IRAN 19.oktober - 5.november 2008
19.oktober - petek: Vstajanje ob 4:30h, po Bojana v Renče in nato proti Bergamu na letališče Orio al Serio. Iskanje parkinga – Low cost parking (16 dni- 75€) – začne deževati, tako da naju zmoči. Vkrcavanje ob 12h in polet proti Istambulu. Pristanek ob 16.25h – letališče Sabiha. Plačilo vize 10€. (Turčija ima čas eno uro naprej). Ob 17h mestni avtobus za Taksim. Na metroju se nama ponudi ena punca za vodiča. Vodi naju do trga Taksim, kjer zamenjava denar in zopet na podzemno do Kabataša in nato do Lalelija. Od tu peš do agencije (ulica Ordu Kadesi), kjer kupiva avtobusne karte za Teheran (35$). V isti ulici se nastaniva v hotelu Umit (55 $). Jaz sem slab, zato grem spat. Bojan naredi še manjši krog po ulici.
Menjava: 60€ = 100Lir
8 Lir – bus iz letlišča do Taksima
0,7 Lire žeton za podzemno
20.oktober - sobota:Zajtrkujeva v recepciji hotela, nato pa peš po ulici Ordu Kadesi, mimo muzeja kaligrafske umetnosti, mošeje sultana Bajazita, ogled njegove grobnice. Ogledava si še grobnico sultana Mahmuda Turbesija in njegove družine, nato pa mimo Grand Bazarja do Modre mošeje in do Aje Sofije. Vračava se mimo obeliska nazaj do hotela. Kosilo v ''delavski meni'' za najinim hotelom – poceni in dobro. Nato pa počasi do turistične agencije. Sreča da je naju na agenciji vprašal za potne liste – saj sva jih pozabila na recepciji hotela. Po dolgem čakanju, transfer – divja vožnja z kombijem – do acvtobusne postaje. Avtobus daleč od komfortnega, bil pa je poln. Pisana druščina potnikov – večinoma Iranci, ostali pa Turki, Uzbekistanec, Kirgizijec in midva.
Vožnja začne skoraj točno po urniku, ob 14h. Najprej skozi center Istambula, nato pa po avtocesti preko Bosporske ožine in naprej po azijski strani. Prvi postanek po dveh urah vožnje, naslednji šele po štirih. Vmes se znoči, med vožnjo malo dremamo, vendar je na avtobusu živo. Kmalu si v lase skočita dve ženski, nastal je cel kažin, veliko kričanja, na koncu jih presedejo in vožnja se nadaljuje. No, kasneje začne nagajati avtobus. Ustavimo se, šofer dobesedno cel zleze za motor in popravi sneto objemko na hladilniku motorja. Nadaljujemo skozi deževno noč. Govorim z Irancem ki zna malo angleško, kaže mi video posnetke na njegovem mobilcu.
Bencin v Turčiji: -97okt.-3,31 Lire;-95 okt.-3,24 Lire; diezel-2,92 Lire
21.oktober - nedelja: Ura je že krepko preko pol noči. Klapa na avtobusu se umiri, večina jih drema. No, kar naenkrat spet kažin. Eden zadaj prižge cigareto, spet je veliko zjanja. Postanek za čaj on 6h zjutraj. Pogovor s Čehom, ki je bil na sosednjem avtobusu in je namenjen prav tako v Teheran. Naslednjo postanek ob 9h. Tu se spoznamo z bratom in sestro iz Teherana. Punca govori odlično angleško in nama da veliko koristnih nasvetov, obenem pa nima nič kaj dobrega mnenja o sedanji vladi. Zelo je nezadovoljna, posebno s pravicami ki jih imajo ženske v Iranu. Vozimo se mimo Erzuruma, pokrajina se je spremenila, postane bolj pusta, okoli nas so velika prostranstva z hribi v ozadju. Ko se bližamo Iranski meji se vrstijo vojaške kontrole. Kmalu zagledamo Arrarat z zasneženim vrhom, ob 14:30h smo na turšk-iranski meji (prevoženo 895 km).
Dogajanje na meji: Avtobus pelje prazen čez Turško mejo, mi peš. Na turški strani vzamemo vso prtljago s sabo in gremo na iransko carino. Avobus Iranci kompletno pregledajo. Švercerji razdelijo skoraj vsakemu potniku po eno do dve srajci (švercanje srajc). Opaziva, da cariniki pregledajo kompletno prtljago. Po posvetovanju zeksava liter terana – da ne bi prišel v roke neprijatelju – in se odpraviva mimo carinika, ki pa naju niti pogleda ne. Z dolgima nosovoma prideva na Iransko stran. Še predno odloživa prtljago nama že vlačijo ven srajce. Takoj za carinskimi vrati je en kup švercerjev, menjava denarja na črno......Čez teran spijeva vsak en čaj, nato pa čakava na ostale in na avtobus.
Ob 16:30 nadaljujemo (čas v Iranu 17h) do prvega obmejnega mesta, kjer si privoščimo kosilo-večerjo. Sledi nočna vožnja do Teherana. Ob 20:30h vojaška zapora – pregled potnih listov – vizumov. Po uri prisilnega postanka nadaljujemo z vožnjo. Glede na prejšnjo noč je bila ta dokaj mirna.
