Uzbekistan, Tajikistan, Kirgizija- 25.7.-22.8.2015

Že januarja sva kupila preko spleta letalske karte iz Dunaja v Uzbekistansko glavno mesto Tashkent in iz Kirgizijskega glavnega mesta Bishkek nazaj na Dunaj. Veliko informacij sva dobila od soseda Tomija in prijatelja Bojana. Oba sta bila tam lani. Tomi nama je prihranill veliko poti na Dunaj, kjer nama je dvigoval vize. Večino informacij o urejanju viz in dovoljenj sva dobila na njegovem blogu FlawaPawa.

25.7.-sobota: ob 4h zjutraj vstaneva, ob 4:30h naju moj brat Dragan odpelje v Ljubljano. Ob 6h se s kombijem odpeljeva na Dunaj. Po 4 urah vožnje sva na letališču. Čakava let z ruskim Transaero. Prtljaga leti v Tashkent, midva do Moskve v dveh urah in pol, nato še tri ure do Tashkenta. Uro dava za tri ure naprej in ob  4:30h sva na cilju.

 

26.7.-nedelja: Taškent - na letališču izpolniva dva enaka formularja, kljub vrsti skozi letališko kontrolo gre kar hitro. Ogovori naju moldavijka, ki je prišla sama na potovanje po Uzbekistanu.  Dvigneva prtljago, vidiva bankomat in poskusiva dvignit uzbeške some. Policaj nama pove, da ne dela, zrihta nama takoj taksista, ki v trumah čakajo pred letališčem. Najin  taksist naju takoj ''prenese okrog''. Menjava 50 €, nama se zdi menjava zelo dobra, kasneje se prepričava, da ni tako. Sili naju, naj menjava več, a je Miro previden in noče.  Greva k železniški postaji. Ob njej je poseben vhod do okenc, kjer kupiva vozovnice za nočni vlak za Bukharo (70 000somov na osebo). Povsod govorijo rusko, tako da nimava večjih težav s sporazumevanjem. Železniška postaja je ograjena z železno ograjo, kjer je policijska kontrola. Samo z vozovnico lahko greš skozi. Policaji nama pregledajo nahrbtnike, ki jih nato pustiva v shrambi. Po ulici Oybek greva mimo svetlo modre katedrale s pozlačenimi kupolami- nemške protestantske cerkve marijinega vnebovzetja.  Prideva do trga neodvisnosti, ob njem je kopija ameriške bele hiše. V njej je parlament, spredaj pa vodometi in kip. Zraven je velik park. Nasproti je zanimiva palača Romanov, grajena iz opeke. Je ena redkih starejših stavb,ki jih vidiva. Mesto je veliko,  rusko, z malo zgodvinskimi stavbami. Prepredeno je s širokimi, praznimi ulicami. Ob njih so zapuščene, od sonca ožgane zelenice in široki jarki, kamor pometajo smeti. Na cestah vidiva same Chevroleje.  Prideva do kipa žalujoče uzbekistanske matere z večnim ognjem. Dva lesena paviljona sta polna tabel z imeni umrlih uzbekistancev v 2. svetovni vojni. Pri rečnem kanalu Ankhor končno dobiva restavracijo.  Okrepčana nadaljujeva pot do dveh medres ( medresa je muslimanska izobraževalna ustanova, kjer so se nekoč učili duhovniki, državniki in znanstveniki.). Ulica je živahnejša, saj je v bližini Su bazar. Veliko je policajev, merijo hitrost, stojijo na vsakem vogalu in sedijo v parkiranih avtomobilih ob cesti. Ogledava si vrt , celice, učilnice v medresi (vstopnina 6000somov, malo več kot  1 evro).  Ves čas naju ustavljajo za menjavo . Na bazarju menjava še 100€. Slikam Mirota, ki dobi za en bankovec cel šop somov ( 100€ je 440 000 somov).  Greva na podzemno, policaji na stopnišču, pred vhodom, na peronu, skratka povsod jih je polno. Postaje so zanimive, vsaka drugačna, podobno kot v Moskvi, a je prepovedano slikanje. Izstopiva blizu trga Amir Timur, poimenovan po narodnemu junaku. Bil je poveljnik in ustanovitelj velikega srednjeveškega imperija iz  14. stoletja, katerega kip je postavljen sredi trga.  Obkrožen je z zgodovinskimi stavbami,muzejem, univerzo, Forum palačo.  Na eni strani se dviga ogromen hotel Uzbekistan.  Zelo je vroče, greva posedet v senco lokala. Nato se izgubiva. Namesto proti železniški,kroživa po ulicah in prideva spet na trg. Še nekaj časa blodiva po mestu. Spotoma  iščeva znano  jed  Plov. Obupava in greva na podzemno do postaje Oybek. V plačljivem stranišču na železniški se na hitro umijeva. Ob 20h nas vkrcajo na vlak.  V spalniku so štiri postelje -pogradi, midva sva spodaj.  Pod posteljo je zaboj,v katerega spraviva vso prtljago. Neznosno vroče je, ko vlak spelje, se malo shladi. Vstopita starejši, obilni uzbekistanki, res mi ni jasno, kako so jima dodelili postelji nad nama. Miro se ene usmili in ji odstopi svoje ležišče. Končno sprevodnik prinese svežo posteljnino in lahko zaspimo.

