ŠRILANKA  20.7.2018- 16.8.2018

Letalske karte sva kupila , kot vedno za poletni dopust, januarja. Pozanimala sva se glede monsumov, ki so poleti na vzhodni obali. Na srečo nisva imela veliko dežja, parkrat je ulivalo med vožnjo, je pa  pihalo .

Petek, 20.7.- Miha naju pelje ob 12h v Benetke, ob 15:50h letiva z Emirates v Dubaj. Ob 23:30h (uro prestaviva 2 uri naprej) pristanemo. Noč preživiva na letališču.

Sobota, 21.7.- Ob 9:50h imava let za Colombo. Uro in pol postanka  imamo na Maldivih, ob 18:30h končno pristanemo v glavnem mestu Šrilanke. Poiščeva avtobus za center. Na minibusu smo sami turisti, je tudi trikrat dražji kot navaden avtobus. Na osebo plačava 600R. Izstopiva pri železniški postaji in tuktuk (200R)naju odpelje do hotela  VJ City (soba z zajtrkom 31€). V sobi je slab zrak, ni oken, ključavnica ne dela, za brisače in zgornjo rjuho morava težit, ob 3.uri ponoči zvoni telefon, ob 6uri receptor trka na vrata in sprašuje, kaj bova jedla za zajtrk.

Nedelja, 22.7.- Nezadovoljna in neprespana se peš odpraviva do železniške. Mesto je umazano, polno je smeti, smrdi. Kupiva vozovnici za Bentoto (120 šrilanskih rupij). Voziva se v 3. razredu  uro in pol ob obali. Izstopiva prepozno, eno postajo za centrom mesta. Voznik tuktuka nama zaračuna 500R za 4km. Zmenimo se, da naju najprej zapelje do mesta , menjava denar v trgovini, kjer je menjalnica, nekje na poti popijemo kokosovo vodo iz oreha. Ponudi nama, da naju zapelje k reki, kjer se zmeniva za vožnjo s čolnom.  Za dve uri vožnje po Bentota ganga odštejeva  4.500R. Ob reki na drevesih visijo velikanski netopirji, ogromno je ptic. Zapeljemo se v laguno med mangrovce. Višje ob reki se ustavimo pri domačinu, ogledamo si vrt z začimbami, ki so značilne za Šrilanko. V vrtu se sprehaja manjši  varan. V reki med vejami  zagledamo krokodila. Voznik tuktuka naju čaka, zapelje naju do prenočišča, ki sva ga rezervirala preko Bookinga (4000R). Susee, lastnik Susse villa, nama za dobrodošlico ponudi čaj z ingverjem. Sva edina gosta. Pokaže nama potko do morja. Sama sva, leživa na ležalnikih pod palmami. Visoki valovi nama ne preprečijo namakanja v toplem morju.  Zvečer se sprehodiva do restavracije Boliwood.

Ponedeljek, 23.7.- Pripravijo nama odličen zajtrk. Najprej naju postrežejo s kolakendo, zeleno zdravilno zeliščno pijačo.  Sledi velik krožnik raznovrstnega sadja in prigrizkov. Susee naju zapelje do ajurvedskega zeliščnega vrta. Razkažejo nama rastline in  kot vedno, tudi trgovino z ajurvedskimi izdelki. Ker sva šele na začetku potovanja in nosiva vso prtljago s sabo, ne kupiva nič.  Spakirava in se z avtobusom odpeljeva v Bossa. Ogledava si več prenočišč, najameva hišico ob morju (Luna beach house, 3500R hišica z zajtrkom) Malo prši dež, vseeno se odpraviva z avtobusom v Galle. Obhodiva utrdbo, ki so jo zgradili Portugalci in Nizozemci, danes sodi med Unescovo svetovno dediščino. 26. decembra 2004 je mesto opustošil cunami, ki ga je povzročil potres v Indijskem oceanu. Tisoče ljudi je umrlo samo v mestu, tisoče še po južni obali Srilanke. Mesto je znano tudi po zalivu Unawatuna, čez zaliv na hribu Rumasalla stoji bela pagoda. Z avtobusom se zapeljeva par km iz mesta in po asfaltni cesti se vzpenjavaokoli 2km  do pagode. Zgrajena je bila s pomočjo japonskih menihov. Stupe so spomeniki, ki služijo kot svetilniki miru za ljudi vseh narodnosti in veroizpovedi. Pred stopniščem se sezujeva, obhodiva podest, kjer stojijo okoli in okoli štirje kipi Bud, ki prikazujejo rojstvo princa Siddharthe in njegovo razsvetlje. Zvečer nama v prenočišču skuhajo večerjo, odlično ribo.

