povzpela sva se še po shojeni poti na vrh skal, od koder je lep pogled na morje in visoke valove, ki ta dan niso dopuščali kopanja. Z avtom sva se odpeljala do Nonze, tu sva si ogledala stolp na pečini nad peščeno plažo. Kamniti stolpi so značilnost Korzike in jih je menda na vsem otoku okoli 80. Ta dan nama je šlo vse narobe in zdaj nama je začela še lučka za bencin svetit, tako, da sva se odlačila, da se obrneva nazaj proti St. F. Parkirala sva na Plage de la Roya in se peš odpravila po makadamski cesti proti plaži Lodo. Nekje sva zgrešila pot in sva se kar po travnatem pobočju spustila do obale. Tu sva našla shojeno stezo in po 2 urah pešačenja prispela do Tore de la Mortela- na pol porušenega oranžnega stolpa ob morju. Ves čas je pihalo. Tu sva se obrnila, poiskala senco in zavetje na eni od številnih plažic, ki so lepe, peščene, ampak polne morske trave in počivala. Zaradi vetra se nisva kopala, sva pa ta dan srečala veliko sprehajalcev. končno spet pri avtu in na poti proti Ille Rousse. Nekajkrat sva se ustavila in uživala v razgledu, na razgledišču Bocca di Vezzu naju je skoraj odneslo.  Ille Rousse- sprehod do promenade in si od daleč ogledala otočke. Algajola- v kamp La Playa (17.70E). Kamp je velik in poln, plaža je v bljižini čez progo turistične železnice.Še vedno piha. Šotor sva pritrdila z vsemi klini. Že ob 21 v spalni s felpo, nogavicami in dolgimi hlačami. Piha, vendar je receptor zatrdil, da bo jutri "buon".

Sreda, 11.7.

Še vedno piha, odločila sva se, da greva naprej. Prvi postanek v Calviju. parkirala sva na parkirišču ob veliki plaži in se peš podala v center. Tu sva si  ogledala Citadello-velikoobzidje nad mestom s stanovanjskimi hišami in cerkvijo. Vožnjo nadaljujeva do odcepa za Punte de la Revellata. Cesta je do tu široka in v redu.  Parkirala in se s kolesi odpeljala- jaz sem se po zelo grobem makadamu spustila do plaže, Miro pa še naprej nad številnimi zalivi in strmo obalo do rta s svetilnikom. Tu pada strma stena do morja. Možno je pešačenje do obale po pešpoti  z zajlami.  Nato nazaj do avta in  kolesarjenje do cerkve Notre Dame de la Serra po slabi asfaltni cesti. 1.5 km močnega klanca, ob poti so zanimive kamnite tvorbe. Spet v avtu, do prelaza Bocca a Palmavella ( 408n.v.) je cesta ozka in vsa poflikana. Na prelazu Bocca a Croce lep pogled na Girolato-vasico, ki je dostopna le poš ali po morju..Od tu se začne ena od poti Marre e monti. V Portu sva se nastanila v edinem kampu blizu morja-ostali so vsi nad vasjo- Municipal de Porto(13.7E ) Kamp ima veliko dreves, lepo urejen in poceni. Porto je majhno turistično mestece s hoteli, restavracijami in kampi. V marini je veliko ponudnikov za  potapljanje ali obisk Scandole s čolni. S kolesom do plaže (oddaljena približno 1km) s kamenčki. Zaradi visokih valov se nihče ne kopa, ladjice in čolni ta dan ne vozijo turistov.Nato sva odkolesarila preko mostička v marino in skozi mestece po krožni poti spet v kamp.

Četrtek, 12 7.

Ob 9 uri vsak po svoje- jaz tek do plaže, skozi marino do turističnih informacij v mestu, ker je še vse zaprto- še en krog do kampa in spet nazaj in dobila  en bolj "bogi" načrt mesta.Spet v kamp po kolo in na plažo. Za kopanje so valovi previsoki, zato lenarjenje ob knjigi. Ravno, ko sem si v kampu skuhala kavo, se je prikazal Miro.