22.oktober - ponedeljek:Ob 6:15h prispemo v Teheran na zahodni avtobusni terminal. Napadejo naju taxisti ki naju hočejo dobro nategniti. No, Bojana ne bodo kar tako in dobiva prevoz za 10$ (ponujeno sprva 45$) do centra Teherana. Taxsist ne najde ulice, ''šimfa '' čez sistem in mule – primerja jih z Hitlerjem....Nekako prispemo do iskane ulice, kjer se dobimo z Rankotom, ki naju pelje do stanovanja. Po dolgem času tuš, preoblačenje, zajtrk. Bojan naredi prvo žehto, na satelitski že slišimo rezultatate volitev.
Popoldne se odpravimo skupaj z Rankotom in Alijev na vzpetino na S delu Teherana, od koder je lep pogled na mesto. Od tu do hotela (je ramadan in je čez dan težko dobiti kje kaj za jesti) kjer pojemo kosilo. Nato se zapeljemo s taksijem na drugo stran Teherana, kjer se zmenimo za avtobusne karte za povratek v Istambul. Nato na železniško postajo. Imava dosti časa zato spijeva še en čas – debata z brezdomcem, ki je odlično govoril angleško.
Pred vkrcavanjem na vlak pregled potnih listov, nato v najin kupe. (Teheran-Kashan – 250 km- vozovnica 2$). V začetku je bilo v kupeju dokaj mirno, nato pa so se ljudje kar menjavali (študent arhitekture, dva košarkarja, pilot helikopterja v Iransko-Iraški vojni, poslovnež iz Kermana), tako so se na koncu razvile težke debate in je čas hitro minil. Ob 20:40 prispeva v Kashan, kjer naju čaka šofer, ki naju je prevažal naslednjih 12 dni po Iranu – Mr. Alchi – ki naju zapelje do apartmaja.
Bencin v Iranu: -95 okt.-1000Rial-na kartico; 3000Rial če plačaš;4000Rial - za tujce
Menjava: 1€ = 14.000 Rialov – 14000 Tomanov
23.oktober - torek:Ob 8h pride po naju Nalchijev brat z Pajkanom. Ogledati si nameravamo znamenitosti Kashana.Najprej se zapeljemo do TIN GARTN-a. Ogled vrtov z nešteto majhnimi vodometi. Vrt naj bi predstavljal perzijsko podobo raja. Nato se zapeljemo do arheološkega najdišča SIELK, razvaline in ostanki tega naselja naj bi segali v obdobje 1500 let p.n.š. Sledi ogled tradicionalnih hiš v Kashanu, v katerih so stanovale premožnejše družine. Prva hiša KHAN-E' ABBASIN je sedaj preurejena v muzej, tu je tudi prikaz domačih obrti. Zanimivejša je hiša KHAN-E' TABTABEI z izredno lepo urejenim dvoriščem v sredini stavbe, izredno izdelana pročelja in stropovi in raznobarvna stekla v oknih in vratih.
Ker smo bili zmenjeni ob 12h v Iskri Kashan, se odpravimo tja. Predstavijo nam komplet proizvodnjo in naju lepo pogostijo.
Popoldne sledi ogled HAMMAMA – izredno lepo izdelanega kopališča s zavnami in številnimi prostori in še bolja zanimivo streho, na kateri je tudi zbiralnik za vodo. Na hitro si še ogledamo obnovljeno mestno obzidje, potem pa se s Hossinom odpravimo proti znameniti vasici ABYANEH. Mračilo se je že, zato se povzpnemo na sosednjo vzpetino in poslikamo to rdečo vasico. V sadovnjaku ob reki narobutam par jabolk, nato pa se sprehodimo po ozkih ulicah vasice do mošeje, potem pa nazaj do avta. Naslednji postanek smo imeli v mestu Natanz – tu želimo večerjati. Zagledamo večjo množico ljudi s hrano, zato pomislim, da je restavracija. V bistvu so hodili ljudje iz mošeje, kjer so imeli verniki večerjo (ravno ta dan je v Iranu dan dobrodelnosti in dan Alija – na ta dan je umrl, potem ko so mu meč zapičili v glavo in je umiral dva dni), zato tudi nas povabijo mednje in nam postrežejo z obilico hrane. Nazadnje se z njimi še slikamo, izmenjamo naslove, spletne strani, pred mošejo se pozdravimo in spregovorimo celo z ženskami in se počasi poslovimo. Nadaljujem proti Esfahanu, kamor prispemo okrog desete. Iščemo hotel, na koncu pa spimo privat pri Hasanu, ki zgleda da se s tem preživlja. Delal je tudi za eno Italijansko firmo v Iranu in zna malo italijansko.
24.oktober – sreda: Nalchi naju odpelje do trga Emam Husein, nato se sprehodiva do znamenitega trga Emam Khomeini (tudi Naghsh-e-Johan). Najbolj znanatočka v Esfahanu, trg dolg 500m in širok 160m. Ura je še zgodnja, okrog osme, tako da ni gneče in se sprehodiva po velikem lepo urejenem parku. Pred nama je znamenita mošeja EMAM, na levi najlepša mošeja seika LOFFOLLAHA, na desni pa palača......Sprehodiva se mimo stoterih trgovinic, si ogledava obe mošeji in palačo in se okrog 15h mimo univerzitetgnega središča vrneva na trg Emama Homeinia, kjer naju pobere Nalchi. Odpeljemo se na J del mesta, tako imenovano četrt Joffa (ime po mestu na S Irana), tu stoji znamenita armenska cerkev VANK. Uživava v poslikavah, Bojan se v Ruščini zaplete v pogovor z upravnikom, kupi nekaj CD-jev cerkvene muzike....fotografiranje in snemanje je strogo prepovedano, a ko steče debata z upravnikom, nama ta vse dovoli. Srečava tudi družino (mati, hči, sin, sorodniki) iz Rashta, ki nas povabijo k njim domov – na S ob kaspijsko jezero. V sosednji stavbi si ogledamo še muzej, zunaj nas ta ista družina (Mrs.Naghmeh) povabi še na čaj, nato pa se odpeljemo proti reki ZAYANDEH, čez katero je speljano kar enajst mostov – večina jih je za pešce. Najprej si ogledamo most SI-O-SAH, nato pa še most KHAJU. Da Bojan ne zamudi večerne maše, se zapeljemo do mošeje EMAM. Bojan moli – jaz pa snemam –vse je dokumentirano. Po končani maši se odpelejmo proti hotelu. Vmes se še nekrat ustavimo pri mostu KHAJ, kjer se kar gnete ljudi. Poslikamo čudovito osvetljen most in se odpravimo v hotel na zaslužen počitek.
