Gruzija, Armenija - 18.7.-13.8.2012

18.7.-Ob 17 startava iz Vrtojbe, peljeva čez nama dobro znan južni koridor (Bregana, Zagreb, Beograd, Novi Sad, Sofia, Svilengrad, Istanbul) . Miro vozi do 2 zjutraj, prespiva na parkirišču. 752km

19.7.-Že ob 7. sva na cesti, ob 11 peljeva skozi Sofijo, cesta skozi center je boljša, kot obvoznica, le en kup semaforjev naju upočasnjuje. Letos voziva kar lep del poti po avtocestah. Turško mejo prevoziva v 15. minutah, po novem ne rabiva vize, le avto vpišejo v pasaport. Ob 15 sva v Edirneju na kosilu v »najini« restavraciji, popijeva še prvi turški čaj in že sva na poti proti Istanbulu, kamor prispeva okoli 20 ure. Promet je zelo gost, nekaj kilometrom pred mostom čez Bosporsko ožino nastane kolona. Vzrok je popravilo mostu, celo uro lezemo po polžje. Prespiva na počivališču. 1027km.

20.7.-Uro premakneva 1 uro naprej, ustaviva se na nama znanem lepo urejenem počivališču Dortdivan. Na prelazu se cesta razcepi za Ankaro, midva nadaljujeva proti Črnemu morju za Samsun. Mesto obvoziva in sva pozorna na borov gozdiček ob morju, kjer sva se kopala na potovanju pred par leti. Pred Unye ga končno zagledava, ne moreva verjeti, kako je zanemarjena tako lepa plaža z visokimi borovci. Malo počistiva okoli klopce, kjer se nastaniva. Ob 17 se sama kopava na dolgi, peščeni plaži. Zvečer dobiva družbo, z avtom zarijeta v  pesek dva Škota. S skupnimi močmi spravimo avto iz peska, postavita šotor in ob borovničkah in tabornem ognju  povesta, da potujeta v Kazahstan, Turkmenistan, Kirgizijo, Mongolijo….Preženejo nas komarji. 664km.

21.7.-Široka dvopasovnica pelje ob morju skozi naselja, napredujeva počasi, je veliko semaforjev in prometa . Zavijemo v notranjost skozi lešnikove nasade, ko cesta zavije spet k morju so na terasah sami grmički čaja. Pred mestom Hope se ustaviva v »ribji restavraciji« na njihovo specialiteto- balik- ocvrta riba. Poskusiva še rižev puding in okusne baklave. Malo naprej zagledava ob morju plažico, zarijeva z avtom po slabem makadamu in se kopava. Sva blizu Gruzijske meje, katero prečkava v Sarpi. V pol ure sva čez turško mejo, na gruzijski strani se ustaviva le pri enem okencu, malo bolje pogledajo prometno od avta, to je pa tudi vse. Nikakršnih stroškov zavarovanj, vize, taks. Menjava denar v njihove Larije (1€=2 lari).. Ogledava si še slap z ogromnim spomenikom, tankava benzin za 1 €, na vseh benzinskih lahko plačaš s kreditno kartico. V mestu Gonio se ustaviva pri srednjeveški trdnjavi (vstopnina 3 lari). V LP prebereva, da je to najlepši primer romansko bizantinske vojaške arhitekture. V utrdbi iz 18 st. je majhen muzej in botanični vrt. Po par kilometrih sva v Batumiju, hitro rastočem in modernem obmorskem letovišču. Na plakatu, s katerega se smehljata Donald Trump in predsednik Sakašvili, sva prebrala, da bo v petih letih to najlepše obmorsko mesto. Sprehodiva se po široki, dolgi promenadi ob morju. Ob strani so čudoviti parki, restavracije, teniška, odbojkarska igrišča…Prideva do akvarija, živalskega vrta in starega parka z jezerom v sredini. Miro zagleda prodajalce kvasa, pijače, podobne pivu, ki jo točijo iz ogromnih sodov. Ob kvasu in pivu pričakava sončni zahod. Po kaotični vožnji proti S se nastaniva pod borovci ob morju za mestom Kobuleti, ki ima samo eno zeloooo dolgo ulico. Ker je tema, se slabo vidi in zarijeva v pesek. S pomočjo kamnov, vej.. končno spraviva avto na travo. (525km)