Miro-kolesarjenje: Porto-Piana-Cappo Rosso-Že takoj na začetku strm klanec iz kampa, potem pa~7km 5-7% klanca do Chalancheja. Cesta je divje speljana  mimo  in skozi skale rdečkaste barve in zanimivih oblik. Na koncu naravnega parka čez mostiček, pod katerim teče voda v "bučke". Še 3 km do Piane in 6km do parkirišča pri rtu Cappo Rosso. Po isti cesti do Porta, nato pa v klanec proti Oti (5km).V dolini se vidi s ceste dva Napoleonova mosta. Spust do reke Porto. Tu je še en Napoleonov most, pod katerim je množica kopalcev, ki se hladijo v tolmunih. Ob13.30 skupno kosilo in v Porto , saj si želiva ogledati naravni park Scandola. Dobiva vožnjo šele ob 15.45(35E na osebo). Kapetan govori samo francosko, nič ne razumeva. Ko izplujemo iz marine, zašibamo v valove in večina nas je mokrih. Po pol ure vožnje le upočasnimo in si ogledujemo črne in rdeče pečine in naravne predore in votline. Ob18.15- z avtom proti Cappo Rosso, iz parkirišča pa po označeni pešpoti na rt. Zašibala sva in bila v  50minutah na  stolpu. Možno se je povzpeti na vrh, od koder je lep pogled na obalo. Na poti nazaj sva srečala veliko mladih s spalkami in predvidevala sva, da bodo na ali v stolpu prespali. Pred Chalancejem sva se ustavila in opazovala čudovit sončni zahod.

Petek,13.7.

Proti Corte. Vmes sva zavila še v dolino Georges de Spalunca, kjer si je Miro že včeraj ogledal Napoleonov most, danes pa hlajenje v reki. Nato spet do glavne ceste proti Col de Vergio (1477n.v.). Cesta pelje ob skalah in robu nekaj dolin. Čudovito vratolomni pogledi na skalne stene in doline. Tudi tu se vije pešpot Mare e monti . Pred prelazom sva prvič zagledala znamenite korziške prašiče.Na Col de Vergio sva se odločala, kam jo mahneva peš, saj jeod tu mnogo pohodniških poti. Premamila naju je pot proti Refuge deCiottulu i Mori.(2.40ur hoje) pod štiritisočakom Paglia Orba. Pot se spušča med mini borovčki, nato skozi brezov gozd in naju pripelje do grape, po kateri v slapovih in tolmunih teče reka Golo, ob kateri so se hladili turisti. Zagledava vrh Paglie Orbe. Spustiva se do soteske, kjer se priključiva poti GR20 (pohodniška pot, ki preči Korziko odSZ proti JV), mimo kamnite pastirske koče zavijeva na most in nato ob reki navzgor. Pot se rahlo vzpenja po soteski, ob reki je veliko ljudi. Skale in hribi so prekriti z zeleno rumenim florescentnim lišajem. Proti koči je steza vse bolj strma. Odločiva se, da greva na Paglio Orbo. Od koče naprej ni več oznak in slediva kamnitim piramidam, ki pa jih čez čas zgubiva. Od začetka lezeva čez gruščnat teren, nato  čez skale. Pod prvo večjo in gladko skalo sem obupala in se vrnila, Miro se je pa kot gams povzpel na prvi vrh. Na treh mastih je za plezat (I, II stopnja). Ugotovil je, da sta še dva spusta in vrha  do najvišjega vrha, zato se je vrnil. Jaz sem ta čas opazovala plezalce, ki so z opremo plezali v nasprotni steni. Na poti nazaj sva se ustavila pri enem od številnih tolmunov in si hladila podplate. Na parkirišču ob 19.30. Peljeva se naprej, nato se odločiva, da prespiva v avtu-nimava zadnjih sedežev zato zadaj napihneva blazino in je skoraj kot v šotoru, le pogled navzgor skozi zadnjo šipo je lepši- nebo je polno zvezd.

Sobota,14.7.

