Turčija, 22. julij- 24 avgust 2009

22. 7.sreda- ob 17 sva startala, prečkala mejo s Hrvaško v Bregani, Ob 23 na meji s Srbijo-Lipovac.

23.7- četrtek- Ob 3 zjutraj sva 60 km pred Nišem , prespiva. Zjutraj pred 7 startava, v Nišu parkirava ob parku v senci (ko sva se vrnila, sva imela na šipi listek za kazen- 1000din). Sprehodila sva se ob reki Nišavi do obzidja trdnjave. Skozi vhod naju vodi potka po parku. Iz centra mesta sva pešačila 3km do Čela Kule(vstopnina2E na osebo)- stolpa iz leta 1808, v katerega so  Turki po uporu srbov zazidali 952 lobanj srbskih vojakov. Niš zapuščava skozi Sičevačko klisuro, dolino sredi strmih sten po kateri vodi cesta skozi številne predore. Na Bolgarski meji kupiva obvezno vinjeto(6E).Ceste so slabe. Na vpadnici pred Sofijo je veliko cigansko naselje in otroci prosjačijo med avtomobili. Obvoznica okoli Sofije ozka in poflikana, nekaj časa sva celo dvomila, da voziva prav. Pozno popoldne sva na Turški meji. Najprej naju poslikajo s posebno kamero za povišano temperaturo ( gripa?), nato naju čaka prehod mimo štirih kabin, na vsaki pregledajo potne liste, na zadnji pa naju pošljejo po vizo (15E) in vpišejo avto v pašaport kot lastnino. (1389km). Miro me takoj opozori na rakete- minarete, ki se kar vrstijo ob cesti. Ustaviva se v Edirneju, mestecu s tremi džamijami. Parkirava v stranski ulici, takoj se prikaže domačin, ki nama bo za nekaj lir pazil na avto. Mestece je majhno, a zelo turistično. Ogledava si Selimiye Camii iz leta 1575, najboljše delo arhitekta Sinana, katerega spomenik stoji pred džamijo, ima  takoj za Meko najvišje minarete na svetu, kupolo pa celo večjo od Hagie Sofije. Pod džamijo je velik bazar. Sprehodiva se še mimo dveh džamij, na glavni ulici si privoščiva musako- nekakšen mesni golaž z zelenjavo- in turški puding. Nočna vožnja po štiripasovni avtocesti mimo Istambula- že kakih 40 km pred mestom se je začel promet gostiti, čez most v Azijo voziva v koloni.       (1707 prevoženih km)

24.7.-petek- Safranbolu- staro Otomansko mesto pod okriljem UNESC-a ima veliko obnovljenih hiš, veliko od njih, tudi karavansaraj, je preurejenih v hotel. Policaj naju  usmeri na parkirišče po ozki kamnito tlakovani ulici. Sprehodiva se po ozkih uličicah polnih stojnic, ogledava si mošejo, začuda lahko vstopim brez rute in halje. Povzpneva se še do trdnjave nad mestom, nato nadaljujeva vožnjo proti Tosyi. Cesta je ves čas v gradnji, gradijo dvopasovnico. Od začetka gre po hribčkih gor in dol, srednji del vodi ob reki, dvigneva se na prelaz 1650mnv. Ob cesti je veliko počivališč z vodo, na enem se ofrišava. Sledi vrtoglavi spust v dolino. Tosyo pustiva za sabo, voziva ob riževih poljih. Slikava čudovite barve ob sončnem zahodu. Pred Amasyo naju ustavi radovednost- velika poroka v restavraciji. Na vrtu je čez 200 ljudi, plešejo kolo, jejo in se veselijo brez alkohola. Sprehodiva se po mestu pod osvetljenimi skalnimi grobnicami pontskih kraljev in trdnjavo. Ob nabrežju so prenovljene osmanske hiše, stolpna ura. Poiščeva poceni hotel (50 tl na osebo), umazane rjuhe, tapison ves polit, v kopalnici ogromen ščurek. (2481km)

Sobota, 25.7.- Jutranji sprehod po mestu, na trdnjavo se nama ne da, zato se sprehodiva ob reki. Vračava se proti Samsunu, od Terme naprej ob črnem morju vidiva ob cesti visoka drevesa. Zapeljeva z glavne ceste in se ustaviva sredi gozdička, polnega družin na pikniku. Tudi midva si privoščiva kosilo, okopava se v Črnem morju, ves čas naju pikajo sitni, veliki komarji. Ob morju so tuši, zagrajeni z betonskim zidom in za njim je marsikaj. Popoldne se odpeljeva proti Trabzonu. Voziva se ob morju skozi številna mesta, polna prometa in semaforjev. V mestu Trabzon Miro zgubi orientacijo, končno dobiva pot trabzonskih stolpov. Pot čez vrtove nama res pokažeta dečka, kot piše v vodičih, vrtovi pa so en vrtiček pred hišo. Nad obzidjem sva razočarana, vse je zapuščeno in podrto. Brivec, pri katerem sva parkirala avto, naju povabi na čaj, zapre brivnico in naju odpelje do muzeja Aja Sofija, ki je žal zaprt in ga vratar kljub prigovarjanju domačina ne odpre. Menda je vreden ogleda. V temi nadaljujeva vožnjo za Sumelo. V vasi Mačka je velik žur, ustaviva, na stojnici nama spečejo kofte- nekakšne polpete. Nekaj časa poslušava živo glasbo, opazujeva domačine, oni pa naju. Žal zna zelo malo turkov angleško, a se vseeno sporazumemo z rokami. V trdi temi se po ozki vijugasti cesti, polni vode, ki teče čez in slapov pod cesto zapeljeva do parkirišča pri samostanu Sumela. Je grozljivo. (3001km)