22.7.-Po jutranjem kopanju in poležavanju na  plaži z majhnimi, okroglimi  kamenčki se odpraviva skozi Poti v notranjost. V Zugdidiju se sprehodiva po promenadi med dvema cestama mimo vodometov in kipa. V  stranski uličici stakneva domačo gostilnico, poskusiva soljanko (nekakšen pikanten goveji golaž) in harčo (meso s smetanovo omako). Ogledava si  Dadianijevo palačo (3€na osebo), dom vladarjev iz 17 do 19 stoletja. V grajski stavbi sredi vrtov  je muzej, najbolj nenavaden eksponat je  Napoleonova bronasta posmrtna maska. Zraven dvorca je pravoslavna cerkev, v kateri duhovnik izvaja obred. Pred njo srečava skupino Oskarjevih popotnikov in sva prav vesela, da lahko malo poklepetava po slovensko. V mestu je zelo vroče, zato komaj čakava, da se odpeljeva v Svanete, pokrajino zahodnega Kavkaza, znani po obrambnih stolpih,  še bolj pa po zgodbi o Argonavtih. Prav tu naj bi Jazon našel zlato runo. Menda so pridobivali zlato tako, da so z ovčjo prejo zajemali zlati prah iz tukajšnjih rek. Ozka, ovinkasta cesta ob sivi reki Enguri naju najprej vodi mimo umetnega jezera Jvari. Po dveh urah vožnje prispeva v Mestijo na 1500mnv. Parkirava na lepo urejenem trgu, na katerem je info center,  hostel, nekaj restavracij in trgovin. Glavno ulico v celoti obnavljajo, tako cesto, pločnike, kot hiše, ki bodo verjetno služile kot gostišča za turiste. Vasica premore majhno letališče in smučišče, hotel. V info centru dobiva spisek gostišč, to so domovanja domačinov, ki oddajajo sobe. V parku je načrt mesta in izbereva najin cilj-hišo, nedaleč od centra. Ugotoviva, da bova spala v hiši z dvema stolpoma(7,5€ na osebo), v uporabo dobiva celo nadstropje- dnevno sobo, spalnico in kopalnico. Raziščeva vasico, ogledava si muzej, hišo, ki je obnovljena in opremljena, kot so živeli ljudje nekoč, z živalmi v istem prostoru. Ob stenah so lepo izrezljane jasli, na sredini prostora je ognjišče. Povzpneva se na enega izmed mnogih stolpov. Srečava štiri čehe in se z njimi zmenimo za skupni najem maršutke. (250km)

23. 7.- Ob osmih se zbere na placu pisana druščina- štirje čehi, dva latvijca in dva slovenca- skupaj si bomo delili stroške (200 lari) za maršutko, s katero nas bo šofer odpeljal v 46km oddaljeno vasico Ushguli. Po zelo slabem makadamu in prepadni cesti se vozimo kar dve uri in pol. Vas leži nad 2300m nv in je zaradi številnih obrambnih stolpov  pod UNESCOvo zaščito. Sprehodiva se skozi vas na vzpetino k cerkvi Lamaria iz 12 st. , na drugi strani se spustiva k ledeniški reki in ob levem bregu do ledenika pod najvišjo gruzijsko goro Shkhara. Nekajkrat morava prečkati pritoke, kar prija, saj je kljub višini vroče. Zadnji del poti se prebijava čez skale, pod katerimi teče ledeniška voda. Ponekod smrdi po žveplu.  Po petih urah hoje sva nazaj, v edini gostilni v vasi spijeva hladno pivo, ki ga po celi Gruziji prodajajo v literskih ali dvoliterskih steklenicah. Ker sva zgodnja, se sprehodiva še do spodnje vasi, kjer pričakava najin prevoz nazaj v Mestio.

24.7.- spet naju čaka še en jasen in topel dan. Ob 6. sva že na poti na Tskhazari, hrib s križem nad mestom. Dvigava  se po makadamski cesti, ki vodi do jezer. Midva seveda po kravjih stezicah strmo proti vrhu. Pod vrhom doseževa makadamsko pot, krajšava in po uri in pol hoje doseževa križ na 2358mnv. Mlade poljakinje taborijo v šotoru. Miro je dobil žulj, takoj ga oskrbijo, dobi energijo za naprej in sopiham za njim do Koruldi jezer. Kljub višini 2740m hodiva po mehki preprogi trav in cvetja. Pri jezeru se pasejo konji. Ves čas naju spremljajo sitne muhe, ki grizejo. Tudi jezera niso podobna našim gorskim biserom. Okoli in v njih je vse polno kravjih in konjskih iztrebkov. Sva pod goro Ushba z dvema vrhovoma. Miro hoče na 3300 visok hrib pod njo, jaz ne. Najini poti se ločita, jaz nazaj, on na hrib s pogledom na ledenik. Ker nisva šla po označeni poti, se nazaj grede izgubim in pridem na sosednji greben. Pešačim uro več, kot bi lahko, da se vrnem na hrib s križem. Tudi Miro zaluta nazaj grede na isti vrh. Vržem se v senco pod drevo in čakam.  Ob 2 sva nazaj v najini sobi s hladnim pivom.

25.7.-Po treh urah vožnje sva zopet v Zugdidiju, čez dobro uro pa v Kutaisiju, drugem največjem mestu v Gruziji. Menda je mesto obstajalo že v drugem tisočletju pred našim štetjem in je bilo večkrat prestolnica pokrajine. Najbolj znano je še vedno kot prestolnica kraljestva Kolhida, končni postaji Argonavtov v zgodbi pri iskanju zlatega runa.