25.oktober – četrtek: Vstajanje ob 7h. Zajtrk-dva dni star riž in čaj. Odhod proti Shirazu. Prva postaja mesto SHAH REZA. Tu si ogledamo manjšo, vendar zelo lepo mošejo (vsa v zelenkastih ogledalcih). Nakup sadja in nadaljevanje vožnje do Abadeha. Pred mestom se ustavimo v lepo urejenem parku – malica, povzpnemo se na bližnjo vzpetino. Zopet v avto, kosilo pred Pasargadejem –kruh, sirni namaz in čaj. Nadaljevanje do PASARGADE-ja – arheoloških ostankov in leta 546 p.n.š. Ogledamo si grobnico kralja Cyrusa I, palačo Achaemenid, Prison of Salomon in prestol Salomonove matere. Hitimo naprej do PERZEPOLISA, kamor prispemo v popoldanskih urah. Ogledamo si glavne znamenitosti tega veličastnega kraljevega mesta: Xerxesova vhod, palačo sto stebrov, grobnici Artaxerexsa II in III, centralno dvorano, palačo Darius, palačo Xerxes in znamenite reliefe na stopniščih. Nadaljujemo proti Shirazu, kamor zopet prispemo v večernih urah.
26.oktober – petek: Ta dan je za Irance božji dan – bog je prišel iz Izraela v Iran. Po vstajanju zajtrkujemo v hotelski kuhinji. Z Bojanom se odpraviva do obzidja ARG-E-KHARIM-KAN. Ker so vhodna vrata še zaprta, si ne moreva ogledati vrtov v notranjosti. Nadaljujeva do mošeje SHAH-E-SHERAGH (šah in svetloba). Med potjo srečava domačina Davida, ki naju je tisti dan vodil po mestu. V sredini mošeje je veliko dvorišče z dvema prekrasnima grobnicama. David nama pove zgodbo o družini.......kater člane so pobili na ukaz države-nekatere v Shirazu, ostale v Mashadu. Sprehodimo se še do mošeje JAMEH-E-ATIGH. Ta je znana po tem, da je spredaj kopija KABE – kot v Meki. V starih časih so ljudje hodili sem, ker je bilo do Meke predaleč. Nadaljujemo do SEYED-ALLAEDIN-HOSSEIN mošeje. Tudi tu je grobnica enega od članov prej omenjene družine. Pred mošejo je potekal pogreb, v notranjosti mošeje pa je tudi pokopališče (pokop na svetem mestu - proti plačilu 10.000$ in več). Vračamo se proti hotelu in vmes opazujemo demonstracije proti Ameriki in Bushu. Po kosilu se odpravimo do cerkve SV. SIMONA, ki pa je bila zaprta, zato se zapeljemo do HAFIZ-ovega templja. Tam se zadržimo do poznih večernih ur, pridruži se nam tudi David in opazujemo množico ljudi kako prebira Hafizovo poezijo in se prikljanja temu velikemu iranskemu pesniku. Skočimo še na večerjo – kebab-ovčji, zelenjava, kislo mleko, nato pa v hotel na pošitek.
27.oktober – sobota: Z Bojanom vstaneva kot ponavadi ob 7h in se odpraviva v mesto zamenjat denar, nato v knjigarno, kjer Bojan kupi Hafizove knjige – poezijo. Ob 10h odhod iz Shiraza. Za trenutek se ustavimo še pri ''vhodnih vratih'' v mesto. Na bencinski nas presune žena z dvema otrokoma – pobegnila je iz Belučistana – Pakistan. Moža so ji ubili Talibani, sin je bil brez roke, ki mu jo je odnesla mina. Damo ji nekaj denarja, nato pa nadaljujemo do NAQSH-E-ROSTAM-a. Tu si ogledamo štiri zanimive v skalo vklesane grobnice kraljev. Z avtoceste Shiraz-Esfahan zavijemo za Yazd. Ustavimo se v mestu Abarg, kjer si ogledamo mošejo in star predel mesta, ki ga obnavljajo. Uživamo ob pogledih na zanimivo pokrajino in visoke hribe okrog nas. Preko prelaza se spustimo v mesto Taft in naprej do Yazda, kjer prenočimo v hotelu blizi mošeje Amir Chakhmaq.