Nedelja, 26.7. - Do samostana Sumela (vstopnina 8turških lir  na osebo) vodi urejena tlakovana steza, pred njim srečava skupino Italijanov. Pridruživa se vodeni skupini, poslušava vodiča, ki nas pelje po v črnih skalah zgrajenem samostanu iz 8 stoletja. Lepo so še ohranjene freske na zunanjih in notranjih zidovih. Ko se vračava, se ustaviva na parkirišču, da bova samostan poslikala še od daleč. Na klopci zajtrkuje turška družina. Takoj sva deležna toplega čaja in kruha s slanim maslom. Vrneva se do Trabzona in ob morju peljeva skoraj do gruzijske meje. Spet se okopava v Črnem morju, najprej pa seveda opazujem domačinke, koliko se lahko slečem. Ni problema, so vse v kopalkah. Pred Gruzijsko mejo zavijeva za Artvin, cesta je ožja, ves čas se počasi dviga.  Ob cesti so hribčki, pokriti s čudnim nizkim grmičevjem. Ugotoviva, da je to čaj, ki ga ravno v tem času obirajo. Srečujeva kamione, nabasane do vrha in še čez s čajnimi listi. Pred zbiralnico , kamor obiralke prinašajo vreče, se ustaviva. Čaj obirajo same ženske in otroci. V Artvinu gradijo drugi jez na reki, od tu naprej je nova cesta, strmo se dviga nad ogromnim gradbiščem. Zapeljeva v prelepe gruzijske doline, ki jih bo kmalu zalila voda. Naselja so že izpraznjena, imava srečo. da je nedelja in da  stroji, ki kopljejo v dolini , počivajo. Na križišču za Yusufeli se ustaviva v "restavraciji" na piščančji obari. Spet se vse zmeniva z rokami. Od tu naprej je cesta zelo slaba, a v primerjavi s tem, kar naju še čaka, je to avtocesta. Yusufeli je turistično mestece pod  Kačkar hribih (dagi), od tu vozijo kombiji na prelaz, menda podoben Vršiču- Yayalalar, kjer je kamp, prenočišča in izhodišče za trekinge. Midva sva pogumno pognala Xsaro po ozki cesti proti Altiparmaku, kajti prevoz bi dobila šele naslednji dan popoldne. Po nekaj prevoženih kilometrih sva obupala. Ves čas sva se umikala kombijem, ki so prihajali nasproti. Cesta je ozka in prepadna, večkrat je Miro na istem mestu rikvercal. Po lesenem mostu sva prečkala reko Curuh Nahri, v restavraciji dobila čaj in informacijo, da je bilo v hribih praznovanje, zaradi tega tudi toliko prometa..( 3410km)

Ponedeljek, 27.7.- V Yusufeli-ju sva srečala Estonko in Izraelca, ki sta bila na trekingu 3 dni, v hribe vozijo kombiji le zvečer, nazaj pa zjutraj, menda pa moraš imeti terenca, ker je cesta višje še slabša, razrita od vode, na cesti so skale... V turističnem uradu sva kupila zemljevid in se odločila za turo ob vznožju hribov. Odpeljeva se v Tekkale, majhno vasico ob stranski cesti. Domačin zrihta parkirišče ob Cemil pensionu. Lastnik Cemil nama ponuja polpenzion za 50 tl na osebo, na koncu se zmenimo za prenočišče za oba -30 tl. Pripraviva nahrbtnik, peš se odpraviva po makadamski cesti mimo dveh naselij do zapuščenega samostana za nune  Dortkilise (1220mnv). Ker imava zemljevid, nadaljujeva  po cesti in najdeva stezo na planino pod Kačkar hribi. Stezica naju vodi skozi vas z lesenimi hišami, nikogar ne srečava. Na planini so na pol podrte lesene hiše, vse je nasmeteno in polno sitnih muh, ki naju pikajo. Nameravala sva raziskati stezo v hribe, čez vrhove je začelo prinašati sive oblake in rahlo rositi. Iskala sva krožno  stezico v dolino. Spustila sva se po peščeni strmini, na kateri se je steza zaradi vode izgubljala. V vasi z lesenimi hišami v bregu naju je ujel naliv. Zatekla sva se v senik. Ženska, ki je prignala krave, naju je povabila pod streho na verando hiše. Lesena hiša je imela samo en prostor, v katerem je bila postelja, štedilnik, na tleh pa polno preprog. Nekako smo se sporazumeli z rokami, ženske živijo z otroki v vasi, moški služijo v mestih. Po celi Turčiji v gostinstvu, hotelih delajo samo moški.  Ko je le še rosilo, sva se zahvalila in hotela oditi, takrat pa je iz spodnje hiše domačinka ponujala kruh, pokazala nama je v tla vkopano peč, kjer peče za celo vas. Še nekaj radovednih žensk in otrok naju je prišlo pozdravit. Ko sem hotela slikat otroke, so kričale na mladenko, ki si ni pokrila obraza. Za popotnico so nama dale kruh, za plačilo niso hotele slišat. V Tekkale pri Cemilu sva se stuširala, Miro je dobil na petah krvave žulje. S Chemilom sva popila čaj, izmenjali smo si naslove, ker je bilo še zgodaj, sva se odpravila naprej za Erzurun. Peljala sva se po kanjonu reke Tortum, zanimivem zaradi visokih sten, v katerih se vidijo skladi. Oznaka za slapove Tortum naju usmeri na levo. Prideva do velikega parkirišča, plačava in se po urejeni stezi spustiva do vznožja visokega slapu. Steza je krožna, greva preko lesenega mostu, spusti se mrak, nadaljujeva po drugem bregu do parkirišča.(3473km)