Pod ruskim režimom je bil v pokrajini  center industrije, zdaj na to spominjajo le ogromni zapuščeni kompleksi. Je zelo vroče, dobiva tržnico, kupiva kačapuri, slavno gruzijsko jed, podobno sirovemu bureku. Piva nimajo, zato naju domačin pelje v bližnjo pivnico. Preden pojeva, je že na mizi druga runda. Piva letijo sem in tja, en dečko, bivši plavalec v SSSR zna rusko, tako smo si po nekaj rundah vsi domači.  Malo sva okajena, zato Mirota laže prepričam za nakupe na tržnici v podhodu. Greva še do verižnega mostu pod Bagrati katedralo, ki je zaradi obnove zaprta že vsaj dve leti. V bližini sta dva zanimiva samostana- Motsameta,  majhen, lep samostan leži nad Rioni, krvavo reko. Ime je dobil po pokolu iz 8st., ko so Arabci pobili lokalnega vladarja Davita in njegovo vojsko. Samostan so zgradili na mestu, kamor je po legendi lev privlekel kraljeve kosti na kopno. Na drugi strani reke je Gelati samostanski kompleks. V 12 st. je bila v njem akademija za kraljevi dvor in sedež škofije. Osveživa se s sveto vodo, od tu naprej pijeva lokalno vodo. Peljeva se proti Goriju, rojstnem kraju Josipa Visarijonoviča Džugašvilija, nam znanega kot Stalin. V rekah je veliko kopalcev, zunaj je 37°, v avtu pa še več. Zanimivo nama je, da prodajajo izdelke po posameznih odsekih, nekaj časa samo lesene izdelke, nato samo glinene, nato cel niz stojnic sladkega kruha, pa med, nato olje… Pod vrhom prelaza je dolg tunel, na drugi strani se spustiva na ravnico, na kateri je del avtoceste do Gorija. Zapeljeva na Stalinovo ulico, ker ne najdeva gostišča, se nastaniva v hotelu Georgia (70 lari za sobo). Čez cesto je Stalinov park z njegovo rojstno hišo pod arkadami , muzejem in vlakom. V mestni pivnici naročiva mesne pilmene (ruska jed) s kajmakom in kilkene (gruzijski velikanski tortelini, polnjeni z gobicami ali sirom ali mesom). Posediva še v parku ob vodometu, nato naju čaka najtoplejša noč, ki jo na pol prebediva.  460km

26.7. Jutranji sprehod čez Stalinov park do trdnjave na hribčku. Mimo spomenika guzijskim srednjeveškim bojevnikom, katerim manjka vsakemu kak del telesa, se vzpneva  do srednjeveške utrdbe, od katere je ostal samo obrambni zid. Vročina spet pritiska, ogledava si še mestni bazar pod utrdbo. Avtocesta naju pripelje iz mesta, na odcepu za Gudauri zavijeva na gruzijsko vojaško cesto proti Rusiji v Vladikavkaz. Ne odločiva se za ogled Bazaleti zdravilišča, voziva do jezera Zhinvali in si tu ogledava utrdbo Ananuri na čudoviti lokaciji nad jezerom.  Cerkev Marijinega vnebovzetja (Ghvtismshobeli) vsebuje ostanke številnih fresk. Zelo zanimiva je freska o razvrščanju duš v  v pekel in nebesa. Podobna je freski, ki sva jo občudovala v Romuniji. Obhodiva kompleks, cerkev je polna zunanjih okraskov, kar je značilno za gruzijske cerkve. Povzpneva se na obrambni stolp, nato poiščeva pot do jezera. Voda je topla, presenečena sva, saj reka Aragvi, ki polni jezero, priteče iz pogorja Kavkaza. Moti me edino muljasto dno, podobno  kot v Vogrščku. Nadaljujeva po gruzijski vojaški cesti, vmes se ustaviva na kilkenih (tokrat s sirom) in na betonskem razgledišču visoko nad dolino. Ob cesti ženske vezejo turbane, prodajajo tudi kučme iz ovčje kože. Naučijo naju par gruzijskih besed, ki pa jih zaradi težke izgovarjave kmalu pozabiva. Nad Gudaurijem, smučarskem središču, postane cesta zelo slaba. Čaz 3395m visok Jvari prelaz je več kot 10 km makadama, zelo dosti prometa, vozijo kamioni, celo avtobusi. Številni predori so zaprti, jih obnavljajo. Prideva do tako imenovanih gruzijskih Pamukal. Mineralni izviri so pobočje prekrili z oranžno prevleko. V dolini je cesta spet asfaltna. Ob 7 zvečer sva v Stepantsmida. Parkirava na trgu in takoj naju zapeca domačin, ki ponuja prenočišča s hrano. Nisva zainteresirana, priporoči nama prenočišče pri njegovi sestri. Gremo pogledat in hišica na koncu vasi pod zasneženim hribom naju prepriča. Prijazna, klepetava Nata naju takoj postreže z zeliščnim čajem in domačim namazom, kuhanim iz mleka in sladkorja. Kot povsod, pa naju postreže še s sirom in medom, ki ju je v Gruziji v izobilju. Vse zalijemo z najino medico,ki jo je ostalo le še za vzorec. Visoko nad vasjo se prižgejo luči in osvetlijo samostan Sameba. Nata nama razloži, da ime pomeni sv. Trojica. Dolgo v noč se ob čači- gruzijski žgani pijači pogovarjamo, malo po rusko, malo z rokami.

