Samotraki,
Sreda, 10.5.
Čez Italijo do Kozine in v Rupi čez mejo na Hrvaško. V Bosno do
Banja Luke. Sprehodiva se po mestu
in ob reki Vrbas, kjer je veliko gostilnic. V eni si privoščiva čevapčiče in
pleskavico. Ustaviva se v vasi Trn ob istoimenskem jezeru, kjer prespiva. Rahlo
dežuje cel dan.
480
km
Četrtek, 11. 5.
Nakupiva »špežo« v centru Fis, popijeva kafe in nadaljujeva pot po avtocesti
proti Doboju. V mestu parkirava pri
pokopališču
pod trdnjavo. Kljub dežju si ogledava trdnjavo Gradina iz 13. stoletja, ki je
delno lepo obnovljena. Sama sva, obhodiva obzidje, iz katerega je lep pogled na
mesto. Spustiva se do mesta na tržnico, prodajajo sadje, ki ni videti lokalno,
zelenjavo, gledava za med, a je cena višja, kot pri nas. Peljeva se po navadni
cesti mimo neštetih nakupovalnih centrov in skozi vasice proti Tuzli. Sva v
Republiki Srbski. Garmin naju usmeri čez hribe po ozki, ovinkasti cesti. Na vrhu
se asfalt konča. Po makadamski cesti se spustiva v vas Sokolac. Na mešano meso
na žaru.
Peljeva se v Višegrad. S seboj imava
knjigo Iva Andriča-
Most na Drini, ki opisuje gradnjo znamenitega 180m dolgega mostu in življenje ob
njem. Parkirava ob otomanskem mostu, poslikava, se sprehodiva čezenj in skozi
mesto ob Drini do pritoka Rzav, kjer stoji Andričgrad, nekakšno mestece v mestu.
Lepo prenovljen del mesta z velikim trgom, spomenikom Andriča in Njegoša,
pravoslavno cerkvijo... Povzpneva se do cerkve Majdan.
345Km
Petek, 12.5.
Peljeva se obreki Rzav, ustaviva se pri
samostanu Dobrun, ki je
čez reko in do njega vodi peš most. V cerkvi je ravno maša, drugače pa je veliko
stavb, imajo tudi panje. Nadaljujeva pot po kanjonu do meje v Srbijo in naprej
do Mokre gore. Parkirava na velikem
parkirišču pod železnico. Kupiva karte za muzejski
vlak Šarganske osmice (1200din na
osebo). Na 15 km odseku ozkotirna železnica v obliki osmice prevozi 300
višinskih metrov na planino Šargan. Peljemo se skozi veliko tunelov in mostov.
Trikrat se ustavimo, najlepše je na razgledišču Golubiči. Sprehodiva se še nad
železnico do etno vasi Drvengrad.
Zgraditi ga je dal filmski režiser Emil Kusturica za snemanje filma. Sprehodiva
se še pod železnico na drugo stran, do Belih vod. Ob cesti je nekdanja
železniška postaja, tu so razstavljeni stari vlaki. Po nekaj več kot kilometru
hoje prideva do izvira Bele vode. Izvir imenovan tudi izvir sv. Krstnika, naj bi
bil zdravilen, ima alkalnost več kot 11PH. Tu je zdaj zgrajena cerkev posvečena
temu svetniku. Zapeljeva se naprej do
Zlatibora, zelo turističnega mesteca ob jezercu. Zvečer se peljeva proti
smučarskemu središču Tornik nad
Ribniškim jezerom, kjer prenočiva.
72Km
Sobota, 13.5.
Spustiva se nazaj proti Zlatiboru in za
Sirogojno. Ogledava si etno vas (200din na osebo). V lesenih hišah so
prikazane obrti, življenje nekoč,
orodje, ki so ga uporabljali...Po ozki, ovinkasti cesti se peljeva v
Gusinje, kjer se sprehodiva po
urejeni potki med slapov. Čez 1330m visok prelaz nadaljujeva pot v vas
Dobroselico. Iščeva leseno cerkev in
jamo Prerazd. Ker ne najdeva nič, cesta pa je strma in ozka, obupava in se
odpeljeva za Kokin Brod pri Zlatarskem jezeru. Peljeva se za
Novi Varoš, za vasjo zavijeva ob
Sjeniško jezero. Parkirava ob
pregradi. Peš greva do razgledišča nad jezerom. Imava srečo in vidiva jato
beloglavih jastrebov, ki krožijo nad jezerom. Kasneje nama domačinka pove, da je
v bližini krmišče. Odpeljeva se mimo Sjenice na drugo stran jezera za vas
Krstavec. Nova cesta pelje za
Vidikovec-razgledišča nad jezerom, midva pa po makadamu do kampa Slavica ob
jezeru. S čolnom se peljeva po meandrih
reke Uvac (4900din). Žal je ledena jama že zaprta, tako da naju lastnik
čolna odloži na ovinku reke in po pešpoti se povzpneva do
vidikovca Molitva, od koder je
najlepši pogled na meandre - ovinke, ki jih tu reka naredi. Blatna pot naju po
uri hoje pripelje spet v kamp. Zvečer dobiva obisk, na viljamovko pride Slavica.