Torek, 24.7.- Slabo spiva, celo noč poslušava glasno butanje valov. Prejšnji večer sva se dogovorila za najem skuterja (1000R). Po zajtrku se odpeljeva mimo Galle, Mirisse do Matare. V stranski ulici dobiva slaščičarno s smešno poceni sokci in sladoledi. Ta dan je namenjen ogledu južnih plaž. Na plaži Tallala sva sama, ohladiva se v morju, pojeva sadje, ki sva ga kupila ob poti. Pri kraju Koggala je ob cesti veliko avtobusov. Za japonske turiste prikazujejo tradicionalni način ribolova. Le nekaj metrov od obale so v peščeno dno zapičene debele palice s prečko. Na njih sedijo ribiči in z bambusovimi palicami lovijo majhne ribe. Na podkvasti plaži Hiriketiya je veliko ljudi, turistov in domačinov. Kljub visokim valovom se kopava. Zapeljeva se še do naravne znamenitosti, Humanayi. Valovi butajo v podvodni  dimnik in voda špricne v zrak tudi do 25m visoko. Nazajgrede si ogledava za praznovanje okrašeno mestece Dondro. Pred stupo bo zvečer festival, v noše oblečeni nastopajoči postopajo naokoli. V Matari si na hitro ogledava trdnjavo, se že noči. V trdi temi, okoli 19h, sva v prenočišču.  Prevozila sva 160km  s skuterjem.

Sreda, 25. 7.- Spet nama morje ponoči ne pusti spati. Ob 3h zjutraj vstaneva, lastnikov sin naju zapelje s tuktukom v Galle. Ob 4h imava avtobus za Deniyaya. Po treh urah vožnje smo v vasi, v bližini avtobusne greva na čaj in priljubljen zajtrk na Šrilanki, »skledice« (appa). Tanke palačinke v obliki skledic so  iz riževe moke in kokosovega mleka, imajo hrustljavo skorjo. Domačini jih jedo s pekočim currijem, midva suhe. Čez pol ure imava naslednji avtobus, po slabi uri vožnje sva na cilju (za povratno vožnjo sva plačala 760R ali okoli 4 €). Rahlo rosi, a po nekajurnem sedenju nama paše sprehod do vhoda v narodni park. Siten domačin vozi s tuktukom ob naju, ponuja se za prevoz, za vodiča. Hoče se pogoditi za ceno  preden pridemo do vhoda. Po dveh kilometrih pridemo na vhod v Sinharaja deževni gozd. Uradna cena za vodiča je en-krat nižja. Čeprav ni uraden vodič, se nama vsili in kasneje sem jezna sama nase, ker nisva najela uradnega vodiča. Hodimo po ozki stezici, kmalu vidimo prve pijavke, fuj. Veliko je polžev, kuščarjev, stonog, pajkov, vidiva zeleno kačo, ki je menda zelo strupena. Pošpricana sva z repelentom proti komarjem, a ugotoviva, da proti pijavkam ne pomaga. Ko slečem dežni plašč, imam na dekolteju že prisesano pijavko. Vodič mi jo kar odtrga. Še sreča, da nama je lastnik prenočišča dal s sabo kremo, s katero namažem krvavečo rano. Čez uro ni sledu o rani. Mirotu se je prisesala ena skozi nogavice in ga še cel mesec rana srbi. Prečkamo reko po kamnih, pri slapu Gin Ganga se ustavimo. Nekaj turistov se kopa v vodi pod njim. Nazaj grede samo pazim na pijavke in si jih otresam s halč. 3 ure v deževnem gozdu so zame še preveč. Ob 12h ujameva avtobus za nazaj. Ob 17:30h sva v prenočišču.

Četrtek, 26.7.-Spet sva pokoncu ob 3h, spakirava, s tuktukom v Galle, ob 4h imava avtobus za Tisso(235R za oba). Po 3 urah in pol vožnje sva na cilju. Na avtobusni domačini ponujajo prenočišča. Nedaleč od avtobusne je guesthouse (1500R). Počivava do 12 ure. Kljub vročini greva na ogled mesta. V reki se kopa veliko domačinov, greva do jezera. Ponujajo vožnjo s čolnom, v jezeru so menda krokodili. Ogledava si pagodo. Po kosilu spet počivava, skurjena sva od vročine. Zvečer se odpeljeva v Kataragamo. To je eden redkih verskih objektov na Šrilanki, ki ga častijo budisti, hindujci, muslimani in ljudje iz Vedde.V svetem romarskem kraju si ogledava festival ob polni luni-Poya . Kača ljudi naju vodi čez reko Meniku Ganga do tempeljskega kompleksa Maha Devale. Iščeva, kje bi se namestila, vsak košček prostora je zaseden. Utaboriva se kar ob robu potke, organizatorji nas pošiljajo stran, končno obupajo, ljudi je vse več. Večina romarjev bo  preživela noč kar na travi. Povorka se začne s plesalci, ki z biči treskajo na vse strani, sledijo plesalci z ognjem, plesalci s sabljami......okrašeni sloni vsake toliko prekinejo reko plesalcev v nošah. Po dveh urah se kača ljudi vije iz templja. Zgužvava se na avtobus.

Petek, 27.7.- Spet zgodnje vstajanje. Ob 4:30h naju pobere džip za safari v Yale parku, v vozilu smo štirje. Na vhodu je že veliko vozil, ob 6h se park odpre in v koloni peljemo po parku. Šoferji si sporočajo, da je ob poti črni medved, vsi obračajo na ozki, prašni cestici, nastane gužva in se ne premaknemo nikamor. Pot prečka slon, to je vrhunec dneva. V parku, polnem jezer vidimo mnogo bivolov, legvanov, divjih prašičev, pelikanov, različnih ptičev in krokodilov. Na počivališču sredi parka lahko izstopimo, šofer nas pogosti z bananami, ananasom, lubenico.... Opice skačejo okoli nas in čakajo na priložnost, da kaj izmaknejo. Ustavimo se še ob obali, kjer stoji spomenik v spomin umrlim v parku zaradi cunamija.