7-nadaljevanje vožnje skozi vas Calacuccia, cesta se zoža, speljana je skozi slikovito rjavo sotesko-kanjon Scala di Santa Regina.V kraju Ponte Castirla zavijeva desno in  na prelaz B. di Ominada (654n.v.) . Sledi spust v Corte in naprej proti menda najlepši dolini na Korziki- Restonica. Na začetku doline je info točka, vzela sva zemljevid, nato 15 km ozke vijugaste ceste ob istoimenski reki s tolmuni, kjer se da kopati..1km pred koncem doline pobirajo parkirnino (5E) za urejeno parkirišču na samem izhodišču pešpoti. Postopoma se vzpenjava po peščeno skalnati poti, ki je obljudena kot pot k Krnskim jezerom pri nas. Pred prvim jezerom Lak di Melu zavijeva med skale, kjer je zajla za lažji vzpon, nato pa dvojne železne lestve. Počitek pri drugem jezeru- Lak di Capittelo. V steni nad jezerom opazujeva plezalce, na vrhu pa se vije pot GR20. Približno 500m od parkirišča sva zagledala lep gozdiček ob vodi, počitek , plavanje v tolmunu, nato v Corte. Na parkirišču za Citadelo sva parkirala in si ogledala mesto.Obiskala sva trgovine s tipično hrano in pijačo in si privoščila pršut. Bil je zelo slan, suh in predebelo narezan. Še vzpon na Belveder- razgled nad celim mestecem in proti dolinam Restonica in Tavignano. Prespiva v avtu, okoli naju je več kamperjev. Ob 11  imava nad sabo ognjemet.

Nedelja, 15.7.

Ob 8.20 peš proti dolini Tavignano. Označbe so blizu parkirišča za Citadelo. Prvi del poti je po odprtem in je že zjutraj zelo vroče.Vije se visoko nad reko in se ob robu vzpenja in spušča, naredi veliko ovinkov po soteski. Ponekod je tlakovana s kamni.Menda so pešpot zgradili za Napoleonovo mater.Vsake toliko zagledaš reko globoko v dolini. Po dveh urah hoda prideva do najinega cilja- v vodičih piše, da je tu viseči most (pašarela)-na žalost pa ga je zamenjal novjši lesen most z železnimi nosilci. Pod mostom sva se parkrat vrgla v zelo mrzlo reko. Od tu so se trije fantje odpravili na kanjoning-4 ure po reki navzdol. Bo treba drugič provat. Nazaj je bilo zelo vroče, s sabo je res treba vzeti veliko za pit. Ob 12.40 proti Ajaccio. na Col de Vizavona sva parkirala v senci in se odpravila k Cascades des Angeles. Strmo navzgor sva se povzpela na ravnino pod Monte D`Oro, najvišjii vrh Korzike. Zgrešila sva pot in se po drsečem bregu kar na slepo spuščala k šumenju. Dobro, da sem se lahko vsake toliko zaustavila pri drevesih. Končno sva prišla do shojene poti in po njej do slapov. Spet se veliko ljudi hladi ob majhnem zgornjem slapu, nato pa teče voda po gladkih, spranih skalah . Pri avtu je bilo 37°. Priletel je reševalni helikopter in odpeljal turista, ki se je poškodoval. Porticccio sva si izbrala za prenočevanje, a kamp, ki sva ga iskala, je izpodrinil hotel. Zelo turistično mestece in kar najhitreje sva se pobrala od tod. Vrnila sva se skozi Ajaccio do Tour de la Purata.Po turističnih stezicah sva se povzpela na stop, iz katerega je lep pogled na otočke Illes Sanguinares. Na poti nazaj sva ob cesti na levi videla veliko pokopališče, polno mavzolejev- za naše razmere ogromnih hišic za mrtve. Na desni je ves čas obala- brez kampa. Ustavila sva se in se do sončenga zahoda kopala, nato pa jo po novi cesti proti Bonifaciu.

Ponedeljek,16.7.

Na prelazu Col de Calaccia zavijeva proti Filitosi. Na začetku je cesta ozka, nato pa široka, nova. V Filitosi je pred muzejem na prostem velik parkirni prostor na travniku. .Ogledala sva si staro naselje iz megalitskih časov. Zanimivost so menhirji, kamniti kipi, visoki približno 2m. Ob vsaki zanimivosti so zvočni predvajalniki, ki v več jezkikih razlagajo zanimivosti. Vstopnina je 5E na osebo. Naprej do Porto Pollo, kjer sta dva kampa nabito polna, zato se odpeljeva čez hrib v zaliv Baje de Cupabija. Na cesti ni oznak za kamp, vendar je tu manjši kamp Cala di Cupabia(52.2E za tri noči). Na srečo sva dobila plac v senci.Voda ni pitna in imajo redukcijo- tuši delajo le po urniku. Plaža je čudovita, zaliv, dolg 1 km, na obeh straneh na skalah obrambni stolp. Miro je po dolgem času tekel -po plaži dol in gor, zaslužen počitek, kopanje, zgodaj spat-komarji.