28.oktober – nedelja: Zopet sva ob 8h že v mestu. Po ulici Eman Homeini si ogledava zanimivo peko in prodajo Iranskega kruha (.....) Ogledava si notranjost mošeje Hazireh in v bližini stolpno uro. Zavijeva proti mošeji Jameh in nato desno proti Alexandrinim zaporom in grobnici dvanajstih Emamov. V bližnjem info centru dobiva nove informacije od dveh ljubeznivih deklet, nato pa na čaj v lepo urejeno restavracijo par metrov pod zemljo. Ko se vračava proti mošeji se ustaviva še v bližnjem vrtcu.V mošeji zgleda da je bil ženski dan. Tam so bile same ženske (vse v črnih......) in vse so šivale. Že ulica ki je vodila do mošeje je bila polna žena in vse so nakupovale blago za šivanje. Greva še na bazar in nato nazaj v hotel.
Popoldne si ogledamo še palačo BGH-E-DOULAT-ABAD, z lepo urejenimi vrti in najviščim 30-metrskim vetrovnim stolpom. Na drugi strani mesta se ustavimo pred ZARATUSTRIJAN-skim templjem, ki pa je bil zaprt, nato pa se zapeljemo še do Zaratustrijanskih stolpov tišine. Tudi tu je bilo zaprto, a imamo srečo, ker pride ravno avtobus italijanskih turistov in vstopimo z njimi. Ob 15:30 nadaljujemo za Kashan. V Maybad-u si ogledamo še zanimiv – obnovljen golobnjak. Okrog 21h prispemo v Kashan, k družini gospoda Nalchija, ki nas lepo postreže (abgušt....)
29.oktober – ponedeljek: Ta dan preživimo v Kashanu. Dopoldne si skupaj z ženo g.Nalchija in hčerko ogledamo bližnji slap v vasi Niosar. Prvo se zapeljemo pod slap, tu si ogledamo destilarno rož, nato še na vrh slapa, kjer je lepo urejen park. Popoldne se zapljemo proti puščavi Dash-e Kavir. Prevozimo 40 km makadama – peska (v eno smer), mimo slanega jezera Namak, peščenih sipin, čred kamel in prispemo do karavansaraja. Tu nas postrežejo s čajem in uživamo v senci v bližini vodnega izvira, katerega voda odteka v večji bazen. Ob temi se odpravimo nazaj za Kashan. Vmes se ustavimo v mestu Aranbidgoe in si ogledamo mošejo in grobnico sina Emama Alija (1. emam za Irance).
30.oktober – torek: Ob 6h smo že na poti proti Teheranu. Do tja se pripeljemo hitro, nato pa se začnejo zastoji na avtocesti skozi mesto. Ustavimo se v mestu Karaj – nakup hrane, Bojan kupi flash kartico za fotoaparat, menjava denarja. Nato se začne skoraj 80 km dolga pot do Chalusa. Dolina se zoži, na obeh straneh so visoki hribi, cesta se dviga v ostrih serpentinah. Vozimo mimo umetnega jezera, skozi krajše in daljše tunele, no na koncu še skozi Kandovan tunel. Nato sledi spust v dolino in skozi ozko sotesko, do ~20 km pred Chalusom, ko se zopet zapeljemo v širšo dolino, pokrajina postaja vedno bolj zelena in polna dreves, promet pa tudi skozi hujši. Malo pred Chalusom pravi prometni zastoj. V Chalusu smo okrog 17h. Obiščemo Nalchijevega strica, nato pa počasna vožnja skozi mesta ob Kaspijskem morju. V Rasht , k družini gospe Naghmeh prispemo okrog 21h. Čaka nas večerja, (pridruži se nam še mama gospe Naghmeh, njen mož, mamin mož in dva sinova). Sledi debata do 1h zjutraj.
1.november – sreda: Vstanemo zopet že ob 7h –dežuje. Zajtrk in spet debate skoraj do 10h. Nato se odpravimo proti vasi MASULE, vmes začne deževati. Ob poti slikamo čajne nasade. Tudi v vasi Masule, ki leži skoraj na 1000 m nadmorske višene, dežuje. Sprehodimo se po ozkih ulicah, ki so v bistvu strehe spodnjih hiš, mimo velikega štavila trgovin. Na koncu še na čaj in povratek v Rasht. Kosilo pri gospe Naghmeh, pa spet debate, izmenjava naslovov, slikanje. Debat kar ni konc, tako da se šele pozno popoldne odpravimo naprej proti Astari, mestu ob Kaspijskem morju, ki leži na Iransko-Azarbedžanski meji. Za kratek trenutek se ustavimo ob Kaspijskem morju – slikanje, nato pa naprej do mesta Talesh. Tu pomalicamo, v čajnici popijemo čaj in prižgemo vodno pipo. Le stežka se odpravimo naprej. Vozimo se do obmejnega mesta Astara (iransko-azarbedžarska meja). V nočnih urah se vzpenjamo čez prelaz Heyran Ardabil in se nazaj dvignemo na nadmorsko višino ~1550 m. Prespimo v mestu Namin, malo pred Ardabilom.
2.november – četrtek: Vstanemo v mrzlo jutro (v hotelu smo imeli ogrevano sobo). Nebo je jasno, bližnji hribi so zasneženi – lep pogled na Mt.Sabalan (4.811 m). Nadaljujemo proti Ardabilu, kjer si ogledamo grobnico šeika Safija in muzej porcelana, ter naprej mimo Sabada. Malo pred Bostan Abadom se ustavimo na sejmu. Dobiš kar hočeš, trgovci in kupci so samo moški. V Tabriz prispemo popoldne. Radi gradbenih del v centru mesta, le stežka najdemo našo ulico. Čakava do 17h da odprejo agencijo, kjer kupiva katre za povratek v Istanbul. G. Nalchi plača prekršek, ker je parkiral na nepravilnem mestu. Takoj ko imava karte za avtobus, se odpravimo proti Kandovanu (Iranska Kapadokija), kamor prispemo okrog 20h. Zunaj je zelo mrzlo, zbarantamo za hotel in večerjamo v bližnji restacvraciji, nato pa spat.