27.7.- ponedeljek: zbudiva se šele, ko vlak ustavi. Stranišča na vlaku so že zaklenjena.  Pred železniško je ogromno taksistov, ki vozijo do 7km oddaljene Bukhare (12000 somov). Ceneje je z maršutko. V Bukhari imava rezervirano sobo s klimo in zajtrkom v karavansaraju Mehtar Ambar za 25 $. Ker najina soba še ni pripravljena, pustiva prtljago in greva raziskovat mesto. V restavraciji pri policijski postaji pomalicava. Greva še do kmečkega bazarja.  Branjevke ravno malicajo, povabijo naju zraven.  Poskusiva slane sirove kroglice, imenovane kurut. So različnih velikosti in zelo priljubljene pri uzbekistancih. Podarijo nama arašide, povaljane v neko belo, sladko snov. Nakupiva fige, semenca, lubenico in se vrneva v hotel. Po dveh dneh se stuširava. Lastnik naju opozori, naj pustiva dokumente in denar, ki ga ne rabiva, v sobi. Menda so v starem delu mesta večkrat oropali turiste. Star del mesta je v drugi smeri, približno 500m od hotela.  Mesto naj bi nastalo na svetem hribu, kjer so Zoroastrijci izvajali svoja pomladna darovanja. Tukaj je kasneje potekala Svilena cesta, po kateri so iz vzhoda tovorili začimbe, svilo, porcelan...Polno je medres, muzejev, mošej in mavzolejev. Vse je rjavkasto,  zidano iz opek iz slame in zemlje. Prideva do trga Lyabi, na sredini je velik ribnik, eden redkih, ki je preživel ruske čase. Okoli so štiri madrese. Ob ribniku so mize in stoli, kjer strežejo pijačo in jedačo, tu se zbirajo domačini in turisti. Obhodiva center starega mestnega jedra. Skozi bazar Taqi Sarrafon prideva do trga , na kateri  je Maghoki Attar, najstarejša mošeja v osrednji Aziji. Zgrajena je bila na ostankih templja Zoroastrijancev.  Trg, ki obdaja mošejo, je nižji od okoliških ulic in je na ravni mesta iz 12. stoletja. V njej je muzej preprog. Spet skozi bazar Zaragon, kjer je velika ponudba izdelkov domače obrti. Prideva spet do dveh medres, eno v notranjosti prenavljajo, v drugi je na dvorišču bazar. Skozi bazar prideva na velik trg, kjer je medresa, stolp in mošeja. Medresa z dvema modrima kupolama, Miri i Rabat, ni odprta za turiste. Ogledava si Kolon mošejo (7000som na os.). Na ogled je veliko dvorišče z obokanimi prostori ob njem. Nato greva čez bazar , kjer prodajajo zlatnino. Prideva do trga Registan, na eni strani je kraljevo obzidano mesto iz 5 stoletja, nasproti  pa  Bolo-Hauz, mošeja z minaretom ob ribniku. Pritegnejo naju visoki, leseni izrezljani podporni stebri. Zelo je vroče, na trgu je restavracija , polna domačinov. Napol sediva, napol leživa na podestu s preprogami in nizko mizico. Poceni, zelo okusno kosilo- plov, šašlik , solate, krompir z zelenjavo, čaj , vse dobiva za 4 evre (20 000somov). Greva še mimo"Kosh Medrese", kar pomeni dvojna medresa,  na trgu stojita ena nasproti druge Modari-Khan in Abdullah-khan medresa. Skozi park Samani prideva do spomenika žalujoče uzbekistanske matere, ista scena kot v Taškentu . Park je velik, namakan. Ob še enem preživelem ribniku stoji Ismail Samani mavzolej. Menda v  1100 letih, kar stoji, še ni potreboval večjih gradbenih popravil. Skreneva iz »turističnih« ulic na bolj neobljudene. Vse je bolj zapuščeno, odkrijeva še en ribnik z medreso in postrani stoječim minaretom.  Ogledava  fotorazstavo, utrujena se vrneva na trg Lyabi Haus. Ob ribniku s častitljivimi drevesi  si privoščiva uzbekistansko pivo in kafe. Zvečer  se shladi, na trgu je zelo živahno.

28. 7.- torek: vstaneva že ob 6: 45h. Včeraj nisva dobila vozovnice za vlak.  V hostlu nama zrihtajo zastonj taksi do avtobusne. Pred vhodom na postajališče je parkiran avtobus za Samarkand (30 000 somov na osebo). Na poti nas 3x ustavijo policijske kontrole, enkrat smo morali vsi potniki pokazat dokumente.  Stojišč menda na avtobusu ni, zato so se vsi, ki so stali, skrivali. Vozimo po ravni, pusti pokrajini. Kjer je voda, so polja krompirja in koruze.  Po štirih urah vožnje smo na postajališču pri Samarkandu.  Zapeca naju študent, ki zna angleško. Pelje naju nižje od postaje, kjer prevažajo taksisti domačine do mesta(6000somov). Peljemo se mimo vseh mestnih znamenitosti, izstopimo na trgu Registan. Poiščeva B&B Bahodir naTaškent peš ulici. Za dobrodošlico naju postrežejo z lubenico, čajem in napolitankami. Dobiva veliko sobo (25$ za sobo z zajtrkom). Po počitku se odpraviva na ogled mesta. Registan, največja znamenitost mesta, je zaprt zaradi festivala narodne glasbe. Trg obkrožajo medresa Ulugbega iz 14. stoletja, medresa Sherdor in medresa Tillya Kari. Ogromni portali so oblečeni v bleščeče modre ploščice z islamskimi vzorci.  V ozadju se svetijo modre kupule. Za kosilo poskusiva šorbo, nekakšno govejo juho z zelenjavo in mante- z jagnjetino in čebulo polnjen cmok. Spet sva udobno zleknjena na preprogah in počivava. Po kosilu greva na ogled Guri Amir mavzoleja (12000 somov na osebo). Notranje stene so v ploščicah z modro zlatimi napisi. V sredini so kripte, najznamenitejša je Timurjeva iz zelenega žada. Timur je najzaslužnejši za imenitno islamsko arhitekturo mesta, saj je  mesto spremenil v središče svojega "Timuridskega imperija".  Greva še skozi park do Timurjevega spomenika sredi krožišča. Park je  poln nevestic v belih oblekah in ženinov, spremlja jih fotograf, ki jih nastavlja v vse možne poze. V drugem parku opazujeva svate, povabijo naju na poroko.  Ogledava si ogromno mošejo Bibi Khanym, posvečeno Timurjevi kitajski ženi. Glavna vrata so visoka 35m in je bila nekdaj največja mošeja na svetu.

 

29. 7.– sreda: z avtobusom št. 73 se odpeljeva do železniške postaje. Žal naslednji dan ne vozi vlak za Danau, ki bi bil najcenejši prevoz do Tajikistanske meje. Greva v staro mestno jedro. Ogledava si ogromno tržnico pri Bibi Khanym. Nabaviva štiri vrste fižola za renčanskega kmeta in sušeno melono, polnjeno z rozinami in orehi. Spodaj, na postajališču, se pozanimava za prevoze za naslednji dan. Na veliko se kupčuje, menja denar, prodajajo vse sorte jedi na ulici. Kupiva žepke, polnjene z zeljem in bučkami. Popoldne si ogledava še mavzolej Shah i Zinda, grobnice živečih kraljev. Kompleks se razteza v hrib v  treh skupinah. Na vhodu piše, da se moraš pred vstopom duhovno in psihično očistiti (vstopnina 8000somov). V ta namen je pri vhodu postavljena majhna molilnica.

