Italijanska jezera in dolina Aosta, 25-29.4. 2008

25.4. 2008, petek

Dežuje, vseeno se odločiva, da greva . Vse imava že pripravljeno, prtljago po službi in obisku zobozdravnika zloživa v avto in že sva na poti. Ob 21uri sva v Iseu ob istoimenskem jezeru. Voziva se po ozki obalni cesti skozi naselja in  imava ves čas  pogled na otok Monte Isola-hrib na sredini jezera. V mestecu Marone se sprehodiva ob jezeru, vprašava za pot in se po ozki cesti vzpneva v vas Zone. (363km)

26.4., sobota

Prejšnji večer sva našla vhod v park Piramide. Ob 7.30 sva na krožni pešpoti, ki je zavarovana z ograjami, označena z informacijskimi tablami (v sezoni je verjetno treba plačati vstopnino). Pot se vzpne nad piramide- zanimive tvorbe, ki jih je oblikovala erozija, nato pa spusti v dolino pod njimi in po drugem bregu na izhodišče.Tokrat vožnjo nadaljujeva po cesti nad jezerom, spet čudovit pogled na otok sredi jezera. Najin naslednji cilj je mestece Bellagio ob jezeru Como. V Leccu naletiva na zastoje, Miro izgubi orientacijo.Ustaviva se na bencinski črpalki in izveva, da je obalna cesta zaprta. Mimo Suela, nad katerim je kamnolom rdečega granita, se v mestu Pusianu obrneva na sever čez Vallassino. Okoli jezera Vallassina je urejena pešpot, veliko je sprehajalcev in prometa. Cesta se počasi vzpenja , srečujeva kolesarje, v Lasnigu si ogledava zanimivo obnovljeno cerkvico z zvonikom iz 12 stoletja. Skozi drevored (vrb?) in pokopališče, polno velikih mavzolejev, se povzpneva do vhoda, tu je starejša gospa, ki nama odpre cerkvico. Notranjost je prav tako obnovljena in v njej so freske iz 16 stoletja. Dobiva  brošuro, se poslikava in naprej skozi borove gozdove. Za vasjo Magreglio se ustaviva na razgledišču, kjer je kolesarski muzej in spomenik, čudovit pogled na jezero in zasnežene gore v ozadju. V Bellagiu je vse zaparkirano, Miro najde prostorček, kamor stisne avto. Po uličici Via Garibaldi, polni trgovinic, picerij, barov in turistov, do cerkve St. Giacomo, nato po Via Roma do travnika ob jezeru. Ob obali najdeva info točko, od tu plujejo ladjice po jezeru, midva pa nazaj do avta. Po ozki obalni cesti ob drugem kraku jezera proti mestu Como. Nekajkrat se ustaviva in uživava ob pogledu na jezero. Pred središčem Coma je bilo kar nekaj prostih parkirišč, a je Miro vozil tako hitro, da je vse spregledal. Že sva v centru in ni poti nazaj, ulice so enosmerne, parkirišč ni več, zato ne bo z ogledom mesta nič. Po navadni cesti čez mejo proti Chiasso. V Mendrisu pred jezerom Lugano slediva ozakam za Monte Generoso na prelaz Bella Vista. Parkirišče bo plačljivo po 1. maju. Čeprav je ura že 17, se peš odpraviva po označeni poti na Monte Generoso. Do Bella Vista, kjer je postaja zobate železnice, vodi široka makadamska pot,  tu je prvo razgledišče na jezero Lugano, od tu naprej je gozdna pot. Nekaj časa vodi ob zobati železnici, jo  prečka, prispeva do vrhnje postaje, od tu do vrha je še 15 minut hoje. Široka ploščad na vrhu je polna informacijskih tabel. Vrh je le nekaj metrov stran.Pogled na jezera Como, Lugano in Maggiore.V dolini ni jasnine, tu pa naju prijetno greje sonce in uživava. Nazaj ubereva drugo stezo. Srečujeva gamse, ki se naju ne ustrašijo in se nastavljajo fotoaparatu. (skupaj564km)

