Islandija, 18.7. 2013
18.7., četrek:
Miro v službo, po skupnem družinskem kosilu ob 17h odhod. Do 1.30h prideva pred Nyrnberg. (659km)
19.7., petek:
Od 8.30 do 19. 30 voziva skozi Nemčijo, dvakrat naletiva na zastoje. Na Danskem se ustaviva v Padborgu na benzinski, za njo odkrijeva gozdiček s klopcami in jezerce (N:54°49,612´ ; E: 009°19,922´ ). Kljub zgodnji uri se odločiva,da tu prespiva. V samopostrežni imajo wc, tuš in menjalnico ( za 100€ dobiva 691 danskih kron).(815km)
20.7., sobota:
Začenjajo prihajati sobotni obiskovalci, na klopcah imava tudi midva piknik. Odločiva se, da greva pogledat najbolje ohranjen renesančni grad v Evropi, grad Egeskov, zato zavijeva proti vzhodu. Na ožini med polotokom Jutland in otokom Als , čez katero pelje dvižni most, si ogledava pristaniško mestece Sonderborg. Sprehodiva se ob morju, polnim meduz, do gradu. Ogledava si mlin na veter, obhodiva park in se ob obali vrneva do avta. V mestecu je še vse zaprto. V Fynshavu prideva do pristanišča in kupiva karto za trajekt do Bojden-a na otoku Fyn (Funen). Ker nimava rezervacije odpelje trajekt ob 10 uri brez naju, čakava naslednjega ob 11h. Obljubili so nama, da nama vrnejo denar, če bo tudi ta trajekt poln, na srečo prideva gor. Ko čakava, Miro dobi prospekt kampov na Danskem, na katerem so označene zanimivosti, ki si jih je vredno ogledati. Prvi postanek na otoku je dvorec Brahteolleborg (60kron na osebo). Parkirava pri cerkvi, za dvorcem je ocenjevanje konj, ki si ga ogledava. Ob 13h sva pri gradu Egeskov. Vstopnina je 210DK na osebo, zato oklevava, a nazadnje se odločiva za. Sprehodiva se po parkih, ogledava si razstave starih avtov, motorjev, koles, orodja… . Grad je lep odzunaj, znotraj je le majhen del odprt za obiskovalce. V njem je najbolj znana hiša palača Titanija, hiša za vile, ki si jo je zaželela grajska gospodičnica.. V mestu Arhus sva po 18 uri, zato so trgovinice in delavnice v Den Gamle By že zaprte, vstopnine po 18 uri ne pobirajo več (135kron). Odprt muzej na prostem ima 75 restavriranih hiš, večina iz konca 17 in 18 stoletja. Sem so pripeljane iz različnih koncev Danske. Zapeljeva se do morja na plažo s klopcami in wc-jem (N: 56°17,570` ; E 010°23,740` ). (286km)
21.7., nedelja:
Zjutraj se kopava v še kar toplem zalivu severnega morja. Počasi se plaža polni z nedeljskimi kopalci, ki nosijo s sabo košare za piknik. Na plaži so tudi majhne gardelce za pečenje. Pri mestu Hobo je stara Vikinška utrdba Fyrkat. Na hribčku so vidni nasipi, ki so bili včasih obdani z lesom in postavljena je rekonstrukcija lesene vikinške hiše v obliki narobe obrnjene ladje. Približno km pred utrdbo je "Viking Center", rekonstrukcija kmetije, ki je oskrbovala vikinško naselje. Predstavljena je kovačija, skedenj in nekaj manjših objektov. Nadaljujeva proti S, cesta se približa morju, ki je skrito za peščinami, poraslimi s travo. Zapeljeva na parkirišče (N: 57,300` ; E: 010°25,726` ) in se kopava na dolgi peščeni plaži, polni majhnih školjk. 2 km za mestom Skogen je parkirišče za Grenen, najsevernejšo točko Danske. Peščen rt se zajeda med Severno in Norveško morje. Traktor z vagončki vozi turiste do konca rta, midva pešačiva. Zvečer se zapeljeva ~10km nazaj na parkirišče z wc-jem (N:57°38.376` , E:10°27.571´). (261km)
22. 7., ponedeljek:
Najin cilj so sipine Rabjergmile. Iz velikega krožnega parkirišča vodi veliko poti, odločiva se za daljšo. Najprej obhodiva nižje sipine, obrasle s travo. Prideva na sam pesek, kopasti vrhovi so visoki do 40m. Popoldne preživiva ob S morju na plaži Kondestederne. Piha, Miro se odloči za tek, jaz sedim na plaži in se nastavljam soncu, naslednji dan sva oba opečena. Namakava se v morju, valovi so previsoki za plavanje. Pozno popoldne se premakneva bliže Hirtshalsa. (50km)
23. 7., torek:
Ob 9. sva v Hirtshalu pred terminalom Smyrilline. Na veliki peščeni plaži je vse polno čakajočih za trajekt. Ob 10h nas šele spustijo v vrsto, ob 11.30 , ko bi morali izpluti, se vkrcavamo, vozniki z vozili, vsi ostali peš. Ob 13h izplujemo. Namestili so naju v kabini z 9 ležišči. Sva na vrhu, kjer je le 30cm prostora do stropa. Čas se prestavi za uro nazaj.