Sobota,28.7.- Sredi noči vstaneva in gledava lunin mrk. Zjutraj pozajtrkujeva blizu avtobusne postaje. Domačini naju skušajo prepričati, da najameva van. Vsi avtobusi naj bi bili polni, ker se verniki vračajo iz Kataragame. Z nama čakata dva romuna. Zmenimo se, da počakamo avtobus. Res je poln, a se zrinemo vsi gor. Vožnja traja dve uri in pol (340R). V Elli poiščeva guesthouse UPcountry (2500R soba z zajtrkom). Za dobrodošlico nama postrežejo s čajem, palačinkami in bananami. Prenočišče je blizu železniške postaje, po tirih greva gledat most z devetimi arkadami. Kljub napisu, da je hoja prepovedana,  srečujeva veliko pohodnikov. Po 20minutah hoje prideva do tunela, na drugi strani stoji most. Zgodovinski opečni most je bil zgrajen leta 1921 med kolonialno vlado britanskega imperija. Nahaja se sredi  nasadov čaja na pobočjih in gozdovih nad njim. Miro me pelje po stezici, ki vodi nad mostom. Mimo resortov prideva pod mali Adamov vrh (Little Adam’s Peak, 1050m). Kamnite stopnice naju pripeljejo do vrha, kjer kraljuje buda. Greben ima tri vrhove. Odpre se nama lep razgled na zeleno pokrajino. Po krožni poti greva mimo barakarskega naselja obiralcev čaja, kjer se ustaviva na sadnem soku. V Elli je veliko turistov in posledično tudi ogromno restavracij. V eni od njih naročiva zelenjavni rotti. Začne grmeti in preden prideva v prenočišče se vlije.

Nedelja, 29.7.-Miro gre pred šesto na železniško in kupi vozovnici za Nana Oyo (320R). Ob 6:40h imava vlak po  najbolj slikoviti pokrajini Šrilanke. Ta del proge, po katerem se peljeva, se vije skozi gosto džunglo, nato pa po hriboviti pokrajini skozi neskončne plantaže čaja. Železnica je bila zgrajena za prevoz čaja s plantaž okrog Kandyja v pristanišče v Kolombu, od koder so ga nato z ladjami izvažali v Evropo. Na vsaki postaji je vlak bolj poln, veliko je turistov. Stojiva, med nami se gužvajo prodajalci ocvrtkov, sadja vseh vrst, kupiva pražene arašide. Po dveh urah vožnje izstopiva. Na postaji naju zapeca voznik kombija. Ponudi nama brazplačno vožnjo do Nuware Eliye, v prenočišče Confort Inn (3500RL soba z zajtrkom). Lastnik je star kanadčan, poročen z domačinko. Za dobrodošlico nama postrežejo s čajem in palačinkami. Popoldne si ogledava Viktoria park (600R). Botanični vrt je bil ustanovljen z zasaditvijo  prvega drevesa, hrasta , ko je kraj  obiskala nemška princesa. Skozenj teče reka Nanu Oya, ki ustvarja številna majhna jezera. Vrtnar nama razkaže endemične vrste. Na drevesih cvetijo rože z vonjem po bananah, ananasu, kokosu.... Vstopnina je za tujce 10 krat višja kot za domačine. Peš se podava do jezera Gregory. Okolica je zapackana s plastiko. Na tržnici ob jezeru poskusiva durjan- sadež, ki nenavadno smrdi in sva ga videla in vohala že v Indoneziji. Ob cesti proti mestu dobiva kuhinjo na prostem. Jutranji kuharji pospravljajo lonce in prihajajo popoldanski. Poskusiva več vrst jedi, palačinke z raznimi nadevi, nitkaste kroglice iz riževega testa, pittu iz riža in kokosa, prelitega s kurijem.Sprehodiva se po mestecu, ogledava si pošto, ki je prav posebna kolonialna stavba.

