Iran, 21.4-3.5.2010

21.4.- Ljubljansko letališče je zaprto zaradi asfaltiranja letaliških stez točno do tega datuma, vulkanski prah nosi iz Islandije in je občasno zaprt zračni prostor. Najino potovanje je do zadnjih ur v zraku. Končno se stvari razpletejo, Miha dobi dopust, da naju lahko odpelje v Maribor, zračni prostor odprejo in ob 15.05 že letiva  s Turkish Airlines za Istanbul. V Istanbulu sva ob 17.05, uro takoj premakneva na turški čas (18.05). Ure na letališču se vlečejo, srečava veliko Slovencev, ki potujejo v Egipt, Dubaj...Še kave si ne privoščiva, cena je 6E!! Ob 23.40 končno vzletimo, po treh urah  pristanemo v Teheranu. Iranski čas je zamaknjen še za 1.30 ure.

22.4.- 5 zjutraj- že na letalu si ženske ovijajo glave v rute, kaj mi preostane. Tudi dolgi rokavi so za ženske obvezni. Vizo sva si zrihtala že prej, možno jo je dobiti tudi na letališču. Čaka naju Mr. Hussein Nalchi, šofer, ki je  Mirota vozil po Iranu leto prej. Kasneje ugotovim, da je zeloooo potrpežljiv, vedno je "all OK", "not a problem" , je bolj zahodnjaških nazorov, saj mi kot eden redkih da roko, v avtu sem lahko v kratkih rokavih, če se vozimo po samotnih cestah...V Teheranu obiščemo sveti grob (holly shrine) tretjega imama- imam Hussein. Pred mošejo je veliko parkirišče, na katerem je veliko šotorov romarjev. Vhod v mošejo je posebej za moške in ženske. Pregledajo mi prtljago, ne smem vstopiti s fotoaparatom, zato počakam Mirota, mu izročim dragocenosti in vstopim. Na preprogah spijo ženske in otroci, zagrajene so pred moškimi pogledi. Sveti grob je na sredini mošeje, prav tako ograjen na pol, okoli je steklo, k grobu mečejo verniki denar. Za srečo na potovanju hočem tudi jaz nekaj prispevati, ne najdem odprtine, moje obupne poskuse vidi ženska v čadorju in mi pomaga. Sem edina, ki nisem zavita.  S Kio Pride se peljemo proti Kaspijskemu jezeru po dolini Chalus. Dvignemo se na visok prelaz,   globoko v soteski teče reka. Od utrujenosti pol poti prekinkam. Ustavimo se ob umetnem jezeru, poslikamo in se po serpentinasti cesti s spustimo v dolino. Vse bolj se privajava na iransko vožnjo- če bo šlo, bo šlo. Ob cesti je  nekaj karamboliranih avtov. Vožnja po ozki dolini sredi visokih skal, spominja naju na gruzijske doline. Mimo mesta Chalus k Kaspijskem morju, ki je pravzarprav ogromno jezero. Možno je najeti čoln, ki te pelje po jezeru. Mi smo  uživali ob čaju in ravno prav hladnem vremenu ob pogledu na jezero. Nabrala sem nekaj školjk za spomin, mudi se nam naprej mimo BabolSar v Sari. V mestu najde šofer senčko, v avtu zaspi , ko si midva ogledava mesto. Ogledava si Tower tomb, dve stolpni grobnici, stolpno uro. V mošeji so me prvič ogrnili  s čadorjem (dolgo ogrinjalo, s katerim se zakriješ od glave do pet). Domačini so radovedni, a govorijo le farsi (iranski jezik). Sledi nama mlada, lepa domačinka, čez čas naju ogovori v angleščini in naju povabi  domov. Mudi se nam naprej, zato vljudno zavrneva povabilo. Kot veliko mladih l ima tudi ona zaflikan nos, kasneje nama šofer pove, si veliko ljudi operira arabski nos. Večina prebivalcev je pa Perzijcev. Kupim si dolgo srajco, skoraj do kolen, tako kot nosijo domačinke. Vozimo se ob kaspijskem morju iz naselja v naselje. V Behshahru poiščemo hotel (400 000 rialov soba za 3). Mr. Nalchi se boji verske policije, ko vzamemo sobo za tri. Ko sva že na pol v snu se končno opogumi in pride spat.