24.7., sreda:
Kupiva Camping card za 100€, ki zajema celomesečno kampiranje po kampih, ki so navedeni v priloženi knjižici z opisi in koordinatami kampov. V ceno ni vključena le taksa, ki znaša na noč na družino le še 0.75 centa oz. 100ISK. Bereva vodiče, raziskujeva Norrono, ob 17.30h smo na Ferskih otokih. Megla, mrzlo.
25.7., četrtek:
Čas se prestavi še za uro nazaj, ob 9.30h pristanemo v meglenem fjordu v Seyđisfjorđuru. Islandija naju pozdravi s prvimi slapovi in zaplatami snega nizko nad obalo. Zapeljeva mimo carinika, ki ga zanima samo, koliko časa namerava ostati in nama zaželi srečno pot. Zavijeva proti S, otok nameravava prevoziti v nasprotni smeri urinega kazalca. Cesta se strmo dviga nad fjord, posije sonce. V Egilsstađiru natočiva benzin. Ob cesti Ring1 se večkrat ustaviva na počivališčih in slikava pokrajino. Najin prvi cilj so slapovi na reki Jokulsa. Večina zanimivosti, ki si jih nameravava ogledati, so na desnem bregu reke, zato prečkava reko preko ozkega mostu, ter kmalu zavijeva na cesto 862, ki je do parkirišča za slap Dattifoss asfaltirana. Po široki pešpoti prideva nad najbolj vodnat slap v Evropi . Sonce je za nama, zato je v meglicah, ki jih dviga, dvojna mavrica. Siva, deroča, ledeniška reka naredi na tem odseku več slapov. Pohod 26*naju vodi mimo treh. Od Dattifossa slediva rumenim oznakam proti S. Ob vrvi se spustiva v široko sotesko, tla spodaj so namočena. Po uri hoda doseževa Hafraglisfoss. Prečiva strm breg, kmalu zavijeva v stranski kanjon , ga prečiva in se dvigneva spet na plato. Po vrhu se vrneva do parkirišča in slediva oznakam za Selfoss. Po treh urah hoje sva spet na parkirišču. Od tu naprej je cesta 862 makadamska. Iščeva vas Asbyrgi , najdeva le info center in kamp. Parkirava pri kampu in najdeva izhodišče za Pohod 22*. Eyjan je skalni otok sredi doline v obliki konjskega kopita, ki ga je po legendi odtisnil Odinov konj, ko se je pognal v nebo. Dvigneva se na plato in ga prehodiva po lepo označeni poti, žal je v dolini megla. Ob 10h zvečer prideva v kamp Lundur, ob polnoči je še svetlo. (253km)
26.7., petek:
Celo noč ni bilo teme. Ob 8h jutranjo meglo prežene sonce. Zunaj je 10°. Spet sva na poti za narodni park Asbyrgi. Po 10 km slabega makadama na cesti 862 zavijeva v dolino Vesturdalur. Po 1 km parkirava pri kampu. Pohod 24*naju zopet vodi k reki Jokulsa. Kmalu doseževa granitne tvorbe Hljodaklettar. Dobro označena pot vodi čez vulkanske skale, sestavljene iz stebrov petkotnih oblik. Malo s poti si ogledava Kirkjan votlino. Strmo se dvigneva nad reko in pred nama so rdeče rumeno črne vulkanske sipine Roudholar. Prehodiva robove in krožna pot naju pripelje spet na parkirišče. Od tu greva peš še do skalnih monolitov Karl og Keling (moža in žene). Pot vodi po planoti, polni cvetočih rož in gob, podobnih našim jurčkom. Po treh urah hoda sva spet pri avtu. Ob potočku se usidrava na klopco, skuhava kosilo in se grejeva na toplem soncu. Popoldne se voziva po polotoku Tjornes. Na rtu se ustaviva ob pešpoti za svetilnik. Kmalu naletiva na zaprto ogrado in napis, da je pot zaprta zaradi gnezdenja ptic. Mestece Husavik je zelo turistično, od tu je veliko ponudnikov za vožnjo z ladjico na ogled kitov. Ogledava si zanimiv muzej kitov in preprosto cerkev. Raje kot ogled muzeja penisov zavijeva v pristanišče na ribje ražnjiče in pivo. Ob cesti za Myvatn Miro zagleda kadeče se jezerce. Prvo namakanje v termalni vodi. Prenočiva v kampu Heidarbaer. Čez cesto se kadi, s termalno vodo ogrevajo pokrite rastlinjake. (125km)
27.7., sobota:
Vsi kampi imajo internet za doplačat. Skajpava domov, imajo vročinski val- 37 so 40°, na Islandiji je ta dan presenetljivih 20°. Zgodaj , ko še ni veliko turistov, se zapeljeva proti Myvatn, jezeru ob prelomnici S Ameriške in Evroazijske plošče, ki poteka od SV proti JZ čez cel otok. Rumenkasto bela ravnica ob parkirnem prostoru Hverir je polna fumarol, bazenov brbutajočega blata in solfatar, kadeče se in smrdeče vrele pare. Pohod 30*naju vodi po strmi in spolzki stezici na hrib Namafjall, odpirajo se pogledi na nova področja prelomnice. Mimo termoelektrarne, v kateri izkoriščajo vrelo vodo iz vrtin, se zapeljeva do vulkana Krafla, v katerem je modro jezero Viti. Pohod 31*naju vodi po robu kraterja. Parkirišče nižje je izhodiščna točka za ogled vulkana Hofur Pohod 31*. Čez lavino polje prideva do lesenih potk, ki te varno vodijo do naravnega bazena vrele vodo, ki ves čas brbota in teče iz globin zemlje. Iz vulkanskega hriba se še vedno vse kadi, Miro me vleče po prepovedanih stezicah, ob katerih piha vrela para. Preko hriba Leirhnjukur prideva po krožni poti nazaj na parkirišče. V vasi Reykjahlid se v info centru zanimava za prevoz v notranjost do vulkanskega kraterja Askja. Cesta je prevozna le za vozila na štirikolesni pogon, najina Xarica tega ne bi zmogla. Za avtobus je treba odšteti 21000 ISK, za vodeno turo s terencem pa 28000 ISK. Ker se vreme v notranjosti slabša, se odpeljeva naprej do parkirišča Borgaras. Pohod 27* vodi mimo lavinih tvorb Dimmuborgir, v katerih islandci »verjamejo«, da živijo troli (palčki). Skozi naravno okno čez poraščeno ravnino prideva pod krater vulkana Hverfjall. Po lavinem pesku se strmo dvigneva približno 150 m na rob kraterja s premerom 1 km. V njem je psevdokrater. Vreme se slabša, po poti nazaj si ogledava še vulkansko tvorbo v obliki gotske cerkve. Prvič naju zmoči dež. Jezero Myvatn obvoziva še po J strani. V načrtu sva imela še en pohod na razgleden grič, rosi, zato se raje zapeljeva proti slapu Gođafoss. Islandci imajo veliko sag in legend, po eni naj bi slap bogov ime dobil,ker naj bi ob sprejemu krščanske vere v njega vrgli vse stare bogove. Slap je ob glavni cesti, parkirava pred mostom. Na polotoku pred Akureyri voziva pod zasneženimi vrhovi,ki so v megli. V drugem največjem mesu si ogledava botanični vrt , cerkev je zaprta. Sprehodiva se po pešulici. Prespiva v kampu Husabakki. (233km)
28.7., nedelja:
Ob 10 sva v ribiški vasici Hauganes zmenjena za ogled kitov (7000 ISk na osebo). Z ladjico Nelss Jonsson se zapeljemo v meglen zaliv. Spremljajo nas galebi, nekaj delfinov, kitov ni. Na poti nazaj ribarimo, ujamemo velike ribe, a se kljub temu razočarani izkrcamo ( menda je le 2% možnosti, da ne vidiš kitov). Okoli polotoka Trollaskagi se pripeljeva do Dalvika. V pristanišču ni žive duše, poslikava in skozi prvi tunel do Olafsfjorđurja. Še dva tunela do starega ribiškega mesta Siglufjorđur. V mestu je živahno, parkirava v pristanišču, ki je nekdaj slovelo po ribolovu in predelavi slanikov. Z eno karto si lahko ogledaš tri muzeje ( izdelava čolnov, predelava slanikov in zgodovina mesta). Mimo cerkve prideva na vzpetino nad mestom. Na soncu leživa v travi in občudujeva istoimenski fjord in mesto. Zapeljeva se proti fjordu Skagafjorđur in do vasi Vamagliđ v kamp Steinsstadir. Piha, 10° (193 km)
29. 7., ponedeljek:
Ob cesti je polno osamljenih kmetij, pokošenih travnikov in islandskih konj. Ogledava si farmo Glaumbaer. Na kmetiji iz 18. stoletja so hiše, zgrajene iz šote in pokrite s travnato rušo. Osrednja hiša z dolgim hodnikom, z opremljenimi prostori, je odprta za ogled ( vstopnina 1000 ISK na osebo). V Valmahlid-u si ogledava staro leseno cerkev, ki je bila prva pod zgodovinsko zaščito. Iz ceste Ring 1 zavijeva na F35. Kjolur cesta je namenjena le terencem, a v 7-ih urah le prevoziva 160km čez največjo kamnito puščavo v Evropi. Včasih so verjeli, da živijo tu troli, zato so preganjali konje, da so puščavo čimprej prevozili. Od tu ime Cesta izmučenih konj, kot jo imenujejo islandci. Približno na sredini je Hvelavellir, področje fumarol in solfatar. Lesene potke vodijo med kuhajočimi in puhajočimi luknjami. Na koncu se vrela voda meša z izvirsko, tu je naravni bazenček, v katerem se namakava. Naprej je cesta še slabša, vodi med dvema ledeniškima kapama, Langjokull in Hofsjokull. Voziva mimo jezera Hvitarvaten, iz katerega teče siva ledeniška reka Hvita , na kateri si po nekaj km asfalta ogledava slap Gullfoss. Sonce je že nizko, vidi se le delček mavrice, ki jo ob sončnem vremenu ustvarjajo meglice, ki se dvigajo nad slap. Na tabli je več razlag, zakaj ime Zlati slap. Ob 11h zvečer sva v kampu Gejzir pri slavnih gejzirjih. Nočni( čeprav ni teme) ogled gejzirjev. (245 km)
30.7., torek
Jutranji sprehod med gejzirji. Stari Gejzir, ki je bil tretji največji na svetu in je brizgal 80m v zrak, počiva. Strokkur zdaj bruha do 20 m visoko vsake deset minut. Vožnja do narodnega parka Pingvellir, v katerem so tektonske prelomnice med ploščama. Pohod 46 * naju vodi do slapi Oxarfoss v prelomnico. Greva še do ostankov stare kmetije, ki je najvišja točka v parku. Hodiva čez prelome, skale so pokrite z debelo plastjo mahu. Mimo cerkvice čez vodo mimo skale, kjer so včasih krstili vernike. Na Skogarhot, razgledišče nad prelomnico, kjer je razstavljen relijef doline. Še do Althinga, kraja, kjer je bil eden prvih parlamentov in je na skali vsak lahko povedal svoje mnenje. Najin naslednji cilj so slapovi Husafell, a nama sicer panoramsko cesto v info centru odsvetujejo. Spremeniva plan, zapeljeva proti Reykjaviku in na cesto 48 , ki je 11 km asfaltna, 12km pa dobrega makadama. Prevoziva polovico fjorda Hvalfjorđur. Fjord imenujejo tudi fjord kitov. Na počivališču pri slapu skuhava kosilo, je toplo, ne piha. Zavijeva na makadamsko cesto 2 km do parkirišča za slap Glymur. Pohod 45* se začne pri ogradi, vodi ob robu doline, nato se spusti skozi naravne predore v sotesko. Široko reko prečkava čez hlod, zavarovan z jekleno vrvjo. Strmo pot v breg olajšajo vrvi. Pot se počasi vzpenja, najtežji del je preplezanje skale v stranski soteski. Počasi se dvigava ob strmi, divji soteski. Najvišji islandski slap je vedno bolj viden. Pot pod vrhom je zaprta, zato se obrneva. Prevoziva še S del fjorda, zavijeva na cesto 50 do kampa Varmaland. Močno piha. (194km)
31.7., sreda:
Rosi, piha, 9°. Kamp nima kuhinje, zato se zapeljeva proti Husafell-u do prve benzinske na zajtrk. Slap Varnafoss, se imenuje otroški slap, ker sta z naravnega mostu, ki se je podrl, padla v reko dva otroka iz bližnje domačije in utonila. Pohod 44*vodi po lesenih potkah ob slapu, nato zavije za Hraunfosser, slapove, ki tečejo izpod lavinega polja. Spet sva na makadamu, po 10 km sva sredi lavinega polja. 52 km dolgo področje lave Hallmundarhraun, ki je posledica izbruha vulkana na ledeniku Langjokull, skriva lavine tunele pri parkirišču Surtshellir .Tunel je dolg 2km, na parih mestih se je strop udrl in splezava not. Miro hoče tunele prehodit, jaz ne. Greva po vrhu od udora do udora. Še en lavin tunel je skrit pri parkirišču Vidgelmir. Odkrijeva globok udor sredi lave, vanj vodijo železne lestve, naprej se spuščaš ob vrvi. Če hočeš tunele bolje raziskati, moraš najeti vodiča, v jamah se najdejo tudi stalaktiti. Mimo Reykholta, poiščeva največji izvir vrele vode na svetu Deildartunguhver. 180 l vode na sekundo izkoriščajo za ogrevanje tudi več kot 60 km oddaljenega Akranesa. Zapeljeva v kamp Eldborg blizu istoimenskega vulkana sredi ravnice. Kljub temu, da piha in je mrzlo, greva v zunanji bazen. Ugotoviva, da je to le za islandce, oni tudi pozimi uporabljajo bazene na prostem. (203 km)