3.november – petek: Kmalu po sedmi sva z Bojanom v akciji. Sprehodiva se po vasi. Med kamnitimi tvorbami, ki jih je v tuf izdolbel čas. Ko vse poslikava, se odpraviva še na vzpetino nasproti vasi. Tudi tu slikava, nato pa v restavracijo na zajtrk (čaj, maslo, med). Ob 9h se odpravimo proti slanemu jezeru Orumyeh. Za vasjo Saray zavijemo levo, ustavimo se malo pred nasipom, kjer delajo most čez jezero. Parkiramo avto in se odpravimo peš do obale, ki je cela v soli. Tu srečamo Iransko družino (moža Iranca, žene iz Kirgizije - Biškek in druga iz Azarbedžana -Baku), ki nas povabijo domov na vino – a ni časa (popoldne avtobus za Istambul). Sprehodimo se po obali, nato pa se zapeljemo še do nasipa, kjer pristaja trajekt, ki vozi čez jezero. Ob 13h se odpravimo nazaj v Tabriz, si tam ogledava še plavo mošejo in se posloviva od najinega šoferja g. Nalchija. Na agenciji kjer sva kupila karte čakava na avtobus. Transfer na drugo agencijo (vožnja v škarje, nasedemo v kanalu), ob 22h odhod avtobusa za Istambul. Zopet daljši postanek radi kontrole pred Iransko-Turško mejo.
4.november – sobota: Kmalu po polnoči smo na meji. Tokrat je tam gneča, veliko število avtobusov. Zopet vse pregladajo, sledi nekajurno čakanje. Okrog četrte ure zjuraj pridemo peš na turško stran. Zunaj je zelo mrzlo. Mt. Arrarat je na novo pobeljen. Obmejne procedure na turški strani so hitro opravljene in že se vozimo naprej. Ženske počasi začnejo s snemanjem rut, sledi še kar nekaj vojaških kontrol. Na avtobusu je bolj umirjeno, mogoče tudi zato, ker so potniki večinoma študentje, ki gredo na študij v Ankaro.
5.november – nedelja: Ponoči prispemo v Ankaro. Tu se skoraj polovico potnikov zamenja. Sledi nočna vožnja proti Istambulu, kamor sprispemo v jutranjih urah. Zopet se sprehodiva do Modre mošeje in vstopiva vanjo, nato pa mimo Aje Sofije do Top Capija. Vračava se na ulico Ordu Kadesi, kjer sva pustila prtljago. Sledi vožnja na letališče in polet (zamuda 1 ure) za Bergamo. Na letališču sva okrog 10:30. Hiter transfer na parkirni prostor in ob 23h sva že na poti proti domu.
6.november – ponedeljek: Pred četrto uro prispem domov. Kopanje in v posteljo........
KORISTNI NAPOTKI:
Menjava denarja
Denar je najbolje menjati v menjalnicah. Tečaj je tam uradni. Na banki so množice ljudi, polek tega ne menjajo v vsaki banki. Prilika je bila tudi menjati na črno, vendar se je potrebno prej pozanimati za tečaj
Ceste, promet
Ceste so dobre. Glavna mesta povezujejo avtoceste, ki so brezplačne. Na avtocestah je potrebno voziti po predpisih – radarji. V mestih pa je pravi kaos. Še posebej na krožnih prometih, kjer nikdar ne veš kdo ima prednost. Avto se tudi kar ustavi in na sredi ceste obrača. Štos pa je, da razen hupanja, da se nobeden ne razburja. Poglavje zase so motoristi, ki se vozijo z vseh strani, brez luči, čelad, po trije, z velikm tovorom. V mestih so številni ležeči policaji – vožnja zgleda tako – žlajfade pred ležečimi policaji, nato pa gas do naslednjega....
Hrana
Hrana je različna kot pri nas. Veliko se je riža (ta je res odličen) in pa kebabov (ovčji in piščančji). Dosti je tudi restavracij s hitro prehrano, vendar midva sva jedla večinoma tisto kar domačini. Pila sva skoraj samo čaj. Vodo pa tudi kar iz pipe. Zraven kosila pijejo posebne vrste kislo mleko s čebulo.
Kot rečeno največkrat sva jedra riž z piščančjim ali ovčjim kebabom. Probala sva tudi abgušt (mesna juha). Iranci jejo poseben nekvašen kruh.
Poseben problem je prehranjevanje med ramadanom, takrat čez dan v restavracijah ne dobiš tople hrane. Ostanejo le trgovinice s kruhom, zraven sva jedra sirne namaze. Imajo tudi dosti sadje, ki pa je kar drago.
Večinoma sva jedra v restavracijah z domačo hrano ali pa sva kupila hrano v trgovinah in sva jedla zunaj.
Hoteli
Spala sva v hotelih ki so spadali v srednji razred. Cena za tri je bila med 130.000 do 150.000 Rialov. Hoteli so preprosti. Kakšne pretirane čistoče ni (spal sem, razen dvakrat, v spalni vreči), poglavje zase so WC-ji in pa tuši. V nekatere hotele sploh ne sprejemajo tujcev. Midva sva se držala nasvetov iz lonly planeta.