23.4.-V recepciji pozajtrkujemo. Spoznam njihov kruh, frišen je  kar užiten, ko se malo posuši je kot podplat. Vozimo se po pokrajini,  polni polj pšenice, krompirja, jagod. Zavijemo v dolino ob reki v Shirabad park. Ker je petek, za muslimane prost dan, ima veliko družin ob reki piknik. Po sprehajalni poti ob brzicah  povzpnemo do slapu. Vedno bolj je vroče. Ob cesti proti Mashadu si ogledamo Gobad e Kams, stolp star 1000let. Pred stolpom je amfiteater, če se postaviš v sredino, slišiš svoj odmev. V stolpu v sredini nama mr. Nalchi zapoje, lepo odmeva. Iščemo Aleksandrov zid, katerega ostanki naj bi stali še danes v tej pokrajini, a ga ne najdemo. Vozimo se mimo polj pšenice, oljne repice. Prvič sem jedla dizi, nekakšen zelenjavno mesni golaž, kuhan v visokih, glinenih posodah. Vodo zliješ na krožnik in jo poješ s kruhom kot juho, ostalo pa zmečkaš v pire. Skozi sotesko smo se dvignili na visoko planoto. Pred Mashadom, najbolj svetem mestu v Iranu, še zadnji počitek ob čaju v parku v Shirvanu. Od poklicali  "Valli no smoking guest house"(50 000 rialov na osebo za noč), kamor smo prispeli okoli polnoči. Gostili so mlad škotski par, ki nas je pričakal z gospodarjem. Ob čaju smo se zaklepetali pozno v jutro. Spanje pri družini je zanimiva izkušnja, našli smo ga v potovalni knjigi Lonelly planet. 

24.4.- zajtrk na terasi na preprogah. Tanek kruh, maslo, džem iz višenj in obvezen čaj. Škota danes kolesarita naprej, čakala sta vizo za Uzbekistan. Na kolesu sta že 8 mesecev. Potovala sta tudi skozi Slovenijo, poznala sta Soško dolino, bila sta na Triglavu. Valli naju pelje do avtobusne, meni posodi čador, Mirotu srajco z dolgimi rokavi. Na avtobus moram kot ženska vstopiti pri zadnjih vratih, usedem se v zadnji del avtobusa, ki je namenjen ženskam. Vse so v črnih čadorjih. Izstopiva pri Holly Shrine, za ogled kompleksa nama dajo vodičko, da ne bi vstopala na prepovedane kraje za turiste. Na vhodu morava pustiti kamero in fotoaparat. Kompleks je velik z mnogo stavbami in dvorišči . Ogledava si muzej, sobe in dvorišča, ki so dovoljena za nevernike. Podarijo nama razglednice in CD, za katerega kasneje ugotoviva, da ne dela. Na dvorišče z vhodom k svetemu grobu pustijo samo Mirota- spet sem kot ženska nič. Vhod k grobu in kupola nad njim se blešči v zlatih barvah. Z avtobusom nazaj. Ob čaju se dogovorimo, da  gremo v odročno vasico Kang. Valli nama napove veliko hoje, kar se po sedenju v avtu veseliva. Mr. Nalchi obvlada kaotično vožnjo po mestu, kjer so pravila krožnega prometa popolnoma drugačna kot pri nas. Sploh pa ima prednost drznejši. Pusti nas ob vznožju hriba. V strmini so hiše zidane z lesom in blatom, streha ene hiše je dvorišče naslednje. Po ozkih, strmih uličicah se sprehodimo skozi vas, ogledamo si dvorišče, na katerem pečejo kruh, pri domačinki spijemo čaj iz petih zelišč, ki jih sama nabira v hribih naokoli. Razkazala nam je hišo, spodaj je staja za koze in prostor za stranišče, nad tem kuhinja in shrambe, zgoraj balkon s sobami. Vse je zelo preprosto in brez pohištva. Povzpeli smo se vrh hriba, kjer nas je čakal šofer. Po slabi makadamski, vijugasti cesti smo se spustili v drugo dolino. V vasi poskusili abgušt- podobna jed kot dizi. Pri vsaki jedi postrežejo z jogurtom, jaz ga ne jem. Odpeljemo se v Tus, ogledamo si grobnico slavnega iranskega pesnika Ferdosija. Pisal je o arabski zgodovini in kulturi, a ga v času življenja niso cenili. Oblegale so nas srednješolke, slikale so se z meno, Mirota niso pustile zraven, ha, ha, ha. Ogledamo si še ostanke obzidja, ki je nekoč obdajalo mesto. V Radkanu si ogledamo stavbo, za katero še zdaj ugibajo, čemu je bila namenjena. Zdaj so v njej makete okoliških zanimivih stavb. Zvečer se sama podava na potep po Mashadu, nazaj komaj najdeva pravo pot.