27.7.- ob 6. že ropota iz kuhinje. Zunaj je jasno, 13 °. Zapeljeva se v 3km oddaljeno vasico Gergeti, nato peš  proti samostanu Tsmida Sameba, najbolj fotogenični cerkvici v pokrajini Kazbegi na Kavkazu. Srečava dva švicarja, zmenimo se za skupni prevoz v Jutu naslednji dan. Pešpot se strmo vzpne mimo razvalin stolpa, nato obkroži hrib in po manj kot uri hoda sva na vrhu. Ogledava si cerkvico na 2170m. Do nje so v ruskih časih zgradili gondolo, ki so jo takoj po osamosvojitvi menda Gruzijci uničili, saj naj bi skrunila sveti kraj.  Po grebenu se dvigneva do prelaza na 2960m , od koder je lep pogled na goro Kazbek (5047m)  in ledenik pod njim. Dvigneva se še nekoliko više na sosedni hrib in po treh urah hoje uživava v pogledu, samotni pokrajini , lepem vremenu. Popoldne se počasi vračava, pri samostanu kjer natočiva vodo. Srečava Vladimirja, moža , ki nama je rihtal prenočišče, lastnika trgovine, penziona, pa tudi prevoznika, ki naju bo naslednji dan peljal v Juto. V dolino se spustiva po strmi, drseči potki naravnost navzdol, na nekaterih odsekih prečka makadamsko cesto, po kateri se lahko pripelješ k samostanu z džipom. Ker je še zgodaj, se odpeljeva proti S po soteski Dariali. Ob cesti se ustaviva pred mostom, tu je izhodišče za pešpot do dveh slapov. Kar v japonkah prideva do levega slapu, Mirota navdušijo strme stene. Pri avtu napolniva baterije lokalnemu prevozniku, ki mu kombi noče vžgat, nato se po  ob sivi, deroči reki  odpeljeva do mejnega prehoda z Rusijo, ki je odprt le za Gruzijce, Armence in Ruse. Visoko nad reko Teri so ruševine Tamar`s gradu. V vasi Stepantsmida se ustaviva na placu v Cofe stop, kjer imajo internetno povezavo in dobro pivo. Nata nama skuha šavil- zelenjavno mineštro, čakapuri- zavitek z ovčjega mesa, šašlik, ješprenj, vse je močno začinjeno s peteršiljem in začimbo tarhun, ki je ne poznam. Gospodarica pozna vse klasike, ki so navedeni v LP in nama eno zdeklamira v gruzijščini. (26km)

28.7.-diši po cvrtju, na mizi naju čakajo piroški, ocvrtki iz krompirjevega testa in sirom. Navajeni so močne hrane,  že za zajtrk nama postreže še z francosko solato, salamo .Ob 7. se dobimo na placu s švicarjema,  Renato in Martinom . Vasilij nas z Lado odpelje v vas Juto. Do vasi Sno je cesta asfaltana , naprej pa zelo slab makadam. Po nekaj več kot pol ure vožnje nas odloži pod vasjo. Po krajši poti sledimo rečici, kasneje se priključimo na glavno stezo. Po L bregu se vzpenjamo do manjšega slapu, nato reko prečkamo in kmalu pridemo do plezalnega kampa pod stenami. Steza je označena z modro in dvema belima črtama, večkrat prečkamo deroč potok . Po lepi dolini pod skalnimi hribi Chaukhi pridemo po treh urah hoje do konca doline. Pred nami se vzpne meliščno pobočje na Roshka prelaza. Mi zavijemo levo na najbližji vrh 3200m. Pojemo Natine priboljške, s katerimi nama je napolnila nahrbtnik in počivamo v neokrnjeni samotni pokrajini. Na poti nazaj si ohladimo noge v deroči in bistri vodi. Je zelo vroče. V vasi se je nabralo turistov, ki se sprehajajo do bližnjega kampa nad vasjo. Pokličemo Vasilija in ga čakamo več kot uro. Naveličani se odpravimo peš proti dolini. Končno skoči naš šofer iz drugega kombija. Ladi je šla baterija in jo ima parkirano kak kilometer niže. Pokliče rezerven kombi, a mu na srečo uspe vžgati. Od nekje privleče dva litra hladnega piva, ki ga srkamo do doline. V Stepantsmida je slabo vreme, že cel dan pada dež. Nata ima obiske, polno hišo sorodnikov iz Tbilisija. Pove, da jih bo imela na počitnicah cel mesec. Tokrat nama je zraven boršča spekla hlavani- pecivo iz kopriv, mesne kilkene, mnogo zelenjave. (spanje z zajtrkom in večerjo -35 lari)

29.7.-zunaj dežuje, 14°stopinj. Po zajtrku se poslovimo, vzameva koordinate (N42°39,154´ E044°38,758´ )in odpeljeva se nazaj čez prelaz. Na drugi strani si ogledava ogromen spomenik rusko sovjetskega prijateljstva. Najin cilj je prestolnica pravoslavne cerkve v Gruziji,  Mtskheta. Stari del mesta leži ob sotočju rek Mtkvari in Aragvi. Uličice so obnovljene in zaprte za promet. Ogledava si katedralo Svetitskhoveli z grobnicami starodavnih gruzijskih kraljev. Po legendi naj bi bila tu pokopana tudi Kristusova halja.  Na pečini nad mestom, od koder je lep razgled na mesto,  obiščeva Jvari samostan. Cerkvica je bila menda zgrajena nad ostanki lesenega križa, ki ga je tu postavila v 4. st. sv. Nino, ki je v 4. stoletju prinesla v državo krščansko vero. Odpeljeva se do glavnega mesta, Tbilisi, ki po njihovo pomeni topli vrelci. Parkirava na začetku   ulice Rastaveli, pristopi čuvaj, ki nama zagotovi, da je avto na varnem. Miro, ki ima zelo dobro orientacijo, me odpelje točno po poteh, ki so navedene v LP za ogled mesta. Mimo opere in parlamenta prideva do trga  Svobode. Na stranskih ulicah občudujeva žal razpadajoče stare palače s čudovito izrezljanimi balkoni. Na srednjeveško trdnjavo Narikal vozi nova gondola, jo obiščeva peš. Od tu je lep pogled na celo mesto, pod nama na drugi strani griča so kupole, ki pokrivajo  podzemne žveplove kopeli. Na griču nedaleč stran stoji ogromen kip matere Gruzije. Spodaj se ohladiva ob pivu,  ob reki Mkvari poiščeva Sioni katedralo, poimenovano po gori Sioni v Jeruzalemu. Miro je v kratkih hlačah, jaz pa brez rute, zato si notranjost ogledava zvečer. Na levi strani oltarja je križ svete Nino. Večer zaključiva v parku z glasbenim vodometom. Prespiva v Mix hostlu (15 lari na osebo).