Jezik
Iranci govorijo v jeziku Farsi. Angleško jih zna bolj malo, tisti ki pa zna vsaj par besed, pa te na ulici ustavi in se hoče s tabo pogovarjati
Ljudje brez kreganja
Ljudje so zelo ljubeznivi. Tisti ki zna saj malo angleško se hoče s tabo pogovarjati in te spraševati od kje si, te vabiti na pijačo ali pa kar k sebi domov. Če jih kaj vprašaš so pripravljeni pomagati. Kot sem že prej omenil kljub kaosu na cesti se noben ne razburja. Čeprav se med sabo ne poznajo, ko se srečajo se med sabo pogovarjajo kot stari prijatelji. Na tržnicah se lahko baranta, vendar ti ne vsiljujejo nakupa, tako kot npr. V Maroku.
Pijača, voda
Pila sva večinoma čaj in ustekleničeno vodo. Če ni bilo ustekleničene pa sva pila tudi kar tisto iz pipe. Pri obedu sva ponavadi naročila neke vrste kislo mleko v 1.5 litrskih steklenicah. Dobi se tudi ostala pijača. Alkohola ni – razen privatno na S Irana (okrog Tabriza)
Oblačenje, kopanje
Za moške so obvezna dolga oblačila, za ženske pa še ruta. Slednje se morajo tudi kopati (jezera, morje) oblečena. Domačinke so večinoma oblečene v črne čadorje – posebno na vaseh, čene pa nosijo vsaj črne rute. V severnem delu so čadorji pisanih barv, tudi rute so svetlejše.
Ogledi, cena vstopnine
Večinoma je treba za oglede znamenitosti plačati vztopnino, ki večinoma znaša okrg 3.000 do 5.000 Rialov. Večje znamenitosti so lahko malo dražje....
Javni prevoz
Javni prevoz je poceni. Tako sva plačala za 250km železnice vsak po 2$. Taksi so nekoliko dražji – za 20km sva dala v Teheranu 8$ (ko ni bilo gužve, čene je malenkost več). Po Iranu naju je vozil šofer s vojim avtom. Plačala sva mu na dan 250.000 Rialov (vračunan benzin – do 600km/dan in hrana). Spanje sva mu plačala posebej – spali smo skupaj v tripostelnjih sobah. Tudi jedli smo nato skupaj in sva mu plačala še hrano.
Podnebje
Prvi teden je bilo kar znosno, čez dan tja do 22°C, zjutraj okrog 15. Drugi teden pa se je ohladilo, v hribih je snežilo, tako da je bilo zjutraj na n.v.1600m zelo mrzlo – par stopinj nad ničlo.
V notranjosti je bilo suho, medtem ko je ob Kaspijskem morju dva dni deževalo.
Telefonija
Telefonija in internet deluje slabo. Ko sem pošiljal domov sporočila le-ta niso prispela, ali pa so prispela le delno. Imela sva tudi Iranski telefon, vendar tudi ta ni dobro deloval. Še posebej ne na jugu države
Benzin
Bencin v Iranu: -95 okt.-1000Rial-na kartico; 3000Rial če plačaš;4000Rial - za tujce
Menjava: 1€ = 14.000 Rialov – 14000 Tomanov
Oktober-November 2008
Ura
1.5 ure naprej glede na našo.
Kampiranje
Kampiranje je dovoljeno tudi kar po parkih. Tam so posebna mesta kjer lahko postaviš šotor. Tudi ni nevarno da bi se kaj zgodilo.
Prazniki, petek, ćetrtek, ramadan
Ob praznikih in v času ramadana je vse zaprto. Težko je najti tudi odprte restavracije za prehrano. Njihov petek je kot pri nas nedelja. Paziti je potrebno ker imajo tri vrste koledarjev – koledar ki je enak našemu, muslimanski koledar
Razno o islamu in Iranu
Ajatola Ruholaha Homeini – človek ki je vrgel islamski svet s tečajev in pooseblja eno najskrajnejših, najbolj protislovnih in težko razložljivih revolucij 20 stoletja
15 let je preživel v izgnanstvu, v iraškem svetem mestu Nadžaf
Rodil se je 1915 v mestu Homein. Njegovo prvotno ime je Ruholah Hendi
Homeni ni arabec, je perzijec.
Ahmad – ime Homeinijevega sina
Ajatola Telegani: drugi človek islamske revolucije
Islamska revolucija s svojo religioznostjo obuja neko zgodovinsko preživelo družbo, saj je v njenem središču vera – islam. To je družba socialne enakosti, v kateri ne bo razlik med bogatimi in revnimi, med belimi in črnimi.
Islam ni samo vera, temveč tudi način življenja
Sveta vojna: -to je vojna, ki je končana šele ko pokončaš nevernika
Šah: pomeni senco boga na zemlji
Pahlavi: je ime starega perzijskega jezika pred prihodom Arabcev
Oblačila: Tradicijonalna šiitska duhovniška oprava je rjave barve
Čador: je ogrinjalo, ki zakriva žensko do tal, navadno je črne barve
Šiizem - Sunizem:
Šiizem in sunizem veliko bolj ločujeta politična vprašanja, kot versko in kanonsko pravo
Šiizem si prizadeva za skrajno enakost, nekateri štejejo šiite kot za islamske protestante
Šiiti verujejo v zakonitega naslednika preroka Mohameda in ne priznavajo oblasti Mohamedovih učencev tako kot Suniti. Za Šiite je s smrtjo četrtega kalifa Alija končana zvestoba načelom Mohamedove države. Takrat je prvi abasidski kalif Moaviya uvedel načelo dednosti namesto volilnosti. Sunitski ortodoksni islam pa je dovolil volitve kalifov.