25.4.-Včerajšnji izlet nama je gospodar mastno zaračunal. Po zajtrku, na katerega je povabil tudi ženo (do takrat se nam ni pridružila), smo se poslovili in odpeljali v Neishabur. Ogled Khayyam- ove grobnice, spomenik pesniku iz 11 st. V mošeji je spet en sveti grob, ženske imamo spet vhod posebej, obvezen čador..Hitimo, da pridemo do večera skozi puščavo. Šofer se boji nomadov, ki edini naseljujejo te kraje. Prvič vidim slano puščavo. Zemlja je pokrita s soljo, ki jo dež počasi izpira s kamnin. Prometni znaki nas opozarjajo na kamele, ki jih tudi srečamo. Slana puščava se meša s kamnito, opečnato rjavih barv.  Vozimo se kot po toboganu, gor in dol. Sredi puščave nam poči guma, sledi brzinska menjava, nato naprej. V Kashmarju smo si - spet posebej moški in posebej ženska ogledali sveti grob imam Zadeh. Pred mošejo so grobovi padlih iz iransko iraške vojne. Ženske vstopajo z obveznim čadorjem v ograjene prostore. Pri svetem grobu so jokale in molile, vsi poljubljajo steklo okoli. Zvečer prispemo v Tabas. V hotelu Bah ( 300 000 rialov apartma za 3) je poroka, ženske prihajajo v čadorjih, pod njimi se čuti svečana obleka. Dobimo apartma, šofer se je privadil na spanje z nama. Še večerni skok do mošeje TabasiZade. Spet en sveti grob, tu me celo spustijo v moški del,  ni veliko obiskovalcev in so radovedni, od kod prihajava. Ob dvorišču imajo posebne prostore za prenočevanje romarjev.

26.4.- Ogled Golshan vrtov. V arabskem svetu so bili včasih pravi mojstri ustvarjanja vrtov z vodnjaki, tekočo vodo. V vrtu je veliko različnih vrst palm, cvetočih rož in grmov, na žalost je urejen le ob glavnih poteh. Ko sva se sprehodila okoli, je vse zapuščeno. V velikem ribniku so plavali pelikani. Majhne šolarke , ki se razen oblek in čadorčkov niso prav nič razlikovale od naših, so imele ob ribniku piknik. V tej državi imajo ločene šole za dečke in deklice. Šele na fakultetah skupaj obiskujejo predavanja. Ta čas Nalchi zakrpa gumo, cesta nas vodi skozi puščavo. Ustavimo se ob sipinah, povzpneva se na najvišjo. Pred nami je slana puščava, sredi nje zavijemo do oaze Garmeh. V vasi je obnovljena 270 let stara hiša, grajena iz blata in slame- Atestoni. Povabljeni smo bili na čaj in pecivo. Povzpneva se na streho, od koder je čudovit razgled na puščavo in oazo pod nama. Zelo je vroče, a znosno, saj ni veliko vlage. Lastnik nam pokaže pot do izvira izpod bližnjega hriba, od koder je napeljana voda do naselja. V spremstvu psa si ogledamo izvir, poln majhnih ribic. V bližini je slano jezerce. Ob poti nazaj do glavne ceste smo si ogledali "ice house", danes jih ne uporabljajo več, včasih so v njih shranjevali živila. Pod kupolo iz blata in slame je globoko v zemljo skopan prostor. v katerem je tudi poleti prijetno hladno. Ogled vasice Bayazeh. Domačin naju vodi po številnih hodnikih gradu, grajenega iz blata, ki ga obnavljajo. Zvečer prispemo v Yazd. Dobimo prijeten hotel Oazis (300 000 rialov soba za 3), receptor je mlad fant,  govori številne tuje jezike. Večerni ogled bazarja.