30.7.- Zgodaj startava za Marnueli (Sadakhlo) v Armenjo. Po uri in pol vožnje sva na meji. Prehod iz Gruzije je hiter, na Armenski strani morava parkirat avto ob strani, najprej popiševa papirje za vizo, moram peš čez mejo do banke, kjer menjam v armenske Drame (1€=500dram). Nazaj do policista, kjer plačava vizo za 21dni (na osebo je 3000dram). Spustijo naju z avtom do prve rampe, tu morava spet peš po žige. Spet zapeljeva naprej, zdaj morava v carinsko pisarno. Naložijo nama 10 000dram za cestnine, 3 750 za eko takso, 6 500 nekakšne carine. Čez mejo morava urediti še avtomobilsko zavarovanje, na srečo je to le 3 200 za 10 dni. Po uri in pol končno prestopiva mejo. Ob  dolini reke Debet je vse zasmeteno, najloni visijo z dreves. Voziva ob ogromnih zapuščenih objektih, nekoč je imela Rusija v Armeniji veliko težke industrije. Ob cesti domačinke prodajajo breskve. Na griču stoji samostan Hagharcin, po armensko ples sokolov, iz 10 stoletja. Pri kompleksu brez obzidja so stojnice z domačo obrtjo. V bližnjem gostišču spijeva dobro armensko kavo in zeliščni čaj, ponujajo poceni prenočišča, a kaj, ko je za naju prezgodaj. Ogledava si cerkev z grobnicami kraljev, jedilnico, nekdanjo knjižnico, kapelo. Naokoli je veliko starih izklesanih napisov, kačkarjev . Zanimivost tega samostana je kamen, na katerem ima  Marija poševne oči. Menda so menihi tako zavarovali samostan pred uničenjem ob vdoru mongolov.Na planoti tik nad desnim bregom strme soteske nad krajem Alavardi si ogledava še samostan Sanahin, kar pomeni starejši od tistega drugega, mišljen je samostan Hagharcin. Samostan je povezan tudi s kabelsko žicnico, ki je ima najbolj strm naklon v vsej nekdanji Sovjetski zvezi, ne veva, če še deluje. Ogledava si značilno cerkev s stožičasto kupolo, v njej so v tleh vzidane grobnice,  knjižnico, kapelo. Odkrijeva vinsko klet z amforami, vkopanimi v zemljo. Zadaj je grobnica kraljeve družine Zakarjan, ob robu se dviga vaško pokopališče. Že prej sva opazila, da postavljajo ogromne nagrobne kamne, v katerih so vklesane slike umrlih. Na posebej ograjenem prostoru je kamen s sliko družine, ob kateri je vklesana prometna nesreča- avto, ki pada v prepad. Od tu naprej se dolina reke Debet zoža, cesta je še kar v redu, vklesana sta dva predora. V večjem mestu Vanajor upava, da bova lahko plačala bencin s kreditno kartico, kasneje ugotoviva,da je to možno le v okolici glavnega mesta. Z menjavo ni problemov, v Armeniji sicer ni menjalnic, a lahko menjava na vseh bankah. Čez prelaz , na katerem kmetje prodajajo ogromno korenje, prideva do vasice Gosh z istoimenskim samostanom. Prvič plačava parkirnino. Samostan si ogledava zaradi zelo znanega kačkarja, ki  stoji ob vhodu v cerkev. Je zelo fino izklesan in spominja na čipko v kamnu. Pred ciljem prevoziva še en prelaz, tokrat je cesta slabša, jo popravljajo, na vrhu pa je že narejen nov, dolg predor. Končno prispeva do jezera Sevan, ki je na 1900m. Parkirava na polotoku pod cerkvico. Na prazni plaži s klopcami si pripraviva večerjo, začne deževati. 298km

31.7.-zgodaj zjutraj prehodiva mnogo stopnic do panoramskega samostana Sevanavank nad jezerom. Legenda pravi, da ga je ustanovila v 9 st. princesa Mirjam, svetnik naj bi imel videnje, 12 figur, ki je prečkalo jezero, mu je pokazalo, kje naj postavijo samostan. Včasih je bil res na otoku, po posegih v času Stalina pa se je gladina znižala za 20 metrov in zdaj je samostan na polotoku. Ohranjeni sta še dve cerkvi, pred njima je mnogo kačkarjev. Stezica naju pripelje do vrha hriba, od koder je čudovit pogled na jezero. Pod nama zagledava kovinsko ograjo, spodaj je rezidenca predsednika. Po malici se odpeljeva proti jugu ob jezeru. Nekaj kilometrov niže odkrijeva »kamp« s peščeno plažo in dolgim pomolom. Čeprav piha, najprej zaplavava v ne tako mrzlem jezeru. Uživava na prazni plaži in se grejeva ob armenskem konjaku. Z lastnikom se dogovorimo za nočitev, ponuja nama brezplačen bungalov. Miro pripravi ribiško palico in lovi z domačini na pomolu. Kmalu mu celo palico preštimajo, zamenjajo plovec, svinec in trnek s črvi. Kljub temu nobena riba ne prime. Pokažejo nama svoj ulov, polno kovinsko mrežo rib. Hočejo nama dati ribo, a je nimava na čem speč. Dobiva vabilo na konjak, prinesejo nama pomidore, zvečer naju lastnik Andrej pogosti z lubenico. Povabiva ga na konjak, ki se zategne pozno v noč. 24km