Ponedeljak, 30.7.-Prejšnji dan sva rezervirala prevoz do narodnega parka (3000R). Ob 5h naju čaka kombi. Iz mesta na 1600 mnv se po strmi ovinkasti cesti dvignemo na planoto, visoko 2200 mnv. Pred vstopom v park Horton Plains je mitnica, kjer čakava med mnogimi turisti na vstopnico (7250R). Dežuje samo na poti, kasneje se zvedri, vse naokoli se podijo megle. Šofer naju zapelje še 5km,  po planoti vidimo mnogo jelenov. Na izhodišču pešpoti pregledujejo vstopnice in nahkrbtnike. Vso plastiko jemljejo in jo menjajo za papirnate vrečke.  Pot se po kilometru razcepi, midva se odločiva proti levi. Spuščava se skozi gozd po zanimivih rdečkastih plasteh skal in zemlje. Ob poti je veliko info tabel. Prideva do Mini World`s End. Zaradi megle se ne vidi v dolino, menda je tu previs , visok 270m. Nadaljujeva do World`s End, predstavljava si pogled s prepadne stene, visoke 870m. Tu naj bi se odprl čudovit pogled v dolino vse do morja. Pot se nadaljuje po travnati pokrajini, spominja na Škotsko. Po planoti se vijejo tri glavne šrilanske reke. Na odcepu se spustiva po kamnitih stopnicah do Bakers slapa, nazaj se strmo  dvigneva na planoto in ob reki se vračava na izhodišče. Šofer naju zapelje do najbližnje železniške postaje Pattipola. V vasici pomalicava, po 2urah vožnje skozi čajne nasade sva v Hattonu (200R). Najin naslednji cilj je Adamov vrh. Na železniški postaji čakajo taksisti, prepričujejo naju, da v Delhouse ne vozijo avtobusi, naj najameva taksi. Miro se odpravi do avtobusne, pol km stran. Avtobusi vozijo vsake 20minut (190R za oba), le presesti je treba v Maskeliyi. V mestu in na avtobusni je gužva. Na Šrilanki ni težko ugotoviti, kam vozijo avtobusi, kondukterji kričijo imena mest, kamor gredo in so zelo prijazni. Turiste usmerjajo na prave avtobuse.  V Maskeliyi  čaka avtobus za naprej. Presedeva in že se peljemo. Ves čas uliva dež. Kljub temu v nasadih čaja obiralci opravljajo svoje delo. Nabiralke so ženske, Tamilke, najnižja kasta, ki izvira iz Indije in S države. Ob 16:30h sva v Delhouse. Avtobus ustavi pred hotelom, receptor pride gor in ponuja več vrst prenočišč (Wathala Inn- 3000RL). Dobiva veliko, ogrevano sobo, prileže se nama čaj za dobrodošlico. Na steni jedilnice je naslikan zemljevid poti na Adamov vrh. Srečava belgijca, ki imata vodiča za vzpon. Startali bodo ob 2h zjutraj, ura je priporočena, da si ob sončnem vzhodu na vrhu. Zaradi dežja ga jutri ne bo. Kljub dežju se sprehodiva po vasi in čez reko do začetka pohodne poti. V domači restavraciji Tinu Inn naročiva juhici in riževe nudle. Srečava nemke, ki se tudi pripravljajo na jutrišnji vzpon.

Torek, 31. 7.- celo noč dežuje. Miro vstane ob 4h in ugotovi,da ne pada več. Ko se odpraviva na pot, začne spet deževati. Tema je še, imava lučki. Začetek poti naju pelje skozi tempelj, tam čaka menih, ki nama priveže okoli zapestja belo vrvico, seveda je v zameno treba darovati nekaj denarja. Stopnice so položne, dolge, ob poti so stojnice, ki so odprte v sezoni, od novembra do aprila. Hodiva mimo bud, postavljenih ob pot, slišiva šumenje slapov. Na poti je treba prehoditi 5831 stopnic, ki so vedno bolj strme. Pod vrhom počivava, ves čas rahlo rosi, okoli naju je megla. Zadnji del se visoke stopnice postavijo pokoncu, po dveh urah in pol hoje sva na vrhu. Gora Sri Pada ali Adamov vrh je po izročilu kraj, kjer je Adam sestopil na Zemljo, ko je bil izgnan iz raja. Hindujci si jo razlagajo kot stopinjo boga Šive, za budiste, ki vrh poznajo pod imenom Sri Pada, pa je skalna vdolbina odtis Budove noge. Obstaja še eno ime: Samanalakande – gora metuljev, saj naj bi sem prihajali umirat metulji.Odtis stopinje na vrhu je skrit v templju, odprejo ga v sezoni in ob polni luni. Miro prepleza ograjo, ki je postavljena okoli templja, a tempelj je zaklenjen. Domačun, ki živi tik pod vrhom, nama skuha čaj in pravi, da imajo ključ templja le menihi.

Sreda, 1.8.-ujameva jutranji avtobus za Hatton(190R), z vlakom nadaljujeva v Kandy, prestolnico hribovitega dela države. S tuk tukom se odpeljeva v hrib v Aruppolo, kjer imava prenočišče Resident View homestay (3000R soba z zajtrkom). Popoldne si v mestu ogledava tempelj Kataragama Devale, pozno popoldne obiščeva plesno predstavo v mestni hiši. Plesi so podobni tistim na procesiji v Kataragami. Nekateri plesalci imajo iz lesa ročno izrezljane in pobarvane maske, ki so jih nekoč pogosto uporabljali pri verskih obredih, saj naj bi z njimi ščitili in zdravili ljudi.Vrhunec predstave je hoja po žerjavici. Zvečer sva v homestayu povabljena na torto. Lastnik preznuje 28 rojstni dan.