158Km
Nedelja, 14.5.
Slavica naju zjutraj pogosti s kavo in baklavo. Še prej pa morava spiti šilce
žganja. Peljeva se po planoti visoki
čez 1000m. Mimo Novega Pazarja se peljeva skozi Raško in za Kosovsko Mitrovico.
Na meji morava za Kosovo plačati zavarovanje za avto (15€), saj ne priznavajo
evropske zelene karte. Ob cesti naju spremljajo srbske zastave in napisi, da je
tu Republika Srbska. Kmalu obvoziva vojaško zaporo, od tu naprej ni več zastav
in napisov. Mimo Prištine gradijo avtocesto, zadnji del po Kosovem se peljeva po
strugi Kačanske klisure. Sva v Makedoniji. Pred Skopjem zavijeva za Tetovo proti
Matka kanjonu. Kljub dežju se
sprehodiva po pešpoti, ki je speljana mimo pregrade in cerkvice po desnem bregu
jezera Treska. Ponujajo vožnjo s
čolni z ogledom jam, najlepša naj bi bila jama Vrelo. Čolni ne vozijo , ker
dežuje in se bliža noč. Po dveh urah hoje sva pri vanu. Pod parkiriščem je kajak
steza in srečava tudi nekaj slovencev. Prenočiva na parkirišču.
293Km
Ponedeljek, 15.5.
Zjutraj peljeva proti Skopju in pred mestom zavijeva za Kumanovo. Ogledava si
kostnico v Zebrnjaku. Zgrajena je
bila leta 1937 za 25. obletnico bitke pri Kumanovem med prvo
balkansko vojno , vojno med otomansko vardarsko armado in prvo srbsko armado. V
bitki je bila osmanska vojska poražena. Spomenik je bil zgrajen iz najtršega bazalta
in armiraneg abetona. Oblikovan je bil kot 48,5metrov visok obelisk . Bil
je najvišji stolp na
Balkanskem polotoku . V pritličju je
še vedno kostnica. Nad njimi je prostor, razdeljen na devet niš, v katerem je
muzeološka razstava. Zapeljeva se v
Staro Nagorichane. Ogledava si cerkev sv. Giorgia, cela je poslikana. Miro
dobi jamo, kjer je živel puščavnik. 2 km iz vasi je topel izvirek
Strnovac banja. Domačini se
namakajo v nekoliko zapuščenem bazenu. Tudi midva se pridruživa. Geotermalni
izvir s temperaturo 39 stopinj naj bi bil zelo zdravilen. Peljeva se mimo
Krive Palanke, mimo
samostana Joakim Osogorski in še 10
km po zelo ozki cesti k jezeru Kalin
Kamen na 1500m. Tu se cest konča. Parkirava na travniku ob jezeru, kjer se
pasejo konji. Odpraviva se na Carev vrh.
Najprej se strmo dvigneva, nato se pot položi. Hodiva po travi, posuti z viola
mačehami, više cvetijo žafrani. Ponekod so še zaplate snega. Kolovoz naju ves
čas vodi rahlo v desno. Rahlo se spustiva in sledi še končni vzpon na vetrovni
vrh.
260Km
Torek, 16.5.
Celo noč
je močno pihalo. Nazaj grede se ustaviva v samostanu Joakim Osogorski.
Velik kompleks ima zgoraj hotel , spodaj sta dve cerkvi. Samostan je
poimenovan po menihu, ki je živel kot puščavnik. Ogledava si cerkvi, znani po
freskah. Iz glavne ceste zavijeva spet na ožjo, a asfaltno cesto in si ogledava
Kuklica stone. O tvorbah krožijo
številne legende, področje je nastalo zaradi različne trdosti kamnin. Mehkejše
so v stoletjih erodirale, nastali so stebri, ki res nekoliko spominjajo na
človeške figure. Na žalost stezice, ki so jih nekoč uredili naokoli, propadajo.