27.4.- Jutranji sprehod po mestu. Za zajtrk si privoščiva vse vrste odličnih slaščic. Slediva poti, ki je označena v potovalni knjigi.  Ogledava si vitraže v Haziher mošeji, stolpno uro, Turkmoise dome, ..Skozi Jameh (petkova) mošejo se prebijava po ozkih uličicah, nekajkrat se vračava in iščeva sled. Najdeva vodne rezervoarje- "Quanat", ki so včasih oskrbovali mesto z vodo, spustiva se do dna, tu so le še smeti. V parku pred Aleksandrovim zaporom zajameva sapo (popijeva), najdeva eno redkih turističnih informacijskih centrov. Zunaj gruča srednješolk, celo učiteljice me vabijo zraven za foto. Na trgu Amir Chakmaq sva se povzpela na streho s petimi vetrnimi stolpi. Služijo za ohlajevanje stavb in Yazd je znan po njih. Na trgu izstopajo Amir Chakmaq vrata, za nizko vstopnino sva si iz vrha ogledala mesto. Pod vrati sva odkrila "restavracijo", kjer so bili le domačini. Dva sta znala dobro angleško, tako, da nama je čas ob kebabu hitro minil. Popoldne naju je Nalchi zapeljal do rezidence perzijskega regenta Karim Khan Zand. Vetrni stolp je visok kar 33m ,  čudovite vitraže,  vrt s pretakajočo se vodo. Zoroastrski stolpi tišine so izven mesta. Vera, menda predhodnica krščanstva, je prepovedovala sežiganje ali pokopavanje umrlih, saj bi s tem onesnažili zemljo. Trupla so ponesli  v stolpe tišine, ujede so jih objedle in čez čas so ostale le kosti. Všeč mi je nauk te vere- misli dobro, govori dobro, delaj dobro. Obiskali smo še tempelj, v katerem gori večni ogenj. Zoroastrska vera izhaja iz Irana, prav iz pokrajine okoli Yazda, vernikov je pa malo več, saj jih je izpodrinil islam. V Iranu so večina Šiiti, ena od skrajnih vej islama, ki je močno vpletena v politiko in vsakdanje življenje v tej državi. Na vsakem koraku srečaš slike verskih voditeljev (Homeini, Homenei)- banke, policija, šole..

28.4.-Spakiramo in naprej. S ceste vidimo šotorišče nomadov iz plemena Baluchi in pastirje ovc. Ustavimo na počivališču, za plačilo slikamo nomadko z otrokom. Miro izvoha  jagodno brezalkoholno pivo, ki je prijetna popestritev kosilu- vedno riž. Ogledamo si prestolnico Ahemenidskih  kraljev. V pripekajočem soncu mi ruta pride prav. Sprehodimo se do sarkofaga Cirusa I, ostankov dveh palač, kjer še vedno stoji nekaj veličastnih stebrov in kamnitih blokov z napisi v ahamenidščini "jaz, CirusI, ahamenidski kralj".  Nekaj kilometrov stran si ogledamo Naqush-e Rostan, grobnice, vklesane v skalno pobočje.Okoli njih so dobro ohranjeni reliefi s podobami kraljev. Potujemo dlje, sredi ogromne ravnice je 10m dvignjena ploščad, na kateri stoji mesto Perzepolis, zidano za sprejemanje tujih delegacij. Zgradil ga je kralj Darius, požgal pa Aleksander veliki, v Iranu preziran osvajalec. Mesto je še dandanes vredno ogleda, mnoga stoletja je bilo zasuto s puščavskim peskom, zato so reljefi, stebri, deli stavb..še danes dobro ohranjeni. Ogledava si film, kako je mesto izgledalo. Zvečer prispemo v Shiraz, dobimo hotel Hedayat (280 000 rialov soba za 3). Obiščemo grobnico pesnika Hafesa, obdan z vrtom, vodnjaki...Srečamo se z Davudom, ki nas že dva dni klicari. Hodi v turistično šolo in nama želi razkazati mesto. Vrt je poln ljudi, ki hodijo sem brat Hafesovo poezijo in poljubljajo grob.