 

30.7.-četrtek: Mejni prehod za Panjiikant (Tadjikistan) je zaprt, zato morava na J preko Danaua. Z maršutko št. 1 se odpeljeva do Gripnoj kanala. Vozimo se po sumljivih zapuščenih ulicah mesta, ma pridemo točno pred taksi, ki čaka še dva potnika. Naložimo prtljago in se odpeljemo proti Danau, Tajikistanski meji (20$ na osebo).  Cesta se počasi dviga čez prelaz  in se spusti v veliko mesto Shakhrisabz. Menjajo se odseki dobre, slabe in  makadamske ceste. Pusta pokrajina je ravna, rjava, ožgana od močnega sonca.  Iz planote se spet spustimo v Boysun, najbolj vročo pokrajino. Vmes se ustavimo na kosilu, 2x tankamo plin. Pred  plinskim tankališčem je strešica, kjer morajo potniki izstopiti in počakati na šoferja, da pripelje ven. V dolini reke Surkhan Darja postane pokrajina rodovitna, vse je zeleno,ob cesti so polja. Na meji na uzbekistanski strani morava najprej pokazat pašaporte  policistu, ki ima mizo pod drevesom. Tu ima računalnik in naju preveri. Nato še trikrat pokaževa pašaport, izpolniva še en obrazec, vzamejo nama račune za prenočišča, temeljito pregledajo nahrbtnike in končno sva na tajikistanski strani. Na carini  pokaževa pasaport  in sva čez. Pri meji domačini menjajo denar, taksisti čakajo na turiste. Za prevoz do Dušanbeja plačava 20$. Ob 8 zvečer sva v hostlu Green house(15$ na osebo, skupna ležišča).

    

31.7.-petek: Hostel je zelo čist, le žimnice so slabe, vse grbančaste. Obesiva sporočilo, da iščeva sopotnike za najem džipa po Pamirski visokogorski cesti.  S taksijem( 6 somonov)do Hisorja, 17 km iz mesta. Od tu še nekaj km (4some) z drugim taksijem do zgodovinskeg mesta. Ogromen trg je obkrožen s starimi stavbami, vse prenavljajo. Skozi mogočen vhod z dvema stebroma prideva v trdnjavo iz 18 stoletja. Obhodiva obzidje, za trdnjavo gradijo amfiteater. Na trgu si ogledava  dve medresi, mavzolej, mošejo...S taksijem spet do Hisorja, postajališče je natrpano z maršutkami. Sprehodiva se po mestecu. Veliko je še obrtnikov, na ulici šoštarji popravljajo čevlje, v domači pekarni v posebni peči pečejo tanek kruh- lepeshko. Pravkar pečenega nama podari lastnik.

    

  

  Popoldne si ogledava Dušanbe, v perzijsekm jeziku Ponedeljek.   Ogromno je parkov in spomenikov. v Narodnem muzeju sva si ogledala ogromnega leželega Budo. Leta 1966 so ga odkrili v bližini Penjikenta in velja za največjo upodobitev Bude v tem delu Azije.

 

1.8.-sobota: ob 4:30h sva pokonci . Zmenjena sva s šoferjem džipa za prevoz  po Pamirski cesti. Pridruži se nama kanadčan, ma šoferja ni. Gremo na postajališče, nihče nas noče peljat za dogovorjeno ceno. Čakat bi morali na najmanj 7 ljudi. Domačin nam ponudi prevoz z Opel Astro. Oklevamo, nazadje se naveličamo čakanja,sprejmemo ponudbo (600som). Glavna Pamirska cesta je zaprta, saj je 2km odnesel zemeljski plaz, zato se bomo peljali južneje ob meji z Afganistanom.  Šofer govori rusko, vrti iransko muziko, moški uživajo, ploskajo, skoraj skačejo po sedežih.  Cesta je na začetku široka , asfaltna. Zavijemo proti jezeru Norak, peljemo skozi dva tunela, ki so ju zgradili kitajci. Preko Dangara pridemo v Kulob, kjer se ustavimo na kosilu. Zdaj začne slab makadam, slišali smo, da se lahko pelješ po tej cesti le s terencem, ma šofer je domačin in trdi drugače. Mu zaupamo. Na vrhu prelaza je zapornica, pregledajo, če imamo GBAO dovoljenje.  Sledi strm spust po razritem makadamu do reke Panj. Ves dan bomo vozili ob tej divji mejni reki z Afganistanom. Čez nekaj časa makadam zamenja kitajski asfalt, pa ne za dolgo. Po Afganistanski strani ob reki vodi tudi cel čas makadamska cesta, ki jo je vsake toliko odnesla deroča reka. Vsake toliko vidimo karavano s konji.  Popoldne smo v domačem kraju šoferja  Qala-i-Khumb. Povabi nas k sebi domov. Predlaga, da bi tu prenočili in šli naslednje jutro navsezgodaj naprej.  V stanovanju je le malo pohištva, na hodniku štedilnik, v eni sobi televizija in omara. V vseh sobah so po tleh tepihi, v eno prinesejo mizico s kratkimi nogami. Posedemo okoli in nas pogostijo s kruhom , marmelado, lubenico, čajem, čokoladkami... Predstavi nam  ženo in svojih pet otrok, starejša hči govori angleško. Pridejo nas pozdravit sosedje, prijatelji, nona, tete.  Razkažejo nam mestece, gremo do razgledišča, spomenika padlim v 2. svetovni vojni,  tu je tudi velik luksuzen hotel, šola, banka. Doma nas čaka obilna večerja- piščanec s krompirjem. Jaz jem z moškimi,  kasneje se pridružim ženskam v drugem prostoru. Za spomin mi podarijo srebrn prstan. Spimo na tankih blazinah, ki jih razprostrejo po tleh. Gospodar, njegova žena in mlajša sinova spijo  skupaj, jaz s hčerami, Miro in Mark v svoji sobi.

      

2. 8.- nedelja:  ob 4h zjutraj vstanemo, na gasilski postaji poberemo enega sorodnika in nadaljujemo pot za Khorog. Takoj za mestom se ustavimo ob parkirani cisterni, zbudimo moškega in otroka, ki spita v kabini. Natankata nam poln rezervar bencina.  Cesta vijuga ob divji ledeniški reki Panj vse do Khoroga, vsega še 6 ur vožnje.  Je slabša kot prejšnji dan. Čez njo tečejo potočki, nekajkrat je zbuldožirana čez zemeljski plaz, ves čas je slab makadam. Slikamo afganistanske vasi čez reko, gledamo z daljnogledom moške v tipičnih oblekah, ki hodijo ob reki. Tudi na drugi strani imajo probleme s cesto,  nekajkrat se kar konča v vodi in više, v skalah koplejo s krampi novo. Ustavimo se na krepkem zajtrku, dobimo kruh, maslo, ki ga dajo z žlico v pijačo »shir chai«. To je čaj s kozjim mlekom, v katerega pomakajo kruh. Dobimo še mineštro s pašto. Kasneje se dolina razširi, pred mestecem Khorog pa spet zoži. Poslovimo se od našega šoferja Nusufa in iščemo prenočišče. Veliko je sob, ki jih oddajajo domačini, mi se odločimo za hotelček s sobami nad vodo(100som za sobo). Kasneje mi je žal, saj se tu »zataknemo« za tri noči in ne morem spati zaradi bobnenja ledeniškega pritoka Gunt. Sobe so napol v razsulu, imajo skupen WC in toplo vodo.  V mestu dobimo lepo tradicionalno restavracijo, z Markom naročiva mineštro, Miro meso.  Z Mirotom greva v velik mestni park, tu dobiva info center. Za štiri dni potovanja do Murgupa z ogledom znamenitosti bi morala plačati 730 $. Tudi na bazarju ne dobimo pametne ponudbe za naslednji dan.