Četrtek, 2.8.- mati lastnika pripravi slasten zajtrk. Po obvezni kolakandi so palačinke. Prvič jeva kiribath- riž, kuhan na kokosovi smetani. Z avtobusom spet v mesto, nato z avtobusom proti Pinnaweli (140R). Najin cilj je  sirotišnica za slone Millenium Elephant Foundation, 4 km iz glavne ceste. S tuk tukom(200R) naju zapeljejo do vhoda. V sirotišnici imajo trenutno šest slonov, večinoma odsluženi delovni sloni in sloni, ki so bili kakorkoli poškodovani. Na ogled je manjši muzej na prostem, v katerem je razložena zgodba sirotišnice, osnovni podatki o slonih, razstavljeno  je  slonovo okostje. Turisti lahko slone jahajo, jih hranijo, kopajo. Nazajgrede se ustaviva v odprti kuhinji. Sledi ogled kraljevega botaničnega vrta Peradeniya (1500R),  ovinku reke Mahaweli, najdaljše na Šrilanki, približno 5,5 km zahodno od mesta Kandi. Kandijski kralji so ga uporabljali kot vrt užitkov. Znan je po zbirki orhidej. V vrtu je  4000 vrst rastlin,  orhideje, začimbambe, zdravilne rastline, palme, bambusi...., ogromno je opic, ki brskajo po smetnjakih. V botaničnem vrtu je spominski park, kjer so drevesa zasadili pomembni državniki, tudi Tito, ko so se na Šrilanki srečali neuvrščeni. Ta dan prvič pijem sok soursop, mi tako dopade, da naročam le še tega. Zvečer si ogledava slaven budistični kraljevi kompleks v mestu (1500R). Ogledava si  vrtove, kraljevo palačo, obkroženo z jarkom, v katerem plavajo varani. Velika gneča je v osrednjem svetišču Dalada Maligawa z zlato streho, kjer hranijo zob Bude.Oltar se šiba pod ogromnim številom lotosovih cvetov, ki jih prinaša nepregledna množica vernikov. Začne se ceremonija, vsi čakamo, da oprejo vrata, kjer je shranjena relikvija.

Petek, 3.8.-ob 8h sva že na avtobusu. Po dveh urah vožnje sva v Dambuli (110R na osebo). Velika nahrbtnika pustiva v trgovini, peš se odpraviva v 2km oddaljene tempeljske jame(1500R na osebo). Skalni stolpi se dvigajo 160 m nad okoliškimi ravninami. V okolici je menda več kot 80  jam. Vstopiva skozi vhod, pod previsno steno so vhodi v  pet jam. V notranjosti  so stropi in stene poslikani z  religioznimi podobami in zgodbami. V drugi in največji jami - jami velikih kraljev, sta poleg stoječih in sedečih kipov Bude, bogova Saman in Višnu in kipa kraljev. Navdušena sva. Po stopnicah se spustiva po drugi starani, prideva do ogromnega sedečega, zlatega bude. Po nahrbtnika in na avtobus za Sigirijo, približno 20km daleč. Preko Bookinga sva rezervirala guest house Binara vila (1200R soba z zajtrkom), kak km iz glavne ceste po makadamski poti. Mlad par oddaja tri vrstne hišice z verando. Pogostijo naju s čajem in slaščicami. Hitiva, da si pred nočjo ogledava Piduranngala skalo, ki stoji nasproti znane skale Singirija. Prehodiva 5 km, pot pelje ob vodi. Končno prideva do  skale, na katero vodijo stopnice. Pod skalo leži ogromni Buda. Zadnji del pelje skozi skalni prehod in malo je treba poplezat. Dobro, da mam Mirota, ki mi pomaga. Na vrhu skale je ogromen plato, gledava sončni zahod, slikava sosednjo skalo na ravnici. Po temi hodiva nazaj. Voznik tuk tuka vozi ob naju. Prepriča naju, da se peljeva z njim, pravi, da ponoči tu ni varno, menda hodijo divji sloni pit v jarek. V gostišču nama skuhajo večerjo, odlična je, riž z veliko vrstami zelenjavnih prilog.

Sobota, 4. 8.- ob 7h nama pripravijo zajtrk, hitiva na ogled Levje skale, starodavne trdnjave na skali sredi ravnice (30$ na osebo). Na masivnem skalnem stolpu so ostanki kraljevega mesta iz začetka našega štetja. Do skale greva mimo vodnih vrtov.  Pod vrhom  zahodne skalne stene, kamor prideva po krožnih, železnih stopnicah, so freske žensk. Nekateri verjamejo, da so kraljeve gospe, drugi, da so ženske, ki so se udeleževale verskih obredov, spet tretji, da so kraljeve kunkubine...Greva ob zrcalni steni. Prvotno naj bi bil ta zid tako spoliran, da se je kralj lahko v njem videl, medtem ko je hodil ob njem. Prideva na majhen plato na pol poti do vrha. Ob vhodnih vratih na vrh so izklesane levje šape. Medna je bila tudi levja glava in vhod je vodil skozi levja usta. Po železnih stopnicah prideva na ogromen, raven vrh skale v dveh nivojih. Zelo je vroče, močno piha, ogledava si ostanke  palače, velik bazen, nekdanji prestol, izklesan v kamen.S skale je čudovit pogled na okoliško ravnico z vrtovi spodaj. Srečava se s krotilcem kač, ki igra na piščal kobri, obiščeva muzej in se vrneva v prenočišče, kjer naju čaka obilno kosilo. Popoldne počivava in načrtujeva pot naprej. Zvečer se sprehodiva še ob jezeru, v katerem se otroci in odrasli kopajo in perejo perilo.