Torek, 17.7

Zgodnji sprehod po plaži, kopanje,...skratka uživanje in lenarjenje. Popoldne peš proti stolpu na levi strani zaliva. Ko se konča peščena plaža, se pot povzpne nad morje in vsake toliko zavije po bregu v kak skrit zalivlček- na žalost so vsi polni. Midva zavijeva navkreber do Tour de Capa Mella, od koder je lep pogled na plažo, kamp. Zvečer se zapeljeva do Porto Pollo.Majhno pristaniško mestece s hoteli, plažo in privezi za čolne in manjše jahte.Vse je prazno, popijeva pir in nazaj v naš raj.

Sreda,18.7.

Danes spet vsak po svoje. Miro ne more lenariti in se je odločil,da se bo izčrpal na kolesu. Iz kampa rahel vzpon do križišča, kjer je zavil do Connicciu.Razgled na zaliv Cale d´Orzu in Golfo d´Ajaccio in otočke Illes S. Do tu je asfalt deloma nov, deloma zelo slab, cesta gre malo gor, malo dol. Potem je nadaljeval do Col de Cortonu(532n.v.), 9 km spusta do morja v Verghia, nato spet na prelaz in doBocca di Gradello(529n.v.). Prekolesaril je 58km. Jaz sem ga hotela presenetiti z ribjim kosilom in sem se s kolesom odpravila v Porto Pollo.Cesta se počasi vzpenja do križišča, nato še so Sarra d`fara, nato spust do križišča in po ravnem v mestece v market(12km). Nisem dobila ne krompirja, ne rib. Popoldnsko poležavanje na plaži in plavanje z masko med skalami- nekaj rib, veliko morske trave.

Četrtek,19.7.

Jutranji tek do križišča in nazaj (8km), ob 11 že proti Sartenam. Parkirava v senci in se po ozkih ulicah odpraviva proti trgu Liberta. Razen ozkih in strmih stopnic se nama mestece ni zdelo nič posebnega. Glavne turistične ulice so urejene, ostale pa zanemarjene kot po vsej Korziki. Na poti naprej sva se ustavila v Rocapina in ugibala, če je proti rtu velik lev- skala, ki jo Lonely planet primerja s sfingo Ob vhodi v mesto Bonifacio je na desni kamp L`Araguina, grajen v obliki anfiteatra. Po dolgem času sva se tuširala s toplo vodo, WC zelo čist. Edina slaba stran kampa je, da ponoči vse odmeva v njem- je ob prometni cest ob vhodu v mesto. Popoldne v mesto- 5 minut hoje, s turistično ladjico (17E na osebo)na 30 min. vožnjo. Najprej zaplujeno skozi ožino med dvema stenama, nato do jame Sdragonato- zapluli dmo v njo in videli nekaj stalagnitov in okno na vrhu. Ob klifih nazaj mimo ožine v pristanišče in pod mestom oz obzidjem z utrdbo. Od morja navzgor je videti 187strmih stopnic- Roy Aragon, ki se vzpenjajo do obzidja. Po Bonifaciu sva se podala tudi peš po ozkih uličicah, ponih trgovinic in restavracij.V novem delu mesta ob obali je velika marina, polna ogromnih jaht.

Petek,20.7.

Zelo slabo sva spala, celo noč je bil trušč iz ceste.Na jutranju kapučino povabiva  dva mlada Danca, ki sta naju prejšnji večer fehtala za ključavnico od kolesa. Fant in punca potujeta na tandemu in prekolesariti mislita še Sardinijo, Sicilijo in Grčijo. Preden z Mirotom zapustiva Bonifacijo, si morava klife ogledati še od zgoraj. Po označeni in lepo speljani potki ob robu klifov do Cale Pertusato. S svetilnika se strmo spustiva do plaže St. Antonio beach, ki je polna kopalcev. Miro spet pleza po skalah in se počuti kot na luni, jaz pa čofotam in uživam ob morju. Po cesti, ki se vije bolj v notranjosti, bi bilo lepo kolesariti- modruje Miro, jaz sem kar zadovoljna s pešačenjem. V mestu kupiva še pečenega piščanca (bil je zelo okusen in sva ga celega zmazala)in že potujeva poti Porto Vecchio. Pred mestom zavijeva za Alta Roca- Zonza. V kraju L`Ospedale se ustaviva ob enem redkih vodnjakov iz katerega teče pitna voda. Cesta do Col de Mela ni turistična, nekaj velikih lukenj in nizkih žic čez cesto. Parkirava, uživava v samoti in slediva oranžnim oznakam. Pot pelje skozi gozd, vse je zeleno, praproti, krave se pasejo ob stezi. Na planoti se najina pot odcepi, zdaj slediva kamnitim piramidam,  preplezava še nekaj skal in že sva na Punta di Vaca Morta.Vidi se na zaliv Porto Vecchio in na drugo stran otoka proti Proprianu, pogled na hribe Alte Rockein jezero L`Ospedale. Povzpela sva se še na nasprotni greben in uživala. En najlepših izletov na najini poti. Ob jezeru L`Ospedale sva se utaborila za skalami in prenočila v družbi dveh kamperjev.