3.8.-ponedeljek: Miro je slab, kljub temu vstanemo ob 6h  in gremo do bazarja, kjer upamo, da dobimo poceni prevoz za Murgup.  Miro se slabo počuti,  vrne se v hotel, ima vročino. Mark, najin kanadski sopotnik, gre na Afganistansko ambasado, jaz pa čez most , kjer so maršutke in taksiji za Murgup. Dobim kombič za 350$ za vse za dva dni.  V hotelu skuham Mirotu čaj, malo počivam, potem grem na sprehod. Kljub temu, da ima mesto bolnišnico in univerzo in je center pamirskega okrožja Gorno-Badakshan, ni veliko videti. Pri bazarju imajo podkurjen kotel, v njem brbota mineštra. Premamijo me piroške. Nato odkrijem v parku restavracijo na prostem. Posedim, berem, srkam čaj.

4.8.- torek: Miro je bil vso noč na relaciji postelja-WC, zato ne greva nikamor.  Moje tablete ne pomagajo, zato  kupim druge v lekarni. Ker mi je zadosti bučanja reke, grem pogledat sobe k domačinom. Vse lepo in prav, le stranišča so povsod na ulici, tako da ostaneva še eno noč v hotelu Khorog. Popoldne greva na riž v park. Po mestu so plakati predsednika, ki je prejšnji teden obiskal to pokrajino in plakati, ki oznanjajo športna tekmovanja v mestu. V parku je rokoborba in nekaj časa posediva na travi. Na bazarju dobiva kirgizijca, ki je pripeljal v Khorog turiste, zdaj pa išče potnike v drugo smer. Za ceno prevozov za domačine (500som za oba) naju bo jutri vzel s seboj.

5.8.-sreda: Zmenjeni smo bili ob 5h, najin prevoz zamuja za pol ure. Ko misliva, da ne bo nič, pripelje džip. Iščemo še bencinsko po mestu, vse so zaprte, končno je ena odprta. V mestu poberemo še starca, otroškega zdravnika, ki je bil v bolnici cel mesec. Kljub 70 letom še vedno dela. Izgleda veliko starejši. Z nami se pelje tudi mlad fant, ki ves čas spi in mu glava kinka na moje ramo. Spet se peljemo ob reki Panj, že prej sva se dogovorila s šoferjem, kje se bomo ustavili, da si ogledava znamenitosti ob poti. Pred vasjo  Ishkashim je čez reko most, na afganistanski strani pa pokrita tržnica. Vsako soboto je odprta in jo lahko obiščeš brez vizuma. Povedo nama, da so prišli v soboto tja talibani in so streljali  na ljudi. V vasi se ustavimo na zajtrku. Naslednji postanek je pri ostankih  Khakha Kala, trdnjave iz 3 st. pnš. Povzpneva se na hribček do ruševin. Okoli se vidi dele ogromne utrdbe.V dolini je polno zgodovinskih ruševin.V Vrangu so ostanki budističnega templja. Še naprej so izvirki tople vode, pokrajina ob vodi postane barvita od raznih mineralov. Na afganistanski strani na vzpetini nad vodo so ostanki Qalay Panja. Vsake toliko se vidi karavansaraj, saj tam še potekajo trgovske poti. V Langarju zavijemo skozi vas in na serpentinasto cesto. Dvignemo se okoli 1000m. Na desni pridemo ob kanjon reke Pamir.Vozimo po planoti, visoki okoli 3500m.  Cesta  je še ožja, zemlja se kadi izpod koles. Kmalu začnemo srečevati kolone šleparjev. En se je zagozdil na ovinku. Gremo iz džipa in naš šofer spelje mimo kar čez hrib. Kmalu je cesta spet zablokirana, en šlepar se je obrnil na ovinku. Vojaki delajo red, buldožer že rije po hribu novo cesto. Bojimo se, da smo tukaj obtičali. Šofer hodi više po hribu in išče novo pot. Kmalu začne ob cesti odmetavati večje kamne, nato zapelje čez hrib in obvozi celo kolono. Peljemo proč od mejne reke Pamir in se dvihnemo čez prelaz Khargus na 4344m nadmorske višine.  Cesta pelje mimo treh gorskih jezer. Na drugi strani prelaza se priključimo na glavno pamirsko cesto. Kmalu jo spet zapustimo, saj smo zmenjeni, da nas odpeljejo še do vasi Bulunkul(3700mnv), ki je zraven velikega jezera Yashil Kul. Mislila sva, da se bo videlo na jezero, pa se žal ne, saj je za hribom. Par nizkih hiš je okoli vodnjaka, v eni nam skuhajo kosilo. Lahko bi tudi prespala in naslednji dan odšla do jezera. Vrnemo se na glavno cesto in ker je asfalt gre hitreje. Mimo slanih visokogorskih jezer Tuz Kul in Sasik Kul pridemo do Alichura in v trdi temi v Murgup. Prenočiva v hotelu Murgup(170 somov za sobo z zajtrkom).

           

6.8.- četrtek:ne veva, kdaj se je ura premaknila za 1 uro naprej, je Kirgiški čas. Šofer nama je zrihtal prevoz naprej. Ponoči je deževalo in voda je odnesla cesto na dveh mestih. Tokrat si prevoz deliva s štirimi tajikistankami, ki gredo v Bishkek na poroko. Šofer je menda brat včerajšnjega šoferja. Kjer je cesto odnesla reka, je zbuldožirana pot kar preko vode.  Peljemo se ob reki Akbaital  in se dvignemo na istoimenski prelaz na 4655m. Prevedeno naj bi ime pomenilo prelaz belega konja. Ob cesti prvič vidimo jake, viskogorsko govedo. Ustavimo se ob jezeru Kharakul. Daleč v  ozadju se vidi visoke zasnežene gore. Kmalu smo na prelazu Kyzylart na 4200m višine, kjer je mejna kontrola. Zunaj je mrzlo, piha, policisti in vojaki so zaviti v vojaške bunde, naš šofer pobere pasože in zrihta vse mejne formalnosti. Smo v pogorju Transalaj, katerega najvišji vrh je Pik Lenina. Se ga ne vidi, je zavit v oblake. Spustimo se na kirgizijsko stran. 3 krat moramo na mejnih kontrolah pokazati pasaporte. Vozimo po stepski planoti, ob poti so posamezne jurte, pasejo se konji. Pred vasjo Sary Tash je spet kontrola. Čakamo 15 minut, da nam pregledajo dokumente.  Daleč za nami se še vedno vidijo zasneženi vrhovi gora. Še čez zadnji visok prelaz Taldfyk (3615m)  in že se spuščamo proti rodovitni Ferganski ravnici. Ob 7h smo v predmestju Osha. Na postajališču srečamo lastnika Osh guest house.  Je tipičen musliman, s kapico in v peščeni odpravi. Hostel je v bloku, v drugem in četrtem nadstropju. Prepovedano je prinašati alkohol in svinjsko meso ( soba z zajtrkom je 19 $). Greva na večerjo in v menjalnico.