Nedelja, 5.8.-S tuk tukom naju odpeljejo v 9km oddaljeno Inamaluzvo (200R). Tu počakava avtobus za Polonaruwo (180R). Ko se vozimo mimo narodnega parka Minneriya, se ob cesti sprehaja divji slon. V Priyanna guest house (12$soba z zajtrkom) si sposodiva kolesi (800R). Odpeljeva se do arheološkega muzeja nekdanjega kraljevskega mesta (25$ na osebo). V muzeju so po tematskih sklopih predstavljena področja iz mesta. Makete nama pričarajo nekdanjo veličino stavb, katerih so se dandanes ohranile večina le ruševine. Drugo zgodovinsko mesto je cvetelo zaradi trgovanja in kmetijstva. Gradili so namakalne sisteme za gojenje riža, ki še danes zagotavljajo vodo v sušnem obdobju. Mesto je raztreseno na ogromnem področju in je razdeljeno na tri dele,  na kraljevo palačo, Quadrangle in krematorij. Kolesariva na Z do Island parka, kjer si lahko brezplačno ogledaš park z nekaj stavbami. Kolesariva do kraljeve palače, vidiva ruševine nekdaj sedemnadstropne palače in dvorano z levjim prestolom. Zanimiva ogromna, ležeča skalna knjiga ima vklesane hiroglife. Kolesariva proti S, ogledava si veliko ostankov templjev. Vroče je, obsediva ob kokosovem orehu. Ob jezeru Gal Vihara si ogledava štiri Bude, vklesane v granitno steno. Omahujeva, če bi kolesarila še do lotosovega ribnika in Tivanka Pilima geya. Strinjava se, da je bila vredna vsaka kaplja znoja. Opečnat samostan krasijo kipi levov, Bud,  slik, Thivanke boga. V notranjosti so ohranjene živobarvne freske iz budističnih zgodb. Ob izhodu iz parka morava pokazat vstopnici. Po kosilu se ustaviva ob jezeru, kjer se kopajo domačini. Kolesariva naprej po nasipu in do Potgul vihare, za katero domnevajo, da so jo uporabljali za shranjevanje svetih knjig. Zvečer je najin guesthouse, kljub rezervaciji, poln. Sobo nama dajo v nasprotnem Monky garden guesthouse. Zahtevam mrežo za komarje, nama je ne prinesejo. Celo noč naju pikajo komarji, vroče je, sredi noči zalivajo vrt,  lajajo psi...

Ponedeljek, 6.8.- Neprespana in slabe volje pozajtrkujeva, se pritoživa glede sobe in  ji dava najslabšo oceno. Ob 10:30h uri čakava bel intercity avtobus (400R na osebo) za Trinkomalee na V obalo države. Po treh urah vožnje nekaj malega pojeva na avtobusni postaji, nato se z avtobusom odpeljeva v Nilavely, znano turistično destinacijo v tem letnem času. Iščeva prenočišče na plaži, kajti tu nameravava ostati nekaj dni. S sabo nosiva težka nahrbtnika, zato se zadovoljiva s čisto sobo 200m od plaže- Thiru guesthouse (3000R). Sprehodiva se po dolgi plaži. Ogledujeva si sobe, nobena ni pri morju. Končno na koncu plaže, tik pred vojaško zaporo, ki jih je na Šrilanki veliko, stoji Seaway hotel. Vrstne hišice so razporejene okoli velikega vrta tik ob plaži. Na Bookingu je najem 50$, zmeniva se za ceno 4100R za hiško z zajtrkom. Zadovoljna se ustaviva na večerji.    

Torek, 7.8.- jutranje kopanje in seliva se v sanjsko hišico. Uživava na peščeni plaži. Na tej strani Šrilanke ne piha.

Sreda, 8.8.- pred zajtrkom je jutranje plavanje, Miro teče, dopoldansko poležavanje na plaži...Opoldne sva rezervirala prevoz s čolnom na bližnji Pigeon island, otok (7000R čoln, vstopnina, maski in plavutke), znan po koralnih grebenih in majhnih morskih psih. Otok je oblegan s turisti. Najprej greva na V stran. Plavava med koralami, pisanimi ribicami, vidiva želvo in ko zagledam morskega psa, ki sem si ga želela videt, me panika. Odplavam iz vode. Preseliva se na Z stan otoka. Tu je manj ljudi, velik koralni greben je ograjen z bojami. Najprej ga obplava Miro, nato še jaz. Nekje na sredini poti vidim pod mano morskega psa, ko plavam naprej, jih je vedno več. Celo v nizki vodi so, ko lezem ven.

Četrtek, 9.8.- ob 7h sva na plaži, po zajtrku najameva skuter (1400R). Zapeljeva se v Trinkomalee v zlatarno menjat denar. Ogledava si hindujski tempelj Kali Kovil. Zunaj in znotraj je poln figur in barv. Verniki nosijo kokosove orehe, na njih prižgejo svečko in jih nosijo okoli. Pred templjem jih nato na kamnu razbijejo. Zapeljeva se na polotok V od mesta, kjer je trdnjava Fort Frederick. Peš se vzpneva mimo številnih stojnic na Swami skalo, na kateri je postavljen Kandasamy Kovil tempelj. Posvečen je Šivi, ki naj bi ščitil otok pred naravnimi nesrečami. Ob 11:30h se odvija Poya preyers, igrajo na bobne, pojejo molitve, ..Nazaj grede se visoko nad morjem osveživa s sokom pasionke. Voziva se mimo riževih polj proti J. Številni mostovi prečkajo reke in zalive. Veliko je vojaških objektov. Na  otoku Sallitivu , ki ga s kopnim povezuje peščen greben, se kopava v plitvem morju. Obhodiva otoček, na obali so same zdrobljene korale.