1.8.-ponoči je močno deževalo in pihalo. Posloviva se od Andreja, od katerega sva izvedela, da je življenje v Armeniji res težko, da ne mara Turkov in Azejbardžancev. Skuša naju prepričati, naj ostaneva vsaj še kakšen dan, a žal naju čaka še dolga pot. Voziva ob jezeru , nato po rodovitni ravnici zavijeva z glavne ceste za Noratus. Že od daleč se vidijo ogromni kačkarji.  Legenda pravi, da so jih domačini ob vdoru turkov oblekli v uniforme in tako ubranili vas. Pred pokopališčem je veliko informacijskih tabel. Ogledava si velike, z mahovjem porasle kamne. Najdeva kamen poroke in orača, domačinka z ovcami pride in kvačka na kamnih. Prijazno nama prodaja izdelke. Počasi se dvigava skozi revne vasice na Selim prelaz-2400m. Na zeleni, ravni planoti je nekaj lesenih, revnih hiš. Gojijo krompir, kmetje kosijo in grabijo-vse ročno. Nekoč so po tej tako imenovani svileni cesti prevažali svilo iz Irana v Evropo. Iz tistih časov je  tik pod prelazom  karavansaraj  iz 14 stoletja. Vhod je iz klesanega kamna z napisom. Najprej prideva v velik prostor, ki se nadaljuje v staje za živali. Vse je zgrajeno iz velikih skalnih blokov. Spet dobiva vabilo »pogoščajte se«, ki ga v Armeniji še velikokrat slišiva. Cesta se strmo spusti in pokrajina se v dolini spremeni, Mirota spominja na Maroko.  Zelenje zamenja pusta, raznobarvna  pokrajina. V Egheghnajor (Yeghegnadzor)se ustaviva na kosilu. Miro šašlik, jaz piščanca, vse pa zalijeva z dobrim pivom, krajevni tajkun nama časti še šipkov sok, menda zelo cenjeno pijačo v teh krajih. Nekaj časa se voziva po kanjonu, nato se začne cesta dvigati do Vorotan prelaza. Hribi postanejo spet zeleni, dvignemo se na 2344m, vrh označujeta dva visoka stebra. Počasi se spuščava po prostranih pašnikih, posejanih z električnimi drogovi. Iščeva Zorats karer, zavijeva prehitro z glavne ceste in prideva v mesto Sisian. Mirotu se če zmešat, ker sva zgrešila. Po zelo svabi, luknjsti cesti narediva krog do glavne ceste in 500m pred njo vidiva ogromne kamne, razmetane po pokrajini. Po eni verziji je to observatorij iz 6 st. pnš, po drugi pa grobišče iz srednje bronast dobe. Okoli dva metra visoki rjavo rdečkasti monoliti so postavljeni od juga proti severu, v centru tvorijo krog. Nekateri imajo na zgornjem koncu okroglo luknjo. Vsak zase si ogledava kraj, na žalost me ne napolni z energijo, kot napovedujejo razni vodiči. Najin naslednji cilj je Tatev, najjužnejša točka najinega potovanja. Parkirava na parkirišču pri gondoli. S krili Tateva, najdaljšo gondolo, ki prevozi kar 6km, se odpeljeva do samostana. Uživava ob pogledu na Vorotan kanjon, čez katerega je speljana tudi cesta in pešpoti. Odpre se čudovit pogled na slap in samostan nad njim. Sam samostan pa ni kaj posebnega, če jih prej vidiš že veliko.  V obzidju so  tri cerkve (St. Paul in Peter, St Gregorč in Marije), knjižnica, jedilnica, zvonik, mavzolej...V eni od cerkva je krst, duhovnik je v črnem ogrinjalu  s kapuco, ima dolgo brado. Zapeljeva se nazaj proti Gorisu, poiščeva 10 km oddaljeno vasico Khndzoresk. Vas je zelo znana po kanjonu s slikovitimi stožci iz tufa in mrtvem mestu, izkopanem v mehke kamnine v soteski. Še do leta 1950 so v njih živeli ljudje, zdaj jih uporabljajo za hleve. V novem naselju nad sotesko sprašujeva za pešpot, se ne razumemo, zato parkirava in dobiva stezico. Takoj se nama priključita dva fanta. Ker se mrači, obhodiva samo zgornji del soteske. Kasneje berem na spletu, da je v spodnjem delu soteske pri cerkvi St.Hripsime iz 17. stoletja viseči most čez dolino. 282km