Mostički so podrti, nihče ne obnavlja potk. Vstopnina je 2€ na osebo. Sva na
vulkanskem območju, mesto Kratovo je
v kraterju. Znano je po številnih kamnitih mostovih čez Kratovsko reko. Ogledava
si kulo, jih je v mestecu veliko, ta je urejena v muzej. Uporabljali so jih za
bivališča in shrambe, pod zemljo so bile povezane med seboj. Kljub rahlemu dežju
greva hodit po dolini za Gornje Kratovo. Vzpenjava se po blatni cesti ob rečici,
na kateri so kaskade, po 3 km se pot razcepi, midva nadaljujeva v hrib. Vas je
posejana po velikem področju, veliko hiš je zapuščenih in ni veliko videti. Po
poti nazaj srečava domačina, ki tovori drva na konju. Dežuje, v mestecu si na
hitro ogledava cerkev Janeza Krstnika, zavijeva v gostilno in naročiva
pastermajko, kruh kot pica s svinjsko šunko. Peljeva se naprej, pred krajem
Kočani so riževa polja. Ravnokar
sejejo riž. Ustaviva se v Banji, kraju z zdravilnimi izvirki. Nekdaj urejen
zdraviliški kompleks propada, zdravilno vodo so speljali za ogrevanje toplih
gred. Odpeljeva se k Gratce jezeru,
parkirava pri hotelu. Sprehodiva se ob jezeru do pregrade. Označena je pot do
slapu, a je pot čez pregrado zaprta. Prenočiva na parkirišču.
167Km
Sreda, 17.5.
Ogledava si staro vasico Budinarci,
hiše so še obmetane z blatom, ma že razpadajo. Cesta od tu naprej vijuga gor in
dol
čez prezale, visoke nekaj čez 1000m. V
Vinici si ogledava rimsko trdnjavo Viničko kale nad mestom. Sprehodiva se po
tržnici in skozi mesto, nato mimo Berovega v
Strumico.
V mestu je ohranjenih nekaj hiš iz osmanskega obdobja z začetka 20. stoletja, .
Ogledava si ostanke antične palače,
mozaike,
fevdalno kulo, džamijo in
staroturško pošto.
Peljeva proti Dojranu, ob jezeru se
ustaviva in sprehodiva. Prenočiva
ob obali, niti ne kilometer od meje.
165Km
Četrtek, 18.5.
Ponoči
naju legitimira policija, ker sva v obmejnem območju.
Potem naju pustijo na miru. Zjutraj greva v vas na
kafe in poceni burek. Čez mejo gre hitro, le Grki so zabarikadirani v njihove
hišice in morava iz avta. Čaka naju štiri ure vožnje do 340km oddaljenega
Aleksandropoli. Zamakneva čas za eno uro. Cesta je v redu. Uro pred odhodom
trajekta za Samotraki prispeva v pristanišče. Kupiva karte (77€)in po dveh urah
vožnje sva na zelenem, majhnem otoku v severnem delu Egejskega morja -
Samotraki. Zapeljeva proti zahodu in
parkirava pod cerkvico ob morju. Sprehodiva se do rta na skrajnem Z in čez
mokrišča mimo cerkvice.
347Km
Petek, 19.5.
Zunaj piha, je okoli 18 stopinj. Miro na jutranji tek, nato se sprehodiva do
mesteca. Nakupiva rib v edini ribarnici, ki sva jo dobila na otoku. Otok sicer
ni velik, je le okoli 18km dolg in 10 km širok. Natočiva
vodo. Otok ima pitno vodo. Peljeva se mimo nasadov oljk do obale, strmo čez hrib
in cik-cakast spust do plaže Ammos.
Na desni so zaprte restavracije, na levo pelje makadamska pot. Po njej se
zapeljeva na utrjen del mivkaste plaže. Se kopava, spečeva ribe, zvečer zakuriva
kres. 15Km
Sobota, 20.5.
Jutranje kopanje, nato se povzpneva
čez hrib in po brezpotju do Katarti
plaže. Plaža je s treh strani obdana s skalami in morava malo poplezat. Miro
ribari, morje je toplo, se kopava.
Nedelja, 21.5.