27.4., nedelja

Spuščava se po ozki cesti v dolino, umikava se avtomobilom in kolesarjem, ki hitijo na prelaz.Vreme se kisa, Mirota boli hrbet, mene zbada zob, v Mendrisu ob kapučinu prevdarjava, kaj storiti. Lastnik lokala nama napove dež za dva dni. Ob pogledu na Monte Generose se vseeno odločiva za nadaljevanje. Pred Luganom sva zavila za Marcote, srečujeva ogromno kolesarjev. V Marcote se povzpneva po nešteto stopnicah do cerkve st.Maria del Sasso. Prižgeva svečko za srečno pot, si ogledava cerkev, zvonik in pokopališče v terasah s kipi in  ogromnimi mavzoleji . Po stopnicah sva se povzpela še do vrha hriba, od koder je lep razgled na jezero.Vrneva se, nato pred Luganom po stari cesti čez prelaz Monte Ceneri. Pred Locarnom, mestom ob jezeru Maggiore sva zavila v dolino Val Varzasca proti vasici Margoscia. Kasneje sva ugotovila, da je  zanimivejša vzhodna varianta. Pred jezom sva parkirala in se sprehodila po dolini. V Locarnu sva si ogledala star del mesta- piazza grande, grad Visconti, public garden. Slednji je bil ves v cvetju- kamelije, azelee, rododendromi, tulipani, spominčice... -prava paša za oči. V info točki sva nabrala prospekte in navdušila naju je Val Centovalli. Po posvetovanju sva se odločila, da se ne podava na to pot, saj z vremenom ni kazalo najbolje. Nadaljujeva pot ob obali, ustavljava se na razglednih točkah. Slikava Isole Brissago-zajčje otoke, castello Boromei. V Verbanii je spet grozna gužva skozi mesto. Najin cilj je bil Stresa, ustavila sva se v Baveni in ugotovila, da tudi od tu plujejo ladjice na Boromejske otoke.Ura je že skoraj 17, ogledi so do 18, zato takoj odplujeva na Isolo Bello.Miro je že bil tu, zato si sama ogledam baročno palačo grofov Borromeo iz 17. stoletja z opremljenimi prostori, zbirko slik, kipov, tapiserij, instrumentov... Skozi kletne prostore, v mozaiku kamenčkov  različnih barv sem prišla do terasastega parka. Vse je v cvetju, beli pavi se šopirijo na travniku. (skupaj 720km)

28.4., ponedeljek

Ob 7 se  voziva proti prelazu Simplon. Na meji s Švico spet kaževa "pašaporte". Skozi ozko dolilno pelje široka cesta, z višino se tudi dolina širi, snega je vedno več. Na vrhu prelaza (2058m) piha, 6°C, zameti snega ob cesti., okoli zasneženi vrhovi. Cesta se spušča 23km proti Brig-u, prevoziva še nedokončan viadukt čez dolino in v Visp-u zavijeva za Zermat. V Tasch-u parkirava, peš do železniške postaje in z vlakom, ki vozi na 20 minut v Zermat. Vrh Matterhorna je v oblakih, zato se ne odpeljeva do najvišje postaje gondole Matterhorn glacier paradise (3899m), saj ni zgoraj nič videti, ampak se peš odpraviva na Schwarzsee paradise(2583m). Pot je od začetka dobro označena in pelje skozi macesnove gozdove in skozi vasico starih, lesenih hiš do postaje Furi. Malo više se pot izgubi v snegu, zato jo mahneva strmo po hribu čez celec. Mirotu se nekajkrat udre do riti, jaz pa sopiham zadaj in iščem "varno" pot. Srečna, da nisva zašla, zagledava vmesno postajo gondole in smučišče, mahneva jo po smučišču do najinega cilja. Vmes začne naletavati sneg, spušča se megla, piha, Matterhoren je še bolj zavit v meglo in oblake, vidi se le do najvišje koče Hornihute. Premražena se spustiva z gondolo v dolinodo Furi. Spodaj ne piha, zato se odpraviva še proti koči Stafel do pregrade, čez lesen mostiček, pod katerim so ledeni kapniki, po drugem hribu skozi vas Zmute z zanimivo, odprto cerkvico, po zgornji poti proti Zermatu. Pogledujeva proti gori, ki veličasten vrh še vedno skriva v oblakih. V Zermatu se sprehodiva po glavni ulici, polni smučarjev in turistov- le kaj je tu poleti! Z vlakom do avta, kjer nama "naš čovek" zateži za parkirnino. Dežuje vedno močneje. Delava načrte za naslednji dan- če bo deževalo, greva po najkrajši poti do doline Aosta, drugače pa v Chamonix pod Mont Blanc. Proti Mortigny-ju. Pri mestu Saxon je veliko gradov in okoliške vzpetine so s kamni utrjene v strme terase, na katerih raste nizka vinska trta. Celo noč dežuje.( skupaj 969km)