 

7.8.-petek:  okoli 10h se odpraviva raziskovat bazar. Na njem najdeš vse, sadje, zelenjavo, sladkarije, največ pa je kitajske robe. Nameravala sva kupiti spominke, a razen kalpak- visokih klobukov in jurt iz klobučevine ne najdeva nič pametnega.  Po Kirgiziji vidiva veliko napisov Čač tarač, eden  je tudi na bazarju. To je nekakšen center lepote, kjer je frizerski salon, šiviljstvo, čajnica, .. Na takem trgu se ustaviva na čaju.  Kasneje odkrijeva velik prostor z mizami, vsaka ima svojo gospodinjo, ki ima kuhane jedi v velikih ovitih loncih na koncu mize. Jaz vzamem zelenjavno mineštro, Miro polnjene paprike . Je zelo okusno in poceni. Zunaj je spet zelo vroče, greva na popoldanski počitek v hostel.  V hostlu so na oglasni deski cene prevozov. Ugodna se nama zdi do Biskeka, zato rezervirava prevoz za naslednji dan. Srečava ameriško-kitajsko družino, ki  ves čas potuje in  se vsi trije otroci šolajo preko interneta. Zanimivo!?. Popoldne se odpraviva na Salomonovo goro. Bojan nama je zabičal, da tega ne smeva zamuditi. Pri bazarju  sredi mesta se dviguje skalen hrib. Ogromno stopnic naju pripelje do vrha, od koder se vidi na vse strani na mesto.  Najdeva zlizano skalo, po kateri se moraš vsaj 3x podrsati. Pot vodi na drugo stran, nad nama so jame, do katerih vodijo potke. Tja hodijo domačini molit za različne stvari. Pred vhodom z druge strani (20 somov vstopnina)je muzej. Mahneva jo kar čez pokopališče do ceste. Mimo  zaprte mošeje in movzoleja prideva spet do parka. V trinadstropni jurti je muzej,  v parku je veliko zabaviščnih igral, restavracij, barov. Po večerji se vrneva v hostel.

          

8.8.-sobota. Ob 8h sva na poti za Bishkek. Najin sopotnik v tojoti z zatemnjenimi šipami je japonec, ki ob postanku preusmerja energijo v taksiju. Vozimo po rodovitni pokrajini , veliko je bombažnih, koruznih in krompirjevih polj. Pred Tashkomur se cesta dvigne, pelje mimo prvega jeza na reki Narin. Še mimo druge pregrade in vozimo ob zajezeni reki. Za Kara-Kolom se dvignemo čez nižji prelaz na zahodno stran jezera. Sivkasti hribi nad jezerom dajejo pokrajni poseben čar. Za krajem Toktogul  se peljemo v sotesko Chychan. Domačini  imajo postavljenih veliko čebeljih panjev. Kmalu se dvignemo čez prelaz Ala-bel na (3484m). Začne rositi, temperatura pade na 13 stopinj,  na drugi strani je ogromna planota na 2800m.  V Kirgiziji je še zelo živ nomadski način življenja. Pozimi ljudje prebivajo v vaseh, spomladi postavijjo jurte na visokogorskih planotah, kjer pasejo predvsem konje in govedo. Kobilje mleko fermentirajo , nastane menda zelo zdravilna pijača Kumis. Planota je polna jurt in konjev.  Po približno uri vožnje se spet dvignemo  na prelaz Torashu na 3586m. Pod vrhom je skozi hrib speljan tunel.  Sledi nekaj km strmega spusta, nato še vožnja ob  reki Karabalta in že smo na  ravnici. Okoli 7h zvečer smo v Bishkeku. Naš šofer se zgublja po mestu, ne najde ne železniške za japonca, ne hostla  za naju. Po križarjenju po mestu končno dobi hostel, japonca, ki se jezi, pusti kar tu. Naju čaka lastnik Bishkek guest housa, pelje naju v 7. nadstropje zanikrne stolpnice(soba 1150 som). 

               

9.8.-nedelja:  hostel je blizu glavnega postajališča, zahodnega avtovakzala. Poiščeva maršrutko za Balykchy(250 som na osebo). Kombi se takoj napolni in startamo. Prvič se ustvimo na manjšem bazarju, drugič na postajališču z restavracijo in straniščem. V Balykchy  se presedeva  za Kochkor (200som na osebo). V kombiju je domačinka, ki študira novinarstvo, ves čas vožnje se pogovarja z nama, pravi, da bi rada čim bolje govorila angleško in se zaposlila v turizmu. To so sanje večine mladih kirgizijcev. V Kochkorju pojeva, hitro dobiva prevoz za Son Kol, le cene ne moreva zbiti pod 3000 somov. Po 50km asfalta nas čaka še 50km makadama. Srečamo veliko kolesarjev. Jezero je v pogorju Tjen-Shan na 3019m nadmorske višine, ob njem je veliko taborov jurt. Šofer naju zapelje do treh jurt, v eni živi domača družina, ki ima hišo v dolini, tja se preselijo pozimi( cena za najem  jurte, večerjo in zajtrkom je 1500som). Stranišče na štrbunk je oddaljeno od jurt, korito s »tekočo«  vodo pa ob taboru.  Počivava v travi , domača otroka se zabavata s kolesom.  Ajka, deklica z videzom dečka, zna rusko, se pogovarja z nama. Sprehodiva se po travnati planoti do jezera, odkrijeva ogromno cvetočih planik. V močvirju ob vodi se pasejo krave in konji. Daleč stran vidiva zasnežene vrhove nebeškega gorovja. Zvečer nama spečejo ribe iz jezera, dobiva tudi domači kajmak. Jurto pripraviva za spanje po svoje, prideta dekleti in vse obrneta, saj moraš spat z nogami proti vhodu. Pod kovtrom je prijetno toplo.