Torek, 28. 7.- Vrneva se na glavno cesto, nato pa spet na slabo makadamsko 5 km v hrib do vasi Ishan, v kateri je razpadajoča gruzijska škofijska katedrala iz 14. stoletja. Zunanjost in zanimiva kupola, ki se nadaljuje v stožičasto streho, sta še ohranjeni, v notranjosti pa stojijo ogromni stebri, freske v kupoli in izklesana okna. Pred krščansko cerkvijo je ogromna murva, ki jo obirajo. Vajena prijaznih domačinov sva tukaj malo razočarana. Spust do glavne ceste, nadaljujeva ob blatni reki Oltu proti Karsu. Vidiva prve vojaške stražnice in vojake, ki turistov ne ustavljajo več. Cesta postane široka, pokrajina se odpre, vse naokoli so hribčki čudovitih okrasto rdečih barv, vsak ima drugačen odtenek. Rosi dež in zunaj je mrzlo. Cesta se spet zoži, spet voziva po delovišču ( širijo cesto). Mesto Gole pustiva za seboj in prideva v zeleno dolino, ob cesti so kamnite hiše, veliko praznih vojaških stražarnic. Začne padati leden dež, cesta je polna velikih lukenj. Ani- zunaj piha, v felpi in vetrovkah greva raziskovat staro armensko mesto iz 10 st., ki ga imenujejo tudi mesto tisočerih cerkva. Ker ni prodajalca vstopnic si mesto ogledava brez vstopnine. Vstopiva skozi levja vrata in takoj za obzidjem si ogledava svastiko, simbol sreče. Prejšnji večer sva si v Lanely planetu ogledala načrt mesta in sva sledila poti, ki sva si jo začrtala. Srečala sva prva slovenca, študenta. Velika ravnica na planoti je polna na pol porušenih armenskih cerkva, ki jih počasi prenavljajo. Spodaj, na reki Arpačaj, je meja z Armenijo, čez reko je polno vojaških opazovalnic. Od Karsa naprej srečujeva kurdska naselja, šotore, nizke kamnite hiše s pokritimi posušenimi kravjaki, ki jim služijo za kurjavo. Z glavne ceste sva zavila v vas Digor, neturistično vasico. V "gostilni" so nama spekli na ognju kebab- piščančje ražnjiče s papriko. Nakupiva bombone za otroke. V Igdirju poiščeva hotel Olimpia (70 tl na osebo), nato se sprehodiva po mestu. V bližini odkrijeva slaščičarno z okusnimi baklavami s pistacijami. Prvič najdeva pivo Efes, seveda ga morava provat.  (3919km)

Sreda, 29.7.- Jasno, iz sobe vidiva Ararat, najvišji vrh Turčije. Prejšnji dan je bilo slabo vreme, danes se pa s sneženo kupolo kopa v soncu. Na hotelskem parkirišču sva imela avto povsem zaparkiran, nihče se ni sekiral razen naju. Odrineva šele po osmi uri. Čez  prelaz Gili Geč-2110mnv v naslednjo dolino proti Dogubayazit-u na ogled palače Isak Paša Saraj (3tl na osebo) nad mestom. Na žalost so od nje ostali samo zidovi. Harem je bil zaradi obnove zaprt, vseeno sva si ga ogledala. Nadaljujeva proti Vanu čez prelaz Tendurek Geč- 2600mnv mimo ugaslega vulkana Tendurek Dagi-3532m. Pobočje je pokrito s črnimi kamninami, ostanki reke lave. Iranska meja je le 100m stran, voziva ob žičnati ograji, na drugi strani izvidni stolpi. 6km pred Muradie zavijeva z glavne ceste in si ogledava Bendinahi Salesi oz Muradijske slapove. Plačljivo parkirišče, veliko turistov in zanimivi slapovi. V Vanu se povzpneva na trdnjavo Van Kalesi. Ob mošeji hodijo domačini po strmem bregu na grad, otroci nama skušajo dopovedati, da bi morala km niže, kjer pobirajo vstopnino. Ker jih ne razumeva in šele kasneje odkrijeva, kaj so nama dopovedovali, nama pokažejo stezice med ruševinami obzidja. Odkupiva se z bomboni, kar  privabi še več mularije. Ko se jih otreseva skoraj plezava pod obzidjem, končno najdeva prehod. Z vrha je lep pogled na jezero in pokrajino pod nama. Načrtovala sva še ogled Hoshap Kalesi, cesto do tja- približno 30 km -širijo. Vozila sva več kot uro po zriti cesti, ko sva končno prispela, je bil grad zaprt. 30 km nazaj po isti cesti, ne vem, kdo je bolj trpel, avto ali Miro. Večerni sprehod ob Vanskem jezeru. (4318km)

Četrtek, 30.7.- Ob 4 zjutraj sem vstala in slikala sončni vzhod v kampu. Ob 8 nadaljujeva pot ob jezeru. V pristanišču sva zaman čakala, če pride še kakšen turist za ogled armenske cerkve Aktamar Adesi na otoku. Menda so v njej freske Adama in Eve, vredne ogleda. Čez prelaz Kuskunkron Geč- 2234m, ob cesti veliko panjev. Kupila sva med. V Tatvanu sva spet poiskala slaščičarno, ogledala sva si zanimivo mestece. Na cesti za Nemrut Dagi- vulkan, so naju napadle majhne domačinke s kamni. V vodiču sva prebrala, da je to običajna otroška igra in naj se ne menimo za njih, temveč vozimo dalje. Miro je ubral drugo taktiko. Vozil je počasi, mahal, vabil otroke k sebi in delil bombone. Je vžgalo. Po približno 14 km ozke, proti koncu vedno slabše ceste sva ob vznožju kraterja parkirala  in se povzpela na vzpetino z razgledom na krater in jezero v njem. Pri avtu je imela turška družina piknik, na gorilniku so si kuhali čaj, jedli oreščke. Povabili so naju na čaj, sporazumevali smo se  rokami, uporabila sva najin mini slovar z osnovnimi turškimi besedami. Z avtom sva raziskala okolico kraterja, po kateri vodijo makadamske ceste. Zmanjkovati nama je začelo bencina, zato sva se vrnila v dolino in proti Bitlisu. Mesto je v ozki soteski, veliko ljudi in avtomobilov na cesti. Miro uporablja za sproščanje sočne kletvice. Ob reki Tigris opazujeva rodovitna polja paprike. Pred mestom Hasankyf je festival. Ustaviva se in poslušava, starejši možak poje, ni nama všeč. Prvič srečava nekoga, ki ve, kje je Slovenija. Je šofer in vozi večkrat mimo Maribora v Avstrijo. V mestu si ogledava grad kurdske dinastije, podrt kurdski most čez Tigris, sprehodiva se po ulici, polni stojnic. Ob cesti za Mardin poskusiva turško pico. (4785km)