29.4., torek

Zbudiva se v megli. Na tablah je označeno, da je prelaz St. Bernard zaprt, zato peljeva proti tunelu. Začne snežiti,  ni panike, v kofanu so verige. Zadnji del ceste pelje večino pod galerijami in tuneli. Pred križiščem čez prelaz se ustaviva, slikava, nato pa čez carino v tunelu na italijansko stran. Na drugi strani naju pozdravi sonce. Pred Aosto se ustaviva in ob kapučinu in polnjenju baterije za kamero delava načrte za naprej. Ker je vreme boljše, bova šla do Courmayeurja. V info centru nama povedo, da gondole ne vozijo, ker je ponoči zapadlo dosti snega in ga čistijo. Vseeno greva do vasi La Palud, od koder vozi gondola na Punta Helbronner (3482m). Povedo nama, da se tudi peš brez krpelj ne da, ker je zasneženo. Odpraviva se proti prvi postaji žičnice Pavillon du Mont Frety. Sprva se pot strmo vzpenja po kopnem pobočju, na osojni legi kmalu naletiva na zamete snega, a ne obupava, dokler slediva poti. Spet se ta izgubi v snegu. Miro, stezosledec, me le pripelje do grebena, od koder se vidi koča. Pot čez greben in do vrha je zametena, vrhovi so v oblakih, zato se spustiva nazaj v dolino. Za hipec se nama pokaže vrh Mont Blanca. Nekaj časa uživava na soncu v dolini in občudujeva ledenik. Pot nadaljujeva po dolini gradov. Najprej se ustaviva v vasi St. Pierre s tremi gradovi. Dva obhodiva, oba sta zaprta. Skozi  vas Sarre Miro vozi hitro in komaj utegnem videti grad nad cesto, seveda odcep zgrešiva. Ne sekirava se, kajti dolina je polna gradov. Grad Fenis je menda najstarejši in najbolj ohranjen. Obzidan je s tremi obrambnimi zidovi in zanimiv že od zunaj. Za ogled bi morala čakati, pa še skupine šolarjev so se valile do njega, sklenila sva, da bom obiskala naslednjega, menda z najbolj opremljeno in ohranjeno notranjostjo. Grad Issogne stoji sredi vasi, obiskovalca kar malo razočara s strogo, kvadratno obliko. Pol ure sem čakala na ogled, bila sem edina obiskovalka. Kustos mi je začel tako hitro razlagati , da sem ga morala najprej ustaviti, opozoriti, da ne govorim najbolje italijansko, nato sva začela od začetka. Grad je poln fresk, lesenih stropnih opažev,  orožja, pohištva in opreme, ki je nekaj original, drugo pa natančna kopija. Bil je last družine Challant, ki je imela v lasti kar nekaj gradov v dolini ( na moje vprašanje, zakaj je  toliko gradov, mi je razložil, da je včasih tu potekala povezava s severa v Rim in so graščaki pobirali mitnino). Miro si je ta čas ogledal slap nad vasjo. Ustavila sva se še na razgledišču pod gradom Brig, ki je grajen v nadstropjih na skalnem hribu. Pod njim je slikovit romanski most. Do njega vodi urejena pešpot ob cesti, na grad pa pelje vzpenjača. Ko sva prišla na začetek doline v vas Pont St. Martin, sva se zaman ozirala za slavnim , menda najlepšim romanskim mostom v Itaiji. Šele, ko sva dobila načrt, sva ga našla v centru mesta. Sprehodila sva se čezenj, ga poslikala z vseh strani- ker nisva zagrizena obiskovalca muzejev, naju ni motilo, da je bil le ta zaprt. (1190km). Najini načrti so izpolnjeni, zato odpeljeva na avtocesto za Milano in proti domu. Po polnoči sva doma-Vrtojba-skupaj 1723km.