    

     

10.8.-ponedeljek: spiva do devetih, po zajtrku se odločiva, da bova šla danes nazaj v dolino. Lastnik pove, da mora v dolino po benzin, vožnja z njim do Kochkorja naju bo stala 1000 somov. Po zajtrku se sprehodiva do velikega tabora ob jezeru, srečujeva črede konj, lahko jih najameš za jahanje po planoti. Popoldne se odpeljemo v dolino. Ustavimo se na prelazu, na katerem se pasejo jaki.  Veliko je tudi majhnih svizcev, ki jim pravijo Suroki. Veliko je gorskih rož, med njimi prepoznava encijan.  V vasi pod jezerom se ustavimo v domovanju lastnikov, pol družine je tu in se vračajo na Son Kol. Iz Kochkorja se zapeljeva s taksijem v  Balykcy (400som), od tu pa z maršutko po južni strani jezera Issyk Kul do Karakola na vzhodni strani jezera(200som na osebo). Jezero je  drugo največje slano jezero na svetu za Kaspijskim morjem in drugo največje gorsko jezero za jezerom Titicaca v Peruju. Leži na nadmorski višini okoli 1609 m. Čeprav je obkroženo z visokimi gorami , nikoli na zamrzne. Njegovo ime pomeni toplo jezero.  Dolgo je 182km, cesta kmalu krene stran od jezera, nato se mu spet približa. Vidiva veliko kopalcev. Okoli 9h  zvečer sva v Karakolu. Ker nimava pojma, kje je hostel, se do njega zapeljeva s taksijem. Ugotoviva, da je le 200 metrov od postaje, kjer naju je pustila maršrutka, taksist nama zaračuna 140 somov.

11.8.-torek: V kampu Turkmenistan yurt camp so jurte sredi sadnega drevja.  Spiva v eni od njih (1400som jurta z zajtrkom). Celo noč dežuje, tudi zjutraj se dež ne ustavi.  Jutro prečmuriva v jurti, mi prav paše.  Ko neha deževati, greva v center. Okoliški hribi so nad 3000m beli, domačini pravijo, da se to redko zgodi poleti. Dobiva ECOinfo center. Sposojajo šotore, spalne vreče, rihtajo prevoze, vodiče za razne trekinge.  Zmeniva se za izposojo šotora in podlog za spanje, ki jih bova dvignila naslednji dan. Za prevoz do izhodišča najinega trekinga je cena 800somov, na ulici dobiva taksista, ki naju naslednje jutro pobere v kampu, za 200somov. Zapeljeva se do bazarja, od koder vozi maršutka do vasi Jeti Oguz (80som na osebo). Vzameva taksi (80som) do Senatorija. Kraj je znan po rdečkastih tvorbah, okoli katerih je spletenih mnogo legend. Na eni strani so podobne počenemu srcu in od tu tudi ime skale zlomljenega srca.  Taksist naju čaka. Pešačiva na vzpetino nad vasjo, ki  je znana po zdravilni vodi.  Nasplošno je okolica jezera Issyk Kul  znana po toplih termalnih vrelcih. V te kraje hodi na počitnice veliko Rusov in Kazahstancev.  Na drugi strani se skalne formacije imenujejo skale sedmih bikov, tu so lomljene v sedem stebrov. V dolini je znan slap, si ga ne ogledava, kajti v sloveniji imamo veliko lepših, pa tudi časa nama zmanjkuje. Po treh urah sva spet v Karakolu. V mestu je znana lesena ruska pravoslavna cerkev  in dunganska mošeja v budističmen slogu. Ogledava si obe.

       

12.8.-sreda: ob 8:30h naju čaka taksist pred kampom. Zapelje naju do ECO-info centra, a kljub temu, da smo se zmenili za 8:30h, odprejo šele ob 9h. Nahrbtnike za 3-dnevni treking sva spekirala že prejšnji večer, doloživa še šotor in spalne podloge in že se peljemo do vhoda v nacionalni park Karakol (250sol vstopnina v park). Šofer naju odloži pri prvem mostu čez reko. Najprej hodiva po levem bregu, sprva težko slediva stezi, ki se cepi v več stezic. Pri drugem mostu srečava domačina, ki nama pove, da morava na desni breg. Hodiva po zriti makadamski cesti, ki više spet pelje čez reko. Večkrat prečkava deroče potočke, ki se zlivajo čez cesto. Po 4. urah hoje, takoj za slapovi, sva na velikem travniku s šotori. Cesta se tu konča, naprej pelje steza  v dolino Jeti Oguz, kjer sva bila včeraj. V potoku dotočiva vodo, nato čez most na drugo stran reke, kjer se začne strmejša pot.  Po skoraj dveh urah se teren položi, prečkava skalovje in prideva do rečice, ki teče iz jezera Ala Kul. Tu so lepi prostorčki za kampriranje,  greva še 10 minut naprej do kampa Sirota. Kamp je le lesena, na pol odprta hišica. Najdeva raven prostorček pod visoko smreko in postaviva šotor. Miro je še vedno nekaj slab in zalegne, jaz še malo slikam okoli. Debla so izrezljana v zanimive skulpture. Pride še nekaj pohodnikov, nekateri postavijo šotor niže ob reki. Naslednji dan imava suh šotor, ob reki pa so šotori beli od vlage.

13.8.-četrtek: spalna podloga je tanka, kot bi spala na tleh, zato slabo spiva. Ugotovim , da sem včeraj, ko sva jedla niže pri reki, izgubila nožiček. Grem nazaj, na srečo je padel za hlod in me še vedno čaka. Ob 8h  sva na poti. Vzpenjava se strmo v hrib ob slapovih rečice, ki teče iz jezera. Prideva na skalni greben, čez njega na melišče in cikcak v hrib. Na koncu mi Miro uide, v klanec mi drsi, pa še zaidem s prave poti. Končno sem po 2 urah hoje pri jezeru na 3532mnv. Pomalicava, se spočijeva in levo ob pobočju jezera , ki je dolgo približno 1km, greva po stezici na prelaz na 3800m. Na sredini pobočja srečava dva slovenca. Iz prelaza se vidi celo ledeniško jezero, ki je menda globoko kar 70metrov.  Njena barva je zeleno modra, kot naša Soča. Na drugi strani prelaza je zelo strm spust, prvih nekaj metrov je zastrašujočih, Miro me drži za roko. Spodaj je planota, ki se počasi spušča v dolino. Pasejo se ovce, konji in krave. Slikam planike, encijan in od maha porumenele kamne. Miro se slabo počuti, zvije si še gleženj.   Prideva do reke, čez njo najde Miro pot po kamenju, pred nama dva gazita po ledenomrzli vodi. Še strm spust in sva v dolini Altyn Arashan. Iščeva most čez deročo reko. Na srečo pride mimo konjenik in nama pove, da morava po tej strani reke do naselja, kjer je most. Po lesenih hlodih prečkava en deroč pritok, potem se pot vleče po dolini. Končno zagledava naselje. Zmatrana obsediva v prvem gostišču. Naročiva plov-riž z zelenjavo in mesom. Končno je Miro lačen in poje vse. Na drugi strani mostu je trgovina, kupiva pivo. Oddajajo tudi postelje(300sol na osebo) in tu prespiva. Pri reki je več toplih vrelcev. Ker sva utrujena, se ne greva kopat in mi je kasneje žal.