2.8.-vračava se čez Vorotan prelaz, nekje ob poti pojeva nekaj slaščic ob kavi, spustiva se proti Vayku. Zavijeva priti samostanu Noravang. Čez most prideva v ozek, visok kanjon. Na levi so plezalne stene, na desni visok slap. V dolini je restavracija, izdolbena v steni. Samostan je najbolj znan po  dvonadstropni cerkvi Matere božje, dostop do drugega nadstropja je s pomočjo ozkega  kamnitega stopnišča na zunanji steni. Vračava se po soteski, prideva v rodno dolino Areni, nakupiva znano črno vino in breskve. Prevoziva prelaz Ararat, škoda, ker je mrčasto, saj bi drugače ves čas gledala goro Ararat na Turški strani. Peljeva mimo istoimenskega mesta. Povsod prodajajo ribe, končno zagledava restavracijo, kjer jih tudi pripravljajo. Naročiva vino, za pokušino dobiva sladko jagodno vino, sladko višnjevo vino, tudi vino iz grozdja je sladko, kot prošek. Z glavne ceste zavijeva za samostan Knor Virap (KhorVirap), najbolj poslikan samostan v Armeniji, saj ima za kuliso Ararat. A ugotoviva, da moraš imeti srečo, gora je še vedno v meglicah. Po kovinskih lestvah se spustiva v vodnjak v cerkvi, v katerem je bil 13 let zaprt sv. Gregor, eden izmed prvih kristjanov v državi. Menda je kralj , ki ga je del zapreti, znorel  in ga je nato svetnik ozdravel. Po legendi naj bi kralj sprejel krščansko vero. Zunaj je zelo vroče, domačin naju povabi na lubenico. Odlično govori angleško, je iz Yerevana, glavnega mesta, in pove, da nikakor ni mogle ugotoviti po avtu, od kje sva. Za ta dan je najin cilj Garni, vasica z rimskim templjem. Pri domačinih dobiva prenočišče, nato greva na ogled. V vasici odkrijeva tudi hostel. Plačava vstopnino, nad sotesko reke Azat stoji obnovljen tempelj, okoli so ostanki cerkve, palače, kopališča. Pri vhodu zavijeva desno in se spustiva strmo do reke. V soteski so bazaltni stolpi šestkotnih oblik, kot sva jih videla na Irskem, le da se tu ne dvigajo iz tal, ampak štrlijo navzdol v dolino. Hodiva proti toku, stolpičev je vedno več, prideva na kraj, kjer stojiva pod njimi. Nad ribogojnico Mirota zapecajo ribiči, takoj mora spit z njimi nekaj močnega. 315km

3.8.-za zajtrk dobiva lavaš- tanek armenski kruh, marmelado iz višenj, med, …Zapeljeva se do10 km oddaljenega samostana Geghard, ki leži na koncu soteske Garni. Prvi samostan je bil postavljen na tem mestu že v 4. stoletju. Njegovo ime pomeni kopje, v samostanu naj bi hranili konico kopja, s katerim naj bi ranili Kristusa med križanjem. Delno je izklesan v stene skal, ki ga obdajajo. V eni od dveh podzemnih cerkva je izvir potočka, vse cerkve pa so okrašene z vklesanimi kačkarji. V Yerevanu, glavnem mestu Armenije,  parkirava tik ob trgu Republike. Sprehodiva se po ulicah, polnih trgovinic in barov, do opere. Prideva do ogromnih kaskad , zgrajenih v pobočje hriba, na katerem stoji velik kip matere Armenije, pod njim je knjižnica z zelo starimi rokopisi. Iz parka vodi niz marmornih stopnic  v pet nadstropij, na vsakem so različni vodometi. Zadnje, šesto nadstropje, še ni dokončano. Z vrha je lep pogled na mesto. Veliko se v mestu gradi in popravlja, o kakšnih zgodovinskih stavbah ni sledu. Zbode naju velikanska razlika med izredno revnim podeželjem in bogastvom glavnega mesta.  Zelo je vroče, ohladiva se ob pivu in tradicionalni jedi-harisi (jed iz ješprenja in mletega piščančjega mesa, kuhanega na vodi). 20 km stran je najsvetejše mesto Echmiadzin. Tu stoji prva armenska cerkev iz 4. stoletja. Ogledava si spomenik genocidu nad Armenci, zaredi katerega so še vedno sprti s Turki. Tudi meja med državama je zaprta, zato se bova vračala čez Gruzijo. Dovolj nama je vročine, odpeljeva se proti ognjeniku Aragat . po 30 km vožnje prideva z avtom na neverjetnih 3200mnv. Zadnjih 13 km ceste je zelo slab. Parkirava ob jezeru Kari- kamnito jezero, ogledava si okolico. Na platoju je meteorološka postaja in gostišče. Srečava dva francoza, ki nameravata naslednji dan na ognjenik. Ob konjaku se dogovorimo za skupen vzpon. Ponoči dežuje.136km

4.8.- Jutro je jasno in sveže. Ob zori smo na poti. Nikolas ima na GPS naloženo pot, sledimo mu do prvega prelaza med J in V vrhom , kjer počivamo. Vulkan ima štiri vrhe, najlažje dostopen je V, Mirota mika Z, ki je najvišji, čez 4000m. Čez kamnito moreno se spuščamo v krater. Z J vrha se kruši kamenje, hodimo po sredini morene. Spodaj nekajkrat prečkamo snežišče, nato se dvigamo po melišču. Po štirih urah hoje dosežemo sedlo med S in Z vrhom. Moška lezeta na vrh, ženski se dava v zavetje in počivava. Po devetih urah hoje smo nazaj pri jezeru.