Spet na plažo
čez hrib, popoldne spakirava in se peljeva v
vas Samotraki, stisnjeno v breg pod
obronki hriba. Na vrhu je kale- del porušenega obzidja. Sprehodiva se po s kamni
tlakovanimi strmimi ulicami z belimi hišami. Peljeva se v
Loutro, na koncu vasi je parkirišče.
Od tu greva peš v kanjon GriaVathra.
Mimo ogromnih starih dreves hodiva ob potoku. Slapovi se vrstijo en za drugim,
pod slapovi so tolmunčki . Potka postaja vedno bolj strma. Ko je treba prečkati
reko, Miro nadaljuje sam. V vasi dobiva gostilno, v kateri jejo domačini.
Naročiva odlične ribje jedi. Zapeljeva v
Therme, znanem po zdravilnih termalnih vrelcih. Nekoč je bilo res tukaj
kopališče, zdaj sta le še dve mahovinasti betonski koriti, v niju teče topla
voda. V enem se namaka domačin. Počakava, jaz samo do kolen not, Miro se namaka.
Zvečer se zapeljeva do stolpa Fonia.
Sprehodiva se do ruševin obrambnega genovskega stolpa iz 14 st. Prenočiva na
obali.
44km
Ponedeljek, 22.5.
Zapeljeva se spet v pristaniško vas
Kamariotissa. Nakupiva rib in živil in nazaj do
svetišča
Velikih bogov(3€
na osebo) – glavne atrakcije otoka. Nekdaj pomembno antično svetišče je bilo
grajeno ob rečici. Znano je po marmornem kipu boginje Nike – tu stoji replika,
kip je v Louvru. V muzeju sva si ogledala predstavitveni film in maketo z
stavbami, amfiteatrom, glavnim svetiščem. V njem je razstavljenih tudi nekaj
obnovljenih portalov. Zapeljeva se do parkirišča pred
sotesko Fonija. Do prvega slapu vodi
steza po desni strani potoka med ogromnimi drevesi in praprotmi. Po pol ure hoje
prideva do GriaVathra, prvega slapu z bazenom. Tu se začne pot strmo vzpenjati
do drugega slapu, ki je malo iz steze. Spet se strmo vzpneva v klanec, nato
sledi spust in prečkanje potoka. Spet strm vzpon do tretjega, najvišjega slapa
Fonia. Vrneva se do prvega slapu, ki je ustvaril velik bazen. Miro zaplava v
mrzli vodi. Po treh urah hoje sva nazaj pri vanu. Odpeljeva se na
plažo Kipos na JV delu otoka. Cesta
je asfaltirana, a bankine so na nekaterih delih močno spodjedene od vode.
Sprehodiva se po dolgi, prodnati plaži, se kopava, spečeva ribe, zakuriva kres.
Sama prenočiva na obali.
46Km
Torek, 23.5.
Jutro je oblačno,
hladno in močno piha. Po kosilu že hočeva spakirat, ko se prikaže sonce.
Popoldne se kopava, Miro lovi ribe. Že cel teden pogledujeva proti najvišji gori
otoka, Saos. 1614 metrov visok vrh je vse dni zavit v oblake.
Sreda, 24.5.
Zbudiva se v sončno,
toplo jutro. Pozno dopoldne pride nekaj kopalcev. Miro gre na jutranji tek, nato
se kopava, bereva, se sprehodiva po plaži. Vrh gore je še vedno v oblakih, tako
da opustiva misel na treking. Zvečer se zapeljeva do pristaniškega mesta, na
plažo, kjer sva prenočila prvi dan. Na otoku so povsod izvirki, tudi tu teče
pitna voda in jo dotočiva.
29Km
Četrtek, 25.5.
Ob 7h imava trajekt. Po dveh urah vožnje sva nacelini v Aleksandropoli. Po
avtocesti se peljeva do Komotini in do meje po novi cesti, ki se ves
čas počasi dviga, na koncu je nekaj krajših tunelov. Mejo prečkava v desetih
minutah. Na avtomatu kupiva vinjeto za en mesec (27lev). Kar dobra cesta se
spusti do reke Varbitsa. Zavijeva proti zahodu do
Zlatograda. Parkirava v bližini
glavnega trga in se peš odpraviva do starega mestnega centra. Majhno mesto v
gorovju Rodopi je muzej na prostem. Kompleks obnovljenih otomanskih zgradb
obsega etnografski muzej, razstavo vodne opreme, obnovljen most...Nadaljujeva
za Smoljan. Cesta se dvigne na prelaz, visok 1000m. Ob cesti so številni urejeni
izvirki z vodo, nekateri pokriti, nekateri z urejenimi počivališči,
na enem je celo knjižnica na prostem. S prelaza se spustiva do
Smoljana. V mestu se ustaviva v info
centru, nato se odpeljeva do Smoljanskih
slapov. Prvi je takoj za mestom in do njega prideva po kratki pešpoti. Nato
4km iz mesta proti zahodu. Parkirava na začetku makadama in peš do vstopnega
mesta v naravni rezervat Soskovcheto.