                                           

14.8.- petek: Dobro sva spala. Zjutraj zbudiva otroka,  ki skrbita za trgovino in hišo, da nama skuhata čaj. Ob 8h sva spet na poti. Makadamska cesta, po kateri pripeljejo turiste v dolino, je slaba, polno je velilkih skal in lukenj. Nekaj časa hodiva visoko nad reko Arashan. Greva mimo nove planinske koče, zraven je veliko šotorišče. Cesta se v cikcaku spusti globoko k reki, midva krajšava po strmini. Nekje proti koncu prečkava reko in po 3:30 ure hoje sva končno na asfaltni cesti in v manjšem naselju. Napaseva se marelic, kmalu sva na križišču za Sanatorij. Ustavi nama maršutka (200sol na osebo), na njej so otroci z raznimi hibami s starši, ki so letovali v zdravilišču. Deček, ki težko govori, pozna Slovenijo, obožuje Evrovizijo in pozna celo pesem Maraye, ki nas je letos zastopala. Poslovimo se na zahodni avtobusni postaji v Karakolu. Do centra se zapeljeva s taksijem(150sol), greva v Turkmenistan jurt kamp in dobiva isto jurto.

15.8. –sobota: Ob 9h sva na maršutki za CholponAta (300som na osebo), letovišču na severnem delu jezera Issyk Kul. Ponoči je deževalo, okoliški vrhovi so spet beli. Po treh urah vožnje sva v mestu. Iščeva Pegasus guest house. Policaj naju pošilja na drugo stran, ma Miro vzrtaja, da je nekje blizu in ima prav. Dobiva lepo sobo(1000soba z zajtrkom), srečava ameriške kitajce, s katerimi smo se srečali že v Oshu. Hočeva prej domov, a tudi v turistični agenciji, ki jo dobiva v mestu, ne moreva zamenjati letalskih kart. Odpraviva se 2km iz mesta, v muzej na prostem, znamem po petroglifih. Na križišču, kjer je treba zaviti z glavne ceste, ni oznak. Tudi kombi slovencev se tu ustavi. Slišijo, da govoriva slovensko, se pozdravimo, ugotovimo, da imamo isti cilj. Čudni smo mi slovenci, nikomur ne pade na pamet, da bi naju povabil v kombi. Pešačiva, sama od sebe nama ustavi prijazna domačinka Nataša, ki pravi, da je tam doma. Na vhodu spet srečamo popotnike iz naše turistične agencije, greva zraven. Vodička ni videti zadovoljna, da se šlepava ,zato  greva po svoje. Pregledava veliko področje kamnov z  risbami iz leta 800 pred našim štetjem do 1200 našega štetja. Nazaj do jezera pešačiva. Ob poti je veliko robidnic, marelic, jabolk, hrušk, sliv in češenj. Prideva do glavne plaže, med kopalci se sprehajajo prodajalci posušenih rib in kuhane koruze. Po jezeru divjajo čolni, nekateri vlečejo za sabo padalce. Namakava noge, se sprehodiva po plaži, nato pa med ogromno ljudmi po pešpoti mimo stojnic. Zadiši nama pečenje, ustaviva se v eni izmed mnogih restavracij na ribah. Sprehodiva se še po mestu, v parku je zanimiv bazar. Delajo poseben sladoledu, zarolan in prelit s karamelo-mnjami.

16.8.-nedelja: Z maršutko se odpeljeva v Bishkek. Tokrat poiščeva Nomad home hostel za vzhodno avtobusno postajo. Dobiva sobo za dva (1000som). Na dvorišču je jurta, okoli pa šotori popotnikov. Tu se spet  srečamo s francozi  s tremi majhnimi otroci, s kateriji smo se srečali že v Karakolu. Po počitku se odpraviva na ogled mesta. Sredi mesta so veliki, lepo urejeni  parki, polni rož, vodometov in spomenikov. Zgradbe so grajene v tradicionalno sovjetski arhitekturi.  Na trgu zmage se pod spomenikom v obliki jurte drenjajo poročni pari. V Dubovy parku je spomenik svobode in doprsni kipi znanih kirgizijcev. V naslednjem parku je razstava slik, v naslednjem zgodovinski muzej. Grava še skozi nekaj parkov, nato z maršrutko do Osh bazarja pri zahodni avtobusni postaji. Na delu z blagom se kitajska roba  meša z originalnimi kirgiškimi izdelki. Obhodiva zelenjavno tržnico, del s slaščicami, kmalu se naveličava in pristaneva v samopostrežni restavraciji.

                       

17.8.- ponedeljek:ob 3: 30h sva naročila taksi, odpelje naju na letališče. Upava, da bova lahko zamenjala letalski karti za zgodnjejši datum. Ne uspe, pošljejo naju na sedež Pegasus letalske družbe. Ob 6h sva nazaj  v hostlu, pospiva še dve urci. S taksistom smo zmenjeni, da naju pride iskat. Najprej naju zapelje do sedeža Pegasusa, za spremembo leta bi morala doplačati 600 €. Se nama zdi preveč, zato nama ne ostane drugega, kot da sva tu še par dni. Zapeljemo se do narodnega parka AlaArcha južno od Biškeka v pogorju Tjen Shan. Vstopnina se plača glede na velikost avtomobila, mi plačamo 500somov. Od tu je še 12km ceste do rampe, izhodišča pohodnih poti. Midva izbereva strmo stezico do slapu Ratsek. Po približno dveh urah hoje (3,5km) sva na cilju. Vmes v ledeniški reki natočiva vodo. Pomalicava, Miro bi šel še do ledenika in koče Ratsek , jaz ne. Počakam ga pri slapu na soncu. Dve uri se vlečeta, končno se vrne in spustiva se v dolino. Velik hotel pri rampi je zaprt, lačna sva, taksist naju čaka (1000somov v obe smeri,) zato se vrnemo v Biškek. Pri avtobusni je kafe Minutka, greva na večerjo.  Naročiva jed Oroma, zavitek s čebulo in krompirjem. Ob pivu zmlativa vsak svojo ogromno porcijo. Prisedejo domačini, naročijo doma narejeno brezalkoholno pivo Maksym. Ga poskusiva, nama ne dopade. Nasplošno so ljudje zelo  prijazni in se radi pogovarjajo s tujci. Vsi govorijo rusko, se večinoma zastopimo.