5.8.- prespiva pri jezeru in zgodaj zjutraj se vračava v dolino. Peljeva se za Gyumri, zadnji hip se odločiva, da mesta ne obiščeva. Ustaviva se le v trgovini, kjer nakupiva armensko vino in kavo. Na prelazu je prijetno hladno, ustaviva se nekaj metrov iz ceste v lepo urejenem gostišču. Postrežejo nama z zeliščnim čajem in slanim pecivom. Na mejnem prehodu Bavra sva ob 11.30, ni gužve. Spet sledijo procedure s papirji, za izstop morava plačati 6 500dram. Na gruzijski strani hitro opraviva, sva na cesti za Akhalkanaki, nato se spuščava  ob kanjonu reke Paravani . Na sotočju rek Mkvari in Paravani zavijeva na L. V Khertvisi si ogledava utrdbo. Legenda pravi, da je priredila slavna kraljica Tamar tekmovanje, kdo zgradi lepši stolp. Res je vsak obrambni stolp drugačen.  Nadaljujeva po soteski reke in prideva do Vardzije, mesta, vklesanega v skalo. Par km naprej poiščeva Valodia penzion (50 lari na osebo PP). Po kosilu počivava v prijetnih sobicah s kopalnico. Lastnik nama za pokušino prinese domače vino. Razkaže nama nove prostore, ki so še v gradnji. Pove, da imajo eko turizem, res vidiva okoli veliko zelenjavnih vrtov, za kosilo pa sva dobila postrvi iz reke. Pozno popoldne si greva ogledat jamsko mesto ( vstopnina), kulturni simbol države. Bivališča so iz 12 st. . Zgrajena so bila v obrambne namene, kasneje jih je kraljica Tamar spremenila v religiozna namene. Še vedno je ohranjenih veliko sob, stopnišč. Imava srečo, skupini domačinov odklenejo dostop do tunela, ki vodi k svetem izviru. Ogledava si cerkev s freskami. Više odkrijeva tunel, ki vodi strmo navzdol do zakristije. Zapeljeva se še do delujočega ženskega samostana Zg. Vardzija.  282km

6.8.-v Akhaltsikhe si ogledava stari del mesta Rabati. Spodaj so lepo obnovljene Otomanske hiše, zgoraj je utrdba zaradi prenove še zaprta. Spustijo naju noter in  z obrambnega stolpa vidiva obnovljeno muslimanski del mesta, sedež paše iz 17 stoletja. Zavijeva za nacionalni park Borjomi. Za vse pešpoti se  moraš na info centru registrirati. Dobiva načrt  in prehodiva del poti ob širokem kanjonu mrzle rečice (pot št. 6). Prespiva na travniku tik pred vhodom v narodni park. 140km

7.8.-Miro se odloči, da bova šla po krajši poti za Batumi, prvotni načrt je bil proti S skozi Kutaisi. Vračava se proti J in nato ob turški meji. Cesta postane makadamska, a nasproti vozeči šofer kamiona nama zagotovi, da je cesta dobra. Kasneje se izkaže, da je makadama za 60 km, cesta pa slaba, na enem mestu so jo sproti nasuvali, ker je pobočje drselo. Skozi gozdove se dvigava do prelaza Danisparavli na 2025m. Idilična vasica na travnati planoti z lesenimi hiškami in njivami krompirja naju poplača za slabo pot. A od tu naprej je cesta vse slabša. Tudi vasica se mi ne zdi več tako idilična, ko vidim, kako z ročnimi škropilniki škropijo krompir. V vasi Šuacheri končno prideva na asfalt. Vasica je nekakšno postajališče maršutk in kamionov, ki vozijo čez prelaz . Ustaviva se na prekajeni ribi, kotletu in obveznem pivu. Kmalu sva v Batumiju. Tokrat si ogledava severnejši del obale- pristanišče, francosko cerkev, nov trg. Ob obali spijeva kvas in pivo, ob petih sva na najini plaži malo naprej od Kobuleti. 240km

8.,9.,10. 8.-uživanje na plaži, igranje volkalce pod borovci, večerni taborni ogenj, pridobivanje izgubljenih kalorij ob dobri gruzijski hrani, vsakodnevni mimohod jate delfinov, predvsem pa kopanje v toplem, a nemirnem črnem morju.

11.8.- čas je za odhod proti domu. Na gruzijsko- turški meji gre hitro. V Turčiji je sezona sušenja lešnikov in vsi pločniki ob cesti so jih polni. Praznujejo ramazanski bajram, tako da ne dobiva povsod čaja in slaščic, ob tem prazniku muslimani jedo in pijejo samo od sončnega zahoda do vzhoda. Prespiva na prelazu Gerede. 912km

12.8.-zgodaj na pot, okoli 13 sva v Edirneju. V mestu pojeva kosilo, si pretegneva noge, nato na Bolgarsko mejo. Carinarka išče alkohol, čeprav imava par litrov konjaka in še več vina, trdiva, da nimava nič. Cel avto pretakne, že jaz se začnem potit, pa nič ne najde. Če bi bilo po najino, bi Bolgarijo kar črtala iz poti. Spet so si izmislili eno novo takso-3€ . Napolniva postrgan rezervar, takoj kupiva vinjeto, saj sva imela prejšnja leta slabe izkušnje s ceno- 5.5€. Sofijo ponovno prevoziva skozi center, obvoznica je slaba, pa še celo uro ali več se cijaziš okoli. Ob 20.30 sva v Srbiji, prespiva malo za Nišem. 1173km

13.8.-Popoldne sva po 8 776 prevoženih km spet doma.

Tečaj: 1€ = 2 Lari (Gruzija)

            1€ = 500 Dram (Armenija)

Stroški:

    -spanje 264 €

    -vstopnine, prevozi 71 €

    -vize, takse za Armenijo 78 €

    -avtoceste 86 €

    -hrana 200 €gorivo (benzin) 630€                     

    (1l benzina = 1€)