Petek, 31.7.- Mardin- ogledala sva si staro mesto, ki se nahaja na pobočju hriba in gleda proti jugu na mezopotamsko nižino. Najprej sva si ogledala Kilklar Kilise. Po sirskem krščanskem središču sva se povzpela do Sultan Isa Medresi, kurdske stavbe iz 14 stoletja. Znana je po dveh belih, rebrastih kupolah. Nad mestom je trdnjava, do  katere nama je zmanjkalo volje. Vročina pripeka, v avtu brez klime se voziva za Diyarbakir, mesto v obzidju v obliki ribe iz črnega balzata, . V Diyarbakırju ( Osmani- turško ljudstvo- so porinili Kurde v Mezopotamijo, zato so tukaj večinsko prebivalstvo) živijo kurdi brez pravice do svojega jezika in kulture. Mesto je razdeljeno na štiri dele- armenski, krščanski, kurdski in arabski .Ogledala sva si Ulu cami (veliko mošejo). Nasproti je stara akademija umetnost. Ob vhodu sta dva vgrajena vrteča se kamna, dokler ju lahko vrtiš, je stavba stabilna. Kurdski čuvaj nama je razkazal knjižnico in učilnice. Ogled Nebi  cami, prerokove mošeje s progastim minaretom. Sprehod do Saray capi, menda najlepšega vhoda v obzidje. Našla sva lekarno, v njej so Mirotu ob čaju in branju slovensko -turškega slovarja poštimali krvave žulje. V najbolj vročem dnevu, ki sva ga doživela v Turčiji, sva rinila na ogled Surpaše Kilise, propadajoče armenske cerkeve. Vožnja skozi mardinska vrata ob reki Tigris po slabi makadamski cesti, ogled mostu iz 11 stoletja,  na avtocesto do Sanliurfe, rojstnega kraja Abrahama in Joba. Vročina še vedno pripeka, našla hotel Bakay (50tl na osebo), tuš, potem pa na ogled Abrahamovega ribnika s  svetimi krapi. Takoj se nama je prilepil "lokalni vodič". Ločeno sva si ogledala podzemno jamo, v kateri naj bi se rodil Abraham, mošejo Rizvaniye Spet posebej ženske in moški, kjer je Abraham umrl. Ogled bazarja, veliko je bakrenih izdelkov. V karavansaraju sva se ob čaju pogajala z vodičem za ceno(20tl). Neverjetno, kako so podjetni, komaj sva se ga rešila. Ogledala sva si še judovsko staro hišo- Evi Turtu. Nad mestom je trdnjava, menda se jo splača ogledati zvečer.

Sobota,1.8,- 48 km južno od Urfe leži svetopisemska vas čebeljih panjev Harran. Legende segajo vse do nastanka človeštva in pravijo, da sta se Adam in Eva ustavila prav tu, ko so ju izgnali iz Rajskega vrta. Stara zaveza pravi, da je tu 15 le živel Abraham z ženo Saro, razvaline hiše so ograjene, na tem mestu potekajo izkopavanja. Kasneje je bila ustanovljena islamska univerza, okoli naselja je bilo 4 km dolgo obzidje s 5 vrati, pri vsakih je bil opazovalni stolp. Viden je še 33m visok stolp, ki je včasih meril 75 m , služil je za astronomska opazovanja. Harran je znan po svojih tradicionalnih čebeljim panjem podobnih hišam iz nežgane opeke, ki so zgrajene povsem brez lesa. Hiše so znotraj hladne, kar je v teh krajih še kako pomembno, in se niso spremenile že 3.000 let. Danes so namenjene samo turistom, znotraj so bogato opremljene in se jih splača ogledat. Na začetku vasi prežijo na turiste lokalni turistični vodiči, ki jih ni nujno najeti, naju je vozil okoli dečko za polovično ceno(15tl). Pred gradom (vstopnina 3 tl na osebo) oz trdnjavo iz leta 1900pnš sva srečala Slovenca, ki sta se vračala iz Sirije. Skupaj smo si ogledali prostore v trdnjavi, ki so skozi stoletja služili različnim kulturam. Odpeljala sva se mimo bombažnih polj v Urfo in v Kahto  in še 55km na Nemrut Dagi. Pred vzponom pobirajo vstopnino, ki velja za en dan(6tl na osebo). Cesta je asfaltna, 600m pod vrhom tlakovana.  Hrib ima umetno zasut stožičast vrh, pod katerim je grobnica kralja Antioha . Domačini verjamejo, da še danes leži spodaj zaklad- ogromne količine zlata. Pod vrhom so ogromni sedeči kolosi. Kipi na vzhodni in zahodni terasi so podrti, najverjetneje kot posledica potresov. Vrsta kipov na zahodni terasi prikazuje božanstva, dva leva, orla in kralja Antioha, reliefi prikazujejo kralja pri rokovanju z bogovi (Apolon,  Zeus in Herkul).  Na vrh sva se povzpela pred sončnim zahodom, ko so kipi žareli v toplih barvah zahajajočega sonca. Pihalo je in postajalo čedalje hladneje, kmalu sva ostala sama.(5400km)