29.4- Davoud nama razkaže Shiraz. Ogledamo si trdnjavo iz časov dinastije Zandi   v kateri je živel  Karim Kan . Skozi vrata obzidja pridemo v velik vrt s plitvim bazenom, okoli so sobe, v katerih je muzej in razstava slik, kako je včasih zgledal kompleks. Sprehod do mošeje Vakil z 48 stebri in s ploščicami oblikovanimi slikami.  Ogled Aramgah-e shah-e Cheragh, v katerem je sveti grob brata Imam Reze. Spet se moram oviti v čador, posebej vstopiti brez fotoaparata in kamere. Takoj naju je zapecal moški, ki odpira v objektu pisarno za informacije. Povabil naju je v še z najloni pokrito sobo, lepo opremljeno. Ob čaju naju je spraševal, kako se nama zdi v Iranu. Povedal je  o zgodovini svetega groba, kamor je tujcem prepovedan vstop. Naredil je izjemo in naju peljal do vhoda z zlstimi vrati. Lahko sva pokukala v bleščeč prostor z mozaiki iz ogledalc. Šele tu sem opazila, da vsi hodijo iz prostora zaradi spoštovanja do tu pokopanega po nazaj. Še ogled Yameh-ye Atigh Mošeje iz leta 894, ki je najstarejša v Iranu. Verniki jo menda 7krat obhodijo- tako kot v Meki ( vsak musliman naj bi 1krat v življenju obiskal Meko, najsvetejše islamsko mesto, iz katerega izhaja Mohamed) . Nazaj grede proti hotelu poskusimo falude, sladico, narejeno iz krompirjevega škroba, zelo sladko, prelito s sirupom. Ne upam si poskusiti sladoleda, ki ga prelijejo z zmiksanim korenjem. Posloviva se od Davuja, ki bi na vsak način rad prišel v Slovenijo in že smo na poti v Esfahan. Noge si pretegnemo ob ogledu še enega svetega groba - Shahreza. Isti postopek me čaka kot povsod. Stisne me pri  pri srcu, saj ženske neusmiljeno jočejo ob grobu. Pred džamijo so grobovi padlih v iraško iranski vojni. V mestih sva opazila na trgih in ob glavnih cestah veliko slik iranskih mož. Šofer nama pove, da so to narodni heroji, padli v tej vojni. Zvečer prispemo v Esfahan, v soju luči si ogledava Imam Squer, mogočen glavni trg mesta. Spimo pri Huseinu ( 50 000 na osebo za noč).

30.4.-,  Do trga Imama Homeinija imava le 15 minut hoje. Spet je petek, prost dan muslimanov, zato so mošeje dopoldne za turiste zaprte, v njih potekajo glavne molitve. Ogledava si palačo Ali Quapu, s terase je lep pogleda na celoten trg. Namenila sva se do Hakim mošeje, a sva na pol poti zaradi vročine obupala. Raje sva posedela v Behesht parku in se lotila pisanja razglednic. Spet sva se zapletla v pogovor z domačinkami, ki so se sprehajale po parku. vsi so zelo prijazni in radi dajajo nasvete, kaj si ogledati, kaj jesti...še posebej jih zanima, kaj si misliva o njihovi deželi. Popoldne naju je mr. Nalchi zapeljal do znamenitih mostov na reki Zayandeh. Sprehodiva se čez daljši most Si-o-Seh, v parkih na obeh straneh ima veliko družin piknike. Pod Khajat mostom, kjer je voda plitva, se hladi veliko ljudi. Odločiva se, da prideva sem zvečer, saj je most ves v lučkah. Nalchi naju zapelje do centra Na bazarju zbarantava za tretjino cene spominke, slike na kamelji kosti, ki so značilne za to mesto Zadovoljna se odpraviva do parka, v njem je veliko ljudi na pikniku. Usedeva se na klopco in  uživava v sence, družina v bližini naju povabi na čaj. 20letni sin zna angleško, je za prevajalca. Takoj se vidi, daje oče kapo. Popoldne kar prehitro mineva, morava se posloviti, saj imava v načrtu še ogled  Imamove mošeje in  mošeje šejka Lotfollaha. Večerna svetloba pripomore k čudovitim posnetkom trga. Kupiva obvezen suvenir, sliko na kamelji kosti. Nezgoda na poti do prenočišča naju je oropala prijetnega večera.