1.8., četrtek:
Piha, 7°. Jutranji Pohod 43*. na vulkanski krater Eldborg. Po lavinem polju pešačiva do treh kraterjev, ki jih obhodiva po robu. Zapeljeva se do Gerduberg-a, balzatni stebri tvorijo klif nad dolino. Pohod 42*naju vodi iz Arnastapi v Helner. Klifi so narejeni iz balzatnih stebrov, veliko je naravnih arkad, mostov, lukenj do morja. Prehodiva pešpot do Londrangar, ostankov vulkanskega kraterja, ki štrli iz morja. Ob cesti se ustaviva na parkirišču Raudfeldsgja. Vstopiva v stopničasto, zelo ozko sotesko, visoko okoli 50m. Po njej priteče potok. Hodiva približno 10m, nato jo zapre slap, ki se ga da preplezat. Ytri tunga je zaliv, v katerem si ogledava tjulne. V ozadju se sveti ledena kapa Snæfellsjökull, katero je pisatelj Jules Verne določil za vstopno točko v romanu Potovanje v središče zemlje Pri Budirju poslikava cerkvico, prehodiva rumene peščine z lavinimi tvorbami. Zapeljeva se v amfiteater vulkana Berudalur v vulkanski pokrajini Holaholar. Zvečer v kampu Hellissandur . Sije sonce, je toplo. (157 km)
2. 8., petek:
Nazaj za Olafsvik. Ribiško mestece je prazno, sprehodiva se po pristanišču. Pred Grundarfjorđur se sprehodiva po dolgi peščeni plaži in nabirava velike školjke. Sredi ravnice na polotoku Snaefellsnes se povzpneva na sveto goro Helgafell in slikava nešteto otočkov v fjordu Hvammsfjorđur. Na koncu polotoka se v Stykkisholmuru zanimava za trajekt za West island, polotok na SZ Islandije . Cena je 14500 ISK, a je za ta dan poln. Nad mestom je visok klif s svetilnikom, nanj vodi pešpot. Sončiva se in opazujeva delfine v morju. Fjord prevoziva po makadamu. Zapeljeva se še do vikinškega muzeja Erikstadir, kočo Erika Rdečega, osvajalca Grenlandije. Domačinka v koči zakuri ogenj, skuha čaj in pripoveduje sago. Nama neznane islandske sage so velikokrat razložene na tablah ob znamenitostih, menda imajo kraji imena po osebah iz sag, veliko muzejev je posvečenih sagam. Zvečer sva v kampu Laugar, kjer je bilo prvo javno odprto kopališče s termalno vodo. Nad kampom je bazenček, a zelo piha in je mrzlo. Ponoči nama skoraj odnese šotor. (206 km)
3.8., sobota:
Piha, oblačno, 7°. Nazaj do Hvammsfjordur. Spet na makadam, po 20km prideva v fjord Hrutafjordur. Zapeljeva na Ring 1in proti J. ogledava si vulkanska kraterja Gabrok in Gabrokarfell. Lesene potke in stopničke vodijo do roba kraterja, nato malo raziskujeva sama. V kampu Akrani sva zgodnja, po večerji se sprehodiva po mestecu. Hiše so brez dimnikov in žlebov. Za konec dneva se odločiva, da osvojiva Haihnjuleur na hribovju Akrafjall, ki se dviga nad mestom. Zapeljeva se do izhodišča, stopničke naju pripeljejo do platoja, prečkava reko čez lesen mostiček, nato pa strmo v hrib. Zelo piha, jaz samo do roba , od koder je pogled na vas in vse do Reykjavika. Miro seveda do vrha. (211km)
4.8., nedelja:
Boli me grlo, zato zavita ležim zadaj v avtu, Miro zapelje do Reykjavika in si ga ogleda sam. Parkira ob ribniku Tjora, prehodi ulico Frikirkjuvegur do lesene šole Tjarnaskoli, zgrajene l. 1906. Zraven je leseno gledališče Idno, zgrajeno l. 1891. Po ulici Vonarstraeti do mestne hiše, moderne zgradbe. Za vogalom je kamniti trg, obkrožen z lesenimi hišami. Na sredi je vodnjak, iz katerega puha para. Na ulici Tryggvagata je na zgradbi velikanski mozaik Islandije. Na glavnem trgu poleg parlamenta Alping in cerkve Dominkirkja je spomenik Jonu Sigurdssonu, borcu za neodvisnost. Star del mesta je poln lesenih zgradb, stavba nekdanje fakultete, hiša Stjornarrađiđ iz l. 1700. Na Orlovem hribu (Arnarholl) stoji spomenik osvajalcu Ingolfurju Arnarsonu. Od tu je lep pogled na pristanišče. Na ulici Hverfisgata je hiša kulture, zraven gledališče, nasproti hiša A-Hus iz l. 1906, najlepši primerek lesene islandske arhitekture. Peš ulica Bankastraeti je polna lokalov in uličnih muzikantov. Na ulici Reykjavik je lokal Obladi-Oblada v stilu Beatlov z živo glasbo. Tu pozabi name, si privošči pivo, …po ulici naprej je ob morju skulptura Sun Craft v obliki vikinške ladje. Nazaj grede se ustavi še v moderni cerkvi Hallgrimskirkja. Pred njo je kip Leiful Eriksona, ki je že pred Kolumbom odkril Ameriko. Zapelje me po mestu in razkazuje znamenitosti. Greva še do Perlana, ogromnih zbiralnikov vrele vode. V enem od njih so restavracije in saga muzej. Poiščeva lekarno, dobim kapljice ameriškega slamnika, takoj naslednji dan sem zdrava. Z od Reykjavika si sredi ogromnega črnega lavinega polja ogledava kopališče Modra laguna. V kamp Grindavik. (111 km)
5. 8., ponedeljek:
Piha, odpeljeva se na Z na rt polotoka Reykjavik. Ogledava si geotermalno območje Gunnuhver. Spet se vse kadi, smrdi po gnilih jajcih, okolica je rumena in bela. Pešačiva preko lavinega polja do svetilnika Valahnjukur , nato nazaj na klife. Zapeljeva do mostu na prelomnici med dvema kontinentoma. Za ta dan je dovolj hoje, v Modri laguni, največjem termalnem kopališču na otoku, se namakava celo popoldne (6400 ISK na osebo). Menda je voda zelo zdravilna za kožo. (56 km)
6.8., torek
Sonce. Na J Reykjaviškega polotoka si ogledava geotermalno območje Krysuvik. Pohod 47* -pri parkirišču Seltum so lesene potke ob puhajočih in brbotajočih izvirkih. Greva po levi strani hriba, kasneje ugotoviva, da bi morala poiskati pot po desni. Greva po potkah, nato pa kar naprej do vrha, tu se pot konča. Po brezpotju prideva do jezera Arnavatn, tu zagledava označeno pot po oranžnih oznakah prideva na hrib Ketil, od tu se je pogled na velikansko lavino polje vse do Reykjavika. Najin naslednji pohod 49* se začne par km iz Hveragerdi. Široka pot se vzpne nad reko, mimo slapu na drugi strani doline prideva v dolino Reykjadalur . Iz pobočij na levi strani pritekajo vroči vrelci, z desne pa mrzla voda, ki se združi v rečico na dnu. Voda je zelo topla. Na koncu doline odkrijeva slap, ob puhajoči pari se vzpneva okoli hriba Olkelduhnukur. Področje je na prelomnici, povsod vre iz zemlje. Ta dan si ogledava še vulkanski krater Keriđ. Na začudenje tu pobirajo vstopnino (2€). Obhodiva ga ob robu in se spustiva do jezera na dnu. V kampu Stokksyeri srečava slovensko družino. Postaja hladno, ker ne piha se pred spanjem sprehodiva ob obali. (158 km)
7.8., sreda
9°, oblačno. V Helli iščeva info center, izveva, da ga ni več. Informacije o prevozu za Landmannalaugar izveva kar pri šoferju avtobusa. Vozi vsak dan ob 10 uri, povratna vozovnica je 11000 ISk na osebo. Napovedano je slabo vreme, zato obisk te pokrajine preloživa. Ob cesti je zelo obiskan slap Seljalandsfoss. Zanimiv je, ker je speljana stezica za slapom. Naslednji postanek je pri slapu Skogarfoss. (pohod 1*). Stopnice peljejo nad 60 m visok slap, ob reki Skogar se slapovi kar vrstijo. Po več kot dveh urah hoje prideva do mostu, na katerega morava splezati. Spuščajo se meglice in malo pred kočo naju ulovi dež. Po 6-ih. urah hoje sva spet pri avtu. Kamp v Viku je poln, komaj dobiva v kuhinji prostorček, kjer si skuhava večerjo. (155km)