Duhovno nasledstvo po krvi – Mohamedova hči Fatima, sin Hasan in Husein, bratranec in zet Alij. Nasprotniki tega so potomce Alija in Mohamedove hčere drugega za drugim pomorili. Zadnjega petletnega Mahdija ali Mesio so leta 873 vrgli v zračni jašek v Sameri v Iraku. Njegovo vrnitev pričakujejo na sodni dan. Tudi Husein je bil umorjen v Kerbali – to mesto je še danes eno največjih šiitskih svetinj. Ti umori so prinesli naslednjo pomembno razliko, ki loči šiizem od sunizma, pa tudi od drugih verstev – takijo ali kult mučenistva. Huseionovo mučeništvo je še najbolj podobno mučeništvu Jezusa Kristusa v krščanstvu. Večina religij prepoveduje žrtvovanje življenja ker je le to posvečeno samo bogu. Šiizem žrtvovanje dovoljuje. Vernik je podložnik tega sveta in po mučeništvu je rešen....Smrti naj se bojijo tisti, ki ne verujejo v boga in v sodni dan.
Šiizem se je pojavil kot posebna oblika boja za ohranitev narodne samobitnosti, boja proti arabskemu nacionalizmu in hegemonizmu in hegemoniji.
Sunizem: dovoljuje velike socialne razlike. Verska herarhija je pod vplivom kalifa, ki je verski in
cerkveni vladar, medtem ko Šiiti demokratično izbirajo svoje voditelje - mudžahedine
Šiitski duhovniki ne razlagajo samo verskih vprašanj, ampak tudi političnih.
Mula – muslimanski duhovnik z omejeno teološko izobrazbo
Mudžahidi – dobri poznavalci korana, muslimanskega bogoslovja in dogmatike. Imajo pravico do lastne razlage religijoznih vprašanj, medtem ko sunitski duhovniki te pravice nimajo, saj je vse zapisano v svetih knjigah. Zelo upoštevani mudžahedini z velikim vplivom med ljudmi in najvišjo versko izobrazbo dobe naslov ajatola. V krog tako imenovanih petih velikih ajatol sodijo – ajatola Homeni, ajatola Golpaygan, ajatola Mariaši, ajatola Šariat Madari, ajatola Montazeri
Ajatola – božje znamenje
Takija – kult mučeništva.
Šia - pomeni slediti
Imam – tisti ki je spredaj, na čelu
Kalif ali naslednik
Suri: Verzi iz korana
Koran – dobesedno pomeni branje na glas
Šaria – vir islamskega prava – je koran – je zbirka določil o načinu življenja, ki ga zapoveduje Alah. Vpeljava šariatskega prava v prevosodni sistem pomeni tudi uvedbo mučenja, pretepanja, bičanja, kamenjanja in drugih okrutnih postopkov
Sajid – častni naziv, ki ga dobijo potomci preroka
Hadžiji – romarji v Meko
Kerbel – kdor je bil na Homeinijevem grobu
Masad – kdor je obiskal zavetišče imama Reze v Masadu. Masad je za Šiite tudi najbolj
pomembno mesto v Iraku, predvsem grobovi prvega imama Alija in sinov Huseina in Hasan
Alah al Akbar – Alah je velik, Homeini Akbar !
Novo leto – Iranci ga praznujejo 21.marca
Islam: kot ga oznanja koran, pomeni pokorščino božji volji. Vsebuje pet glavnih zapovedi – vero v boga, molitev, post, romanje v Meko in dajanje miloščine
Nauk islama je enotnost boga, poslanstvo preroka Mohameda in zamisel posmrtnega življenja
Kot izrazito monoteistična religija temelji na naslednjih načelih:
-obstaja bog-Alah: človeštvo in stvarstvo sta samo zato, ker tako želi Alah
-obstaja samo ena stvaritev –Alah: vse prihaja od njega in se k njemu vrača
-odnosi med človekom in Alahom so odnosi med služabnikom in gospodarjem
Islam je prišel v Iran, vendar ni ostal isti. Iran je postal muslimanska, toda ne arabska država, predvsem zaradi tega, ker arabskim zavojevalcem ni uspelo asimilirati precej bogate perzijske kulture in radi prehoda v Šiizem.
Islamska rep. Iran je prva fundamentalistična republika v zgodovini islama. Vodi jo verski poglavar, ki bdi nad ideologijo, politiko, ter duhovnim življenjem.
Teokracija – izhaja iz grške besede theos (bog) in kratein (vladati). V teokratski vladavini, so verski zakoni hkrati tudi civilni. Teokratske države (egiptovski faraoni, bramanska Indija, Dalaj Lama v Tibetu, Vatikan).
Zelena zastava – zastava Islama.
Šiiti imajo dvanajst imamov – od prvega Alija Ibna do Abija Talibadija, dvanajstega izgubljenega Mahdija. V Iranu je 1200 svetih krajev (to je vsak prostor, ki je kakorkoli povezan z enem od 12-tih imamov) in 80 tisoč mošej.
Vsak vernik je dolžan plačevati davke - plačevanje zakata (miloščine za revne) in homsa (petina dobička).
