TRIGLAV,  28.februar 1981

Zimski vzpon na Triglav po slovenski smeri je bila moja prva izkušnja z alpinizmom.

Izkušeni alpinist – himalajec, sicer pa nekdanji sodelavec mi reče:''Ti greš z mano na Triglav – po slovenski smeri – v par urah si iz Vrat na Kredarici". "Dobro'' mu odgovorim, ne vedoč, kaj me čaka.

Drugi dan si v Alpinini trgivini kupim usnjene ''gojzarje'', katere sem zamenjal šele lansko leto, ko sem ugotovil, da nimajo več niti milimeter profila na podplatu,

V petek po delu se odpeljeva z avtobusne postaje v Idriji proti Ljubljani, nato pa za Jesenice. Izstopiva v Mojstarni, nato pa peš v Vrata in naprej do bivaka, kamor prispeva v trdi temi. Zunaj je bilo zelo mrzlo, še sreča da je bilo do koče v vratih spluženo, najprej pa že zgaženo.

Prespiva v bivaku. Kot že rečeno je bilo ponoči mrzlo ''ku tajfl''. Po par urah spanja se v trdi temi odpraviva pod steno. Ponoči je zapadlo več kot pol metra snega, razmere niso bile nič kaj prijetne.

Vstopiva v steno in prične se celodnevna kalvarija (več kot pol metra novega snega, zaradi katerega večkrat zgrešiva pot, zaradi snega težko napredujeva – dva koraka naprej, eden nazaj, zaradi mraza mi neštetokrat zanohta, zabiti morava celo pet klinov, Emil mi celo napoveduje bivakiranje v steni.....No, Emil je izkušen alpinist in sem mu zaupal – okrog osmih zvečer prideva iz stene in ob 9h v koči na Kredarici, kjer tudi prespiva.

Naslednji dan se odpraviva na vrh Tiglava, nato pa nazaj na Kredarico in v Krmo. Od tam spet peš do Mojstrane in z avtobusom do doma.

Bilo je po svoje zelo lepo, vendar tudi zelo težko. Še cel teden nisem prišel k sebi, koža se mi je s prstov lupila še par mesecev. Alpiniste spoštujem, ker so garači in trpežni ljudje.