8.8., četrtek
Piha, dežuje, je zelo mrzlo. Čakava do 12h, vreme se ne izboljša. Odpade hoja na hrib Reynisfjall. Zapeljeva se pod njega na obalo Reynisdrangar. Kraj je znan kot gnezdišče morskih papig- puffinov nad balzatnimi stebri . Hodiva po črnem vulkanskem pesku na plaži , v megli vidiva okamenela škrta, ki vlačita iz morja ladjo. Na Z greva na plažo Dyrholaey, otočki v morju so v megli , puffini pa že bolj blizu. Odpeljeva se še na zgornje parkirišče nad obalo. Puffini so dva metra od naju, zaradi navdušenja me ne moti ne dež ne veter. V bližini Vika se zapeljeva 4 km po slabi makadamski cesti 221 do ledenika Solheimajokull. 500m od parkirišča se izteka ledenik v jezero. Vanj so vklesane stopnice, tu se začne trek po ledeniku. Premočena in premražena se odpeljeva v Vik. Vse sobe so zasedena, zato nama ne preostane drugega kot kamp. Še vedno lije dež in piha. (93 km)
9.8., petek
Zjutraj še vedno rosi. V mestu Kirkjubaejarklaustur se pozanimava za avtobusni prevoz v Landmannalaugar, za naslednji dan je napovedano izboljšanje vremena. Na Z strani mesta zapeljeva pod slap Systravatn. Na levi najdeva stezo. Skozi vratca prideva v pravi gozdiček z najvišjo smreko na otoku. Kmalu sva na platoju nad dolino, od tu bi ob jasnem vremenu videla ledeno kapo Vatnajokulla. Po lesenem mostičku prečkava reko, po uri hoje sva spet v dolini. Ogledava si tlak cerkve Cobblestones. Na balzatnih tleh naj bi stal samostan irskih menihov. V info centru si ogledava film o vulkanskem izbruhu leta 1783. Na področju Laki se je odprla prelomnica, iz katere je bruhala lava osem mesecev. Zaradi strupenih snovi je poginilo pol živine. Na otoku je zavladala lakota, od katere je umrlo 25% prebivalstva. Iz mesta vozi avtobus tudi na to področje, midva se odločiva za prvotni načrt. (85km)
10.8., sobota
Ob 9h sva na avtobusu. Karto plačava na avtobusu s kartico (11000ISK za dva v eno smer). Prvi postanek je pri koči v Holaskjol. Sledi postanek za 1 uro v Eldgja kanjonu. Je največji vulkanski kanjon na svetu, ki je nastal ob izbruhu leta 934. Večina potnikov se nas odpravi do slapu Ofaerufoss, naravni most čezenj se je porušil leta 1993. Od tu naprej je cesta vse slabša, strmi klanci so zvoženi, polni kanalov. Hribi naokoli so vedno bolj barviti. V dolinah prečkamo več kot 10 krat reke. Menda je cesta iz Helle boljša in je prevozna tudi z navadnim avtom, za izposojene avte je prepovedana. Po štirih urah in pol prispemo v Landmannalaugar. Na avtobus vstopi vodička, ki nas pozdravi in seznani z osnovnimi informacijami. Prijaviva se v info centru (plačava 1200 ISK za kamp na osebo), postaviva šotor. Že dan prej sva hotela rezervirati postelji v koči, a je čez sezono vse že v naprej zasedeno. Pohod 7* se začne takoj za kočo, pelje naju čez lavino polje Laugahraun do doline Vondugiljaaurar. Po prodnati dolini iščeva najožje prehode čez vode, ki tečejo povsod. Prideva do manjšega slapu. Začne deževati, kljub temu občudujeva hribe vseh barv. Prečkava rumen hrib Brennisteinsalda, mimo sofotel prideva v drugo dolino, skačeva čez potočke in se povzpneva nad kamp na črn hrib Blahnukur. Po štirih urah sva spet v kampu. Zebe, zato se odločiva za kopanje v bližnjem geotermalnem vrelcu.