Petek, 10.8.-po jutranjem kopanju se s skuterjem odpraviva proti S. Voziva ob morju  in lagunah. Pri Jungle beach resortu se ustaviva na plaži ob globokem, turkiznem morju.  Pri Salpayaru poslikava ribiško vasico, pri vasici Kuchchavely si na polotoku na skali ob morju ogledava pagodo.  Peljeva naprej, srečava romarje v oranžnih oblekah in z oranžno zastavo. Povejo, da romajo v Jaffno. Zapeljeva čez most v laguni do vasi Thiriyai. Poiščeva najstarejši budistični tempelj na otoku, Girihandu Seya. Stopnice vodijo na manjši hribček, kjer stoji majhna stupa, obkrožena z dvema koncentričnima krogoma kamnitih stebrov. Je iz 3. st.pnš. in menda so tu hranili Budove lase. Pred štirimi vhodi, kot povsod drugje, ležijo umetnniško dekorirani lunini kamni. Domačini pod kipe bud polagajo lotosove cvetove. Zapeljeva se še do plaže Arisinale. V majhnem, peščenem zalivčku sva sama.

Sobota, 11.8.-hitiva na zajtrk in peš z rukzaki kake 2km do avtobusnega postajališča. V Trincomaleeju dobiva navaden, rdeč avtobus do Anuradhapure (200R na osebo). Po 2.30ure vožnje, ko se ustavljamo vsake 100m, sva končno na cilju. Fig and Gecko hostel (2880R) vodi anglež. Po obveznem čaju za dobrodošlico naju s tuktukom zapelje v center mesta. Tokrat ne nejameva kolesa,  ker si bova še eno, tokrat najstarejše kraljevo mesto, ogledala bolj na brzino. Ogledava si Wessagiriyo, jamske samostane, vklesane v kamnite balvane s stopnicami, vodnimi kanali, napisi. Ogledava si Isurumuniyo (vstopnina 200R), še en tempelj z ležečim budo, bazeni, kamnitimi kipi in skalo z odtisom Budovega stopala. Še do Royal palace gardna, kjer sta ohranjena bazena kralja in kraljice s sloni, vklesanimi v skalo. V bljižini je zemljevid, ki mu pravijo zvezdna vrata. Mnogi verjamejo, da prikazuje prehod med zemljo in vesoljem, izklesali naj bi ga nezemljeni in podobne zemljevide naj bi našli tudi pri drugih starih civilizacijah. Vrneva se mimo ogromnega, belega sedečega Bude in do ogromne opečnate stupe, ki jo gradijo že 8 let, Sandahiru Seya. Stupa zmage se gradi v spomin vsem padlim, po budističnem verovanju tudi za napadalce, v 30-letni šrilanski vojni. Leta 2010 so po vsej državi  potekale verske slovesnosti, ko so v posebno komoro, ki je že zazidna v stupo, položili svete relikvije. Zlato stupo, okrašeno z dragulji so položili na drag kamen, izklesan v obliki lotosovega cveta. Po železnem provizoričnem stopnišču se povzpneva na vrh, kjer delavci pridno polagajo opeke, dokončana stupa bo visoka 85m. Okoli in okoli naju so po ravni pokrajine ruševine nekdanjega kraljevega mesta. Obiščeva figovec, sveto drevo Jaya Sri Maha Bodhi. Menda je zrasel iz veje figovca iz Indije, pod katerim je Buda doživel razsvetljenje. Drugi figovci, ki obkrožajo sveto drevo, ga ščitijo pred neurjem in živalmi. Na podestu so okoli postavljeni štirje kipi Bud. Veliko je romarjev, ki darujejo riž, lotosove cvetove...Verujejo, da bodo ti prinesli v njihovo življenje srečo.Večeri se, odpraviva se proti stupi Ruwanwelisay, kamor se zgrinjajo množice v belo oblečenih romarjev. Vse naokoli po travnikih  taborijo domačini. Udeležili se bodo ceremonij, ki potekajo vsako drugo leto in privabijo k pagodi 500.000 obiskovalcev. Sprehodiva se mimo stojnic pod pisanimi lučkami, kjer zvečer poteka pisana povorka, v kateri se prepleta ples, igranje na bobne, pisane noše, zlati kipi,okrašeni sloni. Ne izveva, čemu, predvidevava, da v čast budinih relikvij, ki so zaprte v stupi.

Nedelja, 12.8.-  zgodaj vstaneva, malo čez 8 uro imava avtobus za Varunyo(150R), nato za Jaffno(220R). Po štirih urah na avtobusu sva končno na najbolj severnem delu države. V  prenočišču Sky park view (2740R), se osveživa, popijeva sok na terasi z razgledom na park, nato se z avtobusom odpeljeva v center mesta. Mimo ribje tržnice prideva do trdnjave, ki so jo zgradili portugalci in jo obnavljajo. Ogledava si knjižnico, ki  je bila požgana med državljansko vojni, ki jepotekala med letoma 1983 in 2009. Vojna med tamilsko manjšino  in  singalsko centralno vlado  je zahtevala ogromno smrtnih žrtvev. Sprehodiva se po umazanem mestu, številne stavbe so še priča o nedavni vojni. Z avtobusom se odpeljeva do templja Nallur Kandaswamy Kovil. V hindujski tempelj zlate barve moški vstopajo brez majic, ženske si morajo zakriti kolena in ramena. Notranjost je bogato okrašena s stebri, slikami, oboki.... proti prenočišču greva peš, spotoma odkrijeva slaščičarno Lingan cream house s sladoledi in sokci, ki jo še večkrat obiščeva. V temi mesto preletavajo velike jate ogromnih netopirjev.