Nedelja, 2. 8.- Ponoči je pod vrhom močno pihalo, vsa premražena sva se spustila v dolino. V načrtu sva imela ogled Yeni in Eski kali. Eski kali je votlina, pred katero je znan relief Herkulesa, žal je zaradi slabih oznak nisva našle. Yeni kali- grad na pečinah sva si ogledala od daleč, v vasi pomalicala, pot sva nadaljevala čez prelaze skozi vasi Subaše in Tepehan v Malatiyo. Ves čas je makadamska cesta, 13 km še kar, nato pa 6 km zelo slabega makadama, bolj za terence kot najin avto. Ko sva končno pripeljala na asfalt, je bil razrit, popravljajo cesto. 14 km pred Malatiyo je dokončana štiripasovnica. Dalje so ob cesti ogromni nasadi marelic, ki so jih sušili ob glavni cesti. Vidiva dva ugasla vulkana, v strmih stenah leži sneg. Zvečer prispeva v Kapadokijo. Poiščeva kamp pred Gorome- Dulunay ( zabarantava na15tl na osebo), peš si greva ogledat mesto, v katerem mrgoli turistov. Na glavni ulici so turistične agencije, ki ponujajo vse sorte prevozov in izletov po Kapadokiji, trgovinice, restavracije...Na terasi s pogledom na osvetljene tufne tvorbe si privoščiva lokalne specialitete. (5984km)

Ponedeljek, 3.8.- Kapadokija je pokrajina, v kateri je erozija ustvarila stožce iz tufa, v katera so si ljudje izdolbli bivališča. Prva dolina, ki si jo ogledava je Zelve vally. Na parkirišču Pasagucagi prvič od blizu občudujeva "hiše" iz tufa- menke vulkanske kamnine, ki se v stiku z zrakom strdijo. Vstopnina v Zelve Vally (8tl na osebo), ogledava si tri dolinice, prvi del je zaprt zaradi erozije. Stavbe so označene s tablami, vsaj veva, čemu so bili prostori namenjeni. Na vhodu nimajo načrtov, s sabo imava načrt iz Lonely planeta, ogledava si cerkev, razpadajoči samostan, na desni sva si ogledala Pigeon house. Lezla sva skozi vse luknje, Miro se je vzpenjal po zlizanih stopnicah, dokler se je dalo visoko. Odkrila sva ozek in strm tunel, ki vodi v drugo dolinico. Pregledava nekaj bivališč, raziščeva stezice in v tretji dolinici odkrijeva zanimiv mlin z mlinskim kamnom in cerkev. Naslednja je Dervet Vally, dolina z vijolično roza stolpi. Ni turistična, brez vstopnine in je na poti v Zelve vally. Sprehodiva se po pobočju, nekajkrat zaideva, skozi robidovje se prebijeva nazaj na cesto. Odpeljeva se v Urgup , lepo mestece s hišami medenih barv. Nad mestom je razgledna točka, pokrajina okoli naju naju spominja na Iseo- park ob istoimenskem jezeru v Italiji. V Ortahisar-ju stoji sredi mesteca grad, izklesan v tufno skalo. Na senčni terasi sredi mesta sva se osvežila s čajem, pred Goreme parkirala in se peš podala v Love Vally z zanimivimi pokončnimi stolpi s kapico. V Uchisar -ju sva se povzpela v 6 nadstropno hišo v tufu Cave Man, opremljeno s tepihi, blazinami. V pritličju je zlatarna, v prvem nadstropju čajnica, lastnik nudi brezplačen ogled. Po kozjih stezicah sva se povzpela še na grad v tufu nad mestom, zgoraj naju je pričakal domačin, ki nama je razkazal spodnje prostore, ki so služili kot restavracija in hotel, a so ga morali zaradi erozije zapreti. Zgoraj je možen ogled gradu, a ker imava lukenj dovolj, se po strmem pobočju spustiva v mesto. Odpraviva se še v White vally, ki je dobila ime po beli barvi kamnin. Dolina je globoka, hodiva po robu, pokusiva na več mestih priti v njo, a nama ne uspe. Počakava na sončni zahod, v Uchisarju greva na čaj k Cave Man, zapleteva se v pogovor z lastnikom. Ponudi nama, da lahko prespiva v stožcu, seveda sva takoj za to. Speče nama kebab na žaru, pove nama, da večkrat gosti turiste, pokaže nama slike...(6026km)

Torek, 4.8.- Slabo sva spala, pihalo je skozi line in trdo je bilo. Lastniku Redžepu sva napisala pisemce, zaklenila stolp. Odpeljala sva se v Goreme, kjer sva si ogledala muzej na prostem, ki je pod okriljem UNESC-a ( vstopnina 15tl na osebo). Po označeni poti sva si ogledala ogromno število cerkva iz 11 stoletja. V notranjosti so bogato okrašene s freskami. Najbogateje poslikana cerkev ima še posebno vstopnino, nisva se odločila za ogled. Ta dan sva si zadala, da morava priti v White vally, odpeljeva se do Uchsarja. Po 500m od začetka doline sva odkrila strmo stezo v dolino. Steza vodi po zaraščenem kanjonu, na obeh straneh občudujeva bele skale, le v nekatere so izklesana bivališča. Na sredini se dolina zoži, nato pa močno razširi, sklepava, da je iz Goreme lažji dostop. Želiva si ogledati še Pigeon vally, ki je na levi strani ceste pred Uchisarjem. Spustiva se v dolino po tlakovani cesti, nekaj časa hodiva po stezici, nato se zaradi vročine premisliva, obereva nekaj marelic in se vrneva k avtu. Odpeljeva se iz Kapadokije. Obiščeva vas Sognali (3tl na osebo), V dolini si ogledava ostanke cerkva v skalah, freske v njih so zelo uničene, menda so zaščitene z neko črno snovjo. Prehodiva krožno pot, polno marelic. Spremlja naju potepuški pes, ki naju pred vsako cerkvijo počaka. Hitiva v Derinkuju, največje podzemno mesto. S številnimi kilometrskimi predori je povezano z drugimi podzemnimi mesti,  ki so jih gradili prvi kristjani v 8, 7 st. pred našim štetjem.  Na srečo je ogled še možen ( vstop 15tl na osebo). Po ozkih stopnicah in tunelih se spustiva do 8 nadstropja, izgubiva občutek za globino. Občudujeva kamne, podobne mlinskim, ki so jih uporabljali za zapiranje prehodov ob vdorih arabcev. Uživava v hladu. Prostori so podobni tistim v tufu, samo gole stene. Vsa podzemna nadstropja menda še niso raziskana, po nekaterih podatkih jih je 11, po drugih pa celo 20. Po večerji v vasi se peljeva proti Ihlari. Ob cesti so žitna polja. Oznake za Ihlara Vally naju pripeljejo do glavnega vhoda, vhodi pa so trije. Sprehodiva se po robu kanjona, ob sončnem zahodu stene žarijo v oranžnih odtenkih.(6188km)