11. 8., nedelja
Čez noč sem skoraj zmrznila. Zjutraj se pogrejeva ob kavi, ki jo ponujajo v trgovinici pri kampu. Se jasni. Miro me odpelje na jutranji sprehod. Pohod 8* vodi po slikovitih hribih na razgledni vrh Skali. Na vse strani se odpirajo čudoviti pogledi na razbrazdane barvne hribe z zaplatami snega. Po petih urh hoje sva spet v kampu. Ob 15. 30 imava avtobus nazaj. Spet se ustavimo v kanjonu Eldgja. Miro tokrat prehodi rob kanjona do slapu.
12.8., ponedeljek
Peljeva se za narodni park Skaftafel. Ob cesti se ustaviva pri balzatnih stebrih Dverghamrar. Oblaki se začnejo dvigati, gledava ledeno kapo največjega islandskega ledenika Vatnajokull. V info centru pri kampu Skaftafel si ogledava film o izbruhu vulkana na ledeniku leta 1996, ki je povzročil velike poplave. Iz kampa naju pohod 14* pelje nad ledenik Skaftafellsjokul. Odpirajo se vedno lepši pogledi. Mimo razglednih točk Hrvtagil in Sjonamipa nadaljujeva na hrib Kristinartinder (1125m) . Pred nama sta v knjigo pohodnikov vpisana slovenca, ki sva ju srečala na poti. Po krožni poti prideva do slapu Svartifoss. Črni balzatni stebri visijo navzdol in so čudovita kulisa. Spustiva se ob reki, na kateri je še veliko slapov. Po šestih urah hoje sva spet pri avtu. Zapeljeva se do kampa Svinafell (1200ISK na osebo), ki ni vključen v ponudbo Campingcard. Sploh je na J strani otoka malo kampov omenjei ponudbi. (98 km)
13.8., torek
Ledeniško laguno Fjallsarlon počasi ustvarja ledenik, iz katerega ledene gmote drsijo v jezero in ga počasi večajo. Vidiva ponudbo za vožnjo po jezercu. Spet ni problema za plačilo s kartico (4500 ISK na osebo). Sivo jezero ima okoli štiri stopinje. V njem plavajo ledene gmote od sivih do modrih odtenkov. Par km naprej je modra laguna Jokulsarlon. Je večja in znana po vožnjah z Amfibijo, vozilom, ki je pol kamion, pol ladja (3700ISK za pol ure vožnje). Če imaš srečo, vidiš tjulne, midva jih nisva. Iz jezera teče kratka reka z ostanki ledenika v morje. Na poti se ustaviva v majhnem ribiškem mestecu Hofn. Za delto Lon pri Stafafell zavijeva ob reki Jokulsa po makadamski cesti. Prideva do lesenega mostička, kjer parkirava. Pohod 16* vodi ob strugi po kanjonu Raftagli. Večkrat prečkava potok, pri manjšem slapu se dvigneva na planoto Saldalur. Na robu se odprejo pogledi na barvne, razbrazdane hribe in kanjon. Nazaj v dolino »tabornik« izgubi stezo in lezeva dol, gor… Končno prideva na cesto in mimo vikendov z ograjenimi parcelami do avta. Vožnja po dveh fjordih naju pozno pripelje v kamp Berunes. (291 km)
14.8. , sreda
Megla v fjordih. Pri Streitishvarf si ogledava dve naravni skalni zapreki v morju. Menda je okoli veliko otočkov in tvorb, ki jih žal zakriva megla. Prevoziva fjorda Breddalsvik in Stadvarfjordur. Saxa je morski gejzir, označen ob cesti. Iz skalne luknje v morju šprica voda v zrak. Ker ni valov, morski gejzir miruje. V zalivu fjorda Faskrudsfjorfur si ogledava istoimensko mesto. Na drugi strani zaliva rineva v hrib Haoxl. Ker so fjordi še vedno v megli, skrajšava pot skozi tunel v fjord Ryotarfjordur. Visokogorska dolina Fagrdalur naju vodi v Egilstadir. Zvečer prispeva v Seydisfjordur. (158 km)
15.., 16., 17. 8
V četrtek malo po 11 uri izplujemo z Neronno , v soboto ob 13 pristanemo. Še 1800km naju loči od doma.
18.8., Miro vozi do 3 zjutraj, ob 6 spet na poti skozi Nemčijo, Avstrijjo in Italijo. Ob petih popoldne sva doma.
Skupno prevoženih 7175km
Pohodi*- knjižica Iceland- The finest coastal and mountain walks ( Gabriele and Christian Handl)
Trajektna povezava ; Hirtshal( Danska)-Seyđisfjorđuru (Islandija) poleti vozi vsak torek, vrača se ob četrtkih -povezava http://www.smyrilline.com/
Menjava julij 2013 : 1€=156 islandskih kron (ISK)