1.5.-Ogled armenske četrti z dobro ohranjenimi pravoslavnimi cerkvami , vstopnine so neobičajno visoke. Cerkve so znotraj polne fresk. Zapuščamo Esfahan, menda najlepše Iransko mesto. Zavijemo v dolini in 20 km iz glavne ceste na rdečkastem peščenem hribu zagledamo vasico Abjaneh. Skozi visoko rastje se prebijeva do vznožja sosednjega hriba, iz vrha poslikava vasico, spustiva se nazaj, ogledava si vaško mošejo, sprehodiva se skozi ozke uličice, rahlo rosi dež. V nasprotju s črnimi oblačili žensk po Iranu. tu nosijo pisane rute in oblačila. Vozimo proti Kashanu, na ravnici za visokimi okopi pred mestom je zaprto območje z vojaki, protiletalskimi topovi, razglednimi stolpi. Tu bogatijo uran . Vsako ustavljanje in fotografiranje je prepovedano. V Kashanu sva gosta pri šoferju Nalchiju. Stanuje v bloku, zagrajenem z betonskim zidom. Pričakata nas njegova žena in 5letna hčerka Narges. Stanovanje ima pridih arabske kulture- tepihi, oboki, stranišče na štrbunk brez teoletnega pairja. kot  povsod v Iranu, tuš brez kabine, le odtok na sredini prostora, kamor odteka voda. Iranci nimajo jedilnih miz, na tepih dajo plastičen prt, na katerega postavijo jedi, se usedejo po turško in jejo. Že prej sva ugotovila, da turško sedenje ne obvladava,  tamala, naju je oponašala, verjetno se ji je zdelo zanimivo.

2.5.- Po zajtrku naju gostitelj odpelje do Fin garden. Za parkom je izvir vode, speljan po kanalih z vodometi, ki delujejo brez mehanizacije. Ogledava si tradicionalni hiš Tabaj-Tabaj in  Borujerdi. Perzijski hiši z vrtom na sredini in obveznim bazenom. Pročelja so kot izrezljana, na stropovih mozaiki iz stekla, vitražne šipe.. V isti ulici je Sultan Bath, vstopiva v prostor za počivanje, okoli vodnjaka so počivališča, od tu vodijo ozki hodniki do bazenov za kopanje. Vratar nama dovoli, da se si ogledava še streho s kupolami, na katerih so zračniki in modro obarvana stekelca, ki dajejo hamamu prijetno svetlobo. Pri ostankih mestnega obzidja je še kar ohranjena ice house- ledenica, iz katere veje prijeten hlad. Nameravala sva splezati vanjo a stopnic ni več, strmina je prehuda in spodaj je gora smeti. Iskat naju pride Nalchi, pri njemu pojemo kosilo in se skupaj odpravimo na popoldanski izlet v okolico. Rosi, 25km iz mesta se ustavimo v Nashanu, sama si ogledava zoroastrijsko fire tomb- kupolo na vrhu hriba. Za nama pride moški, ki naju prosi, če mu lahko v kamero poveva vse o nama- uči se angleščino- Miro je takoj za akcijo. Odpeljemo se do vasi, kjer destilirajo različne rastline, iz njih pridobivajo dišeče vode. V Kashanu opraviva še zadnje nakupe na bazarju, odkrijeva prostor, kjer meljejo in prodajajo začimbe, z zadnjimi riali kupiva slaščice za gostitelje. Pozno zvečer še zadnja vožnja z Nalchijem v Teheran na letališče.

3.5-Na letališču me še zadnjič pošljejo na poseben vhod za ženske, na letalu si končno snamem rut. V Istanbulu  neskončno čakanje na letalo za Ljubljano. 19ura- najlepše je doma!