Sreda, 5. 8.- Po stopnicah se spustiva 185m v globino ( vstopnina 5tl na osebo). Ura je 8.30, zgoraj žge sonce, v kanjonu je prijetno hladno. V globoki soteski reke Melendiz, dolgi 16 km,  je ogromno v skalo vklesanih cerkva, bivališč in grobov. Nekatere so povezane med sabo s podzemnimi tuneli. Hodiva ob vodi po mivkasti poti, obdani z bujno vegetacijo. Na obeh straneh se dvigajo visoke stene, obiščeva žal razpadajoče cerkve, poslikane s freskami. Prideva do Belisime, enega od vhodov v dolino, nad vhodom si ogledava še dve cerkvi, nato se vrneva do izhodišča in naprej v drugo smer. Obiščeva kačjo cerkev, v kateri potrebuješ svetilko. Na stropu visi jata netopirjev. Zapustiva dolino na istem vhodu, šibava mimo Aksaraja. Zavijeva proti Tuz Golu- slanemu jezeru. Ob cesti so hiše iz blata, nato sončnična polja. v Eskil-u vprašava za pot do jezera. Voziva po slabem makadamu skozi od soli pobeljeno ravnico. Po 5. km obupava in se vrneva. Sprehodiva se po mestecu, kamor turisti ne zahajajo. Domačini so prijazni. V ogromnem mestu Konya so dobre oznake za mavzolej, kjer je pokopan  pesnik, mistik in ustanovitelj plesočih dervišev  Jalal al-Din Muhammad Rumi- znan kot Mevlana Rumi. Vstopnina je samo 2 tl, verjetno zaradi domačinov, ki v dolgih vrstah čakajo na vstop. Mavzolej je vreden ogleda, stene in stropi so okrašeni s kaligrafijo in ploščicami. Ogledala sva si mavzolej z mošejo, grobnicami Mevlane in nekaterih voditeljev  Mevlana reda, plesno dvorano dervišev, skrinjico z Mohamedovo brado. Ta dan se zapeljeva na prelaz Alacabel, prespiva v prijetnem hladu.(6578km)

Četrtek, 6.8.- Ogledava si vroče obmorsko mesto  Side , peš se odpraviva do agore, izklesani marmorni bloki ležijo vse naokoli, en del tržnice še stoji. Amfiteater si ogledava le odzunaj (vstopnina 10tl na osebo), sprehodiva se še do peščene obale z ležalniki, mimo stojnic se prepotena vrneva k avtu. Aspendos je znan po najbolj ohranjenem antičnim gledališčem na svetu (vstopnina 15tl, parkirnina 5tl). Obhodiva ga v vseh nadstropjih, res je ohranjen in obnovljen. V vasi poiščeva ostanke rimskega akvadukta, zapeljeva se okoli in vidiva posamezne ohranjene odseke. Ta dan je najin najbolj vroč dan na potovanju. Ko se voziva skozi Antalyo, se dviga sopara in meglice, okoliški hribi so kot obrisi. Slediva oznakam za Ankaro, kmalu zagledava odcep za Termesos- orlovo gnezdo. Plačava vstopnino za narodni park(5tl na osebo), nato še za ogled razvalin(8tl na osebo), ki ležijo visoko v hribih. Prvič dobiva načrt za ogled razvalin. Slediva začrtani poti, stezica se ves čas dviga, ogledujeva si razvaline in si ne moreva predstavljati, kako je bilo mesto ogromno. Raziščeva stezice, hodiva po kamnitih blokih, ki so bili včasih deli stavb, odkrijeva podzemne cisterne za vodo, grobnice v stenah, templje, tržnico, amfiteater... Pod vrhom hriba je ogromna nekropola, vsepovsod leži ogromno število prevrnjenih in uničenih sarkofagov. Levo od parkirišča je še ena stezica, ki pelje do SV nekropole, spet polne sarkofagov.  Odpeljeva se v vas Olimpos, po makadamski poti na parkirišče in peš na Himejro(3tl). Noči se, pod vrhov zagledava plamenčke, ki gorijo že stoletja. Veliko turistov prihaja in odhaja. Po uri sedenja, gretja ob plamenčkih in slikanja se naveličava in spustiva nazaj v dolino. Pričakovala sva manj turistov. (7000km)

Petek, 7.8. - Zgrešiva Myro,  znano po skalnih grobovih. Ob obali v Kas-u parkirava, ogledava si ogromno ponudb za potapljanje, križarjenja po otokih- tudi Grških. Ob prvi turški kavi (domačini pijejo samo čaj) se odločiva, da greva na celodnevni izlet z ladjico do potopljenega mesta Kekova. Zamenjava denar, nakupim pijačo in slaščice, Miro ta čas izbere ladjo Aqua Baldan(35tl na osebo). Utaboriva se na zgornji palubi na blazinah v senci, ves čas vožnje strežejo čaje, pijačo, slaščice, ki jih je treba na koncu plačati. Po polurni vožnji imamo prvi postanek za kopanje v bližini grškega otoka, ki leži v turškem zalivu. Po polurnem kopanju uživava v senci ob čaju in branju vodičev. Pred postankom na otoku Kekova se še enkrat kopamo, na otoku pojemo kosilo. Ogledava si otok, poln razvalin, sarkofagi gledajo iz morja. Uro imam nastavljeno na naš čas, zato zamudiva ladjo za nazaj. Miro z žvižganjem le opozori nase in ladja se vrne po naju- uf. Nazaj grede plujemo ob obrežju, stopnišča vodijo v morje, v plitvinah so vidni ostanki stavb, pristanišča, ki so se potopile zaradi potresa. Ladjica ima v podpalubi steklena okna, skozi katera opazujemo ogromno število potopljenih amfor. Nazaj grede smo se še dva krat kopali, vmes pa sva neizmerno uživala v lenarjenju. Ob 18. 30 sva se izkrcala, poiskala mestni bazar, na katerem je velik del namenjen zelenjavi, se pa dobi vse sorte.  Odkrila sva stojnico s turškimi palačinkami, polnjenimi s sirom in čebulo, zdijo se nama zelo okusne, čeprav Miro ne mara čebule. Potujeva proti Fethie, v Goceku iščeva kamp, ga najdeva ob morju na peščeni plaži. Po ogledu se odločiva za spanje v avtu (7195km).