Plačava vstopnino (5BL na osebo), pri vhodu je opozorilo, kako ravnati ob
srečanju z medvedi in že me je strah. Najprej hodiva po makadamski poti, z nama
so štirje bolgarski turisti. Ob poti so številne kaskade. Pridemo do prvega
slapu in tu se začne pot strmeje dvigati. Reko prečkajo številni mostički, v
breg so postavljene lesene stopničke, potrebne obnove. Bolgari zaostanejo,
premišljujejo, ali naj nadaljujejo in se kmalu vrnejo. Midva nadaljujeva mimo
številnih kaskad in slapov do najvišjega, visokega kar 68m, slapa Orfej.
Povzpneva se še do razgledišča Rolkata s čudovitim pogledom na sotesko in mesto
Smoljan. Po manj kot treh urah hoda sva spet pri avtu. Peljeva se do
Smoljanskih jezer, vseh sedem je
raztresenih od mesta pa do Orfejeve skale. Prvo jezero Keranoviagyol se nahaja
na koncu Smolyana, na levi strani ceste za Pamporovo in Plovdiv. Njegov spodnji
del so zajezili in tako se je spremenilo v eno največjih jezer. Eno manjše
jezero, Milusheviyatgyol , leži tik nad njim. Še dlje, tik ob cesti leži tretje
jezero Silazha. Jezero Osmanoviyatgyol je na velikem zavoju malo višje ob cesti.
Še više leži največje jezero Lagera. Midva zapeljeva do treh najvišjih, na
1500mnv, tik pod skalami. Parkirava pri jezeru Trevistoto. Jezero Bistroto se
nahaja 20 metrov stran. Obe jezeri povezuje majhen potoček. Tu prespiva. Ponoči
slišiva avto in nekaj kričanja. Zjutraj nama pušča guma. Kasneje pri
vulkanizerju odvijejo vijak iz gume in jo zaflikajo.
202km
Petek, 26.5.
Zjutraj naju
čaka haski pred vrati. Sinoči sva mu dala za jest in to jutro je najin
spremljevalec , ko greva do jezera Matnoto, 200m više po strmi poti. Skriva se v
gostem, smrekovem gozdu tik pod skalami. Zapeljeva nazaj do glavne ceste mimo
propadajočih turističnih objektov in po ovinkasti cesti spet čez prelaz, visok
1700m. Spet spust v dolino. V vasi
Shiroka Loka si ogledava tipične rodopske dvonadstropne hiše, muzej in
cerkev. Ovinkasta cesta se spušča ob rečici. V mestecu
Despat ob umetnem jezeru pomalicava
in nadaljujeva čez 1300m visok prelaz in spet v dolino. Pred GoceDelčev zavijeva
za vas Kovačico. Po 15km ozke ceste
pripeljeva pod vrh kanjona. Peljeva skozi dve vasici, malo pred Kovačico je
velik parkirni prostor. Peš skozi vas, ki so ga ustanovili begunci v begu pred
turki. Vas niso nikoli zavzeli, ohranjena je bolgarska arhitektura in tradicija.
Nižje, v vasi Leshten, zavijeva v
tipično gostilno in naročiva okusne postrvi. Zapeljeva do glavne ceste, se
ustaviva pri vulkanizerju, da nama poštima gumo. Ustaviva se v
Goce Delčev in nato v Dobrinishte in
po vijugasti cesti do koče Goce Delčev.
211Km
Sobota, 27.5.