Sobota, 21.7

Že navsezgodaj je Miro splezal po gladkih sklah 15m visoko. Skoraj bi poklicala gasilce, ker ni mogel dol. Približno 3km od jezera je parkirišče, kjer se začne pešpot do slapov Gallo (piscio di Gallo).Hoja se začne skozi gozdiček pinj, prečka potoček, reka je vse bolj strma. Zadnji del poti je strmo navzdol, malo je treba poplezati in se pride skoraj do dna. Od tu je lep pogled na 70m visok slap. Nadaljujeva vožnjo skozi Zonzo do Col di Bavella(1218n.v.) . Ta dan je bilo na prelazu in cesti veliko turistov. Spet parkirava in se odločiva , da si ogledava Le Bombe- hrib z okroglim oknom- luknjo. Pešačiva skozi pinov gozd, nato je lepa pot po granitnih skalah. Tik pred ciljem sva zašla. V okno je treba poplezati, uspelo je le Mirotu.Povratek po krožni poti. Odpeljeva še čez prelaz Bocca di  Larone, se spustiva do mostu in parkirava. Ohladiva se v tolmunu. Naslednja postaja je na velikem parkirišču ob novi cesti, čez most je kamp. Lastnik kampa nama takoj zateži, da se na parkirišču ne sme prespati, zateži še vsem, ki so se tu ustavili.

Nedelja, 22.7.

Solenzara- spet na obali.Našla sva velik kamp, proti  S še en, zelo zanemarjen, proti J kamp Dolce Vita- majhen, senčen, a poln. V kamp Des Nacres(20E), uredila tabor na označeni parceli, na srečo v senci.Lepa peščena plaža, v morje se izteka reka, ki je s sabo prinesla veliko drobnega kamenja in z njim naredila pregrado in visoko dno tik pred morjem.Voda se segreje na 30° in je kot v toplicah. Zvečer na ogled mesta s kolesom. V kamup komarji.

Ponedeljek,23.7.

Miro že ob 6.15 na kolo na Col de Bavella. Cesta se od začetka rahlo vzpenja, vmes je tudi nekaj krajših spustov. Po 10km kamp in most čez Solenzaro. Od tu naprej klanec ne popušča. Prvi lepi pogledi na hribe in kanjon reke Solenzare. Po Col de Larone(isto kot Bocca di Larone)(17km) spust in ravnina(21km), nato klanec do vrha(29km). Na vrhu je počival. se sončil na vetru, nato nazaj do kampa, kjer sem ga čakal- uživala ob morju in dobri knjigi.

Torek, 24.7.

Podrla šotor,, parkirala pred vhod in kolesarjenje do Col de Larone (668m), ko sva se spuščala nazaj, sva se ustavila v gozdičku ob reki. Veliko kopalcev, večina francozov, balincanje, ki sva ga videla skoraj povsod.Nad velikim tolmunom je strma skal, iz katere skačejo- Miro je moral provat. Kopanje, počivanje, nato spust do avta in plaže. Kopanje...zvečer naprej proti S. Zavila sva z glavne ceste na Costa Marina. Večerni sprehod po plaži in spanje.

Sreda, 25.7.

Najlepši zajtrk- mizica na plaži in malicava, jutranje kopanje v morju in sušenje na soncu.Ko so začeli prihajati turisti, sva odpeljala proti Bastiji. Zavila sva za Etang de Biguglija na J stran jezera, ki je s prkopom povezano z morjem. S kolesom po kolesarski stezi med jezerom in morjem. Predstavljala sva si, da pelje pot ob jezeru. Pot je ob glavni cesti, ne vidi se jezera in na koncu je most čez prekop. Ob 12 sva že čakala na trajkt,ob 14.30 izpluli.