Sobota, 8.8. - Zjutraj si bolje ogledava kamp. V njem so le domačini, je neurejen in umazan. Naju skrbi, ali bova kaj uživala ob morju. Odpeljeva se v Dalyan, tudi znan po skalnih grobnicah. V pristanišču ob reki je veliko izletniških ladjic. Brez premisleka se odločiva za triurni izlet ( zbarantava na 35tl za oba) z ogledom grobnic, želv in kopanjem na peščeni plaži. Takoj nama je žal, saj bi do grobnic lahko najela  čoln za čez reko. Izveva, da se bomo le peljali mimo skalnih grobnic brez možnosti ogleda. Udava se v usodo, pred izlivom reke v morje ribiči z raki privabljajo ogromne želve, da si jih turisti lahko ogledamo. Na ogromni peščeni plaži uživava na soncu, se kopava in  občutiva turški množični turizem. Ob 13 sva  nazaj, v načrtu imava postanek ob morju za par dni. V mestu Akyaka je označen kamp, najdeva ga pod ogromnimi borovci,  cena je dobra (15tl), a kaj ko je nad morjem in moraš do njega pešačit 15- 20 minut. Odpeljeva se na polotok Marmaris, takoj za mestom je nabasan kamp. Želim si bolj mirnega kraja, Miro piha, vedno bolj se jezi. Voziva 40 km po hribovitem svetu visoko nad morjem. Končno se spustiva k morju, najdeva oznako za kamp, zgrešiva in prideva do naselja bungalovov. Pred zapornico nama čuvaj pove, da je kamp poln, po  posvetu z lastnikom nama da prostor za kampiranje 50 m od morja. Pod visokimi drevesi so  redko nameščene hišice, na peščeni plaži so slamniki in ležalniki, tuš iz katerih teče vedno topla voda, skratka raj na turški obali. Postaviva tabor ob leseni  mizi s klopcama, se kopava . Edina slaba točka je WC. Miro se odloči, da bo zjutraj enega očistil, da ga bova lahko uporabljala. Zadovoljna se odpraviva na večerni izlet na hrib nad zalivom. Ugotoviva, da kampirava na koncu enega od dveh zalivov, ki se skoraj stikata na sredini otoka. Ogledava si naselje v drugem zalivu, sprehodiva se skozi natrpan kamp do najinega osamljenega tabora. Spotoma kupiva pivi, ki ju ob svečah srkava na zapuščeni plaži.(7384km)

Nedelja, 9.8.-Miro se loti WC-ja. Ali ga je kdo videl, ali je imel čistilec dan za pucanje. S skupnimi močmi sta očistila stranišče, ki ga ni nihče več taknil do najinega odhoda. Do 12 sva sama na plaži, opazujeva jahte, se kopava, lenariva. Popoldne so prišli na plažo nedeljski izletniki, pod drevesi so pekli vse sorte mesnin. Zvečer greva na turški sladoled- tvegava prebavne motnje, a jo odneseva dobro.

Ponedeljek, 10.8.- Uživava. Za kampiranje sva plačala 20tl na noč za oba.

Torek, 11.8.-Vsega lepega je enkrat konec, ta dan spakirava že zgodaj, se ofrišava v morju in že sva na poti. Za Muglo se peljeva čez prelaz 1010m, voziva skozi borove gozdove, nato čez prelaz spet čez 1000m. Ob 11 sva v Pamukkalah. 5km pred mestom se vidijo s ceste bele stene v pobočju. Parkirava na brezplačnem parkirišču na začetku mesta. V bombažno mesto vstopiva (20tl na osebo) skozi J vhod. V umetnih bazenih pod steno se kopa ogromno ljudi. Po zasiganih tleh vodi pešpot na vrh hriba, hodiva bosa med množico turistov.  Na zgornji ploščadi si gledava ostanke antičnega zdraviliškega  mesta Hierapolis. Amfiteater ima zelo strme stopnice, ohranjene kipe in izklesane reljefe. Pokrajina je polna razvalin, stebrov, kamnov, ki jih izkopavajo in restavrirajo. Vstopiva v kopališče, okoli originalnega rimskega kopališča so okrepčevalnice, polne turistov- za kopanje je treba doplačati 20tl. Mahneva jo še na Z stran, lesene potke vodijo nad naravnimi bazenčki bleščeče belih barv. Na V strani so nad naravnimi bazenčki umetni, v enem se namakam v topli termalni vodi, da me prekrije bel kalcij. V parku pod stenami sva si pripravila piknik in uživala v senci. V zanimivi ulični restavraciji s preprogami in blazinami poskusiva palačinko s sirom in špinačo. Mirota je zasvojil ajran- tekoči jogurt. Vračava se skozi Denizli (avtocesta za Izmir je še v gradnji). Voziva mimo figovih nasadov, ob cesti je veliko stojnic, kupiva fige, ki jih sama pojem. V Selcuk-u v čajnici vprašava za hamam- turško kopališče, izveva še za "najboljši" kebab v mestu. Hitro najdeva hamam (25tl na osebo), na okrogli marmorni plošči se kuha pet Italijanov. Zrak ni tako vlažen kot v turški savni. Oviti v nekakšno brisačo se skupaj kuhamo, po pol ure vstopi "maser", vsakega posebej na marmorni mizi zdrgne ( vse z isto rokavico- ob vstopu se mi je zdelo, da nekaj smrdi), moške vmes ploska, da odmeva po hamamu in vsak z bojaznijo čaka, da pride na vrsto. Po drgnjenju se stuširaš pod mrzlo vodo, na naslednji mizi te že čaka naslednji turek, ki te namili z žajfnico, "dišečo" po milu za perilo. Spet uporablja za vse isto krpo, lase mi tako razmrši, da sem še par dni kot sraka. Sledi potenje na plošči, dokler zdržiš. Ob izhodu naju ovijejo z brisačami, pomudijo nama oljno masažo, imava že te dovolj. Ohladiva se ob jabolčnem čaju. V centru mesta naletiva na množico turistov, odkrijeva tržnico, nato pa nadoknadiva izgubljene kalorije s kebabom. V temi se odpeljeva do Efesa, parkirišče je odprto, odločiva se, da tu prespiva.(7858km)