Pred sedmo uro zjutraj že grizeva kolena v hrib po smučišču
do vmesne postaje žičnice. Malo nad postajo se začnejo zaplate snega. Po dveh
urah hoje sva pri zasneženi koči
Bezbog in istoimenskem poledenelem
jezeru. Začne rositi dež. Miro skoči na prelaz in malo čez, da vidi drugo jezero
(vse je v megli in snegu). Pomalicava in nazaj greva po označeni poti. Kmalu
zabredeva v številne potočke, prideva do deroče reke in ne moreva čez. Se vrneva
in po makadamski cesti končno prideva do vana. Po počitku se zapeljeva v
Dobrinishte. Sprehodiva se po
mestecu. V Banskem parkirava pri
stadionu in poiščeva gostilno z okusnim sačem.
22Km
Nedelja, 28.5.
Zjutraj postavljajo na parkirišču
stojnice za sejem. Še pravi čas se odpeljeva, sicer bi bila zabarikadirana celo
dopoldne. Peljeva se v Saparevo Banjo,
znano po vročih mineralnih vrelcih. Parkirava pri spa kompleksu, šefica
parkirišča naju pošlje parkirat pred svojo hišo. Greva v spa center Kotvata
(15BL na osebo). Ker zunaj dežuje, vzameva samo notranje vstopnice. V velikem
bazenu ima voda 38, v manjšima pa 42 in izvirska samo 18 stopinj. Zvečer si
ogledava gejzir v središču mesta, ki je nastal leta 1957. Voda ima 103 stopinje.
111Km
Ponedeljek, 29.5.
Zapeljeva se do vasi Ovchartsi in se
sprehodiva do istoimenskega slapa. Nadaljujeva za Duplivo in v
Sofijo. Dobimo se z Nikolajem,
popijemo skupaj kavo in že se peljeva v
sotesko Iskar obistoimenski reki. Najprej si ogledava
Lakatnik rocks. Stene iz peščenjaka
in apnenca se dvigajo kakšnih 250 metrov visoko. V stenah so stolpi, kamnite
igle, piramide in jama. Mimo izvirka pod skalami se povzpneva po stezici do
razgledne točke, do jame in spomenika na vrhu pečine. Začne deževati, obrneva se
pri majhni hišici, postavljeni na robu pečine. Naslednji postanek je pri
samostanu Cherepish z lepo poslikano
notranjostjo. Na koncu soteske poslikava še
Ritlite skale. Nadaljujeva do kraja
Vratsa. Močno dežuje. Parkirava pri
začetku steze za slap Skaklya. Že
takoj na začetku poti morava prebresti potok. Ne gre drugače, kot da se sezujeva.
Prvi del je pot položna, ko potok ponovno prebredeva, se strmo dvigne. Zaradi
dežja polzi. Nekako se prebijeva pod slap, ga na hitro poslikava in se vrneva.
Zapeljeva do Vratsapass. Tu prenočiva.
194Km
Torek, 30.5.
Zapeljeva do Lopushanskega pravoslavnega
samostana. Se sprehodiva po dvorišču
in pokukava v kostnico in cerkev, lepo poslikani s freskami. Ogledava si še
samostan Chiprovtsi. Dvorišče je
lepo urejeno, cerkev, kostnica in vse stavbe pa zaprte za ogled. Vožnjo
nadaljujeva za Belogradčik. Že od
daleč občudujeva rdečkaste tvorbe sredi zelenja. Nad mestom se ustaviva na
parkirnem ob stezici, ki pelje na naravno razgledišče. Zapeljeva v mesto in
takoj za centrom parkirava ob stopnišču, ki vodi do trdnjave na mizastem vrhu
(6BL na osebo). Del obzidja tvorijo naravne skale, del je obzidan. Skozi vrata
prideva na plato, po stopnicah se povzpneva še skozi ena vrata in prideva na vrh
s čudovitimi pogledi na pokrajino, posejano z rdečkastimi skalnimi tvorbami.
Nameravava si ogledati še Magura jamo,
znano po poslikavah (12BL na osebo). Izveva, da je dvorana s poslikavami zaprta
zaradi restavriranja. Peljeva se do
Vidina, mesta ob Donavi z najbolje ohranjenim srednjeveškim gradom. Zidovi
so res dobro ohranjeni, a v prostorih ni ničesar. Sprehodiva se ob Donavi,
domačini se kopajo in lovijo ribe. Peljeva do meje
Vrbska Cuka . Srbski carinik nama
pregleda cel kombi. Po avtocesti se peljeva mimo Zaječarja. Pred Beogradom
prespiva na počivališču.
447km
Sreda, 31.5.
Mimo Beograda, Sremske Mitrovice, Zagreba prideva po prevoženih 4381km domov.