        

18.8.-torek: ob 9h sva že na zahodni avtobusni postaji. Prevoz po Biškeku z maršrutko stane 10somov. Dobiva maršrutko za Narin (400som na osebo) .  V Narinu samo presedeva, v mestu ni zanimivosti. Cesta, ki jo širijo in asfaltirajo, se dvigne na prelaz Kyzyll-Bel.  Po planoti na višini 2500m je speljana nova cesta proti prelazu Torugard na kitajski meji. V At Bashy se ustaviva na kosilu,  poslikava, kako izdelujejo mante, saj jih pripravljajo za mizo v restavraciji.  Stranišč v restavracijah ni, v glavnem jih uporabljam le v hostlih. Ma moram na ulico, kot ponavadi pri okencu plačam in dobim dva lističa grobega papirja. Še sreča, da ni nikogar, kajti več stranišč- lukenj v lesen pod, je kot povsod ločenih le z nizkimi pregradami. Nato zglihava ceno za taksi za Tash Rabat iz 4000 na 1600somov. Vmes se ustavimo pri Koshy Korgon, ostankih velike citadele iz 10  stoletja. Po legendi naj bi jo dal zgraditi Manas (Avtor zgodovinskega epa, ki se je več tisoč let ustno prenašal iz roda v rod in ohranil tradicijo Kirgizov do danes. Ep je kar dvajsetkrat daljši od Homerjeve Iliade in Odiseje skupaj, a še danes ga znajo nekateri na pamet.) za padlega prijatelja Koshoja. Zraven je novejši muzej, mimo teče umazana rečica, v kateri se kopajo otroci. Vozimo se 40 km po ravni planoti. Na eni strani se dviga gorovje At Bashy, na drugi pa Naryn Tau. Na križišču za Tash Rabat ustavimo izčrpani kolesarki, ki je obtičala ob cesti, po poti bruha. Makadamska cesta nas pelje po dolini ob rečici mimo naselij jurt, čred konj, goveda in jakov.  Naš cilj je karavansaraj iz 15. stoletja. Menda je zgrajen na temeljih krščanskega samostana.  Nekdaj je bil pomembna postojanka na svileni cesti.   Ogledava si notranjost (100somov na osebo),  na sredini je mošeja, iz  katere so vhodi v stranske celice. Vse je grajeno iz kamenja. Trdnjavo so obnovili rusi leta 1984. Srečava nekaj skupin turistov, dolina je znana po trekingih, od tu je 6 ur hoda do  jezera Chatyr Kol. Pozno se vrnemo v At Basy (soba v hotelu Tash Rabat 800  som).

 

19.8.-sreda:  S taksijem se peljeva do Naryna(200som) in z maršrutko proti Karakolu. (450som na osebo). Vmes se ustavimo na kosilu, ob 14h sva  na južni strani jezera Issyk Kul. Izstopiva pri znaku za pravljično dolino Skazka. Par 100 metrov iz glavne ceste je rampa, pri čuvaju pustiva velika nahrbtnika (vstopnina 100somov). Po 2 km hoje sva med peščenimi formacijami, ki jih je oblikovala narava. Barve žarijo v rdečih tonih, v ozadju se blešči modro jezero. Res pravljično.  Prehodiva dolinice in grebenčke, občudujeva nenavadne oblike, predvsem pa barve.  Po treh urah se vrneva na cesto in se spustiva do jezera. Sonce žge, hladiva se s kopanjem v jezeru.  Pozno popoldne čakava ob cesti na prevoz. Ustavi nama taksi (100som) do 10km oddaljenega Kasji Say.  V mestecu je polno prenočišč, nekakšnih počitniških domov in domačih dopustnikov.  Po večerji dobiva sobico z vhodom iz dvorišča, malo počivava, nato pa na večerni potep. Ob plaži so postavljene jurte, v katerih strežejo hrano. Ob sončnem zahodu je na plaži še veliko ljudi.

   

20.8.-četrtek: Danes je dan za dopustovanje. Dolgo počivava, nato se odpraviva do jezera. Na mestni plaži je ogromno ljudi. Ob peščeni obali prideva do mirnega kotička, kjer sva sama. Ob jezeru se vleče peščena plaža, široka okoli 10metrov. Škoda je le, ker je više vse zasmeteno. Domačini kar pod grmovljem puščajo cele vrečke smeti. Kopava se in uživava, le mravlje nama ne dajo miru in lezejo po nama. Cel dan prečmuriva na soncu, zvečer sva oba ožgana.

   

21.8.-petek:  Čakava maršrutko, vse peljejo mimo, ker so polne. Ustavi nama taksi in za 100somov se peljeva do Bukobaeva, nato z maršrutko do Tokmaka (300som na osebo). S taksijem prideva do muzeja na prostem, nekdaj starodavnega mesta Balasagun. Največja in edina ohranjena znamenitost je visok stolp Buranja. Nekdaj je bil visok 45metrov, številni potresi so ga poškodovali in ga znižali na 25m. Po polžastih, visokih stopnicah v notranjosti prilezeva na vrh. Vidi se daleč po Chui dolini in zasneženih okoliških vrhovih. Spodaj je v jurti prodajalna domačih izdelkov in suvenirjev. Sprehodiva se po travniku, posejanem   s turškimi Balbalsi, izklesanimi grobnimi kamni. Zbrani so iz cele doline. Na nekaterih so napisi, nekateri predstavljajo   pomembne  žrteve osvajanj. Nekaj je tudi petroglifov. Taksist naju čaka, odpelje nazaj do mesta in z maršrutko se odpeljeva v Bishkek. Tokrat ne po avtocesti. Peljemo mimo mnogih naselij in se ustavljamo vsake 200metrov. Končno izstopiva na vzhodni avtobusni postaji. V hostlu naju čaka ista soba. Preko računalnika se čekirava za jutrišnji let. Še zadnja večerja v Minutki. Prijazen domačin se ponudi , da naju zapelje do večjega marketa, v katerem nabaviva nekaj kirgiških slaščic.

           

22.8.-sobota: ob 3:30h naju čaka taksi za letališče. Nazaj letiva preko Istanbula z letalsko družbo Pegasus. V Istanbulu ima letalo za Dunaj uro in pol zamude. Na Dunaju naju čaka kombi  prevoz do Ljubljane(25 E na osebo).

 

Skupni stroški potovanja: približno 2600€