Sreda, 12. 8.- Ob 6 zjutraj naju zbudi trkanje na šipo. Dva vojaka s psom nama vljudno povesta, da je spanje na parkirišču prepovedano. Odpeljeva se po enosmerni cesti, na križišču parkirava in odspiva še eno urico. Ob 8 se peš odpraviva - pol kilometra do glavnega parkirišča in vhoda v mesto Efes (20tl na osebo). Sva prva obiskovalca, sprehodiva  se do velikega amfiteatra, ki je zaprt , ker ga obnavljajo. Arkadijska pot iz belega marmorja in stebri je zaprta. Po njej je prikorakala Kleopatra na obisk k Marku Antoniju, na koncu je bilo pristanišče, morje se je od tistih časov zaradi zamuljenja odmaknilo 5 km stran.  Najbolj ohranjena in najlepša je Celzova knjižnica, nadaljujeva v hrib po Kuretijski cesti, ulica je polna vodnjakov, ostankov palač, javnih zgradb. Ogledava si javne zgradbe, na desni so vile bogatašev z zidnimi slikami in mozaičnimi tlemi , za ogled se posebej plača vstopnina. Proti nama se začnejo valiti skupine turistov, kajti zgoraj odkrijeva še en vhod. Priključiva se skupini Hrvatov, poslušava razlago vodičke. Menda je bil pogled na pristanišče in arkadijsko pot in tudi obratno, pogled s pristanišča na mesto, nad katerim je gorel večni ogenj nekaj veličastnega. Na najinem parkirišču odkrijeva, da je postajališče za kočije, opravičiva se kočijažem , ne zdijo se jezni in se odpeljeva v Selcuk. V čajnici, kjer nama je lastnik prejšnji dan dal informacije, se zapletemo v pogovor, star je 45 let in čez dve leti se že misli upokojiti. malo nama pove o šolstvu v Turčiji, s časopisnim papirjem nama pripravi pogrinjek za nekakšno presto, tipično vrsto kruha, ki ga prodajajo na ulicah. v Aliagi se okopava v mrzlem morju, nato se v Canakkale vkrcava na trajekt. "Ogovorita" naju domačina, menda smo vse od Efesa vozili skupaj. Na polotoku Galibolu , ki je spremenjen v narodni park, si želiva ogledati spomenik Anzac. Žal zgrešiva pot, nazaj se nama ne da. Ob cesti kupiva najmanjšo- ogromno lubenico. (8283km)

Četrtek, 13.8.- Voziva ob sončničnih in požetih pšeničnih poljih, najino potovanje se počasi izteka. Privoščiva si  kraljevski zajtrk z vsemi možnimi sestavinami. Prečkava reko Kavak, od tu naprej se peljeva ob širokih riževih poljih. Mirota preprosim še za zadnji postanek. V Edirneju opravim nakupe v bazarju pod džamijo, odkrijem še enega pod glavno ulico, ta čas me moški čaka, skoraj popeni, kje sem hodila toliko časa - pač ne razume, da si je tudi za take stvari treba vzeti čas. Obiščeva džamije- presenečena sem, kajti skoraj po vsej Turčiji niso težili za ruto in haljo, v Edirneju, mestu skoraj ob meji z Bolgarijo, pa ja. Nakupiva slaščic, pojeva še zadnji turški kebab in že sva na mejnem prehodi za Bolgarijo. Stojiva  v eni od trinajstih kolon med švicarskimi, nemškimi, nizozemskimi,...avtomobi s turškimi potniki. Po dveh urah sva končno v Bolgariji. Ob 18. 30 sva v Sofiji . Ugotovila sva, da so nama Rusko cerkev  in cerkev Aleksandra Nevskega, pred katero sva parkirala, zaprli pred nosom. Sprehodiva se po mestnem središču, polnim veličastnih zgradb. Odločiva se, da nadaljujeva pot proti domu, skozi Sofijo pelje široka 2-3 pasovnica in sva hitro skozi. Ob 21 sva na mejnem prehodu, čakava v koloni s turki eno uro in pol.(9302km). Miro vozi do 3. zjutraj

Petek, 14.8.- Na mejnem prehodu Lipovci spet čakava celo uro. Ob 13 sva na Bregani, v 20 minutah čez mejo. V bojazni, da naju doma ne čaka nič užitnega, se še zadnjič ustaviva v Vipavi na kalamarih, ob 17 sva doma- ljubo doma kdor ga ima- (9911prevoženih kilometrov).

zanimiva povezava http://www.allaboutturkey.com/htm

uradna menjava julij 2009 1E = 2.1 turška lira- v Turčiji so menjali malo slabše 1E =  2 tl

cena bencina junij 2009- Turčija= od 3.18 do3.34 tl (turška lira)