Eno klujčnih nerešeni vprašanj islamske revolucije je nejasen položaj narodnostnih in verskih manjšin (perzijci 50%, azarbedjani 20%, gilani 6%, lurdi in batari 6%, kurdi 5.5%, mazandereni 5%, balučistani 2%, arabci 2%, turkmeni 2%, armeni 0,6%, asirci 0,4%).
Verske skupine v Iranu: 90% šiitov, 10% sunitov, 0,6% kristjani, 0,2%židje, 0,1% zoroastrovci
Zoroastrizem – najstarejša perzijska religija. Izhaja iz 5 st.p.n.št. Za zoroastrizem je žeivljenje nenehen boj med dobrim in zlom, resnico in nersnico in svetlobo in temo. Tri temeljna načela te vere so dobro misliti, dobro govoriti, in dobro delati. Iz zoroastrizma se je krščanstvo preko mitraizma in judaizma oskrbelo z nekaterimi osnovnimi simboli in vrednotami, kot so angeli, svetniki, nebesa in pekel
Iran – leta 1935 je Raza spremenil ime Perzija v Iran. Iran pomeni dežela Arijcev. Perzija je popačenka imena južne province Fars, kjer je bilo glavno mesto stare Perzije – Perzepolis (ali po perzijsko Takhti-i Jamshit). Iranci imenujejo svoj jezik Farsi.
Džihad: sveta vojna
La ilaha illallahu Muhammad ur – Rasulullah : ta izrek mora vsak pravi musliman izmoliti vsaj enkrat v življenju, glasno in brez napake, s polnim razumevanjem njenega pomena in z vero vanj
Novejša zgodovina: 1953 so ZDA radi naftnih interesov strmoglavile nacionalističnega premiera Mosadeka. Šah Reza je prihodnost dežele povsem povezal s ZDA. Revolucionarni proces se je začel že leta 1962 pod vodstvom Homeinija (zatrt – 15.000 usmrčenih). Ostale ajatole so takrat Homeinija povišale v ajatolo. Po šiitskih zakonih se nobena posvetna oblast ne sme dotakniti ajatolo, ki je vez med bogom in ljudstvom. Leta 1964 so Homeinija izgnali najprej v Tučijo in nato v šiitsko sveto meato Nadžaf v Iraku. Februarja 1979 je bila izbojevana revolucija. Končano je bilo obdobje Reze Pahlavija, ki se je vleklo od l.1921, ko je kazaški polkovnik Reza Kan izvedel državni udar in odtsranil dinastijo Kadžarjev.
Za časa vladanja Mohameda Reze Pahlavija sta bila značilna bela revolucija (cilj je bil preprečiti izbruh rdeče revolucije in uveljaviti kapitalistične družbene odnose – rezultat tega je bil, da je na iranski trg prodrl ameriški kapital), ter naftna revolucija (pretirano izkoriščanje naftnega bogastva – leta 1978 je nafta dajala 95% vseh dohodkov, Iran je postal četrti največji svetovni izvoznik nafte) Steber režima je bila vojska (leta 1976 je bilo v Iranu več kot 40 tisoč Američanov, za vzdrževanje tega osebja so porabili 120 milijonov dolarjev, tretino vsega orožja je Amerika prodala v Iran). Takratna iranska vojska je leta 71 zavzela tri otoke v Hormuškem prelivu, leta 73 intervenirala v Omanu, podpirala je Izrael, Južno Afriko in Rodezijo. Režim je leta 53 ustanovil tajno policijo Savak. Štela je 50 tisoč uslužbencev, stike je imela z ameriško CIO in izraelsko tajno službo MOSSAD.
Mesto KOM: Eno najbolj svetih šiitskih mest. Poimenujejo ga tudi šiitski Vatikan. Tu je pokapana Fatima, sestra 8. imama. Tu stoji ena najbolj svetih šiitskih mošej – zlata mošeja.
3.december: Obletnica, ko so leta 1357 nasilno usmrtili prvega šiitskega imama Huseina, sina kalifa Alija (Šimra – morilec sinov prvega kalifa Alija). Na ta dan se vrstijo množični sprevodi, zbirajo se v mošejah, bazarjih, pojejo obredne pesmi, najpogumnejši se bičajo po hrbtu in plečih – množično samokaznovanje za greh, ker niso preprečili uboja dveh največjih imamov, voditeljev šiitov
Iransko-Iraška vojna prvi spodadi segajo v obdobje 637 leta – bitka pri Qadisiyi, ko so arabska plemena porazila perzijsko cesarsko vojsko. Vprašanje meja med arabskimi plemeni in Perzijsko oziroma med Otomansko Turčjo, v katero je spadal Irak do razpada Turčije in Perzijo, je bilo več stoletij odprto. Prvi sporazum je bil podpisan 1520 leta, drugi 1639 leta in tretji sporazum iz Kurdana 1746 leta. Sposredovanjem carske Rusije in Velike Britanije je bil podpisan 1847 sporazum Erzurum II, po katerem je Perzija prvikrat pridobila ozemlje okrog Šat el Arab– pristanišče Muhamar in otok Khirz (Abadan). Območje Šat el Araba nastane z združitvijo rek Tigris in Evfrat je edini izhod Iraka na morje. Odnosi so se zaostrovali ko je Irak začel graditi namakalne sisteme na Tigrisu in ko je iranska revolucija oznanjala ideje po izvažanju le-te v sosednje države. Prav tako so iraški šiiti prčeli s terorističnimi dejavnostmi v Iraku. Iran pa je dall zavetje kurdskim skrajnežem, ki so v delovali v Iranu,