Ponedeljek, 13.8.- kljub mreži naju ponoči pikajo komarji. Zjutraj najameva skuter (1500R). Zapeljeva se proti  čez nasip čez morje na otok Kayts. Poiščeva plažo Chaatty. Nizka voda in trava naju odvrneta od kopanja. Prevoziva otok in na S se vkrcava na splav za otok Karaitivu. Peljeva se do resorta, kjer naj bi bile sanjske plaže. Dostop je zaprt, zato se zapeljeva do plaže Kalavam. Nabirava školjke, se kopava, vse izgleda zapuščeno. Po poti gledava, kje bi se ustavila na soku. Takih ponudb na tem delu otoka ni, ker ni turistov. Ogledava si tempelj Varatharaja, kopava se z domačini na bljižnji plaži, pri Keerimalai izviru je tempelj, domačini delijo obiskovalcem sok. Poskusiva ga, saj sva proti koncu potovanjaJ.ves čas se voziva ob obali, ob cesti zagledava edini »hotel«,  kot imenujejo okrepčevalnice domačini. Zapeljeva se do svetilnika Point Pedro in do plaže Thumpala east beach. dolga peščena plaža je čista, sama sva, morje je takoj globoko in uživava v plavanju in hlajenju v morju. Cilj dneva je ogled majhnih stup Kadurugoda Vihara pri kraju Chunnakam. Legenda pravi, da je  v 16. stoletju na polotoku Jaffna vladal kralj po imenu Sangili. 60 budističnih menihov se je zaradi nadlegovanja odločilo zapustiti Jaffno in oditi v Indijo. Na poti so se tu ustavili in domačini so jim ponudili zastruplejn gori curry. Vsi so umrli in bili pokopani v majhnih stupah. Na ogled jih je le 20 in za njihovo varnost skrbi vojska, ki jo srečujeva povsod. Enkrat so naju  celo ustavili in prodajali nekakšne srečke.  Zvečer se vrneva v mesto, se spričkava, ker nimava enakih potreb po hrani, spakirava in na avtobus, ki naju ob 10h zvečer odpelje z Colombo (1300R). Obljubljali so nama spalni avtobus, je pa navadan, naslonjala se nekoliko stegnejo. Moj je pokvarjen in kljub teženju šoferju odsedim celo noč.

Torek, 14.8. Ob 5h zjutraj smo v Kolombu, izstopiva na železniški, shraniva nahrbtnika, na zajtrk in hiter ogled mesta. Območje Fort je mešanica stare in nove arhitekture. Kolonialne stavbe iz obdobja Portugalske, Nizozemske in Britanske kolonizacije, stojijo poleg budističnih, hindujskih, islamskih, indijskih in sodobnih arhitekturnih slogov. Glavne ulice dajejo vtis čistosti in prostornosti, povsod drugod pa se srečava z umazanijo in smradom velikega mesta. Ljudje na hrbtih nosijo velike vreče raznega blaga za trgovanje. Ogled končava na plavajoči tržnici ob kavici in sokcih. Ob 10h imava vlak za Negombo (80R). Po dveh urah počasne vožnje sva v turističnem mestecu, 35km S od glavnega mesta. Znano je po svoji stoletni ribiški industriji, s številnimi ribiškimi trgi in dolgimi peščenimi plažami. Negombo je zahodnjaško, živahno mesto in je ena glavnih turističnih destinacij v državi. Zanj sva se odločila zaradi bližine letališča. Prenočišče imava  v znani Lewis ulici, Fun whales resthouse (30$ soba z zajtrkom). Odpraviva se na plažo. Kljub visokim valovom in ne prav čisti plaži se kopava. Popoldne prespiva, zvečer se sprehodiva po ulici, polni prenočišč, barčkov, trgovinic...vsega za turiste.

 Sreda, 15.8. –Ponoči lije dež, zjutraj se zvedri. Po odličnem zajtrku, z veliko vrst sadja si greva ogledat znane ribje tržnice. Prideva do lagune, ki jo polnijo številne majhne reke in Nizozemski kanal. Z Indijskim oceanom je povezana z ozkim kanalom na severu blizu mesta. Ribiči, ki živijo ob laguni, živijo v revnih hišicah iz palmovih vej ob robu vode. Na ogromnih ponjavah sušijo majhne ribe. Povsod, po kanalih, v laguni, je polno plastike. Popoldne se z avtobusom odpeljeva 12km na S, na znane peščene plaže. Zaradi visokih valov se ne kopava, prehodiva nekaj km zapuščene plaže, polne plastike, proti J. Uličice, ki vodijo do plaže so zapuščene, vendar tu kraljujejo velike, lepe hiše. Imenujeva jih šrilanške Murgle.

Četrtek, 16.8.- ob 3:15h imava let za Dubaj, Emirates naju še isti dan dostavi v Benetke.

Stroški:

-letalske karte: 2×535€

-viza: 2×35$

-spanje: 400€

-hrana: 300€

-prevozi: 200€

-vstopnine: 300€